Utrinki (Anton Sovre)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Utrinki ...
Miranov
Izdano: Slovenski narod 7. avgust 1907 (40/181), 1–2
Viri: dLib 181
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Videl sem svojo ljubico v žalni obleki. Zakaj jo nosi, ne vem. Morda se ji toži po dneh, ko je še nama sijalo solnce ljubezni. Smeh bo igral Miri na ustih, ko bo brala mojo domnevo in pomilovala bo mojo domišljavost. A jaz mislim vkljub temu, da ji vstane še zdajpazdaj v duši spomin na preteklost in niti njen zaničljivi posmeh me ne odvrne od tega mnenja. Saj mi je neštetokrat zatrjevala ljubezen in ženskam se mora verjeti, ha, ha ...

Ura je bila polnoči. Stala sva z Miro na pokopališču. Lahek vetrič je zavel preko grobov, kakor da bi se zgrinjali duhovi umrlih krog naju. Globoko k tlom je vklanjala vrba žalujka ozkolistnate veje in njih šelest nama je šuštel na uho in čutila sva nemo resnobo smrti ... Tedaj se je privila ljubica tesno k meni in je rekla: »Pokleknila bi na Sveto zemljo, ki krije mrtve in prisegla bi ti iznova vedno ljubav. A vem, da mi veruješ.« Tako je govorila moja ljubica in mrtvi so jo slišali ... Odšla sva s pokopališča. Železna vrata so glasno zaječala in zdelo se mi je, da slišim porogljiv smeh za sabo ... Danes poznam pomen onega smeha. Mira je prelomila besedo, a mrtvi se niso maščevali ...

Peljal sem se bil k ljubici na Dolenjsko. Hej, kako radostno me je sprejela, kako ji je sevala ljubezen iz lepih oči! Mudil sem se v njeni sobi do večera ... O mraku sva šla na Krkin breg. Sedla sva v čoln, ki je pod pritiskom vesla bliskoma zdrčal po vodni gladini. Storila se je čudovito lepa noč, ena onih noči, ko bi človek objel svet in mu govoril o svoji sreči ... Potegnil sem veslo v čoln in sem se ozrl Miri v obraz. Bila je bleda v mesečnem svitu. Tedaj me je prižela z mehkimi rokami na prsi in je dejala: »Bila bi raje tu doli na dnu mrtva, kot da bi jenjala ljubiti tebe.« Vodni duhovi so se dvignili iz svojega mokrega stanu in so bili priča njenim besedam. Preko mene pa je hušknilo nekaj, kakor senca, čoln se je zazibal ... Vedeli so vodni duhovi, da je govorila moja ljubica laž, a niso se maščevali ...

Snežilo je ... Noč je legla na zemljo, polagoma in težko, kakor da bi s svinčenimi perutmi pokrila naravo. Šla sva z ljubico po snežni cesti in sva molčala. Nekaj silnega nama je ležalo na duši. V daljavi so se zasvetile mestne luči, nerazločno in nejasno ... Četrt ure še in bila sva doma. Postal sem, da bi se poslovil od Mire. Tedaj je zaihtela ljubica in med krčevitim plačem sem čul iz njenih ust pretrgane besede: »Žrtvujem se zate, dragi, a bodi si!« Poljubila me je in je odhitela, predno sem jo mogel vprašati po pomenu njenih besed. Težka vrata so se hrupno zaprla za njo. Obstal sem na cesti in sem mislil ... Sneg pa je padal v gostih kosmičih ...

Skoro bo dve leti, odkar sem dal slovo svoji ljubezni. Od tistega časa nisem več srečal bitja, ki bi njegova podoba imela prostor v mojem srcu. Morda še nosim globoko v duši podobo prve ljubice? Morda ...? Saj mi je bila sveta ljubezen do nje, a ona jo je oskrunila ... Spominjam se pisma, ki sem ga bil pisal prijateljici o svoji ljubici. Dejal sem v onem pismu, da bom ljubil Miro vkljub njeni nezvestobi. Tudi to me je minilo. In bolje je tako. Rad bi danes bral pisma, ki sem jih bil v teku let poslal ljubici. Lepo število jih je. Mira mi je obljubila, da mi jih vrne. »Pisma Vam izročim,« tako mi je pisala, »morda kmalu, morda čez deset let.« Dozdaj jih še nisem dobil. Njena pisma sem zažgal, še ko sva se ljubila. Ostala so mi le nekatera iz poslednjih tednov. Kadar sedim ob tihih večerih v samotni sobi in plovejo meglene podobe mimo mene lahno in neslišno, kakor da bi se bale, da me zdramijo iz sanj, tedaj se me poloti želja, da sežem v miznico in vzamem iz nje neme svedoke nekdanjih dni ... In ko čitam obledele vrstice, ki mi govore o vedni ljubavi, mi leže na dušo nekaj trpkega in stoži se mi, kakor če se spomnim prijatelja, ki mi je umrl pred leti. Zagrebli so ga in ob njegovem grobu se me je loteval obup in duša mi je drhtela v silni bolesti ... A prešlo je in ostal mi je spomin na umrlega, temen in nejasen, da si komaj prikličem njegovo podobo pred dušo ... Pokopal sem svojo ljubezen in ob njenem grobu sem sam zahrepenel po smrti, da bi pozabil ... Tudi to sem prebolel in le za hip postanem otožno resen ob misli na dneve, ko sem živel v razkošni sreči ...

Nekaj pa sem izgubil, odkar ne ljubim več Mire – svoje idealne nazore. Nad tri leta sem imenoval Miro svojo last, a ona sama mi je priča, da moja ljubezen v vsem tem dolgem času niti za hip ni zapustila idealnih tal ... Morda sem bil tepec ... A vendar mi je hudo po jasnih poljanah, koder me je vodila prej življenska pot, toži se mi po solnčnem svitu, ki je seval nekdaj na moje življenje ...

Seznanil sem se s krasno gospo, ženo davčnega uradnika. Kipela je od mladosti in življenja. Njen soprog pa je bil slaboten starec, brez moči in energije. Otrok nista imela. Vabila sta me često na dom. Šel sem in dohitela me je moda ... Gospa je krasno igrala klavir. Mož naju je večkrat pustil sama in je odšel v kavarno. »Vem, da boste sami izvrstno zabavali mojo ženo,« mi je rekel včasih; »jaz grem brat časnike.« Nisem se branil ostati. Zahajal sem k Adi vedno pogosteje, najraje ob času, ko sem vedel, da je njen mož v uradu. Slonel sem ob klavirju in sem poslušal čarobne melodije, ki jih je izvabljala Ada iz strun ...

Sedela sva lepega popoldne na zofi. Ada se je igrala s temnordečo vrtnico. Trgala je iz nje list za listom in jih je spuščala na tla. Tedaj ji je padla vrtnica iz rok. Sklonil sem se, da bi jo pobral. Ada je storila isto. Vgledal sem tik pred sabo njen krasni snežnobeli vrat. Debeli kiti dehtečih svilenomehkih las sta ji zdrknili preko ramen. V hipni strasti sem pritisnil ustnice na alabastrini vrat ... Planila je k višku ... Pogledala me je in njeno temno oko je iskrilo strasti in hrepenenja ... Prižela me je nase in me je hotela vdušiti s poljubi ... Potegnila me je k sebi na zofo ... Spomnil sem se Mire, hotel sem se izviti iz Adinih objemov. A podoba moje ljubice je izginila in nisem se več branil žgočih poljubov ... Porušil se je v moji duši tempelj, ki sem ga bil postavil svojim idealom ...

Zahajal sem k Adi, kot prej ... A oglasila se je vest ... Smilil se mi je mož, ki mi je zaupal, ki sem ga pa prevaril za življensko srečo ... Jel sem se studiti samemu sebi. Nisem šel več k Adi ...

Čez nekaj tednov sem jo srečal. »Zakaj ne prideš? Glej, tvoja sem ... vsa ... vsa; moža ne maram ... ti si moj mož! Pridi ... pojdi z mano!« Vprla je vame pogled, tako proseč pogled in tako žgoč, da sem pozabil vseh sklepov ... Šel sem in sem storil korak več v blato ...

Mire pa ne morem pozabiti. Še vedno jo srečam in kadar jo vidim, mi vztrepeta duša v prsih. Morda je res, kar sem bil pisal prijateljici o nji ...

Jeseni se bo poročila. Vzveselil sem se skoro, ko sem čul to vest. Tedaj bo konec vsemu in nič več mi ne bodo vhajale misli k nji. Nič več ne bom sanjal, da sem se spravil ž njo ...

Bil sem na veselici. Srečal sem mlado gospo, nekdanjo znanko. Prišla sva v pogovor o Miri. »Ne občujem več ž njo, kot nekdaj,« je dejala. »Mira je postala proti meni nenavadno hladna.« Torej se tudi to, nekdaj tako intimno prijateljstvo, ni obdržalo, sem mislil. Ej, človek, kako slab si, kako nestalen v svojih sklepih! Gospa mi je razkrila marsikaj, kar mi je bilo do tedaj neznano. Gotovo je, da Mira ni vprašala svojega srca, ko je jenjala ljubiti mene, ampak da jo je obrekovalec odvrnil od njene ljubavi. Seveda kaže to, kako malo je bila vredna njena ljubezen ...

Srečal sem danes prijetelja, tovariša iz gimnazijskih let. Ko me je bil prvič videl v družbi z Miro, mi je, odhajaje iz sobe, šepnil na uho: »Varuj se te ženske!« Povedal sem te besede Miri. Jokala je. Ej, prijatelj, prav si imel tedaj in ko boš bral po dolgih letih svoje besede, spomni se, komu in o kom si jih izrekel in vedi, da si bil dober prerok. Tudi Mira se bo spomnila, da sva hodila tisi večer, ko sem ji bil povedal prijateljevo svarilo, po samotni stezi ob železnici, blizu smrekovega gozda, ki je pritajeno šumel, kakor da bi pritrjeval tovariševim besedam, pritajeno, da ne bi ga čula moja ljubica ...

Ej, Sava, Sava, ti ponosna voda, ti veličastna reka, kako vesel sem te, ko stojim ob tvojem bregu in poslušam lahno šumenje tvojih valov! In vendar si tudi ti zakrivila bol v mojem srcu ... Pravil sem svoji ljubici o tebi in ona je prišla, da te vidi in vzljubi, kakor sem te ljubil jaz ... In tvoje valovje je vzkipelo, kakor da bi ji hotelo razodeti mojo ljubav do nje ... A ti mi nisi povedala, da goji Mira laž v duši. Tako si zakrivila mojo bol ... Meni pa si ostala zvesta. In zato sem te vesel, ko stojim ob tvojem bregu in poslušam šumenje tvojih valov ...

Misli si prijatelj, krasen vrt, z ravnimi stezami, posut z belim peskom, poln duhtečih cvetk. In ti veš, da ljubi gospodar svoj vrt in da so mu cvetlice pol življenja. Pa greš in poteptaš rože in razsuješ grede ... Čez noč se te poloti kes in skleneš, da poravnaš krivico ... Pa vzameš v jutro lončeno črepinjo in jo napolniš s prstjo in vsadiš vanjo vijolico. In greš h gospodarju, pa mu rečeš: »Glej gospod, žal mi je, da sem ti končal vrt. Vzemi to v zadostenje!« Meniš, da si vrnil gospodarju življenje, da si popravil krivico ...? Glej, tako se mi zdi, da bi ravnala Mira, ako bi storila, kar mi je dejala nekdaj: »Tudi ako bom žena drugega, bom ljubila tebe ...« Poteptala je vrt, ki sem si ga bil zasadil ... Moral bi jo zaničevati, ako bi mi kot žena darovala ljubezen, dasi le v mislih ... In vendar bi se ne branil njene ljubezni, saj sem izgubil ideale in sem zagazil v blato ... Ada mi je pokazala pot v močvirje, a iz njega mi ni pomagala ...

Utrnila se je zvezda na nočnem nebu ... Z dolgim žarečim trakom se je potočila preko nebesnega svoda in je ugasnila na daljnem vzhodu ... »Umrl je človek,« so dejali domači, ki so sedeli z mano pred hišo. Jaz pa sem se spomnil večera, ko sva opazovala z Miro svitle milijone na nebu ... Tudi tedaj se je utrnila zvezda in rekel sem ljubici: »Predno bo poteklo leto, bo ugasnila tvoja ljubezen, kakor ta zvezda ...«

»Morda, a le z mojo smrtjo ...« 

Leto je prešlo, ljubezen je minila, a Mira živi in ljubi drugega. Jaz pa sem od onega časa brez moralne opore, slab kakor šibek trs ... Ostali so mi le spomini, ki mi pa s trpkostjo polnijo dušo ... A vendar sem videl krasne dni, polne sreče in razkošja ... Hvala ti, Mira, hvala za one dneve! Vedi, da ne nosim v srcu jeze do tebe, dasi ne bi rad, da bi se kdaj srečala najinega življenja pota ...