Urar in zdravnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Urar in zdravnik.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/34 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V Trstu je živel urar, ki je bil alkoholik in je rajše gledal polne kupice žganja nego pokvarjene ure. Redko ga je bilo videti pri njegovem poslu doma; hitro je zaslužil nekaj kronic, ako se je le par ur mudil z delom. Toda teh s popravljanjem ur zasluženih kronic ni mojster nič cenil, zdele so se mu prenavadno zaslužene. Rajši je stikal po mestu okrog zlasti ob pristanu, pri ladjah, ki so prihajale in odhajale; tu je bilo zanj bolj zanimivo delo. Tukaj so tihotapili razno blago, kavo, tobak, tuje smotke. V tem je bil naš urar res mojster, tu mu je teklo delo res kakor ura. In pa ta vesela družba čez dan in zvečer: Pri vsaki kupčiji je bila pijača in to so bila za našega urarja njegova nebesa. — Ko je tako natrkan pozno v noč kolovratil po mestnih ulicah, čutil se je kralja in vse, tudi cela cesta, je bilo njegovo.

Pa še drug posel je imel naš urar. Po svojem političnem prepričanju je bil brez prepričanja. In to mu je prav hodilo ob času volitev za mestni ali državni zbor. Bil je zaupnik pri vseh strankah; kar je zvedel tajnega, zaupnega pri eni stranki, nesel je gorko vodstvu druge stranke. Ni bilo mnogo, kar je izvohal, a včasih se mu je vendar kaj posrečilo. In takrat je dobil bogato nagrado. Ob času volitev imajo namreč vse stranke dovolj denarja. Drugi pot seveda, če so ga zasačili pri izdajanju strankinih skrivnosti, je dobil tudi po grbi, toda za to se ni dosti menil; prvič, ker se mu je kaj takega prigodilo le izjemoma, in drugič zato, ker so se bila njegova pleča v viharjih življenja vsemu privadila.

Zanj so se volitve vselej srečno izvršile. Ker je ena stranka gotovo zmagala in ker je bil on zaupnik pri vseh strankah, zato je on vselej zmagal in je bil gotovo tudi vselej pričujoč, kadar so zmagovalci popivali na zdravje in na račun novoizvoljenih poslancev. Govoril on ni na teh tako slavnostnih zborovanjih. Bil je skromen mož, poznal je svoje moči in zadovoljeval se je s — pijačo, seveda s to pa ni bil tako hitro zadovoljen. Bil je med zadnjimi, ki so še pozno v noč po mestnih ulicah s hripavim glasom in ob nestalni hoji proslavljali nove ljudske zastopnike.

Trpljenje takih vročih dni, več denarja ali udarcev kakor sicer, vse to je vplivalo slabo na zdravje našega mojstra. Alkohol, ki ga je častil kot svojega malika in ki mu je daroval vse svoje moči, prav posebno tudi svojo voljo, se je pokazal tudi pri njem sovražnega človeškemu zdravju. Zbolel je in pot njegova težka in neprijetna ga je ob takih prilikah vodila v mestno bolnico, kjer je bil že star znanec.

Zdravnik-primarij ga je prijazno sprejel in brez preiskave — poznal je že od daleč njegovo bolezen — mu je odkazal posteljo. — Vsak dan ga je obiskaval, dovolil mu včasih kot moder mož tudi požirek opojne pijače in tako sta si postala sčasoma prav dobra znanca.

»Kako to,« ga ob neki priliki vpraša zdravnik, »da ne ostanete pri svojem delu, saj urarji dobro izhajajo in imajo lepe zaslužke?« »Gospod doktor,« odgovori naš mojster. »Urarstvo bi bilo dobro, ko bi ne bilo pijače.« »Glejte,« nadaljuje zdravnik, »jaz imam pokvarjeno uro. Rad bi Vam jo dal v popravilo, kadar ozdravite.«

»Če je ura jeklena, mi jo le prinesite. Če je pa zlata, pa jo dajte drugemu v popravilo, ker za zlate ure je preblizu mene zastavnica in ne mogel bi se premagati, da ne bi je tja zanesel.«

Zdravnik se je smejoč poslovil od njega in sam seboj govoril: »Dober, pošten človek, a brez volje je, ker jo je daroval svojemu maliku-alkoholu.«