Ura št. 55.916 (detektivska povest)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Upokojeni rodoljub (Muhoborci) Ura št. 55.916 (detektivska povest)
Muhoborci (Domorodna povest)
Fran Milčinski
Pomladanske muhe
Spisano: 1912
Izdano: Ljubljana: L. Schwentner
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjigarna [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Sherlock Holmes? Imamo ga v Ljubljani! Ženij je in se piše Jakob Ciber! Sliši travo rasti, duha že danes bržole, ki se bodo jutri pražile, oči mu pa vidijo kar okoli vogala! Misliš, da ti vljudno gleda v obraz, v resnici pa spak študira tvoje pošvedrano obuvalo in hkrati sklepa na praznoto tvojega žepa, ki te ovira, da ne konzultiraš čevljarja! — Ali pa zdi se ti, da sanjavo zre v megleno daljavo, v istini pa zvijačnik motri tvoj telovnik in iz peg na njem sklepa, kake vrste likerje si sinoči pil v Narodni kavarni, kdo jih je plačal in obkorej si prišel domov! Tak je ta človek!

Dogodka z mojo uro še ne veste? Dobro, povem vam ga.

Torej — kadar je semenj, grem rad čez Vodnikov trg mimo stojnic, da vidim tuje barantače in njih čudno kramo in da slišim njih zabavno reklamo. Tako tudi zadnjič. Zašel sem pa v gnečo, in ko pridem domov in hočem, kakor po navadi, naviti svojo žepno uro — pa je ni bilo! Moje ljube stare ure, ki sva še na Dunaju skupaj študirala, to se pravi: včasih skupaj, včasi pa vsak v svojem zavodu — ni je bilo, pa ne! Kak lopov mi jo je moral izmakniti v gneči na sejmu. Mojo ljubo staro uro! Številko 55.916 je imela, na pokrovu pa sv. Jurija na konju, s sulico in zmajem.

Upanja, da jo še kdaj vidim, nisem imel sicer nič; ker sem pa o tem Jakobu Cibru že slišal toliko in toliko hvale, sem hotel vendarle poizkusiti, in jo mahnem po kosilu k njemu v pisarno. —

Sedel je na mizi, bincal z nogama, gledal v strop in pušil cigarete.

Razložim mu svoj primer.

On pa sedi, binca in puši in ne reče ničesar.

Ko končam, ga prosim, naj mi razodene svoje mnenje.

Ciber vstane, stopi k oknu, zabobna na šipo kratek ritornel in potem izjavi, da je njegovo mnenje to, da letos nisem opravil velikonočne spovedi.

Jaz sem seveda zijal, kaj to pomeni, on se mi je pa ljubeznivo nasmehnil in rekel: »Kajti, ako bi bili vesten izpolnjevalec verskih dolžnosti, bi se s svojo zadevo ne bili obrnili name, ampak na mojega konkurenta, sv. Antona pri frančiškanih, ki takisto posreduje zastran ukradenih in izgubljenih stvari.«

Potem sva sedla in povedal mi je svoje mnenje takole: »Podatkov nimate prav nobenih,« je rekel, »za sum zoper določeno osebo. V takih slučajih je izsleditev storilca mogoča le po tako zvani Cibrovi teoriji, imenovani po meni, ki sem jo iznašel. Njena podstava je izkušnja, da enaki činitelji v enakih okolnostih rode redno enake posledke. To načelo je tako preprosto, da ga pozna in uporablja že vsak otrok. Če pade otroku novec iz rok in ga otrok ne more najti, izpusti še drugega na tla, da ‚gre iskat’ prvega, kakor pravijo: kamor se zakotali drugi, tam leži skoraj gotovo tudi prvi. — In pa tisto o kraški burji in o klobukih ste gotovo tudi že slišali. Če odnese burja popotniku klobuk in zmedeni popotnik ni videl kam, izroči burji še svoj robec, da mu pokaže pot v kotanjo, kamor zanaša ugrabljivi zračni tok svoj plen. — Stvar je jasna, kajne? — Z ljudmi pa ni nič drugače! Instinkt vseh ljudi je enak, ali recimo, skoraj enak! Vidite, in po tem načelu moramo iskati vašo uro in tatu.«

Pozvonil je dvakrat. »Imam pisarja, ki je bil svoje dni zelo delaven semanji tat!«

Vstopil je ponižen, gladko obrit, že nekoliko siv možak.

»Dični gospod Perko.« mu je rekel Ciber, »vi ste bili svoje dni takole strokovnjak. Recimo, da ste danes med poldvanajsto in dvanajsto uro dopoldne na semnju izmaknili temu gospodu uro — kaj bi bili storili z njo?«

»Izmaknjena stvar je nevaren tožitelj! Hitel bi jo prodati.«

Ciber je prikimal. — »Komu?«

»Komu pač! Zaradi takele ure se ne morem peljati na Reko ali v Videm, da jo spečam! — Starinarju Juriju bi jo nesel. Star lisjak je, ki vse kupi. Glavo ima plešasto, vest pa kosmato!«

»Dobro! Hvala! Pošljite mi detektiva Lončarja!«

Detektiv Lončar je prišel; bil je že kar pripravljen za odhod.

»Gospod Lončar,« mu veli Ciber, »gospodu Koširju tukaj je bila danes tik pred opoldnem ukradena na sejmišču ura številka 55.916, na pokrovu je imela sv. Jurija na konju, s sulico in zmajem. Tat je čisto neznan; toda po Cibrovi teoriji je pač hitel uro prodati, in sicer staremu Juriju, starinarju. Izsledite in zaplenite takoj uro in tatu. Nujno! Vzemite s seboj Civho in Jegliča! Čez eno uro pričakujem vašega poročila!«

Odslovil je naju oba.

Mož mi je imponiral. Ta gotovost, ta predrznost njegovih sklepov, in vendar vse logično, pravzaprav samo ob sebi umevno! — Tako se mi je zdelo, kakor da imam uro že zopet v žepu.

Po preteku ene ure se torej zopet zglasim pri Cibru. Pozval je že čakajočega detektiva v sobo in detektiv je poročal: »Preobrnili in razkopali smo tako prodajalniški kakor tudi stanovanjski prostor starega Jurija. Saj poznate njegov brlog; v četrt ure smo bili gotovi z delom! Ali o uri ni bilo sledu! Tudi starega Jurija ni bilo doma; odšel je bil baje na svoj običajni sprehod na Grad. Mi seveda za njim, a srečali smo ga, vračajočega se že po Florjanski ulici. Ustavili smo ga in hitro dognali, da tudi pri sebi nima ure. Bil je pa zelo razburjen in nas je primerjal s cestnimi tolovaji. Ovadbo zaradi razžaljenja straže bom še danes vložil.«

Ciber je drobno pogledal in zažvižgal. Potem pa je segel v desni žep svojega telovnika, izvadil svojo uro in jo pomolil Lončarju. »Lončar, pazite! Vi ste zdaj stari Jur, razumete, to pa je ukradena ura, ki ste jo kupili od tatu. Kupčija je bila sumljiva in zato vi, stari Jur, sami domnevate, da vas poseti policija. Treba torej skriti uro, kajne! V ta namen napravite svoj običajni izprehod na Grad, kajne! Ste me razumeli? — Idite torej in skrijte jo! Potem naju pričakujte »na utrdbah!«

Detektiv Lončar ni zinil besede. Ali obraz mu je zlezel v čudne gube, hrbet se mu je sklonil, s tresočo roko je spravil uro in z drsajočimi koraki je odšel. Zasvetilo se mi je: Posnemal je starega Jurija!!

Kar strmel sem!

Ciber je zapazil moje začudenje in se nasmehnil:

»Da, moji detektivi so dobro dresirani! — Vidite, ljudje enake vnanjosti so si vobče tudi v duševnem oziru enaki. Ako, upoštevajoč to važno načelo, posnemate mimiko in kretnje človeka, ki ga opazujete, uganili boste tudi njegove misli in namene. — Tako bo tudi z Lončarjem. Ko se vživi v vnanjost in kretnje starega Jurija, rodile in razvijale se mu bodo vzporedno in nehote tudi misli in preudarki starega Jurija in ravnal bo tako, kakor je ravnal v enakih okolnostih njegov izvirnik. — Idiva!«

Šla sva počasi na Grad.

Na utrdbah je naju že čakal Lončar.

»Skrili ste uro v gozdiču, kajne!« ga ogovori Ciber.

»Da!«

»O tem ni bilo dvoma; drugod ni varnosti pred nepoklicanimi očmi. Toda pokažite prostor!«

Gremo v gozdič. Vodil nas pa ni detektiv, ampak Ciber sam, in sicer brez obotavljanja in s presenetljivo gotovostjo. Na južnozapadni strani gozdiča tik ob polsuhem skrivljenem macesnu je obstal. Pogledal je v zrak, omenil, da so danes na Vrhniki baš ob štirih popoldne nastavili pivo, ker ima vlak deset minut zamude, potem pa je malomarno vprašal: »Tukaj ste jo zakopali, ali ne?«

»Baš na njej stojite, gospod komisar!«

Jaz sem osupel seveda, on mi je pa ljubeznivo pojasnil: »Tukaj je najbolj skriti kot gozdiča, kajne — a v tem kotu ima baš macesen najbolj značilno in zato za spomin najugodnejšo obliko. Niti stari Jur niti detektiv nista imela dosti časa za izbiranje skrivališča in nehote sta se pač morala odločiti za tisti prostor, ki ga lahko najzanesljiveje vsak čas zopet najdeta.«

Sklonil se je in izpod ruše izgrebel svojo uro. Šipa in kazalnika so bili strti, ker je bil stopil nanjo.

»Nič ne de,« je rekel, »dam jo popraviti in vam pošljem račun. To je postranska stvar. Poglavitna stvar je ta: Kjer je bila ta moja ura, tam mora biti tudi vaša ura! Po načelu enakih činiteljev, enakih okolnosti in enakih posledkov, skratka po tako zvani Cibrovi teoriji! Saj vam je bila moja razlaga jasna kajne? — Zato me poslušajte: Okoli tega macesna prebrskajte tla in našli boste svojo uro! Drugega vam nimam povedati! Uspeh mi pridite javit zvečer ob osmih. Pričakoval vas bom v pisarni. Sedaj me kličejo drugi opravki.«

Odšla sta.

Jaz sem ostal sam in po pravici povedano — groza me je bilo. Brskal sem po tleh in koprneče sem iskal svojo ljubo staro uro, hkrati pa sem se s trepetom bal, da me zadene kap, če jo v resnici najdem! —

Ko se je sonce pričelo nagibati k zatonu, sem se zbal, da me ne zajame mrak in, popustivši iskanje, sem jo popihal brez ure odtod, kakor da me pode furije, in oddahnil sem se šele, ko sem dospel v mesto med vršečo množico.

Zvečer sem se zglasil pri Cibru, kakor mi je bil naročil. Lotevali so se me rahli dvomi, ali Cibrova absolutna gotovost jih je zopet docela prepodila.

»Ura mora biti tam,« je rekel, »ali je pa Cibrova teorija napačna. To pa je izključeno! — Nadaljujte jutri delo in vzemite s seboj motiko! Saj vreme ostane lepo,« je pripomnil, ozrši se skoz okno na razsvetljeni trg; »to sklepam iz okolnosti, da gre profesor Pika z dežnikom.«

Storil sem, kakor mi je velel, in prekopal sem drugi dan ves južnozapadni del gozda. Ne morem reči, da nisem imel čisto nič uspeha, kajti našel sem rdečo nogavično zavezo, par lasnih igel, ženski glavnik, nekaj železnih gumbov, star krajcar, peto in ubito steklenico. Le o uri ni bilo prav nič sledu. Odkritosrčno povedano, pričel sem zopet dvomiti.

Bil sem nekoliko potrt, ko sem Cibru poročal o stvari. Moja malodušnost ga je razvnela.

»Cibrova metoda ne vara!« je rekel. »Po logiki dejstev ne more biti vaša ura drugod, nego je bila moja. Verjemite mi to! — Sicer pa,« je nadaljeval bolj hladno, »da vas pomirim, dam vašo uro lahko v liste. Remontoarka št. 55.916, s sv. Jurijem na pokrovu, na konju, s sulico in z zmajem. — Ali moj svet je: iščite jo tam, kjer je bila moja ura! Na svidenje čez dva dni!«

Moje razkopavanje ni ostalo neopaženo. Mestni čuvaj na Gradu me je vohal iz zasede; prežal je pač, kdaj dvignem zaklad, potem bi bil planil name in mi ga v imenu postave zaplenil. Ker se pa njegov sladki up ni maral uresničiti, naveličal se je prežanja in mi kratkomalo prepovedal nadaljnje delo. Izkušal sem ga pomiriti, češ da kopljem le polže, ali on je trdil, da tega ne smem brez lovskega lista, in grozil mi je, da me ovadi zaradi lovske tatvine.

Odnehati pa nisem maral. Sedaj mi ni šlo več samo za mojo uro, ampak tudi za Cibrovo teorijo, ali obvelja ali ne, in zato sem hotel do pičice izpolniti Cibrove ukrepe.

Izposloval sem si torej nemudoma pri rudarskem uradu rudosledno pravico, da sem jo pomolil mestnemu čuvaju pod nos, in potem sem neoviran končal svoje temeljito razkopavanje.

Ure ni bilo! Tudi ne upanja, da jo sploh še kdaj vidim!

Pač pa sem si pridobil svoje mnenje o Cibrovi teoriji. —

Tem uspehom primerno razpoložen sem se zglasil zopet pri Cibru.

Ciber je z mojega obraza takoj razbral položaj. Postal je nervozen. Nič me ni vprašal, nič me ni poslušal, ampak kar kratko se je opravičil, da danes nima časa in jutri ga tudi ne bo imel in takisto ne ves bodoči teden. Izvadil je iz žepa uro in mi dal znamenje za odhod, rekoč: »Šest je, mudi se mi.«

Mene je pa isti hip streslo po vsem životu kakor električni tok. »Dovolite, da pogledam to uro!« sem vzkliknil in nedostajalo mi je sape.

Ciber mi osupel da uro v tresočo roko.

Sv. Jurij na konju s sulico in z zmajem! Odprem pokrov: št. 55.916! — »To je moja ura! Gospod komisar, kje ste jo dobili?« — Sedel sem, nogi me nista več držali!

»Vaša ura? Ali je mogoče! St. 55.916 ... Sv. Jurij na konju s sulico in z zmajem ... Res je! Glejte, glejte! Tri dni jo že nosim v žepu! Svojo sem dal popraviti, saj veste, in sem si za ta čas izposodil tole iz tega predala tukaj, kjer hranimo najdene in policiji izročene stvari! Torej tu je vaša ura!!« ...

Stopal je po sobi od duri do oken in nazaj in stresal glavo.

Potem je postal in rekel: »Vidite, moja metoda se je le zopet obnesla! Kako sem vam rekel: Kjer je bila moja ura, tam se najde tudi vaša! — Vidite, in tako se je zgodilo!«

Sherlock Holmes!