V štirih urah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V štirih urah
Gregor Koritnik
Izdano: Slovenski narod, 06. 12. 1907, (40/283), 1-2
Viri: dLib 283
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Tisto noč sem se pripeljal iz domovine. Lahko mi je bilo pri srcu in celo pot nisem občutil niti običajne potniške utrujenosti niti neprijetnih spominov in dojmov, ki sem jih nosil seboj. In ko je obstal vlak na postaji prim. mesta, sem izstopil vesel in lahkih korakov kakor bi se pravkar vrnil iz tujine v toplo, očetovsko hišo; ravnodušno in brezskrbno sem meril slabo razsvetljene ulice in vstopil v znano kavarno iz prejšnjih časov. Tako se mi je zdelo, kakor da sem doma in sedi pri meni moja mati in me gleda od mize oče s strogoljubečimi očmi: Tako, moj sin in zdaj povej, kaj je po svetu?

Na misel mi je prišel oče ... Sam bog ve kako se je zgodilo, da me je naenkrat sredi noči in tujega sveta obšla sveta misel prijazna in vabljiva, kakor cingljanje srebrnih zvončkov pri velikonočni veliki maši. Sredi zakajene, motno razsvetljene kavarne se je naenkrat odprlo nekaj čudovito lepega, kakor bi se razgrnile bogate zavese in bi oko strmeč obviselo v svečano okrašeni dvorani. Na obeh straneh velike, umetniške slike v zlatih okvirjih in sredi dvorane muzika in dolga vrsta ljubkih, znanih obrazov s sanjivimi modrimi očmi in mogočnimi kipečimi kitami nad snežnimi vratovi. Človek bi stopil tja, se priklonil nizko in stisnil zaljubljen nežno, toplo roko ... Nato je hipoma vse to izginilo in sam sem bil sredi tesne, kmečke sobe. Nobenega glasu od nikoder, le ura tiktaka na steni in v kotu stoji ubožna postelj, na postelji leži suh, star človek s sivimi, redkimi lasmi in gleda z ljubeznipolnimi očmi po sobi. Ob postelji sedi sin in bega molče z očmi za očetovimi pogledi. Naenkrat mu pogled obstane in očetove in sinove oči so si zrle nepremično nasproti. Nekaj svetlega, kakor solza se je zasvetilo v očetovih očeh: »Torej greš res po svetu?« 

Sin se je vzdramil.

»Grem, oče, in tvoj spomin me bo spremljal.« 

Nato se je oče v postelji vzdignil in je stisnil sinu roko in mu govoril: »Ti torej odhajaš in me ostavljaš samega. Bodi zvest samemu sebi, ne zaupaj ljudem, skrivaj svoje misli in ne govori o stvareh, ki jih ne poznaš ... Življenje je kakor kameleon, sto barv ima in sto lepot, a vse so enako nestalno in lažnjive ... Pazi, da ne postaneš igrača slučajev ... Življenje je čoln, ki ga vodi srečno le trezen krmar«. Nato ga je blagoslovil in sin se je poslovil. Za visokimi cilji je šel po svetu, opazoval je življenje in spoznaval ljudi in le redkokdaj se je spomnil očeta in rojstne hiše. Le kadar je bila njegova noga trudna in mu je krvavelo srce, je romala njegova duša na samotni očetov grob in je s solzami škropila pod seboj grob ljubezni — — —

Vseh mrtvih dan je bil takrat. Ljudje so trumoma prihajali in odhajali na grobje, sveže rože in razkošni venci so ležali na grobovih in duh voščenic je nakvasil ozračje z zoprnimi, zloslutnimi mislimi. Srebrni in zlati križi so se lesketali v solncu in človeška srca so hrepenela nekam daleč, za umrlimi znanci bogvekam ... A ko se je nagnil dan, je bilo grobje zopet prazno. Obligatne solze so se posušile na grobnem kamenju in vsa človeška žalost in nesreča tistega dne se je potopila zvečer v zlatopene kozarce in se pomešala z razgretimi, navdušenimi napitnicami in umazanimi kvantami. Dan se je pričel s tragiko in je končal s komedijo.

Pozno ponoči je stala le ena postava na grobju. Naslonjen ob vitko cipreso je stal tam človek in je gledal s temnimi očmi na grob pod seboj. Majhen, lesen križ je bil vsajen na enem koncu groba, drugače je bil grob osamljen in zapuščen, brez sveč in rož. In takrat v oni dolgočasni pusti, polnočni samoti je legla na grob velika, odkritosrčna žalost, zganila se je duša in globoko iz prsi se je izvila onemu človeku vroča, neizrazita molitev. Brez besed in umetno sestavljenih stavkov je molilo srce, trepetale so ustne in roke so poravnavale prst na očetovem grobu. Vsa tragika življenja je bila tisti čas koncentrirana v enem samem pogledu, v enem samem vzdihu ... Življenje okopano v žalosti je prišlo tisti hip na ostavljeni grob in je blagoslovilo grobje s tistim svetim trpljenjem, ki je edino vstanu zveličati in obuditi k življenju mrtva srca ... Kako krasna je tragika in kako vroča je molitev, ki prihaja iz nje!

Grobje je bilo že čisto prazno, tudi tisti samotni človek je izginil v noč in ciprese so lahno pošepetavale nad spečimi grobovi. Že se je začelo daniti na vzhodu in mrzla jutranja sapa je dahnila skozi polodprta vrata v kavarno. Gostje so se nehote ozrli drug po drugem, nekaj skrivnostno-bolestnega je šinilo preko mrliškobledih, izpitih obrazov ponočnjaških mornarjev in resigniranih delavcev, spogledale so se oči in oglasil se je v kotu nekdo z votlim basom: »Igrajmo naprej, danes je naš god — vseh mrtvih dan.« Roke so nehote pograbile za karte in njih udarci po mizi so tenko zveneli po kavarniški sobi.

Tudi jaz sem se vzdramil. Stisnil sem za roko ljubico, ki je slonela tik ob moji rami in ji pogledal v oči. Bila je čedna modrolaska beneškega tipa, globokih, sentimentalnih oči. Bila je žalostna tisto noč bogve zakaj, in zato sem jo pogledal ljubeznivo, kakor otroka. Morda se je tudi ona zamislila, kajti bil je vseh mrtvih dan. »Niti ene dobre besede mi nisi rekel nocoj?«

Njen glas je bil proseč in očitajoč.

»Oprosti, Natalija, na grobje sem mislil, na očeta.« 

Pogledal sem na uro. Bila je že pol petih zjutraj in meni se je zdelo, da sem bil komaj četrt ure na očetovem grobu. Zdelo se mi je, da sanjam, ali čvrsti glas petelina na dvorišču me je predramil popolnoma. Torej je res: včeraj zvečer sem se odpeljal iz domovine, opolnoči sem prišel v kavarno in Natalija je že najmanj štiri ure poleg mene. Štiri ure sem se torej ločil od nje in šel na grobje k svojemu očetu. Živo sem še videl pred očmi njegov zapuščeni grob, tudi nazaj sem videl: na bolniški postelji leži in jaz odhajam v tujino, hodim po svetu kot list na vetru, štejem ljubice, prvo še poznam, tudi drugo, potem se začnem motiti, štejem še enkrat, zopet brezuspešno ... Spomnil sem se na očetove besede, ki jih nisem poslušal. Postal sem igrača slučajev ...

Na dvorišču je zopet zapel petelin. Gostje so polagoma odhajali in jaz sem se streznil popolnoma. Natalija se je gledala v zrcalu in si popravljala lase. Z lepo uravnano frizuro se je vrnila k meni. Tako je prihajala k meni v prejšnjih časih, ko sva se še ljubila in še predno sem se jaz vrnil v domovino. Vsakikrat se je sladko nasmejala in jaz sem jo poljubil na visoko čelo. Sklonila se je k meni: »Ali se ti dopade taka frizura?« 

»Všeč mi je. Moja ljubica v domovini nosi prav take lase.«

V ženski se je zbudil ranjeni ponos: »Ti imaš drugo?« 

Nič ji nisem mogel odgovoriti. In ko je stala tako pred menoj bleda in nemirna, me je obšlo nenadoma lepo čuvstvo in ker sem vedel, da je ljubica nesrečna, sem ji govoril laskavo: »Ne bodi huda. Nesrečna si in jaz ljubim tragiko. Tudi moja nova ljubica je tragična, zato jo ljubim. Ne tebe, ampak tvojo nesrečo, tvojo tragiko.« Natalija se je jezno okrenila: Povera mi. In je zbežala.

Ravnodušno sem gledal za njo, v nasprotnem zrcalu sem videl, kako tišči robec na oči ... Plačal sem in odšel v jesensko jutro ...