V Pepelnični noči

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Daritev V pepelnični noči
Poezije 4
Simon Gregorčič
Sam
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Polnôčni zvón z visôkih lín
Krepkó zaklenkal je!
Potihnil glas je vijolín,
Strunár odbrenkal je!


Plesíšča in gledíšča se
Povsód zapírajo,
v odprta pa svetíšča se
Zemljani zbírajo.


Glej, bôžji hram tam sréd polján
Dviguje se v nebó,
Oj bôžji hram takó prostrán
In pa krasán takó!


Kot réke v morje vanj nocój
Krdela silno vró,
Svetišče polno je takój -
In duri se zapró.



Tu v bagru ino v svili vse
Nocój košáti se,
Diši ti po kadili vse
In svéti v zlati se.


Več biserjev ko se v dnu morjá
Pred tábo se iskrí,
In več, ko zvézd je vrh nebá,
Tu jasnih je oči.


Tu gibki udje, vzôrna rast,
Tu lét in líca cvét,
Tu zemlje slást, bogastvo, čast...
O ti presréčni svét! -


A čuj!... Nek duh zakliče mi:
"Kar zreš jih pred séboj,
Zapiši mej mrlíče mi
S pepelom tem nocój!"


In stópil sem pred žrtvenik,
Kot bi duhovnik bil,
Pepel iz óljčnih je mladík
Nanj del cerkovnik bil.


Pepela zdaj na téme sem
Najprvo sebi vsul,
Vtopíl se v misli néme sem,
Le Bog je sam jih čul.


Pozvál na to krdela sem
In príšla so hrumeč,
Zaznámoval jim čela sem
Preteč in pa svareč:


"Oj, gréšniki mazíljeni,
Proč króno in škrlát,
Saj bóste vsi prisíljeni,
Vkloniti smrti vrat.


Sedaj vi národom ste strah,
Strah tudi vas bo zmel,
To žezlo prah, prestól bo prah,
Vi bóste prah, pepel!


Vi, ki zaklade zbirate
Iz bližnjikov krví,
Ki réveže zatírate -
Prah bóste tudi ví!


Ti roj, ki nč in dan prežiš,
Da brata v past bi vjél,
Ti smrti v zanjke se vlovíš,
Prah bodeš in pepel!


In tí, ki z umom, cvétom let
Zdaj bahaš se vesél,
Glej, prédno ti odpade cvet,
Prah bódeš in pepel!"


Prišel še mnog, še mnog je trop,
Mar bo se kak otél?
Ne! Vsem podpisal sem pokop:
"Prah boste in pepel!"


Na zadnje roj še priskakljá,
Neskrbnih, jasnih líc,
Číst, kakor angelji nebá,
In lépši od cvetíc.


Zaplakal nad tem krasom se,
Češ: tudi ta bo strt!
Še te... tresóčim glasom sem
Zaznámoval za smrt...


Končano! - Ne! - Čuj, duri tam
Ječé zaškripljejo,
In nôve trume v božji hram
Skoz njé se vsípljejo.


Na teh ni srebra ne zlatá,
In blesk jim je neznán,
Na licih tóžnih se pozná
Le sled solzâ in rán.


To pač je siromakov ród,
Molčé je zunaj stal,
In mírno čakal, da gospod
Prostôra bi mu dal.


Sedaj, ko próst mu je pritop,
Korák približa svoj,
Jaz pa spoznám trpínov trop,
Oh, bil je - národ moj!


Odlôžil sem tedaj pepel,
V klečéče vprl okó,
Za blagoslov sem róke vspel
Ter kliknil sem krepkó:


Le vstani, vbôrni národ moj,
Do dánes v prah teptán,
Pepelni dan ni dan več tvoj,
Tvoj je - vstajenja dán!