V božični noči

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V božični noči.
Tadeja
Izdano: Vigred 4/1 (1926), 12–13
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Lepa je bila zadnja božična noč, ki jo je preživela moja mati. Dobro se je še spominjam.

Čas pred polnočjo smo presedeli doma v sobi. Igrali smo domino, pili čaj in se pogovarjali. Topla je bila domača soba in neizmerna lepota in toplota je bila v onem čakanju, v našem polutihem pogovarjanju, v noči sami.

Prisluhnila sem zdajinzdaj k oknu: »Ali ne zvoni?« Pa je bilo vse tiho in zvonilo je le v mojem srcu: sveta noč.

Pa se je naenkrat začulo zvonjenje, tiho je podrhtelo ozračje, glas zvonov je potrkal na okno.

»Zvoni! Sedaj bo pa kmalu treba iti. Pot je snežena in utrudljiva.«

Veselje in nestrpnost je bila v mojem glasu, natančno sem ju začutila.

Ves večer ni mati omenila, da bo šla tudi ona k polnočnici. Vedela je, da bi ji branila, ker bolehna je že bila in– bala sem se. Pa je mati nenadoma vstala, stopila k oknu, tiho poslušala zvonjenje, potem pa rekla:

»Tudi jaz bom šla!«

»Ne hodi mati! Mraz je in bolehna si. Lahko ti škodi! Jaz bom molila zate ...« Umolknila sem sredi stavka in jo gledala kot majhnega otroka.

Tiho me je pogledala mati, tiho me nekaj časa gledala, kot bi se bala izpregovoriti, pa je stopila k meni, čisto k mojim očem se je nagnila.

»Kar pusti me in nič nikar mi ne brani. Veš, saj grem letos zadnjikrat. Prav dobro čutim to ... nekaj mi pravi ...« Umolknila je mati sredi stavka.

Tolika bridkost je bila v teh besedah, da je nisem mogla izmeriti v tistem hipu. Šele pozneje, ko je mati že ležala v grobu in sem bila sama, sem doumela vso bridkost.

Odšli smo. Vso pot smo molčali. Zvonilo je, pelo je v zvoniku, pelo visoko v zvezdah, pelo je v moji duši: sveta noč.

Pri polnočnici, pri Detetu v jaslicah pa sem molila: »Daj, da ne gre mati nocoj zadnjikrat ...«


Hotel je Gospod in mati je čez nekaj mesecev umrla. Vsako sveto noč se spominjam matere, njenih besed in bridkosti, ki je ležala v teh besedah.

In ko pride božična noč, ko klečim pred božjim Detetom, molim zanjo in zase. Pa mi da sveta noč, božje Dete tolažbo in mir ...