Usoden pisk

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Usoden pisk.
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/26 (1917)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Duša mi je prekipevala koprnenja po svobodi. Prost dolgotrajnega jetništva v ozki pisarni, sem stal sredi svetlozelenega, bujno poganjajočega gozdiča. Tople sapice so mi božale lice, morje solnčnih žarkov je prodiralo skozi liste. Ob ozki stezici je žuborel z veliko naglico potoček, ozračje je prekipevalo petja kosov, drozgov in drugih gozdnih ptičev.

Vse mi je bilo tuje. Že več ur sem sledil potočku, ki se je izgubljal vedno bolj v gozd. Vedno bolj skrivnostna, tiha in tajna je postajala okolica. Naenkrat se je stezica ločila od potočka, ki je jezno šumljaje izginil med divjim skalovjem, in me zapeljala na neko planoto, katero je dičila mogočna cerkev. Presenečen sem ustavil korak. Zdelo se mi je, da sem v deželi pravljic. Same razpadle koče, podrte hiše, katerih strehe so bile deloma ali pa popolnoma porušene. Divje grmovje s svojimi bodicami je ustavljalo korak. In sredi tega čuda mogočna stavba, zidana v težkem romanskem slogu, ki se je zdel, da je popolnoma prilagoden širokim mrzlim grebenom sosednjih gora. Široka cerkvena vrata in visoka okna so bila z deskami zadelana, obširni stolp je bil nakoliko nagnjen in v zidovju so se poznale razpoke.

Pretresljiva tihota je vladala nad tem samotnim prostorom. Ta osamelost je izprva vplivala name neprijetno, čutil sem, kako me izpreletava groza. Pogled na brezglasno in vendar kričeče propadanje zidovja je napravilo na moje živce globok vtis. Že sem se hotel vrniti, ko opazim, da me moj lovski pes več ne spremlja. To mi je dalo povod, da sem zapiskal na lovsko piščal. Sosednji hribi so mi z odmevi na pisk odgovorili.

V neposredni bližini zaslišim zamolkel, otožen glas. Presenečen se ozrem okoli ... Še enkrat! Za cerkvijo ... Ojunačim se in stopim za vogal. Na stopnicah stranskih vrat zapazim starega gospoda, ki je sključen, skoro v nezavesti slonel na zidu. Čopič in slikarska plošča sta pričala, da imam pred seboj umetnika. Skočil sem mu na;pomoč in ga prosil oprostitve, ker sem ga tako zelo prestrašil. Zamahnil je bolestno se smehljaje z roko, a ni mogel priti z besedo na dan. Šele čez nekaj minut si je opomogel.

Ko sem se mu predstavil, mi je odgovoril, da je dr. Urančič, ter začel naglo spravljati čopič in ploščo za barve v zaboj. Čez pokrov zaboja je bila razpeta skoro dogotovljena slika.

»Ali nočete nadaljevati? Svit je vendar tako lep!«

»Kako bi mogel?« je odgovoril. »Ali ne vidite, kako se mi tresejo roke?«

»Vsled strahu, ki ga je povzročil moj žvižg?« ga vprašam začuden.

Molče mi je prikimal. »Vi hočete priti do Zmajevega?« je začel iznova.

»Da, gospod doktor! Mogoče se bom moral muditi več mesecev tamkaj.«

Mož se je zganil in začel nadalje poizvedovati: »Hočete preiskovati naše gore? Baje skrivajo v sebi mnogo premoga!«

»Ne, jaz sem železniški inženir«, sem ga poučil.

Planil je pokonci in ves zavzet strmel vame.

»Železniški inženir? Železnica?« Te besede je izpregovoril s tako čudnim poudarkom presenečenja, da sem odskočil za korak, ker sem začel domnevati, da imam opraviti z blaznim človekom.

Uganil je moje misli ter se trudil nasmejati se, a se je pri tem le grozovito spačil.

»Kaj bodo napravili železnico do Zmajevega? « me je vprašal. Njegov naglas je bil bolj podoben obupnemu klicu na pomoč.

»No, sedaj še ne, ali pa vsaj še ne tako kmalu«, sem ga pomiril. »Jaz moram šele določiti nadmorsko višino tega kraja. To traja vsekakor še dolgo časa. Tudi svet je neugoden ...«

Prenehal sem in ves nemiren opazoval starega gospoda, ki se je obrnil od mene. V nepopisni bolesti si je zakril obraz z rokama, se naslonil z rameni na zid in začel pretresljivo jokati. Bil sem v zadregi, akoravno sem trdno mislil, da stoji pred mano norec. On je to občutil ter si na vso moč prizadeval ostati miren.

»Ne mislite kaj hudega o meni, gospod inženir. Toda bilo je nepričakovano, preveč nenadno! Ah ...!« in iznova ga je začelo ihtenje daviti v grlu. Kakor v pogovoru s samim seboj je bolestno nadaljeval: »Kako dolgo sem moral iskati ... tu, tukaj ...« Pokazal je na dolino, katero so začele zagrinjati lahne meglice. » Ali vidite, ta tihota, ta krasni mir, proč od sveta, ta samota, polna lepih sanj! Nobene tvornice, nebenega stroja, nobene železnice, nobenih električnih naprav! Niti poštni voz ne zaide v ta kraj. In sedaj? Grozno!« Obupno je začel viti roke in mi govoril: »Kam naj se umaknem sedaj? Moj Bog, kam?«

Starčevo jadikovanje me je globoko pretreslo, čeprav ga nisem umel.

Brez tolažbe je pobral svoje slikarsko orodje in velel: »Pojdiva!«

Obrnil se je ter korakal naprej. Jaz pa sem mu sledil, razburjen, kakor še nikdar.

V dolini, kjer se ozka stezica izliva v širono deželno cesto, je izpregovoril iznova: »Malenkosti so v življenju za človeka večkrat merodajne. Ena sama bilka, celo senca je lahko zanj usodna. Meni je postal usoden le - nenaden žvižg.

Devetindvajset let je minulo od takrat, a ta žvižg mi še vedno zveni po ušesih. Njegov visoki glas mi jemlje um! Toda poslušajte!«

»Obiskoval sem tisti čas visoko šolo. O binkoštnih počitnicah sem dospel na svoji pešpoti proti večeru v Vratico.

Lahko si predstavljate moje veselje, ko najdem v isti gostilni, kjer sem mislil prenočiti, svojega starega očeta, ki je služil kot kolovodja pri državni železnici. Pripeljal je v Vratico tovorni vlak in bi se moral naslednje jutro vrniti s samo lokomotivo.

Dolgo časa se že nisva videla, zato je naravno, da smo pozno v noč sedeli in se razgovarjali. Moj oče je bil še lep in krepak mož, akoravno je imel že šestdeset let za seboj. Bil sem — kot medicinec — zelo ponosen nanj.

Naslednje jutro sem ga spremil na kolodvor, Skoro z zavistjo sem opazoval sopeči in puhajoči stroj, ki lahko v pol dne prehodi isto pot, kot jaz v enem tednu.

Razveseljiva misel mi je šinila v glavo, namreč spremljati očeta na lokomotivi domov! Zakaj pa ne ? Moj oče je sicer zmajeval sivo glavo, a se mu je poznalo, da ni resno proti. Peljati je moral samo lokomotivo in ne celega vlaka, pa veselilo ga je tudi, da bi me na ta način dalje časa imel pri sebi. Pregovoril sem ga in ker službujoči sprevodnik temu ni ugovarjal, sem vesel zajahal železnega konja. Pridružil se nam je še mlad kurjač, ki se je peljal prvikrat.

Kratek pisk — in odpeljali smo se.

Vožnja je bila krasna, Žal mi je bilo, da je moj oče, zelo natančen in vesten mož, preslišal veliko od mojih opazk, ker je vedno odpiral in zapiral različne vzvode ter pri tem vedno gledal skozi okno po tiru. Sicer bi bil pa itak pogovor nemogoč vsled ropota, ki ga je povzročaval stroj. Še kurjaču je dajal oče ukaze le z znamenji rok, kadar je hotel da prilije vode, naloži premoga, potegne zaporo itd. Mladi mož pa tudi ni obrnil pogleda od mojega očeta. Kot novinec se je čudil njegovim gestam in jih strahoma izvrševal. Vprašal sem ga, če že pozna notranji sestav stroja. Zamahnil je z roko okoli ušesa in mi tako razodel, da ni razumel vprašanja.

Dirjali smo po tiru navzdol.

Občutil sem nepopisno srečo. Nagla vožnja me je popolnoma prevzela, svetoval sem očetu, naj vozi še hitreje. Smehljaje je odkimal z glavo, pokazal na manometer in dolino, kjer so se že videla bela poslopja postaje.

Naenkrat se prime z roko za srce in pade vznak nazaj. Prestrašen se sklonim in ga poizkusim vzdigniti. Toda zaman! Naglo mu odpnem suknjo in telovnik ter pritisnem svoje uho na njegovo srce, Vsled ropotajočega stroja nisem mogel opaziti ničesar. Odprem mu trepalnice, Stekleno oko je strmelo vame, brez življenja. Bil je mrtev, zadela ga je kap.«

Pripovedovalec je prenehal, S široko odprtimi očmi je strmel predse, kakor da bi ta nesrečni dogodek še enkrat doživel. »In kaj se je zgodilo s strojem?« sem ga vprašal pridrževaje sapo.

»V zadregi sva bila,« je nadaljeval a tega se nisem zavedel, ker me je očetova smrt preveč pretresla. Šele kričanje in brezmiselno početje kurjačevo me je vzbudilo. Vsa strašna nevarnost mi je stopila jasno pred oči. Bil sem sicer popolnoma zmeden, a vendar me je misel, da visim med življenjem in smrtjo, privedla k zavesti.

Zagledal sem v neposrednji bližini postajo. Kurjaču zavpijem na uho, naj ustavi stroj, ki je besnel kakor vihar naprej. Vlekel in pritiskal je na razne vzvode, — stroj je zahropel in se pognal s podvojeno hitrostjo.

Nastal je hrušč, da so se mi ježili lasje. Preplašen sem se ozrl in spoznal, da je lokomotiva že švignila mimo postaje, potem ko je premagala razne ovire, Trdo, bobneče in pogin preteče je zdrknila čez mnoge zakrete, dirjala je odskakovaje naprej. Videl sem, kako so ljudje švigali semtertja ter si »vili roke. Uradnik z rdečo kapo je dajal nerazumljiva znamenja ... Še par trenutkov in zapustili smo kolodvor ter drveli gotovemu poginu nasproti.

»Skočite v vodo!« mi je zavpil kurjač v uho. Šele tedaj sem ga razumel, ko je bilo že prepozno ga svariti. Tik ob železnici je bila napravljena jama in napolnjena z vodo.

Neprevidni kurjač je stopil na prag ter se pognal v velikem skoku v vodo. Videl sem, kako je nesrečnika v zraku zavrtelo in ga pahnilo mesto v vodo, na nek obronek.

Popolnoma sem bil prepuščen besneči pošasti, ki je strahotno in brezobzirno drvela naprej ter ni kazala nobene utrujenosti. Občutek, da si ne morem pomagati, mi je skoro vzel razum. Skušal sem se zbrati ter, si v duhu predstaviti celoten sestav stroja, da bi mogel ustaviti razvijanje pare. »Spusti paro! Spusti paro!« Pa kako? Naenkrat zagledam parno piščalko. »Daj, daj, spusti paro!« je vrelo v meni.

Potegnil sem. Rezek pisk mi je pretresel mozek in kosti ter se razlegal po zraku kakor obupen klic na pomoč. Visel sem takorekoč na vzvodu, kakor da bi zamogel s svojo težo ventil kaj bolj odpreti. Piskalo in piskalo je kar venomer, rezko, brez konca. Zrak je bil prenapolnjen s piski, ki so me divje, rjoveče obdajali ter mi pretili vzeti razum. Zdelo se mi je, da sem nasproti tem glasovom, katerim so se vsi moji čuti upirali, popolnoma brez moči, najmanjša stvarca na svetu. Videl sem, kako so vsak trenutek švigali oblaki dima proti nebu in sem mislil, da proderejo nebesni svod. Na svojo nevarnost sem pa čisto pozabil, vedno in vedno sem strmel v nebo. Koliko časa sem vztrajal v tem položaju, ne vem. Naenkrat sem začutil tujo roko, ki me je rinila proč od ventila; krčevito sem se držal. Piskati in piskati vedno naprej, sicer sem izgubljen, samo ta misel mi je rojila po glavi. S silo me je nekdo odtrgal proč. Grozna, nepopisna, mrtvaška tihota me je naenkrat obdala.

Nisem opazil, da stoji lokomotiva na mestu.

Neznosno žvižganje se je poleglo in zdelo se mi je, da sem nekje daleč globoko pod zemljo.«

Stari gospod je obmolknil. Glas in roke so se mu tresle, tako ga je pripovedovanje prevzelo.

»Kako je bilo kaj takega sploh mogoče?« sem ga ves začuden vprašal.

Moj spremljevalec je sedaj povedal, da je železniški uradnik v Podkorenju, kjer bi se morali ustaviti, brzojavil na vse postaje, naj pridrže vse vlake, ker tir ni prost. Na eni izmed bližnjih postaj je neki junaški kolovodja srečno skočil na lokomotivo in jo — ustavil.

»In že skoro trideset let me preganja ta nesrečni pisk, me zasleduje po vseh krajih ter me ne pusti pri miru. Kamorkoli grem, me spremlja, kakor moja usoda, in tudi tu me spremlja ... tudi tu ...«

Obstala sva pred gostilno, kjer sem nameraval prenočiti- Podal mi je roko in se poslovil.

»Mislite resno zgraditi tu železnico? Ni mogoče tega predrugačiti ?« me je vprašal skoro proseče. Molče sem mu prikimal.

Odšel je počasi. Blede poteze na obrazu so pričale, da ga mori obup.

Zelo mi je bilo hudo, a vendar presenetilo me ni, ko sem prihodnje jutro izvedel, da so našli vobče priljubljenega doktorja Urančiča mrtvega v njegovi postelji.