V Marijinem gaju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V Marijinem gaju
Radivoj Peterlin Petruška
Izdano: Domovina, 1921
Viri: št. 51
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V južni Rusiji, v hersonski guberniji, par kilometrov od velike maloruske reke Buga leži mesto Voznesensk. Kakor v vseh maloruskih mestih je tudi tukaj polovica prebivalcev židovska. Ker pa židi niso vajeni težkega dela, ampak le kupčije in drugega lahkega rokodelstva, si najemajo v posle otroke ruskega naroda. Za par rubljev na mesec vršijo ti moderni sužnji najtežja in najumazanejša dela, kakršna si le morete misliti. Počitka ne poznajo ne v tednu in ne v nedeljo. Kadar pa se približajo božični ali velikonočni prazniki, tedaj morajo židje odpustiti svoje sužnje za par dni domov, da odpraznujejo rojstvo ali vstajenje Zveličarja v krogu svojih domačih. Cele tedne poprej se že domenijo dekleta in fantje, kdaj, ob kateri uri da se odpravijo proti domu.

Tisto leto ni bilo dolgo snega. Tako tople jeseni in zime niso ljudje že zdavnaj pomnili. Čez noč so se sicer plitve luže in ribniki pokrili s tanko ledeno skorjo, toda proti poldnevu se je vse odtajalo in nastala je čisto pomladanska gorkota, tako da so ljudje hodili na ulice brez težkih kožuhov.

»To bo lepo iti na praznike domov!« so govorile služkinje med seboj, ko so se zvečer zbirale okoli mestnih vodnjakov. Bile so zelo vesele, ker redko katera si je toliko zaslužila, da si je mogla nabaviti za zimo toplo kučemajko, kaj li še kožuh.

Tisti dan pred svetim večerom pa se je naenkrat vreme spremenilo. Začel je pihati mrzel vzhodni veter in nebo se je čezinčez pokrilo s težkimi, svinčenimi oblaki. Vse mesto se je zavilo v težak, zadušljiv, žolt dim, ki je sestajal iz drobnega, ostrega prahu in je silil človeku v oči, nos in usta, da ni videl skoraj korak pred seboj.

»Bo sneg!« so rekli stari poznavalci vremena in hiteli čez cesto po svojih opravkih, kakor bi jih kdo podil. In če bi prišel ob tem času kak tujec v mesto, bi mislil, da je popolnoma izumrlo, tako so se poskrili vsi ljudje po svojih stanovanjih.

Opoldne je začel naletavati sneg, vedno gosteje in gosteje. Vsak drug človek, ki je hotel odpeljati se iz mesta, se je dvakrat premislil in nazadnje ostal tam, kjer je bil. Le služkinje, ki so dobile od svojih gospodarjev enodnevni dopust, se niso dale preplašiti.

»Domu pojdemo«, so rekle, »pa naj bo, kar hoče«. In resnično so se zavile, v kar se je dalo, in se napotile po več skupaj iz ene vasi proti domačemu kraju, ne glede na vedno silnejši snežni vihar.

»To je samo tukaj v mestu takšen vrtinec«, so se tolažile, »ko pridemo pa na polje, bo pa vse drugače, ker vleče veter naravnost v eni in isti smeri ... Kakor bi mignil, se bo vse izpremenilo in proti večeru bomo že vse lepo doma na toplem!«

Zadnja skupina deklet, osem po številu, vse iz iste vasi Aleksandrovke, sedemnajst kilometrov od mesta, je zapustila Voznesensk šele okoli dveh popoldne, ko je ležal sneg v zatišji že dobro ped na debelo. Zakasnile so se nekoliko, kar jih pa ni motilo:

»Vsaj nimamo tako daleč do doma, k večerji bomo že prišle!«

Dobre volje so bile in smejale so se, ko jim je veter zaganjal snežene kosminke v obraz in za vrat. Kaj bi tudi ne bile vesele, ko so vendar bile tako mlade in srečne? Pomislite samo: Čez dolgo časa so zopet enkrat proste in videle bodo kmalu svoje starše in brate in sestre in vse, kar jim je najljubše!

Toda ta veselost ni trajala dolgo. Prišle so iz mesta na klanec in izza poslednjega hišnega oglja je planil kakor zver nanje silen val viharja, da jim je kar sapo zaprl in bi jih kmalu vrgel na tla.

»Vrnimo se!« je svetovala ena, toda nihče je ni hotel poslušati.

»Kaj še, še tega bi manjkalo! Kaj bi neki gospodarji rekli, če bi se vrnile? To bi se norčevali iz nas. In potem domači, kaj bi dejali šele ti?«

In šle so dalje. Veter pa je divjal vedno bolj in bolj in raznašal po polju cele oblake drobnega, suhega snega, ga odlagal na enem mestu, potem ga pa zopet grabil in metal na drug kraj. Na nekaterih krajih so stopale po golih, trdnih tleh kakor po sobi, drugod so pa zopet gazile sneg do kolena in se obenem borile z vetrom, ki jim je v telegrafnih žicah žvižgal svojo nenavadno popotno pesem.

»Tako sem trudna«, je rekla najmlajša, »najraje bi kar zaspala!«

»Tudi jaz sem že vsa upehana«, je pritrdila druga, »vendar ne smemo na pol pota obstati. – Ne daleč od tukaj je Marijin gaj, tam ne bo veter več tako močan in če je ravno treba, tam tudi lahko nekoliko počijemo v zatišji med drevjem«.

Vihar je pa vedno silneje razsajal, trgal deklicam rute z glave, jim pihal v obraz in pod noge s tako močjo, da so se opotekale, kakor pijane in metal vanje cele koše ledenega snega.

A pot je bila danes tako neznansko dolga, in niso še prišle do gozda, ko se je že zmračilo. Ko so pa stopile notri, se jim je zdelo, kakor da so prišle z dvorišča v zakurjeno izbo, tako mirno, tako toplo je bilo med drevjem. In če bi ne bučal veter tam gori v vejevju tako strašno, bi mislile, da je vihar čisto ponehal. Le včasih je završalo tudi spodaj in zakadil se je sneg v počivajoča dekleta, da jih je streslo, kakor grd spomin na prestano trpljenje. In tedaj so se še tesnejše stisnile druga k drugi. In bilo jim je dobro ... A sneg je padal, nanje padal brez konca in kraja in veter v vejevju jim je žvižgal uspavanko.

Zaspale so in sanjale o domači vasi, o rodni hišici, o starših, bratih in sestricah, o razsvetljeni vaški cerkvi in o velikih, srečnih božičnih praznikih, ki so si jih tako zaželele in navsezadnje tudi dočakale ...

A deklet ni bilo ne domu, ne v mesto. Šele tretje jutro so jih našli kmetje zametene s snegom. Tesno so se oklepale druga druge; in njih mrtvi obrazi so izražali sladko zadovoljnost.