V dežju granat

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V dežju granat.
A. P.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/53 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Grozna bitka za mesto Lodz, ki je kmalu nato padlo v naše roke, je stala pred durmi.

Tedaj smo vendar enkrat dobili povelje: Ugotoviti smo morali, ali je na cestah etapnega ozemlja Szezercov-Belkatovkov sovražnih transportov, in poizkusiti, napraviti risbe, kako ležijo ruski številni jarki na močvirjih ob Vidavki.

Preskrbeli smo se z oljem, bencinom in mlačno vodo, in se dvignili pri še precej jasnem, a mrzlem vremenu v zrak. Spočetka je šlo vse gladko, in gledal sem bolj brezbrižno kot napeto na ceste pod menoj. Seveda, enakomernost in enoličnost poljskih cest in potov otežuje vsako orijentiranje, in treba je strahovito paziti, da ne izgubi človek prave smeri. Fric in jaz sva se zanašala na tenr ozemlju bolj na kompas kakor na osebno orijentiranje. Kmalu smo bili nad Szeszercovom, in mirno sem zaznamoval sovražne postojanke na zemljevid. Nikdo naju ni motil.

Gotovo so naju spodaj videli, a topovi so ostali tihi, strojna puška ni ropotala. Vse je bilo tiho.

Bilo je kakor obojestransko sporazumljenje med nami in Rusi, da so puščali letalce nemoteno pasirati postojanke. In skoraj vsako dopoldne nas je z občudovanja vredno točnostjo obiskal ruski letatec. A nikdo ni streljal nanj, nikdo se ni vznemirjal zaradi njega.

Vedeli smo, da ne meče bomb. Da išče le naše postojanke. Ker so bile te izvrstno maskirane, da ni mogel čisto nič opaziti, smo ga pustili na miru in nismo streljali, da ne izdamo artiljerijskih postojank. Rusi so nas pridno posnemali — a imeli so manj sreče, kajti mi smo pluli predrzno precej nizko in preleteli višino 225 s tako predrznostjo, da je vendar začel nekje lajati top in Fric je sklenil dvigniti se nekoliko.

Mi pa smo imeli me tem časa dovolj zaznamovati utrdbe in veselili smo se bogatega plena. A Rusom se vendar nismo zdeli tako malo nevarni, kot smo upali, kajti nenadoma smo se nahajali v hudem artiljerijskem ognju. Sedaj je bilo treba paziti. A prišli smo vendar brez nezgode do Vadleva, kjer smo opazili velike kolone ruskega trena.

Že precej časa sem prisluškoval. Iz daljave se je slišalo bobnenje topov, in kmalu sem spoznal, da divja južno od nas huda bitka.

Fric se navidezno ni zmenil za to. Sedel je pri krmilu, kot zrastel z aparatom. In ko sem ga tako opazoval, ko je počivalo moje oko na njegovi mladi, vitki, lepi postavi, sem si nehote mislil: Taka je duša tega ogromnega ptiča, ki rešuje v tej vojski tako težavne naloge in ki ga čakajo mogoče v prihodnosti še večje in važnejše naloge.

Vodnik mu daje moč in voljo in gotovost poleta. Odvzame, kar je na njem mrtvega, in vlije v sestavo življenje duha in genija. Njegova notranja moč preide na žice, na udarjajoče ptičevo srce.

Kaj, če bi ta duša utihnila?

Če bi umrla?

Če bi bil aeroplan nenadoma prepuščen samemu sebi, in ga ne bi vodila nobena volja več, če bi postal neodvisen od slepih naravnih postav, ki služijo le same sebi?

Potem ...

Ne, na to nisva smela misliti. Niti častnik, niti pilot.

Vsi najini živci so bili napeti pod pezo ene misli, ki naju je oživljala. Izpolniti zemljevid, določiti lego sovražnih postojank!

Prišla sva v močan ogenj, ki je z vsakim kilometrom naraščal. Kakor bi se odprl pekel, sovražnik naju očividno ni hotel pustiti za nobeno ceno nazaj. Ali se je bal uspeha najinega opazovanja? Uprem pogled na kazalec tur: 1200.

1200 namesto 1400!

Trudiva se z aparatom. Kazalec skoči zopet kvišku — a toliko hitreje pade zopet nazaj.

In čez nekaj časa kaže le 700. Propeler je razbit, krila vsa preluknjana.

Kje tiči vzrok?

Nesreča!

Najmanj petintrideset kilometrov pred našo črto sva. Kaj bo?

Petnajststo metrov visoko. Prisiljena izkrcati se.

In sedaj sva nad sovražnikom! Seveda — če polagoma padamo, se lahko prevlečemo še kakih petnajst do dvajset kilometrov. In potem? Fric nenadoma obrne glavo.

»Kam?«

»V gozdove!« zakričim.

V poljske gozdove, ki strmijo v naju črni in brezupni. Edina najina rešitev so. Spuščava se niže.

Globoko, globoko spodaj je sovražna kavalerija.

Skozi ogenj in uničenje in piskajoče, tuleče šrapnele voziva — tu ležijo peščene jame.

»Halo!« zakričim. Tovariš obrne glavo za trenutek in takoj ve, kaj mislim. Če bi padla tu v te jame granata iz težkih motornih baterij — Bog ... V duhu sva videla oba: Če bi se ta jama, visoka za dve nadstropji, v katere votlinah mrgoli vojaštva, za trenutek močno razsvetlila, če bi zagorelo v njej tisoč bakelj smrti — če bi vse to zletelo v zrak, ogenj in pesek do neba, udje in telesa, vse, vse v enem trenutku, če —

Tedaj sem si mislil le še: Čudovita je ta misel — in vendar demonično grozna, ki pretrese celo zmagovalcu srce, kajti ljudje so, ljudje, četudi sovražniki, ki bi tu umrli.

Samo še to sem si mislil, tedaj pretrese strašen sunek aparat, ki se je vzpel v zraku kot ranjen, splašen konj.

»Zadet!«

Kaj, motor odpoveduje?

»Samo sedaj ne! Samo sedaj ne!« kričim.

Aparat je navidezno ubogal, motor je pričel zopet delovati — kako dolgo? Ali ni zadet? Nisva mogla več misliti. Samo sedaj ne — samo sedaj ne, si je mislil mladi poročnik, medtem ko je stroj, nekje zadet, nekje ranjen, le z naporom vseh sil ubogal železno voljo voditelja — samo sedaj ne! Sedel sem, držal karto in se skrival pred belimi oblački in nisem čutil, kako me je košček železa ranil na čelu, da se je pocedila kri.

Bog — da, sedaj mi je priteklo nekaj gorkega na oči.

Prijel sem se za glavo. In se smejal. Hvala Bogu — samo kri. Bliskoma sem se spomnil, da sem videl nekoč vojaka, ki se je ravnotako prijel za glavo. A temu so padli možgani v roko.

Torej samo kri! Samo sedaj ne! Samo sedaj ne! je brnelo in šumelo v ušesih mladega poročnika, in zopet se je aparat nekoliko dvignil kot splašen konj in se nagnil na stran, kot smrtno ranjen.

Samo sedaj ne!

In zopet je bila duša močnejša kot mrtvo železo — zopet je dala duša ravnotežje mrtvemu telesu — tedaj — Bog, pomagaj, — moj mali poročnik omahuje.

»Tovariš!«

Kričim! In potem sekunde — življenje ali smrt? Zmaga ali grozen padec? Triumf ali zdrobljene kosti med kadečimi se ostanki aparata?

»Tovariš!«

Moj pilot se je nekoliko obrnil. Pot je stal na njegovem čelu. Udrte oči so gledale plašno, žalostno, trudno, bolestno, in suhe ustnice tesno stisnjene. In duša je ukazala in aparat je ubogal. Golobček je zletel skozi smrt in nevihto nazaj — in še en sunek in še en sunek, in divji ptič je letel z vetrom, ki je pihal iz pekla, a spoznal sem po njegovem omahovanju, bil je smrtno ranjen, telo je trepetalo, telo, ki ni moglo prelivati krvi, je ubogalo le še velikansko gigantsko moč — duše.

Ta duša je sedela v bolesti ob krmilu, a vršila je svojo dolžnost.

Čez ustnice dobrega mladega poročnika je pritekel krvavordeč biser. Ozrl se je.

Tedaj sem takoj vedel, kaj je. Pljuča prestreljena! Še nisem tega dobro premislil, tedaj je mladi poročnik, čeravno ranjen in ves bolan, ostro pogledal na desno — in pričela sva se dvigati. Skoraj istočasno sem opazil majhno črno pičico, ki se je večala od trenutka do trenutka. In že je roka oklepala puško.

Moj prijatelj je zašepetal, ne zajecljal: »Sovražni letalec!«

Nisem ga razumel, a vedel sem, kaj misli. In hitro in gibko se je pričel dvigati aparat više in više, v oblake, ki so ležali nad njim kot bela plast, kot morje, čigar valovi valove lahno semintja. Letalec se je približal. Pokazal se je kot temna senca in plul hitro kot ptica roparica, ki je zapazila plen in ga noče izpustiti za nobeno ceno.

Preračunil sem: Razmere so iste. Pilot sedi pri krilu sovražnega letala, častnik kot opazovalec. Ta se je neprenehoma premikal in dajal svojemu pilotu povelje, in sovražni dvokrovnik se je pričel dvigati in dvigati in skušal priti nad nas.

Ubogi ranjeni poročnik, v čigar prsih je divjal hud pekel, je takoj razumel. Sovražnik ga hoče preleteti, da bi se potem od zgoraj nenadoma zaletel nanj, kot jastreb na svoj plen. Ko je sovražni orel spoznal, da se mu njegov manever ni posrečil, da smo še celo mi nad njim, se je nenadoma umaknil in odplul v morje oblakov in megle.

Ranjenega poročnika, ki ni čutil nobene bolečine več, ki se ni zmenil za rdeče kapljice, ki so mu tiho tekle čez njegove blede ustnice, je prijela mrzlična jeza. In zasledovani golobček je postal orel, ki se je sedaj sam zagnal v valujoče megleno morje, da izzove ubežnika.

A Rus je rabil le zvijačo. Kajti nenadoma se je pokazal visoko nad nami kot senca, kot angel smrti, in naslednji trenutek se je spustil, se zaletel s strašno, divjo hitrostjo in gotovostjo na nas, da bi nas zadel; spoznal sem njegov sklep: Raje pade sam v grozno globočino, kakor da bi nas izpustil.

Spoznal sem. Niti za trenutek nisem izgubil miru. Kakor izklesan je sedel moj pilot, oči uprte v sovražnika — tedaj, tedaj — Sovražni aparat že prav nad nami — a v istem trenutku se mi umaknemo, triumfiramo, kot bi ne bilo nobene ovire več, nobene nevarnosti, in mimo nas, tri metre v stran, je švignil sovražnik v globočino.

Streljal sem mirno in gotovo. Vendar nisem zadel, zaradi grozne hitrosti, s katero je padal sovražnik v globočino. Sovražni pilot je svoj, aparat zopet varno ujel, in Rus se je zopet obrnil kvišku. Zopet je bil ranjen aparat, a mali poročnik je manevriral tako spretno, da je bil kmalu varen pred streli.

Sedaj je bil blizu, čisto blizu. »Naj pride blizu!« sem kričal, in v mojem glasu je trepetalo vznemirjenje, ki je kot hripav krik presekalo ozračje.

Poročnik je ubogal.

Prišla je odločitev.

Sovražnik je poizkušal priti blizu. A golobček ni letel naravnost, trepetal je kot vznemirjen, divji ptič, zavijal, se dvigal, padal — in kroglje so žvižgale mimo nas nekam v daljavo.

Sovražnik je hotel zadeti pilota. Brez duše naj bi padel aparat v globočino, in že se je svetil v strelčevih očeh triumf zmagovalca, tedaj pa sem pričel streljati tudi jaz.

In prej ko je mogel Rus sprožiti, so omahnile njegove roke, iztegnil se je, še enkrat je pogledal kot v sanjah, pogled zmešan, poln strahu pred smrtjo — potem se je sesedel. Pilot tega ni zapazil, plul je dalje s svojim dvokrovnikom, bliže sovražniku, bliže nam. Hotel nas je zadeti s svojim aparatom, slep od bojevitosti in sovraštva — tedaj je dobil smrtonosno kroglo. Njegove roke so krčevito oprijele krmilo, oči so se zaprle, in potem je sedela smrt pri krmilu, in aparat je padel v strašno globočino.

»Hura!« sem zakričal. Poročnik je ostal tih, brezčuten od bolečin.

Kako dolgo bo še zdržal?

V zbadajočih, grizočih, groznih bolečinah?

Kako dolgo še?

Samo sedaj ne. Samo sedaj ne, si je neprenehoma mislil, in vsa volja in moč človeškega duha je postala jeklena pod vtisom tega stavka: »Samo sedaj ne!«

»Ranjen?« sem zaklical in se nekoliko nagnil.

Tiho se je obrnil junak.

Bliskovito hitro je letel golob.

Videl sem rdečo kapljo krvi, ki se je ustavila na bledih ustnicah kot majhen nageljček, ki ga držimo med zobmi.

»Ljubi tovariš! Dobri tovariš!« Govorila nisva več. Bila sva v dežju krogelj.

Sovražna armada je napela vse moči, da nama prepreči povratek. Smrt je drvila za nama in iztegala svojo koščeno roko. Samo sedaj ne! Samo — sedaj —

A kaj je bilo to? Duša je odpovedala. Roka je izpustila krmilo brez moči. Telo mladega poročnika se je nagnilo naprej.

Brez duše! Brez duše! In že se je pripravilo jekleno telo, da bi padlo v globočino, tedaj sem hitro oklenil nezavestnega tovariša in prijel za krmilo.

In telo je zopet dobilo dušo. Smrt z oblački šrapnel je ostala za nami.

Dalje! Dalje!

Tedaj je prišla megla.

Prišla je, in nobeden ne bi mogel povedati, od kje, in vlegla se je med nas in med besne sovražnike. Počasi se je spuščal aparat niže, vedno niže, trepetajoč, kakor bi hotel vsak trenutek odpovedati pokorščino ...

Komaj sto metrov je bil še nad zemljo.

Zastonj sem se trudil, zastonj gledal v globočino, megle nisem mogel predreti s svojim pogledom. Zdelo se mi je, da je zemlja neskončno daleč, da se pogreza aparat v neizmerno, strašno globočino.

Kaj bo? Kje bomo zadeli na zemljo?

Ali bo zadel golob ob pečine?

Ali?

Halo ...

Tla. Nekaj črnega je seglo po skrivnostnem, trepetajočem ptiču.

Črne roke ... še vedno sem strmel doli ... tedaj se je zjasnilo, in bilo je končano ... aparat je padel z močjo lastne teže med drevje, se ujel, nagnil, trgal in lomil z grozno silo veje, vrhove, in se končno s hrumom in šumom ustavil ...

Polomljenih kril je visel med drevjem, vendar sem še srečen sedel na svojem prostoru, tesno oklepajoč ranjenega tovariša.

Okoli in okoli temen gozd. In nič drugega ni mogoče videti kot drevje in drevje. A tam ... tam so grmeli naši topovi ... poznal sem jih po jasnejšem zvoku ... in potem se je nenadoma stresla zemlja, kot da bi se odpirala, kot bi se podiralo nebo ... to je bil mogočen top ... to je bil glas našega železnega bojnega boga.

Počasi sem splezal z dreves, nezavestnega tovariša v naročju.

Težko, naporno delo.

In potem? K našim, k našim! je klicalo in utripalo srce in roka je varno oklepala ubogega tovariša — — —