Utihnila je pesem tod okoli

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Utihnila je pesem tod okoli
S. D.
Izdano: Vigred 15/2 (1937), 45-47
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V drugem nadstropju je kapelica; nekdaj je bila viteška dvorana. Svete slike so nadomestile vsakdanji okras. Na glavnem oltarju stoji Marija z Jezuščkom ob sebi, ki zre z ljubeznivim nasmeškom po kapelici. Ob Mariji dehte lilije, bele in čudovito čiste. V klopeh pa kleče in sede kaznjenke. V belih, rdečih, modrih, zelenih in tudi v rumenih rutah so. Prišle so oddelek za oddelkom in posedle. Utrujeno stopa ona v beli, uporno gesto z glavo naredi ona v modri, otroško lahkomišljeno se ozre okrog ona v rdeči in ta v zeleni je še skoro otrok. Lilije dehte na oltarju; tu v klopeh pa sede bitja, zašla in uboga. Tam v brezdušnem svetu nekje se je zlomila in zvenela lilija in potem je umrla čast in pešala vera in potem je stala dekle sama, tako strašno sama na cesti in se pogrezala v greh. Nekega dne pa so se ji odprla kaznilniška vrata in zopet zaprla. Zdaj je tu med mnogimi. V rdeči ruti kakor druge, s svojo bolestjo v duši, s svojo žalostno povestjo zavoženega življenja. Zajokalo je v meni ... :

Marija — Mati — za vse te uboge, izgubljene, prosim. Daj spoznanje, kesanje in dobre luči v njih duše! Tudi zanje je umrl Tvoj Sin! tudi zanje!

*

Julijsko popoldne. Sobota je. Mehko razpoloženje lega po dolinah. Sem od farne cerkve se čuje potrkavanje. Nedelja bo jutri. Nedelja v vasi, na polju, na planini. Kdor je ni doživel v vasi, ne bo doumel njenega čara.

Pokošene so širne ravni, požeta polja, zlatega klasja polna. Sence dreves legajo po dolinah. Oddaleč še čujem pastirokovo pesem. — Tako mi je dobro, tako domače prijetno.

Pa obstane oko. Tam na požeti njivi se premika komaj vidno deset kaznjenk. Plevejo. Za njimi stoji sestra. Belo je oblečena, neutrudno stoji, gleda, morda moli in premišljuje. Minevajo dopoldnevi in popoldnevi; vsak dan znova prihaja z njimi vsa bela in drobna in gleda in misli. One, kaznjenke, pa plevejo danes, jutri bodo morda grabile, pojutranjem kaj drugega.

Sklonjene so nad delom. Bele rute bleste v popoldanskem soncu. Zdaj, zdaj obstane roka, obstane misel in pogled uide tja preko gora. Saj ni še dolgo, odkar je bila nedolžen otrok, dober in lep. In potem je prišel dan, ko je prvič okusila sladkost in prokletstvo greha. In ni bilo več mehkega, sobotnega razpoloženja, ne nedeljske radosti.

Zopet se zganejo roke. — Mehka je zemlja, srce človeško pa je včasih začuda trdo. Da bi bilo moje in tvoje, sestra, mehko in dobro in sirom odprto v usmiljenju in sočutju do vseh ubogih, zašlih in padlih naših sester.— Tudi midve bi bile lahko tam doli na njivi med onimi v belih rutah, da naju ni čuvala milost Gospodova, da niso bile najine razmere vse lepše od njihovih.

Utihnila je pesem zvonov. V vrsti gredo po beli poti, tiho in utrujeno. Spet je minil dan. Za njimi pa sestra, bela in dobra. Tudi njej je minil dan v tihi žrtvi, za katero ve le Gospod. -—

*

Sivo in pusto je viselo nebo. Vsak čas je znova zašumelo v kostanjih pred kaznilnico. Po cesti ob kaznilnici pa je zadrdral zdaj — zdaj auto in hitel neznano kam. Morda na Bled. Lepo je tam; bogati ljudje, ki si lahko privoščijo vsega, žive tam lahkotno v brezdelju. Vsak dan prinese novosti, tisoč zanimivosti, ljubezni in življenjskih prijetnosti. Drugače je tu v kaznilnici. Dan dnevu enak. Tudi sončni so sivi in težki.

Vsak dan sedi v obokani pritlični sobi, včasi sama, včasi jih je več. Na nizkem stolčku sedi in lupi krumpir, čisti solato. Vsakikrat, ko grem mimo, pogleda, se otožno nasmehne in nič drugega. Pa je v tistih očeh taka bol in bridkost, da bi stopila k njej in ji rekla dobro besedo kot je nisem rekla še nikomur na svetu. Ne lažejo te oči. Pa ni več mlada, ni lepa, ali uboga je, tako zelo uboga.

Danes sem šla spet mimo nje. Ravno je malicala. Joj, kako mi je ob tem spominu! Tresle so se ji roke, ko je lomila trd kruh, tako zelo tresle in obraz je bil ves zguban in oči so bile še bolj žalostne.

Moj Bog, saj je prišla umret v kaznilnico. Ne vem, kakšna je njena krivda, bolje, da ne vem, ko pomagati ne morem. Moliti pa hočem zanjo, da bi ji bilo tam gori, kamor bo prišla tako kmalu, bolje.

*

Poznala sem jo pred leti; mlada je bila, cvetoča, vsa nasmejana. Ko je stopala v nedeljo v cerkev, je bila kot sončni žarek, razigrana, mlada. Vsega je imela, kar ji je poželelo srce. Največ ljubezni. O, pa je ljubezen sveta in gorje mu, kdor se igra z njo, prešerno in lahkomiselno. Ona se je. Ni poznala ljudi, a tudi sebe ne. In premagovati se ni naučila, ničesar si ni znala odreči. Svarilo, prosilo je v duši, a svet je bil močnejši; oni, ki so prihajali z zlobnimi nameni, vse pogostejši. Pa je padala vse niže, niže. In nekega dne je prišel on, ki jo je onesrečil za dolga leta, ki ji je uničil mladost, življenje, čast, a tudi ona nosi krivdo, da se je on še globlje izgubljal in izgubil.

Na širokem, z velikimi kamenitimi ploščami tlakovanem hodniku sem jo srečala spet — po nekaj letih. Prepoznala me je takoj, jaz nje ne. Poostrile so se poteze na obrazu, ono lepo mladostno je izginilo. V beli ruti.

— Zastala mi je beseda. Ona pa se je sklonila k moji roki ... in zajokala je glasno. »Kje se srečava,« je zašepetala. Trenutek, ko so govorile le oči.

— »In nekdaj je bilo tako lepo, še veš?« je tiho dahnila.

Hotela sem nekaj reci v tolažbo, v bodrilo, v pouk morda, pa nisem znala in tudi mogla ne. »Pridem drugič in tedaj se pomeniva« sem dejala, pogledala jo in hitela proč, da mislim, jočem ali molim. Pred njo pa so se spet odprla in zaprla vrata.

Pa so vstale v tistem trenutku pred menoj vse moje učenke, 14, 16 letne, ki so odhajale iz zavoda na počitnice dobre in čiste. Hotela bi, da so zdajle pri meni in bi vsaki posebej povedala zgodbo, tako silno žalostno, a tako strašno resnično. Rekla bi: Glej, povsod te gleda ljubi, dobri Bog. Hočeš biti srečna, o potem ne veruj ljudem, ki se ti laskajo. Uči se odreči in premagovati, delaj in ne sanjaj. Za višje si ustvarjena, nikdar ne pozabi tega!

Hitela je misel, trkala in prosila: O, Ti Najčistejša, čuvaj jih vse, ki jih poznam in ki jih ne poznam in tudi nje se usmili — usmili!

*

Praznik je bil, sončan in vesel. Ob 8 zjutraj je bila sv. maša. Sedele so v klopeh v prazničnih oblekah, a tudi danes v belih, rdečih, modrih, zelenih in rumenih rutah. Zapele so orgle in nato pesem. Saj ni še umrla pesem tod okoli. Ne, o ne, v slavo božjo se še glasi, toda vsa je umirjena, bolj prošnja kakor slavospev. In gledala sem njih, ko so pele. Obrazi so bili lepši, morda pozabljajo za hip svojo nesrečo.

Tam na oltarju pa se daruje On, ki je nekoč oprostil Magdaleni, rešil grešno ženo pred kameni morda še grešnejših farizejev. Kako pa misli. gleda in ljubi On? Drugače kakor mi — grešniki, krivde polni.

Zapel je zvonec. Utihnile so orgle. Sklonile so se glave in On, neskončno usmiljeni je odpuščal in blagoslavljal. Pa je postalo za hip vse svetlo in lepo.

Kako bi pač bilo na svetu, če bi si bili vsi ljudje bratje in sestre v veliki ljubezni, katere nas je učil Gospod! In bi živeli v kraljestvu Njegovem po volji Njegovi. Sestrica, ko bi začele midve, ti in jaz in bi v svoji molitvi in daritvi ne pozabile teh ubogih, zašlih naših sester, ki jih srečavava ne samo v hiši, kamor sem te peljala za hip, ampak povsod! In vesel naju bo ljubi Bog.