Umno kmetovanje in gospodarstvo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Umno kmetovanje in gospodarstvo: Štirje deli in pristavek
Janez Zalokar
Spisano: 1854 (Zložil Janez Zalokar, založništvo in izdelava [Ljubljana]: c. k. krajnska kmetijska družba, 1854 (COBISS))
Viri: google.books
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vsebina

Blagor mu, kdor daleč od mestnih homatij — očetovo polje s svojimi voliči obdeluje.

Horaci B. V. 2.


Predgovor.[uredi]

Nagovorjen od častitega sredstva naše kmetske družbe v Ljubljani z dopisom 23. svečana 1852 št. 58., sem bil predlanskim prevzel teško delo spisati v slovenskem jeziku nauk od kmetovanja in gospodarstva za naše kmetovavce, to je, nauk, ki obseže vse poglavitne dele kmetijstva, in nauk od gospodarstva, in to delo je zdaj dodelano in natisnjeno.

Doslej ni bilo za naše Slovence od vsih tih potrebnih stvari še nobenih celih bukev v slovenskem jeziku. Vendar od posameznih vej kmetijstva imamo že lepe in neprecenljive dela in bukve: „od kmetijske kemije“, „od vinoreje“, oboje, delo rajn. gosp. fajmoštra Matija Vertovca, kteremu smo za take lepe nauke veliko veliko hvalo dolžni. Njegova kmetijska kemija je vredna biti v rokah vsih umnih in pravega uka željnih kmetovavcov, in njegova vinoreja v rokah vsih gornikov in vinorednikov. Dalej imamo lepe bukvice, „od sadjoreje“ gosp. fajmoštra Franca Pirca, ta čas misjonarja v severni Ameriki; „od čbelarstva“ gosp. fajmoštra Jurija Jonketa; „od reje sviloprejk“ gosp. doktarja Hlubeka, bukvice ne davnej na svitlo dane v slovenskem jeziku od naše slavne kmetijske družbe. Tudi imamo v naših „kmetijskih in obertnijskih novicah“, ki se v Ljubljani že dvanajsto leto izdajajo, vedno lepo šolo v vsih mnogih kmetovavskih rečéh, - list, osnovan nalašč za kmetijstvo, ki razklada v preprostem narečji razne skušnje, razne rečí in poterjene resnice in nauke v kmetijstvu, in je torej ta list velike važnosti, in posebne in stanovitne podpore domoljubov, in še veliko večega razširjanja kar zlo vreden.

Taki izdelki umnih in modrih naukov od kmetovanja so vesele znamnja in priče napredvanja v kmetijskih prej zlo zanemarjenih vednosti in znanosti tudi pri nas, kterih občno potrebo spoznajo domoljubi in umni možjé, ki jih s svojo učenostjo in modrostjo razjasnjujejo in njihovo korist dokazujejo. In res, dan današnji ne more več le sama navada veljati, ampak je treba, da ljudjé začno učiti se tudi v kmetijstvu z mislijo delati, in ne zmirej kakor mašine, ki jih voda ali pa sopar žene.

V druzih deželah po svetu: na Angleškem, v Belgiji, na Francoskem, v Švajci, na Laškem, v severni Ameriki i. t. d. se je kmetijstvo že na tako stopnjo učenosti in modrosti povzdignilo, da rodí na ti poti čudo lep, bi rekel, stoteren sad. Kako bi moglo le za nas prav biti po starem kopitu vedno na nizki stopnji pojerbane navade in v gerdi nevednosti ostati, in na dobri zemlji vedno le pomanjkanje in žalostno revščino terpeti in stradati, ondi, kjer se da z umno pridnostjo lepa obilnost in vesel blagostan zadobiti?

Te bukve od umnega kmetovanja in gospodarstva, ki jih zdaj našim slovenskim kmetovavcem podam, sem pisal, naj se mi verjame, z velikim premislekom, z nevtrudljivo marljivostjo in skerbjo, po svojih in druzih ljudi skušnjah, po branji mnozih bukev nemških in druzih kmetovavcev; in ne tajim, da tudi moje lastne mnoge pokazbe in škode v 26 letnem kmetovanji so mi služile v poduk. Pisal pa sem ne za učene, ampak za preproste kmetovavce, kaj je nar bolj mogoče, preprosto in po domače, vse učene preiskovanja, kar se je dalo, opustivši, vendar vse na terdno podlogo stavši, da bo, upam, vsak lahko umel, in kar bo za dobro spoznal, v korist oberniti vedil. Sem tudi prepričan, da kdor se bo pri tih naukih v kmetovanju in gospodarstvu skerbno ravnal, bo svoj stan gotovo veliko zboljšal, in po tem tako šolo hvalil. Brez števila lepih, posebno djanskih (praktičnih) naukov se tukaj najde za nauka željnega kmetovavca, česar se bo lahko prepričal vsak, kdor bo te bukve skerbno bral in ta nauk pritehtoval.

Imel sem posebno naše slovenske dežele pred očmi, željin, da bi tudi pri nas, kakor v druzih deželah, kmetovanje ne s ptujimi rečmí, ampak s tem, kar že imamo, na tako stopnjo popolnomasti povzdignilo, da bi v vsem umno in modro bilo, in nam veliko več od doslej, ter nar boljših prihodkov dalo. Ljudstvo se množi, potrebe so vsak dan veči; je tedej čas misliti, kako da se bo dalo na ravno tem prostoru veliko več od doslej pridelati, da bomo mogli ne le obstati, ampak še blagostan sebi in domovini pridobiti. Da je to z umnostjo in pridnostjo doseči mogoče, in da se naše kmetovanje v mnogoverstnih stvaréh veliko veliko izboljšati dá, ne more noben umen tajiti, in izgledi v druzih krajih po svetu, kjer na ravno takem, in še na slabšem svetu memo našega kar zlo zale prihodke imajo, to spričajo.

Veselo plačilo mi bo za to delo, in se ne bom kèsal, da sem ga s trudom dodelal, če bodo te bukve kaj pomagale veči blagostan našemu ljudstvu in naši domovini pridobiti, in če bo naša mladina v kmetijskih učilnicah, za ktere je naša kmetijska družba te bukve še posebno namenila, iz njih zarés umnega kmetovanja in gospodarstva se naučila.


UVOD.[uredi]

Bog je človeka vstvaril in v raj djal, da bi ga obdeloval in varoval. Je tedej božja volja, da si človek s kmetovanjem živež in druge potrebe prideluje.

Božje stvarjenje je tako prečudno lepo in zemlja naša mati, ki nas redi, nam tako ljubeznivo svoje dobrote ponuja, da divji mora biti, kdor tega ne spozna. Brez te matere nihče živeti ne more. Iz te matere živež in blagostan dobivati je sploh človeku potreba, in kdor vé to prav storiti, bo obilno obdarovan, in to je umno kmetovanje.

Po tem takem je kmetovanje ne le kar potrebniši, nar koristniši, ampak tudi nar žlahtniši in nar veseleši opravilo, in kmetijski stan častitljiv stan.

Rečem, da nar potrebniši opravilo je kmetovanje, kar živež perva potreba človeku, in kmet redí vse stanove. Tudi nar koristniši je, ker dá nar gotoviši dobičik, in je perva, prava terdna podpora deržave in blagostana domovíne in večidel rokodeljstev in obertništev, ker po njem se prideluje veliko rečí, ki jih obertniki potrebujejo, pokupijo in izdelujejo, in s tem premoženje nabirajo, ktere med kmete in druge stanove po beratíi spet oddajajo, in pri vsem tem še sami bogatijo. Brez kmetije bi večidel vse to zastalo. Pa tudi nar žlahniši in nar veslši opravilo je, ker spolnjuje kmet pervi namen, in ker ker kmetija stori, da domovino ljubimo, in da se omikanje in zurnosti vkoreninijo in rastejo in divjačinost zgine; tudi je kmetijstvo rojen prijatel mirú in pridnosti, in torej izvirk blaznega življenja, lepih krepost in čednost, in nar več nedolžnega veselja. Kmetovavec naj tedej svoj stan za ljubo in v časti ima, in naj ga veselé njegova opravila, in jih ni bolj natornih, nedolžnih in koristnih.

od pervih ljudi beremo, da so kmetovali, in po njih sledu vse stanovitne in omikane ljudstva se ravnale in se v moči obranile. Ktere ljudstva pa niso hotele, ampak so ali čede pasle in od njih živele, ali pa so se le z lovom in ribštvom pečale, so vedno na nizki stopnji polikanosti in zurnosti ostale, in ker niso stanovitnega doma imele, večidel preganjane in pokončane bile, kakor se še dan današnji divjim narodom godí, ki se kmetovanja nočejo učiti in se torej iz živinskega, divjaškega stanú v častitljivi stan omikanega človeka ne povzdignejo.

zatorej so vsi umni in modri vladarji, kakor pravi očetje ljudstva, vselej kmetijstvo podpirali in častili, in s tem moč, pravo stanovitno bogastvo in blagostan sebi in narodu vterdili. Kitajski cesar še zdej po nekdanji šegi vsako leto enkrat z veliko slovestnostjo orje, in je to počaščenje kmetijstva imenitin praznik vsega cesarstva. In kitajsko kraljestvo je eno nar stariših, silno gostih prebivavcov, in Kitajci so blezo nar umniši in nar pridniši kmetovavci, ki toliko ljudí preredé.

Da pervo kmetovanje ni bilo tako, kakor pozneje, vsak lahko verjame. Tikrat še ni bilo ne prave vednosti natornih postav kmetovanja, ne zadosti pripravnega orodja, kterega so ljudje le počasi po skušnjah popravljali in ali o priliki ali potrebi novega se izmislili in znajdli. Tudi potreb takrat toliko ni bilo, ker je manj ljudí in jim manj zadosti bilo.

Pa tudi zdej pri nas je med kmetovanjem in kmetovanjem velik razločik.

Umno kmetovanje se razloči od navadnega in ne umnega, ker umni kmet kmetuje in dela z mislijo, ima premislik, da vé: zakaj to in uno dela; je znajden, pretehtuje, kak in kako bi bilo boljši, da bi nar lepši in kar se dá nar veči pridelik in dobičik od svojega kmetovanja imel. Zatorej vpraša svoj um, posluša nauke druzih, in pazi in gleda, željin se kaj naučiti, na poterjene skušnje in izglede umnih ljudi, da prilasti tudi sebi v svojem kmetovanji, kar vidi in spozna, da drugim koristuje. Navadni kmetovavec pa je brez misli, dela po navadi, kakor sužin, kakor druge vidi, po stari prejeti šegi, bodi dobro in prav ali ne, in mu še v misel ne pride, in tudi slišati noče, da bi mogoče bilo, kaj bolje narediti, kakor je ded ali ujic delal, ali oče njegov: to se imenuje ne umno kmetovanje. Kmetje tako baže mislijo, da se kmetovanja ni treba učiti in se jim celò smešno zdi, ako se jim od kmetijskih učilnic kaj pové; taki se tudi upirajo zoper vse, kar je novega, ker mislijo, da v kmetijstvu mora vse le po starem biti. Ni zameriti takim, ker oni od sveta nič ne vedó, tudi od kmetovanja v druzih deželah nič. Ko bi le samo ljudje take pameti na svetu bili, še dan današnji bi krompirja pri nas ne jedli, zakaj zaničevan bi bil in svinjem metan, kakor se je spervega godilo, ko nam je ti božji dar ko nivína iz Amerike došel.

Ko to rečem, ni moja misel zavreči vse staro, ali hvaliti vse novo, ampak samo priporočati, da vsak kmetovavec ne le z rokami, ampak tudi z umom in premislikom in z modrostjo naj dela in gospodari, in naj brez vsih predsodb in brez nevida prevdarja in presojuje: kaj in kako da je boljši in koristniši, kakor je to treba tudi vsim stanovom, ker človek v nobenem stanu ne bo veliko opravil in dalje prišel, če bo premislik, uk, um in pamet v nemar pušal. Če bi se ne bili ljudje nikoli nič učili, bi bile še vsa ljudstva na pervi stopnji priprostosti, nevednosti in nezmožnosti ostale.

Pa pustimo to in pojdimo dalje.

Vsak človek hoče kaj imeti in s potrebnimi rečmí za svoje življenje previden biti.

Če pa hoče kaj imeti, mora učiti se, kako se pošteno pridobi, kar potrebuje. Z umnostjo, vednostjo, pridnostjo se to doseže.

Živež je perva potreba; kmetija ga dá.

Kmetija je izvirk blagostana posameznih in vsih, je perva potreba, ker živež dá in še več.

Kjer je kmetija na stopnji popolnomosti in kjer je božji blagoslov in zdravje, ne more ne kruha manjkati, ne blaznega življenja, ampak dá živež in delo in zaslužik vsem stanovim, in obogati dežele in kraljestva. Brez tega pa vse kmalo mine, ali pa je vsaj nestanovitno.

Če pa hočemo kmetijo, to tako veliko, koristno in potrebno reč na stopnjo popolnomosti povzdigniti, moramo vse njene dele, lastnosti, postave in vodíla dobro poznati, in učiti se, kako da se dajo mnoge reči nar bolje pridelovati, hraniti in v korist obračati.

Od tega se bomo v teh bukvah pogovarjali, ter vso kmetijo v štiri poglavitne dele razdelili. Bomo namreč govorili:

I. Od obdelovanja zemlje in pridelovanja koristnih rastlin in sadežev,
II. Od živinoreje,
III. Od sadjoreje, in
IV. Od gojzdstva.

To so štirje poglavitni deli kmetije, in bomo na zadnje v pristavku tudi od umnega in modrega ravnanja in obračanja s pridelki se nekoliko posvetovali, ali nauke modrega in dobrega gospodarstva razlagali.


Pervi del.
Od obdelovanja zemlje in pridelovanja koristnih rastlin in sadežev.
[uredi]

Pervi člen.[uredi]

Nauk od obdelovanja zemlje.[uredi]

Preduk.[uredi]

1. Nekaj od kemiško-naravnih reči in postav v kmetijskih zadevah.[uredi]

Zemljo obdelovati in potrebne rastline v živež in v blagostan za se in za nam koristne živali pridelovati, tega se je treba učiti.

Da bomo pa mogli nauk od obdelovanja zemlje in od reje žival prav iz dna umeti, nam je treba prej dobre in jasne zapopadke odobstojnih delov žival in rastlin in nekaj rudnin imeti, in vediti, kako da rastline in živali rastejo in se redé, in torej česa da za svojo rejo in rast potrebujejo.

Oboje uči kemija (ločba), to je, zurnost, ki zna razkrojiti ali razdeliti stvari v obstojne dele, in ki pokaže, iz česa da so.

Lepi, in umnini kmetovavcom in obertnikom silno potrebni nauk od kemije se je dan današnji že dobro spopolnomal, in so ga, kar v kmetijstvo gré, rajnki g. fajmošter v Šentvidu nad Ipavo g. Matija Vertovc po slovensko za naše kmetovavce tako obširno, umljivo, po domače in podučljivo spisali, da mu je malo enacega. Ta po slovensko spisana kemija je z imenom: kmetijska kemija, v letu 1847 kot doklada „Novic“ natisnjena bila, in zasluži, da bi jo vsak umin kmetovavec pri hiši imel, vsak dan bral in dobro umel.

Ker je ti nauk že med ljudstvom, bom jez tukaj le nekoliko o tem govoril, da se bo v teh bukvah nauk od obdelovanja zemlje bolje vezal, in menim, da je to tolikanj bolj potrebno, ker vès nauk od obdelovanja zemlje in pridelovanja rastlin se terdno opira na kemiške postave, in je brez vednosti kemiških resníc vès drugi nauk od kmetovanja kakor poslopje v zraku brez stebrov in podloge, in kakor kosi trupla brez glave.

Res brez vsih zapopadkov kemiških postav se ne da nikakor prav umeti nauk od reje žival in rastlin, in se ne dá spoznati, da živali in rastline za svoj živež in za svojo rejo le tacih reči potrebujejo, iz kterih so tudi one, in da iz druzih biti ne morejo. Ne dá se v gosti nevednosti kemiških resnic umeti: kakšin živež da je zanje dober, ali ktera zemlja da je rodovitna in zakaj; kdaj neha rodovitna biti in zakaj; kaj je gnoj, kaj mora v sebi imeti, da je dober, in kaj da stori; itd. Tudi se v razkladanji kmetovavskih naukov imenujejo kemiške besede, postavim, gazi, razne soli itd., ki se jih ni mogoče popolnoma ogniti, ktere so pa čisto neumljive tistim, kteri nimajo od kemiških reči nobenega zapopadka, in kterim take besede prej razložene niso bile, in se z malo besedami umljivo razložiti ne dajo. Poslednjič, če bi kteri priprostnik teh naukov nič umeti ne mogel, jih bodo, upam, drugi umni umeli, in jih jim dopovedali; počasi bodo tudi priprosti v svojo korist spoznali, kar je vsakemu kmetovavcu vediti potreba, zakaj da je, postavim, zemljo z oranjem rahljati potreba, zakaj da je gnoj potrebin, kdaj, kako in s kaksnim gnojem naj se gnoji, itd. S tem pa se bo marsikomu pot v mnogokoristno, možko in za omikanega človeka spodobno premišlovanje odperla, in prazne, bebaste vére in vraže bodo s tem umniši Ijudje kakor neumno bebarijo studili. Tudi je znano, da Angleži, Belgianci, Francozi so v kmetijstvu na nar vikši sedanji stopnji: njih kmetijske bukve pa tudi za priproste kmetovavce so polne kemiških naukov, in berž ko ne, da po ti poti so se na tolikšno stopnjo popolnomosti v umnem kmetovanji povzdignili. Boljši je priproste na vikši stopnjo vednosti klicati, kakor pa ž njimi priprostovati, posebno ker vse, kar se od kmetije brez nje ve, je v samih koscih brez terdne zveze, in je gotovo, da brez nje se na imenitno stopnjo v umnem kmetovanji povzdignili ne bomo, ker ne bomo iz prave vednosti, ampak iz posnemanja in navade brez misli kmetovali. Resnične so o tem besede, ki jih gosp. Vertovc v predgovoru svojih prelepih bukev govoré, rekoč: „Kakor kmetijstvo in vsako rokodelstvo, ima tudi vsaka učenost nekaj svojih lastnih besed in nekoliko posebnega jezika. Kdor si, na priliko, Ie z modroslovjem glavo beli, nar berže ne vé, kaj je čertalo, votika, podvoz itd. — če bi se pa hotel kmetijstva učiti, bi se mogel s tacimi besedami soznaniti. Kdor bi se hotel mizarskega naučiti, bi bilo treba, da bi si imena mizarskega orodja v glavo vtisnul, in kdor hoče kemijo razumeti, se mora na nje besede in govorjenje vreči; spervega se mu zdi kemijsko govorjenje nekoliko okorno; tako je pa pri vsaki učenosti, — ko se ga pa človek privadi, teče kot drugo“.

Hočem tedej potrebne rečí od kmetijske kemije za preduk od kmetovanja, kar je moč, ob kratkem tukaj povedati, in vsaj imena reči, posebno za naše Slovence, kteri Vertovcove kmetijske kemije nimajo, razložiti. Morebiti se bo po tem, kar je želeti, potreba pokazala, Vertovcovo kmetijsko kemijo bolj spoznati in čislati, in med ljudstvom bolj razširiti.

2. Kaj je kemija?[uredi]

Beseda kemija je gerška beseda in pomeni ločenje, krojenje, razdeljenje stvari v obstojne dele, in pa spet njih zedinovanje ali v ravno tisto, ali pa v kaj druzega, po mnogi primeri mnozih rečí in delov.

Kemija tedej ne loči tolikanj med seboj zloženih ali pa zmešanih rečí, ampak bolj zvezane in zedinjene.

Vesoljna narava ali natora po vsem svetu vedno sama kroji in delí stvarí, in jih spet zedinva ali v tiste ali v druge rečí, v naš velik prid in korist. To je nje vedno delo in opravilo noč in dan; to je velika božja kemija po vsem svetu, in izvira iz tega lepo in gerdo vreme, gorkota in mraz, dež, toča in sneg, rast vseh stvari, ki jo božja nezapopadljiva mogočnost po svoji volji in modrosti po vsi naravi ravná. Umni ljudje, kteri so pota in postave natore, po kterih to ravna, zapazili, so se od nje naučili v malem mnoge rečí zedinovati in ločiti, in tako tisuč in tisuč koristnih rečí zase narejati, postavim, rahel kruh, vino, pivo, kis, mnoge rečí za obertništvo, apno, oglje žgati, dober gnoj napravljati, zemljo za dobro rast mnozih rastlin pripravljati, itd. Brez vsih kemiških vednost bi bili se vsi Ijudje divjaki, ki srovo meso jedó, in bi ne imeli od pridelovanja ali napravljanja koristnih ali potrebnih rečí nič veliko boljšega zapopadka od divje živali.

3. Obstojni deli pozemeljskih stvari.[uredi]

Pervotnih delov tolikanj vidnih pozemeljskih stvari ni ravno sila veliko.

Učeni kemikarji so že veliko rečí v obstojne dele po kemiško razdelili. Od nekterih rečí so nekdaj mislili, da so že pervine, to je, da se ne dajo več krojti. Pa se je v poznejih skušnjah skazalo, da gré krojenje še dalje. Tako, postavim, so mislili, da zrak, voda, zemlja, mnoge soli itd. so že pervine (elementi), pa se je pozneje skazalo, da niso, ampak da imajo še obstojne dele, to je, da so sosestavljeni še iz več ali manj delov. Skazalo se je, da zrak ima poglavna dva obstojna dela gnjilogaz in kislogaz, kterima je primešana še mervica ogeljno-kislogaza; voda obstoji iz kislogaza in vodenogaza; zemlja in razne soli so iz raznih rudov in gazov in druzih rečí. Razun svitlobe in gorkote, električne in kalamične moči je dozdaj 62 pervin znanih, ki jih je božja mogočnost in modrost po razni primeri v tolikanj razne rečí zvezala in naredila.

Naš namen ni tukaj razlagati in popisovati vsih obstojnih delov, in jih v verste deliti: kteri so bližnji obstojni deli, kteri pa pervotni(pervine) živalskih in rastlinskih trupel, ker naloga naša o spisovanju kmetijstva ni obširno učiti kemije.

Bomo le ob kratkem od vsih teh stvari nekoliko in kar je mogoče, umljivo govorili, da bomo nauk od reje rastlin in žival bolj iz dna umeli in vedili, kakošnih rečí da v svoj živež in v svojo rast potrebujejo, tacih namreč, iz kterih so rastline in živali. Rastline namreč dobé take rečí iz zemlje, vode in zraka, živali pa iz rastlin in tudi iz zraka in vode.

4. Gazi ali plini.[uredi]

Kaj so gazi? Kemikarji imenujejo gaze[1] in mi jim ne vémo drugač reči, posebne nevidljive, raztegljive sape ktere postanejo, kadar se kakošna pervina, postavim, kislic, vodenc, oglec itd. z gorkoto zveze in zedini ter v sapo ali v nevidljivo tekočino posebne lastnosti spremení, ki se po nobeni sili in le redkokterikrat po posebno nizki toplotiní in izverstnem gnječenju v kapljine spreoberniti dá. Tako se, postavim, iz vrelega vina, ola, iz gnjilin, iz močirjev, iz tlečega ogla itd. loči od gaz, ki v nos vdari, in je nektero dušivno, dasiravno se ne vidi. To so gazi po vunanji podobi.

Ko voda vrè, gré v sopúh, to ni gaz, ampak voda je v podobi sopúha. Če bi pa vlil malo vode v kako posodo, in bi tako vodo djal železo bi železo iz vode na se vzelo kislic, da bi zarijovelo, vodenic pa bi v gazji podobi nevidoma zginul, ker železo bi razkrojilo vodo v obstojna dela, v kislic in vodenic, in bi kislic zvezal se z železom, vodenic pa bi sam ostal v gazji podobi. Ravno tako je gaz, ki puhti iz vinskega soka, to je, iz mošta, ki bi nas, ce bi tičas na veho povohali, hotel zalopniti. Ali če bi oglje v stanici tlelo, bi gaz, ki se iz tlečega oglja loči, kmalo silno dušivin postal, in če bi se ga, posebno v majhnem prostoru veliko naredilo, bi v stanici vse, kar diha, zadušil in pomoril.

To so gazi, namreč posebne nevidne sape in tekočine.

Gaz se ne vidi, kakor sapa, ki jo v-se dihamo, ne: pa ima vender veliko moč, in dobro je, da gazov in zraka ne vidimo. Tudi riba v vodi čiste vode ne vidi. Če bi zrak in take rečí vidne bile, bi mi nič ne vidili in bi velike reve bili. Velika stvarnika modrost je tudi v tem.

Dokler trupla žival in rastlin živé, so gazi s trupli v terdni in vidni podobi zvezani. Moč življenja to zvezo ohrani. Ko pa trupla in rastline nehajo živeti, in začno gojiti, se krojiti in razpadati, se ločijo od njih gazi in bežé nevidno peljaje seboj tudi še druge lahke drobce, in smrad delajo, trupla se pomanjšajo, voda gré ali v sopúh, ali pa v zemljo, in terdi ostanjki, zemljine v kosteh, in soli, kar jih voda seboj ne vzame, se se nekaj časa vidijo in se počasi tudi ti po naravni postavi v svoje pervine, v gaze, razkrojijo, in zadnje - zginejo. To se godi po gorkoti, vlagi in druzih naravnih močeh, kakor se iz tlečega oglja gaz razvija, oglje se pomanjša, ostane pepél, in v pepélu lugasta sol ali potašelj, in nekaj zemljenih rečí na teži in truplu manjših od prej itd.

Bebasto bi bilo misliti, da take rečí popolnoma minejo, in da jih nikjer več ni. Na svetu se nič ne zgubí, ampak vedno se spreminja in spet v drugi podobi pokaže. Razpadeni deli ali drobci pridejo drugim rečem v živež, rejo in korist. Ko namreč v eni podobi svojo službo dostojé, se razvijejo, razpadejo, se z druzimi rečmí živimi in neživimi razno zvežejo, in (dostikrat v drugi podobi) spet drugim stvarem služijo.

Dozdaj znani poglavitni gazi so: kislogaz, gnjilogaz, ogelnokislogaz, in vodenogaz.

Vsi gazi imajo svoje podloge (basis), po kterih se v vidni ali terdi podobi pokazati zamorejo, in iz kterih se o priliki, ob vročini in drugi moči spet v nevidne sape razvijejo; po tem pa vnovič ali s tisto ali pa v kaj druzega zvezujejo, itd. Take podloge so: kislic, gnjilic, ogelc in vodenic, (Sauerstoff, Stickstoff, Kohlenstoff, Wasserstoff), ki se zamorejo v vidni, ali pa v gazji podobi pokazati, tako da se lahko reče: gnjilic v gazji podobi itd.

Bomo od vsacega teh gazov nekoliko govorili, in jih po njihovih lastnostih v svoje koristno podučenje poznati si prizadjali.

1. Kislogaz (gas oxygenium, Sauerstoffgas) je kislic zgorkoto zvezan. Kislic (Sauerstoff) se pa imenuje ta pervina, ktere je memo vsih druzih pervín nar več na svetu, zato, ker okisuje vse stvari, kterih se prime. Ko bi kislica ne bilo, bi ne bilo nobene kisline na svetu, pa tudi rije ne, podnebnega zraka ne in tudi vode ne. Kislic je neobhodno potrebna stvar za naše in živalsko dihanje in življenje; v njem oginj gorí, in brez njega nič goreti ne more.

Ti gaz je: 1) obstojni del skorej vsih pozemeljskih stvari v razni primeri;

2) je v zraku, ki ga v-se dihamo, ne sam, ampak z druzimi gazi, posebno z gnjilogazom ne zvezan, ampak pomešan.[2]

3) je v vodi zvezan z vodencom, kjer ga je štiri dele več od vodenca, tedaj v vsih vodah nezmerno veliko.

4) je v vsih kislinah in v soleh itd.

5) je v rijovinah, v železni, svinčeni itd. in v nekterih zemljinah, v magnezii, v mavcu itd.

6) je v rastlinah, ki ga iz zraka dobé, in iz vode ločijo, potlej pa tudi veliko iz sebe izhlapé, posebno bolj mesnato listje, iz kterega v vročini ali soparci podnevi gré, in ker je malo teži od gnjilogaza, ostane posebno v hladu nizko; je torej prijetno in lahko dihanje v hladu na vertih, travnicih in v gojzdih.

Lastnosti tega gaza so: 1) Sam ti gaz je za naše in živalsko dihanje in življenje dober, bodi v navadnem zraku, bodi sam; tode sam je premočan, in bi v samem naše življenje scer prijetno bilo, pa prenaglo teklo, kakor da bi gorele;

2) oginj le v njem gorí, in če je kislogaza dovelj ali še clo sam, se v njem vsaka reč, če ima le kako tlečo iskrico, z velikim svitlim plamenom naglo vname in še clo razbeljeno železo, in berž zgori;

3) nima ne slaja, ne duha, in nič kislega sam po sebi, dasiravno kislino dela;

4) voda ga na se ne vleče, ampak rudske rečí, svinec, živo srebro, nar bolj pa železo, ki od njega počasi vse prerijovi. Srebro, platina in zlato pa za-nj ne marajo, in zatorej ne rijové.

Ker ga voda na se ne vleče, imajo torej kisle vode drugo podlogo, da se kislogaz ž njo sprime, ogele namreč, kakor v vinu, olu, medici itd. v kterem se ogelnokislina naredi, in take rečí okisa. Po tem takem zamorejo tudi ljudje kislo vodo narejati.

Koristi tega gaza so: 1) ti gaz služi v življenje ljudem in vsim živalim, ki ga po pljučah v-se dihajo, in ga po ti poti kri dobiva, da je rudeča, da ima gorkoto, moč in življenje. Zatorej imenujemo ti gaz tudi gaz življenja, ker brez njega ne mi, ne živavda živeti ne more. Kar pa iz sebe dihamo, ni več to, kar smo v-se dihali, ni kislogaz, ni gaz življenja, ampak vse drugo;

2) tudi rastline ga potrebujejo, pa bolj po majhnem memo nas, in jim tudi moč in zelenost dajè in lepo, pisano cvetje dela, pa ga veliko spet iz sebe izdihajo, da se v zraku namesti, kar ga živali porabijo;

3) kisline dela, ki so za mnogo potrebo in rabo. Kjer najde žlahto, se ž njo sprime in kislino naredí, po veči ali manji meri, in take rečí potlej ali okisane, ali pa kisline imenujemo, to je, kakor se kislogaz ž njimi bolj zedini, ali pa jih le okisa. Take kisline se najde jo v živalskih, rastlinskih in rudskih rečeh. Nektere kisline služijo nam v živež, postavim, kis (jesih) mnozih rastlin, vinski, olovski in sadni. Veliko kislin pa, posebno rudskih, je za živalski život v veči meri zlo razjedljiv, hud strup; v manjši meri pa so ne ne neprecenljive zdravila v rokah umnega, zučenega zdravnika, ampak tudi za mnogo drugo rabo, za obertništvo itd.

4) pri ognji in svečavi služi, ker brez njega ne goré ne derva, ne sveča, in tudi sam vodenogaz ne, ki je zlo vnemljiv, če kislogaza ni.

Ker je tedaj ti gaz za naše in za vse živalsko dihanje in in življenje potrebin, moramo skerbeti, da ga ne zmanjka. Če je v kaki stanici veliko ljudí ali pa dolgo zaperto, in če ti za življenje tako potrebni gaz po dihanji mine, — poide, ali pa če v hlevu, kjer je veliko živine, posebno v majhnem prostoru, ki ga v se podiha, je potlej dihanje težavno in nezdravo, tolikanj bolj, ker ljudje in živina iz sebe ne le gnjilogaz, ampak tudi ogelnokislogaz izsopijo, ki je dušivin. Še bolj pa je škodljivo, če se v stanici, kjer ljudje ali živali prebivajo, sekuri, in tedej tudi se oginj gaz življenja povžije. Kjer ogenj ali sveča več goreti noče, ni več zdravo. V takem kraji pa ne gorí sveča, kjer kisogaza več ni. Na vse to je treba gledati pri ljudeh in živavdi, in zrak večkrat prenoviti, vrata in okna odpreti, da spet od zvunej dober zrak v stanico ali v hlev pride, in spridene, škodljive gaze ali sape prežene, in da nesreče ni, posebno v majhnih in nizkih stanicah in hlevih; ker zgodilo se je že, da so ljudje v majhni zapertíi zadihnili, in tudi živavda je v majhnem zapustem in od vsih straní zapaženem hlevu za zmanjk tega gaza zadinnila in poginila, in se tudi scer pri pomanjkanji dobrega zraka dobro rediti in zdrava biti ne more. Posebno poleti v hudi vročini je pomanjkanje kislica vzrok tiste nar hujši živinske bolezni, ki se čerm ali navadno vrančni prisad (Anthrax, Milzbrand)imenuie. Ob hudi vročini je zrak zlo stanjšan, živina tedaj kakor človek sopita manj kislica v-se, zato se kri v pljučah ne rudeči, ampak černa in gosta postaja; — če ji takrat še dobre hladne vode manjka, ji tudi od te strani zmanjkuje kislica; — ni se tedaj čuditi, da vsa kri postane černa in gosta kakor kolomaz (šmir) in da živina nanagloma pogine. Vsega tega ne more razumeti, kdor nimazapopadka, kako potreben je kislic za življenje.

Rečí, ktere rade rijové, posebno železne, naj se hranijo na suhem in bodo manj rijovele, ker ondi dobivajo le malo kislogaza z zraka, ne pa tudi iz mokrote. Na gorkem se kislogaz, ki je malo težji od gnjilogaza, vzdigne in z drugim zrakom bolj pomeša, in torej še manj rijó dela.

2. Gnjilnogaz (azotum, Stickstoffgas) je tisti gaz, ki puhti iz gnjilin. Njegova podloga je gnjilic.

Ti gaz je: 1) v navadnem zraku, ki ga v-se dihamo, zmešan z kislogazom, včasi tudi se k drugimi gazi in drobci. V 100 funtih dobrega čistega zraka je 79 funtov gnjilogaza in 21 funtov kislogaza, in ravno v ti meri je dihanje za nas in za živali nar boljši, ako v zraku se druzih škodljivih drobcov primešanih ni. Tolikanj mnozih gnjilin po svetu dá gnjilogaz, in kjer podlogo (gnjilic) najde, se ž njo zveže in gnjilino dela, iz ktere se pa spet razvija. Gnjilini je silno veliko rečí na svetu vdanih, ne le vse živalske trupla, ampak tudi vse sadje in korenstvo in druge rastlinske rečí in deli, posebno vse žlezasto; torej tudi žlezasti del v vinu, ki ga tolikrat skazi;

2) gnjilic ni le v vsih živalih in nekoliko tudi v rastlinah, ampak je se clo v nekterih rudninah, posebno v solitarji, tako da se ti gaz tudi solitarski gaz včasi imenuje. Ko se namreč gnjilic sklene s kislogazom in vodencom, naredi novo vidno stvar, solitarjevo kislino, ki naredi s pepelikom (kaliom) solitar. Solitar pa je sol, ki se nareja v gnjilinah, posebno kjer živalski izveržki ali ostanjki gnjijó. Take gnjiline, in zemlje ž njimi napojene ali nasitene so ravno zato za gnoj silno dobre, ker imajo solitarja v sebi, ali trojne za rastline potrebne gaze.

Lastnosti tega gaza so: za dihanje je sam težavin; oginj v njem ne gori; z vodo se ne veže; je brez duha in slaja, in malo lajši od kislogaza. Koristi tega gaza so: 1) služi v zraku, pomešan s kislogazom v dihanje in rejo nam in živalim. Sam brez kislogaza bi za to službo ne bil;

2) služi rastlinam v živež in rejo;

3) pomaga krojiti mnoge rečí, da so po ten drugim rečem v živež, posebno rastlinam, ker gnjilic gnjiline dela, in

4) nareja v jedéh tečnost; brez njega menda ni tečne jedí.

3. Ogelnokislinogaz (gas acidum carb. Kohlensauerstoffgas) je tisti dušivni gaz, ki puhti, postavim, iz tlečega oglja. Ogelc je njegova podloga, v kteri se v terdi podobi pokaže, to je, oglje. Oglje ga namreč posebno v sebi ima, in zato mu je to ime dano, dasiravno je veliko druzih rečí na svetu, ki puhti iz njih, kadar se loči v gazji podobi, in bi se mu, ker je zlo dušivin, morebiti bolj prav dušivic reklo.

Sam in čisti ogelc se je dozdej le samo v demantu najdel, ki ga pa ni mogoce čistega v gazji podobi dobiti, ampak je zvezan s kislogazom berž ko se zacne v ognji ali kakor bodi v gazji podobi ločiti in torej se ti gaz ne ogelnogaz, ampak ogelnokislogaz imenuje. Ko se namreč, postavim, iz tlečega ognja razvija, ki ne tli brez kislogaza iz zraka, se pri ti priči kislogaz z ogelcom zveže, in je potem ogelnokislogaz ali ogelnokislina v gazji podobi. Ravno to se godí, kadar sod mošta ali ola itd. vrè. Pa ne v oglji, ne v druzih rečéh ni sam ogelc, ampak so še drugi deli, ker tudi clo iz oglja se dobi, kadar stli, pepél, in iz druzih rečí kaj druzega.

Ti gaz se najde: 1) ondi, kjer oglje delajo in kjer oglje tli. 2) kjer se apno gasi; 3) v kletih, kjer vino ali ol vré; 4) v kislih vodah, ki v nos vreže, in v šumečem vinu; tudi v studencih, kteri iz apnjenkov tekó, ki rezno vodo dela, pa se kmalo izhlapí, če voda stojí; 5) po pljučah ga človek in zivali iz sebe dihajo; 6) v nekterih podzemeljskih jamah in stirnah; 7) v majhni meri v zraku, ki ga ljudje in živali iz sebe izdihajo; 8) ob pogorelših; in 9) skorej v vsih živalskih, posebno pa v rastlinskih in mnozih rudskih rečéh, v kredi, v apnjenkih, v sadji, v sladkorji, v mleku, v testu, ki se razvija ob gorkoti, ga vzdigne, kadar shaja, in rahli kruh naredí, itd. itd.

Lastnosti tega gaza so: 1) v njem vse, kar diha, naglo zaduhne in umerje in zatorej za dihanje ni. Če na vehovrelega soda povohamo, nas zalopi; 2) oginj v njem prec vgasne in ljuč ne gorí; 3) z vodo se rad sprime, in tudi z vinom, olom itd., in take rečiokisa, v manj meri pa rezne naredí. Z železom sprijet naredí jeklo; 4) je teži od vsih gazov, in se torej nizkih krajev derží in v globoke kraje rad zaleze, iz kterih ga je včasi teško izgnati, postavim, iz globocih stirn in podzemeljskih jam; 5) je gnjilobi nasproti.

Koristi tega gaza so: 1) ti gaz je obstojni del skorej vsih živalskih, nar bolj pa rastlinskih trupel, jim tedaj služi v živež; 2) ti gaz nareja v sadji sladkost in prijetnost, in ga torej posebno sadno drevje potrebuje in vinogradi, in se korenstva in zeliša, da so prijetne in dobre, in menda brez njega nič sladkega ni, tudi ne sadja, ne mleka, in nobene prijetne jedí in pijače ne; 3) ker je ogelc gnjilobi nasproti, ze ogelni prah, potrosen po mesu ali po čem drugem, gnjilino in smrad zaderžuje in prežene, in še česin in čebula svoj duh v njem zgubita; in ce se dene oglje v sprideno in mehko vodo, dobi voda, posebno na hladu, spet svojo reznost in dobroto, nar bolj če se nekaj časa meša, ali preliva potlej pa ustoji. Ravno to stori tudi ogelnokislogaz, ki ga je iz oglja lahko narediti, v posode vloviti in kakor drugo tekočino, zlivati.

Če je tedej ti gaz za dihanje zlo nevarin, posebno če ga je dovelj, (malo med drugim zrakom ne zda veliko), je pa za druge rečí na svetu silno koristin in potrebin, ki nam veliko hasnijo; in že zdrobljeno oglje z drugim gnojem pomešano in včasi tudi samo, je ne le sadnemu drevju ampak tudi drugim rastlinam, posebno če ktere rade gnijó, postavim, zelju, repi, korenju, korunu, grojzdju itd. dober gnoj, ki jih oziva, ozdravi in gnjilobe varje. Tudi dim rastlinom služi enako kakor oglje, in v njem mesovje šušimo, da ne zgnije in ima dober pokus, kakor je znano, in lesna kislina, ki iz gorečega lesa kapa in po dimu diší, je zdravilo zoper gnjilino.

Ker je pa ogelnokislogaz vsemu, kar diha, za dihanje grozno nevarin, je živo oglje, iz kterega ti gaz hlapi, v stanici ali v hlevu imeti, neizrečeno nevarno, in veliko ljudí je že s tem pomorjenih, ki so zvečer zdravi spat šli, živo oglje v spavnici za gorkote voljo v posodi pustili, zjutrej pa mertvi najdeni bili. Ravno tako je nevarno bití ali še clo zaspati v nizkih, podzemeljskih zapertih kletih posebno v tihem vremenu, kjer veliko mošta ali ola vrè, ali iti v globoke vodotoke ali štirne posebno v tacih krajih, kjer se blizo veliko tacega gaza nareja, blizo kovačnic, ali pri hramih, kjer je mošt ali ol vrel, itd.

Kjer ljuč berž vgasne, le beži!

Ker je ti gaz težji od vsih gazov, ostane, posebno v hladu in pri mernem zraku, vedno nizko, in bi bil se bolj nevarin, če bi ga vetrovi ne pregnali. Kjer ga pa vetrovi pregnati ne morejo, postavim, v zapustijah, v štirnah, je treba, da ga ljudje preženó. Hrami in kleti, kjer vino ali kaj druzega vrè, naj imajo spodej linice, da ti gaz skoz njez gine, ali pa vrata naj bodo odperte. Kjer pa to ni mogoče, naj se v take kraje posode vode postavijo, da ga bo voda poserkala, ki ga rada na se vleče, kar je tudi v novih hišah ali v novo pobeljenih stanicah ali v navdihanin nizkih prebivališah zlo dobro in hasno.

4. Vodenogaz (gaz hydrogenium, Wasserstoffgas) je tisti gaz, ki vodo dela, ki je obstojni del vode, in brez kterega vode ni. Ti gaz imenujejo tudi vnemljivi gaz, ki se rad vname in gorí.

Smo že zgorej opomnili, da vodeni sopúh ni gaz, ampak voda v sopušnem stanu, ker tak sopúh se ne vname in noče goreti, dokler kislogaz in vodenogaz nista po kemiško ločena, ki sta vode obstojna dela.

To ločenje pa se takrat godí, kadar se kislogaz s kako rečjo sprime, ter vodenic sam ostane, in beži z gorkoto zvezan v gazji podobi, ali pa če se vodenic s kako rečjo zveže in kislic sam ostane in kakor gaz beží. Veliko kislica iz vode rudnine na se potegnejo, in se v rije spremené; in veliko vodenca rastline popijo in kislic v gazji podobi izhlape.

Tako in še po druzih potih se napravlja ti gaz.

Vodenogaz je: 1) v vodi, kjer je nje obstojni del. Kadar se namreč kislogaz z vodencom po kemiško v eno reč zveže, se pokaže ta zveza v vidni podobi, in je voda, — iz nevidnih gazov vidna stvar. Brez vodenca ni vode. Vse vode na svetu imajo obstojna dela kislogaz in vodenic po kemiško zvezana, ki se pa spet dasta saksebi ločiti, kakor je prej rečeno bilo. Voda ima v sebi čez 5 delov kislogaza in en del vodenca, in v ti zvezi kislogaz vode ne okisa, ampak bi jo okisal, če bi se ogelnokislina vode prijela, kakor, postavim, v kislih vodah;

2) je v živalskih truplih, v masti in druzih delih;

3) je v rastlinah, v žganji, v lesu, v premogu, itd.

4) je v vsakem olji; v smoli, in v vsem, kar gorí;

5) je ob mlakužnah, kjer hlapi iz sparjene vode, posebno, če v nji kaj gnjije živalskih ali rastlinskih rečí, in dela okoli z gnjilogazom in drugimi škodljivimi drobci vred nezdrave kraje, in bi še bolj delal, če bi težji bil, ali pa če bi se z ogelnokislogazom zvezal, kakor se rad, in bi po tem težji bil in zlo nezdrav.

Lastnosti tega gaza so: 1) se rad vname in s svitlim plamenom gori, če pride s kislogazom ali zrakom v dotik. Na visočavi se včasi vname in ga dolga rajda pogori, kar nevedni menijo, da se zvezda vterne ali pade, ali da se nebo odprè; če je pa s kislogazom zmešan, poči, ko se zažgè;

2) ne dá se v njem dihati; vsako živo stvar kmalo zaduši;

3) je veliko lajši, zlo štirnajstkrat od navadnega zraka, in nar lajši med vsimi gazi, in gre torej, hitro kviško;

4) voda ga na se ne vleče.

Koristi tega gaza so: 1. dá vodo in dež, te tolikanj potrebni reči;

2. ker je zlo vnemljiv, storí, da se pri vročini iz olja, masti, oska in iz lesa loči, in dreva goré in sveča. Kar so kemikarji spoznali, da vodenogaz clo sam gorí, so ga začeli za svečavo rabiti, in razsvetljujejo zdaj že mesta s tim gazom. Ga namreč iz mnozih rečí ločijo in po cevkah razpeljujejo in prodajajo. Kjer iz cevk gre, ga zažgó in gorí; to se imenuje gazna svečava (Gasbeleuchtung). Ce bi pa v kotel, kjer ga delajo, kislogaz prišel, poči in vse razžene. Tako ga menda tudi blisk na visočavi pomešanega s kislogazom vžgè in dalje naprej požiga, in dolgo terpeči grom dela, ki glas povzdigne, kjer ga je več;

3. nekoliko ga živali potrebujejo, veliko več pa rastline, in je potem tudi njih obstojni del med drugim, in v njihovo rast pomaga;

4. ker je veliko lajši od vsih druzih gazov in od navadnega zraka, gré nakviško, in zamore tudi težo seboj vzdigniti. Po ti lastnosti ga poskušajo za vožnjo no zraku v tako imenovanih zračnih balónih rabiti, in bo ljudem gotovo še v to služil, kakor že služi v svečavo.

To so zdej poglavitni gazi in dozdaj pervine, zložni deli žival, posebno pa rastlin, in jih torej živali in rastline v svojo rejo, rast in zrelost po mnogi meri potrebujejo. Povedali smo tudi, kje se najdejo. Rastline jih v vodi, v gnoji, v zemlji in v zraku dobe, od rastlin pa živali, ki rastline vživajo, in v vodi, ki jo popijo, in po dihanji in po polti ali koži, i. t. d. In še veliko rečí smo pri ti priliki od lastnost gazov opomnili, ktere rečí vediti kmetovavcom v korist pride, da sebe in svojo žival pri zdravji ohraniti umejo.

Ti gazi pa niso skorej nikoli sami ali čisti, tudi v vidni podobi ne, ampak so ali med seboj, ali pa z druzimi drobcami razno ali zvezani ali pa le pomešani; tako podnebni zrak, v sledeči meri: v 100 funtih zraka je blizo 79 funtov gnjilogaza in 21 funtov kislogaza. Ta primeraomenjenih dveh gazov je v podnebnem zraku povsod stanovitna, le da je v kakih 1000 funtih zraka tudi blizo enega funta ogelnokislogaza in včasih tudi se mnogo druzih drobcov in reči primešanih. Tako, postavim, so mnoge dišave, ki v zraku plavajo, in tisuč in tisuč rečí je v zraku, kakor v morji, kterih nektere so našemu in živalskemu zdravju škodljive, nektere tudi rastlinam. Ob živalskih in človeskih hudih kužnih boleznih izhlapijo bolniki veliko škodljivih rečí iz sebe, ki v zraku plavajo, in ko jih zdravi v-se dihajo, za ravno tako boleznijo zbolé. Pogostno prevetrovanje tacih stanic in hlevov, je silno koristno in potrebno, da zdraviši zunanji zrak škodljivega znotranjega prežene, kteri je v stanicah in hlevih, kjer več ljudi ali živine diha, že zavoljo tega malopriden, ker po dihanji se povžije vživljajoči kislogaz čistega zraka, in se nasôpe stanica ali hlev z ogelnokislogazom in vodenogazom, ki sta škodljiva življenju. Da je to gotovo, pričajo lampe ali sveče v stanici ali cerkvi, ktere le slabo berleti začnó, kadar je delj časa ali več ljudi v zapertih krajih dihalo in kislogaz že povžilo.

Tudi plamen in voda take strupene drobce ali pokončata ali pa na se potegneta. Še bolj pa mraz, vetrovi, blisk i. t. d. jih zatarejo in zrak čistisi naredé. — Dalje, iz močirjev pri poletni vročini in soparici ne hlapi le vodenogaz, ampak tudi gajilogaz, če v vodi rastline ali živali gnjijo. Iz grobov na pokopališih, posebno če niso grobi globoki, da zemlja gazov ne povžije, puhti ne le gnjilogaz, ampak tudi ogelnokislogaz, vodenic in veliko gnjilih robcov. Tako povsod po svetu, kjer so mnoge rečí. Taki razni gazi s škodljivimi rečmi pomešani delajo nektere kraje, posebno ob močirjih, pokopališih i. t. d. zlo nezdrave. Zrak za naše in vsih žival dihanje in življenje nar zdraviši je, če je čist, sam na sebi, brez druzih gazov, drobcov in vodenih rečí pa malo ali nič. Tak zrak je v lepo obrašenih, bolj suhotnih krajih, nar bolj v hribih in na gričih, ob tekočih vodah, ki veliko škodljivih rečí na se potegnejo in odnesó. Po hudem vremenu, po blisku in tresku, po nalivih, po toči, vetrovih in mrazu ostane zrak čistiši in zdraviši, i. t. d. Pa to dalje skazovati ne gré sèmkaj, ampak zdravnikom prepustimo.

Ker pa gazi niso skorej nikoli sami in čisti, drugač če jih kemikarji posebno napravijo, ampak so ali med seboj, ali pa z druzimi rečmí ne le zmešani, ampak večkrat tudi zrezani, pokažejo v taki zvezi nove lastnosti in zadobe nove imena. Tako postavim, če se vodenogaz z ogelcom sklene, je to potlej ogelnovodenigaz, ki je veliko težji od samega vodenogaza. Ti hlapi iz močirjev poleti pri vročini, če kaj v močirji bodi rastlina ali žival gnjije, in se včasi tudi se gnjilogaz primeša in se kaki drugi škodljivi drobci, in dela take kraje zlo nezdrave, kakor je že prej povedano. Ti gaz se rad sam vname. Pri belem dnevu se to ne vidi, ponoči pa se ob sparjenih vodah, posebno ob močirjih ljučice (veše)prikazujejo in zginejo, kar nevedni in bebasti ljudje copernicam pripisujejo. Kadar človek za takimi ljučicami gré, rine pred seboj zrak in lohki, vnemljivi gaz beži z zrakom vred; če pa ritinsko gré, gredó za njim tudi ravno zato, samo narobe. Včasi so ene pred njim in bežé, ene za njim in gredó za njim, in tudi še ob stranéh, kakor namreč človek grede zrak premiče.

Tudi rudne rečí se z gazi ali njih podlogami rade zvežejo. Tako, postavim, se zveže rado žveplo s kislicom, ki v naj veči meri kislica in z vodo dá žvepljeno kislino, ktera, ker je tekoča kakor olje, se tudi vitriolovo olje, ali po našem, ker je zlo huda in razjedljiva, tudi imenuje hudičevo olje. Tudi se žveplo rado zveže z vodencom in se naredi žvepljenovodenigaz, ki se nareja, postavim, v čevah žival, in gré iz njih; včasi jih pa napnè, posebno po obilni mladi detelji in drugi paši, da jim želodic ali čevo poči in one poginejo, če se jim ne pomaga. Dalje se kislic rad zveže z apnom, ki po tem, ce je živo apno, razpade v prah. Kadar apno zgó, izžene oginj iz njega ogelnokislino in postane lajši toliko, kolikor teží ogelnokislina, ki jo je zgubil. Potlej pa spet rado kislic iz zraka v-se vleče in postane teži.— Tudi s fosforom se kislic in vodenic rada zvežeta: če s kislicom, je to v gazji podobi fosforokislogaz, tak gaz neznano svitlo gori in ostane kislina, ki jo fosforovo kislino imenujejo; če se mu gnjilogaz primeša, bolj počasi in manj svitlo gorí. Če se pa z vodencom fosfor zveže, je to fosforovodenogaz, ki se med vsemi rečmi v zraku nar raji vžge in še clo v vodi gorí, in ostane voda in fosfor — voda zato, ker se iz zraka kislogaz s fosforovodencom zveže, ki vodo dá, — fosfor po tem pa sam ostane.

Dosti je za našo reč toliko od gazov vediti; vednost, kako se dajo krojiti, kako spet zvezovati, kemikarjem prepustimo.

Videče pa je iz tega, kako zlo je umnemu kmetovavcu potrebno poznati razne gaze, njihove lastnosti in koristi, ki so, kakor smo že dozdaj vidili, v močni zvezi z umnim kmetovanjem. Oni so po veči ali manji meri poglavitni zložni deli vsih rastlin in žival in jih torej morajo po živežu in zraku dobivati, ki se v njih sterdijo, pa spet nekoliko ločijo, dokler živali in rastline živé, in se tako potrebni, da bi brez njih nič ne bilo, ne živelo in ne rastlo.

5. Voda.[uredi]

Rastline pijó vodo. Če vinsko mladiko pomladi, ko je muzga v nji, odrežemo, se začne jokati; ali če kožo kacega muženega drevesa, postavim breze, načnemo, se lahko prepričamo, koliko vode ali soka take rastline v sebi imajo, kí se, kakor v živalih kri gori in doli neprenehama tekoča v život, tako sok v rastlini v les in druge dele zdeluje.

Pa tudi človek in vse živali veliko vode potrebujejo, ki jim je v zdravje, moč in rast kakor rastlinam. Voda v želodcu stanjša jedí, da se v tečni živež spremeniti morejo. Brez vode bi se jedí sterdile ali pa vnele in škodovale, in tako bi brez vode rastline in živali oslabele ali zbolele in žeje poginile.

Če po dolgi suši gorak dež pride, se lahko vidi, kaj vlaga pri rastlinah zamore, in kako potrebna da je, in če se žejna živina napije, se ravno tako vidi, kako dobro ji dé.

Voda staja v zemlji razne solí in druge redivne rečí, da jih rastljinske koreninice z vodo vred pijó, in rastejo koreninice, in živež celi rastlini oddajajo. Rastline in tudi živali tak z vodo stanjšanin v-se popit živež, da po neznano tanjkih cevkah ali po žilicah teči more, v sebi zdelujejo, ter kislic in vodenic, soli, zemlje i. t. d. v svojo rast, moč in življenje obernejo; kar je pa nepotrebnih rečí in vode v rastlinah in živalih, se po polti, s potenjem, s sopenjem, s scanjem ali po druzih potih iz njih izceja. Če se pa ne izhlapi in ne izceja, ampak voda zastaja, naredi bolezin, ki jo vodenico imenujemo, ali pa kaj druzega.

Mislim, tukaj je mesto, od vode, kar v kmetijstvo gré, obširno govoriti.

Voda se zamore pokazati v trojnem stanu; ali je voda tekoča, ali gré v sopúh, ali pa zmerzne in zledení.

V srednji gorkoti je voda tekoča; pri veliki vročini gré v sopúh; v velikem mrazu pa zmerzne ali zledení.

Vender je gré veliko v sopúh tudi v srednji gorkoti in še v mrazu; v srednji gorkoti gré to bolj počasi in nevidoma; v veliki vročini pa, kadar voda vrè, ali pa tudi v mrazu se iz vode vidoma kadí.

V vsakem tem stanu ima voda posebne lastnosti.

Bomo od teh trojnih stanov vode, samo kar v našo reč gré, tukaj govorili.

1. Voda v tekočem stanu bolj ali manj čista, kakor si ima več ali manj druzih rečí primešanih, je za rastline in živali naj bolj potrebna in hasna. Taka bolj ali manj čista voda se najde v studencih, potokih in rekah, v lužah in mlakah, v jezerih in v morji; in pa v dêžji in rôsi. Vse take vode imajo več ali manj druzih rečí primešanih, in se popolnoma čista le samo po kemiško zadobiti zamore, ki je, če je čista brez duha in slaja in skozna, želodcu nekoliko težavna in rastlinam manj hasna. Zlo čista voda se dobi v mladem snegu in ledu, v dežji in rôsi, in v tacih studencih, ki po zlo terdih skalah tekó. Manj čista je v potokih in rekah, jezerih in v morji, in v druzih stoječih vodah, ki dostikrat se gnjiti začnè, posebno v vročini. Nar manj čista pa je v lužah, mlakah in v gnojnici. Vender ima tudi dež in rôsa dovolj tanjkih drobcov iz zraka primešanih, ki jih je voda gredé od neba v zraku dobila in si primešala, in veliko gazov, ki jih je vročina vzdignila, jih posebno pohlevin dež v zemljo nazaj vtepe, da z vlago vred po tem gredó v rastline in jim služijo. In menda zató je pohlevin dež po suši rastlinam bolj kakor vsako polivanje koristin.

Voda je tedaj nam, in živalim in rastlinam potrebna;

a) nam in živalim tekne bistrica, posebno taka, ktera izpod terdega apnjenka in po njem ali po pesku teče, ki ima nekoliko ogelnokisjogaza in je rezna, druzih primešanih rečí pa clo malo ali pa nič. Po mlakužnah žival rada zboli, in če jo vendar brez očitne škode pije, jo pije le, ker se je je po sili piti navadila. Ne, ni res, da bi tako vodo raji pila kot čisto hladno vodo, le navajena je nekatera živina mlakuže, ali dobro tekniti ji nikdar ne more, ker ji vživljajočega kislica manjka;

b) za rastline je taka voda boljša, ktera ima ne le obstojna dela kislic in vodenic, kakor vsaka, ampak tudi še kaj ogelca in malo gnjilca in razne soli primešane; taka je, postana voda, redka gnojnica in mlakužna, scavnica i. t. d. Sama gosta gnojnica, ki ima veliko solnatih rečí, ki so razjedljive, bi škodovala; če je pa rastlinam prej že dobro gnojeno bilo, je boljši za pomakanje sama voda.

Tudi preveč vode bi za rastline ne bilo hasno, kakor preveč gnoja ne; ker bi preobilna voda redivne rečí v zemlji ali prenaglo stopila, da bi jih rastline požirati ne mogle, in bi tako rekoč v masti vtonile; ali pa če bi tudi zlo rastle, bi malo ali pa nič sadú ne imele; ali pa bi preobilna voda redivne rečí odnesla, ali pregloboko v zemljo pognala: ali pa se v zemlji nekako kislino in kislobo naredila, da bi je rastline vživati ne mogle. Torej ni dobro vertnih rečí v suši preveč in prepogostoma pomakati. ali travnikom preveč vode in predolgo dajati, posebno na ilovnem svetu ne, ker ilovca tako že dolgo vlago derži, ki je rastline le po majhnem potrebujejo.

2. Voda v podobi sopúha gré nakviško, in so iz nje oblaki in megle. Megle ves okolni zrak mokrotin naredé, in je tak meglen zrak ljudem, živalim in dostikrat se rastlinam škodljiv, posebno če ima še kake druge škodljive drobce v sebi. Ko se tak vodeni sopúh na nebu bolj ohladi, se spet v vodo spremeni in gre dež ali pa rôsa, in če se naglo in zlo shladi, gré poleti toča; pozimi pa se bolj počasi shladí in gré sneg. Kadar sopúh na pol hladin postane, gré niže k zemlji in bolj v doline in je megla. Neznano veliko se po vsem svetu vsaki dan vode izhlapí in gré v oblake, ki jih veči ali manji gorkota na nebu bolj ali manj goste in vidne dela, včasi pa jih stopi, da so nevidni. Pri vodah in močirjih je nar večkrat megla, in ker se iz močirjev veliko škodljivih rečí izhlapi, ima taka megla dovolj tacega v sebi in je torej nezdrava. V hribih je malo megel in so torej hribje bolj zdravi. Če ob cvetji megle nastopijo, rade sad skazé, ker so mokrotne. Torej v dolinah, kjer megle ob svojem času nahajajo, ni varno tacih rastlin sejati, ktere tisti čas cvetó.

Da vodni sopúh, zapert v kotle in tako rekoč vprežen v umetne naprave, na železnih cestah velike vlake prepeljuje, na morji barke žene, mlinom in fabrikam namest vode služi, je neprecenljiva znajdba novih časov.

3. Voda zmerznjena. Po razni meri, kakor gorkota vodo zapušča, da zmerzuje, se pokaže ali v podobi snega, ali v podobi ledú na zemlji ali pa toče od neba. Pozimi pokrije sneg zemljo, zimno obsejano polje in vinograde. Pod sneženo odejo ohrani zemlja nekoliko gorkote in rastline ne terpé škode, dobe pod snegom, če ni poverh v ledeno skorjo se sterdil, tudi še toliko potrebnega zraka, da ne zadahnejo. Če bi pa pomladi dolgo časa požlepca bila in sneg kakor v vodi plaval, bi ali zadihnile ali pa koreninice pognjile. Še bolj pa bi jim krivica bila, če bi taka požlepca zmerznila in se zledenila, in žito s koreninami vzdignila, in tudi če bi brez snega mokrota po polji zmerznila in to naredila, kar sren imenujemo, bi bilo potreba take njive berž valom povaliti in žito spet v zemljo pritisniti, ki se kmalo spet prime. Da vunanji zrak zamore do žita priti pod ledeno sneženo skorjo, je kaj dobro že bolj konec zime konje po njivi prepeljati, da starejo to skorjo, pod ktero brez zraka vsa rast lahko pogine. Kdor to v nemar pusti, se mu lahko primeri, da ne bo imel kaj žeti, ali pa da vsaj to sevo zgubi. Njive in travnike, kjer se tako godí, je treba bolj na suho djati, to je, mokroto po grabnih odpeljati, kar se včasi z majhiiimi stroški da storiti. Da pa vinogradi ne pozebejo, je umno, terte od kolov odvezati in na tla položiti.

Sicer pa pomladni sneg rastline oživí, ce predolgo ne leží. Ravno tako pozimi zmerznjena zemlja, to je, zmerznjena vlaga v zemlji, naredi, da zemlja spomladi, ko se ogreje, razpade in redivniši postane, posebno pognojena, ker zdaj o gorkoti in vlagi in v zraku se v gnoji redivne rečí bolj obudé. Torej je razzebena zemlja zlo rodivna.

6. Razne soli.[uredi]

Da ni le kuhinska sol, ampak da so tudi še razne druge solí na svetu, vsak vé kteri je kolikaj z natornimi rečmí znan. Kmetovavcu je posebno poznati potreba: kuhinsko sol, solitar, potašelj ali lugasto sol z imenom kali all pepélik; natron, to je druge baže lugasta sol z imenom soda ali solik; salmiak, in še tudi amoniak, dasi je iz pervega le v gazji podobi, i. t. d.

Vse solí se rade v vodi raztopé, in so po tem v živež živalim in rastlinam. tudi amoniak se vode rad derží, pa jo v soparci tudi rad zapusti: in beži v gazji podobi, če se gnoj z merzlo vodo ne polije, ali pa če v senci ni.

1. Kuhinsko sol vsak pozná, ki se najde ali razstopljena v morji ali v druzih vodah, iz kterih jo dobè, ako vodo ali pri ognji ali pa na solncu izhlapè, ali pa jo v hribih ali v zemlji, kakor drugo rudo kopajo in potlej če ni čista za našo rabo sčistijo.

Kako zlo je sol nam in vsi živavdi za rejo in zdravje koristna in jo živavda ljubi, vémo iz skušnje. Pa tudi rastline jo ljubijo in potrebujejo, kakor skušnje uče, in jo dobé po gnoji razstopljeno v človeških, živalskih in druzih izveržkih ali čisto samo po sebi ali zmešano s kakošnimi druzimi rečmí pod imenom gnojne solí; gnôje se s soljo njive, posebno jo hvalijo za pšenico, deteljo in ogeršico, tudi okol sadnih drevesjo štupajo, i. t. d.

2. Solitar je sol, ki se najde, kakor je zgorej pri gnjilogazu povedano, ob zidovih in v zemlji zgnjilih živalskih izmečkov ali ostanjkov, včasi pa tudi se drugod v zemlji in ob pečinah po svetu. Za zidove je taka sol škodljiva, in ker mokroto dela, so za prebivališe ljudi in žival take stanice nezdrave; za rastline pa je koristna, ki jo dobé tudi po gnoji, ako se take gnjilčne zemlje med gnoj denejo; in tudi v gnoji se nareja.

3. Potašelj ali pepélik (kali) je lugasta sol, ki se iz zluženega drevnega pepéla dobí. Rastline ga ljubijo, posebno travnate in deteljne, ki ga dobe po gnoji, če se lug va-nj zliva, ali pa pepél med gnoj pomeša, ali pa če se pepel po travnicih in po njivah potrosi.

4. Natron ali soda ali tudi solik imenovan zato, ker je obstojin del kuhinske soli, je tudi lugasta sol, pa nekake druge baze, ki se tudi iz pepéla, toda le od primorskih cedil in druzih rastlin dobi. Marsikteri obertniki in rokodelci sodo rabijo, in ko ostanjki v gnoj pridejo, ga rastline vživajo, ga torej po ti poti dobé.

5. Amoniak, ki je spervega le v gazji podobi, in o gorkoti iz stoječe in zaperte scavnice ali druzih gnjilskih posebno živalskih izmečkov hlapi in v nos vreže, kakor se, postavim, iz gnoja in stranskih krajev ob soparci, posebno pred dežjem čuti. Ker je amoniak zlo redivna stvar, scer pa rada zbeži in se po tem takem pogubí, je treba, da se v gnoji in straniših zaderžuje; zato je dobro včasih kak pehar pepéla, posebno pepéla od premoga v straniše vreči, tudi zeleni vitriol zlo hvalijo za vkrotenje amoniaka, da ne vbeži.

Če se amoniak v dostojni razmeri sklene s solno kislino, se napravi salmiak, tudi dobra gnojna sol.

6. Gips ali mavic je tudi redivna sol za nektere rastljine, ktera obstoji iz žepljene kisline in apna.

Vse take reči so dober in potrebin živež rastlinam. Take razne solí se najdejo v zemlji, so tudi nje obstojni deli z mnogimi gazi in krslinami; so v gnoji, in so v gazji podobi v zraku, in jih voda poserka in živali v se dihajo in iz sebe ali pa jih izpoté, in rastlinam v pravi meri v živež služijo. Če bi pa solnatih rečí preveč bilo, bi s svojo razjedljivostjo škodovale namest koristile. Tudi ni vsaka sol za vsako rastljino in ne v vsaki zemlji

7. Zemljine in druge rudnine.[uredi]

Da imajo živali in rastline tudi razne zemlje v sebi, se lahko skaže. Če se namreč rastline sožgó, se dobi iz njih pepél. Iz izluženega pepéla, se dobi lugasta sol; pa ostane se dovolj, in kar ostane, je zemljina. Tako je-tudi v živalih, posebno v kosteh, zemljina, apnica s fosforom nasitena.

Če so pa zemljine v živalskih truplih in rastlinah, jim je gotovo vse to prišlo iz zemlje, — od kod če drugot? Iz zemlje namreč rastline z vodo vred mnoge zemljine v se vlečejo, in nektere imajo po tem ne le slaj ampak tudi duh po zemlji, postavim, vino, in so tudi po tem mnoge vrednosti, kakor je zemlja, v kteri rastejo.

Zemlje so razne, ki so podloga in obstojni del rastlin, in je kmetovavcu treba take razne zemlje in njih lastnosti dobro poznati, da bo vedil nauk od obdelovanja zemlje in od reje mnozih rastlin prav umeti. Jih bomo tukaj popisali.

1. Kremen (silicia). Če bi se te baze zemlja čista dobila, je droban bel prah, kakor bela moka, ki je ostra, da pod zobmi škriple, in je med navadnimi zemljami nar teži, brez slaja in duha, in se sama ne da sožgati. S pepélom pa, in se bolj s potašljom ali sodo se staja, da postane steklo (glaževna) iz nje. Z ilovco pomešana dá v ognji stekljenost, in opeki (cegli), kterim je dovolj kremenine primešane, so napol stekljenasti, dobri in stanovitni. Te zemlje je na svetu nar več in je v majhni meri zložni del vsih rastlin.

Ta zemlja ne maže, je malokrat drobna, ampak večidel debeliši ali drobnejši pesek, ki pri oranji šumí. Ta zemlja ne derží vode in je sama na sebi, dokler razkrojena ni ali zmešana zdrugimi zemljami, popolnoma nerodovitna. Ker se ta zemlja celò malo skup derží, je le za rastline vgodna z majhnimi in njeznimi koreninicami, kakor so na priliko trave, in ker se naglo zgreje in gorkoto dolgo derži, pripomore veliko k izdelovanju močica in sladkora v rastlinah. Ker pa vode ne derží in se hitro osuši, je zlo kremenito zemljiše, zlasti v suhih in gorkih krajih, malo vredno ali popolnoma nerodovitno.

2. Apnica (calcarea). Te zemlje je za kremonom nar več na svetu, in je, ce bi čista bila kakor kremen, bel prah, beli moki podobna, pa ne ostra, kakor kremen, ampak dovolj mečji, ki tudi pod zobmí ne škriple. Če se kakošna kislina, postavim, hudičevo olje, na-njo vlije, začne šumeti in vreti. Če tedaj hočemo vediti, ali je v naši njivi apnica ali ne, vzemimo kako žlico parsti iz svoje njive, in vlimo na-njo kako hudo kislino, če nimamo druzega, hud kis ali limonin sok. Če bo začelo šumeti in vreti, je apnica.

Nar čistisi apnica je v polževih in jajčjíh lupinah, posebno v morskih avstergah, pa tudi v kredi, i. t. d. Tudi so cele gore apnjenka, iz kterega se dá apno žgati; ko se namreč apnjnik žgè, se po ognji ogelnokislic izžene, ostane apno lajši od poprejšnjega apnjenka, in sicer toliko lajši, kolikor teži gaz, ki ga je zgubil. Apno tako se imenuje živo, je razjedljivo, zbodeče in skleče na jeziku in služi za mnogo rabo. Živo apno vleče iz zraka spet ogelnokislic v-se in razpade v prah. Ko se apno gasí, gré iz njega dovolj ogelnokislogaza, vročino naredí, in se vode napije; tako apno se zove vgašeno.

Apno živo in vgašeno razjè rado vse organske, to je, živalske in rastljinske dele, in je zatorej zdravju škodljivo v novo zidanih hišah, ali v novo pobeljenih stanicah prebivati, dokler se popolnoma ne posušé. Ravno zato je pa tudi koristno za gnoj, ker zvezane redivne reči razje in razveže, postavim, v kremenu: in pa kislino iz zemlje poserka. Če bi ga pa veliko bilo, bi ne le redivne rečí razvezal, ampak tudi koreninice razjedil in poškodoval. Živo apno pa je veliko huji od tacega, ki se je iz zraka navdalo ogelnokisline. V kužnih boleznih merliče in merhe ž njim potrosijo, da prej razpadejo in zgnijó, in da se strupni hlap podere.

Apnica z žveplenokislino namest z ogelnokislino zvezana dá mavic (gips), ki je rastlinam močin gnoj, kakor je znano. Mavic se lomi v žveplenih hribih.

Apnica z ogelnokislino in z ilovco in s peskom po razni primeri sklenjena, dá lapor (soldan), ki je za gnoj tudi koristin, posebno za terte. Pa lapor je razne baze iz raznih zemelj. Če v njem ilovca premaguje, je ilovčni lapor; če kremen ali pesek, je kremenini lapor, in če apnica, je apnéni lapor. To mora kmetovavec poznatí, da vé umno razsoditi, za ktero njivo ali zemljo je ti ali uni laporjev gnoj dober, da, postavim, ne bo ilovčnega laporja na ilovno njivo vozil, ampak kremenenega, ali pa apnenega.

Apnena njiva, kjer je vsaj kak peti del apnice, je gorka, ki gnoj naglo povžije, vodo pa bolj memo kremena obderží. Na solncu se taka zemlja ne sterdi, kakor ilovca, ampak razpade v prah.

Apnica je kakor kremen sama na sebi nerodovitna, zvezana in zmešana pa z druzimi redivnimi rečmí in zemljami oživí zemljo in zgreje ilovčni svet, naredi boljši sad, žito bolj moknato in teži.

V vinogradih je posebno dobra in da žlahno vino. Grah, fižol na taki njivi posebno dobro stori in tudi sadno drevje. Angleži pravijo, da brez te zemlje še njiva ne dá prisiliti k nar boljši in nar veči mogoči redivnosti.

Apnica je v živalnih kosteh s fosforom sklenjena; zato je tudi košena moka dober gnoj.

3. Ilovca (argilla). Te zemlje je nar manj na svetu, in je, ako je čista, tudi bela, pa voljna, mazljiva, ki se prime jezika, pije rada vodo in kadar je je sita, je mehkemu, voljnemu in vlačnemu testu podobna, da se ji lahko vsaka podoba dá. Vode sita se je nerada znebí, in ne da vodi več v-se. Zatorej je ona večidel podloga studencov; kjer vode se nabirajo in skoz njo ne morejo, išejo pota odtoka in ga najdejo, ali pa močirje narejajo.

V močnem ognji se ilovca zlo stisne, oddá vodo, in po tem za njo več ne mara, ampak ostane terda in pusta, kakor vidimo, postavim, v starih opekih, ki se ne le v zemlji, ampak dostikrat tudi v vodah najdejo, ali pa v starih dobro žganih posodah ali čepinjah; ker znano je, da se iz ilovce ali gline mnoge posode delajo in opeki za strehe in sid, ki mora pa za tako rabo, kar moč čista ali vsaj z apnico ne zmešana biti, ampak raji s kremenino, da posoda v ognji ne razpoka, in da opeki ne razzebejo, in se ne drobé. Nar boljši za take reči je malo kremenenega peska primešati, ter za opeke malo več, kakor pa za posodo, ki se v ognji stekleni, in opeke bolj scimi in veže, da jih mokrota, gorkota in mraz ne razžene ali ne zdrobi.

Tudi ilovca je sama po sebi nerodovitna, dobra pa zato, ker vodo dolgo derží. Pa ilovčin svet je mrzel, in torej so ilovčni, posebno odsolnčni kraji za več rastlin premerzli, če ni apnice in še kremenine dober del primešane. Za solnčne, brežne njive pa je ilovčni svet ze boljši, da stiša preveč ne zmaga.

Pšenica ljubi ilovčni svet in je na taki njivi posebno na solnčni strani rada lepa, de ji je le tudi dober del apnice primešane.

4. Gnjilovca, pàrst, spàrstenina (humus) je tista zemlja, ki se iz spárstenenih rastlin in druzih rečí naredí, postavim, ko živalske trupla, ali njihovi ostanjki, ali pa gnoj, les, slama, trava, roževje, listje, pleve i. t. d. sparstené. Če imamo, postavim, kupe plevela ali roževja bodi kakoršnega hoče, če bolj košatega, bolji je, pokrijemo take kupe ali s tnalovno, s cestnim blatom ali s parstenino ali pa s kako drugo zemljo, da taki kupi sparstené; ko vinograde kopamo, zakopljemo veliko take šare, butare berstovja ali dračja, rezino, listje, pleve, koruzovno i. t. d. okoli tert; vse kmalo sparsteni in je po tem dober gnoj za terte.

Ta zemlja je večidel černa in že sama po sebi rodovitna in redivna, ker ima v sebi rastljinske in živalske dele, ki so živež za nove rastline, in jo imenujemo párst, vertno párst, ker jo radi na vertih za mnoge zeliša rabimo.

Ta zemlja se da sožgati, in če je sama taka sparstenina, vsa zgori; kjer je pa druge zemlje kaj vmes, zgori sparstenina, zemlja pa ostane. Tudi jemlje taka parst rada vodo v-se, in jo dolgo ohrani, to je ostane dolgo vlažna.

Take parsti mora po vsih njivah, travnicih in vinogradih kaj biti, da so bolj rodovitni, ki se naredi iz zgnjitega gnoja, ali iz zgnjitih rastlin, ali pa se napelja od dragot.

Šota. Najde se v močirjih tudi neka černa reč, ki je gnjilovci ali parsti ali černemu blatu podobna, pa vender prava sparstenina ni ampak mahovnina ali šota. Rože namreč in druge, posebno potodne rastline se s svojimi koreninami v stoječi, sparjeni, gnjili vodi, v močirji tako scimijo in zvežejo, skisajo in sčernijo, pa ne zgnijó in se ne zgnojé, da počasi naredé precej debelo lego ali plast. To je v sparjeni vodi neka rastlinska skisanca, černa, pa ne sparstenjena reč, in prave parsti je le toliko v nji, kar je vode ali vetrovi prinesó. Take rečí v tistem kraji, kjer derv manjka ali pa so zlo drage, režejo in na solncu suše, da jih za kurjavo rabijo, ki rade, tode z nekakim smradom goré in hudo vročino dajó.

Za polje gnojiti pa take rečí ne veljajo, dokler niso v kupih sparstenele, kar se plastoma nar lože naredi, ko se namreč lega take mahovnine, na to pa lega parsti ali kake zemlje, postavim apna, potlej lega ali plast živinskega ali kacega druzega dobrega gnoja naklada; — tudi včasi z gnojnico poliva — da sparsteni, to je, da se vse to dobro, pregreje, zgnije in zgnojí, ter se potlej za dober gnoj na polje vozi.

To so zdej poglavitne zemlje, kterih lasnosti je kmetovavcu vediti in poznati nar bolj treba. Še druge baže zemlje so, ki se na svetu najdejo in ki menda tudi pomagajo rediti rastline, pa to je manj znano, kako, in zatorej njih popisovanje opustimo.

8. Pomešance ali pomešane zemlje.[uredi]

Ostane nam pri ti priložnosti govoriti tudi še nekoliko od pomešance ali pomešanih zemelj.

Ne kremen, ne apnica, ne ilovca, in še gnjilovca ne, se večidel čiste ne najdejo, ampak vse te zemlje so povsod po svetn mnogoverstno pomešane, in vender povsod kaj raste. Ne dá se natanjko povedati, koliko da je vsake baže zemlje sploh rastlinam, ali vsakemu plemenu posebej potreba, kar se tudi po naši volji vselej narediti ne dá. Ne moremo tedaj reči, koliko ilovce gré v kremenino, koliko kremenine, ali svisča ali peska v ilovco, koliko apnice v to ali uno zemljo primešati. Toliko namreč, da je prav. To pa kmeta lega zemlje, okolišne in skušnje učé. Bomo tukaj nekaj tacih zmešanic imenovali.

Za obdelovanje zemlje pripravna in dobra primera bi mogla imeti nekaj ilovne, da vlago obderži: nekaj apnice in kremenine, da je zemlja gorkeji; nekaj peska, da je rahla, da se prebilna voda oceja in da se rastljinskekoreninice po zemlji lože razlezujejo si živeža iskat.

Zdej pa, če je kremena toliko, da ga je, postavim, v 100 delih 80—90 delov, da se taka zemlja po pravici kremeninna zemlja imenuje; ali če ima toliko peska, da se ji reče pesčena zemlja, in če je pesek droban, od vod nanesen, kar imenujemo glin — je taka njiva gotovo pusta, nerodovitna, in če nima ilovčne podloge, berž suha.

Če bi pa taki kremenini primešano bilo toliko ilovce, da bi vlago obderžala, in pa nekaj apnice, tako, da bi v 100 delih 30 delov ilovce in apnice bilo, bi taka njiva puhlica, in za marsikako rast dobra bila.

Če bi bilo toliko ilovce, da bi premagevala, bi se ji reklo ilovčna zemlja, in bi posebno za pšenico dobra bila. Če bi v ilovci in pesku apnica premagovala, bi se ji reklo apnéna zemlja ali slinjevka; bi bila posebno za vinograde kaj dobra, nar bolj če bi ji le dober del peska in sparstenine primešane bilo.

Ilovca z apnico pomešan tako, da je blizo dva dela ilovce, se imenuje se zmirej slinjevka, in je za vse rastline dobra.

Ilovca, če je je čez 40 delov v 100 delih, to je, malo manj od pol, drugo pa apnica, potrebuje drobnega peska in kremenine, da bo bolj rahla, in da voda v nji preveč ne zastaja in rastlinskih korenin ne topi.

Če je kake teh baz zemlje preveč, se popravi, ako se po previdnosti druga primesa, postavim, ilovci peska, pesku ilovce; ali pa ilovci kak del apnice in peska, in tudi apnici ali nekoliko ilovce ali pa tudi nekoliko kremenine i. t. d.

V natori se mešance po svetu najdejo po razni meri. Kmetovavic, kteri ima umno glavo, bo iz skušnje vedil, kakošne mešance mu tukaj ali tamkaj manjka, ker ve kakošne zemlje ima tukaj ali tamkaj preveč ali premalo. Koliko je te ali te zemlje primešati, se sploh ne da dopovedati; to mora umen kmetovavic sam v vsakem kraji razsoditi in pregledati njivo, kaj da že ima, v kakošni primeri, kako globoko, in nje lego proti solncu, od solnca, na ravnem, v bregu i. t. d., in prevdariti: kako in s kakošnimi stroški se da storiti, kar manjka. Smé se pa reči, da je menda ni zemlje, da bi se z umnostjo in pridnostjo popraviti ne dala; pa neumno je tudi nove naredbe, nove orodja in druge nove znajdbe, ktere so že po velikem delu sveta vpeljane, s tem overati, da naša zemlja ni „za to“, ker je dosto tacih krajev po velikem svetu, ki imajo ravno tako zemljo, kakor je naša in jo drugači in z boljšim orodjem obdeljujejo. S takimi izgovori se terdi le stara malopridna terma.

Zmešajo se razne scer za se nerodovitne zemlje tudi zató, da, ko je vsaka iz posebnih obstojnih delov, iz raznih solí in gazov, druga drugo razkrojijo, da zamorejo rodovitne postati, ali živež za rastline narejati.

Lega njiv na solncu, od solnca, v bregu, v ravnini, v dolini i. t. d. ima kaj velik pomen. Kaj je v belo zemljo, ki solnčne žarke odbija, in je zato bolj hladna, — kaj v černo, ki je gorkeji, sejati; ktere rastline veči vlage potrebujejo in je zatorej ilovčni svet zanje pripravniši, i. t. d. vse to mora umin kmetovavic presoditi, ki ve, da — postavim — lan, zelje, pšenica i. t. d. več vlage potrebuje, korun, koruza, vinska terta, ječmen, prosó, rèž i. t. d. pa manj.

To so zdej razne zemljine, kterih rastline potrebujejo.

9. Še druge rudnine.[uredi]

Zrazun zemljin so pa tudi se druge rudnine, ktere rastlinam služijo, posebno:

1. Žveplo, ki se v majhni meri menda povsod najde, in ga rastline ali z vodo ali pa z gazmi dobé.

2. Fosfor silno vnemljiva reč rumenemu vosku podobna je v živalskih kosteh, pa tudi scer se po svetu, ki ga kemikarji dobiti znajo. Vsak pozná klinčke, kteri se poderznejo in vnamejo in se ž njimi sveče prižigajo. To je fosfor in malo žvepla. Fosfor se najde v terdi in gazji podobi, ki se rad sprime z druzimi gazi, kakor smo zgorej slišali. Rastline ga morajo že tudi potrebovati, ker ga v sebi, posebno v semenih imajo, in živali ga tudi potrebujejo, ker ga imajo v možganih in v kostéh.

10. Potreba za kmetovavca, poznati zemljo svojega posestva.[uredi]

Iz tega, kar smo ravno povedali, se ze primši vidi, kako potreba je vsakemu kmetovavcu prav poznati dele in lastnosti zemlje na vsaki svoji njivi, v svojih vinogradih in travnicih, da bo vedil, kteri so rodovitniin zakaj, in če ne, zakaj ne; s čim se jim zamore pomagati; ktere reci ljubijo to in to zemljo in zakaj. Ni vselej pomanjkanje navadnega gnoia vzrok nerodovitnosti, in tudi navadni gnoj ne pomaga vselej. Naj, postavim, kdo gnoji z navadnim gnojem mahovnino po močirjih, ne bo nič opravil; z apnom in pepélom pa. Na zemlji, kjer je ilovce preveč in se clo na odsolnčnem kraji, se ne da ne krepko zerno, ne dobro vino pridelati. Na glini, če tudi gnojimo in lahko orjemo, bo v suhem letu gnoj zgoril in škodoval namest koristil in ne bo kaj žeti.

Treba je tedej vediti, ktere zemlje je premalo, ktere preveč; ktera je preterda, ktera premehka ali prerahla, da se premalo veže. Treba je vediti, kako globoko seže ilovca, apnica, pesek, gnjilovca; kje se začne kremen, kje drug plast zemlje, in kakošne baže je to ali uno, da, postavim. ne bomo sejali metelke (nemške detelje) v plitvo zemljo, ali kacih druzih rastlin, ktere dolge korenine delajo.

Kako pa da zamore kmetovavic razne zemlje na svojem posestvu spoznati, je treba se povedati.

1. Kremenina se lahko spozná, ker je bolj terda, bodi debelišega ali drobnejšega peska. Če je je na njivi veliko drobne, šumi pri oranji. Če je med drugo pomešana, naredi, da se ilovca in apnica manj cimite, in se že med perstmi lahko čuti, ker je ostra.

2. Apnica v mokrem stanu zlo maže, suha pa kmalo razpade. Če se na njo kaka huda kislina vlije, začne šumeti in vreti. Tako dela tudi lapor.

3. Ilovca je bolj cmokasta od apnice, se jezika in perstov rada prime in maže. Vodo rada pije in se nerada posuší; pri oranji se drevó zlo nabira, če je mokrotna. Ko se posuši razpoka, pa ne razpade, in ima tudi svoj lastin ilovčin duh.

4. Sparstenina ali parst se prav lahko spozná ze po lastnostih zgorej imenovanih.

5. Pomešanca se spozná, ktere baže zemlje da je več po lastnostih, ktere vsaka posebe kaže. Če bolj je zemlja puhla, več je koreninic ali peska v nji. te se bolj veže, in je mazliva, merzla, rada mokra, več je ilovce v nji; če se prej posuši, več ima peska; in če je mehka in se kmalo posuší in razpade, več je apnice. Černa zemlja je sparstenina.

Zrazun tega so se druge rudnine dostikrat primešane. Če je zemlja sivkasta, je včasi mavčina. Rumena, rudeča zemlja ima železno rudo z apnico ali pa ilovco zmešano i. t. d.

11. Sklep od obstojnih delov žival in rastlin.[uredi]

Smo zgorej pri začetku tega nauka opomnili, da nekaka vednost kemiških imen, lastnost rečí, in obstojnih delov je kmetovavcu potrebna, da zamore bolj iz dna umeti postave in nauke od rodovitnosti zemlje in od reje rastlin in žival; ker rastline in živali potrebujejo za svoje življenje in rast tacih rečí, iz kterih se njihove trupla zamorejo zdelovati.

Živalske in rastlinske trupla so zlo iz enacih pervin, toda obstojni deli so v drugačni primeri v živalih in spet v drugačni v rastlinah, in tudi razne živali in rastline so v tem razločene. Povémo to ob kratkem.

1. Obstojni deli naših in sploh živalskih trupel so: gnjilic (ti premaguje), kislic, vodenic in ogelc, malo pepélika (kalia), solika (natrona) in amoniaka, in pa malo zemljine, postavim, apnice v kostéh, in žvepla, fosfora i. t. d.

Če se ti čudno zdi to slišati in vprašaš; kaj pa kri, meso, čutnice, kite, žile? — ti odgovorim, da vse to iz tistega, kar je ravno imenovano.

2. Obstojni deli rastlin so iz enacih pervin, kakor živalske trupla, tode v drugačni primeri. V živalih premaguje gnjilic, v rastlinah pa premagujeta ogelc in vodenic; gajilca pa je manj. Tudi je se v rastlinah kislic, malo žvepla, fosfora, dovolj kalia in natrona in malo raznih zemelj.

Kterih obstojnih delov pa da je v primeri več v vsakem plemenu žival in rastlin, se tukaj ob kratkem ne da povedati in je nepotrebno. Gotovo je, da v nekterih primorskih cedilih in druzih primorskih rastlinah je več natrona in manj kalia. Sožgana pšenična slama da več pepéla in iz pepéla je več kalia memo režene. V perutnini je po primeri več apnice memo goveda, in v mnozih polžih še več, ker njihove hiše so iz njih trupla zrastle, ki so skorej zgol apnina, posebno v avstergah, kterih Iupine berž zašume, če kaj kislega na nje pride.

Po tem zamoremo zdej umno presoditi, kakošnega živeža da živali in rastline potrebujejo, kakošne zemjje, kakošnega gnoja, — tacega namreč, kteri ima v sebi dosti enacih delov, kakor one, delov, ki se v zemlji za rastline zdelajo, da jih razstopljene v vodi po koreninicah v-se pijo, in veselo rastejo. Zatorej živé živali od živalskih in rastljinskih rečí, od dobrega, njim primerjenega živeža bolje, od slabega slabo.

12. Kako rastline rastejo.[uredi]

Rastline imenujemo navadno tiste stvari na zemlji, kti iz korenin rastejo. Ktemu štejemo ne le mnoge trave, žita, korenstva in drugo, ampak tudi drevje.

Rastline rastejo zlo enako kakor živali. V zemlji razkroji namreč voda in zrak razne soli in druge potrebne rečí, gaze in drugo za rastline, in rastline tak živež po koreninicah v se popijó. Tak z vodo stanjšan živež gre kakor kri v živalih gori in doli in na vse kraje po rastlini, in neprenehoma oddaja in zdeluje, dokler živé, take redivne rečí za vse dele rastline. Iz tega živeža se zdelujejo korenine, steblo, listje, cvet in sad. Po listih dihajo kakor živali po pljučah. Po listih in po steblu in po koreninicah oddajajo iz sebe, kar jim je nepotrebnega, in po listih in steblu in po koreninicah dobivajo kakor živali po polti, tudi potrebne gaze, ogelc, gnjilic, kiselc, vodenic in fosfor, in kar po ti poti potrebujejo. Tako rastejo od dobrega obilnega, dobro stanjšanega in pripravnega živeža bolj, od slabega slabo.

13. Kterih rečí potrebujejo rastline za svojo rast.[uredi]

Vse rastline potrebujejo za svojo rast in hrano:

1. Tacih redivnih rečí, iz kterih so njihovj zložni deli, to jo, iz kakoršnih so rastline. Taki zložni deli so, kakor smo dozdej govorili, 1. razni gazi, ki jih rastline iz zemlje in iz zraka dobivajo, ali pa jih v sebi se le iz vžitih rečí, iz vode i. t. d. krojijo. Ti gazi se s svojimi žlahtami v rastlinah zvežejo in terdo, vidno podobo zadobé ali naredé; 2. razne soli, ki jih voda all vlaga staja, in jih tako stajane rastline z vodo vred popijó; 3. razne zemlje, posebno kremenina, pa tudi še druge rudske rečí, fosfor žveplo i. t. d. ki jih rastline iz zemlje dobivajo; in 4. voda, ki jo iz zemlje, in pa tudi iz zraka, kjer je v sopušnem stanu, rastline serkajo.

Razun tega pa so tudi se druge okolišne, ktere so rastlinam, da rasti ali svoj redivni živež vživati zamorejo, potrebne. Potrebujejo namreč še:

2. Zraka. Kakor človek in vse, kar diha, brez zraka živeti ne more, tako tudi rastline ne, akoravno bi v zemlji dovolj dobrega in redivnega živeža imele. Vidimo to, če kaka rastlina zraka nima, kmalo na nar boljši zemlji zadahne in pogine. Rastline zrak po listih in steblih v-se dihajo, najdejo v njem kakor živali potrebne gaze, in od njih živé in se redé. Če bi zrak zapert bil, bi rastline iz njega vse, kar je zanje, kmalo povžile in po tem hirati začele. Uvenile in umerle; ko se pa zrak spremení, spet oživé, ravno kakor živali. Torej ne smejo biti v otišii, da bi se jim zrak spreminjati ne mogel, in zatorej so jim pohlevni vetrovi jako koristni, in se morajo napotleji odpraviti, kteri vetrovom do njih priti branijo. Potrebujejo dalje:

3. Solnca in svitlobe. Vemo iz skušnje, da rastline v odsolnčnem kraji, v senci, če jjm kako poslopje, kako košato drevó, postavim, oreh senco dela, če je tudi zanje dovolj živeža, če tudi zraka jim ne manjka, ali ne dozorijo, ali pa vsaj slabši sad naredé.

Pri grojzdji je to posebno videče, pa tudi pri žitu in druzih rastlinah, in le malo jih je, da bi senc ljubile, kakor postavim, strupene kačje jagode (belladona), pasje zelje (solanum n.) i. t. d. Kako zlo rastline solnce ljubijo, se prepričamo, če, postavim, kaki rastlini liste od solnca nalaš zabernemo; v malo dnéh se bojo taki listi sami spet proti solncu obernili. Nektere rastline se za solncom vedno obračajo, kakor, postavim, solnčnice. Če ktero rastlino pokrijemo in ji svitlobo in solnce vzamemo, zbledi in opeša, kakor da bi krivico terpela: na svitlobo djana pa spet pozeleí in veselo raste, k čimur tudi zrak pripomore.

4. Gorkote. Kaj da je gorkota, je ravno tako težko dopovedati, kakor dopovedati, kaj da je ljubezin. Lože jo je čutiti, kakor popisati. Gorkota je neka reč, neka stvar, ki se ne da ne prijeti, ne viditi, ne tehtati, pa nam dobro dé, če je ni preveč. Ona se razširjuje po vsi naravi kakor zrak in še bolj, ker zamore iti tudi v tiste kraje, kamor zrak ne more iti, v terde zapertine, ker vse prešine.

Vender nektere reči jo hitrejši nase vzamejo in jo take spet hitrejši oddajo. Take so, postavim, vse rude, malo manj pa tudi zemlje. Nektere pa jo bolj počasi na se jemlejo, in jo take tudi bolj počasi oddajajo. Take so vse živalske in rastljinske rečí in zrak. Torej so za našo obleko in odejo tiste rečí boljši, ktere gorkoto, ki jo od našega života dobé, nar bolj počasi oddajajo, ali nar dalje obderžé; take so volnate, predivnate rečí in kožuhi. Za rastline, za drevje, korenine i. t. d. pa, je listje, mah, nar gorkeji odeja pozimi. bolj kakor parst ali zemlja. Zatorej so tudi lesene s slamo pokrite hiše in hlevi gorkeji od zidanih in z opekom pokritih, nasproti so pa hrami za vinstva zidani boljši od lesenih, ker so hladneji, kar vinstvu bolj hasne.

Gorkota se skrije, in se spet pokaže; uno imenujejo zvezano, to razvezano ali razpuščeno.

Gorkota namreč ni vselej razpuščena, ampak je dostikrat zvezana in spijoča. Pri priložnostih se spet zbudí, razveže in razširi. Tose godí: 1. po solncu, ko jo solnce s svojimi žarki obudi, in tolikanj bolj, kolikor solnce bolj navpik sije; toraj je poleti gorkeji od pozimi, in opoldne bolj od jutra in večera. Ponoči se je rado spet nekoliko skrije; 2. oginj jo zbudí; 3. dergnjenje rečí ob reč, ali tolk na kar bodi; 4. nektere kemiške dela, postavim, ako se voda, bodi se tako merzla, na živo apno vlije, se iz apna veliko spijoče ali skrite gorkote razvije in razodene. Ravno tako rahlo zložen gnoj, srove, ali pa tudi scer vlažne rastline, merva, roževje na kupi, ali vlažno predivo in platno na kupih gorkoto obudi, da tako predivo, prejo, platno kmalo spari; mošt; ol v sodu, predin vre, se zgreje, to je, spijočo gorkoto zbudí, i. t. d.

Da je gorkota veči ali manjši, kakor se je več ali manj zbudí, je znano. Nar veči gorkota je oginj, ki peče; velika gorkota je vročina, manjši je toplota, nar manjši pa mraz.

Kadar se gorkota poskrije, pravimo, da je mraz in nas zebe. Če se je več poskrije, bolj je merzlo; pa vsa nikoli ne zgine, in mraz ni druzega, kakor veči ali manj si zmanjk gorkote. Včasi se v nar veči vročini poleti naglo gorkota poskrije ali zveže, in če se to v oblakih zgodi, gre toča.

Gorkota dela na nebu in na zemlji velike spremembe. Kadar se zrak v kakšnem kraji zlo zgreje, postane tanjši, se razširi, in gré nakviško, v prazni prostor pa se hladnejši zrak s svojo veči težo valí in so vetrovi. Če se pa to naglo zgodi, kakor včasi pri hudem vremenu, vstane vihar in vihta. Torej je ob kakošnem velikem ognji tolikanj veči veter, kolikor je zrak okoli hladneji. Pa tudi brez ognja se včasi kaj tacega po enaki postavi zgodi, ako se zrak kje zlo pregreje, ko se gorkota naglo razveže, in gorki zrak naglo vzdvigne. — Dalje dela gorkota na nebu ali jasno, ali oblačno, ali dež, ali rôso, ali točo, ali pa sneg. — Če gorkota oblakov ne stanjša in ne stopí, ostane oblačno, dokler gostih oblakov vetrovi ne prezenó ali pa gorkota ne staja. Včasi je na niskem, včasi na visočavah gorkeji, kakor in kjer naravne moči gorkoto bolj zbude. — Na zemlji oživi toplota vse stvarí, in če tudi rastlin ravno ne rodí, jim je vender po primeri silno potrebna. Po primeri, rečem, ker v merzli zimi nič ne raste, in v preveliki vročini vse posahne, in pa ker nektere rečí veči gorkote potrebujejo, nektere pa so z manjši zadovoljne. Gorkota stori, da se cevke po rastlinah odpró in razširijo, in da redivne rečí po njih teči morejo, da rastejo in dozorijo. V mrazu pa se vse stisne in zastane, kar večkrat pomladi vidimo. Brez gorkote je ni nobene rastlivosti, ni nobenega življenja. Kjer je večin mraz, je tudi večna smertna tihota.

Sim rekel, da nektere rastline veči, nektere manjši gorkote potrebujejo. Rastline pri nas ali iz bolj merzlih krajev doma, sploh manjši gorkoto za ljubo vzamejo. Rastline iz bolj gorkih dežel pa potrebujejo, če so se tudi ze našega sveta navadile, večidel še zmirej več gorkote, in v majhnem mrazu rade pozebejo, postavim, oreh, breskva. Rastline iz zlo gorkih krajev v merzlih ne storé, postavim, oljka, limone, pomeranče pri nas; s takimi pečati se ni nič dobička, mar zguba. Kteri jih pri nas hočejo imeti, jim pozimi v rastljinskih stanicah kurijo. Iz merzlih krajev rastline pa v gorkejih raji storé.

Potrebno je vediti, ktere rastline da bolj gorkoto ljubijo, in ktere da so z manjši zadovoljne, da zgube nimamo. Tako koruza pri nas v odsolnčnem merzlem kraji ne bo dobro storila. Ječmen in sočivje, nar bolj pa tertje gorak svet hoče imeti.

Gorkota se meri z gorkomerom (termometrom).

5. Da rastline lepo dozorijo, potrebujejo tudi pravega vremena, ne premokrega ne presuhega, ne prevročega ne prehladnega. In zadnjič gotovo potrebujejo za lepo rast, za pravo zdravje in za dobro zoritev tudi nebeškega ognja (elektrike), tistega, iz kteriga je blisk.

Ti nezapopadljivi oginj teče, kakor živo srebro in je povsod; in ko se ga v enem kraji več nabere kakor ga je v drugem, se začne prelivati v druge kraje, kjer ga je manj, in se takrat bliska. V vročini se to nar raji godí. Pa tudi scer nevidoma se to prelivanje v manjši meri dela, in tudi z dežjem gre na zemljo in z njim mnogi gazi, in menda je gorak dež rastlinam tudi zato tolikanj poleti koristin. V nerodovitnin letih so pazljivi učeni možje pomanjkanju bliska in gromenja pripisovali slabo letino. In kaže, da tudi našemu zdravju je ti nebeški oginj potrebin, ker po blisku in gromenju je naše dihanje lože in prijetniši, in vse naše občutenje vesliši.

Nekoliko so te dozdej povedane reči v naší oblasti, nekoliko pa ne. Zraka mi, postavim, nimamo v svoji oblasti; pa vender zamoremo ob njivah škodljive drevesa iztrebiti, če sapi ali solncu in svitlobi napotje delajo. Ni v naši oblasti dež, solnce in gorkota; pa vender zamoremo rastline včasi pomočiti, preveliko mokrote od njih odpeljati, posebno po tisti novi znajdbi, ki se drenaža imenuje, pri kteri se ceví ali rori iz gline narejeni pod zemljo položé, da se moča odteka in sapa in gorkota skoz nje pod zemljo gré. Kar rastlinam senco dela, zamoremo odvzeti in svoje njive razjasniti; zamoremo merzlo ilovco z apnino in peskom in z gorkim gnojem, suho kremenino z debelim govejskim bolj merzlim gnojem in še z merzlo bolj vezljivo ilovco preskerbeti, i. t. d.


Drugi člen.[uredi]

Naprava rodovitnega posestva.[uredi]

14. Naprava polja, travnikov in vinogradov sploh.[uredi]

Polje nam dajè kruh, travniki dajo klajo za živino, in vinogradi prijetno in veselo pijačo, in dnar. Tisti, kteri hočejo nove njive ali travnike ali vinogradc narediti, naj dobro premislijo: kje, kako in s kakošnim pridom se bo to delo storilo.

V tacih krajih, kjer se nič njiv in pravih travnikov ni, ki se tedaj iznovič vse to narediti mora, postavim, v Ameriki, zažgejo novi seljaki hoste in gojzde, da zgore, in si po tem njive in travnike ondi naredé.

Tudi pri nas so pervi seljaki vstarodavnih časih menda tako delali. Zdej pa v naših krajih, kjer seljaki ze njive in travnike imajo, in jih mislijo še prinarediti, je treba kaj tacega z veči umnostjo in premislikom početi, ter presoditi:

1. Če mu je, kteri kaj tacega misli, res novih njiv treba, in če bi ne bilo boljši manj njiv dobro obdelovati, ki zamorejo z manjšimi stroški več pridelka dati, kakor pa veliko slabih ali manj dobro obdelanih.

2. Treba je lego prevdariti, kjer mislijo njivo ali vinograd narediti, če ni v hosti, v zatišji, v senci, kjer ne bo ne njiva, ne vinograd kaj velicega hasna.

3. Če bi kdo hotel hosto zatreti, in iz nje vinograd ali pa njivo narediti, če bi mu hosta dobro oskerbljena, ki pa vender veliko stroškov ne vzame, posebno v sedanjih časih, ko se je les zlo podražil, ne vergla več od njive ali vinograda.

4. Če bodo imele take nove njive, ali taki novi vinogradi zadosti globoke in kakošne zemlje.

5. Če se bo lahko dalo na tako njivo gnoj voziti.

6. Če, postavim, nove vinograde mislimo narediti v kakem bregu, kjer dozdaj ni druzega bilo zrazun kako ternjevo germovje, brez dobička, preglejmo, če taki vinogradi ne bodo na odsolnčnem kraji, proti severju, ali v zatišji, v hladnem, mokrotnem svetu, kjer bi dobro vino ne dozorilo, in pa če ni zemlja zlo ilovna in tedaj za vinograd ne veljavna.

7. Če bi v močirnih dolinah radi dober travnik napravili, je treba prej ogledati, če se bojo dali grabni in po njih voda izpeljati; ali pa če v lepi dolini morebiti lepa hosta raste, jelševa, hrastova, ktere bi bilo škoda zatreti.

To, in se več tacih rečí je pred takim početjem treba pomisliti.

S tem pa nočemo reči, da bi prav bilo kak prostor posestva v pušči, brez dohodkov pušati, marveč naj se vsaka ped zemlje kar nar bolj mogoče vkoristje.

Nekteri svetjejo travnikov ne napravljati, ampak po holandsko klajo za živino na njivah pridelovati, in pravijo, da v deželah, kjer je kmetijstvo na nar vikši stopnji, in kjer imajo nar lepši ži-vino in je tudi dovolj imajo, travnikov nimajo in jih nočejo imeti, ampak sejejo razne detelje, posebno, metelko (lucerno) in pa turško (esparzeto), in drugo.

Utegne vse to dobro biti, vender vès svet ni enak, in pri nas bi bilo škoda travnike opustiti, ampak je boljši jih dobro oskerbovati in k veči rodovitnosti pripraviti; ker 1. vsi kraji, kjer se dobri travniki narediti dajo, niso za njive, ali pa vsaj brez velicih stroškov ne, ki se morebiti clo ne izplačajo; 2. travniki potrebujejo manj dela in stroškov mem njiv; ali to vendar ni tako razumeti, da bi nobenega dela in nobenih stroških prizadjali, kakor večidel naši kmetje mislijo, ki nobenega zapopadka od tega nimajo, da na travniku pridno gleštanem se da petkrat in tudi desetkrat več pridelati, kakor na takem, za kterega kmet nič ne skerbi; 3. lože se slabi travniki popravijo, kakor pa njive za razne detelje biti zamorejo, ker ni vsaka njiva no zadosti globoko močna, ne scer za deteljo pripravna; 4. ker travniki pri nas, ki nimamo toliko njiv, da bi na njih za še in za živino zadosti pridelali, moraj o njive namestiti. Po tem takem je dobro travnike imeti, kjer je mogoče, in jih tako oskerbovati, da bodo obilno, dobro in stanovitno klajo dajali. Od tega pa bomo poznej v členu od travnišne več govorili.

15. Kako puščine v koristno posestvo spreoberniti.[uredi]

Nobena péd zemlje ne bodi pusta in prazna, brez dobička, smo prej rekli. Po verjetnem spričevanju obhodnikov sveta napravljajo Kinezi še clo na vodah lepe rastljinske verte. Njihove dežele so nek tako lepo obdelane, kakor raj. To so nar pridniši kmetovavci na zemlji, in menda taki pridni ljudje ne morejo hudobni biti, kakor nikjer ne. Od tacih se imamo tudi mi kaj učiti.

Pri nas je se neizrečeno veliko neobdelanega prostora, ki nič dobička ne da ali pa clo malo, in bi ga dovolj dal, če bi obdelan bil. Koliko pustih bregov! koliko redkih, zanemarjenih host! koliko močirjev! kjer bi se dali z majhnim prizadenjem in z majhnimi stroški ali vinogradi, ali lepe goste hoste, ali lepi sadni verti, ali lepe njive ali travniki, posebno na srenjskih spašnikih narediti. Koliko več sadnega drevja bi še lahko posajenega bilo, ki velik dobičik donaša!

Hočemo od tega nekoliko govoriti in pokazati, kaj se o tem dá storiti.

1. Pusti bregovi imajo ali dobro zemljo ali pa ne, in ležé ali nisko ali visoko, na solncu ali od solnca, v bolj merzlih krajih ali pa v gorkih. Če je v tacih bregih obilo zemlje, se bodo dali prav lahko rodovitni narediti, in ako so na solncu na visocem in v gorkih vinskih krajih, se bojo dali na takem svetu lepi vinogradi zasaditi ali pa lepi sadni verti, posebno bolj na niskem, kjer bo v senci tudi še lepa trava rastla. Če so pa od solnca ali v merzlih krajih, se taki bregovi naj obsadé z divjimi koristnjmi drevési, posebno z jelkami, smrekami, z mecesnom ali pa tudi z bukvami i. t. d. Če je tak svet zlo peščen ali škalovit, in pesek ni zlo globok, se da še vse eno v kako korist obdelati, po tem ko se prazno germovje in ternje izseka in sožge.

2. Redke hoste. Če je stoječi les že starikast in zlo redik, naj se po potrebi in po majhnem izseka, ter od kraja in zaporedoma, in naj se ondi berž drugo drevje ali nasadi ali pa seme vseje, vender ne tistega plemena, ktero je prej ondi rastlo, ampak druzega. Če so namreč take redke hoste bolj v mokrotnem, boste, postavim, za hrastjem jevša, in verba nar bolj storile. Če pa niso v mokrotnem, bo smreka, gaber, bukev, iavor ali kaj tacega boljši. Tako se bo počasi, ter v malo letih hosta spet zagostila. Če bi redka hosta na niskem in na solncu bila, bi od kraja posekana morebiti še lep kraj za njive dala, ako se korenine in štorovi s sekiro ali z vojimi iz zemlje spravijo.

3. Močirja. Od teh bo na koncu tega dela pri močirnih travnikih govorjenje. Izmočirjeni svet bo nar boljši za travnike, če je v dolini. Tak naj se od časa do časa z razpadenim in suhim apnom in s pepelom potrost, da kisloba ondi bolj in bolj mine, in se dobra, sladka trava zapopade. Kmalo bo iz tacega prav dober travnik, ki bo veliko več vredin od prej.

4. Srenjski spašniki, so, če bi se med srenjske ude razdelili, večidel, posebno v dolinah in na planem, nar bolj pripravni lepe njive, ali pa lepe travnike dati. Se germovje in ternje poseka, sožgè in po delu pepél razspe, se, če so osušni, v jeseni kar je mod globoko, zorjó, in pomladi po tem, ko je pozimi oral premerznila in potlej se razsula, še enkrat bolj plitvo, in se obsejejo. Koruza, proso, včasi tudi pšenica na taki novini dobro storé, de so pa mokrotni, naj se mokrota po grabnih odpeljá, in bodo travniki. Če so taki spašniki v bregih, naj se ž njimi naredí, kakor smo prej od neobdelanih bregov učili.

16. Poprava slabih njiv, travnikov in vinogradov.[uredi]

1. Slabe njive so: ali zlo peščene in kremenine, zlo ilovne, ali v zatišji, ali premokrotne, ali pa scer puste.

Če so zlo peščene in kremenine, je treba nar prej pregledati, kako globoko da kremen seže. Včasi je pod ne zlo debelem plastom peska debel plast ilovno-apnene zemlje. Taka njiva se bo dala kmalo prav dobra narediti, ker ilovca mokrota obderži, se bo z gnojem in z napeljano dobro parstjo kmalo popolnoma dobra naredila.

Če seže pesek in kremen globoko, ji je treba ilovce obilno napeljati, in jo po taki njivi enako razgerniti, in jo z apnénim in drugim gnojem dobro pognojiti, da se bodo po apnu redivni deli iz kremena izbudili in odločili, ilovca pa bo potrebno vlago obderžala in rastline dobro rediti zamogla.

Če je njiva zlo ilovčna in torej premokrotna, preteška, ki se v močirnih letih vode preveč napije, v suhih pa se preveč sterdi, je treba obilno peska po taki njivi razgerniti, da se terda in merzla zemlja zrahlja in se prevelika mokrota iz nje oceja. Včasi je ilovca malo globoka, potlej pa pride globokeji lega peska, ali nanesíne, ali kake druge baže zemlje; taka se bo dala z manjšo mero peska kmalo popraviti. Če gre pa ilovca zlo globoko, se ji mora več peska ali kremena dati, in vse to še z dobrim gnojem pognojiti; nar boljši, če je nekoliko apna v gnoji.

Če je zemlja v zatišji, v hosti, da solnce ne more do nje, je boljši tako njivo opustiti in z drevnim semenom obsaditi, da bo les rastel, ako se brez veči škode njiva na solnce djati ne more.

Je pa ktera njiva v dolíni premokrotna, ali pri vodah, da pri nalivih voda na njo stopa, je tako njivo boljši za travnik oberniti, kakor pa pripustiti, da jo povodnji zalivajo, ali ji zrahljano dobro zemljo in gnoj odnašajo.

2. Slabi travniki so: ali premokri, ali presuhi, ali pa scer oslabljeni.

Kar mokroto tiče, potrebujejo travniki sploh več mokrote, memo njiv. Torej jim je zlo hasno, če se v jeseni ali zgodej spomladi na nje voda napeljuje, nar bolj kaka apnena ali scer gnojna voda, postavim, iz vasí po grabnih, posebno po lapori v dolino tekoča. Take z razpuščenim gnojem napojene vode so travnikom kaj zlo koristne. Druge čiste vode so scer manj tečne, vendar so vselej koristne za pomočenje travnikov. Se vé, da je dobro takim gnojilnih rečí, če je mogoče, dati, da se jih napijó in ž njimi travnik gnojí. V bolj gorkih krajih, postavim, na Laškem pri Bresci, Lodi, si napeljujejo gnojne vode na travnike, da jih še clo po petkrat v letu kosé. Tudi pri nas se vidijo travniščne pri vaséh, kjer se pri nalivih gnojna voda iz vasi na nje steka, da so zlo rodovitne in se po trikrat v letu kosé.

Če pa voda v travnicih zastaja, se koreninice žlahnih in sladkih trav zatopé in muzgaste postanejo, ter po tem več ne rastejo. Takim travnikom se premokrotnim reče, in le skisano mervo ali klajo od tacih rastlin dajo, ktere v vodi rastejo, postavim, ločik, cedilje in druge. Takim tudi gnoj nič ne pomaga, ampak je treba, če jih hočemo popraviti, grabne narediti, in tako sparjeno, s kislo mervo okisano vodo odpeljati, da se osuše. Takim travnikom je drenaža, od ktere bomo na drugem mestu več govorili, neprecenljiva pomoč. Po tacih mokrotnih travnikih se najde obilo mahu, ki po odpeljani vodi se zmanjša, pa vender ga se nekoliko ostane. Tak mah bo posejani pepél končal, ali pa tudi se z ostrimi branami se poterga, se po tem pograbi in za nastel zaleže. Je travnik tako od zastajoče vode resen in mah z njega iztrebljen, ne bo težko, ga kmalo v dober stan djati. Ločik, preslica in cedilji, ki le v vodi rastejo, bodo kmalo v suhem travniku minuli, in dobra trava se bo berž zaplodila, posebno če se s pepélom ali pa z apnom večkrat dobro potrosi, in s sniporjem, to je, z dobrim senenim drobom, večkrat poseje, ali pa z dobrimi čistimi travnimi semeni.

Nekteri travniki pa so presuhotni, posebno taki, kteri bolj v bregih ležé. Taki dajo v mokrotnih letih sladko, dobro in tudi obilno klajo, in se dajo take brežníne v nekterih krajih, če je po pervi košnji še mokrotno, dvakrat kositi. V suhih letih pa je od večidel tacih malo dobička, tako da se komej enkrat na njih malo klaje naderza. Zlo se taki travniki popravijo, če se sadnega drevja po njih dovolj nasadí, ki senco dela in zemlji potrebno vlago dalje ohrani. Pod takim drevjem raste lepa in dobra klaja, in še sadje dá lep dobičik. Da tudi takim brežnínam pepél in apno dobro storita, pričajo obilne skušnje.

Travniki v dobri, malo senčni dolíni, ne močirni, so nar boljši. Pa tudi taki, se clo pri vodi, ostanejo včasi slabi, in se tudi voda ne da na nje drugači kakor z velikimi stroški napeljati, kar se ne izplača, posebno če so majhni. Nekteri taki travniki počasi oslabe, trava ostane majhna, in ne dajo skorej nič dobička. Če se pomladi, še bolji pa v jeseni z brano dobro prevlečejo, potlej s stanjšano gnojnico polijó, ali pa z dobrim bolj mehkim gnojem potrosijo, ki se pomladi spet pograbi in domú na gnojnišče speljá, se dajo popraviti. Pa na enem mojih travnikov tudi to ni veliko pomagalo; ko sim ga pa zoral, sim imel na njem zaporedoma lepo proso, lepo koruzo, lepi ječmen, lepi korún in na zadnje še tudi lepi oves. Taki travniki v dolinah in pri vodah imajo večidel globoke nanesíne razne baže. Veliko redivnih rečí v njih spí; ko pa take rečí na zrak pridejo, posebno če se taki travniki v jeseni zorjó, da pozimi razzebejo, se v vlagi redivne rečí kmalo zbude, in nove v tako zemljo vsejane rastline obilno rodé. Če bi pa povodnji na take travnike stopale, bi bilo napak jih zorati, ker bi povodnji zemljo odnašale. V takošnih okolišnah je bolj travnike pustiti kakor so, in jih z gnojnico, z apneno vodo in tudi s slano vodo časi ter časi polivati, ali ss pepélom potrosovati. Zakaj to se iz dozdej razloženih naukov lahko spozná in vé.

Če so pa oslabijeni travniki v takem kraji, da se brez skerbi zorjó, jih, če hočemo, pozneje spet v travnike pustimo, dobro pognojimo in z deteljo obsejemo, in jih potlej, ko detelja mine, pridno s senénim drobom ali pa s senénim semenom posevamo in z brano prevlečemo. Počasi bodo to spet dobri travniki, posebno če se od časa do časa gnojé. Kako se močirni travniki izmočirijo, bomo na koncu tega I. dela pri travnicih govorili.

3. Slabi vinogradi so: ali preniski, da radi pozebejo; ali v odsolnčnem kraji; ali v merzli ilovci; ali v preobilni ne redivni kremenini in v pesku; ali pa scer opuščeni.

V preniskem kraji se mraza obranijo, če se 1. ondi take terte izmečejo, ktere so bolj vodene natore; take so pri nas, lipna, lipic, podbevic, kratkopecelj, debela belina in mehka černina. Boljši pa je javor, tična, zelenika, drobna belina i. t. d. ki so manj vodene in ne pozebejo rade. 2. Če se terte v jeseni prec po bratvi ali tergatvi od kolov odvežejo in na tla poloze, in ali z listjem pokrijejo, ki jim da nar veči gorkoto, če ga imamo dovolj; ali se pa semtertjè malo s parstjo ogrenejo. Na Estrajskem, posebno pa na Ogerskem vsi vinoredniki v jeseni terte na tla polože in malo parsti na nje nakopajo, da se skorej ne pozna, če so vinogradi. Okoli Badna pri Dunaji je neznano veliko vinogradov v ravnini in ni skorej nikoli slišati, da bi pozebli, dasi je ondi hladnejši svet od našega. V taki legi ostanejo do pomladi, ko se hudega mraza že ni več bati. Take terte pozneje odganjajo, pa ko gorkota nastopi, se to potlej nič ne pozná.

Če ima pa vinograd odsolnčno lego proti severju, je še vse eno lahko dober, če le ni preveč v senci. Če ima dovolj apnice, ali apnenega laporja in nekoliko kremena in malo ilovce ali slinjevke, dá še vse eno dobro in žlahno vino, ki pervo leto ravno ni pivno, potlej se pa naredi. Če je pa preveč v senci in posebno v debeli merzli ilovci, ga je boljši opustiti, mar naj les in praprot rasteta, da vino črev prejedalo ne bo.

Če pa leži vinograd na lepem, solnčnem kraji v ilovci, navozi, če moreš, peska in apnine ali laporja, in to z ilovco dobro pomešaj, da bo zemlja gorkejši, bolj rahla in bolj suha, pa tudi stolčeno oglje je vmes dobro.

Če je v vinogradii preveč kremenine, napelji slinjevke in pomešaj jo s kremenino, in boš kmalo dober vinograd imel.

Če je vinograd scer opuščen, ne kopan, morebiti še obrezan ne, ne gnojen, ne nakoljen, ne privezan, vedi, da ga je len gospodar imel: tacega popravimo, če vse to storimo, kar je bilo opuščenega, če je le zemlja in lega vinograda dobra. Stare oslabljene terte se pogrubajo, in se tako mlad in rodovitin vinograd naredí.

Ko je vinograd dolgo časa v enem kraji, se s svojim lastnim drevjekom počasi tako zablati, da noče več roditi in mu skorej tudi ni več mogoče pomagati: tacega je boljši opustiti in ondi kaj druzega sejati.

Tudi vinograd v bregih, na terdem laporji ali na skalah, kjer je plitva zemlja, ki jo nalivi v dolíno plavija, je boljši opustiti namest prazno delo imeti.

Tretji člen.[uredi]

Od rodovitnosti zemelj.[uredi]

17. Sama živa zemlja je rodovitna, mertva ne.[uredi]

Da rastline rasti morejo, jih je treba v redivno zemljo vsejati ali posaditi.

Redivna zemlja je tista, ktera ima za tiste rastline, ktere ondi pridelati hočemo, zadosti živeža, ki ga voda ali vlaga po zraku in gorkoti v zemlji stopi, da ga rastline po koreninicah s tako dobrega živeža nasiteno vodo vred v-se popijó in v sebi zdeljujejo. Tacega živeža ni vselej za vsako rastlino v zemlji, in če poide, je po tem zemlja taka, vsaj za tiste rastline nerodovitna, in se ji mora nov živež v gnoji pripeljati.

Nektere njive imajo živež za nektere rastline, za druge pa ne. Korún (krompir) in detelja ne storita dvakrat zaporedoma v eni zemlji; žito pa stori za korunom in za deteljo brez gnoja. Nekteri travniki opešajo in oslabe, ker je merva povžila živež za se. Ko se taki travniki zorjó, se zorana zemlja napije iz zraka redivnosti in rodovitna postane brez gnoja; pa trava bi ondi prec ne rastla, ampak drugo, postavim, prosó, koruza, konún, oves, ajda.

Ta reč je velike važnosti in je torej potreba ti koristni nauk bolj razložiti, in obširnisi dokazati, v ktere zemlje da naj se razne plemena rastlin sejejo, da nam dobiček dajo. Je torej treba lastnosti raznih zemelj tukaj povzeti in jih tudi v tem pomenu razlagati.

Perva resnica o tem je, da sama živa zemlja je rodovitna, mertva ne.

Ktera je živa, ktera mertva zemlja?

Zemlja, kar se je da globoko zorati ali skopati, da se zrahlja, da na dan pride, da so redivnih rečí iz zraka navzame, ali da se v nji obude, če jih ima; če pa ne, ji gnoja napeljamo, da taka pusta zemlja za rastline potrebne razne soli in gaze dobiva. Tako zemljo imenujemo živo, uno spodnjo pa mertvo.

Dobro je, prav z globokim oranjem ali kopanjem, kjer je svet za to, veliko mertve zemlje zrahljati in na dan pripraviti, da se oživí, in da potlej v taki obilni živi zemlji zamorejo vsejane rastline močnejsi koreninice delati, z obilnišim živežem rediti se, in pridnega kmetovavca bogatiši obdarovati.

Smo zgorej rekli, da kmetovavic mora razne zemlje in njih lastnosti poznati, da bo vedil, kako ktera služi rastlinam; to spet tukaj rečemo, in bomo v tem zaporedoma razkladali, kako služijo razne zemlje raznim rastlinam.

Vsa zemlja, bodi živa ali ne, je, kakor je ze zgorej povedano, ali kremen, ali apnica, ali ilovca, ali pa gnjilovca (parst). Toda malokterateh zemelj je na svetu sama ali čista, ampak je druga z drugimi razno pomešana, in ima tudi se druge rečí, razne solí, rudnine, železo, žveplo, rastlinske in živalske rečí, i. t. d.

1. Kremen, pesek, peščeni svet, menda je iz razzebenega, razpadenega, ali pa scer iz zmletega, razvaljenega kremenka, po nalivih s hribov v doline prinesena nanesína. Taka nanesína ali pesek dela prerahlo, puhlo polje, posebno če je pesek debeliši. Ker se tak svet malo veže, se da scer tudi v mokrem lahko orati ali obdelovati, pa ne derží vlage, in rastline v suši sahnejo. Tak svet se scer berž in zlo zgreje in gorkoto dolgo obderží, rastline v njem začno prej rasti in prej zorijo, pa gnoj v takem svetu malo časa terpí, in v suši, posebno če se pomladi gnoji, zgorí, ali pa se posuší, preden se staja; in je torej boljši tako polje v jeseni gnojiti, da se redivne rečí se v vlagi stajajo, preden vročina nastopi. Tudi je prav, da se v tako zemljo zgodej kaj seje. V taki peščeni zemlji plenja rèz, korún, ajda. Če je pesek z drugo zemljo bolj zmešan, da se bolj veže, storí v nepresuhih letih tudi detelja, lan, grah, koren, brosič. Če je lega peska globoka, se s pogostim oranjem taka njiva čisto spridi, da ondi potlej nič ne raste, posebno če se bolj globoko orje. Torej je treba taki njivi ilovce, ali pa ilovčnega laporja napeljati in z debelim, mastnim govejim gnojem gnojiti, ki je hladnejši, od konjskega. Tudi je dobro, če se da, na tak svet voda napeljati, posebno na tako travnišno, in takim njivam večkrat mir dati, da se trava zapopade, če ni preveč peska; če bi pa pod tako lego peska lega druge baže zemlja bila, jo z globokim kopanjem in oranjem naverh spravljati, s peskom pomešati, in z gnojem pognojiti in se bo počasi taka njiva prav dobra naredila, ne le za poprej imenovane pridelke, ampak tudi za druge.

Da je peščeni svet v ravnini in dolíni boljši, kakor pa v bregu, in boljši v odsolnčnem kakor na solnčnem kraji, boljši v hosti in senci in pri vodah, kakor na planem, in je rodovitniši v mokrih, kakor v suhih letih, je vsakteremu yideče; in po tem, in pa če ima več ali manj in koliko druge redivne zemlje primešane, se vrednost tacega polja ceni.

2. Apnica. Smo že zgorej opomnili, da tudi apnica sama po sebi ni rodovitna; pomešana pa nekoliko z ilovco in s peskom, posebno pa se s parstjo, postane zlo dobra. Apnena njiva je bolj sprijeta od peščene, pa vender manj od ilovne, tako, da se dá suha in vlažna lahko orati in obdelovati; mokra pa zlo maže, pa ne vzame toliko vode v-se, kolikor ilovca in kolikor tudi parst, in se berž osuši in razpade. O suši čutijo v nji rastline kmalo pomanjkanje vlage. Ker se apnéni svet kmalo zgreje in gorkoto obderží, se tak svet šteje h gorkemu in vročemu svetu, ki gnoj hitro razkroji in podela, in je treba zatorej take njive pogostoma gnojiti, nar bolji z govejekom, ki je hladnejši. Kislino apnica v zemlji berž povžije, in to naredí, da je skorej vsim rastlinam koristna. Na nji obrodí dobro ječmen, pira, oves, grah, fižol, koruza, vinska terta, nemška detelja in turška, pa tudi pšenica, posebno če ji je kaj ilovce primešane. Če bi kje sama apnica, ali skorej sama bila, postavim, sama kreda, bi malo veljala, in bi se ji moglo kaj ilovce, ali ilovčnega laporja in tudi nekoliko peska dati.

K apnici gré tudi lapor (soldan, labora), v kterem je apnica ali z ilovco, ali s peskom, ali pa tudi se s kakimi rudninami zvezana. Če v laporji premaguje apnica, je apnéni lapor; če pa ilovca, je ilovčni lapor, in če kremen, je kremenini, peščeni lapor. Da je v laporji apnica, se lahko prepričamo, če kako hudo kislino na-nj vlijemo, začne šumeti in vreti, kar le sama apnica naredí.

Lapor je razne podobe, belkast, sivkast, rumen, rijav, rudeč, višnjev, černkast, zelen, kakor ima namreč razne rudninske, železne in druge primešance, in je ali terši ali mečji.

Mehak na zraku rad razpade, terši je večkrat v plošah, tanjših in debeliših, ki jih je treba zdrobiti, preden se na njivo vozi.

Lapor je zemlji zlo koristin, ktera apnice nima, posebno debeli ilovci, ker v nji razkroji, razjé in razveže terde redivne rečí, in zemljo zgreje, zrahlja, in iz nje škodljive kisline popije. V ti namen se na njivo vozi ali razpadeni ali pa stolčeni lapor, na oral kacih 40 do 50 voz; ter na ilovčin svet apnéni in peščeni, v kremen pa ilovčni lapor.

3. Ilovca je med vsimi zemljami nar bolj sprijeta, vlečljiva, mazljiva, teška in merzla, in se torej da prav teško orati in obdelovati, in se po pravici šteje k teški zemlji, ki potrebuje za svojo oral več močne živine. Ilovca pije rada vodo in jo dolgo obderži. Zatorej rastline v nji o suši pomanjkanja vlage dolgo ne čutijo. Ona se počasi zgreje in kmalo spet shladi in v taki zemlji rastline pozneje zorijo, kakor v enakem času in v enacih okolišnah v drugih zemljah. Poleti se mokra ne smé orati, ker naredi cmokaste kepe, in brazde kakor klopí, ki se potlej na vetru osuše, in so terde kot kamen. V tak cmok je zastonj kaj sejati. V jeseni naj se zorje, če tudi zlo vlažna, da pozimi zmerzne in pomladi razpade; ali pa če se že pomladi in poleti orati mora, ne mokra. — Ker je zlo sprijeta, ne dá veliko zraku v se iti, in torej se gnoj v nji počasi in po majhnem taja, in jo je zavoljo tega manjkrat gnojiti treba, vsako 3. 4. leto, apnico in kremen pa večkrat, že vsako 2. leto.

Terdi ilovčni svet se zrahlja:

1. če se na tako njivo glina, pesek, kremen, apnica, lapor, ruševje, parst, razpadnja, sožgana ilovca, postavim, od starih apnjenc, gorki konjski gonj, pepél i. t. d. napelja in med srovo ilovco pomeša; ali če se z zgnojenim čreslom, (pa ne hrastovim, ki zemljo vkup vleče), in s cestnim blatom gnojí;

2. če se, kakor je prej rečeno bilo, pred zimo zorje, da pozimi razzebe in potlej razpade;

3. če se take rečí na njo sejejo ali sadé, ktere morajo okopovane biti, postavim, zelje, korenje, pesa, repa, konún, koruza i. t. d.; in

4. če bi bila pod ilovco lega peska, ali apnice, kakor je večkrat, se naj globoko orje in kopá, da pesek na dan pride in se med ilovco pomeša; taka bo potlej rahlejši.

Ilovno ljubi posebno pšenica, nar bolj, če ima kaj apnice; tudi pira, fižol, bob, lan, detelja, oves jo ljubijo, posebno če ni zgolj ilovca.

Da ilovca in vsaka zemlja na polji ima razne primešance, je vsacemu kmetovavcu znano. Če ima ilovčna njiva clo malo peska, se taki po vsi pravíci teška, merzla ilovca reče. Če ga ima pa več, je se ve da rahlejši in gorkejši. Če je v njivi več ilovce memo peska, je taka bolj teška; če ima pa več peska ali tudi apnice memo ilovce, je to potlej lahka ilovca, je rahla, se lahko obdeljuje, derží vlago in gorkoto, in je za vse pridelke, posebno za žita popolnoma dobra, in za sušo manj mara od peščene in apnene njive. Tako s peskom dobro zrahljano njivo ljubi tudi ječmen, lan, korún in vse. Vender če je v nji dober del ilovce, je boljši za pšenico, piro, lan, oves, deteljo, ki več vlage potrebujejo; če je pa manj ilovce in dober del peska ali apnice, je bolji za rèž, ajdo, koruzo, lečo, brosič i. t. d. Lega, kraj v dolíni ali v bregu, spodnja zemlja i. t. d. ji da veči ali manji vrednost.

4. Gnjilovca, sparstenina, parst. To so živalske in rastlinske rečí: dlaka, perje, parklji, rogovi, mesovje, krí, kostí, pa les, tnalovna, roževje, slama, stelja, čreslo in sploh vsak gnoj pomešan; ko se to zgreje, zgnije, zgnojí, sparstení, je to černa sparstenina, parst, polna redivnih rečí in sama na sebi rodovitna. Taka sparstenina derži dolgo vlago, jo tudi iz zraka pije, in zavolj tega ohrani gnojna njiva, če ni gnoj le v pesku in če ni scer velika suša, dalje vlago memo negnojne. Taka sparstenina služi vsaki zemlji in vsaki reči, ki terdo zemljo zrahlja, in ji vlago in gorkoto in redivnost dá.

Pa vender tudi preobilna taka sparstenina ne hasne za vsako red. Za travo, deteljo, in sploh za klajo in za salato in za druge vertnine, ktere posebno veliko živeza za svojo lepo rast potrebujejo, je prav, da je obilna; za žito pa je boljši manj obilna, da ne shobatajo in preveč v rast ne gredó, zernja pa malo, ali še morebiti nič ne naredé.

Tukaj je treba za primečik tudi še nekaj od kamnitega sveta govoriti.

Kamnja se najde več baž v zemlji; je namreč terdo kamnje, ki ne razzebe in ne razpade. Tak je kresivnik, peščenik, sinic i. t. d.; in je terdo kamnje in mehko, ki razzebe in razpade, postavim, apnjenik, lapor, i. t. d.

Če so v njivi posamezni debeli kamni, jih je treba iz njive izpraviti, ker ondi, posebno če so plitvo, skorej nič ne zraste; in če taki kamni potlej v mrazu in na zraku razzebejo in razpadejo, se taka razpadnina spet na njive zvozi. Če je pa v njivi močna, velika skala, naj se izstreli, ali pa vsaj s tem poniža, da se ondi več parsti ali zemlje napelja, da bo taka zemlja vsaj za tiste rečí dobra, ktere dolzih korenin ne delajo, ali suhoto in pustoto ljubijo, postavim, leča, cizara, in nektere žita, rež i. t. d. Majhni kamnički pa, posebno v ilovni, se le hasnejo, ker branijo, da se ilovca preveč ne scimi in ne zveže, in jo nekoliko zgrejejo.

V vinogradih kamni bolj koristjejo, če so posamezni, in tertnim koreninicam razprostovati se ne branijo. Kamnje v vinogradih, če imajo vinogradi le scer dosti dobre parstí, gorkoto ohrani, ki je terte močno potrebujejo.

Od gnoja.[uredi]

18. Kaj je gnoj, in kaj da storí.[uredi]

Če iz svoje kašče žito jemljemo, iz soda vino, iz senice senó, ga bo čedalje manj in na zadnje poíde. Ravno tako tudi rastline iz zemlje v-se pijo živež, razne soli, gaze in druge v vodi ali vlagi stopljene rečí, kterih na zadnje zmanjka.

Kaj je potlej storiti, ko rastline nočejo več rasti? Kaj druzega, kakor skerbeti, da bodo take rečí spet na njivo prišle, ktere so živež rastlinam, da spet rasti zamorejo; da se tedaj spet take rečí na njivo napeljajo in na njivi podorjó, ed kterih iz mnoge skušnje vémo, daživež za rastline v sebi imajo, ki v tem stanu, kakor so zdaj, za nje še niso pripravne, ampak se morajo v zemlji, v vlagi in gorkoti in zraku stopiti ali razkrojiti, in rastlinam v rejo zdelati. Te za rastline živeža polne rečí so gnoj. Če krava živeža nima, ne more mleka dati, tako tudi zemlja kruha ne, če žito v zemlji živeža ne najde, da bi rastlo in zerno naredilo. Gnoj je kruh, so rekli in se rekó umni kmetovavci.

Kaj tedaj dá, in kaj stori gnoj?

Gnoj dá zemlji živež za rastline, da ga vživajo, da rastejo in dozorijo. Pa se mora podorati, da so v vlažni zemlji raztopí, in da se iz njega deli in tiste rečí odločijo, ktere so v živež rastlinam potrebne.

Kakošno moč da ima to in kaj da storí; vidimo, kadar pusta, izmolzena zemlja tak nov živež dobi, in se kaj va-njo vseje. Kako veselo in tolsto zdaj raste, kar prej ni hotelo, ker nikakar ni moglo, in ni moglo, ker mu je živeža manjkalo. Rastline so prej v pusti zemlji stradale, slabe in suhotne bile, in skorej lakote poginile; zdaj pa ko so obilin živež dobile, so vesele, zdrave in krepke postale. Če bi rastline pa tem, ko dozorijo, ondi ostale, in v svoje obstojne deli po gnjilobi razpadle, bi zemlja vsaj nekoliko spet dobila, kar je rastlinam oddala. Ali to se ne zgodí, ker domu peljamo zrelo žito in druge pridelke iz njive, ktere za se in za živino porabimo. Koliko znese to! koliko voz! koliko centov! Vse je iz zemlje izrastlo; v zemlji je bilo; zemlja je dala, kar je iz gnoja, to je, iz redivnih rečí vzela, kterih bi brez gnoja ne imela, ker pusta zemlja je nerodevitna.


19. Gnoj razne baže.[uredi]

Od gnoja, od nar potrebnišega pripomočka kmetijstva, bomo zdaj govorili.

Bomo tukaj nar prej mnogoverstne rečí imenovali, ktere so se po raznih skušnjah skazale, da so gnoj, to je, da so redivni živež rastlinam.

Gnoj je namreč vse tisto, kar ima v sebi kaj obstojnih delov rastlin, ktere se v zemlji raztopijo, da jih rastline iz zemlje v svoj živež in v svojo rast poserkati zamorejo. Ljudje, kteri so zemljo obdelovali, so se namreč iz skušinj učili spoznati tiste rečí, ktere rastline za svojo rast ljubijo. So vidili, postavim, da živalska voda (scavnica), kjer je ostala, je zemljo pognojila, da je ondi trava bolj černa, veči in lepši zrastla. So vidili, da ko so nalivi veliko živalskih in rastlinskih zgnjijenih ostanjkov, namreč veliko gnojnih rečí, na njivo prinesli, so rastline na taki njivi veliko lepši bile, kakor prej. Ravno tako so vidili, da ilovčna zemlja, ko so vode po nalivih veliko drobnega peska in gline na njo nanesle, je po tem skopana ali pa zorana njiva bolj rahla in manj mokrotna in bolj gorka bila, in če je v taki glini tudi kaj živalskih ali rastlinskih ostanjkov bilo, in v tako njivo podorano ali zakopano bilo, je to vsajenim rastlinam zlo hasnilo, da so lepši in veči bile.

Take skušnje so ljudi od začetka učile, pusto, izmolzeno zemljo s takimi rečmi previditi ali gnojiti, in so poskušali, ktere rečí da se imajo take lastnosti in močí v sebi, in ko so jih spoznali, so si jih napravljali, na kupe devali, na svoje polje vozili in podorali ali podkopali. To je bila za nje vesela znajdba in velik dobiček, ker po tem se jim ni bilo več bati, da bi jim kruha zmanjkovalo.

Po mnozih skušnjah se je skazalo, da v vsih treh natornih predalih se gnojne rečí najdejo, in po raznih skušnjah smo prepričani, da se dobi dober gnoj zlo razne in mnoge baže v živaljskih, rastljinskih in rudskin ali mineralskih drobih.

Bomo tedaj poiskali gnoj ali živež za rast kruha v vsih teh treh delih narave in razdelili gnoj 1. v živalski, 2. V rastlinski, 3. v rudski gnoj, in 4. v zmešanco.

Živalski gnoj je: živalska voda ali scavnica, živalsko blato, mesovje, kri, kostí, parklji, rogovi, lasje, dlaka, perje, in pràv reči, vsi živalski deli.

Rastlinski gnoj je: sparstenina rastlin, pepél, saje, čreslo, zelenjad, trohlad, slama, praprot, listje i. t. d.

Rudski gnoj je: apno, lapor, gips, parst, pesek, razne soli in zemlje.

Od vsih teh raznih baž gnoja hočemo tukaj nekoliko govoriti, nar prej pa še povedati, da ze rahljanje, obračanje, tedaj kopanje, oranje in preoranje zemljo zboljšuje, spijoče redivne rečí v nji obudí, da jih zrak, solnce, gorkota in dež razkroji in staja in za živež, rejo in rast mnogoverstnim rastlinam pripravlja.

1. Živalski gnoj.

V pervo versto ali v pervo število gré po pravici živalski gnoj.

Živali se redé in rastejo ali od živalskega, ali od rastlinskega živeža, ali pa od obojega. Pa tiste živali, ktere služijo živalim v živež, so živele tudi od rastlin, in tako se najdejo v živalih vsi tisti deli, ktere imajo rastline v sebi; ker obstojni deli žival so skorej ravno tisti, kteri so v rastlinah, samo v drugačni primeri, kakor smo zgorej slišali.

Ko se ti deli po vodi, solncu in gorkoti in druzih močéh v zemlji v žlezaste, tanjke drobe stopé, jih rastline po koreninah z vodo vred v-se vlečejo, da si jih vdeljujejo in da rastejo; kakor pri nas jed v tanjkih delih, kakor mleko z vodo vred, v kri gre, kri pa gor in dol po životu teče in se iz kerví redí život in se zdeljujejo vsi njegovi deli, tako zlo enako se v rastlinah godí.

Ko se ti deli po vodi, solncu in gorkoti in druzih močéh v zemlji v žlezaste, tanjke drobe stopé, jih rastline po koreninah z vodo vred v-se vlečejo, da si jih vdeljujejo in da rastejo; kakor pri nas jed v tanjkih delih, kakor mleko z vodo vred, v kri gre, kri pa gor in dol po životu teče in se iz kerví redí život in se zdeljujejo vsi njegovi deli, tako zlo enako se v rastlinah godí.

Život bi opešal in oslabel, in se posušil in umerl brez živeža, tako tudi rastline. Želodic namreč v nas jedí zdeljuje in raztopí, da v tanjki mlečni podobi, kar je redivnega in kar ravno potrebuje, v krí gré, iz kerví pa se ves život redi in raste, — ravno tako zemlja zdeljuje za rastline redivne rečí, kterih se voda v zemlji navzame in jih po majhnem po neznano tanjkih cevcih v rastline pelja, da si jih rastline vdeljujejo, rastejo in zorijo. Če bi želodic ne imel živeža, bi ga ne mogel v kri narejati in oddajati, žival bi lakoti poginila; tako tudi rastline.

Vse živali in kar je od žival, zamorejo dober gnoj biti. Vendar vse živali nimajo enako dobrega gnoja za rastline. Jih bomo tako uverstili: a) mesojedke, 6) meso- in rastlinojedke, in c) samo rastlinojedke.

Perve in druge dajo za rastline nar boljši gnoj ali živež; za njimi pa tretje, in med tretjimi tiste bolj, ktere zernje jedó; potlej tiste, ktere oboje dobé: zernje in zeli; in poslednjič tiste, ktere od samih rastlin živé, zernja pa nič ne dobe. Tudi je treba pristaviti, da dobro rejene živali dajo bolši gnoj od slabo rejenih, zanemarjenih, stradanih in suhih.

Na pervi stopnji nar veči vrednosti je človeški gnoj, človečjek. posebno tistih ljudí, kteri bolj od mesa žive, ter nar bolj človeška voda ali scavnica, ki ima raztopljenih mnogih soli in drugih rastlinam potrebnih rečí v primeri nar več v sebi. V nji je solík, pepelik, amoniak, solitar, fosfor, gnjilic, vodenc i. t. d. zgolj reja za rastline. Še premočna je sama, in pomakati drug gnoj ali pa stanjšana z vodo neprecenljiva. Človečjek je po tem nar boljši gnoj za vse rastline, pa tudi se premočin je sam, in ga je treba ali z vodo stanjšati, ali pa med drugi gnoj pomešati. Kako napak je tedaj, da te rečí ljudje premalo poznajo, in torej potratijo ali potratiti pusté. Koliko boljši bi bilo take rečí v jame nabirati in z njimi drug gnoj močiti! kako velika škoda je neznana mera taciga neprecenljiviga gnoja v mestih, da nikomur ne koristuje, ampak da ga vode odnašajo!

Med vsim živalskim gnojem je človeski naj tečniši rastlinam; žita in vse rastline, ki bilke delajo, pa po njem samem prezlo rastejo in toraj poležejo. Kakor pa ti gnoj veliko zdá, tako hitro tudi poíde.

2. Drobničjek, to je ovčjek in kozjek (pèrga) ima naj več amoniaka, je dober in vroč gnoj, posebno za bolj merzlo zemljo, in nar boljši, če ovce solí dobivajo. Za krompir, repo, korenje, peso, turšico in oljnate rastline je kaj dober; tudi mahovitim travnikom dobro tekne.

3. Naj bolj gorak gnoj je konjščjek, posebno če konji zernje dobivajo. Konjščjek je za bolj merzlo zemljo in za tiste rastline, ktere več gorkote potrebujejo, postavim, ječmen, bučnate rastline, konoplje i. t. d. zlo dober gnoj. Tudi konjska voda je boljši od konjščjeka in vredna da se ne zgublja, kakor nobena živalska ne, ampak da se v pripravno jamo nabira in ž njo drugi gnoj poliva. Ima zlo veliko amoniaka v sebi, ki pa iz gnoja kmalo zgine.

4. Govejek je bolj merzel od konjščjeka, pa za vse žita, travnike in senožeti posebno dober gnoj, pa tudi za vertne in druge rastline. Tudi goveja voda ali scavnica se ne sme zgubljati, ampak jo je treba v jame nabirati in z njo gnojne kupe, gnojno slamo, steljo i. t. d. tudi kupe parsti na gnojnišču pomakati. Ti gnoj se le počasi razkroji, v njivi tedaj dalje zda kakor konščjek, pa tudi nima toliko amoniaka in gorkote v sebi.

5. Svinjski gnoj je merzel gnoj, ker se v njem le malo gorkote razveže in je zlo vodén; amoniaka ima malo, ni tedaj take vrednosti kakor goveji ali konjski.

6. Ptičjek in kuretnjek da močin gnoj poln amoniakovih solí, ki je sam se prevroč, posebno golobjek. Pred gnojenjem v vodi raztopljen močno gnojí. Poslednje leta se vozijo iz Amerike, zlasti iz peruanskih krajev, v Europo cele barke nekega posebnega tičjeka, ki se guano imenuje in po svetu posebno po Angleškem, Belgii i. t. d. prodaja. Na otokih in primorji gori omenjenih krajev se najdejo cele gore guano-ta, ki ga popušajo trume morskih tic, kakor morska štorklja, pelikan, morska gos, golob, i. t. d. Iz Tersta je dobila naša kmetijska družba že pred nekterimi leti nekoliko tega tičjeka, kterega rodivna moč je velika, toda cena mu je previsoka za našo rabo. Ker ni skor kupčije na svetu brez goljufije, tako je tudi s tem tičjekom, kteremu, ker je rujava štupa, se primešuje drobni pesek in cestni prah z opekom na rujavo pobarvan.

7. Ne le živalska voda in živalsko blato, ampak tudi vse, kar je od žival, je dober gnoj: mesovje, mesovna voda, čreva, krí, zmlete ali stolčene kostí, na drobno zrezani parklji, rogovi, lasje, dlaka, ptičje perje in vsi živalski deli vsih mnozega pleména žival, muhe, pomorjeni červi, kebri i. t. d. tudi usnjevi zreski in ostanjki, in voda, kjer se je usnje namakalo i. t. d. so neprecenljiv gnoj za rastline, ko se z zemljo pomešajo in v nji zgojijó ali v obstojne dele razpadejo. Vse karkoli je živalskega, obstoji iz gnjilca, gnjilic pa redí rastline. Zmlete kostí imajo fosfor in limic; limic pa je zlo gnjilčin, in fosfor in gnjilic žito redita.

Moka zmletih kostí malo z vodo zmočena in s semenom zmešana, ali pa poverh njive posejana in malo z brano zavlečena zlo gnojí.

Tacih rečí tedaj ni zametovati, ampak zdrobiti in z zemljo in gnojem pomešati in na gnojne kupe nabirati.

Podloga živaljskega gnoja. Živaljski gnoj (živaljska voda in blato) je sam na sebi večidel premočen in prevroč, in namest da bi rastline precej redil, jim utegne od pervega še le škodovati. Preveč živeža ni koristno ne živalim, ne rastlinam; ne morejo pozirati, ampak se tako rekoč zadavijo, in se ne rede, kakor je treba. Nje korenine v preobilni masti tako rekoč utonijo in počijo, muzgaste postanejo in kakor za vodenico poginejo. Mnoge gnojne solí, ki so v veči meri razjedljive, so v preveliki obilnosti strup namest živeža, in bi njiva zlo posoljena nekaj časa nič ne rodila; sol po malem pa ji zlo hasne, toda ne sama, ampak z drugim gnojem pomešana. Tudi zemlja ne more toliko redivnih rečí berž razkrojiti, v drobin in tečin živež zdelati; in vlaga, ki jo rastline serkajo, s takimi rečmí preveč napojena, postane pregosta in po majhnih cevcih rastlin ne more teči. Kakor človek in živina od preobilne jedí zbolí, ker želodec je ne more zdelati in dosti stanjšati, da bi tečna bila, tako tudi rastline.

Umin gospodár ne bo dal živini preveč dobre klaje, vedoč, da se mu utegne preobjesti, zboleti in se morebiti poginiti, in tudi sam ne jé nikoli nezmerno, in noče da bi njegova družina se preobjéla, vedoč, da je to nezdravo in škodljivo. Vidil sim drevo pri gnojnišču, ki je nekaj časa prečudo naglo rastlo; ko so pa korenine v gnojnišče začele segati, se je kmalo posušilo, in ko sim korenine ogledal, so bile vse muzgaste. Drevó se je od preobilne reje kakor zadavilo ali vodenice umerlo. — Neki kmet je enkrat bil dal kos svojega nerodovitnega travnika z dobro gnojnico politi. Pa namest da bi bila po tem trava ondi lepši, je vsa pogorela, dani bilo tisto léto ondi kaj kositi; se le drugo in tretje leto potem se je v travniku gnoj poznal. Bi bil on dal en del gnojnice v dva dela vode, in bi bil s tako vodo polival, bi bil bolj prav storil.

Živinski gnoj mora tedaj podlogo imeti. Pa kakošno? Nastel, slamo, praprot, posebno pa obilno suhe ilovce, da se živaljske vode napije in je ne zgubí. Suha ilovca je nar boljši podloga za živinski gnoj, ko se z njo hlev nadela in s slamo ali kakim drugim nastilom poverh nastilja. Vse to se zgnojí in se gnoja in dobrih gnojnih delov skorej nič ne zgubi, če se le berž, ko ga je sita, skida in v gnojnišče sklada. Torej je treba obilno take suhe ilovce pripravljene imeti, da se hlevi z njo nastiljajo. Slama, stelja in druge rečí, ki tudi same kakor rastlinske rečí gnoj dajo, se poverh ilovce nastlane s tako ilovco, živinskim blatom in živinsko vodo zgnojé in potlej na gnojnišču z mnogimi druzimi rečmí pomešane se bolj zgnijó, z gnojnico pridno polivane vse gnojne močí ohranijo. Sama slama pa brez živaljskega gnoja bi se ve da malo zdala. Vendar moramo pristaviti, da tak ilovčin gnoj manj veljá za ilovčne njive, bolj pa za peščene in apnéne.

Za ilovco je boljši gorak gnoj: dobro zdelan konjščjek, drobnjek, kurjek i. t. d. Zgnojeni ilovci pa, če že druzega gnoja ni, se mora na gnojnišču nar manj kake tri dele svisča ali peska, in še nekoliko apnene zemlje, primešati, kar se na gnojnišču vse vkup z gnojnico polivano dobro zgnojí, da potlej za ilovčno njivo veljá, pa tudi za kako drugo.

2. Rastlinski gnoj.

Rastlinski gnoj je tisti, kterega rastline dajo. Take so vse rastline, posebno pa sparstenina, zelenjad, trohlad, pepél, saje, čreslo, smetí, cunje in suhe rastline: slama, praprot, resa, listje i. t. d. — toda morajo zgnjiti. Vse take rečí imajo dele v sebi, iz kterih so vse rastline, in jih torej tudi nove rastline potrebujejo.

1. Sparstenina je, kadar rastlinske rečí, kupi plevéla, rož, plev, listja, tnalovne, trohladi, zelenjadi, ki redivne soli in druge močí v sebi imajo, sparstené. Navadna černa parst, ktero smo zgorej popisovali, je sparstenína in že sama po sebi rodovitna. Naše tratine, naši verti, kjer veliko zelenjadi zgnije in sparstení, hoste, kjer listje zgnije in po tem sparstení, so take sparsteníne. Taka sparstenína vlago obderži, in kamor jo denemo, je pràv. V vinogradih pomešana med drugo zemljo kaj dobro stori, da terte lepo rastejo, in v hosti sparsteneno listje dobro gnoji. Zakaj? Zató, ker ima v sebi kakor rastlina to, česar rastline potrebujejo.

2. Pepél ima v sebi lugasto sol ali pepelik (potašelj), ki je mnogim rastlinam posebno potrebin živež. S pepélom popravimo premokrotne travnike. da se namesti kisle klaje, sladka trava, ki pepélika potrebuje, na njih zapopade in mah pomorí. Za deteljo, za ajdo je pepél posebno dober, pa tudi za razne zeliša in vertne pridelke. Med drugim gnojem na gnojnišču pomešan all pa sam kakor gips posejan, je zlo koristen. Če se les, ali pa rastline na njivah, na bregih, ali mahovnine i. t. d. požgó, je pepél in v njem potašelj in natron dober gnoj za rastline, posebno če se plitvo podorjó ali malo zakopijejo. Greh je tedaj pepél zametovati ali pa pepelarjem po nič prodajati, ravno kakor da bi gnoj prodajal, kteremu ga za njive manjka. Boljši ga je, od revnih, ki ga ne potrebujejo, pokupiti še clo izluženega, ki se zmirej nekoliko lugaste soli in druzih redivnih rečí ima, ki so dober gnoj. Ravno zavoljo tega se tudi lug, ravno kakor živinska voda, ne smé zavreči, temuč na gnojnišče zlivati. Torej tudi lug in drugi ostanjki mjilarski (žajfarski) so dober gnoj, posebno ker pride tudi še nekaj živaljskih rečí vmes.

3. Drobno čreslo, kterega usnjarji večidel v vodo pomečejo, da gre doli Vlahom polje gnojit, je sparsteneno, ali vleženo, ali če se med drug gnoj pomeša in zgnije, kaj dober gnoj za poljske pridelke; še premočin je včasi, in torej ga je treba med parst ali že vleženo sparstenino ali med drug gnoj pomešati. Samo v ilovčnem svetu, posebno hrastovo čreslo, ki zemljo vkup vleče in jo zlo veže, je manj dober; ravno zató pa v puhlici toljkanj boljši.

4. Zelenjadi so, postavim, ajda, detelja i. t. d. posebno koprive, pelin, ki je nar bolj solnat. Če hočemo z zelenim gnojem gnojiti, se, postavim, ajda, detelja i. t. d. povali in podorje, in taka zelenjad sevo za tisto leto gnojí.

5. Suha slama, praprot, resa, listje i. t. d. so tudi gnoj, nar bolj, če se z živaljskim gnojem pomešajo.

6. Saje, otrinki, smeti, cunje i. t. d. so dober gnoj, če se na kupe denejo, da zgnijó; tudi še clo v prah zmleno oglje, ima gnojne rečí v sebi, ogljič namreč, ki je rastlinam posebno za sad zdelovati potrebin.

7. Tudi se kepe vinskih tropin bi se ne smele nikoli zavreči, ker so v vinogradih dober gnoj.

Vse živaljske in rastlinske rečí pa so gnoj le takrat, kadar zgnijó In v obstojne dele razpadejo, kar se nar bolj na gnojnišču in pa v zemlji godí.

3. Rudski in mineralski gnoj.

Rudski gnoj je posebno tisti, kterega iz zemlje kopamo, kakor druge rudnine.

Take rudske ali mineralske rečí so: apno, lapor, gips, pesek, razne solí, zemlje i. t. d.

1. Apno živo, ki v zraku v prah razpade, in vgašeno. Če je živo v prah razpadlo, se po njivi poseje, in berž zavleče; po travnikih in senožetih pa se o kakem majhnem gorkem dežju poseva, da v zemljo gré. Vgašeno pa se ali z vodo stanjša in gosto škropi, pa na pesek ne pregosto, da se mavta ne naredi, ali pa med drug gnoj pomeša. Povsod posebno v mokrotnih travnikih se apno lahko za dober gnoj rabi in senožeti se po njem dobro obnašajo. Premokrotne travnike apno berž poboljša.

Apno je zlo razjedljivo, in redivne rečí v zemlji kmalo obudi, da za njim vse lepo raste, če je natanko posejano. Na debelo bi škodovalo. Pa tudi njegeva moč kmalo mine, in je treba potlej tako njivo z živaljskim gnojem dobro pognojiti. Tiste rečí namreč, ktere redivne močí v zemlji bolj počasi raztopé, ohranijo tudi dalje rodovitnost v zemlji. Torej tudi ilovca redivne rečí počasi razvezuje, in ko je enkrat dobro pognojena, je več časa rodovitna; puhlica pa ne. V vinogradih je apno tudi zlo koristno.

Tudi staro apno razpadenih zidov s peskom vred ima enake lastnosti, in apnénik ne sožgan, ampak dobro zmlen ali v prah zdrobljen, ki je ogeljno-kisline poln, je dober gnoj rastlinam in tolikanj boljši, ker se le počasi od njega ogeljnokislic loči, ki je rastlinam potrebin živež. Kremenino apnénik tudi po malem raztaja, da postane živež za rastline, in je torej v kremenini zlo koristin, in sam apnénik in apno je v stanu kremen rodovitia narediti, noben drug gnoj ne takó.

2. Lapor ali soldan je mnogobažin iz mnogih zemelj zložen, ali iz apnice, ali iz kremena ali pa iz ilovce in v njem ena ali druga teh zemelj premaguje ali pa je vsih treh v njem enako, ali pa le samo ena. Še mnogo druzih stvarí, ki so reja za rastline, je v laporu, ki se na zraku ogeljnokisline navzame, razpade in rodovitin postane. Tak v prah razpaden lapor je dober gnoj za polje, vinograde in travnike, ki se z njim posejejo po lastnosti laporja in njiv, to je, da naj se lapor, v kterem ilovca premaguje, ne seje na ilovco, ampak tisti, kteri je bolj iz apnice ali pa kremena, i. t. d.

Tudi lapor zemljo suší, in je ondi, kjer je preveč vlažna, hasin, posebno apnéno- in kremeno- lapor.

Znano je, da se iz teršega soldana brusi delajo in osle.

3. Mavec, sader ali gips je apnica s hudičevim oljem nasitena; hudičevo olje pa je žveplo-kislina ali s kislicom okisano žveplo, oboje živež za rastline. Mavcova moč obstojí v tem, da zemljo rahljá, ako se ga obilo potrosi po njivi, in da rastline navdaja z žveplom zlasti v podobi žveplo-vodenčnega gaza.

Gips se lomi v hribih, kjer je apnenik in žveplo, in se ali žgè ali pa ne, in se mora prej v prah zmleti, preden se seje. Ko je rastiina že kak pavec visoka in ko malo gorak dež rosí, ga je nar boljši sejati, kakor apno, zato, da se redivne rečí za rastline o dežji berž razkrojijo, in jih koreninice pijó in steblo. To krojenje ali toplenje se počasi godí, torej dolgo terpí.

Seje se v tihem, ne vetrovnem vremenu ali vprek njive, ali pa po krajih in se meče enako, in tako da se razkadi, in da se na vsi detelji pozná, kakor da bi bila z moko potresena. Se gré počasi sejáje po razoru ali pa vprek, in ga je treba po 2 centa na oral, posebno na bolj pusto zemljo, na dobro gnojno malo manj. Gipsanje se bogato splača, ker da namest 100 centov po 150 in še več dobre klaje.

Ker je treba imenitne lastnosti gipsa dobro poznati, je treba, da vémo, kaj skušnje od njega učé:

a) gips je le tečen na tacih zemljiših, ktere nimajo že žveplenokisle apnice (gipsa) v sebi; blizo tacih krajev, kjer gips lomijo in je zemlja že sama po sebi gipsasta, ne tekne nič;

b) mu je mokrotnega vremena spomladi, posebno mesca majnika, potreba;

c) je zemlja in spomlad suha, ne bo zdal veliko, če je tudi poletje deževno;

d) kolikor bolj so bile njive z živinskim gnojem gnojene, toliko bolj bo potem gips zalegel;

e) če je zemlja merzla in mokra, ne zaleže nič;

f) bolji je deteljo pozno, kakor zgodej gipsati;

g) gipsa naj se po dežji ali veliki rôsi;

h) zgol potrata je, ga več kakor 2 centa na 1 oral potrositi;

i) v manjši meri tekne vsem sočivnatim rastlinam, posebno pa deteljam. Vse druge rastline, ki nimajo žeplenega vlečica v sebi, kakor žita, se morjo pa bolj gipsati, da jim zemljo zrahljá, scer nič ne zdá.

4. Pesek razne šare ni tolikanj gnoj, ampak le bolj pomoč terdo ilovno zemljo zrahljati in merzlo gorkejši narediti; kjer premokra merzla ilovca posebno na odsolnčnem kraji premaguje, ji je peska nar bolj treba. Vendar ga tudi voda počasi razkroji, da služi rastlinam v živež, še clo kremenast.

5. Razne soli: kuhinska sol, potašelj ali pepélik, natron ali solik, amoniak, solitar i. t. d. so soli, vse potrebin živež rastlinam. Voda jih vse raztopi, in jih potlej v živež rastlinam pripravi, ki jih koreninice z vodo vred, ali vodo ž njimi napojeno pijó in rastline ž njimi redé.

6. Zemlje. Sparstenina, vertna parst, pomešana med drugo zemljo povsod dobro storí, ker je ze sama rodovitna. Ilovca sožgana, na, zmleni opeki imajo nekoliko solnatih rečí v sebi, ki so živež rastlinam; scer pa so te rečí glini enake vrednosti, če se morebiti njih obstojni za rastline redivni deli v zemlji ne razvežejo, kar se ne vémo, in bi bilo treba to še bolj poskušati in se prepričati, ker sožgana in zmlena ilovca gotovo rodovitnost zemlje ali lepo rast vsih rastlin pomnoži.

4. Zmešanca ali zmešani gnoj.

Kup zmešanega gnoja, ki se v druzih jezikih kompost (zmešanca) imenuje, je za vsako kmetijo velika dobrota.

Pri vsaki kmetíi se da zraven navadnega gnojnišča na pripravnem prostoru tudi kup zmešance napraviti in tako veliko bolje njive in senožeti gleštati. Taki kupi so vselej znamnje umnega kmetovanja.

Kako se napravlja zmešanca?

Takole: Cestno blato, blato iz luž, iz bajerjev, rušnja, mnogo roževje, zemlja, pepél, saje, plevél, smetí dvoriša, in kar koli se zamečkov najde, se spravlja na en kup in se polije dobro z mastno gnojnico, da se vse spari, sparsteni, zgnoji; na to skladamo spet cestnega blata in druge soderge, ki smo jo ravno popisali, in jo spet tako polijemo.

Noben kup pa naj ne bo višji kakor 5 čevljev, da se zamore vse skoz in skoz dobro zgnojiti; dolg in širok pa zná biti po prostoru, ki ga gospodarima; zgor je dobro, če ima jame, da se zamore včasih gnojnica va-njo vlivati. O pol leta naj se kup premeče, da se vse bolj pomeša, in potem spet na kup dene. O enem letu je vse rastlinstvo zgnjito in gnoj dober za vsako rabo.

Če tedaj blato iz luž, iz bajerjev, s ceste za gnoj obernemo, če zemljo ispod svinjakov kopamo in na polje vozimo; če kupe negnojne zemlje, na-njo živalskiga gnoja, na to mnogo roževje, rušine, potlej apno, pa spet gnoj, na-nj lapor, na lapor spet zemlje, na zemljo spet gnoja i. t. d. skladamo, vse to z dobro mastno gnojnico, da se vse spari, zgnije, sparsteni, zgnoji, pridno polivamo in si tako gnoj napravljamo, ni to nič druzega, kakor ravno tisto, kar smo že dozdej od mnozih baž gnoja povedali, ker tudi živalski gnoj nikoli ni sam, ampak tudi nastel, ali ilovca, ki je bila za podlogo, ali še kaj druzega vmes.

20. Kako gnojišče narediti in gnojnico hraniti.[uredi]

Kteri kmetovavec si hoče kruha pridelovati, mora dobrega gnoja zadosti imeti. Brez gnoja ne da zemlja kruha, kakor krava brez paše ne mleka. Nikar ne reci: „kje bom gnoj dobil? ga ne morem napraviti“ Lej! toliko rečí je, ki ti dober gnoj dati zamorejo, samo da len ne bodi.

Kdor ima tedej lepe kupe dobrega, ne izpranega, ne spridenega gnoja, ima lepo zalogo; tak je umin kmet, ki ne bo kruha stradal, če bo le tudi scer svoje polje prav obdeloval in svoje posestvo umno in pridno oskerboval.

Če tedej hočeš vediti, ali je seljak kaj vredin, pojdi nar prej in poglej njegovo gnojnišče, in boš nar bolj spoznal, kaj ima v kašči, v senici, v hlevu, v kleti in v mošnji. To raj prav govoré gosp. Vertovc v svoji kmetijski kemíi: „če hočeš svojo hčer omožiti, pojdi in poglej pri snubaču nar prej njegovo gnojnišče, in boš kmalo vedil, komu boš hčer dal, če bo pri svojem ženinu kruh imela ali ne.“

Res tako veliko je na tem ležeče, da smem še enkrat po pravici reči: Gnoj je kruh. Majhin drob dobrega gnoja na njivi da po dva, tri lepe klase več, in zamoremo oral dobro vdelane in z dobrim gnojem pognojene njive prisiliti, da da namest 12—15 mernikov slabe, po tem več kot 50 mernikov debele in zale pšenice, in oral vinograda namest 12 več kot 100 veder vina, in oral travnika namest 15, več kot 50 centov dobre in sladke klaje. Ali ni to nič?

Pa od dobrega gnoja govorim, ne od izpranega ali spridenega.

Kteri je dober gnoj? Tisti, kteri je prav zdelan, prav godan, prav mastin, ki ga deževje na gnojišču ni izpralo, ki ni suh in sožgan, ki ima se vse redivne rečí, vse potrebne gaze v sebi, ki ni prestar, ne premlad: tak gnoj je dober gnoj.

Da je pa gnoj koristen, to je, da storí na njivi to, česar pričakujemo od njega, se mora ž njim tudi prav ravnati.

Prav ž njim ravnati, je pa ravno glavna stvar, ker le takrat bo gnojnišče gospodarju bogat rudnik, kadar si ga je umno napravil in ve z gnojem dobro ravnati.

Ker ni mogoče zemlje raztegniti, gré z gnojem le pridelke si množiti.

Kako pa vse to prav storiti, bodemo učili v sledečih pomenkih:

Čmu potrebuje kmet gnojníšča?

Zato, da shrani na njem gnoj tako dolgo, dokler ga ne zvozi na njivo. Poglavitno je pa pri tem to, da se gnoj tudi tako spravlja, da ne gré nič v zgubo od njegove gnojne močí, ker slabi gnoj ni vreden, da se vozi na njivo.

Kje naj bode gnojnišče?

Gnojnišče naj bode vselej blizo in na senni strani štale; lahko naj se k njemu in od njega z vozom pride; ne smé biti pod kapom, pa tudi na takem mestu ne, da se kakošna druga voda va-nj ne steka.

Gnojnišče pa mora biti na hladnem (vsenčnem) kraji zato, da zgorej ležečega sonce ne pripeka in popolnoma ne osusi, ker tak gnoj ne zgnjije in ne prepèrhne, nasproti se pa spodnji tako razgreje, da ga veliko zgorí.

Če pa spod kapa ali od druzega kraja voda priteka, se izluži gnoj popolnoma, in gnojaice se preveč naredí, ktera vsa odteče, ako delj časa dežuje. To pa je velika škoda, ker je to, kar se na ti poti pogubí, večidel veliko več vredno, kakor to, kar ostane.

Kako veliko naj bode gnojnišče in kakošno naj bode dno, kakošne stene njegove?

Velikost gnojnišča naj se vselej ravna po številu živine, ki jo kmetovavec redí.

Na vsako vižo pa naj bo gnojnišče tako veliko, da gnojni kup v njem nikdar ni višji kakor za 4 čevlje.

Dno in stene gnojnišča morajo biti take, da ne spušajo ne vode ne gnojnice iz gnojnišča, pa da tudi iz zemlje voda v gnojnišče se stekati ne more.

Kako se naredí to, da dno in stene ne spušajo ne vode ne gnojnice?

To se naredí lahko, ako se na dno in krog in krog en čevelj na debelo gline, ilovce ali kakošne druge mastne zemlje terdno zatlači. Umni kmetje nad to in čez to ilovco položé še plošnjate kamne ali pa stare opéke (cegle), kar je za tega voljo dobro, ker se po tem toliko lože gnoj iz jame pobera, kadar se na polje vozi.

Kakošno naj bode dno še na dalje?

Dno gnojnišča naj enmalo visi na eno stran, da zamore odtekati preobilna gnojnica; ako se to ne zgodi, leži spodnji gnoj predolgo v gnojnici; to pa ni dobro, ker vès gnoj ne more po tem takem enako vréti in se ne podela enako.

Kam naj se napelje gnojnica, da se odteka?

Gnojníca, ki se odteka, naj se odpelje tikama gnojníšča v jamo, ktera je ozidana ali tako napravljena, da vode ne spuša. Taka jama mora biti na naj nižji strani gnojniša, da se lahko va-njo izteka, pa tudi iz nje lahko zajemati (kalati) dá.

Kako naj bo gnojnišče napravljeno, da je prav?

Da je gnojníšče prav napravljeno, mora imeti okoli in okoli pol sežnja (pol klaftre) globok in obzidan jarek (graben), ki je za to, da se deževnica in snežnica iz dvoriša va-nj nabera, ker izprani gnoj in z veliko vode stanjšana gnojnica ne veljata nič in nista vredna, da se na njivo vozita.

Da bo vsak to bolje razumel, damo obris prav napravljenega gnojniša.

Številki 1. 1. kažete jarek za kapníco; številka 2. kaže dno gnojníšča, in številka 3. jamo obzidano za gnojníco.

Kako se ima ravnati z gnojem na gnojnišču?

Pervo in pervo je, da je gnoj po gnojnišču enako raztrošen in da je zmiraj primerno vlažen (fajhten). Da je treba gnoj enako raztrositi po gnojníšču, to se samo po sebi razume, ker gnojníšče, kakor da bi ga bile svinje razrile bile, naznanuje nemarnega gospodarja. Vlažnost je pa zavoljo tega potreba, da se gnoj na verhu kupa ne osuši preveč po toplem vremenu in na vetru, in da po tem suha slama ne ostane, ki nima nič v sebi. Za tega voljo je treba gnojníšče večkrat z gnojníco polivati, saj vsak teden enkrat. To polivanje z gnojnico je pa zato tako koristno, ker ravno ona ima nar več rodovitnosti v sebi; gnoj je tolikanj bolj močen in tečen, kolikor večkrat se políva z gnojnico. Zavoljo tega glej, da se ti celo nič gnojnice ne pogubi, — vedi, da tudi gnoj, ki ga na polje pelješ in podorješ, se mora po gorkoti, po zraku, po dežji in vlažnosti zemlje poprej v gnojníco spremeniti, da potem še le služi rastlinam v živež. Vedi: da vse, kar če biti živež rastlinam, se mora dati poprej v vodi raztopiti.

Kdor tedaj pusti gnoj, da ga dež izpira, in da se gnojnica po cestnih grabnih ali scer po potih odteka, je ravno tak slab gospodar, kakor je tisti slab kuhar, kdor juho (župo) od mesa na cesto izliva.

Kako visoko naj bo gnoj na gnojníšču nakupičen ?

Ne preplitvo, ne predebelo. Za 4 čevlje visoko je ravno prava mera. Če je kup preplitev, gnoj počasi vre. Če je gnoj predebelo na kupu, ne vre enako, in toliko manj enako, kolikor veči je kup; na dnu je že včasih ves masten, v sredi začne ravno že perhneti in mehčati se, na verhu pa je še suha slama.

Na česa je treba še paziti pri gnoju?

Gnoj naj na gnojníšču terdo natlačen leží, da rodovitni deli iz njega ne izhlapé in se v zrak ne pogubé. Ako ni gnoj, posebno konjski, terdno na kupu potlačen, ga sapa prepihuje in osuši, pa tudi hitreje gnjije in zgori. To naj si zapomnijo posebno tisti kinetje, ki nastiljajo živini gojzdno steljo.

Da je gnoj na gnojníšču terdno nakupičen, naj se posuje tam pa tam nekoliko parstí na-nj, ali naj se pustí mlada živina včasih na gnojníšče, da ga pohodi.

Kar gnoj iz sebe izhlapí, je gotova zguba; za to naj si kmetovavec zapomni sledeče: „Kadar gnojníšče zlo smerdí, je to znamnje, da se rodovitni deli pogubujejo v zrak“. Kako pa to ubraniti, bodemo povedali v sledečem.

Kaj storiti, da gnoj na gnojníšču ne izhlapi svoje moči?

Naj bolji stvar za to je zeleni vitriol, to je, tista zelena sol, ktera obstojí iz železa in žveplene kislíne. Za več obertnij se potrebuje ta sol, in tudi kmetje jo dobro poznajo, kteri si z njo svoje irhaste hlače na černo barvajo.

Kako in kdaj naj se rabi ta zeleni vitriol (Eisenvitriol)?

Takole je naj bolje. Vsak teden enkrat, postavim, vsako saboto se vzame prava mera tega vitriola (veči kosci se pred raztolčejo in zdrobé) in se verže v jamo, kjer se gnojnica nabera; s kakim kolom se pomeša gnojnica nekterekrat. V 2 urah je v gnojnico veržena zelena sol raztopljena. Zdaj se zajame te gnojnice in gnojníšče se z njo polije povsod in dobro. Kmalo se bo čutilo, da gnoj, ki je poprej zlo smerdel, ne smerdí več. To pa je znamnje, da je zeleni vitriol zvezal bežljive rodovitne drobce, ki so poprej puhtéli iz gnoja v podobi smradú in se pogubili v zrak.

Koliko vitriola je treba zato?

Če je več gnoja, več je treba vitriola. Ako, postavim, kmet ve, da bo skozi celo leto 50 vóz imel in če se en vóz za dva konja na 20 centov ceni, se potrebuje vsako leto 2 centa in 4 funte zelenega vitriola v gnojnico, ktera se poliva na gnoj. Toliko vitriola je ravno v stanu, naj bolj rodovitne drobce, ktere scer iz gnoja izpuhte, na-se potegniti in jih obderžati v gnoji, da se v zrak ne pogubé.

Po čem je zeleni vitriol, in v kolikšin dobiček je?

Cent navadnega zelenega vitriola (ordinären Eisenvitriol), ki je za gnoj že dober, veljá blizo 5 fl., tedaj je funt (libra) po grošu. Ako kmetovavec na leto 50 vóz gnoja dobiva, mu je vsak teden 2 funta vitriola potreba, tedaj mu pride na teden 2 groša na gnoj potrositi.

„Kaj sim nor, da bom vsak teden 2 groša, in če imam več gnoja, morebiti 4 ali celò 6 grošev na gnoj zmetal!“ — slišimo tam pa tam kakega kmeta godernjati. Al, čakaj prijatel! ne sodi prenaglo, da vidimo pred: kaj se pridobi s tem, de vsaki teden dva grošiča potrosimo na gnoj. Če bo rajtinga pokazala, da ne kaže denarja za vitriol izdajati, potem zaverzi naš svèt in naše skušnje, in ravnaj po starem kopitu, kakor je delal oče tvoj in stari oče. Če boš pa pri pametnem sosedu vidil prid vitriola, boš jenjal biti neverni Tomaž.

Rekli smo, da moč vitriola v tem obstojí, da zgrabi naj rodovitniši drobce, ki po smradu iz gnoja izhlapijo, in jih v gnoji obderží, in skušnje so učile, da se s takim vitriolanim gnojem žita za tretji del, sená pa celo štirikrat več pridela, kakor z gnojem, iz kterega je naj bolji moč izhlapela.

Ako postavim, kmet na svoji njivi pridela 6 vaganov žita, na svoji senožeti pa nakosi 5 centov sená, bo z ravno tolikšnm gnojem, kterega je pa z vitriolano gnojnico pridno polival, na ravno tisti njivi pridelal 3 vagánov žita, in na ravno tisti senožeti nakosil 20 centov sená. Recimo, da je njivo in senožet skupej pognojil z 40 vozovi gnoja, in da je po predpisu 44 ⅘ funtov zelenega vitriola temu gnoju primešal, mu je prišel vitriol na 2 fl. 14 krajc. Ker je pa s tem 2 vagána žita in 15 centov sená več pridelal, je po tem takem, ako cenimo vagán (mecen) žita le po 4 fl., cent sená le po 1 fl., pridobil si 28 fl. 46 kr. Da to ni majhen dobiček, vsak šolarček ve, ker 28 fl. je več denarja kakor pa sta 2 fl. Kdor pa si hoče ta dobiček za svojo mošnjo pridobiti, mora vse to natanko spolniti, kar smo mu tukaj svetovali.

Jeli bolje konjski in goveji gnoj skupej na gnojníšču mešati ali vsacega posebej spravljati?

To se ravná po zemlji, ktera se ima gnojiti. Je zemlja na njivah in senožetih različna, lahka in težka, je veliko bolje konjski gnoj ločiti od govejega, in vroči in ostri konjski gnoj voziti na težko zemljo, bolj voljnega govejega pa na lahko zemljo. Je po njegovih zemljiših povsod enaka zemlja, tedaj povsod težka ali povsod lahka, je nar bolje ves gnoj skup mešati. Če je pa gospodarju za zboljšanje svojih zemljiš mar, mora z gnojem tako ravnati, da je za zemljo naj bolj pripraven. — Ima kmetovavec, postavim, le teško zemljo, mora skušati bolj rahlega, perhkega, slamnatega gnoja si pripraviti, tedaj ne sme skop biti z nasteljo in gnoja ne tako dolgo pušati na gnojníšču, da popolnoma masten postane. Ima pa le perhko in rahlo zemljo, bo naj bolje opravil, ako je gnoj prav prav masten postal. —

Tako gnojníšče je kmetovavcu ravno tako in se bolj potrebno, kakor skedinj in kašča. Tako gnojníšče je čast kmetovavcu. Če tudi nima zlo zale hiše, nič ne de, da je le snažna in polna. Kaj bi pomagala lepa mošnja, pa prazna?

Ko pa gnojni kup delaš, glej in vari, da plevélnega semena, ki ne zgnije rado v gnoji, ne primešaš. Če tedaj plevél na gnoj nosiš, saj ne nosi zrelega.

21. Kdaj je gnoj godin, in kako na polji ž njim ravnati.[uredi]

Iz gnojnišča gnoj na polje voziti, dokler ni godin, dokler namreč ni v njem vse popolnoma zgnjito, ni prav. Gnjilca, ki je rastlinam potrebin, bi se v gnoji še premalo razvezalo in ga v njem še premalo bilo. Potlej pa, ko je že vse skoz in skoz dobro zgnije no, z gnojem še dolgo čakati, bi tudi škoda bila, ker bi se gnjilic in ogelje iz gnoja preveč izhlapela. Kdaj pa da je gnoj zadosti godin, se ne more naprej dan povedati; nekteri prej, nekteri poznej. To mora kmeta um in skušnja učiti. Ob kratkem pa rečemo, da takrat je gnoj zadosti godin, kadar je v gnoji vse dobro zgnjito, in kadar je gnoj nar bolj mastin.

Nekteri gospodarji gnoj pozimi na polje vozijo in ga na njivi v velike kupe skladajo, spomladi pa razpelujejo. To je prav, ako se taki kupi dobro stlačijo in okoli in okoli s parstjo zadelajo, da redivne rečí bolj v gnoji ostanejo. Drugi pa ga sproti, kadar imajo njive prazne, ali ga berž podorati in kaj vsejati hočejo, na polje vozijo. Pametin pregovor pravi: „priden gospodar gré berž s plugom za gnojnim vozom.“

Kako zlo ga je varovati treba, ker je veliko ž njim opraviti in je na njivi vsak drobiž koristin, da-se po potu ne zgublja, je iz tega, kar smo od vrednosti gnoja ze povedali, videče. Toraj naj se ne vozi v nepripravnih posodah, ampak v nalašč za to narejenih koših ali tacih pripravah, da se zgubljal ne bo, in je treba tudi pote tam, kjer so grudasti, popraviti.

Kar je mogoče, ne vozi gnoja v vročini, ko solnce zlo pripeka, ne ob gorkih, južnih vetrovih, ki ga veliko posuše. Ko ga navoziš, ne puščaj ga dolgo v majhnih kupih na njivi, še manj pa raztrošenega, ampak berž ga podorji, ne preveč globoko, za 3 pavce globoko je dosti, da bi zrak ne mogel do njega, pa tudi ne preveč plitvo, da bi iz zemlje gledal in se ga veliko posušilo in bi tako v nič prišel. Če se semtertje kaj tacega zgodí, ne bodi nemarin in neskerbin iti z matiko ga pod zemljo spravit, da bo koristin.

Če ga misliš na senožeti voziti, je to delo nar bolj pred zimo storiti, ter ga ze pozno v jeseni ravno pred zimo, ko je že bolj mokrotno, da se ne posuší, po senožeti raztrositi, da ga dež in sneg v zemljo vtépeta, in da bo gnojil; spomladi pa ga pograbi, in ali v večih kupih pusti, da sparsteni in se potlej raztrosi, ali ga pa domú pelji in spet na gnojnišče deni In med drugi gnoj pomešaj.

22. Koliko gnoja je treba na njivo, in kolikrat se gnoji?[uredi]

Gnoja je toliko treba, da je dobro gnojeno, to je, da je njiva z gnojem prav zdrobljenim čez in čez pokrita, z gnojem, ki se z vilami prav raztrosi. Gnoj v debelih kepah manj gnoji, kakor droban, ker se ne more enako v živež za rastline stopiti.

Kolikrat je treba gnojiti?

Peščene in kremenine njive se morajo večkrat gnojiti, ker hitrejši gnoj povžijeje, in se ga v mokroti tudi veliko globoko scedí, če je globoko rahla zemlja; apnéne zemlje, če je le nekoliko ilovce primešane, ga enmalo dalje ohranijo; ilovče njive pa, ali v kterih je dober del ilovce, so manj vživne, gnoj počasi razkrojijo, ga imajo kakor v blato zavitega, se torej nar bolj poredkem gnojé. Take ilovne njive sim jez vsako šesto leto gnojil. Pervo leto kako korenstvo ali koruza; drugo leto pšenica ali ječmen; tretje leto detelja; četerto spet pšenica; za pšenico ajda; peto leto oves; potlej spet od konca; in je bilo zmirej prav dobro. —

Kremen in svet, če je malo ilovčin, malo apnén, se mora vsaj vsako drugo leto gnojiti, to je puhla zemlja. —

Slinjevka, če apnica premaguje, se tretje leto gnojí, če se za korenstvom ali za koruzo žito seje, ne pa spet korenstvo; če pa je po pervem žitu kaka repa, se mora ze takrat spet gnojiti.

Če se kmetovavec pravega umnega verstenja seve derží, je treba sploh manjkrat, — če se pa nobenega pravega verstenja ne derží, kar ni prav, se ne more reči, kolikrat da je treba gnojiti; — tolikrat namreč, kolikorkrat se rastlina seje, ki veliko gnoja potrebuje.

Za take rastline, ktere več živeža potrebujejo, je treba vselej gnojiti, postavim, zelju, repi, korenju, i. t. d. ker vemo, da repa brez gnoja nič ne veljá, žita pa, posebno v dobri zemlji dobro storé; če je prej drugim rastlinam gnojeno bilo. Če bi žitu v taki zemlji spet posebej gnojili, bi jim ne hasnilo, ker bi zlo zrastle, polegle, ali vsaj veliko slame, pa malo zernja imele.

Scer pa bodi od gnojenja to poglavitna postava: Vse rastline, ktere imajo debele korenine, debele stebla, veliko perje, potrebujejo, se vé da obilno novega gnoja, ker potrebujejo veliko živeža, posebno tiste, kterih koren ali perje imamo za svoj pridelk in je to namen, za kar jih sejemo ali sadimo; tako, postavim, korenje, pesa, repa, zelje, buče, kumare, detelja in tudi koruza. Le krompir ima raji poprejšnje leto gnojeno njivo, ne zato, da bi po novem gnoju debeljši ne bil, ampak zato, ker je na vlani gnojem njivi krepkejši, slajši, manj voden in manj bolán.

Tiste rastline pa, kterih korenin za živež ne potrebujemo, ampak zernja, ne potrebujejo novega gnoja, če je prej njiva dobro gnojena bila, ker bi rastline take v novem gnoji scer bolje rastle, pa manj in slabšega zernja imele.

Od rahljanja zemlje.[uredi]

23. Njive za oral pripravljati.[uredi]

Umni kmetovavci imajo svoje polje in posestva za kaj velicega, za pravi vedni izvirek živeža in blagostana in mnozega nedolžnega veselja za se in za svoje. Zatorej je lepo posestvo v lepem stanu njinov ponos in njihova čast, in si torej tisti, kteri to prizadevaji in v svoj dobičik. Lenuhi to zanemarjajo.

Če pa hoče pridin kmet svoje posestvo v lep stan pripraviti, da ga bo veselilo, je treba že pred setvijo:

1. S svojih senožet in s svojih njiv vse stran spraviti, kar sevi ali obdelovanju posestva škodovati zamore: če je kamnje po senožetih ali po njivah, ga pobrati in ž njim pote nadelati; če je kaka grublja, če germovje, vse izkopati, iztrebiti in zemljo zravnati; če so v zemlji skale, jih ali izkopati, ali izstreliti, in kar je moč z njive spraviti, —kar eno leto ne more, si prizadeva še drugo leto in dalje.

2. Plevel in za sevo škodljive zelí na njivi poznati, in ze pred oraljo, kar se dá zatreti, postavim, praprot, lapúh, habat, gabez, perenko i. t. d.

3. Okoli njiv nepotrebno germovje ali posekati, ali pa ponižati, da žitu sence ne dela in se merčesi v njem ne rede.

4. Mejnike ogledati, in jih, kakor poštenim ljudém gré, spoštovati.

24. Od oranja in rahljanja zemlje sploh.[uredi]

Zemljo, ktero za rast potrebnih rastlin pripravljamo, je treba pridno in večkrat prevèrniti, premešati, zrahljati in zdrobiti, da zrak in solnce in gorkota, mraz in vlaga va-njo more, redivne rečí v nji obuditi in škodljivi plevél pa zatreti. Če se to obračanje, rahljanje, drobljenje večkrat godí, boljši je, posebno jeseni pred zimo, da zemljo mraz predela, da snežna mokrota va-njo globokejši zaide; pa tudi poleti, da jo vročina prepeče. In preden se va-njo kaj vseje, se mora še posebno prav oberniti, zmešati, zrahljati, zdrobiti, da zamore v nji seme lože korenine razprostovati in več živeža dobivati. To se dela z oranjem, kopanjem, vlačenjem i. t. d. Lahko se prepričamo, kako koristno je tako delo, če pogledamo, da korenje, zelje, repa, koruza, krompir okopan si po tem berž pomaga in lepši raste, in ko ajdi po dvakrat prašimo, kako veliko lepši tudi na slabi, ze dolgo ne gnojeni njivi raste. Ce bi se dalo mnogo žito ravno tako okopavati, kakor repo okopamo ali korúzo, kar v nekterih krajih in deželah tudi res delajo, bi vidili, kako lepo bi bilo tako žito.


25. Od orodja za obdelovanje zemlje.[uredi]

Orodje za obdelovanje zemlje, namreč za obračanje, rahljanje in drobljenje parsti pri nas je: drevó, brana, val, lopata, matika i. t. d

a) Drevo ali plug

Naj potrebniši orodije za kmetijstvo.

Pervo drevó je bilo gotevo čisto piprosto, kaka šebravka, kaka malo rogljata veja i. t. d. Ker je pa to pozneje preslabo in nezdavao se skazalo, so ljudjé počasi boljšega orodja si zmislili in napravili, in na zadnje pravo drevó znajdli v raznih krajih drugačnje. Drevésa za oranje so od nekdaj bile in so se v raznih deželah po svetu in po veči ali manjši umnosti razne podobe in naprave. Drugačnje so, postavim, na Angležkem, drugačnje na Nemškem, drugačnje na Holandskem in na Francoskem, drugačnje v Švajcu, drugačnje na Rusovskemin Turškem i. t. d. Tudi imajo na Nemškem in drugod razne oralne drevésa za razne zemlje in opravila, lahke za puhlico, težke za ilovco in slinjevke in še zmirej nove naprave znajdvajo. Tako, postavim, imajo drevó za razrezanje zemlje brez obračanja.; drugo za globoko oranje;, spet drugo za samo obračanje in rahljanje zemlje, in še drugo za osipanje rastlin.

Vsako dobro oralno drevó mora imeti, pravijo učeni kmetovavci, sledeče lastnosti.

1. Mora brazdo tako globoko rezati, kakor orataj hoče, brez posebne težavnosti, in tudi debelo ali tanko, kakor je treba.

2. V Mora čertalo naravnost v tla rezati, lemež brazdo gladke spsodrezati, in deska jo vzdvigniti in lepo oberniti ne le na stran tiščati.

3. Mora z lahkoto iti in rado vladati se.

4. Mora terdno in ne predrago biti.

Na Krajnskem navadno drevó ima te dele: hlod, ki je malo slok ali vkrevljen, čertalo, lemež, oboje železno, podel ali plaz, deske in ročice, in vse to nosi lesena naprava, kteri je ime kozovc; spredej so plužnje dvé kolesci, in drevar ima otko. Hlod nosi vse, in zakaj da je slok, ne vem, ker druge zgorej imenovane drevésa niso sloke. Čertalo je močin železin nož, ki brazdo v tla reže, lemež jo spodrezuje, deska jo na stran vali, plaz nosi lemež ročice drevar derži in po volji nagibuje; z otko pa nabrani plevél, korenine, in zemljo otrebuje.

To naše navadno drevó nima vsik gori omenjenih dobrih lastnosti, in naj veči napaka na njem je, da manj globoko vrezane brazde s svojo ravno in nezakrivljeno desko ne obrača in poklada lepo, ampak jo le bolj na stran tiší.

Bomo popisali nektere naj bolji drevesa, ktere so tudi za naše kraje po skušnjah poterjene. Naj bi si jih omislili premožniši in umniši kmetje! Dali smo jih v podobah izrisati na koncu teh bukev pridjanih; narejene pa se vidijo na vertu kmetijske družbe v Ljubljani.

Med vsimi drevesi si je nar veči hvalo pridobilo Sverčevo drevó, ktero se po svoji domačíi tudi Flandriško-Hohemhajmsko imenuje. Ker je preslavni nemški kmetovavec Šverc to drevó po svetu razglasil, mu je ostalo ime „Švercevo drevó“. Boljši napravljene deske in lemeža nima nobeno drevó, kakor to. Plužnih kolic nima, ampak namest njih zninc ali dèrso, ktera se da višji ali nižji postavi tu Tudi dveh ročic nima, ampak le eno, ker izurjeni orjač z eno lahko vse opravlja. Je to drevó za vsako zemljo dobro, dosti lahko, terdno in vladno; poterjeno je ze tudi pri nas. Dražji je, se vé da, kakor naše leseno, (velja okoli 20 fl.), toda prekosí ga v vsem veliko veliko. Na podobi 1, je izrisano; na pristavi kmetijske družbe se vidi v celem.

Cugmajerjevo drevó, ktero je že v letu 1887 rajnki gospr grof O. Barbo na Krajnskem vpeljal, je zlo enako Švercevemu ; orje na globoko in širjavo kaj dobro, in čeravno zlo železno, vendar v delu ni veliko težji od našega. To drevo, ktero ie tudi na Dolenskem nek kovač dobro izdeljuje, je že po slovenskih deželah dobro znano; velja menda okoli 15 do 18 fl. — Vidi se na podobi 2.

Velike hvale vredne drevesa za oral so še: zgornje austriansko, amerikansko, ki ga je predsednik kmetijske družbe gosp. Terpinc iz velike Londonske razstave v naš kraj pripeljal; rudáhlo, na Češkem za lahko perhlo zemljo zlo čislano drevó; dalje Brabantsko, Small-ovo, Kleyletovo, več angleških in druzih. Čez Švercevega in Cugmajerjevega ga pa ni.

Omenimo na tem mestu še enega drevesa, ki prav za prav ni oralno drevó, vendar se drevó imenuje, — namreč Jordanovega osipavnega drevesa (Jordans Anhaufelplug). Je to orodje tudi že pri naših večjih kmetijah dosti znano, kjer veliko krompirja, turšice in druzega sada sade, ki se osipovail mora. V versti sajeni sadeži se dajo, namesto matike, s tem drevesom, ki zemljo reže in po strani poklada, hitro in lepo osipati. Tako kaj dobro drevó veljá 8—10 gold. Vidi se na podobi 3.

b) Brana.

Tudi brane so razne naprave. Namen bran je zemljo zdrobiti, da seme lože enako korenine dela, in pa plevéli iz njive izleči.

Ne bilo bi napak raznih bran več imeti: 1. Brano z močnimi nožmi namest zob, da bi brazde nar prej posebno bolj težke ilovnate zemlje in pa plevélne korenine zrezala; 2. Brana navadno z zobmí, da bi tako zrezano zemljo zdrobila. 3. Brano z bolj dolgimi zobmí od navadnih, da parst globokejiši zdrobi; in 4. Brano z bolj drobnimi in bolj gostimi zobmí, pa navadne dolgosti, da se zemlja se bolj zdrobí, kjer je treba in posebno da plevelne korenine iz zemlje izleče. Take razne brane bi se tam radle, kjer bi bilo potreba. Če je njiva ravno pognojena in gnoj dosti zgnijen in zdrobljen, ga tudi dolgi zobje brane ali pa noži ne bodo narverh zlekli; če pa gnoj se ni dosti zgnjit, se s tako brano ne smé vlačiti. Umin kmetovavec, kteri svoje njive dobro pozaá, bo vedil razsoditi, kdaj in kje je ktera tacih bran koristna.

Brana vsih bran pri težki zemlji je tako imenovana Brabantska brana. Kmetovavci je pri taki zemlji ne morejo prehvaliti. „Čez Švercevo drevó in pa Brabantsko brano ni nobenega orodja“, pravi nek skušen kmetovavec. Zavoljo zvezano stoječih polic ne more zadnji zob nikdar tje seči, kamor je segel sprednji. Veljá 6 do 8 fl. Vidi se na podobi 4., v celem pa na pristavi kmetijske družbe. Vredna je, da si jo omisli vsak kmetovavec, čigar zemljiša so na težki zemlji.

Hvalijo tudi za ozke kraje take premakljive brane, ki so iz več delov zložene in na šarnirih vkup spete; bolj navadne brane take baže so bösendorfarska in škocijska. Pri škocijski brani ste zmiraj po dve s šarnjiri vkup sklenjene; tedaj zamore živina po razoru iti in dve brazdi ob enem na pol povleči.

Včasi je treba brano obtežiti, da svojo službo bolj opravlja.

c) Val.

Val se naredí navadno iz primernega krunklja lesá, naj raji iz hrastovega, ki je teži in stanovitniši, namreč iz mladega terdega hrasta. V nekterih krajih imajo vale iz zlitega železa, ki so zlo težki, da tacega en sam konj ali volne more zmagati. Dolgost vala bodi kake tri čevlje, da se lože obrača, daljši so nevkretni. Debelost bodi tolikšna, da je dosti težak, da namen svoj dopolniti zamore; prelahki ne morejo valjati.

Vali se po setvi, da se zemlja na verhu še nekoliko zdrobi in okoli zerna pritisne, kar zlo koristuje, da se zernje lože ukorenini. Na ravnem se vali po črez, v bregu je to težavno, in torej raji po dolgem, tode v takem bregu morajo kraji široki biti in malo razorjev. Mokrih njiv ne gré valiti, dokler se ne osuše, da se more to delo s koristjo delati, in vsaka taka njiva mora že prej dobro z brano povlečena biti. Vse setve je dobro valiti. Pri nas valé prosó in konoplje; pa gotovo je to tudi za lan in za vse druge rečí dobro, ker se z valom naverdi zemlja nekoliko še bolj kakor z brano zdrobi in seme va-njo vtisne.

Ako spomladi sren zemljo vzdiguje in žitu korenine terga, naj se take njive neodlašoma povalé, in se bodo korenine spet prijele, in se žito ohranilo.

Vali so navadno okrogli; so pa tudi robati. Ako je potreba, jih obtežiti, imajo nekteri pripraven stolček zato, na kterega se valjavec vstopi.

d) Drugo orodje.

Za rahljanje in zravnanje služi tudi še drugo orodje, toda bolj na malo; lopata, matika, rolnca. Nektere debele kepe se ne dajo ne z navadnim drevesom ne z brano dosti zdrobiti, in nektere brazde hude slinjevke so kakor klop, ki jih mora z matiko ali z rolnco sekati, če niso se dobro osušene; če so pa suhe, clo z bàtom, in se se le potlej z brano povlečejo. Tudi se na koncih njiv, kjer se zorati ne more ali brez škode ne smé, z matiko ali lopato zemlja skopa in zdrobi.

V vinogradih in v majhnih vertih, kjer orati ni mogoče, so matike se clo potrebne. V vinogradih lopate ne veljajo, ker bi tertam korenine pretergale ali prerezale; ravno tako tudi okoli drevja ne. Matike v peščenih in kremenitih, kamnitih vinogradih morajo podolgovate in špičaste, v rahli ali tudi terši zemlji okrogle biti.

Umni kmetovavci pa so za take debele in terde kepe zdrobiti, brazde razdeliti, vse lepo skup zmešati in poverh zravnati, že zdavnej znajdli posebno orodje, ki je po druzih krajih že tako navadno kakor drevó, brana in val pri nas. Treba je, da se tacega poterjenega orodja tudi pri nas poprimemo; dozdaj ga vidimo v naših krajih le redko kje.

Med tako orodje se štejejo rezárji ali škarifikatorji in pa razrušniki ali ekštirpatorji.

Rezarji (škarfikatorji) so angležka znajdba, zlo ki so enake postave kot brana, v dva bruna je po 5, 7 ali 9 naprej izpognjenih vkrivljenih nožev vtaknjenih, pa tako, da vsak nož svoje reže. Njih namen je v kepasto ali zlo sprijeto zemljo globokeji in krepkeji vrezati, kakor to brana storiti zamore, terdo skorjo zrezati in zdrobiti.

Razrušniki (ekštirpatorji) so unim enaki, le da namesto nožev so pri teh lemeži. Naj boljši in naj bolj poterjeno med temi je Jordanov razrušnik s 7 lemeži (Jordanische Saatharke), ki kaj dobro razrušuje in rahlja zemljo za setev v suhi zemlji in v suhih krajih. Poglej podobo 5.

26. Od orali.[uredi]

Z dobrim orodjem, z dobro, zdravo živino in z umnimi, zdravimi in pridnimi ljudmí polje obdelovati je prijetno in veselo delo. Upanje lepega prideljka in vesele žetve po trudu, gospodarju delo posladi, polajša, in čast lepo polje imeti ga vnema si ga napraviti. Oratev je poglavitno delo to doseči.

Ko je njiva pripravljena, se gre orat, in se kar je moč, enako dela do konca. V rahli njivi se večí, v debeli, težki pa manjši ali tanjši brazde režejo. Če njivo prašimo, in pred setevjo večkrat preorjemo, in je jo treba pognojiti, se gnoji pred setevjo.

Zdaj je vprašanje: kako je boljši, globoko ali plitvo orati?

Na to odgovorim, da sploh reči, je za rastline globoka oral boljši, kakor plitva, da zamorejo rastline globokeji in močneji korenine delati. Vidimo to, ker v razorih žito in druge rečí slabo rastejo, ki nimajo rahle zemlje, ampak terdo, nezorano pod seboj, in toraj močnih korenin delati ne morejo, tudi v dobro pognojeni njivi ne, dasi gnoj še na sosedovi njivi nekaj čevljev od naše gnoji, naših terdih razorjev pa ne.

Vendar se globoko orati: 1. ne da povsod; 2. ni za vse rastline enako potreba; in 3. ne vsakrat.

1. Če je njiva zlo peščena, da ima debelo nanesino iz vod ali glin, ali pod lego dobre parstí plast debelega peska, kakor postavim ljubljansko, sorško, kersko, šentjernejsko polje, taka njiva se ne sme globoko orati, da se preveč peska na verh ne izorje, in se dobra zemlja ne zgubí. Tudi droban pesek, če je zgol, bi ne bil dober med malo dobre parsti, ker bi bilo potlej preveč peščeno na verhu in v majhni suši nevlažno, in zemlja nevezljiva.

2. Če je njiva kremenina, se kremen ne sme na debelo ampak le po maiem na verh devati; ker bi taka njiva dolgo časa nerodovitna bila, dokler je kremen sam po sebi popolnoma nerodovitin; ampak po majhnem, pravim, naj se kremen naverh spravlja, ker le po majhnem zamore rodovitin postati, če se njiva taka po-gostem apní in pepelí in z drugim dobrim gnojem ali pa z dobro zemljo, tudi z ilovco, pomeša. Počasi se bo taka njiva dala tudi globokejši orati in bo rodovitna, ker zdej vemo, da apno zamore kremen po malem razkroiti in stopiti, da je rastlinam redivin.

3. Če je njiva pod lego dobre parsti skalovita, in se skale ne dajo z njive spraviti: taka njiva že sama po sebi za globoko oral ni. Če bi pa posamezne skale v njivi bile, jih bo skerbni ktnetovavec z nje spravljal in tudi veči, sprijete skale poniževal in jame z dobro zemljo napolnoval.

4. Če je pa njiva globoka, in če ima globoko enako apnico ali pa ne enako zemljo in plast slinjevke, potlej apnice, ali gline, ali tudi nekaj ilovce, taka njiva naj se, kar je mogoče, globoko zorje; naj mertva zemlja na dan pride, naj se zrahlja, naj se iz zraka redivnih rečí napije, naj se s poprejšnjo zgornjo pomeša; naj se pred setevjo večkrat preorje in premeša; naj se pred setevjo dobro pognoji; ni dopovedati kako lepo bo po tem vse na nji rastlo. Če vprašaš: kako globoko naj se zorje? odgovorim: kar se nar bolj da; vzemi brazdo dvakrat trikrat globokeji; če zorješ dva, tri čevlje globoko, tolikanj boljši. Če tudi počasi to gre, nič ne de; boljši je počasi dobro, kakor berž slabo.

5. Če je pa zemlja na njivi skorej zgol cmokasta, merzla ilovca, ze pamet učí, da tako na enkrat globoko zorati in mertvo zemljo na dan spraviti ne gré, in ne more tekniti. Na taki njivi naj se 1. le po majhnem globokeji gré, od leta do leta bolj; 2. naj se taka oral nikoli poleti ampak v jeseni godí, in naj čez zimo v ozkih krajih brez setve ostane, da prezebe in pomladi razpade, in se tako iz zraka redivnosti navzame; in 3. naj se pomladi z gorkim konjskim gnojem, če je mogoče, pognoji ali pa še s peskom zrahlja, ali pa tudi z laporjem.

Na vsako globoko zorano njivo pa pridejo saditi ali sejati nar prej okopovavne rastline, da se z večkratnim okopovanjem zemlja bolj zdrobí in zrahlja, ne pa žita, ki bi posebno v terdi mertvi ilovci nič ne obrodile.

Nektere rastline posebno potrebujejo globoko zorane in zrahljane zemlje vsaj poprejšnje leto; postavim, nemška detelja ali metelka, ki jo je le v globoke njive sejati, ker dela korenine po sežnju dolge. Ravno tako potrebujejo globoke orali tudi druge detelje, potlej korén, pesa, podzemeljske kolerabe, konoplje, in vse take rečí, ktere dolge korenine imajo, ki jih globoko v zemljo ženejo. Za druge rastline, ktere tako dolzih korenin ne delajo, postavim, žita, tako globoke orali ni ravno potreba, pa tudi ne škodje, če je le zemlja za to.

Kdaj je dobro globoko orati ?

Kar boljši v jeseni, da se zemlja pred zimo zrahlja, da pozimi prezebe, da se iz zraka redivnosti napojí, in da jo svitloba presija, in mokrota premoči. Spomladi tako njivo, ki jo hočemo, postavim, za deteljo, ali za take rečí, ktere delajo dolge korenine, oberniti, je treba pred setevjo dobro pognojiti, in ne več tako globoko, ampak le toliko zorati, da se gnoj dobro skrije, in se obseje. Gnoj ne smé nikoli globoko priti, ker zrak ne more do njega, in se torej ne raztopi, ampak mertev ostane.

Ko je enkrat njiva globoko zorana, ni zmirej treba, ampak le od časa do časa spet globoko orati. Kjer je umno verstenje pridelkov na kaki dobri njivi, pride versta četerto, peto, ali šesto léto na perve rastline in na globoko oral. Za nektere rastline, postavim, za ajdo globoko orati, bi utegnilo se le škodovati, ker bi ajda preveč rastla, pa morebiti malo zernja imela, ali pa se polegla; tako tudi oves, leča i. t. d. Ko bo njiva enkrat globoko zorana, jo bo vdrugič lože spet globoko orati.

Rekel sim, če je umno verstenje pridelkov, se bo takim rečem, ktere dolge korenine delajo, kar nar bolj moč globoko oralo; drugim pa, ki se bodo za njimi sejale, ki nimajo dolzih korenin, postavim, žitom, bolj plitvo, (vender nikoli ne preplitvo). Dokler spet perve na versto ne pridejo, ne bo tedej treba velikrat globoko orati.

Vprašaš: Kaj je boljši, stroke ali ozke kraje ali ogone delati?

Na to odgovorim, da sploh široki kraji so boljši od ozkih, ker skušnja kaže, da razori imajo slabo žito in drugo. Če je tedej manj razorjev, boljši je. Vender se mora tudi na lego njiv in na lastnost zemlje gledati. Njiva na močirnem kraji, se mora preobilne mokrote znebiti; to se godi po razorjih. Prav je, da so v taki zemlji kraji malo bolj ozki, pa vender ne preozki, in da je več razorjev, da se preobilna mokrota vanje oceja. To je tolikanj bolj potrebno, če je zemlja zlo ilovna, ki mokroto. bolj derži, in je merzla, da je solnce pregreti in osušiti ne more. Peščena, kremenina zemlja pa posebno v bregih tega ne potrebuje, in tudi druga ne. Na tacih njivah so ozki kraji prav nepotrebni. Vidil sim njive na zlo peščenem polju, ki imajo, ne vem zakaj, komaj tri brazde, nektere štiri. To je po mojih mislih velika nespamet in škoda, ker je ondi toliko praznih razorjev, ki nimajo nič žita in ga ne morejo imeti, in je skorej pol njive prazne in zastonj.

Pravijo, da ozki kraji se lože posejejo in povlečejo. Pa to je majhin dobiček pri taki zgubi, in umnih ljudi to ne more prepričati, da bi prav bilo s takim izgovorom napčno in škodljivo staro navado in šego pravičiti in terditi.

To kar je zdaj od ozkih in širokih krajev rečeno, veljá od obsejanih njiv.

Če pa njive prašiš, to je, pred setevjo večkrat orješ, da jih plevela čistiš, rahljaš in za sevo rodovitniši delaš, posebno če jih pervic, kakor je zgorej bilo govorjeno, globoko orješ, delaj majhne, ozke kraje po tri, štiri brazde, da se bolj presuši, da lože plevél posahne, se plevelne korenine lože iz nje spravijo, in da se bolj in lože zrahlja; zadnjikrat pa, preden seješ, delaj široke kraje, kar nar bolj moč, kakor lega sveta pripustí.

27. Od plevéla.[uredi]

Po orali je dobro, če vreme dopustí, nekaj časa, postavim, en dan ali dva njivo presušati, to je, pustiti, da jo solnce nekoliko osuši. To je za ilovčno zemljo nar bolj potrebno, posebno po deževanju, da zemlja nekoliko mokrote zgubi, in se potlej lože z brano povleče.

Pa vlaka ni le samo zato, da se zemlja pod brano drobi, ampak tudi zato, da se škodljivi plevél in plevélne korenine na dan izlečejo in če je solnčno, na njivi od solnca posušé, ali pa se pograbijo in v kupe sparsteniti denejo, ali sožgó in zatarejo, ali pa opero in živini pojesti dajo.

Nektere plevélne korenine se dajo kaj nerade zatreti. Take so perenka ali pirnica in pa gabez.

Bom tukaj bolj navadni in bolj škodljivi plevél imenoval in povedal, kako sim ga zatiral in drugim zatirati svetoval.

Nar prej pa rečem, da za plevél imamo vse, česar na njivi med rastlinami, ktere smo vsejali, imeti nočemo. V to število ne gre le navadni plevél: pirnica, kokalj, ljulika i. t. d. ampak tudi druge scer koristne rastline, ktere drugej radi imamo, postavim, kako koruzovo steblo v rèži, ječmen v pšenici, proso in gorčico v ajdi i. t. d.

Nar škodljiviši plevéli so:

1. Perenka ali pirnica (triticum repens L.) ima dolge kolenčaste in razraščene korenine, da narede v zemlji kakor vervi ali mreže, s kterimi vse preprezejo, in iz njih trava raste, ki ji perenka ali pirnica pravimo. Ta plevél je, kjer se zapopade, zlo težko zatreti. Če le kak majhin koščik koreninice v njivi zastane, se kmalo spet razraste, da jo je dovelj. Iz rahle, lahke zemlje se se dajo take korenine izleči po oranji z brano; iz ilovce pa težko. Vender ni počivati, dokler je je kaj. Izlečene korenine se pograbijo in sozgó, ali pa je boljši, v vodi operó in živini pojesti dajo, ki jih rada jé in ji dobro teknejo.

2. Slipovka, trica (gallium aparine) se pri nas rada po njivah zaplodi v vse žita; ima štirivoglate stebla, kolenca po njih, in ob kolencih osem peres, je mastna, gré nakviško, in gladko zernje naredí tolikšno, da pri narejanji skoz rešeto ne gré, ter v žitu ostane. Ta plevél se nar lože zatare, ko se iz mladega žita izpleve ali s korenino vred izdere, ker le iz semena raste. Če seme v pleve pride, pleve pa v gnoj gredó, se slipovka berž spet dovolj v žitu zaredí.

3. Kokalj (agrostema githago) žene iz zerna po tri, štiri stebla, ki imajo še razrastlike, na verhu se naredé kapice polne černega semena, grahorju nekoliko podobnega, ki je toliko debelo, da skoz rešeto ne gré in torej v žitu ostane. Raste nar raji v rèži in ker iz semena raste, se, predinzori, s pridno pletevjo nar bolj zatare.

4. Ljulika (lolium temulentum) raste med pšenico in lanom scer malokje, iz zerna v tri, štiri stebla, in naredi plošate klase polne steklasu enacega semena. Je tudi dosti debelo, da skoz rešeto ne gré in v pšenici ostane, ki je zdravju škodljivo polno omotice. Mlada se od pšenice težko razloči. Zatare vse s pridno pletvijo, predin zorí, ker iz semena raste. Če pa dozori, takrat ko pšenica, se mora iz pšenice pred žetevjo skerbno pobrati, pšenica pa za seme posebno očistiti.

5. Osát (cirsium arvense) ima debele, dolge korenine in močno ternjevo steblo in perje široko, mesnato, pa drobno seme. Korenine imajo razrastlike in jih je težko izrovati, in se torej pri oranji nar bolj zatare, ko oral zemljo zrahlja in se z brano korenine it zemlje izlečejo. Nar bolj je treba varovati, da seme ne dozorí, ker ga je veliko. Seer pa raste tudi iz korenin, in ga je torej težko zatreti.

6. Gabez (symphitum offic.) pri nas semtertje zlo zaploden, se nar teži z njiv čisto spravi. Ima debele, dolge korenine in iz korenin raste široko jn dolgo perje, skorej kakor lapúh. je rastlinam zlo škodljiv. Če majhin koščik koreninice v zemlji ostane, žene in se berž spet razraste; torej dá gospodarju veliko opraviti. Ne dá se drugači zatreti, kakor da se tako dolgo korenine išejo, dokler jih je kaj.

7. Grah (pisum sativum), raste nar raji v pšenici in rèži, naredí stročje in okroglo zernje, da ne gre skoz rešeto, torej v žitu ostane. Dasi ni ravno škodljiv, ga vender krušarce čertijo, ker rahlega kruha ne dá. Zatare se lahko s pletevjo, ker iz semena raste.

8. Steklas (bromus secalinus) je trava, ki ima precej velike plošate klase piri podobne, raste nar raji v mokrotnih njivah v ječmenu in rèži, ki žito tako zamori, da bi mislil da se je v steklas spremenilo. Zatare se, če se zvesto požanje, ker iz semena raste.

9. Kostrela (panicum crus galli L.) raste naj raji v ajdi, ki jo v deževju tako zatopí, da je ondi skorej nič ni. Ker iz semena raste, se lahko zatare, če se prej pozanje, predin seme dozori. Je dobra klaja za živino.

Še veliko druge baže zeli in plevela je, postavim, zlatice (ranunculus), habát (sambucus ebulus), lapúh (tussilag.) i. t. d. Vse take reči se večidel lahko izplevejo in zatarejo. Nektere zeli pa, ki majhne ostanejo, postavim, kurje čevica (alsine media), žitu zlo malo škodjejo. Z dobro brano se pred setevjo lahko veliko škodljivih korenin z njive izleče in zatare, in to naj se z vso skerbjo zgodi, da bo njiva čista in žito lepši. Če se kaj ostane, se potlej iz žita popleve in pobere, predin zorí.

Skušnja učí, da v prosu in v lanu je rado nar več plevela. Pa sej, kjer plevel rad raste, raste še tudi kaj druzega, bolj koristnega.

Če je ktera njiva tako zlo plevelna bila, da take nesnage ni bilo mogoče kmalo zatreti, smo takole naredili:

1. Z vso skerbjo smo varovali, da v gnoj ni nič plevelnega semena prišlo. 2. Ko smo njivo zorali, smo jo z brano tako dolgo trebili, da smo mislili, da ni kar cempera plevela več v nji. 3. Če se je pa plevél vender spet pokazal, smo žito pleli in plevél zatirali. 4. Če vse to ni pomagalo, smo njivo za take pridelke odločili, kteri plevel bolj zatarejo. Smo namreč na tako njivo krompir, posadili in ga pleli in okopali, potlej pa osuli. Za krompirjem smo ječmen, v ječmen deteljo sejali, ter jo potlej s plevelom vred, predin je plevel zoril, kosili. Po de telji pšenico, po pšenici repo, ki smo jo tudi pleli in okopavali; po repi koruzo, ki smo jo spet pleli, okopavali in osipali. In to je pomagalo, in tako vojsko zoper plevel smo tudi drugim s pridom svetovali.

Veliko plevelnega semena pa pride tudi zbližnjih njiv na naše, ki zeleni in se razširi. Vetrovi ga prinesó, kterih ne moremo braniti.

Četerti člen.[uredi]

Od pridelovanja koristnih rastlin sploh.[uredi]

Od setve.[uredi]

28. Seme.[uredi]

Rastline rastejo večidel iz semena. Če hočemo lepe pridelke imeti, ni zadosti le zemljo za rastline prav pripravljati, ampak je treba tudi dobro seme v dobro pripravljeno zemljo sejati.

Dobro seme je tisto, ktero nima le dobre kalí, ampak je tudi celo zerno po svoji natori dobro rejeno, dozorjeno, krepko, čversto, težko in zdravo.

Dobre kali zerno ne more imeti, če je nezrelo, na prevročem kraji, postavim, na peči, posušeno, ali operhlo in plesnjevo. Pa tudi zerno scer zdrave kalí ne veljá za seme, če je vpuhlo ali clo od molov snedeno, ali slabotno.

Torej je treba naj lepši in naj teži zernje za seme odločiti, tisto namreč, ktero pri vejatvi v kot pada. Zakaj to?

Zato ker tako zerno ima močno kal, in taka kal, ko začne gnati, potrebuje pervega živeža kakor žival od matere, v zernu, v moki in žlezcu, dokler koreninice dosti moči ne zadobe si v zemlji živeža iskati. Ko v zernu živež poide, ostane samo luskína, prazin meh. Kdo ne vidi v reji zlo enake postave pri živalih in rastlinah?

Če tedaj slabotno zerno slabotne natore kali in taki mladi reči, ki je že od svojega začetka slabotna, še pervega živeža v zernu ali manjka ali je slab ali spriden, mora se bolj oslabeti, predin koreninice v zemlji živeža iskati zamorejo, in se več ne okreva, ali pa clo glada pogine, kakor ravno rojeno živališče brez maternega mleka. Seme pa se spridi in kalivost zgubí, 1. če ni dosti posušeno ali če je v mokrotnem kraji hranjeno, da se na kupu zgreje in operhne, posebno če ze kal požene in umerje; 2. če je, kakor je zgorej povedano, preveč posušeno, postavim, na vroči peči. V takem kraji rado kaljivost zgubi; 3. če se ga moli lotijo in mu moko snedó. Dasi mol kalí ne jé, vender tako seme ne more veljati, ker kal pervega živeža dobrega in zadostnega več nima, če tudi se kaj moke pa že oskrunjene in ne več redivne v zernu ostane; 4. če je seme prestaro. Mokrotne žitne semena, če tudi na suhem in hladnem hranjene, ne veljajo navadno čez dvé leti za sevo; oljnate pa ostanejo več let dobre, ker v masti zdravo kal ohranijo, in jih tudi mol ne jé.

Ako vediti hočeš: če bo seme kalilo in dobro za setev ali ne, se to tako skuši: Nekaj tacega semena se v kako z vlažno parstjo napolnjeno posodo vseje, in na gorkem v hiši hrani. V gorki stanici in v vlažni parsti bo v malo dneh kalilo in pokazalo, da je za setev dobro. Če pa v navadnih dnéh ne kalí, je gotovo ob kaljivost prišlo in ne veljá za seme. Tudi v vlažnem pertu ali kocu se to lahko poskusi.

Seme je dobro od časa do časa premenjati, ter ga od druzih, posebno bolj merzlih krajev dobivati; tode vediti je treba, kakšnega, da zapeljani ne bomo. Lan in ječmen in tudi pšenica tako včasih spremenjena, dobro store, dokler se ne zveržejo.

Nektere semena so stare za setev boljši, kakor mlade; vse tiste namreč, ki so oljnate, kakor je že zgorej povedano. Tako, postavim, v Šlezii lan sédem lét starega sejejo. Zelno, gorčično, repno seme i. t. d. prav hranjeno, je staro za setev boljši od mladega.


29. Setev zgodnja, pozna; gosta, redka; pod brazdo, na brazdo.[uredi]

Setev je ali zgodnja ali pozna, ali jesenska ali spomladnja.

Zgodnja je, ako zarano spomladi od začetka sušca do konca velicega travna sejemo.

Pozna je, če od začetka rožnika do velicega serpana sejemo.

Jesenska je, če od srede velicega serpana do terde zime sejemo.

Kar se pa spomladi seje, ki se imenuje tudi zgodnja ali ranina seva, je spomladnja.

Če vreme pripusti, če sneg mine, če ni zemlja premokra, je nektere reči, ječmen, oves, jaro pšenico, jaro rèž, deteljo, koren, seme za zelje, lan i. t. d. dobro že od začetka mesca sušca ali se prej sejati, da se prej ukorenini in potlej v gorkoti berž raste. Skušnja učí, da je to dobro.

Malega in velicega travna sejemo krompir, koruzo, proso, konoplje, fižol, buče, kumare i. t. d.

Včasih pervo polovico malega travna se tudi zgorej imenovano jarino, ječmen, oves, bob i. t. d. sejemo če prej vreme ni pripustilo.

Vse to je zgodnja, jarina, ranina, spomladnja seva.

Pozna seva je ajda, lan ajdovščik, in nekaj druzih rastlin.—

Od srede velicega serpana do terde zime sejemo zimski lan, piro, pšenico, rez, ječmen, ter va-nje včasih rudečo deteljo, ali lečo po razorih.

Vsa taka setev je ali gosta, ali redka, ali pod brazdo ali na brazdo.

Gosta setev je drugo vse, razun korenstva, koruze, boba, fižola in buč; te reči potrebujejo redke setve.

Tudi je še od goste in redke setve vediti treba, da naj lepši seme vsacega plemena se rejši seje, ker večidel vse požene, in se, če je njiva dobra, razraste. V slabi njivi je treba malo gostejši sejati, ker se rastline v slabeji njivi manj razrastejo. Zimske rečí se malo gosteji sejejo, ker čez zimo berž kaj mine. Pod brazdo se gosteji seje, ker posebno v bolj terdi ali debeli zemlji vse seme ne izhaja. Pšenica in ječmen se bolj zgostita kakor rež, tedej se rejši sejeta, posebno pšenica, da pregosta ne poleže. Prosó bodi bolj redko, ker veliko živeža za lepo rast potrebuje. Oves bodi gosteji sejan, kakor pšenica ali ječmen; konoplje pa, če so za predivo, nar gosteji; lan se seje srednje mere, in tako tudi ajda, ki se v dobri zemlji zlo razraste ter veliko verhov naredí.

Kako gosto pa da se naj vsaka reč posebej seje, je težko natanko povedati. Postavim, da se vsaka reč v prav dobro zemljo in dobro seme seje, se potem takem pšenice in ječmena na oral (joh) raji malo manj kakor 4 mernike vseje. Rèži malo več kakor 4 mernike, kacih 4 in pol. Ovsa 6 mernikov na oral. Prosa pol mernika; ajde 5 mernikov. Koruza pa se tako seje, da debela pride po 2 čevlja in pol eno od druzega stebla, drobna pa 2 čevlja. Lan za predivo malo gostejši od rèží, za seme pa rejši. Konoplje za predivo tako gosto, da bo pod vsakim pavcom zerno, kakor pravijo; korenstvo malo gostejši od korúze, 1 čevelj do 1 in pol čevlja vsaksebi; fižol kakor korúzo in krompir tako.

Če pride tedaj v taki zemlji pšenice na čveternat čevelj ali pedanj devet bilk, je dosti, ker se bo razrastla. Po tem se lahko vse drugo razsodi.

Na slabši njive gré več semena.

Kako je boljši, pod brazdo, ali na brazdo sejati?

Zimnino kmetovavci radi pod brazdo sejejo; pravijo, da se bolj ukorenini. Koruzo, bob sejejo radi pod brazdo, prosó, konoplje, lan, korenje pa na brazdo. Ajdo včasi pod brazdo, včasi na brazdo. Pa vse to ni po nobeni pravi postavi. Če je težka zemlja, ilovčna, posebno če se bolj globoko orje, ne bo pol nar lepšega pod brazdo vsejanega semena nikoli belega dneva vidilo. Samo v puhlici, rahli, lahki, peščeni zemlji, posebno če ni globoko orana, utegne setev pod brazdo dobra biti; scer pa bodi raji vse na brazdo.

Kdor pod brazdo seje, ne smé pozabiti vender le pred vlako se razorov obsejati, da prazni ne bodo.

Debeljši rečí: korúzo, bob nekteri sade, kakor fižol, in tako tudi krompir, in pesno seme in rastlinke.

V več krajih imajo mašine, da se iz njih seje, posebno korúza, ki se dá potlej z drevesom, ki mu osipavnik pravijo, osipati. Poglej na podobi 6. tako dobro poterjeno sejavnico za turšico, bob in fižol, ki jo je slavni učenik kmetijstva dr. Burger znajdel in se po njem Burgerjeva sejavnica imenuje. — Na podobi 3. pa vidiš že gori omenjeni osipavnik (ali Jordanovo osipavno drevó).

Tudi druge semena bi se dale iz mašine sejati in bi bila to kaj lepa setev. Take sejavnice ni težko narediti, in bi se na kolih (na vozu) tako napravlia, da bi majhne razore delala, sejala in zagrinala, kar bi se potlej z valom povalilo da bi seme bolj v zemljo vtisnil.

Skušnje z žitno sejavnico, ki se Šerdinska[3] sejavnica imenuje in ktero so svitli nadvoj voda Janez gosp. Hoepfner-ju v Grottenhof-u na Štajarskem lani poskusiti dali, so se tako dobro obnesle, da ta mašina zasluži živo priporočilo vsim kmetovavcom, ker se l. še več kot polovica semena pri setvi prihrani, 2. žito veliko lepši raste in tudi ojstra zima ga ne pokončá, ker zerna se po njivi enakomerno razdele in vse enako globoko v zemljo pridejo, (ta dobrota se je v hudih zimah pri rèži očitno pokazala); 3. z mašino sejano žito ne poleže tako lahko, kakor tisto, ki je bilo z roko sejano, zato ker tudi bilka močnejsi zrase; 4. zernje z mašino sejanega žita je veliko lepši in bolj čversto, se tedaj tudi dražji prodati zamore. Tudi skušnje, ki so jih v podružnici Vildonski napravili, poterdijo vse to. Vredništvo „Štaj. časnika“ priporoča v razglasu teh skušinj: naj bi se začelo, kjer koli je moč, žito z mašinami sejati, ter pravi: v našem cesarstvu je blizo 86 milionov oralov njiv; če se le polovica njih s pšenico, rèžjó, ječmenom in ovsom vsako leto obseje, znese vsakoletni prihranek na semenu blizo 27 milionov vaginov, ki je vredno nar manj 54 milionov goldinarjev.

Če se tedaj žito z roko seje, se zameče in potrosi pri setvi vsako leto 54 milionov goldinarjev v celem cesarstvu — strašna potrata! — in verh vsega tega ga še čez zimo veliko pozebe in pognjije. Po skušnjah na Angležkem, v Škocii, Belgii i. t. d. je tako gotovo, kakor je „amen“ v očenašu, da je pridelk žita z mašino sejanega veliko veliko veči od tacega z roko sejanega.

Scer pa če se z roko seje, se je treba tacega dela dobro učiti. Ni vsak za tako opravilo. Veliko semena se v nerodni roki napak zaverže, ko se pregosto, ali ne enako seje.

Seme apniti ali pepeliti pred setevjo je koristno, ker apno in pepél imata živež za rastline, ki se v vlažni zemlji razkroji in ga kmalo mlade koreninice potrebujejo in najdejo.

Nektero seme, če lepo vreme kaže, pred setevjo kak dan prej zmočiti, storí, da v zemlji prej kalí in žene.


30. Oskerbovanje rastlin na polji.[uredi]

Po tem, ko je seme vsejano, in na njivi vse, kar je za setev treba bilo, opravljeno, priporočimo njivo in setev Bogu in se počimo, dokler vsejane rečí nekoliko ne zrastejo.

Pa sejanja ali rastline, s tolikšnim trudom opravljene; imajo do zoritve se veliko sovražnikov in nevarnost, kterih mi ne moremo vselej odverniti. Zimnino, postavim, včasi pozimi sneg in požlepca pomorí, ki zadahne ali zmerzne, ali pognjije, ali jo sren vzdigne in konca. Včasi se že v jeseni prec po setví, posebno po dolinah po velikem dežju, vode razlijó, in končajo seme, ali pa parst in setev poberó in odnesejo, in delo je zastonj. Včasi že odraščene rastline povalé vode, viharji i. t. d., da iz njih nič ni. Ko žito cvete, spridi dež cvet, da zernja ne naredí. Včasi pride toča, ko je žito skorej že zrelo in ga omlati i. t. d. Take in veliko druzih rečí niso v naši oblasti.

Vender se včaši z umnostjo tudi v tacih okolišnah da nekoliko pomagati. Dá se, postavim, morebiti od kake njive požlepca ali voda iz snega odpeljati.

Če pa požlepca spet zmerzne, naredí po verhu njive terdo ledeno skorjo, pod ktero, ker ni mogel zrak skozi, žito zgnjije. To nesrečo odverniti, je treba sneženo skorjo razrušiti, kar se s tem zgodi, da hití kmet s svojimi konji ali voliči na njivo in jih po 3 do 5 korakov narazen po njivi prepelje, da polomijo ledeno skorjo.

Če sren vzdigne, se dá seva berž z valom povaliti in tako morebiti še otetí.

Se dajo povodnji včasi morebiti odverniti, če se o pravem času vode prav obračajo, ali se kak prag prekopa, i. t. d. Veliko rečí pa naših rok čaka, ki jih ni zanemariti, da nam dobičik ne odide.

Če krompir, koruzo, peso, repo, korenje na njivi imamo, jih je treba pleti, okopavati, osipati, de je žito, ga je treba pleti in, ce je moč, se do malo okopati, dokler v kolence ne gré.

Če vprašaš: kolikrat je treba krompir, korúzo, zelje, repo, peso in drugo korenstvo okopavati, ti rečem: tolikrat, koikorkrat je plevélno, — enkrat, dvakrat, dokler je še mlado, potlej pa jih je osuti. Ko se to dela, se tudi izpuli, kar je pregostega ali nepotrebnega, in se kaj presadi, če je prostor in dosti vlažno, ali se pa presajenkam (flancam) priliva, in se popravi, kar je morebiti nepravnega.


31. Rastlinam škodljive živali.[uredi]

Rastlinam so lahko vse mnoge živali škodljive, velike in majhne, domače in divje: svinje, kuri, ptiči, zajci, mravlje, červi, gosence, uší, bolhe, polži, kobilice i. t. d.

Če so njive v takem kraji, da veči živali lahko do njih pridejo, je treba za ograjo skerbeti, nar boljši za živo mejo, gosto, in nizko, ternjevo ali drugo, da vsaj veči živali do rastlin ne pridejo.

Gosto mejo naredimo, ko vsajeni les od pervega vsako leto spomladi dvé, tri leta prirezujemo in tako nizko deržimo, da se razraste, in se vejice druga v drugo zapletejo.

Ptičem je teži njivo in žito, postavim, prosó, ubraniti. Se jim strašila postavijo, da se vsaj nekaj časa boje; včasi se pa odpodé. Nekoliko pa se jim mora tudi privošiti, ker hočejo tudi živeti in življenja veseli biti, in tolikanj bolj, ker so nam scer koristni, ki veliko merčesov pokončajo, kteri bi nam še veči škodo detali.

Mravlje se odpravijo, ie se mravljišča poišejo in pokončajo, z vrelo vodo nar hitrejši in nar bolj.

Červe in gosence pa je ze teži ugonobiti. Veliko gosenc in červov se zatare, če metulje lovimo in zataremo. Ravno tako, če zalego po perji in drevji poišemo in pokončamo; če červe v zemlji pri oranji in kopanji pomorimo; posebno če kebre lovimo in jih prav veliko zataremo, ki ne le sami veliko škodjejo, ampak tudi červe zaležejo, da nam rastline spodjedajo. Nekteri olje zoper gosence svetjejo, pa ne premislijo, da olje ni le gosencam in takim merčesom, ampak tudi vsim rastlinam hud strup. — Z apnom rastline, mlado zelje, repo i. t. d. poštupati, včasi gosence pomorí. Drugi svetjejo s terpentinom sem ter tje vejice po njivi namazati; ker terpentinovega močnega in hudega duha gosence ne morejo prenašati, bežé. Včasi pa tudi vse to nčc ne pomaga, in ni se znano, kaj da bi vselej pomagalo. Včasi je že toliko gosenc bilo, da so vse, kar je bilo za nje, pojedle, predin so dozorele, in so po tem glada poginile predin so zalego naredile, in je bilo potlej dolgo časa mir pred njimi. človeška modrost tukaj se malo zamore.

Zoper uší, bolhe, polže, kobilice se je tudi težko vojskovati. Uší bi morebiti apno pokončalo. Bolhe morebiti tudi apno ali saje. Če bi 14 dni po setvi spet se ravno tisto, postavim, zelje, sejali, bi bolhe na mlajši rastlinke šle, une bi pa med tem odrastle, da bi jih bolhe potlej več ne jedle. Uší se derže na spodnji strani peresa, postavim, na zeli. Potreti jih, je nar gotoviši. Nikar ne isi druzih pomočkov, ki vsi ti dosti ne zdajo!

Gotovo pa pomaga, če tudi kakošne groše veljá, da jih oberati in pokončati damo — pa pridno in več časa zaporedoma.

Polži, ki včasi po jeseni že rež do čistega končajo, se s poštupanim apnom nar gotoviši zatarejo. Kobilice naše bolj po travnikih kakor na polji živé, in zlo veliko škode ne delajo. Če bi pa celi oblaki kobilic iz jutrove dežele prišli, kakor je že včasi bilo, bi, kamor bi sedle, naglo vse zgrizle, da bi tla gole ostale. Veliko ljudi z vejami, ognjem in dimom bi jih morebiti pregnali, da bi se, kaj pa da, spet drugej vsedle.

Kerti, kertice i. t. d. se love in končajo. Ker pa kerti veliko merčesov v zemlji pojedó, umni kmetovavci terdijo in priporočajo: ne pokončaviti kertov! Kert je take natore, da se ne dotakne nobene korenine pod zemljo, tedej nam od te strani clo nobene škode ne storí. Koristen pa nam je zato, ker podzemeljske merčese poje, in ker s tem, da kertine dela, zemljo rahlja, spodnjo mertvico na dan meče, da se zraka in vlage napije in tako rodovitna postane. Z ozirom na tak velik dobičik bi tedaj kmetovavec še le imel kerte si rediti, ne jih pa pokončavati, ker tisto nadlego, da kertine delajo, lahko z grablami poravnamo v svoj gotov dobiček. Le edino takrat, če so poleti na senožetih kertine koscu na poti, bi se smelo rečí, da so nam nadloga, — ali to se jim sme že prizanesti za druge dobrote, ki nam jih storé.

Ptiči, kteri od tacih žival žive, se zmirej več opravijo, kakor mi. Torej je nespametno take ptiče preganjati ali loviti, ampak boljši je, jih privajati in jim mir dati, postavim, senicam, berglezom, žolnam, srakoperjem in tudi clo vrabcem, ki kebre in gosence jedó. Koliko muh bi več bilo, če bi jih lastovke in srakoperji in drugi ptički, ki večidel le od njih žive, ne polovili. Če tedej vrane ali kavke za brazdo hodijo, nikar jih ne podimo, če morebiti včasi tudi po kakšno korúzovo zerno posežejo, pa vender se raji debelega červa, ki bi nam utegnil veliko škodovati, pozobljejo. Ravno tako živé tudi postovke in več druzih ptičev od červov. Nespametno bi bilo jih preganjati, ki malo ali pa nič hudega ne storé. Le take ptice, ktere samo zernje jedó, če se ti ljubi, lovi in jej. Bodimo pametni pri ptičih, in podučimo se popred: ali so nam koristni ali škodljivi!


32. Bolezni žita.[uredi]

Žitne bolezni ste posebno dvé: snet in pa rija.

Snet je, kadar se plod v klasu tako skazi, da je namesti zerna neka černa, vmazljiva reč, kakor drobni tobak.

Snet je dvojin: zunanji in pa znotranji. Zunanji je kadar luskina odstopi, da se snetni prah vidi in se ospe, ali pa ga dež opere. Znotranji pa je v klasu, ga luskina derži, in se pri mlatvi iz klasu iztrese, žito ogerdobi, in mlatiči so černi kakor dimnikarji. Obojin snet se najde v pšenici, ječmenu, ovsu, prosu in v korúzi; v rèži pa ne. V rèži se narede namest sneta podolgovati, černi rožiči, ki iz klasa mole in belo reč, gobi enako v sebi imajo, ki je škodljiva, strupena reč, če je je dovolj v kruha. Moka tacih rožičev z mlekom pomešana muhe pomori, ljudem pa nevarne božjasti in druge nesreče naredí. Zatorej jih je treba iz žita skerbno pobrati in zavreči. Enako, kakor vinska zavrelca, tako je tudi žitna skazba hud strup.

Od kod da je snet, dozdej se ni popolnoma znano. Eni pravijo, da ne dosti zrelo seme ali ne dosti suho to dela; ali to ni kaj verjetno, 1. ker ne dosti suho seme bi se v kašci ali posušilo, ali pa na kupi zgrelo, sparilo in operhnelo, morebiti kal pognalo in ob kaljivost prišlo, ne pa sneta delalo; 2. če bi pomanjkanje dognane zrelosti, ali pa ne dosti suho seme snet delalo, bi ga delalo v vsem, kar bi iz tacega semena izrastlo. Pa vidimo, da iz enega semenskega zerna rastejo po 4, 5 ali se več stebel; dva, trije ali pa le eno tacih stebel ima snet, drugo pa ne. In se več; najde se v nekterem snetivem klasu nekaj zern dobrih, drugo pa snet. Ravno tako v korúzi. Na enem steblu so, postavim, trije storži, eden je snetiv, drugi pa ne, in se v snetivem je včasi nekaj zern dobrih. Pri korúzi se najde včasi snet ne le v storžu, ampak tudi na verhu ali na sredi stebla. To bi ne moglo biti, če bi premalo zrelo ali premalo suho seme snet delalo.

Pravi vzrok sneta v žitu bi se smel iskati v žitnem cvetečem spolovnem prahu, ki ga ali rôsa ali dež zmoči, da tak zmočeni rodivni prah nima več tej stvari primerjene vlage, ampak preveč, ter se primeri, da ko tak prah v ravno razodeto dno maternega žitnega ploda pade, rodivnost skali in skazi.

Nekteri semena apné; nekteri žveplo, višnjev vitriol in sol v prah zmleno v vodi kuhajo in s tako mlačno vodo seme zmočijo; nekteri seme skoz gorečo slamo pretakajo; in vsi taki pravijo, da žito sneta s tem obvarjejo, če ga že ali ne.

Rija se pokaže na žitu, ko stebla in perje rijave pike dobé, in se počasi celo steblo začerni in drobeče postane. Če se to zgodi, predin žito zorí, ima tako žito zlo slabo in drobno zernje in torej malo moke. Ko na sparjeno žito v gorkem vremenu drobne kaplje dežja padejo, se to zgodi, tedaj podnevi, ponoči ne, ker je ponoči žito hladnejši.

Ni v naši moči tega odverniti, kakor nalivov, povodinj, slabega in hudega vremena in toče ne.

Čudno je, da češminjevo cvetje rijo dela, posebno na pšenici, in torej česminja pridni kmetje pri njivah ne terpé.

Kar točo tiče, je med priprostim ljudstvom se zmirej dovolj vraž, ki mu niso v čast za naše čase. Sram me je babjih kvant ponavljati od copernic! Ne vém zakaj da zvoné v več krajih oblakom, kakor da bi zvonjenje uimo in nesrečo odverniti zamoglo. Pa če seže zvoni, naj bi se le prav kratko, da bi ljudje molili, ker to je namen zvoná, da kliče moliti, in je bebasto misliti, da bo zvon namest nas molil. Scer pa zvon ali zvonjenje ali kak človek ravno tako malo zamore točo odverniti, kakor malo je v stanu sneg, mraz, nalive i. t. d. odverniti. Včasi je močin strel na gorah o pravem času oblake pretergal in razgnal. Ali je že strel to storil ali ne, in če je storil, je po natornih postavah se zgodilo.


Žetev in hranitev žita.[uredi]

33. Kdaj in kako se žanje.[uredi]

Žanje se, kadar je žito zrelo, to je, kadar je lepo rumena slama in zerno terdo, in kadar je ajdovo zerno černo.

V nekterih krajih žanjejo, ko je žito se v moči, kakor pravijo, to je, malo vlažno, ne še suho, ki potlej požeto se pozorí. Pravijo, da moka tacega žita lepši in boljši kruh dá, kar tudi naše skušnje popolnoma poterdijo. Bolj ko je žito nezrelo, težji in tečniši je slama. Tri tedne, preden je žito popolnoma zrélo, začne slama ložji prihajati, in toliko bolj lahka in manj tečna postaja, kolikor pozneje potem se žanje. To, se vé, veljá le od slame; pa ne rečemo s tem, da naj bi se žito nezrélo žélo, ampak pokazati smo le hotli razloček med slamo in slamo.

Klasje pa, ktero je — kakor skušnje učé — že en mesec preden je žito popolnoma dozorelo, sladko in mlečnato, postaja sčasoma bolj terdo, ker se cuker v močec, mleko pa v vlečec (Kleber) in beljakec (Eiweisstoff), to je, v moko sterdi. Blizo tega časa ali kakšnih 14 dni, preden je žito popolnoma dozorelo, je v zernu nar več močca in vlečca ali z drugo besedo: nar več moke. Ako se žanje žito o tem cašu, bo naj težji vagalo in tudi bo naj več žlahne moke (cveta), pa naj manj otrobov v mlinu dalo, zakaj o tem času ima zerno čisto tanko luskinico, in od tod pride, da ima več lepe moke, pa manj otrobov.

Če se pa žito delj časa ne požanje, se naredí bolj debela lupína (več otrobov) in en del močca se spremení v laknjic, ravno tako kakor pri travi in druzih sadežih, od kterih smo že govorili, in moke je po tem takem manj.

Dober teden ali tudi štirnajst dni preden je žito prezrelo, je tedaj naj bolji čas za žetev. Luskina je takrat tanji, zerno bolj napolnjeno, več vaga, da več moke, otrobov pa manj, tudi je slama težji in tečniši.

Za seme pa mora žito do dobrega zrelo biti, in zatorej malo delj časa, vender ne predolgo, na njivi zoriti.

Žanjemo navadno s serpmí, in pesti žita v snope devamo in vežemo. Povresla se delajo ali iz žita sproti ali pa iz stare slame.

Zlo veliki snopi niso dobri, ker se slabo posušé in težko omlatijo.

Če bi deževno bilo, se snopi ne vežejo, ampak razvezani čakajo solnca, da se posušé.

V nekterih deželah žito kosé z nalaš zato napravljenimi kosami. To gré hitreje, in dober kosec pokosí en dan več kakor deset ženjic požanje. Vender morajo tudi drugi za njim biti, da vežejo, in na zadnje je majhin dobičik kositi. Pokošeno žito se tudi teži zravná in v lepe snope dene; in zernja se pri košnji več zgubi. Pri nas delajo iz lepe režene in pšenične slame škope, in iz ako je dobro streho, ki veliko let terpí, in je cenejši od lesene in druge. Ne vem če bi se dala iz pokošene slame lepa skopa narediti. Zrelo prosó se že tako ne smé kositi, ker bi se preveč osulo. Nekteri so ga pri nas bili začeli kositi, pa so raji spet za serp prijeli, ker jim ni hasnilo.


34. Od kozolcov.[uredi]

Po žetvi vozimo žito v kosolce. Kosolcov pa nimajo povsod; v tacih dezelah, kjer jih nimajo, vzamejo devet snopov, postavijo tri in tri skupaj, da so tri verste, desetega pa, kteri mora veči in bolj pri šetini, kakor uni, zvezan biti, prekucnejo čez unih devet za streho, da njegova slama in klasje čez druzih devet doli visi. Takemu kupu, na kterem se snopje na njivi suší, se pravi stava ali mandeljc.

Ni težko zapopasti, da pod milim nebom se nobena reč tako ne osuší, kakor pod streho, da tedaj so kozolci veliko dobro za kmetovavca, posebno pa potrebni v tacih krajih, kjer se, kakor pri nas, na sterniše spet ajda seje, tedaj snopi ne morejo ostati na njivi, da bi se osušili.

Pri nas skorej vsako žito precej po žetvi h kozolcom vozimo, ga va-nje zdevamo in v njih sušimo. Tukaj se ohrani in lepo posuší žito in slama, ki ima tudi svojo vrednost. Tukaj je žito pod streho, na solncu, in na sapi. Ravno tako se tudi detelja inv potrebi tudi druga klaja in druge rečí, posebno ajda v kozolcih nar lepši posušé, in se dvojic (Doppelharfe) za nar boljši shrambo klaje i. t. d.


35. Skedno in mlatev.[uredi]

V mnogih deželah, kjer je bolj stanovitno vreme, suše ljudje svoje žito na polji, belo žito namreč, ker v tacih krajih ajde nimajo, in v malo dneh je suho, potlej ga pa na skedno vozijo, ki je ali pod streho ali pa na planem. Skedno so vglajene tla. Žito vsako posebe se na skednuv velik veršaj zloží in ga živina mane, ali pa nasade delajo in ga mlatiči mlatijo.

Pri nas pa so pod streho leseni podi. Če je pod pri tleh, naredé na njem tudi pri nas včasi veršaj, posebno iz ječmena in prosá in tako žito z živino veršé ali manejo, ko jo po veršaju okrog gonijo; potlej veršaj preobernejo in spet tako ravnajo, in ko je po obeh straneh ometo, veršaj razderó, slamo strosijo in ločijo, žito pa zvejájo in sčistijo. Navadno pa s kozolcov žito na pod nosijo, kadar je dosti suho, nasade delajo in ga mlatiči mlatijo s cepci, ki jim cepí pravijo, in se razločijo po mnogoverstnih deželah; tako je tako imenovani nemški cepec težji, ker je skozi in skoz enako debel.

Nasad je navadna kopa ali 60 snopov, in po tem štejejo, koliko nasad ali kop dá. Prosá pri nas nikoli ne mlatijo, ampak ga ali živina ali pa ljudje z nogami zmanejo.

Ni veliko dobička žito v veršaju z živino izhoditi, ker mora tak veršaj opazen biti, slama in žito se lahko pogerdobi, in vse eno tudi veliko ljudí pri takem delu opraviti ima, in se en dan ne storí veliko več kakor z mlatvijo; živina pa se pri takem delu grozno strudi.

Mlatijo po štirje ali po osem, in je gospodarju treba gledati, da se prav in čisto dela, in da se žito iz slame dobro iztrosi.

Če je deževno, se ječmen in rèž prej mlatita, in ko je lepo jasno in solnčno, se le pšenica, ki se neraji mlatí, če ni dobro suha in pšenični klasi mokroto iz zraka radi pijó.

Znajdli so tudi ze mnoge mašine, da mlatijo. Za tako mlatev mora žito zlo zlo suho biti. Dobre mašine omlatijo žito popolnoma, tako da ne ostane zernja v slami, ali slama se vsa poklesti in zmeša, tako da ni za škopo, in je le za rezanco ali na steljo pripravna. Ker so te mašine drage, po 200 in 300 gold. in še čez, so le za velike kmetijstva ali za celo vas, da omlatijo velike pridelke brez dolzega dela mlatičev.

36. Vejatev in obravnatev žita.[uredi]

Kadar je ktero žito omlačeno, se po večem od debeljšega skoz veliko rešeto (rajto) pretoči in v kup pri steni zgrabi in se po tem z vevnico v nasprotni kot meče ali veja. Teži in bolj okleno zernje pada v kot, lajši opremik bliže ostane, pleve pa na sredi tako, da se lahko vse razloči. Vejač po malem z vevnico s kupa jemlje in meče, da se pleve lože odločijo. Tudi se od časa do časa z rijuho po vejenem žitu popaha, da se kake pleve in druge lahke rečí se bolj odpihnejo. Tudi te kupe žita zvejanega in nezvejanega imenujejo pri nas veršaje.

Ko je to dodelano, namreč vse zvejano, žito se ni dosti čisto, ampak ima se dovolj prahú in druzih rečí primešanih. To se odpravi in žito sčisti z obravnanjem v rešetih, iz kterih prah na tla gré, lajši rečí pa naverh pridejo, se odgrabijo in na zadnje posebe obravnajo in v kako korist obernejo.

So tudi mašine za čistenje žita.

Kar se žita za seme odloči, ga je treba se posebno z vso skerbjo očistiti, da plevel va-nj ne pride, ampak da čisto dobro zerno ostane.


37. Shramba žita[uredi]

Kadar je žito dobro čisto, se nosi v žitnico, in se ali na gladke tla vsako žito posebej na kupe deva, ali pa v lesene predale stresa.

Tudi to delo ima svoje vodíla, ter 1. žito ne se popolnoma suho, bodi prosó, ajda ali ktero drugo, se mora prej na solncu po rijuhah do dobrega posušiti, da se na kupi ne zgreje, ne operhne in ne spridi. 2. Vsako žito se mora prej ohladiti, predin se v žitnico na kupe ali v predale deva; ker tudi suho pa zlo gorko žito bi utegnilo ali mole privabiti, ali pa tudi operhneti in se skaziti, posebno če sapa čez žito pihati ne more, kakor, postavim, v zapertih predalih. Kar mislimo za seme imeti, potrebuje se nar bolj tacega ravnanja. 3) Kar je moč, naj je žitnica vedno suha in hladna, naj solnce va-njo ne sije in ne greje, naj se večkrat v hladu vrata in okna odpró, da ga sapa prepiha, in naj se varje, da mokrota, dež ali sneg do žita ne pride. V nekterih deželah hranijo žito v podzemeljskih jamah, ki jih skopajo, z ilovco nadelajo in v dobro stepenih slamo zažgó, da se okoli in okoli od znotrej dobro opalijo in osušé. Pravijo, da se žito v tacih podzemeljskih temnih in hladnih jamah dobro ohrani, in da se ga mol ne loti. Se vé, da mora taka jama od zunaj tudi kako streho imeti, da voda va-njo ne pride in tudi od zunaj okoli in okoli z ilovco zvikšana biti, da nalivi va-njo ne zaidejo. V Banatu na Ogerskem tako delajo.

38. Nevarnosti za žito v žitnicah in shrambah.[uredi]

Tudi v žitnicah čaka žita se marsikakšin sovražnik, namreč:

1. Mokrota, ki jo je treba, kakor je prej bilo rečeno, skerbno odverniti, da se mokro žito ne zgreje, ne splesnije, ne operhne in ne spridí, in seme kali ne požene in po tem ob kalivost ne pride. Če bi se primerilo, da bi mokrota v žito prišla, ga je treba berž kar je mokrega, odgrabiti in posušiti.

2. Moli se zgretega, ali sparjenega žita nar raji lotijo in ga v malo dneh zgrizljajo, da ni po tem se pol toliko vredno, kakor prej. Treba pa je bolj umnemu kmetovavcu vediti, da razun mola je še žižek, ki žitu škodo dela in da mol in žižek izvirata iz belega in černega žitnega červa. Beli žitni červ je majhna, pozneje rumena gosenčica z 8 pari nog, iz ktere se poslednjič mol izvali (tinea granella). Černi žitni červ je pa červ brez nog in očí, ki se poslednjič v majhnega kebrička kostanjeve farbe, z dolgim vratom in rivčkom spremení, ki se žižek (calandria granaria) imenuje.

Beli žitni červ tičí iz začetka v žitnem zernu, pa ga objeda tudi od zunaj, eno zerno za drugem, posebno pšenico in rèž. Gosenca sprede nitko, in od tod pride, da več zern na tanki pajčevni visi, ktera ji služi, da ji ne uídejo zerna. Pozneje se spremeni gosenca v izglodanem zernu v rujav mešiček (pupo) ali pa se tudi po stenah žitnice v ti podobi prime, in konec majnika pridejo pervi moli z belosivimi prednjimi peruticami na dan, ki se na soncu kakor srebro lesketajo in 4 ali 6 svitlorujavih lis na sebi imajo; život in zadnje perute so belkasto-sive; — nekteri moli pa pridejo še le mesca malega serpana na dan. Če tedaj vidimo mesca maja, rožnika in malega serpana, posebno zvečer, obilo molov okoli ferfrati ali po stenah se obešati, moramo vediti, da to so stariši novih belih červov, ki se parijo in jajčika potem pokladajo na žitne zerna.

Iz jajčikov se izvalijo červici ali gosencice; preden se pa male gosenčice v mešičke spremené, so sila nepokojne, lazijo sèmtertjè, in ker med tem niti predejo, zapredejo precej na debelo cele žitne kupe. To ubraniti, je treba žito pridno premetavati (obračati). Beli červ se vgnjezdi v vsako žito, in če rèží naj bolj škodje, izvira od tod, da se réž naj dalje časa hranuje.

Zmleti poper ali sol prežene gosence belega mola. Tú in tam škropijo tla v žitnicah, preden žito va-nje spravljajo, z osoljeno vodo, in čez žito pokladajo v slani vodi namočene in potem sopet osušene rijuhe. Premetovati pa se mora žito ob pravem času, ne prepozno, kadar so zerna že zapredene ali celò že izvotljene. Se ne opravlja to pridno in ob pravem času, bo škoda veliko veči, kakor bi bil trud bil s premetovanjem.

Naj veči škodo pa dela černi žitni červ (žižek), to je, gori popisani kebriček, ki s svojim rivčikom na več krajih zrelo zerno prebada in v luknje spomladi jajčika poklada iz kterih izleše bel červ z debelo rožato glavo, ki se čedalje bolj v zerno vriva in v njem noter do lupine čisto vso moko izgloje. Ko iz červa zleže rivčast kebriček, tudi ta zacnè žito jesti. 40 dni navadno preteče, da iz jajčika se naredi žižek, — po tem takem se napravi več novih zaleg skoz eno poletje, zlasti v gorkih krajih ali ostanovitno gorkih poletjih. Ona leže okoli 150 jajčkov; v 2 zalegah se zamore zarediti 6000 kebričkov. Ta žival ima rada gorko in se spravi več pavcov globoko pod žitni kup, zato jo gospodar se le zapazi, ako globokeje žitni kup preiše in ne gleda le poverh. Kadar pa bolj merzlo prihaja, se skriva kebriček po špranjah díl in zidú, posebno rad pa poleg dimnikov, od kodar se spomladi spet ves požrešen nad žito podá.

Černi červ zmelje staro in novo pšenico in rèž tako, da ostanejo goli otrobi; vendar o tem je manj škodljiv kakor beli červ, da ne prepreže žita in mu zopernega duha ne zapusti. Ti kebrički živé radi skupej v veliki drušini; menda jih gorkota vabi na tisto stran žitnice, kjer je bolj gorko. Za to je treba žitnice pridno odperati, da se prevetrijo in shladi jo, ker čisti zrak in hlad ali mraz ta merčes naj bolj zatare.

Tudi je dobro spomladi in pa mesca malega serpana žito premetavati in okoli večih kupov manjši kupe napravljati, v ktere kebrički pobegnejo; ondi se dajo nabirati in po tem s kropom pokončati.

Žito dobro suho in hladno v tàmi jih obvarje, duh po opalini in kafri jih prežene. Nar bolj pa je tako žito berž na solnca presušiti in obravnati in po tem porabiti. Če se enkrat v žitnici mol zaredi, se ga je težko znebiti. Oljnatih semen mol ne jé.

3. Miši in podgane dobre mačke nar bolj pomanjšajo. Lačne in stradane mačke slabši ali manj lové kakor site.


39. Spravljanje in hranjenje druzih rastlin.[uredi]

Kdaj da so druge rastline zrele, kako jih spravljati in hraniti, bo pri tacih posameznih rastlinah govorjenje, postavim, od lanú, konopelj, sočivja, od korenstva, zelja i. t. d.


40. Od prahe in kmetijskega kolobara.[uredi]

Zdaj ko smo sploh od obdelovanja zemlje že veliko govorili nam ostanete še dve važne rečí, od kterih je treba govoriti: od prahe in pa od kolobara ali verstenja setve.

a) Od prahe.

Zemlja, dobra mati, redi nas in tolikanj žival neprenehoma, da je čuditi se tolikšni moči, ki jo je dobrotljivi stvarnik vsih reči dal.

Nekdaj so mislili, da zemlja včasih počitka potrebuje, so post ili tedaj njivo neobdelano ležati in to so imenovali praho. V tacih deželah, kjer imajo kmetovavci obilo polja, razdelé svoje polje tako, da ga en del letos, druzega k letu, tretjega pa tretje leto obsejejo, drugo pa počivati puste in tega se ne orjó. Poslednji čas pa so se spametovali umni kmetovavci, da zemlja ne potrebuje kakor živina, ki se je shodila, počitka in pokoja, ampak da ona zmiraj rodí, ako jo gospodar le prav gleštati zná; saj tudi krava se dan na dan molze, mesec za mescom, ako se ji le dovelj piče daje. S samim gnojenjem se scer ne bo pri njivah vse opravilo, ampak s tem, da z žitom se verstí tak sad, kteri celò malo soli, fosforokisline in kremenine potrebuje, in kterega je pleti in osipavati treba, kakor koruzo, krompir i. t. d. S preoranjem take njive, s pletvijo in osipanjem se parst pogostoma obrušva, obrača in zrahjuje, zrak pride obilniši z zemljo v dotiko, in se po tem takem veliko bolj navda z živežem za prihodnje žito, kakor če bi bila zemlja neobdelana — v prahi — ležala eno ali dvé leti. Tako je prišlo, da povsod, kjer je kaj razuma, so opustili praho in jo spremenili v pridelovanje osipljivega sadú.

Pri nas imenujejo tudi praho, če kakšno njivo od jeseni do pomladi ali do ajdove setve ne obsejejo, ter nekaj za jarino, nekaj pa za ajdo pripravljajo, po trikrat, štirikrat preorjó in na zadnje obsejejo. Za ajdo tacih njiv navadno ne gnoje, da ajda prevelika ne zraste, ne poleže in ob sad ne pride; za koruzo, korenje i. t. d. pa se gnojí.

Take njive je dobro pervikrat v jeseni, če so njive zato, kakor smo zgorej govorili, globoko zorati, ter za korenstvo bolj, za žito pa manj, vendar vse globokeji od navadnega. To je praha; in širocih krajev zdaj ni treba delati, ampak ozke po tri, štiri brazde, da se lože globokeji orje in bolj prevetri. Široki kraji se delajo nazadnje ob setvi.

Za ajdo je dosti trikrat prašiti; za korúzo, za korenstva, in za drugo jarino ali spomladino pa kolikorkrat moremo; in nazadnje rečem, ktere veliko živeža potrebujejo, gnoji. Za jari ječmen in za krompir svetjejo umni in skušeni kmetovavci raji v jeseni namest ob setvi gnojiti, če je gnojiti treba. Če je pa prej korúzi, korenju i. t. d. dobro gnojno bilo, je prašenje brez gnoja za žito zadosti. Dobro je praho po oranji vselej prevleči, da se kepe zdrobé; posebno pa pred setvijo.

Zlo peščenih njiv pa ne smemo pogostoma orati, da vse zveze ne zgubé, ampak je boljši ilovco na nje voziti, ali pa pri počitku jih pustiti.

b) Kolobar.

Kolobar je verstenje rastlin na njivi, to je, nastopek setve rastline za rastlino, zato ker zmirej ena rastlina na njivi ne storí, ker povžije iz zemlje za-se redivni živež, in pusti v zemlji le to, kar ji služiti ne more.

Ta nauk je posebno velike važnosti, ker le iz umnega verstenja nam pride tolst, obilen in vesel blagoslov za našo skerb in za naše prizadevanja na našem posestvu, in zato se moramo o tem obširniši pogovoriti. Tukaj, mislim, preden začnemo nauk od posameznih rastlin razkladati, bo prav ta nauk vverstiti.

Vsak kmetovavec lahko iz skušnje ve, dana njivi zmirej enih rečí sejati ali saditi ne gre. Detelja za deteljo ne gre; pšenica ne storí rada dvakrat, clo pa trikrat zaporedoma ne na tisti njivi; tudi korún, koruza, korenje, lan, repa i. t. d. ne. Ajda, konoplje, zelje storé scer, pa čedalje slabši.

Tudi vémo, da vsaka zemlja ni za vsako seme, in da nektere rastline njivo bolj, nektere pa manj izmolzejo, in da je treba se veliko druzih okolišin pri setvi pred očmi imeti, da bomo, če kake posebne ujme ne bo, kar nar boljši in nar bogatiši letino za dobiček imeli.

Pri kmetíi je tedej kolobar ali verstenje raznih rastlin kaj velika in potrebna reč, in veliko praznega dela, zgubo in še škodo ima, kdor tega ne ve, ali v nemar pustí. Umno verstenje je tudi, kakor smo že rekli, odpravilo praho.

Da bomo pa ta tako pbtrebni in koristni nauk prav dobro umeli, hočemo tukaj več rečí premisliti in prevdariti, ter nar prej nekaj opomniti, kar pomaga to reč bolj razjasniti; potlej bomo še le kaj od pravega verstenja povedali.

Za preduk bomo namreč pretehtali: 1. zemljo in lego njive; 2. čas, kdaj da se razne rastline sejejo; 3. posebne lastnosti nekterih rastlin, in 4. še nektere druge v to spadajoče okolišine.

1. Zemlja in lega njive.

a) Zemlja. Razne rastline ljubijo razne zemlje. Na bolj peščeni njivi storí ajda, rèž. — Če je taka njiva gnojna, storí na nji krompir, leča, repa, grah, oves. — Če ima peščena njiva kak del ilovce, da vlago bolj derži in da se bolj veže, storí lan, ječmen, proso, grah, zelje, koruza, konoplje, mak, brošeč, hmelj, in še detelja, posebno v bolj mokrotnem letu.

Na ilvovci posebno bolj težki storí: pšenica, pira, oves, trava. — Če ima ilovca kak del apnice, bo dobra za pšenico, piro, oves, bob, deteljo, grah, tudi še za ječmen, za peso posebno belo in za podzemeljske kolerabe.— Če ima dober del peska in malo apnice, bo rèž, tudi še pšenica, pira, oves, ječmen, krompir, korenje, šočivje, detelja obrodilo.

Na apnici storí: meteljka (nemška), turška, in naša navadna štajarska detelja, grah, bob, fižol, ječmen, oves, rèž, krompir, vse korenstvo, konoplje, lan, in tudi pšenica, če je njiva bolj vlažna. Na laporu raste tudi vse to, razun pšenice, posebno pa vinska terta, nar bolj na apnénem laporu.

Na mahovini, če se ali požgè ali pa s parstjo pognojí in zorje, zraste ajda, oves, krompir, repa, nar bolj pa merva.

Na novini, ko se nerodovitne oslabljene travnišine i. t. d. zorjó, storí lan, krompir, korúza, proso, oves, ajda.

Na suho djane luže, bajerji i. t. d. dajo lepe konoplje, zelje, repo, koruzo, korenje, posebno pa klajo;

Treba je vediti, ktero zemljo te ali te rastline ljubijo.

b) Lega njive je ali na solncu ali od solnca; nagorkem ali na merzlem: na mokrotnem ali na suhem.

Solnce, gorkoto in suhotne kraje ljubijo: vinska terta, korúza, hmelj, prosó, ajda, ječmen, pira, rèž, konoplje, bela pesa, brošeč in nemška detelja ali meteljka. Solnce in gorkoto ljubi se vé da vse, suhoto pa vender le imenovane rastline.

Odsolnčno, hladno in nekoliko mokrotno lego vzamejo za ljubo skorej vse druge žita in trave, tudi krompir, lan, mnogo korenstvo, korenje, detelja, sočivje i. t. d.

Mokrotno lego ljubijo: pšenica, oves, detelja, zimski ječmen, krompir, vse korenstvo, lan, grahora, trave.

V suhotnem kraji obrodé še zmirej rèž, korúza, jari ječmen, meteljka, grah, ajda, turška detelja i. t. d.

2. Čas setve. Tudi to ima velik pomen pri kolobaru ali pri verstenji rastlin. Nektere rastline sejemo v jeseni— zimino; nektere pomladi — jarino; nektere poleti — poznino. Kmetovavec mora to pri verstenji setve pred očmi imeti, in premisliti, kaj bo sejal, in kaj za ktero rečjo gré.

V jeseni sejemo zimno pšenico in piro, kvaterni teden, kakor je prigovor, v sredi mesca kimovca; še prej lan žimec, o sv. Jerneji ali pa že o velikem Šmarnu; za pšenico rèž, ječmen do adventa. V ječmen sejejo včasi koren, ki je drugo leto rad zal, debel; ali pa kervavo (laško) deteljo.

Pomladi sejemo vso jarino: ječmen, oves, jaro pšenico in rèž v hribih; mnoge korenstva, bob, fižol, lan, koruzo, konoplje, sirek, hmelj i. t. d. če prej, boljši je, ter ječmen, oves, pšenico, rèž, lan vsaj mesca sušca; drugo, ko se hudega mraza ni več bati.

Poleti sejemo ajdo in repo, malega serpana; prej pa se lan ajdovšček, in endivio.

3. Posebne lastnosti nekterih rastlin. Nektere rastline zemljo zlo izmolzejo, nektere manj; nektere jo za druge rastline se le boljši narede brez gnoja; nektere se dajo kmalo spet na tisto njivo sejati, nektere ne; nektere ljubijo ene rastline pred seboj, nektere tistih nočejo; nektere potrebujejo veliko dela, nektere manj; nektere potrebujejo veliko močnega gnoja, nektere manj, i. t. d.

Zemljo zlo izmolzejo: veči del vse korenstva, ker veliko živeža potrebujejo, tudi korúza, konoplje, tabak, mak, zelje, repa, cikorja. Malo manj jo izmolzejo: pšenica, pira, ječmen, oves, bob, krompir, lan, gorčica i. t. d. Še manj pa; fižol, grah, grahora, leča, ajda. Nar manj pa tiste rastline, ktere zelene pokosimo in za klajo obernemo, in jim ne pustimo dozoriti, postavim, rèž, grahora, grah, oves in druga soderga, če jo zeleno za klajo obernemo.

Nektere rastline pa zemlje ne le nič ne izmolzejo, ampak za druge rastline se le rodovitniši naredé, postavim, meteljka, turška in navadna štajarska ali rjava detelja, če ne dozorijo, da bi seme dale. Semenska detelja pa jo zlo izmolze.

Ravno imenovane detelje se ne dajo kmalo spet ondi sejati, kjer so dostale; ampak morajo že nar manj 5—6 let drugej biti, preden spet na to njivo pridejo. Ravno tako lan, grah, repa, k orenje. Ene pa store na tisti njivi, če se gnoji, nekaj let, postavim, rèž, konoplje, zelje, oves, trava, leča; malo manj tudi korúza in krompir, ki se ene zemlje kmalo naveličata.

Na deteljiše naj se seje pšenica, pira, krompir, lan, oves, ker za deteljo rado obrodi; desiravno deteljiša tudi še druge semena ljubijo, vender je za imenovane semena tudi brez gnoja dobro; za korenstvo pa bi se moglo gnojiti. Na repiše, koreniše, krompiriše gré jaro žito, ječmen, oves, ne pa zimno. Prosó noče ne ječmeniša, ne druzega sterniša, ampak deteljiše, ali pa novino, ali pa gnojeno praho. Tudi lan ne ljubi sterniša. Znano je, da se detelje ali v ječmen, pšenico, rèž ali pa v oves sejejo.

Vemo tudi, da nektere rastline več dela, nektere manj potrebujejo. Več ga potrebujejo vse, ktere morajo okopovane biti: korúza, krompir in vse korenstvo; sterni in ajda manj, še manj pa detelje in trave.

Veliko gnoja povžijejo: konoplje, lan, hmelj, zelje in vse korenstvo; manj pa žita. Zatorej naj se za konopljami, za lanom i. t. d. take rastline sejejo, ktere manj gnoja imeti hočejo, ne pa spet korenstva brez gnoja, in nikoli ne korenstvo za korenstvom.

Na vse to se mora gledati pri verstenji rastlin.

4. Še nektere druge okolišine. Med nje štejemo veči ali manjši posestvo; nektere njive, ktere so dalječ od doma ali od rok; nektere v takem kraji, da se težko z gnojem do njih pride; in bliže mest, tergov, i. t. d. ali pa dalje.

Na velikih posestvih se lahko vse njive po premisliku v tri ali več delov denejo in verstenje za vsak del sploh in za vsako njivo posebej naredí. Na majhnih posestvih je to scer tudi mogoče, pa se da manj izbirati, kjer moramo na vsakem koscu le tisto sejati, česar nam je nar bolj treba.

Daljne njive je veči del težko med bližnje vverstiti, ker že gnoj na nje voziti je zamuda in dostikrat težavno. Take njive naj se z zelenim gnojem gnoje, naj se ajda vseje ali oves, gosta korúza, detelja, če je zato, in ko začne cvesti, naj se povalí in podorje. Taka njiva bo se dobra za stern, potlej pa za ajdo, in ker je bolj pusta, za lečo i. t. d. Ako se večkrat praši, bo morebiti dolgo za ajdo služila.

Posestvo blizo mest, kamor se sirove rastline in mléko z dobičkom lahko prodaja, hoče imeti drugo verstenje od navadnega. Tukaj je korenstvo, zelištvo, klaja za krave poglavitna reč, in se mora na to gledati in s tem verstiti.

Lejte, na kolikanj rečí je treba gledati in jih pred očmi imeti pri pravem, koristnem kolobarenji ali verstenji rastlin!

Sploh naj vsak kmetovavec kakor poglavitno postavo v ti rečí v spominu ima: da za žitom, ktero njivi plevél zapusti, gré sejati ali saditi kaj tacega, kar se bo okopovalo, da se plevél spet zatare, in na malih posestvih bolj tisto, kar je bolj koristno in potrebno. Posestvo, na kterem se zavoljo majhnote ne da pravo verstenje vpeljati, se mora dobro gnojiti, in skerbeti, da se bodo ondi mnogoverstne rastline lahko dobro obnašale.

Iz tega nauka, ki se na natorne postave in na poterjene naloge in resnične skušnje opira, se dajo scer mnogi kolobari rastlin zložiti, pa niso vsi enako dobri. Če se bolj z lastnostmi vsake rastline soznanimo, lože bomo pravo verstenje vbrali. Vsaka rastlina iz zemlje nekaj povžije, nekaj ji pa pusti. Kaj in koliko povžije vsaka, kaj in koliko ostane za druge in koliko in kaj potrebujejo tiste, ktere pridejo za prejšnjimi na versto? in kterim pride to v korist, kar so požete rastline svojega blata, svojih ostanjkov v zemlji pustile? to vediti, pomaga pravo verstenje vbrati, pomaga tudi preumeti: kdaj, komu in koliko je treba gnojiti in s kakšnim gnojem. Počasi bodo skušnje to bolj razodele. Če bi že natanko znano bilo, pravijo rajnki gosp. fajmošter Vertovc, ktere rastline s svojimi ostanjki kterim drugim vselej nar bolj služijo, bi bilo ob enem vse verstenje prav po natori narejeno. To je res, pa ker se mi o tem veliko rečí ne vemo, ki bi jih bilo dobro vediti, in se le nektere rastline poznamo, kterim drugim rastlinam dobro posteljejo, postavim, razne detelje lan, pšenici, ječmenu i. t. d., moramo zatorej na natorne lastnosti rastlin in na ravno popisane rečí toliko skerbneji paziti, da bomo umno, pravo in dobro verstenje vbrali.

Za poskušnjo in za izgled bomo tukaj nekoliko tacih kolobarov imenovali, ne kakor da bi bili popolnoma dobri, ampak kakor take, ki tudi niso ravno vsega slabi.

Bom nar prej od svojega polja verstenje povedal:

Moje polje je slinjevčno razun tréh njiv. Ilovca premaguje, je dober del apnice, laporja; na dvéh njivah je polovica peska. Skoraj vse polja ležé od solnca večidel v bregu. Sim ga v tri dele razdelil, in vsak del v petero létno verstenje:

1. léto: pervi del sim globoko zoral, pomladi za jarino za korenstvo, za korúzo i. t. d. pognojil: korúza, bela pesa, krompir, konoplje, zelje.

2. léto: ječmen, pšenica z deteljo;

3. léto: detelja;

4. léto: pšenica (lanú nisim sejal) ječmen, ajda;

5. léto: ajda, oves.

V nekterih krajih na Nemškem imajo štiri, pét, šest, sédem, clo osem in devetletne kolobare in razdelé svoje polje v 3, 4, 5, 6 delov i. t. d. Postavim:

Štirilétno verstenje:

1. sama praha pognojena,

1. krompir, gnojin,

2. zimna,

2. ječmen,

3. jarina,

3. detelja,

4. sočivje, ali pa poznina.

4. pšenica.

Pétletno verstenje:

1. praha, zlo gnojena,

1. koruza, zlo gnojena,

2. gorčica,

2. pira,

3. pšenica, rèž,

3. bela pesa, krompir,

4. detelja z grahoro (pogips.)

4. ječmen,

5. oves.

5. detelja.

V prejšnjem in tem izgledu bo prišla detelja prezgodej spet na versto.

Šestlétno verstenje:

1. korenstvo, koruza, gnojena

1. praha,

1. lan,

2. jarina,

2. pšenica,

2. pira, pšenica, ječmen

3. detelja,

3. detelja,

3. detelja,

4. zimna,

4. oves,

4. korúza, krompir, konoplje

5. sočivje na pol gnojeno

5. bob, 5. rèž, pšenica,

6. rèž.

6. pšenica.

6. lan.

Sedemlétno verstenje:

1. bela pesa, gnojena,

2. ječmen,

3. detelja,

4. pira,

5. grahora, gnojena,

6. gorčica,

7. pšenica.

Osemlétno verstenje:

1. bela pesa, gnojena,

2. ječmen,

3. detelja,

4. pira,

5. zelena grahora, gnojena,

6. gorčica,

7. pšenica,

8. praha ali pa oves.

Devetlétno verstenje:

1. praha, gnojena,

2. pšenica, rež,

3. ječmen,

4. oves,

5. oves za košnjo in seneno seme,

6., 7., 8., 9., pokošeno enkrat, potlej paša.

Take in enake kolobare imajo na Nemškem. V vsakem kraji, in v vsaki deželi imajo spet kaj drugači.

Ker je tukaj v izgledu pokazano, so zgledi, so kazala, kaj in kako se kolobari, ne da bi vsak kmetovavec ravno po ti versti mogel storiti in ravno te tukaj imenovano rečí sejati. Vsak kmetovavec mora sam prevdariti in presoditi: kaj in kako mu kakšna reč, kakšin pridelek v njegovih okoliščinah, v njegovih potrebah bolj hasne in veči dobiček dá, ker skušnja in pamet umnega, rečem, umnega kmetovavca naj bolj učí, kako naj se to ali uno godí in zverstuje, da bo prav.

Peti člen.[uredi]

Od posameznih koristnih rastlin.[uredi]

41. Posamezne rastline pri nas navadne.[uredi]

Posamezne pri nas navadne rastline so: Žita, sočivje, korenstvo, zelnate, predivnate, oljnate in druge rastline.

42. Žita.[uredi]

Med žitne rastline, ktere pri nas rastejo, štejemo: pšenico, piro, rèž, ječmen, oves, prosó, korúzo, ajdo, in pa sirek. Pervih pét imenujemo z enim imenom vkup stern.

1. Pšenica je s korúzo vred po pravici v pervi versti in perva imenovana, ona je kraliica žita, ker prekosí razun korúze vse druge žita v svoji lepoti in dobroti, ravno kakor zlato vse druge rudnine.

Pšenica le mnogih plemen. Pri nas je navadna golica in pa osinka, druga ima osine, perva ne. Oboja pa je ali bela, ali rumena, ali pa rjava, to je, ima ali bele, ali rumenkaste, ali rjave, ali rudeče klase. Tudi se vidi včasi ptujka kosmatica, ki ima debeliši kosmate klase. Dalje je pšenica zimna ali jarina; zimno sejemo v ravninah, jaro v hribih, kjer zimna zavoljo mraza ne storí rada. So tudi pšenice iz ptujih krajev, iz gorke Afrike, toda pozno zorijo in se počasi zmene v našo, ali pa še čisto spakadrajo, ker naši bolj hladni kraji niso za take zamorke. Iz merzlih krajev pa pri nas dobro storé in je torej prav iz bolj merzlih krajev od časa do časa seme dobivati. Pa vender je to pri pšenici in rèži manj potrebno od ječmena.

Pšenica ljubi bolj ilovnato, težko zemljo, nekoliko mokrotno ali zlo vlažno, ktera ima kak del apnice in malo peska primešanega; nar raji ima solnčne strani, v ravnini in tudi v bregu, in lepo gorko vreme. Je pri kmetih pregovor: „deni me v blato, ti bom dala zlato.“ Ljubi posebno deteljiše, in ni rada dvakrat zaporedoma na tisti njivi. V dobri, gnojni zemlji se zlo razraste, in se torej v taki ne smé gosto sejati, da ne poleže, in v težki zemlji nikoli ne pod brazdo, ampak na brazdo, ki se dobro zavleči mora.

Seje se zimna v sredi mesca kimovca ali septembra, jara od začetka sušca; malo manj od dva vagana ali štiri mernike na oral (1600 seženov), če je seme dobro in njiva dobra, kar je potreba da je. Cvetè v pervi polovici mesca kresnika in zorí sredi malega serpana ali mesca julia. V dobrih letih zlo plenja in da v Banatu do 40 zern; pri nas komaj 10 do 12.

Pšenica je za lepo, belo pogačo, za lep, tečin kruh žlahno žito.

2. Pira, ki jo je tudi več plemen, posebno pa bela in rjava, in ima zerno v luskinah, pšenici podobno, malo debeliši. Je tudi zimna in jara, in potrebuje enake zemlje in enacega obdelovanja kakor pšenica, pa je manj občutljiva in zlo plenja. Zerno se da v mlinu lahko izružiti, in tako izruženo zernje da lepo moko. Škoda, da jo pri nas čedalje bolj opušajo; na Nemškem pa jo še zlo sejejo.

Pira je zimna in jara, in se seje zimna, ki je boljši od jare, pervo polovico mesca septembra; jara pa z jaro pšenico in zori s pšenico vred. Seje se 5 ½ mernikov na oral.

3. Rèž je imenitno žito, je zimna in jara. Ljubi lahko, puhlo, tudi peščeno, zlo drobno zemljo. Pregovor: „Deni me v suho, da boš pri kruhu,“ je pri kmetih znan. Seje se zimna v jeseni od kvaternega tedna do vsih Svetih, gosteji od pšenice, ker se malo razraste in zori kakih 14 dni pred pšenico. Jaro sejejo zarano sušca, in oboja dá lep pridelek, in reženi kruh je dober in tečin, slama pa za streho in za nastel. Rožiči so v kruhu škodljivi, in se morajo torej odbrati in zavrečí.

Sovražniki rèži so polži, ki mlado rèž v jeseni ali pa spomladi ujedó. Živo apno po njivi in po polžih posejano prežene ali pa umori polže, in apnjenje služi ob enem tudi za gnoj. Če je pa rèž pojedena, ne gre ondi druge rèži, ampak kaj druzega sejati, da je polži spet ne pojedó. Vseje se rèži na oral kake štiri mernike in pol, do pet mernikov.

4. Ječmen, tudi zimni in jari, ljubi močin, apnen, malo ilovčin in malo peščen svet, dobro vdeljano in dobro vgnojeno njivo.

Seje se zimni v jeseni od kvaternega tedna do zime, jari proti koncu svečana ali vsaj mesca sušca po štiri mernike na oral, ker se zlo razraste, in zori zimni pred rèžjo, jari malo pozneje.

Tudi ječmena je več plemen, je šest in štiri verstnat in ploščat. Dá v dobri zemlji veči pridelk od reži in pšenice, in služi v mnogo korist, za pšeno, za kruh, za ol, za konjsko pičo i. t. d., slama pa za živinsko klajo, za rezanco. Jari, posebno, če ni zlo zrel, je boljši in mečji za pšeno od zimca. Ječmen je termoglav, malokdaj prav plenja.

Od rajža, ki je ječmenu nekoliko podobin in je povodni in nepovodni, ne bomo tukaj govorili, ker pri nas ne raste.

5. Oves. Ga je tudi več plemen. Vzame za ljubo vsako še clo slabo zemljo. Vendar je nar lepši in močno plenja na dobri zemlji, posebno na malo mokrotnem, močnem svetu in na deteljšu. Seje se od zadnjega konca svečana do konca sušca in zori mesca augusta. Nima klasov ampak latje, in služi v smes za kruh, za pšeno, posebno pa za konjsko in druzih žival pičo. Ovsa je treba na oral 6—7 mernikov za seme.

6. Prosó, tudi več plemen; pri nas navadno belo, rumeno in sivo, hoče imeti dobro pognojeno, lahko in od plevéla skerbno očiščeno njivo, gorko léto, in lego na solčni strani in suho. Seje se mesca velicega travna, in zori v začetku septembra, ima latje zalo in metlasto polno zernja. Močno plenja in služi za pšeno, za drožice, za pičo kuretni in malo v smes za kruh. Iz med vsega žita samega prosó mol ne jé, in ostane veliko let dobro, pa za seme le eno leto ali dve. Ptiči, posebno vrabci ga med vsim žitom nar bolj ljubijo, in jih je težko odgnati. Seje se rejši od ajde, ker se zlo razraste in močne stebla dela, na oral mernik ali še malo manj, in pri pletvi se se kaj izpuli, kjer je pregosto, ker saj 3 pavce vsaksebi ni preredko.

Bár hoče enako skerb in enako zemljo, kakor prosó; ga je tudi več plemen, in se seje takrat, kadar prosó, in bogato obrodi in tekne tudi za dobro kašo, kakor prosó; pa ga malokje sejejo in služi bolj kuram in ptičem za pičo, ki se od njega redé.

7. Korúza, tudi turšica ali debelača imenovanaje prišla iz Amerike kakor krompir in je velika velika dobrota za nas.

Tudi korúze je več plemen. Pri nas je navadna debéla in drobna. Drobna je boljsi od debele, ker se smé gostejši sejati, prej zorí, dá lepši in boljši moko in več pridelka.

Turšica ljubi globoko orano, dobro pognojeno in dobro vdelano, posebno bolj apneno njivo, da bogato obrodi. Seje se spomladi, ko se ze mraza ni bati od srede aprila do srede kresnika tako, da je drobna kako poldrugo ped steblo od stebla, debela malo rejši. Seme se vzame od nar bolj zrelih in zdravih hranjenih storžev iz srede blizo verha, ki se v storžih naj hrani do setve, ki je za seme boljši od zružene. Pod brazdo jo nekteri sejejo: pa boljši jo je saditi, ali pa na brazdo sejati, posebne v bolj težki zemlji. Če se pred setvijo seme zmoči in napnè, kali in izhaja veliko prej.

Če se v versto sadí ali z mašino seje, se potlej lahko z drevesom osipavnikom osuje. Ko je ped visoka, se opleve in okopa, in nekaj časa po tem še enkrat, če je treba. Potlej pa, ko že do kolena zraste, se visoko steblo kar moč visoko z matiko ali pa z osipavnikom osuje ali z zemljo ospe. Cvete, ko cvetni verhni prah na lasé storžev pade in se plení. Kolikor las, toliko zern. Kadar ocvete, kar se na laséh pozná, ko se začno sušiti, kmalo po tem konrúzovno do storžev ozinjajo in živini pokladajo, da se njiva bolj razjasne in korúza berž zori. Tako veči del skušenih kmetovavcov pravi. Jez pa ne mislim tako, ker vsaka reč potrebuje do zoritve vsih delov, ker živez ne le iz zemlje, ampak tudi iz zraka dobivati morajo. To je nàtorna postava, ktere mi ne moremo in ne smemo ovredi. Ne morem verjeti, da bi koruza dobro zorila, če bi se ji korúzovna prej, kakor takrat, ko že suha postaja, požela. Kdo ve, če se s tako spakarijo korúza prej ali poznej tudi spačila ne bo, kakor se je krompir. Je nek bebec hotel svoje grojzdje prej in boljši zoriti, in je v ta namen perje ali listje tertam obral. Grojzdje je vvenilo, kislo ostalo in nič več zorilo; drugi pa, ki tega niso storili, so dobro vino imeli, in se bebcu smejali.

Zorí drobna korúza kmalo po malem Šmarnu, debela štirinajst dni poznej. Kadar korúza dozorí, se storži od stebla odlomijo, domú peljajo, domá slačijo, na sapo sušiti denejo, potlej pa ružijo ali mlatijo. Imajo nekteri tudi take mašine, da stroke berž ošmučejo. Zerno je rumeno (nektero tudi belo, rudeče i. t. d.) polno rumene moke, ki služi za kruh, za žgance in za pičo živalim, od ktere se berž vrede. Na Laškem živi skorej vse od turščine polente, ki je našim žgancem podobna in močno redivna. Osmukani storži ali prazni so namest derv za kurjavo, pa tudi za dober gnoj, slama za klajo, slačilo za postelje.

V Ameriki, kjer je turšica domá, zraste veliko veči in ima več strokov. Pri nas ima po dva, tri ali štiri.

V turšico sadimo tudi sočivje, ali pa repo, zelje, tudi včasi buče, sirek, kake konoplje za seme, posebno če je redka, pa nar boljši je ne preveč druzih rečí v nji.

Korúza v merzlih krajih ne dozori, pri nas pa povsod.

8. Ajda je dvojnega plemena, drobna in pa debela. Ne raste enako drugemu žitu v klase ali v latje, ampak je roža z verhmí. Ljubi rahlo, drobno zemljo, posebno prašnico, in bolj suho vreme; pa storí tudi v debeljši zemlji, tode raste prehobatno in rada poleže, in se ji zavolj tega tudi ne gnoji. V merzlih krajih ne storí in tudi ne v zlo gorkih, ker je mraza zlo občutljiva, v gorkoti pa zmirej raste, nekaj zernja že zori, drugo pa še cvete, in kar je zrelega, kmalo odpade ali pa se zemja nič ne naredi, in na zadnje nič ni. Če bi jo tedej zgodej sejali, bi ne imeli kaj spraviti. Seje se pri nas v drugi polovici malega serpana nar raji v suši, da se kadí zaorjó, v ne zlo globoko zorano njivo. Cvetè drugo polovico mesca velicega serpana, ima belo cvetje, obilo medú, ki deleč diší in ga čebele ljubijo in pridno išejo. Ko je proti koncu mesca kimovca zrela, ima steblo rudeče, zerno pa černo, ki ima lepo belo moko za žgance in za kruh, in zernje za bašo. Rada bogato obrodí. Kozolci so za njo potrebni, da se v njih nar lepši posuši. Dva vagana, to je, štiri mernike ajdovega semena na oral je dosti.

Kteri ajdovo setev grajajo in menijo, da bi belo žito brez nje več dalo, ter toliko več, da bi jo namestilo, se kar zlo motijo, in s tem tudi čebelam nar boljši pašo odvzamejo. Obojo zmoto bi spoznali, če bi sami poskusili. Ni res, da se njive moč pri nas ne da ohraniti, če dvakrat v letu pridelke donese. Sej vsaki njivi tega tudi ne naložimo.

9. Sirek potrebuje enake zemlje in enacega obdelovanja kakor korúza, in je dvojin: kepast in metlast. Semena ima obilno, moko rudečo, za kruh ga ne rabijo, ampak raji za oblodo prešičem in za pičo kuram. Iz stebel metlastega delajo metle. Seje se redko, kakor turšica ali malo gosteji, in takrat ½ mernika na oral.

V Afriki imajo čern sirek, ki ga durbo imenujejo, in čern kruh iz njega.

To so zdej žita, ktere pri nas sejejo.

Kar kúp žitatiče, je sploh rèž tretji del cenejši od pšenice, ječmen polovico, oves tri dele, korúza in prosó šteje kakor ječmen, ajda pa malo manj od ječmena. V posebnih okoljšinah vendar ta kup ni stanoviten.

43. Sočivje.[uredi]

Sočivje imenujemo take pridelke, ktere za zernje stročje delajo, namred grah, fizol, bob, lečo, cizaro i. t. d.

1. Grah, kterega je več plemen, drobni in debeli, okrogel in ploščat, mehkega in jednega stročja, in terdega za nas ne jednega. Pri nas pogostem sadé sladkorca, ki se zernje s stročjem jé in veliko zaleže, in unega, ki je samo zernje za jéd.

Seje ali sadí se večkrat v letu, ker naglo raste in da ko pervi mine, se drugi začne, in terpi tako do jeseni; sadí se nar prej spomladi, ko se mraza ni več bati, redko, da je bolj poln in v versti, da sapa in solnce do njega more in mi do stročja, v dobro gnojeno, posebno apneno zemljo ali slinjevko, bolj rahlo in suhotno, močno ne letas gnojeno, solnčno njivo, postavim, na krompiriše v versto po dlan vsaksebi, in ped versto od verste, in se mora z vejami nakoliti, da se v rasti poprijema, visoko zraste in obrodi.

Mol jé rad zrelega, srovega pa ptiči, posebno golobi.

2. Fižol je več plemen, nizki in visoki, okrogli, podolgovati, drobni, debeli, rudeči, beli, pisani, zeleni, rumeni, sladkorec in ne sladkorec, s stročjem jédni, in ne, i. t. d.

Sadimo ga mesca maja ali velecega travna, ko se mraza že ni bati, ki ga kmalo umorí, nar raji med korúzo in krompir, tudi včasi samega, redko, da je bolj poln, po pet, šest zern v eno gnjezdo ali v eno jamo, da je potlej germ poln stročja. Visokemu pristavijo kole, da se na nje (vselej od desne na levo) ovija. Sladkorca, ki ima stročje za jéd, nar raji imajo, ker veliko zaleže, in je prijetna jed. Tak je ali rudeč, ali bel, ali vmazano bel, ali pisan, in je v lahki, posebno apnéni; ne mokrotni, gorki in gnojni zemlji močno rodoviten in poln. Zori nizki mesca velicega serpana, visoki pa mesca septembra. Zernje je za jéd, slama za klajo.


3. Bob, debeli in drobni, ima štirivoglato steblo, mazinec debelo. Ljubi dobro pognojeno, ne zlo suho, bolj ilovčno zemljo, v kteri je dober del apnice. Seje se precej gosto, pol bolj od drobne korúze, kake 4 mernike na oral, spomladi, ko mrazi nehajo, in zorí proti koncu malega serpana. Stročje, zeleno, postane ob zoritvi černo, in zreli in nezreli je tečna jéd posebno za delavne ljudi, in bi bil se prijetniši, če bi zernje tako debele kože ne imelo. Pa koža odstopi in odpade, če ga z vrelim močnim lugom popariš, in ce nekaj casa v lugu v posodi, postavim, v loncu, pokit, stoji. Čez lonec se snažna ruta razpne, se na njo pepéla dene, in krop vlije, da se lug naredí.

Da ga mol, ki ga močno ljubi, ne je, vbranijo zlo dišeče rože, ki se v predal denejo, postavim, šatrajka. Slama zrezana je za klajo ali pa za gnoj.

Med bob sejejo koren, ki ga oplevejo in okopajo prej in potlej ko je bob zrel in populjen.

4. Leča je dvojna: rudeča in belkasta. Belkasta je veči in mečji in boljši, oboja ima zerno okroglo in ploščato. Jo sejejo gosto, ali v jeseni ali pa spomladi, po razorih v rèž, in zorí nekaj dni po žetvi rèži. Ne potrebuje gnojne in močne njive, ter bi ondi shobotala, semena pa malo imela in se torej tudi po kraji ne seje. Zernje je dobra in tečna jed, slama za živinsko klajo.

5. Cizara ima kosmato steblo in strok. V stroku ste ledve zerni, okrogle, ko je zrela rjava, z repkom. Če se mlad strok stisne, poči in se zvije. Seje se spomladi gostejši od boba na kakšin kraj v rahlo, peščeno, prejšnje leto pognojeno njivo, in zori mesca velicega serpana. Zernje ima terdo kožo, in se naj pred kuho v vročem lugu malo časa namaka, da koža poči in odstopi, in je potlej mehka in dobra jéd.

Tudi čičerko nekteri sejejo, ki je cizari nekoliko v rašči podobna, pa ni kosmata, in ima v stroku več zern ne okroglih ampak štirivoglatih in ploščatih. Je za jéd manj prijetna, in jo malo sejejo.

Vse sočivje, če ga je obilo, se dobro posušeno, mlati, zernje pa v suhem kraji hrani, da ne splesnije in ne zgoboví, ki ni potlej ne za jéd, ne za seme.


44. Korenstvo.[uredi]

Korenstvo so tiste rastline, ktere nar bolj zavolj njih koristnih korenin sejemo ali sadimo. Take rastline so; korún (krompir), koren, kolorabe, pesa, repa, i. t. d.

1. Krompir ali korún, več kakor petdeset mnozih plemen, je iz Amerike k nam prinešen, kjer raste divji, posebno v deželah Kili in Perú. Ta koristni sad hoče imeti dobro, bolj peščeno in apnéno zemljo in malo ilovce, toliko, da vlago ohrani.

Če hočemo obiln pridelk imeti, je treba njivo za krompir dobro pripraviti, v jeseni nar prej dobro globoko zorati in pred zimo pognojiti. Spomladi pa spet preorati, parst dobro zdrobiti, in krompir v sredi ali proti koncu malega travna, ne zlo globoko, v versto, vsaj poldrugi čevelj versta od verste, vsaksebi posaditi.

Ko tri, štiri pavce iz zemlje zraste, ga je treba opleti in okopati, in čez 14 dní, če je plevela, še enkrat; potlej pa, ko dobro ped zraste, ga dobro osuti, in do zoritve pustiti. Zrel je navadni sred mesca septembra. Jakopsčik pa, in tudi se nektere druge debeliši zgodnje plemena prej, že o s. Jakobu. ali kmalo potlej.

Ko se stebla začno zlo sušiti, se iz zemlje izkopa in v shrambo domú vozi. Če je dan izkopanja gorák, se krompir ne smé berž v hrame na kupe djati, ampak se pustí na zraku čez noč, da se shladi, scer bi se sparil, zadihnil, začernil in gnjil. V hramu je dobro peska mu za posteljo dati, in gledati, da na svitlobi ne bo, da solnce na-nj ne sije, ker bi od solnca zelen in gorjup bil. Tudi ni dobro visoko ga nasuti, ker bi se utegnil zgreti in spriditi.

Veliko jih je, ki krompirjevo zeljše (krompirjevec) porezujejo mesca augusta in ga za živali porabijo. Prepričal sim se vlani, da 1. tak krompir v pervi polovici mesca velicega serpana ali augusta porezan, ne raste in ne zori več, ampak zvene; 2. da krompir na ravno tisti njivi, neporezan je debeljši, krepkejši, bolj moknatin boljšega pokusa bil; 3. da porezani krompir nima ne dobrega pokusa, in ni stanoviten, ampak je rad gnjil, ali pa nekako gobov bil; in 4. da tak krompir, ker ni dosti zrel, ne more za seme dober biti.

Natorna postava je, da vsaka rastlina po perji in steblu diha, se poti, živí, raste in zorí.

Za seme je bila večidel navada krompir rezati in vsakemu koscu dva ali narveč tri očesa pustiti, in take kosce za seme malo zveniti djati. Drugi svetjejo cele krompirje srednje debelosti, krepke in zdrave saditi. Skušnje o tem učé:

1. Celi krompir saditi, je postava natore; rezati ga na kosce, je učila le varčnost. So nektere sorte, kraji in letine, da včasih tudi dobro obrodi zrezani krompir, — ali kdor je naj manj 5 let oboje poskušal, se bode prepričal, da celi krompir dá naj veči in naj boljši pridelk. Naj bolji za seme je srednje debelosti.

2. Zrezani krompir, če ima več kakor dve očesi, pa malo mesa, raste slabo, in ima malo drobnega sadiú. Če se mu pa obilo mesa pusti in bolj zastavnih očes, raste dobro in obrodi obilno.

3. Če je krompir bodi zrezan ali cel že kali pognal, in še kali, kar se prav lahko zgodí, odlomijo, raste slabo in ima malo.

4. Med celim krompirjem srednje debelosti, zdravim in krepkim z malo očesi 4, 5, in med zrezanim z dvema očesoma in obilnim mesom nisim v pridelkih posebno velicega razločka spoznal, ne v pokusu ne v plenu.

Če je tedej zrezaní krompir, s preveč očesi in malo mesom, ali pa z odterganimi kalmi, ali pa morebiti da vlani dosti zrel ni bil, malo dal, je lahko verjeti. Tudi to smo vidili. Pa tudi celi bi ob takem ravno tako storil. Pervi živež kali je krompirjevo mesó; če je kal veliko, mesó pa malo, mora oslabeti. Če je veliko otrok, pa malo mléka, ne morejo krepki biti.

V dobri zemlji vsajeni, dobro oskerbovani krompir ima v vsakem gnjezdu ali germu od 6 — 12 lepih krompirjev.

Bolezin krompirja sploh je gnjilost, ki seje poredkem veliko let že vidila, zadnje leta pa nekako kužna postala in žuga nam ta koristni sad vzeti. Bog daj, da bi se mogla kako ta nesreča odverniti. Če bi se pa ne dala, bo treba korúzo, sočivje in korenstvo bolj saditi ali sejati.

Gnjiloba krompirja se je dozdej sosebno v sredi mesca velicega serpana pokazala, in na novo gnojnih in debelih njivah bolj od lahkih in ne na novo gnojnih. Torej je prav, da se bolj zgodnje plemena sadé, ki dozorijo že do tistega nevarnega časa, in pa na bolj lahak, peščen in ne letos gnojen svet, dokler ta ujma ne mine.

Smo vlani več krompirjevih stebel, ki so začele medleti in černiti se, od zgorej do korenin preklali, in v vsakem blizo korenin belega červa najdli debelosti, kakor so, postavim, v moki. To da ti červi so gotovo le nasledek gnjilobe, ne pa vzrok bolezni.

Gotove skušnje o gnjilini krompirja so pa téle:

1. Zgodnje sorte krompir, to je tisti, ki je dozorel že okoli sv. Jakoba, je gnjil leta 1849 le malo, pozneje leta pa ni gnjil clo nič.

2. Do perve polovíce mesca malega serpana je bil krompir povsod čisto zdrav viditi. Začela se je gnjilina (da je krompirjevec začel veniti) okoli sv. Jakoba ali pa še le okoli sv. Lorenca in še pozneje, in vselej po tem, ko je dalje časa deževno vreme bilo. Več ko je bilo hudih ur, in če je berž za njimi sonce zlo pripekalo, huji se je ob tacih letinah gnjilina prikazovala.

3. V suhi in gorki ali bolj peščeni zemlji krompir manj gnjije, v merzlomokri in ilovnati zemlji se prikaže gnjilina nar huji.

4. Na presnem (frišnem) gnoji krompir rad gnjije, in bolj ko se mu s tacim gnojem gnojí, huji gnjije.

5. Če se krompir gosto sadí, bolj gnjije; če se redko sadí, manj gnjije, ker sapa zamore krompirjevec bolj prepihati.

6. Nar bolje ga je plitvo saditi, to je, le 2 do 3 pavce globoko; toda pozneje ga moraš dobro okopati in stebla debelo z zemljo osuti.

7. Prej ko krompir sadiš, prej bo dozorel, in gotovši ga boš otel kužnemu času po sv. Jakobu.

8. Nar bolje se obnaša krompir, ki ni predebel pa tudi ne predroben, ampak tak, ki po 3 do 5 lotov vaga, posebno če ga na zrak (ljuft) deneš, da se osuší ali popolnoma zvene, preden ga sadiš.

9. Če se mu o sv. Marjeti ali se pred krompirjevec (perje) poreze, se zlo obvarje gnjiline, krompirja pa se po tem manj pridela, ker bolj droban ostane.

10. Dobro mu tekne in ga gnjiline varje, ako ga večkrat okopavaš in osiplješ, posebno kmalo po dežji.

Ako tem skušnjam še pristavimo, da se je že večkrat iz vsajenega bolnega krompirja zdrav pridelal, — da je tudi Amerikanski in iz semena izrejeni krompir gnjil, — da mnogotere mešanice z apnom, sajami, pepélom, mavcom (gipsom) i. t. d. mu niso nič zoper gnjilino pomagale, se moramo iz vsega tega prepričati, da krompirjeva bolezin le iz vremena izvira, ki posebno za krompir, pa tudi za nektere druge sadove, ze več let po sv. Jakobu kužna postaja.

Ker se pa z vremenom ne moremo vojskovati, da bi ga odgnali, kaj nam je tedaj storiti, dokler nismo gotovi, da je kužno vreme minulo? Pameten kmetovavec bo troje storil, on bo namreč:

1. se ravnal po nasvetovanih deseterih ravnilih,

2. bo tačas manj krompirja sadil, ko druge leta,

3. namesto njega pa bo več turšice in bôba sadil, ki sta nar boljši namestnika poterjena.

Turšica je med vsimi sadovi nar imenitniši; turšica je prav blagoslov božji za človeka, ali človek noče tega blagodara po vrednosti čislati, ker je s slepoto vdarjen.

Turšica dozori in rodi povsod pri nas; laže se, kolikor je dolg in širok, kdor tají, da to ni res! Da pa dobro rodí in dozorí, se ne smejo le za poskušnjo kake zerna saditi, ker turšica, da pleni, se mora v večih rajdah saditi, da je je več skupej; tudi ni prav, ako se v bolj merzlih krajih turšica pôznih sort sadí. Če se pa turšice cele njive sadé; če se izbere taka sorta, ki v 3 do 5 mescih dozori in je že bolj ojstrega vremena vajena (kakor je koroška, ribniška i. t. d.); če se sadi v bolj sončnih krajih in bolj v zavetji; če se ji gnojí z bolj presnim (frišnim) zlasti s konjskim gnojem, ki zemljo bolj ogreje — se bo turšica tudi v bolj merzlih krajih kmetovavcu v hvalo obnašala.

Ako med turšico še zgodnega fižola sadiš, boš pridelal na enem oralu trikrat več živeža, kakor ti ga krompir v nar boljši letini da. Tam pa, kjer turšica ne dozorí, je bôb nar boljši namestnik krompirja.

Bôb rodi bogato tudi v severnih krajih, in bolj ko se mu gnojí, več se ga pridela. Bôb je tečna jed, zdrava jed, dobra jed.

Pridelovati so ga pri nas nekdaj veliko, in so bili z njim zadovoljni, dokler ga ni krompir spodrinil, kakor ga se dandanašnji v grofíi Kent na Angležkem pridelujejo in se dobro počutijo pri njem. Kaj nam je začarano (zacoprano), da rogovilimo le po tujih, neznanih, malvrednih sadežih, to pa, kar je pred nami, kar smo že za dobro poskusili, za to nam pa ni mar?!

Bôb med krompir sajen se prav dobro obnaša, in če se krompir spridi po gnjilini, nadomestuje bôb zgubo njegovo. Zato so hvale vredni tisti kmetovavci, ki med vsaka dva krompirja en bôb sadijo, in si na to vižo gotov pridelk zavarjejo.

Ozimine slabo obetajo marsiktero leto; vse upanje kmetovavca je dostikrat obernjeno na jesenske pridelke; zato bodimo skerbni sedaj, da se ne bomo kesali pozneje; ravnajmo se po gotovih skušnjah, ne po svojoglavni termi, da se rešimo prihodnjih nadlog!

2. Koren je belega, rumenega, debelega, in drobnega sadú ali plemena, in potrebuje globoko orane, dobro gnojne zemlje, ker dolge in debele korenine dela in veliko živeža potrebuje. Ga sejejo med ječmen in bôb, in ga po tem ko ječmen ali bôb z njive pride, še posebno oplevejo in enkrat, še boljši pa dvakrat rahlo okopajo. Seje se kadar jari ječmen vali bôb, in zorí proti koncu mesca septembra do srede oktobra. Če se pa v jeseni, postavim, v ječmen seje, zraste do zoritve ječmena že precej, in je potlej veliko debeliši od spomladnjega in prej zorí. Ravna se ž njim kakor s pomladnjim. Vsa živalda ga rada jé, in tudi konjem je zlo tečin in zdrav, pa konščjek po njem grozno smerdí. V dobri zemlji zraste debel in je prijetna jed za ljudi in živali, posebno za svinje in konje; vendar ne namesti krompirja, kislo repo pa, ako se zriba in skisa, kakor repa. Hrani se v hramih, kakor krompir, kjer ni ne premerzlo ne pregorko, ker v mrazu bi zmerznil, v gorkoti pa spuhlil in rastel.

Korenovo seme se naredí drugo leto, ker je koren dveletna rastlina, kakor kolerabe, pesa in repa, in zorí proti koncu mesca velicega serpana. Se posadí spomladi, ko mrazi nehajo, nar lepši in nar krepkejši koreni, pa ne nar debeljši, na dobro grêdo in veliko semena naredé.

8. Kolerabe so podzemeljskem nad zemeljskem oboje več plemen: bele, rumene, rudeče i. t. d. Hočejo globoko orano in močno pognojeno rahlo njivo imeti, in zrastejo v taki zemlji zlo debele. Zunanje so s perjem vred za ljudi v jed, in znotranje ali podzemeljske za ljudi in za živino. Seje se seme mesca sušca in se potlej male rastlinke presajajo proti koncu mesca maja do srede kresnika in so zrele proti koncu mesca oktobra, pa se jedó se veliko prej. Staro seme je boljši od mladega. Hranijo se v shrambah, kjer ni ne premerzlo, ne pregorko na suhem kraji kakor koren in krompir, in ostanejo dobre do spomladi. Nekteri jih v zemlji pusté in sproti pučejo.

4. Pesa, bela, rudeča, pisana, potrebuje takih njiv, kakoršnih kolerabe. Seje ali sadí se mesca sušca, in se presaja mesca maja, ali pa ne. Nepresajena zraste lepši in debeljši. Rudeča in pisana je za salato pozimi, mehko perje pa, bele, rudeče in pisane namest oprešnega zelja poleti, in zaleže tudi za živali, posebno za svinjé; pa se ne sme ne prezgodej ne preveč obirati, če hočemo debelo peso zrediti. Če je pa perje poglavitni namen, naj se obira; vender ne preveč, da tudi perja prenaglo ne zmanjka. Če se po pameti obira, se dobi dovolj perja in tudi še precej lepa pesa. Bela pesa ima veliko sladkorja in delajo iz nje sladkor, ko tako peso že zrelo na drobno zrežejo, sok iz nje iztisnejo, in tak sok kuhajo in prekuhujejo in čistijo, dokler na zadnje sam sladkor (cuker) ne ostane.

Pesa je zrela proti koncu mesca oktobra in se v shrambi, kakor drugo korenstvo hrani, in ostane, posebno bela, dolgo časa dobra piča za svinjé in živino. Je torej posebno vsega priporočevanja vredna, ker veliko zda in zaleže, in se živalda z njo dobro redi in vpita: krave dajo po nji veliko mastnega mleka, in nobeno korenstvo se dalje dobro ne ohrani. Po druzih deželah, posebno na Belgiškem, Holandskem, v Švajci, na Češkem in semtertje po Nemškem jo zavoljo tega zlo sadé.

5. Repa podolgovata in okrogloploščata ljubi rahlo, ne zlo suhotno, pa dobro pognojeno njivo. Gnoji se pred setevjo. Seje se od srede do konca mesca malega serpana; poprej vsejana je rada terda, kitasta, lesena in grenka. Zori do s. Lukeža. Ko že šest peres ima, se opleve in okoplje in okoli korenine malo zemlje odvzame, da potlej repni koren ne v zemlji ampak nad zemljo zraste. Če bi potlej se plevelna bila, se 14 dni pozneje še enkrat opleve in okopa: potlej pa pri miru raste do zoritve. V dobri zemlji in ne presuhi jeseni zraste zlo debela, da ima po 8 — 10 funtov, ki je dobra piča za živali in dobra kislina za ljudi, ki se namreč zreže v kadi, se potlači in skisa.

Sovražnice ali škodljivke repe so gosence, ki ji včasi vse perje snedó, da same rebra ostanejo. Živo apno te merčese včasi pokončá, včasi voda kuhanega orehovega listja, včasi terpentin, ko se z njim po njivi razpostavljene vejice namažejo, in hud duh daje.

6. Še druge korenstva: zélena, redkev, čebula, česen i. t. d. potrebujejo enake zemlje, enacega obdelovanja, kakor repa in pesa, in so z vsimi poprejšnjimi vred dveletne rastline, to je take, ki se le drugo leto seme naredé.

Tukaj je véditi treba, da ko se te rastline za séme sadé, mnoge plemena ene baže vkupej ne smejo biti, da se ne oženijo in ne zveržejo. Tako postavim, kolerabe in zelnate glave blizo vkup ne smejo biti; tudi bela in rudeča pesa ne; ravno tako, repa, gorčica in redkev ne vkup; ne česin s porom, ne salata mnozih plemen i. t. d.; ker bi po tem seme ne bilo ne zelje, ne koleraba, ne bela, ne rudeča pesa, ampak nekaj druzega kar ni ne to ne uno, in po tem za nobeno rabo. To mora toliko vsaksebi biti, da spolovni prah ne pride do svoje žlahte. Če hočemo lepe rastline enega plemena imeti, ni le za dobro zemljo, ampak tudi za pravo in dobro seme skerbeti.

Zorijo semena: repno, gorčično do srede malega serpana; (gorčično kakor plevél včasi z ajdo vred), kolerabe in zelje malo poznej; korenje in pesa proti koncu mesca augusta.


45. Zelnate in saladne rastline.[uredi]

Zelnate rastline imenujemo tiste, ktere zavolj perja sadimo. Tako je zelje in pa salata.

1. Zelje. Ga je več plemen.

Nar prej se mesca sušca seje zelno, nar boljši kake dve, tri leta staro seme tako, da pridejo rastlinke po 3, 4 pavce vsaksebi na dobro prekopano in z dobrim gnojem nar raji s kurjekom, pognojeno gredo. Taka greda se potlej pokrije z dračjem, da se mlade rastlinke pred kurami, pred ptiči i. t. d. obvarjejo. Pervo polovico mesca kresnika se zelne rastlinke na zelnik, ki je dobro vdelan in pognojen, dva čevlja vsaksebi presadé, nar raji po kakšnem dežji. Če pa do kresa dežja ni, se morajo vse eno presaditi, in jamice polivati in nekaj dni tudi rastlinke, dokler se ne primejo. Mlade rastlinke, dokler so še na pervi gredi, rade bolhe jedo in se tudi červi v koreninicah zaredé. Bolhe se z apnom ali sajami preganjajom, ali pa se en teden po pervi sevi še nekaj ondi zelnega semena priseje, da bolhe perve rastlinke popuste in na mlajši gredó, ki se jim prepusté; med tem pa une odrastejo, in bolham odidejo. Červi pa narede na koreninicah bunke in v njih prebivajo. Take bunke je treba pri presajenji otrebiti, da rastlinke potlej lepši rastejo in slave naredé. Kdor to opusti; ne bo imel lepih glav, ampak take rastlinke bodo imele po več majhnih in puhlih glavic, ali pa same vehe.

Zelje se na zelniku večkrat opleve in okopa, in preden je, kakor pravijo, v moki, malo s parstjo ospè. Moka na zelji, na sadji, na grojzdji, je neka bela reč, kakor dahlina na steklu. Ta se ne sme obrisati, scer ne zori. Nobena vinska jagoda, postavim, ne zorí, če se ji taka moka obriše, jagoda je po tem svitla, pa nikoli ne mehka in dobra. Ko na zelji spodnje perje rumenkasto postane in samo rado od glave gré, se obere in za živino porabi. Zori zelje mesca oktobra in se oberne nekoliko za sladko, oprešno zelje, nekoliko pa za kislino. Nar boljši je na zelniku nič druzega ne imeti zraven zelja, in mu dokler ne dozorí, zrak in solnce dati ali pustiti.

V dobri zemlji zrastejo zelne glave lepe in terde, ki lep pridelk dajo in hišo s kislino za celo leto preskerbé, ko se glave v kad zrežejo, potlačijo in skisajo.

Da se kislina pridno snažiti mora, je umnim gospodinjam vedeče, in jim ni čast, če se vsmradi in spridi.

Poškodne živali zelja na zelniku so červi in uší, ki jih je treba pridno obirati in končati.

2. Salate je tudi, kakor je znano, veliko plemen. Seje se v dobro pognojeno vertno parst, večkrat od sušca do kresnika, in ko naredí štiri precej velike peresa, se presadí v versto na ravno tako dobro pripravljeno čisto gredo, po dežji, se ve da, ali se ji pa priliva, da se prime in potlej lepe glave za prijetno poletno jed naredi. Da je pravega, dobrega semena zato treba, se tako vé.

Iz glav še tisto leto stebla pavec debele zrastejo in na verhu v več vejicah cvetje in potlej seme napravijo, ki mesca augusta dozorí, ki ga nekteri ptiči išejo in radi popijo, kar je treba varovati. Če nočemo pravo seme doma pridelati, kar je nar gotoviši, ne smemo za séme več plemen salate bliz vkup imeti, da se ne zveržejo, ampak vsacega plemena deleč vsaksebi.

Jesenska salata je kodrasta in gladka endivja, ki se seje o kresu, ali se prej, in se presaja kakor poprejšnja spomladnja ali glavna. Na dobri zemlji kmalo debelo raste in se po čredi poveže, da v sredi perje zbledí in kerhko postane, in se tako za dobro salato porabi. Kadar se taka salata na gredi reže, naj se en pavec nad steblom tako odreže, da serce v moči ostane, in berž bo po tem spet iz serca lepo rastla, in spet vdrugič za zalato služila, in v lepem jesenskem vremenu še vtretjič.

Da se morajo endivja in druge salate in druge mlade rastlinke v suši močiti, se lahko vé.

Za zimo je regrat dobra zelena salata. Ko se koreninice regratove v posode posadé, na gorkem hranijo, raste in se reže taka salata, kakor endivja. Tudi nekteri regratove korenine posušé, zrežejo in žgó kakor kofe, zmelejo in pijo, in tudi prodajajo.

Endivja in regrat sta dveletne rastlini in torej se le drugo leto seme delata. Cveteta višnjevo, dolgo časa, od kresa do konca velicega serpana, in seme narejeta, ki ga ptiči išejo. Spravlja se o sv. Jerneji, če ravno je ze nekaj semena davnej zrelega, nekaj pa se cvetè.


46. Predivnate rastline.[uredi]

Predivnate rastline so tiste, ktere imajo kožo ali lub in liko po steblu tako, da lakno in predivo dá. Tacih rastlin je pri nas sosebno dvoje: lan in pa konoplje.

1. Lan, ki je dvojega plemena nam znanega: prezlej, kteremu zrele glavice popokajo, da se seme iztreše, in pa tisti, kterega glavice cele ostanejo, in se potlej starejo, da se seme dobí. Tudi je lan ozmec, ki se v jeseni seje in drugo leto zorí; in pa jarec, ki se spomladi seje in še tisto leto zorí. Tudi je se jesenšček ali ajdovšček, ki se ravno pred ajdo ali pa z ajdo seje in kmalo po ajdi ruje. Pripovedujejo tudi od večnega lanú, kteri enkrat vsejan potlej vedno iz korenin raste, kakor trava, in se mora torej požeti, ne poruvati; pa jez še tacega nisim vidil.

Ozmec sejejo v jeseni zgodej, že v drugi polovici velicega serpana, in čez zimo ostane. Spomladi, če je nekaj časa proti koncu svečana ali sušca gorko, da lan začnè muženiti in rasti, kar se do pod snegom godí, potlej pa sneg skopni, ojstra burja brije, pozebe. To se pri nas na Dolenskem, kjer je gorkeji svet in vreme nestanovitno, velikrat prigodí. Jarega sejejo spomladi, kadar zima mine, in oboji cvetè drug za drugim z višnjevim, nebeškim cvetjem od začetka rožnika ali proti koncu velicega travna, in zorí proti koncu mesca kresnika.

Globoko zorana, malo mokrotna, pa ne mokra, malo ilovčna, vlažna zemlja, ne tisto leto gnojena, posebno deteljše ali krompiriše, je dobra za lan. Njiva taka mora kar nar bolj plevela čista biti, in tako zdrobljena, kakor za prosó. Razori naj ne bodo globoki, da se mokrota ali vlaga preveč ne oceja. Na taki njivi zraste lep lan, ki morebiti med vsimi druzimi rastlinami nar veči dobiček dati zamore. Seje se malo gostejši kakor od rèží en mernik na oral, in nar boljši več let staro seme, ki je boljši od mladega, kar veljà od oljnatih semen sploh, od zelja, repe, goršice, ženofa i. t. d.

Berž ko lan pet pavcov visok zraste, ga je treba pleti, in če se poznej še kaj plevéla pokaže, spet, in ne bilo bi napak ga s kakimi serpicami okopati. Če kaže, da bo lan gost in velik, in se je bati, da bo polegel, mu je treba velikih vej semtertje nasaditi, ker vreden je, da se mu ta skerb dá.

Zdej, preden lan zorí, je treba pred očmi imeti poglavitni namen, kterega ima gospodar z lanom; to je, ali seme, ali predivo. Če je seme poglavitni namen, je ozmec na semenu bogatiši in za olje boljši. Če pa predivo, je prezlej in jarec boljši, za seme pa slabši. Potlej pa če hoče predivo za poglavitno reč imeti, ga je treba porovati, ko seme ni se popolnama zrelo, ampak še malo mehkotno, zato ker je tako predivo močnejsi in lepši. Če je pa seme poglavitna reč, bo predivo slabši in manj lepo, ker se mora čakati, da bo seme zrelo; nezrelo seme namreč malo olja dá. Tudi sejemo lan malo rejši za seme, gostejši za predivo. Prezlej vendar vse eno je nar boljši za predivo obemiti, ker se mora porovati, preden je seme popolnoma dozorilo, da seme ne uíde.

Ko pride čas lan rovati, se prezleju berž glavice osmukajo, ker bi suh se razpočil in seme bi ušlo. Drugi lan pa se naj posuši v kozolcu, in se potlej rafnjá. Seme se omlati ali izmane, in spravi, lan pa na rosenje pelje.

Rosí ali godí se lan ali v vodi ali pa na rosi. V vodi, gorki, stoječi, ki se da izpustiti in vsaki drugi dan nova dati, se nar manj v petih, šestih dneh zrosí, kar je treba že četerti dan dobro paziti ali še prej, da ne bo ne preveč ne premalo. Kadar lika od stebla rada odstopi, je izrosen: en dan cež bi bilo preveč. Na rôsi pa se rosí, ko se razgerne po senožetih ali praznih njivah. Potrebuje kake tri tedne; ko lika odstopi, je goden.

V vodi rošeni lan da belo, pa malo terdklasto predivo, na rosi je černkasto, pa mečji, za lepo prejo oboje enako dobro.

Angleži rosé lan po dveh novih znajdbah, kakor pripoveduje profesor gosp. dr. Hlubek, ki je vlani v kmetijskih zadevah obhodil Angležko. Bericht über die englische Landwirthschaft Gratz 1852. Eno rosenje je po nekem gosp. Schenku, drugo pa po Klausnu. On tako govorí:

„Po Schenkovem se suh in po enaki dolgosti izbrani lan v snopiče poveže, in v okroglate z vodo napolnjene kadi z dvojnim dnom pokonci postavi, in v ti vodi, ki je na 25 stopnic po Romirjevem gorkoméru sogreta, skoz 60 ur godí; po tem se posusi in dalje se ravna po navadnem z njim. Imenovane kadi imajo pa zato dvojno dno in zgornje dno ima več lukinj, ker so med njima cevi napravljene, skoz ktere sopuh gré, da vodo v kadeh greje.“

„Po Klausnovem se pa lan kuha nar poprej skozi 3 ure v nekem nemočnem lugu (pol funta sóde (lugaste soli) na 100 funtov vode), po tem se malo namaka v neki kislati vodi (1 funt žveplene kisline ali hudičevega olja v 100 funtih vode), po vsem tem se posuši in tare po navadnem. Tak lan je bel kot sneg, in se sveti kot svila.“

Pri nas, po stari navadi, se lan po tem, ko je izrosen, posuší in otare, da se predivo dobí in hrani. Predivo se po tem se mika na dobrih grebenih, da se praznje in ohlanci in hodník razloči, in vsako posebe ali sprede ali pa prodá.

Ako se laneno predivo mika po več dobrih grebenih, kterih zadnji je kakor iz nar tanjših šivank, in pa če se med mikanjem večkrat skozi in skozi z lesenim pravcom pridno pretolče, da se like v taki gorkoti bolj razdelé, se dá tako, laneno predivo tako lepo tanko dobiti, da je skorej lepši, kakor svila; česar sim se iz skušnje prepričal. Iz funta dobrega lanenega prediva se tako, pa z varnostjo, dobí, 6 — 8 lotov nar lepšega prediva. Kar se se dalej s predivom godí, ne gre več v te bukve; pa želeti je, da bi se vse take opravila natanko in razširno v posebnih bukvah popisale za podučenje ljudstva.

V več deželah, poslednjič tudi na Dunaji, so družbe se začele, ki skupujejo lan, da ga po novih znajdbah napravljajo.

Nar lepši predivo je iz lanú, in se da iz njega nar lepši in nar drajši tkanje narediti. Na Belgiškem, postavim, v mestu Brusli se zdelujejo tkarije, da 1 funt lanenega prediva pride veljati več od 300 gold.

Manj lepo pa bolj močno predivo dajo.

2. Konoplje, ki so za delovne ljudi, za močnejši obleko in za mnoge druge potrebe posebno v vodi boljši od lanine; za močne morske verví, za konjsko opravo, za močne mreže mora konopnina biti.

Konoplje potrebujejo zlo dobre, globoko zorane, močno pognojene, zlo zdrobljene, solčne, malo vlažne zemlje. Vsejejo se v sredi mesca maja, in če so za predivo, tako gosto, da pride kakor pravijo, pod vsak pavec zerno, in dasi tako goste vendar zrastejo po sežnji visoke in še veči. Semenske pa se redko sejejo med bob, korúzo, koren, peso i. t. d. in zrastejo pavec debele z veliko verhí kakor majhno drevó.

Konoplje so dvojega spola, to je, ene so možkega, ene ženskega spola, vsak sebi razločene; so namreč belice, ki redivni prah dajo, in černice, ki imajo zarodno seme, une so možkega, te ženskega spola: in ko so černice seme naredile, se belice popukajo in za lakno rositi denejo, černice pa ostanejo, da v njih seme dozorí, kar se godi proti koncu mesca velicega serpana, ali pa še teden poznej. Konoplje pa za predivo se tri ali štiri tedne prej pučejo, prec od začetka mesca velicega serpana, in se ravno tako kakor lan rosé, in potlej tarejo. Lan in konoplje se pred trenjem na peči, sušivnici imenovani, kar zlo posušiti morajo, da se potlej lože tarejo in pezdir raji od like gré.

Konopno seme mnogi ptiči ljubijo in ga kar veliko popijo. Scer pa jim malokaj škoduje, ker naredé močne, skorej lesene stebla, da jih le velik vihar in veliki nalivi položiti zamorejo, in so, kar to zadene, malo v nevarnosti.

Pri nas na Dolenskem rade rastejo in kmetje jih raji sejejo od lanú, ker bolj plenjajo, to je, več dobička dajo; in so manj v nevarnosti. Konopno predivo je močno, dolgo, in se da tudi tako lepo in tanko omikati, da je kakor lanéno in skorej svili enako; toda mora tako predivo skozi več, nar manj skozi štiri grebene iti, ki so čedalje tanjši, in zadnji je kakor iz tankih šivank; in med mikanjem se tako predivo na gladki in čedni klopi s pravcom na ostro večkrat tako pretolče, da se zgreje in like bolj razdeli. Dobí se iz tacega prediva hodnik, ohlanec in svili podobna tenčica, vse bolj terpeče od lanenine.

So še druge rastline, ki imajo predivnato liko, postavim, velike koprive, ki se dajo za predivo rabiti in toliko bolj, ker vedno iz korenine rastejo, in jih v nekterih deželah tudi ze za predivo obračajo, in iz tacega prediva lepo in terdno platno delajo, ki je scer manj močno od konopnine, pa močnejsi od lanenine. Pri nas pa jih ni se nobedin na debelo za predivo poskušal. Ravnati bi bilo z njimi kakor s konopljami. Tudi murbino drevo, in lipavo, in verbovo ima spodnjo mehko kožo in vlečečo, ki se dá v like razdeliti, iz kterih se močne vervi in debele tkarije naredé i. t. d.


47. Oljnate rastline.[uredi]

Veliko rastlin je pri nas, ki olje dajo. Med njimi je: lan, gorčica, ženof, mak, solnčnice, svinske buče, svibovna ali psikovna, vinske peške, brin, konopno seme, orebove, lešnjekove jedrca, i. t. d.

Ne bomo od vsih govorili, ampak le od enih.

1. Lan. Od tega smo ravno prej pripovedovali, da lanéno seme za olje mora dobro zrelo biti, in dá ozmec ga da nar več.

Pristavim še, da seme tako mora dobro suho in na suhem kraji hranjeno biti, in če je tudi staro, je tolikanj boljši. Laneno olje ni le za svečavo, ampak tudi za obertništvo silno potrebno.

2. Gorčica (Rüns). Pri nas divje raste in je plevél, ki se težko zatare, posebno v ajdi. Jo pa sejejo v več krajih tudi nalaš za olje in je dvojna: zimka in jarka, je repnega plemena, pa ne naredí debelih korenin, ampak visoko v več vej razrasteno steblo, rumeno cvete in stroke polne drobnega oljnatega černikastega zernja naredí, ki ga ptiči repniki ljubijo. Rahlo, dobro zemljo, kakor je za rež in ajdo, ljubi; pa tudi v slinjevki storí. Seje se zimka v jeseni mesca kimovca in kozoperska; jarka spomladi, ali pa z ajdo vred en mernik na oral, in zorí zimka proti koncu mesca maja, jarka z repnim semenom ali malo prej; ajdovščica pa z ajdo. Se vidi, da bi gorčica eno leto dvakrat zorila, in je vredna, da bi se pri nas, kjer tolikanj rada raste, zlo in dvakrat v letu sejala, ker en cent gorčice dá okoli 20 funtov olja, to je, peti del, in ostanjki so za živino in svinje.

Se mora malo v moči požeti, da se zernje ne stroši; potlej se posuší in omlati. Slama pa je za gnoj, če ni nič več zernja v nji.

Gorčici enak in enako oljnat je ženof; seme skeleče, ki služi v moko zmeleno, z ukuhanim vinom zmešano za ženof, ki je dobra prijed pri mesovji in scer.

3. Mak, solnčnice, svinske buče, zelno, repno seme,—vsih teh rastlin semena dajo dobro za svečavo, in makovo tudi za jéd koristno olje. Mak debeli naredí debele glavice polne drobnega, oljnatega semena, ki se zrelo rado skozi zgornje odperte luknjice iz glavice strese, da ga je treba že na njivi iz glavic v posodo prestreči. Mak s svojim prelepim cvetjem njivo krasno ozaljša, in v jutrovi deželi, posebno v Indii, kapce ali glavice se zelene načno ali ranijo, da belo mleko iz njih teče, ki se na zraku sterdi in zrijovi, ki mu opium pravijo, ki nar prej neumno serčnost, potlej pa zaspanost in v veliki meri vedno spanost naredi tistim, kteri ga vživajo. Zrelo seme pa nima nič tacih lastnost, in ga nekteri tudi za povitice rabijo, ki je mastno in sladko. Seje se spomladi mesca malega travna na dobro pognojeno, rahlo zemljo, in zorí začetka mesca malega serpana. Seme pa se dobro posuši in za olje hrani.

Druzih oljnatih rečí ne bom dalje popisoval: solnčnic, ki naredé veliko semena; svinskih buč, kterih mesó je dobra piča za živino in svinje, tode kmalo gnijo, seme pa olje da. Zelnega, repnega semena, svibovne, koščičevne, ki je les, zernje posušeno pa dobro za olje; vinskih pešk in brinja i. t. d. ne bom dalje razkladal. Vse te rečí dajo dobro in koristno olje, so pri nas domá, in od ptujih rečí, od laskega olja, postavim, kje raste, kako se ž njim ravná, da tako žlahno olje dá, nič ne govorim.


48. Kupčijske rastline.[uredi]

Vse dozdej popisane rastline so tudi kupčijske, ker se lahko prodajo; pa tukej imenujem kupčijske rastline tiste, kterih doma ali malo ali pa nič ne potrebujemo, ampak se obertnikom in kupcom prodajo. Take kupčijske rastline so: hmelj, brošeč (Krapp), žefran, regrat ali cikorja, tabak i. t. d.

Hmelj. Žlahni in dragi česki hmelj je bil od začetka divji, in je z obdelovanjem in oskerbovanjem požlahnjen. Pa tudi divji hmelj ima, posebno v dobri zemlji, koristne lastnosti, in pri nas na Dolenskem raste v gnojnih mejah tako lep, zal in dišeč, da bi ga od žlahnega težko razločil. Ga tudi beró, in po ceni olarjem prodajajo, ker za ol je potreben.

Žlahni hmelj pa potrebuje dovolj obdelovanja in oskerbovanja, terpi na eni njivi več let, pa ne plenja pogostoma.

Nar prej na deskem odločijo njivo za-nj, dobre bolj lahke zemlje, in kar je moč v zavetnem kraji; potlej jo v jeseni pol drugo ped globoko skopajo ali pa zorjó. V drugič jo z dobrim, starim gnojem pognojé in ga podorjó. Spomladi še enkrat zemljo zrahljajo in ali s poglavitnimi hmeljevimi koreninami, ali pa s postranskimi okoreninjenimi izrastki po tri sežnje vsaksebi nasadé in mu kole pristavijo, ktere globoko v tla zasadé, da se ne zvernejo, pervo leto manjši, potlej pa veči, daljši in močnejši. Postranski izrastki dajo še le tretje leto pridelek, poglavitne korenine pa že pervo. Ga je treba večkrat skerbno opleti.

Žlahni hmelj raste visoko in vsaksebi, kakor divji, in mu je treba močnih podporinj, da ne pade. Ko po mali Maši začne cvesti in nar bolj dišati, mu cvetje oberó, ga dobro posušé, in ali hranijo ali pa berž prodajo, če je kup po volji, ki je grozno nestanoviten. Bere se pa več časa, ker vès kmalo ne cvete, in le v lepem vremenu, in ne od rôse ne od dežja mokrega, da ob moč ne pride ali da ne splesnije in se ne spridi, kar se rado zgodi.

Potlej po bratvi se že prec v jeseni vse verví do tal porežejo, in za nastel domú zvozijo. Vspomladi pa koreninam, ktere so vlani hmelj dale, vse izrastke porežejo, da letos iz poglavitnih korenin drugi izrastki pridejo; pa tega dela se je treba učiti, da se prav storí, ker ga ne zna vsak. Vsako leto se okopava, pognoji in na novič nakoli.

Hmelj da v dobrem letu velik dobiček, ker se lahko in drago prodá, po 2 — 3 gold. funt lepega, suhega hmeljevega cvetja, in se ga na oralu v dobrem letu veliko pridela.

Morebiti bi nas divji hmelj, ki ga je pri nas tolikanj, da bi ga priden človek s pomočniki eno jesen v dobrem letu, kakor je bilo leto 1848, več kakor sto centov lahko nabral, če bi se nepotrebne meje posekale; po česko obdelovan bi se morebiti požlahniti dal.

Toliko bodi zadosti od pridelovanja hmelja.

Od žefrana, brošča, tabaka in druzih tacih rečí ne bomo nič govorili; ker 1. žefran veliko dela pa ne zlo veliko dobička dá, tako da tudi na Estrajskem okoli Kremsa, kjer nar lepši in nar boljši raste, se ne razširjuje; 2. brošeč ima se le tretje leto korenine za prodaj, ki lepo farbo dajo, pa tudi veliko opraviti dá in hoče dobro, bolj peščeno njivo imeti, na kteri bi rèž lepa rastla;

3. tabaka pa brez dovoljenja vikših ne smemo sejati in pridelovati, i. t. d. Nočemo tedaj od tacih rečí veliko govoriti; jih popisovati in priporočevati, od kterih vemo, da se jih naši kmetovavci poprijeli ne bodo. — Češminjev les da postavim tudi lepo rumeno farbo in mladi jesenov višnjevo. Pa take reči naj bi se v popisovanji naravnih stvarí pripovedovale, ki bi jih bilo tudi dobro v slovenskem jeziku popisane imeti.


Travnišine ali rastline za živalsko klajo.[uredi]

Razun dozdej imenovanih pridelkov potrebujemo tudi še klaje za svojo živino.

Taka klaja raste ali na pravih travnikih, ali na njivah, ali pa na spašnjah.

Bomo tukaj nar prej od pridelovanja klaje za živino na njivah, potlej pa od travnikov, in na zadnje od spašinj govorili.

49. Od pridelovanja klaje na njivi.[uredi]

Kar smo dozdej koristnih rastlin imenovali, ki na njivah rastejo, niso le za ljudi, ampak večidel tudi za živali koristne. Skorej vsi rastlinski pridelki na njivah, imajo tudi za živali kaj dobrega.

Žita, korenstvo, zelnate rečí, tudi zrezana slama in mnogi plevel so večidel za klajo živini, svinjem, konjem, ovcam i. t. d.

Pa bomo zdaj govorili še od druzih rastlin, ktere nalaš za živinsko in konjsko klajo na njive sejemo. Take rastline so: mnoge detelje, grahor, mnoge trave, zelstva, korúza i. t. d.

1. Mnoge detelje.

Detelj je več plemen, ter 1. Navadna domača tudi štajarska imenovana, rjava detelja, ki je med vsimi deteljami nar meči in za živino in za konje zelena in suha dobra, zdrava, redivna in prijetna klaja, posebno če ni premlada, ker mlade se rada živina preobje, jo napné in je zato nevarna; s slamo zmešana pa je neškodljiva.

Navadna detelja potrebuje globoko zorane, vsaj vlani dobro pognojene slinjevke, na solnčnem kraji, in gorkega in malo mokrega vremena. V peščenem svetu stori le v mokrem letu. Mavec (Gips) se ji posebno prileže, ko se ž njim pomladi, kadar že deteljno perje zemljo zakriva, na rôso, ali pa ob majhnem gorkem dežji poseva.

Nekteri jo s setevjo vred gipsajo.

Seje se zgodaj pomladi med ječmen, ali med oves, ali tudi med pšenico, i. t. d., tako gosta, kakor lan, na oral kacega pol mernika, ki se v suhem vremenu z brano zavleči mora. Med takim sternenim žitom je v senci, ki je sosebno potrebuje, dokler se ne vkorenini, kjer je poverhu sejana. Kar je tisto leto zraste, se kosi nar prej s sterniščem, potlej pa v jeseni po malem Šmarnu še kar zraste, in uno in to imenujemo sternišnico ali jarico.

Drugo leto je sama detelja. Dobro je, če se spomladi z brano dobro povleče, da se zemlja zrahlja; korenin ji brana ne poterga. Kosi se potem pervič, ko je detelja vsa v glavicah, to je, ko nar bolj cvete, ki je takrat tudi nar bolj sočna. To se godí proti koncu majnika ali pa v začetku kresnika.

Vdrugič pa se kosi v začetku velicega serpana, in se za seme pustí od druge košnje, kolikor je je za hišo treba. Če je pa za naprodaj, se pusti vsa njiva, da dozori, kar se godi pervo polovico mesca septembra ali kimovca; in ko je zrela, to je, ko so glavice černe in slama suhotna, se požanje, posuši in omlati in spravi. Nekteri jo za dom v glavicah hranijo in spomladi v glavicah sejejo; za prodaj pa jo sčistijo in samo golo seme napravijo. Kdor hoče čisto seme imeti, je treba glavice še posušiti, in potlej premlatiti, ali pa v kadí jih izstopati. Slama pa semenske detelje ne velja več za klajo. Tretjica, to je, tretja košnja je otava, in jo včasi raji podorjó, kakor kosé, ker je tudi dober zelen rastlinsk gnoj, ki ima redivne soli v sebi.

Posuší se deteljna klaja nar lepši v kozolcu; po tem ko pokošena na njivi dobro zvene, jo h kozolcom vozimo in v kozolce skladamo, še clo na debelo, kjer se lepo posuší in vse ohrani, kar dobrega ima. Zjutrej se potlej v senico spravlja, ko odjenja, da ni drobeča. V vročini se ne sme iz kozolca spravljati, da se ne obrije in ne zdrobi ali zmane.

Detelja ne izmolze njive, ampak jo zrahlja, in veliko solnatih rečí v zemlji obudi in stopi, ki so drugim rastlinam v korist. Na deteljšu je vsaka seva dobra tudi brez gnoja, če je le prej dobro pognojeno bilo; same korenstva ne storé brez novega gnoja; vse mnoge žita, pšenica, ječmen pa, in tudi lan.

2. Meteljka ali lucerna, tudi nemška in večna detelja imenovana, ker veliko let, 10 do 15 in še več let terpí, je enako dobra, kakor navadna, samo da je posušena malo terji; scer pa je posebno za konje še raji boljsi od navadne, ter zelena in suha; za živino pa bolji zelena, ki jo kaj rada jé in ji tekne. Meteljka je bolj rodovitna od navadne, hitro raste, in se na dobri njivi po štirikrat v letu, dvakrat za seno, dvakrat za otavo kosí.

Večidel se vendar ta detelja vsaki dan proti kosí in zelena poklada molzni živini, kteri prav dobro tekne. Ko je prišel gospodar s košnjo na zadnji konec njive, je na pervem koncu še spet ozelénela.

Ta detelja potrebuje posebno globoke, dobre zemlje, ker po sežnji dolge korenine dela, ki zemljo globoko zrahljajo, in veliko redivnih soli in rečí iz globocega v se potegnejo. Mora se potem takem za meteljko posebno globoko, kar se nar bolj dá, orati, in iz njive vès plevel skerbno iztrebiti. In zatorej, ker ta detelja globobo zemljo imeti hoče, peščen ali skalovit svet za njo ni. Če se v ječmen ali v rèž seje, se mora ječmenu ali rèží dobro pognojiti, ali pa vsaj kakemu korenstvu je moglo prejšnje leto dobro gnojno biti, za kterim se ječmen seje.

Seje se zgodej spomladi, kadar navadna detelja, pa bolj gosto po 10 meric na oral, in je boljši, da se z brano v zemljo za vleče, kar ječmenu tudi ne škoduje, ampak hasne. Zavleče se ne le v suhem ampak tudi v vlažnem vremenu, zato, ker bolhe seme rade snedó; v ječmen ali v rèž pa zato, da mlada deteljca, ki izhaja, senco ima, kar je tudi vsim takim semenom in rastlinam koristno. Če se potlej tako žito pleve, naj se varuje, da se s plevelom vred tudi meteljka ne izruje.

Kosí se od druge polovice maja včasih šest tednov ko cvetje naredí, in dá torej obilo klaje dobre, tečne in redivne (če se prestara in torej preterda ne kosi), tako da konji pri taki paši še ovsa ne potrebujejo.

Semena gospodar pri tako dolgo terpeči detelji za še dolgo časa ne potrebuje. Če ga pa hoče pridelati, pusti pervo rast, kolikor hoče, da ocvete (cvete višnjevo) in da dozori, kar se počasi godí, ne pred koncom malega serpana ali julia, in ž njo ravná kakor z navadno. Pa boljši je seme kupiti, kakor pa toliko klaje zavolj semena zgubití.

Tako deteljo je treba, če jo hočemo dolgo imeti, vsako tretje leto v jeseni dobro pognojiti; spomladi pa gnoj z nje pograbiti in domú na gnojnišče speljati; ali pa jo spomladi gipsati.

Na takem deteljšu potlej vse dobro storí, karkoli na-nj sejemo, bodi žito, lan ali kaj druzega, tudi brez gnoja. Samo korenstvu je treba gnojiti, detelje pa nobene na tako njivo dolgo časa, nar manj pet ali šest let ne sejati, ne meteljke ne druge, ker ne storí, dokler se dolgo časa njiva za deteljo živeža spet ne navzame, kar od vsake detelje veljá, da namreč detelja za deteljo na tisto njivo ne smé priti.

3. Laška ali rudeča, kervava detelja (Incarnatklee): jo tako imenujejo, ker ima cvetje rudeče kot kri. Ljubi lahko, dobro, bolj suho zemljo. V mokri, ilovci ne storí. Seje se nar bolj na kako sternišče v jeseni, sama kakor žito. Spomladi zgodej zraste, prej kot ktera druga, tako da že v pervi polovici mesca maja cveté in se kosí, da se potlej taka njiva še ali za korúzo, ali za krompir, ali za prosó, ali pa za ajdo tisto leto porabi. Kosi se namreč samo enkrat, kar tistim, ki malo klaje imajo, dobro v pomoč pride. Seje se je toliko, kolikor druge.

Za seme se odloči nekaj take detelje, ki je v dveh tednih zrela, in se po tem z njo ravná, kakor z drugo.

4. Turška detelja (Esparsette) je pri nas malo znana, pa vredna, da bi jo bolj poznali in čislali, ker dá med vsimi deteljami nar boljši klajo, in ima za ljubo tudi brežíno in slab kamnit in peščen svet, kakor nobena druga ne, in terpi tako dolgo in se dalje kakor meteljka. Apnéna zemlja ji nar bolj tekne, in dá obilno vsako leto po dve lepi košnji, posebno če se ji včasi s kakim živinskim gnojem pognoji, pa tudi gips ji je všeč. Seje se spomladi od srede sušca do velicega travna, in se kosí dvakrat, kakor navadna detelja, tode zraste bolj košata. Seme ima v strokih, kakor meteljka, in je debeljši, torej je je treba za seme skorej še enkrat toliko na mero. 5. Bela detelja, in rumena. Bela cvetè belo, rumena rumeno, in ste obe nizke kakor se najdete po travnikih; obe terpite veliko let in vsako tudi slabo zemljo za ljubo vzamete; lepši pa ste na dobri in gnojni; imate izmed vsih detelj nar več semena. Te dve detelji ste bolji za pašo, kakor za košnjo.

2. Grahor ali grahora.

Grahor je droben divji grah, ki ima stroke in drobno zernje, ki je nadležen plevél v žitu, posebno v rèžíi. Če se nalaš za klajo seje ali sam ali med rèž ali med rudečo deteljo, se seje spomladi takrat kakor grah na njivo, ki ni preveč pusta ampak še rodovitna in se pokosí do ajdove setve takrat kadar nar bolj cvetè. Potlej se pa še na tako njivo ajda seje. Je za vsako živaldo dobra klaja. Včasi se grahora detelji priseje, da se vsa ž njim prepreže, in je to oboje tolikanj boljši za goveda in konje. Je samo za eno košnjo, ker le iz semena raste.

3. Mnoge trave.

Sejejo se na njive za klajo tudi mnoge trave: divji oves, mačji rep, pahovka, kostrela i. t. d. od kterih vemo, da jih živina rada jé, in ji teknejo.

Semena tacih trav se dobé ali na senožetih, ali njivah, ali pa v štacuni, in se sejejo zlo gosto, kakor konoplje, ali pa še bolj, spomladi na dobro vdelane, pognojene bolj vlažne njive, kjer žito ne storí. Nekaj let bodo lep pridelek dale, posebno če se take mokrotne njive večkrat z apnom ali pepélom poštupajo. Tudi na druzih njivah bi take trave obrodile, če bi se jim z gnojem postreglo, posebno na bolj ilovčnem svetu. Včasi je kaka njiva tolikanj plevélna, da jo je koristno ob svojem času pokositi, in dobro klajo dobiti, potlej pa pognojiti in zorati in kake navadne in koristne rastline, postavim, korúzo ali repo na njo vsejati, in po repi ječmen ali oves z deteljo.!

Vse njive, ktere so za košnjo namenjene, bodi na njih detelja ali kaj druzega, se morajo dobro povleči, in tudi razori nekoliko spolniti, da bo povsod enaka rast in košnja lajši.

4. Zeljstvo.

Da je zelno, ali kolerabno, ali pesno, ali repno perje zeleno in suho dobro za klajo, posebno za krave in za svinje, je vsakemu znano. Če bi kaj tacega semena nalaš za klajo vsejali, bi taka klaja kaj dobra, zdrava in tečna piča bila za vso živino, posebno za molzne krave, ki bi po tem veliko mleka imele, in za svinje. V dobri zemlji bi take rečí tudi gosto kakor zelne rastlinke sejane kmalo velike zrastle, če bi se seme ne smililo, ki je drago. Kosi se enkrat, ker le iz semena raste.

5. Koruza za klajo.

V sušnih letih. ko je na travnikih malo pridelka, in se je bati, da bi pozimi klaje manjkalo, je dobro na kako ne davnej gnojeno, dobro, nekoliko ilovčno njivo korúzo, prav gosto kakor rèž, vsejati, ki berž zraste, in se pokosí, predin v kolenca gre, se posuši in za prav dobro klajo hrani. Nar boljši jo je z roko sejati pod lahko brazdo, če se njiva 14 dní prej globokeji, ob setvi pa še enkrat plitvo zorje in povleče.


50. Od pridelovanja klaje na travnicih.[uredi]

Travniki so pravi in stanovitni studenci klaje za našo živino, ki so vredni prav pridnega oskerbovanja, da nam veči dobiček dajo.

Travniki so dvojni, močirni, kjer kisla merva raste, in ne močirni, ki sladko klajo dajo. Močirni se dajo včasi v sladke, sladki pa tudi, iz zanikernosti, v močirne spreoberniti. Sladki so boljši od močirnih.

Bomo nar prej od močirnih travnikov govorili, potlej pa od nemočirnih, in se posvetovali, kaj da je treba v unih in teh storiti.

1. Močirni travniki. V močirnih travnikih raste loček, cedilje, preslica, včasi terst in druge kisle trave, ktere močir ljubijo. Ta kislina pride od stoječe sparjene vode, v kteri se rastlinske korenine počasi skisajo. Taka merva je terda, pusta, in po gnjili vodi smerdí. Konji jo prisiljeni jedó in shujšajo, včasi uší po taki klaji dobé, in postanejo, če druzega nimajo, zlo meršavi. Ovce od take klaje zbolé in poginejo. Tako mervo je na močirjih že težko posušiti in iz travnikov izpravljati, in je veliko manj vredna od sladke.

To popraviti, če je mogoče, ali če se splača, si pridni kmetovavec prizadene, ker po tem svoje posestvo zboljša.

Pa kako to početi?

1. Naj pregleda svoj travnik, kako leži in zakaj da voda v njem zastaja. Morebiti se dá to kmalo in ceno popraviti. Sim vidil travnike, v kterih še malo časa voda zastaja, in je na njih namesti poprejšnje lepe, sladke merve skorej sam redik, debel loček raste, ker so se namreč stari grabni zasuli in zarastli, in nikogar ni, da bi jih strebil. Zanikarnost je tega kriva, druzega nič.

Če pa grabna nikoli ni bilo, morebiti bi se dal brez velicega stroška narediti, posebno če bi tudi sosedje, ki imajo ondi travnike in ravno tako škodo terpé, pomagali.

Če bi kak viden studenčik, ali kak hudournik bil, ki močirje dela, se da tak travnik včasi prav lahko na suho djati, če se le od tacega studenca kaka brazda vreže in voda odpelje.

Če bi bile luknje po zemlji, se morajo poiskati in zamašiti.

Če so pa skriti studenci, ki močir delajo, jih je treba narprej poiskati in do njih prekopati in vse z okolišinami vred ogledati. Izvirek močirja najti, je vselej nar prej potrebno, potlej še le drugo, in bo umnega kmetovavca pamet učila, kaj in kako je po tem storiti in pomagati. Najti pa izvirek močirja, če je skrit, ni vselej tako lahko, kakor bi si kdo mislil; že v bregih je to težavno, veliko teži pa v dolinah.

Če so na travniku kakšne nižnine, da voda ondi zastaja, se, če travnik kolikaj visi, iz njega po grabnih voda odpelje, kar včasi clo malo dela prizadene; ali se pa v take nižnine parsi napelje: morebiti so zraven gomile, ki se skopajo in s tako zemljo travnik zravna.

Če bi bili travniki ob kakšnih rekah ali druzih vodah, da bi se ob povodnjah vode razlivale in potlej zastajale, se včasi ravno tako z grabnami dá pomagati. Take travnike, ki nizko leže, da se voda odtekati ne more, je treba počasi zvikšati, in torej tacih mahovnin ne požigati.

Kjer ilovca močir dela, naj se dobro pregleda, če bi se voda ne dala se kako drugač, brez grabnov z nar manjšimi stroški in nar hitrejši odpeljati, če lega ondotnega sveta ne brani. Po tem ko si vso lego in druge okolišne ogledal in presodil, odkopaj ilovco in morda najdeš, da lega ilovce ni zlo debela, in je pod ilovco svišč, pesek, kremen, kakor je rad, in prekopaj v več krajih ilovco, ki mokroto derži, do tacega svišča in če svet kaže, morebiti ne grabnov, ne druzega velicega opravila ne bo treba, ampak se bo preobilna zgornja mokrota kmalo po tacih prekopinah v svišč scedila in zgubila.

Če bi vse take rečí nič ne pomagale, ali pa se izpeljati ne mogle, in pa ker tudi grabni veliko koristnega sveta vzamejo, so Angleži z novo znajdbo svetu pokazali, kako se dajo (ne vselej, pa vendar veči del) močirni travniki in močirne njive, in cele velike ojkrajne naj bolj brez zgube sveta izmočiriti. Kako to? Angleži napravijo takim travnikom cevi, ki jih lončar naredi in dobro prežge, jih globoko v zemljo denejo tako, da posamezne cevi v eno poglavitno gredó, in po njih vodo odtakajo. Če svet kaže, da se to dá izpeljati in se splača, se izkopajo globoki grabni, kamor cevi imajo priti, ki se stikajo, — grabni, če je treba razno razpeljani, in če je svet v bregu, po strani narejeni, da voda prenaglo ne odteče, in se ceví ne zaspó, in na zadnje se vsi ali v poglavitin vodotok, ali pa v veliki komún snidejo, od koder potlej voda brez škode dalje teče. Če bi taki grabni plitvi bili, bi rastlinske korenine do cev prišle, va-nje zaležle in jih kmalo napolnile, ali pa bi v hudi zimi voda v njih zmerznila in led ceví razgnal.

Vse to, in kar je k temu treba, imenujejo Anglež drenažo, izmočirjanje, ki jo je pervi nek umen angležki kmet znajdil in svojo znajdbo srečno in dobro izpeljal. Od takrat se je začelo po te novi znajdbi čedalje več močirjev izmočirjevati.


Ker se drenaža čedalje bolj po deželah razširja v prid zemljišem, hočemo enmalo natančniši od nje govoriti.


Kaj pa je drênaža? bo radovedno marsikdo vprašal, kteremu še ni znano, kaj pomeni ta ptuja beseda.


Drênaža je angležka beseda in je napravljena iz besede dren (po angležko se piše drain); dren (drain) pa pomeni podzemeljski rov ali graben, v kterega so cevi (rovi) položene, ki so iz gline napravljene in po kterih se podzemeljska voda odteka. Drênaža (po angležko draining) pomeni po tem to delo, to umetnost, pokladati take cevi pod zemljo, to je, zemljiše drenažiti (drainen). Ker je v tacih rečéh, ki so občinstvo celega sveta, nar bolje, da ne kujemo svojih besed, ampak da ohranimo izvirno, ki je v vsih jezicih navadna, obderžimo tudi mi besedi drenaža in drenažiti toliko raji, ker se slovenskemu jeziku dobro priležete.

Če se vam pa, dragi kmetovavci, nova beseda podá, nikar ne mislite, da se vam z novo besedo tudi popolnoma nova stvar posiliti hoče. Kmalo bote vidili, da drênaža ni kaka čisto nova reč, ampak da je že stara, dobro znana, toda le drugač in bolj pametno izpeljana stvar. Da so si že od nekdaj naši umni kmetovavci prizadevali preobilo mokroto iz zemlje spravljati po odpertih ali zadelanih grabnih, je vsacemu znano.

Ko so pervi umni možaki se prepričali, da je preobila močirnost zemljišu v škodo, so skušali vodo odpeljati po odpertih grabnih, ker pervi začetek ni nikodar popolnoma. Al kmalo so se prepričali, da s takimi grabni se le ubrani zamok zemljiša, — škodljiva mokrota je pri vsem tem ostala v njem; kjer so se grabni rezali, se je veliko zemlje zgubilo, in obdelovanje zemljiša je bilo zavolj grabnov bolj zamudno, težavno in dražji.

Modra glavíca kakega kmeta, te napake vidši, si je djala sama pri sebi: kaj bi bilo, ko bi jez graben zadelal? — in lejte! s kamni ali šibjem in suhljado ga je začel zadelovati, z mahom ali slamo ga pokrivati, in čez vse to pa zemlje nasipati; naredil je več tacih grabnov, ki so že bolje odpeljevali vodo, brez da bi bil zemlje kaj zgubil in da bi na ravnem zemljišu obdelovanje njegovo mudivno in težavno bilo. Bilo je tako ravnanje — zakrivanje grabnov — velika stopinja naprej.

Ali pokazalo se je, da tudi tako zadelani grabni še niso bili tako dobri in dostojni, kakor jih je umen kmetovavec želel, zakaj kmalo se je zapazilo:

1. da tako zadelani grabni so le malo časa terpeli, ker berž ko je šibje ali suhljad, mah in slama sognjila, se je zemlja med kamne vdirala, je zaderževala vodotok, in zemljiše je bilo iznovega močirno;

2. večkrat take grabne iznovega delati, je prizadevalo veliko stroškov, kterih se kmetovavec na zadnje naveliča;

3. tudi taki grabni za velike zemljiša niso bili pripravni:

4. globoko obdelovanje zemlje po ti napravini bilo mogoče.

Vsim tim napakam tedaj v okom priti, je bilo treba še eno stopnjo naprej storiti, ker vsak kmetovavec vé, da rodovitnost mokre zemlje se ne dá po nobeni drugi poti povzdigniti, kakor s tem, da se, kolikor je moč, na suho dene.

Imeniten napredek je tedaj ta bil, da so začeli vodotoke delati iz žlebnatih ceglov (kôrcov). Iz začetka so mislili, da se dajo taki korci na dosti terdnem zemljišu naravnost na zemljo postaviti, — ali kmalo so se prepričali, da zemljo voda izpere in da kôrci po tem križem pridejo. To jih je primoralo, da so iz gline narejati dali ploše, ktere so v graben položili in na-nje potem po versti kôrce.

Ali tudi to ni bilo dosto stanovitno — in pred nekimi 10 leti so prišli angležki kmetovavci na misel: namesto kôrcov raji cele rore ali cevi iz gline napravljati, in tako je bila drênaža znajdena, ktera se z nepopisljivo naglostjo širi po svetu, in ktera tako močno povzdiguje rodovitnost zemljiš.

Velika dobrota drênaže je na Angležkem tako očitna in tako spoznana, da vsak najemnik pri zemljišu, ktero ima v najem vzeti, si to vselej izgovori, da mora drênaženo biti, scer ga ne vzame. Taka je tudi v Holsteinu, na Meklenburškem in Hanoveranskem, Začeli so jo že tudi v našem cesarstvu: na Češkem, v doljni Austrii, na Štajarskem in že tudi pri nas na Krajnskem.

Če pa drênažo tako močno hvalimo, ne smejo bravci misliti, da jo vsacemu in celò za vsako zemljiše priporočamo. Tega ne! ker znano nam je, da drênaža ni ravno celo za vsako zemljo, in da kterikrat zamore celo v škodo biti. Ali toliko je gotovo, da za večidel zemljiš je neizrečeno koristna; za tega voljo serčno želimo, da bi kmetje z lastnimi očmi nje dobrote se kmalo prepričati zamogli.

Za male kmete posamno, bi res rekli, da drênaža ni, ker bi jim preveč stroškov prizadjala; ali veči kmetije ali za več kmetov skupej ali za celo sosesko ali občino pa že zasluži živega priporočila.

Le škoda, da redko kje je najti prave soseščinosti, prave prijaznosti med sosedi, da bi eden druzemu radi pomagali in se ž njim združili, kjer veljá kaj občnokoristnega vpeljati. Če bi pa treba bilo, kaj dobrega spodriniti in sesedu vodo zapreti, da ne more na njegovo senožet teči, ali ma vsake sorte overe delati, da ne more preobilne mokrote iz svojega travnika odpeljavati, to se pa velikrat vidi in sliši.

Vendar upamo, da tako ne bo vedno ostalo. Pametni kmetje bojo spoznali, da v kmetijstvu se dá veliko rečí lože zboljšati, če se jih več skup združi, kakor če le kdo samotež tudi vse svoje žile napenja.

Po tem predgovoru pojmo k drênaži.

Pervo, kar nas bojo kmetovavci vprašali, je gotovo:

Kako in zakaj je drênaža koristna?

Da na to vprašanje odgovor dame, je treba, da dokažemo poprej: zakaj je mokrota zemljišu škodljiva?

Vsak kmetovavec ve, da je mokrota pridelkom škodljiva, — na kakošno vižo pa overa rast, tega ne ve vsak, in vendar je na tem spoznanju veliko ležeče. Prosimo za posluh!

Če mokro zemljiše bolj natanko preišemo, bomo narpoprej zapazli, da je merzlejši ali hladnejši kakor suha zemlja.

Merzlo pa postane zemljiše iz dveh vzrokov:

1. Pervi vzrok je puhtenje mokrote. Vsaka reč, ktera se suší, se hladí in postaja merzlejši. Oblecimo mokro srajco, in čeravno smo na gorkem ali na soncu, nas bo vendar hladila ali celo mrazila; dokler se na nas popoloma ne posušíi, — zakaj? Zato, ker je gorkote treba, da se tista voda, ki je v mokri srajci, zamore spremeniti v sopúh in v podobi sopúha izpuhteti ali izkaditi se iz nje. Od kod pa bo srajca tisto gorkoto vzela, ki je je treba, da vodo sogreje in jo spremeni v sopar? Iz života našega, nad kterem lezi. Kolikor tedaj srajčna voda gorkote potrebuje, da se posuší, toliko je nam vzame, in za toliko nam je hladneje ali celò mraz.

Ravno taka je z mokrota zemlje, ktera v podobi sopara vedno v zrak puhtí, če ni zrak tako merzel, da voda v zemlji zmerzne. Kolikor pa gorkote h temu puhtenju zemljišna voda potrebuje, toliko je nar poprej zemlji sami vzame. Zato bodeš polje, kterega zemlja pod brazdo je mokra, vedno merzlejši zapazil, kot suho polje, in hladnejši bo še celò poleti v veliki vročini, ker takrat nar več vode iz zemlje puhti, to je, takrat se nar hitreji suši.

2. Merzlejši je pa zemlja po mokroti tudi zavoljo tega, ker voda gorkoto nerada skozi se spuša. Napolnimo lonec z merzlo vodo, in skusimo jo od zgorej na pokvovu sogreti s tem, da na pokrov žerjavice denemo; lahko se prepričamo, da gorkota sila počasi skozi vodo gré, ker zgorej bo voda še zlo vroča, na dnu lonca pa je še merzla. Tega se tudi lahko prepričamo, če med merzlo vodo vlijemo vrele; če ne bomo obojne vode dobro pomešali, se bo merzla le počasi sogrela.

Iz te lastnosti vode vsak lahko zapopade, da na mokrih zemljiših v podbrazdino ie malo sončne gorkote priti zamore.

Mokrota zemlje izvira sosebno iz 3 vzrokov:

V nekteih krajih iz studencov. Dežnica in snežnica na gorah in gričih tako dolgo razpók in lukinj pod zemljo išete, da zadenete na tak svet, ki mokroto popiva, ktera po tem v nižjih krajih kot studenec na dan pride. Za to najdemo pod gorami povsod mnogo studencov, mnogokrat pa tudi mokrih zemljiš. Če na tacih mestrh svet ne visi, da bi voda ročno odtekati môgla, se napije vès svet krog in krog mokrote, in če je to veliko let terpelo, postane močirje v taki okolici.

Drugikrat se napravi mokro zemljiše iz dežnice in snežnice, če je lega takošna, da voda odtekati ne more, in je spodnja zemlja taka, da mokrote ne spuša rada skozi, ktere se po tem toliko nabere, da je sončna gorkota nikakor posušiti ne more. Še drugikrat močirno zemljo napravijo potoki in reke, če iz svojega toka ob povodnji stopajo, in je lega kraja taka, da delj časa voda odteči ne more. V tacih okoljšinah je pervo, da se struga reke ali potoka popravi. Strugo reke popraviti je pa drago delo; kaj tacega se zamore le deržava (cesar) lotiti. Dosti potokov in hudournikov pa je, pri kterih bi se dalo brez velicih stroškov veliko štoriti, ako bi se le soseske (občine) tacega potrebnega in koristnega dela marljivo lotiti hotle, s kterim bi se dale od ene strani povodnji zabraniti, od druge pa pomanjkanje vode odverniti. Ko bi soseske le to spoznati hotle, da je njih lastni dobiček, če bi vzajemno to popravile, bi jim dostikrat treba ne bilo zdihovati po vodi, da se jim je posušila, ali preklinjati povodinj, ki jim velike škode pizadevajo.

Da je pa zemlja močirna, se spozna:

1. iz nekterih zeliš, ktere se najdejo le na mokrih zemljiših. Take zeliša[4] so malo prida ali celò škodljive; žito na tacih zemljiših je slabo; kislo senó ni veliko vredno, živina ga ne jé rada, in če ga jé, ji nič ne tekne; sadno drevje medlí in se slabo sponaša;

2. močirno zemljiše se spozná dalje tudi iz barve zemlje; sosebno novo orana njiva je na mokrih krajih bolj tamne barve in se počasi suší; ob suši je tako polje polno kep in gruč, ki se sterdijo na soncu kakor kamen, da jih brana in valjar komaj premagata;

3. če na mokrem zemljišu le plitvo jamo skoplješ, kmalo jo bo voda zalila, ki ne odteka;

4. cela okolica že kaže, da je zemlja močirna; kolovozi na potih so vderti; zemlja je razpokana; zrak je merzel in vlažen; zgodaj jeseni in pozne spomladi je slana (mraz), če je še nikjer ni, je tukaj; sneg pozno kepni; poleti je v tacih krajih muh, brenceljnov in druzega merčesa, da je joj za ljudi in živíno; žabe regljajo, da je kaj; ovce hirajo, metljaji in vodenica jih morijo, in druzih bolezin je več kakor dosti.

Iz tega je očitno, da je posebno ilovnata zemlja tista, ktera potrebuje, da se po drênaži na suho dene, pa tudi za peščeno zemljo je drênaža potrebna, ako je podbrazdina mokrotna.

Tudi je dosto tacega polja, ki je poleti čisto suho in na kterem se ob prav vročih letinah še dokaj pridela; če je pa vreme navadno, ne presuho, stojí sad na takem polji vselej veliko slabeji in ob deljčasnem deževju gré pod zlo. Marsikdo bo morebiti mislil, da takošna mokrota, ki preide poleti, ni škodljiva sadežem, in da na tacih zemljiših ni drênaže treba, — ali možaki, ki tako menite, niste na pravi poti, zakaj rastljinam škodje posebno zimska mokrota, kadar zastaja pod brazdo, da je solnce osušiti ne more, in škodje toliko huje, kolikor bolj merzla in mokrotna je spomlad bila.

Ali pa ne bodo take zemljiša po drênaži presuhe? ali se ne bo po nji vsa voda pregnala, ktera je rasti potrebna? — bo morebiti marsikdo vprašal.

O tacih zadevah mora kmetovavec le skušnje pobarati: kaj one pravijo. Skušnja pa učí, da po podzemeljskih cevih, iz kterih drênaža obstojí, se le odpravi tista voda, ki je odveč, ki je tedaj škodljiva. Drênaža na pravem mestu in prav speljana dela čudeže na zemljišu! Na njivah, kjer poprej še ovsa ni bilo varno sejati, rase sedaj pšenica in repa, da je veselje viditi, in na senožetih, kjer je nekdaj le bičje in ločje raslo, se kosí sedaj po drênaži nar žlahnejši senó.

Vse to niso le lepe besede, temuč so zlate skušnje!

Orodje rezati drênažne grabne.

Povedali smo že, da po stari šegi napravljeni podzemeljski grabni so se radi vdirali, in ker je njih naprava tudi draga bila, je strašilo to posebno posestnike velicih zemljiš tako, da so jih opustili.

Če je treba bilo nekdaj vsak graben tako širok narediti, da je zamogel kopač v njem stati, se delajo sedaj grabni 4 do 7 čevljev globoki, pa tako ozki, da so zgorej k večim dvanajst, na dnu pa le troje pavcov široki, to je, ravno toliko široki, da le cevi v njih dosto prostora imajo, ktere se od zgor doli pokladajo, brez da bi treba bilo delavcu v graben stopati. Take ozke grabne rezati pa je le mogoče z lopatami, zato delo nalaš narejenimi.

Tudi kramp (Pikelhaue) se potrebuje, če je spodnja zemlja bolj kamnitna, da se z njim terdina razruši.

Če pa so v spodnji zemlji veliki kamni, je potrebno tisto orodje, ki se stopni cepín (Fusspikel) imenuje. Z žlebato matiko (Rinnhacke) se izrezana zemlja iz dna meče.

Kadar je graben izkopan, se mora zvediti: ali je potočje dostojno, to je, ali graben toliko viši, da se voda iztekati zamore. To se pa zvé na več viž:

1. kjer zemlja ni ravna, se to prav lahko zvé. Ko je namreč dno grabna čisto pocedeno, naj se napravi v njem majhin jez, 3 ali 4 pavce visok, da se voda zagradi; zajezena voda bo kmalo naznanila: ali je potočje dostojno ali ne. Tako naj se poskuša na več krajih grabna. Je pa graben suh, naj se vlije več škafov vode va-nj za ravno tako skušnjo, ali

2. naj se vzame lvelj (nevelj) (Schrottwage). Da pa lvelj zavolj majhnih neravnin na dnu grabna ne bo napčno kazal, je dobro, da se na dno položi letva (lašta), in na to še le lvelj. Če stopi kroglica iz svoje votline in se nagne navzdol, je to znamnje, da graben dosto visí.

Če se da veliko zemljiše drenažiti, je treba, da izveden mož poprej osnovo celega zemljiša načerta, ki se ima na suho djati, — potem se mora natanko preiskati, kje, kam in kako zemlja visí, in kako je spodnja zemlja vstvarjena in zložena.

Ker ima skozi pokrite podzemeljske cevi voda iz zemljiša odtekati, je tolikanj bolji, kolikor bolj se zamorejo grabni nagniti, da je potočje veči, zato naj se cevi položé vselej po nar veči stermini, ki se najde na tistem zemljišu.

Kadar se pa zemljiše na suho deva, je treba sledeče vediti.

1. En stok je občni stok (Haupt-Sammelort des Wassers), kamor se steka vsa voda iz druzih manjših stokov. Tak velik stok zna biti, postavim, memotekoč potok, ali je kak bajer. Kjer ni ne unega ne tega, se morajo dostikrat napraviti dolgi odkriti grabni, kjer se odpeljana voda po odpertem kanalu odpelje.

2. Razun tega občnega stoka so poglavne cevi ali nabiravnice (Haupt- oder Sammeldrains), ktere sprejemajo stranske ceví, ktere sušijo zemljiše.

3. Razun teh so se stranske ali sušivne cevi (Neben- oder Entwasserungsdrains), ktere vodo iz zemlje same sprejemajo in v nabiravnice peljejo.

Poglavne cevi ali nabiravnice (Sammeldrains) morajo, kakor vsak iz ravno rečenega lahko spozna, vselej na naj nižjem mestu potočja ležati, — če pa zemljiše ni ravno in ima globíne, je treba več tacih nabiravnic, to je, v vsaki globini ene.

Pri napravi nabiravnic je treba nato paziti, da se te ceví položé za nekoliko sežnjev od drevja ali germovja proč, da koreníne ne silijo v cevi in jih ne zabašejo. Tudi za stranske cevi je dobro, da niso blizo drevja. Ako bi tedaj imel graben blizo drevesa priti, naj se mu ogne v dostojnem ovinku.

Drênažne cevi pa morajo biti napravljene po celem zemljišu, čeravno zna biti, da so nekteri kraji poverh manj močirni viditi, — ali to je le na videz tako; na močirnem zemljišu je povsod mokro, čeravno na nekterih krajih je mokrota globokeje skrita.

Kako globoko naj se pokladajo cevi?

Gotova postava se o tem ne more dati, ker na lastnosti zemlje je nar več ležeče, in po ti se ravná bolj plitvo ali bolj globoko pokladanje podzemeljskih cevi.

Sploh zamore vendar tole vodílo veljati: ne spod 4, pa tudi ne čez 7 čevljev globoko. Navadno se pokladajo cevi 4 čevlje globoko.

Preplitvo drênažo napraviti ni dobro; skušnje so učile, da preplitve ceví veliko manj mokrote odpeljujejo kakor globokeji. Če se voda bolj iz globočíne odpeljuie, bolje je za koreninice trav, žita i. t. d.; saj skušnje pričajo, da korenine mnogih rastliin veliko globokeje v zemljo segajo, kakor se je dosihmal mislilo.

Na senožetih in sploh tam, kjer se ne orje, ali na vertih, kjer se globoko orati ne more, je dosto, če se ceví položijo 3 čevlje pod zemljo.

Kakošne so drênažne ceví?

Nar bolji so okrogle ceví, so tudi naj bolji kup, se dajo naj lože pokladati, so lahke in tedaj stroški vožnje nižji; težo zemlje, ki nad njimi leži, nar bolje nosijo, potrebujejo le ozkih grabnov in se le redko kterikrat zabašejo, ker voda sama trebi vse ostanjke, ki zastajajo od peska ali persti v njih, kar pri čevih, drugač napravljenih, ni tako lahko.

Vsaka cev je čevelj dolga, po potrebi en ali več pavcov v notrajni svetlobi široka. Glavne ceví, se vé, morajo širji biti.

Kjer se stranska cev v glavno cev izteka, se morajo ceví skleniti. To se zgodí, da se v glavno cev tako velika luknja vreže, da se stranska cev va-njo vtakniti zamore; tudi se znajo take ceví izpervega že v takem sklepu narediti, in take so prav terdne in terpè dolgo.

Za navadno je pa že dosti, ako se le pri poglavtiih ali velicih cevéh na tistem mestu, kjer se ima strenska cev v poglavno istekati, med dvema velikima cevkama toliko praznega prostora pustí, kolikor ga je treba za vtok stranske cevi; to prazno mesto se s kamnjem, rušo, mahom ali ilovco tako oboka (ovélba) in zadela, da zemlja noter padati ne more.

Naj pervo se začno velike cevi (nabiravnice) pokladati in scer tiste nar poprej, ki imajo nar več notranje svetlobe in kjer je graben na dnu tako širok, da zamore delavec v njem stati in cevi z roko pokladati.

So naj širji ceví nabiravnic položene, se začnó pokladati ožji; in za temi pridejo na versto še le stranske. Preden se pa polože ceví, je treba, da je dno grabna dosto terdno in lepo ravno pripravljeno, da se cevi dobro priležejo. Ker pa tisti, ki graben reže, ne more ravno tako natanko delati, da bi berž vse lepo ravno bilo, se graben s stopičem terdno potlači, ki se drênažni stopič (Drainstampfer) imenuje.

Je s stopičem, ki je iz železa napravljen in tako širek, kakor je dno grabna široko, graben terdo in ravno potlačen, se pokladajo ceví poredoma tako, da z eno cevjo vred se vselej en oklep položí.

Ker pa stranski grabni niso tako široki, da bi delavec zamogel v njih stati, je za pokladanje tacih cevi pokladnika treba, s kterim se ceví zasačijo in v graben pokladajo; izpoložene cevi sname delavec pokladnik in seže po drugo in tako naprej. Vajen delavec zamore v eni uri 350 majhnih cevi položiti. Zadnja cev vsacega grabna se z plošnatimi kamni ali ceglatnimi čepinami zadela, da ne more parst va-njo. V tacih močirnih krajih, kjer zemlja ni dosto terdna, je treba, da se dno grabna z ilovco zatlači in na-njo ceví položé.

Kakor hitro so po celem grabnu cevi položene, se začnè graben spet z zemljo zadelovati. te bi za to časa ne bilo, je dobro, ako se izpervega le za čevelj debelo zemlje nameče. Nikoli ni varno cevi ne zadelanih pušati, ker ne zadelane se lahko premaknejo ali razbijejo, če se kamnje na-nje vdere ali jih ljudje ali živina pohodijo. Preden se pa graben zadeluje, je treba ga še enkrat ogledati: ali leze cevi lepo ravno in terdno vkup staknjene, in ali so konci cevi, kjer se voda vteka, dobro zavarovani, da se ne zamašijo.

Nar pervo pa se začnó veliki grabni zadelovati in scer tam, kjer nar nižje ležé. te je drênaža v tako imenovani lahki zemlji narejena, je dobro, ako se cevi poprej z dobro ilovco pokrijejo, da drobna parst ne pada skozi špranje va-nje in se po nji ne zamaše. Kjer ni pripravne ilovce, naj se položi rušnja z zeleno platjó, mah, listje in enaka soderga čez cevi, potem se še le graben z zemljo zadela.

Nekteri so mislili, da je se bolje grabne deloma s kamni zadelati in tako z njimi drênažo se zboljšati, — ali kamni so nevarni, ker se lahko ceví razbijejo; tudi podražijo drênažo, ker bi se jih veliko potrebovalo, in so brez prida. Zdaj tedaj nihče več s kamnjem ne zadeluje grabnov.

Drugi pa mislijo, da je bolje živo parst ali brazdo spod, mertvíco pa zgor v graben zametati. Ker pa mertvíca, globoko iz dna izkopana, več let potrebuje, da rodovitna postane, je gotovo bolje, ako brazda ali živa parst na verhu ostane.

Zadenejo delavci, grabne kopaje na kamne, naj se izkopljejo, ako niso preveliki; so pa veliki, se morajo zdrobiti s smodnikom (pulvrom).

Kako pa pride voda v ceví?

Tako bo vprrašal marsikteri bravec.

Na dvojno vižo — mu odgovorimo.

Deloma po špranjah ali spéhih, ki so med cevmí; če so cevi še tako dobro vkup staknjene, ostanejo vendarle špranje med njimi, in ravno skozi te priteka nar več vode v nje. Skušnje kažejo, da dalje od špranj, kjer so cevi sklenjene, je ilovnata zemlja na vse strani razpokana, in po teh razpokah priteka deževnica berž v ceví. Iz tega se tudi lahko zapopade, kako da zamore v 48 urah vsa odvečna voda iz zemlje preiti, če je poprej se take dolgo in zlo deževalo.

Deloma pa tudi skoz ceví same voda rosí. Žgana in nepocinjena glina ni nikdar taka, da bi vode skozi ne spuščala. To očitno vidimo na nepocinjenih posodah za cvetlice; če jih postavimo v vodo, bo zemlja v njih sčasoma vlažna. Kdor tega ne verjame, se lahko prepriča, če vzame kakošno novo, visoko in ozko lončeno posodo (nepocinjeno); da voda va-njo ne more, naj jo terdno zaveže z mokrim mehurjem, in če hoče to se bolj obraniti, naj mehur okolj robú zamaže s kakošnim votom (kitom). Po tem naj postavi posodo v vodo. Če jo čez več dní odprè, bo vidil, kako z vsih krajev skozi posodo voda rosí, in na dnu je je že dokaj nabrane.

Kako delječ narazen naj se pokladajo cevi?

To se ravná po lastnosti zemlje, v ktero pridejo cevi.

V peščeni ali scer rahli zemlji, kjer se voda ložje steka, zamorejo cevi dalje saksebi biti, v ilovnati zemlji pa morajo veliko bliže skupej biti.

Preden se pa določi: kako delječ narazen imajo cevi priti, se mora poprej vediti: kako globoko se zamorejo grabni narediti in s kolikšnim potočjem (Gefälle). Na Angležkem so cevi, če so grabni 4 do 6 čevljev globoki, po lastnosti zemlje na njivah za 24 do 60 čevljev, na senožetih pa tudi po 100 čevljev narazen. Sploh se zamore rêči, da v močni ilovnati zemlji, če so grabni 4 čevlje globoki, je dosto, ako so cevi po 24 čevljev saksebi, v bolj rahli zemlji pa po 30.

Če se ceví predelječ narazen pokladajo, se ne osuši zemlja tako, kakor bi treba bilo, rodovitnost močno povzdigniti. Da se tedaj pravo zadene, je treba včasih ceví za poskušnjo položiti (Probedrains). V ta namen se namreč položite dve ceví toliko narazen, kakor se misli, da bi utegnilo prav biti. V sredi med njima se po tem zverta navpik luknja v zemljo, pa tako globoka, da ne seže celo tako delječ, kakor ceví ležite. Če se v ti luknji nič vode ne prikaže, je to znamnje, da ste ceví v pravi širjavi narazen; se pa prikaže voda, se morete bliže skup položiti.

Če se pa cevi preveč skupej pokladajo, prizadene to le veči stroške, brez da bi kaj več pomagalo.

Kako dolgi naj bojo vodotoki?

Dolgost ene rajde za drugo se ravná po širjavi ceví, po večem ali manjšem potočju, in po tem: ali so grabni bliže ali širje narazen.

Kolikor ožji so cevi, kolikor manj zemljiše visi in kolikor bolj narazen so grabni, toliko k raj si morajo vodotoki biti. Skušnja je učila, da ena rajda ne sme čez 150 sežnjev dolga biti, če notranja svitloba ceví le en pavec znese, ker scer voda ni v stanu popolnoma odtekati.

Kolikšno naj bo potočje (Gefälle)?

Kar potočje vtiče, to je, za koliko naj je zemljiše nagnjeno, velja skušnja, da je zadosti, ako zemlja pri 100 čevljih za 1 pavec visí; vendar je bolje na 100 čevljev 2 pavca dati, ker voda po tem toliko hitreje odteka; 6 pavcov pri 100 čevijih je pa že prav veliko potočje.

Še nekaj. Na koncu, kjer se ceví iztekajo, je dobro, dvakrat tako dolgo cev, to je, 2 čevlja dolgo cev položiti, da terdno leže in jih voda ne spodpira. Če to ni zadosti, je treba konec (iztočje) ceví s cegli ali kamni podzidati, včasih celo zid napravití, da vse terdno ostane.

Pri cevih, ki niso pod vodo, se včasih primeri, da miši, žabe, krote i. t. d. va-nje zlezejo in tako vodotok zajezijo. O tacih okoljšinah je dobro, med dvé zadnje ceví drateno mrežo djati, da žival ne more naprej.

Korist drênaže.

Naši bravci razumejo zdaj napravo drênaže. Toliko ložé se bomo po tem pogovorili o tem: kako pomaga drênaža in v čem obstoji nje korist ali hasen.

1. Ko je zemljiše po drênaži, to je, podzemeljskih cevih na suho djano, je deževnica prisiljena večidel v zemljo se stekati, in kar je je preveč, po cevih odtekati. Scer je po verhu odtekla in je gnojivne dele, ki jih v sebi ima, namest v zemlji pušati, saboj jemala; sedaj ostanejo v brazdi.

2. drênaža brani, da se ne more zemljiše zamočiti, ker podzemeljska voda po cevih odteka, tedaj ne more več kviško stopiti in zemljiš zalivati.

3. Zemlja postaja po drênaži bolj suha in rahla, in se potem takem lože obdeluje. Celò špehata ilovnata postane bolj perhljiva.

4. Eden nar večih dobičkov, ki se z drênažo doseže, je pa dalje ta: da je po podzemeljskih cevih zraku (ljuftu) vedno pot odperta pod zemljo in v zemljo. Saj vsak kmetovavec ve: koliko je zrak za vse rastline vreden in da iz zraka izvira velik del rodovilnosti zemlje. Ta dobrota, ktero druge polja vživajo le po verhu zemljiša, prešinva po drênaži zemljiša tudi od z notraj. Kolikšen dobiček!

5. Kakor gré zrak po cevih v zemljo, tako gre tudi gorkota; gorkota pa je, kakor vsak ve, tista moč, ktera obuja življenje v rastlinah. Če je bilo zemljiše poprej tudi o veliki vročini poleti spodej merzlo kot led, je po drênaži gorko, ne veliko manj kakor v tistih gnojnih gredah, ki jih vertnarji na vertih imajo.

6. V taki zemlji kalijo semena hitreje, vse hitreje rase in zorí. Skušnje so učile, da so žita za 8 — 14 dni poprej na drênaženih njivah dozorile kakor na druzih čeravno suhih.

7. Po drênaži postane gnoj še le prav rodoviten. V mokri zemlji je hlevski gnoj slabo strohnel in kar ga je v bolj tankih drobcah strohnelo, je poplavila mokrota; ravno tako so tudi košena moka, pepél, apno, guano i. t. d. poprej v taki zemlji komaj za pol toliko zdali. kakor zdajajo v drênženi zemlji. Kolikšen dobiček je spet to!

8. Drênaža, ie je razširjena po veliko zemljiših, je tudi za človesko zdravje koristna; terdovratne merzlice, ki so v močirnih krajih domá, so v Škocii po drênaži že skor popolnoma zginile.

9. Drênaža ne povrača le z dobrimi činži stroškov, ki jih je prizadjala, temuč tudi kapital, to je, vrednost zemljiša za tretjino, večkrat celò za polovíco, povikša.

„To je pač vse lepo in dobro, kar ste nam v hvalo drênaže tako na tanko razlagali, povejte nam pa sadaj tudi: koliko pa veljá ta reč? bojo naši bravci prašali. To je zares važno vprašanje, ker dobra reč tudi ne smé predraga biti, da se je lotijo gospodarji.

Tudi o tem bomo resnico govorili, se ve, da po skušnjah druzih dežel, ker domačih še nimamo. Res je, da stroški drênaže niso ravno majhni, ali kapital, ki se na tako zboljšano zemljiše naloži, tako dobre činže donaša, da v malo letih je ves poplačan,— le enkrat se za to denar izdá, stem pa se zemljiše tako zboljša, da je še enkrat več vredno, kakor je popred bilo. Na take činže kapitale nakladati ni nadloga, ampak je sreča kmetijstva.

Po različosti zemlje pa so stroški enkrat manjši, drugikrat višji. Na Štajarskem znesó stroški za en oral (joh) zemlje v vsem skupej okoli 27 fl. Na Českem — pravi „tednik česke kmet. družbe“ — pride drênaža enega sežnja (klaftre) z vsem okoli 7 krajc., enega orala na 22, tudi 24 fl., tu in tam tudi nižji. Na njivah Wittingauskih kneza Schwarzenberg-a so se stroški drênaže že, pervo leto poplačali. Srednja cena 1 orala v vsem skupaj se smé rajtati na 30 fl.

Kaj pa enkrat položene ceví ne prizadevajo več stroškov? Na to vprašanje zamoremo odgovoriti: da nič več.

Če je drênaža dobro in terdno napravljena bila, ni več druzega dela potreba, kakor da se včasih pogleda: ali vtoki in iztoki niso zamašeni, in da se trebijo, če je potreba. To pa vsak vé, da se tudi hiša podere, če je nemarno zidana bila; taka se zna tudi drênaži primeriti po nemarnosti ali nečimernosti; takrat se vé da bojo stroški poprave veliki.

Kdaj pa je nar boljši čas drênažo si narediti? To se ravná pri vsakem gospodarstvu po okoljšinah njegovih. Na Angležkem jo delajo nar raji pozno poleti. Vselej je pozno poletje za tega voljo nar pripravniši čas za napravo drênaže, ker je zemlja tisti čas nar bolj suha in terdna. Ker pa imajo kmetje takrat nar več dela, so prisiljeni že poprej jo narejati.

Njive je nar bolj prav takrat drenažiti, kadar so z deteljo ali kakošno drugo živinsko pičo obsejane bile, tudi na praho ali sterniše je dobro. Iz tega se vidi, da se ne da vse na enkrat drênažti, ampak poredoma vsako leto nekaj.

Naši bravci bojo poslednjič še vprašali: kako pa se delajo okrogle drênažne cevi?

Za to izdelovanje ceví je potrebna mašine[5]. Delajo se pa iz navadne gline, iz ktere se opeka (cegel) dela, ki pa ne smé zmešana biti s karanjem, sicer se mora prav skerbno za to rabo pripraviti. Na Angležkem imajo posebne mline in zmleto glino skozi rešeto čistijo. Ena mašina naredi na dan 8000 do.10.000 ceví po čevlju dolžin. Cevi se žgó kakor opeka v navadnih opečnicah, ali pa v pečeh, ki so nalaš za-nje narejene bile po podobi lončarskih pečí. 2 do 4 dni ostanejo ceví v pečí. 1000 ozkih ceví veljá od 10 do 13 gold., kakor je dnina delavcov in pa cena kurjave nižji ali višji. —

In tako smo končali to razlago. Naj bi naši umni kmetovavci, ki imajo veči posestva, in cele soseske združene, ki imajo za drênažo pripravne zemljiša, po vrednosti cenili ta z boljše k zemljiš, kteri je tako važen, da je angležka vlada prostovoljno svojim deželanom trideset milionov goldinarjev ponudila, iz kterega zaklada tisti kmetovavci, ki nimajo dosto premoženja, posojila proti temu dobivajo, da jih v izgovorjenih obrokih (brištih) poplačujejo. Če nam je taka veličanska pripomeč, ktero angležka vlada kmetijstvu ponuja, od ene straní živa priča koristnosti drenaže, zamoremo v poterjenje tega še od druge straní povedati, da kmetovavci na Angležkem, kteri v najem (štant) jemljejo zemljiša, vselej o tem pervo vprašanje zastavijo: „je li zemljiše drenaženo ?“ Če ni, ga ne vzamejo ali le za veliko nižji najemšino. Če se na malih posestvih močiren svet brez velicih stroškov kratko ne da izmočiriti, ali pa se zavoljo majhnote tacega močirčka ne splača, se naj travnik pustí, kakor je, ker to bi ne bil dobiček ampak zguba, in boljši je slabo kakor nič.

Kadar se nič ne da storiti, je dobro tak travnik vsako leto z apnom in pepélom posejati, in gnjiloba in kisloba se bo v njem pomanjšala, in če tudi močir, bo vendar boljši travo dal, in smrad se bo zgubil.

Vse, kar je tukaj od močirnih travnikov povedano, velja tudi od močirnih njiv, in sploh od vsih močirjev.

2. Ne močirnl travniki imajo žlahno sladko klajo, in ležé ali v ravnini, ali pa v bregih.

a) Če ležé v ravnini in slabo redé, se morebiti dajo z napeljano vodo pognojiti; če pa vode ni, se bojo z domačim gnojem, z v vodi stanjšano gnojnico, z apnom, pepélom i. t. d. berž ko ne dali poboljšati. Če bi pa tudi to nič ne pomagalo, imajo morebiti mate zemlje, in bi se dalo dobre zemlje počasi na nje navoziti in po travniku razgerniti. Ako pa imajo dosti zemlje in so ob rodovitnost prišli, posebno če je trava redka, če se rabzel in druge rože zapopadajo, jih je boljši preorati, in ali za njivo oberniti, ali pa jih počasi spet v travnike pustiti, po tem, ko se je nekaj let na tako njivo, ki veči del rada in bogato obrodí, kaj sejalo. Kraj in lega in druge potrebe pa kažejo, kaj je boljši, ondi spet travnik, ali pa njivo imeti. V tacih okolišinah je treba za klajo na njivah skerbeti, ako brez teh, imenovanih, preoranih travnikov druzih ni, in Holandce posnemati, ki nimajo travnikov, ampak na njivah klajo prideljujejo, s ktero veliko lepe živine zredé.

b) V bregih so travniki v mokrotnih letih radi dobri. Če v odsolnčnem kraji mah porašča, se s pepélom in apnom berž zatare in deteljca raste brez setve, in če zlo suho leto ni, vsaj eno košnjo dajo.

Tako se slabi travniki popravljajo, kakor je tudi že zgorej §. 9. v povedano bilo.

Če so pa tudi travniki rodovitni in dobri, dajo pridnemu kmetovavcu tudi še zmirej kaj opraviti.

Dobre travnike je treba namreč pridno oskerbovati, da ne oslabé, ampak da v moči ostanejo in da kar nar veči dobiček dajo. Vse to oskerbovanje obseže štiri rečí:

1. Kaj je treba na travnikih spomladi storiti?

Spomladi je treba po travnicih dračje pobrati, kertine razkopati, grabne iztrebiti; kjer se da gnojna voda napeljati; kjer je treba zagraditi; seneni drob po njih posevati, posebno po redkih in bolj suhotnih, s pepelom, apnom, gipsom, tudi če je moč z drugim gnojem jih gnojiti, postavim, z gnojnico, z vodo stanjšano jih polivati i. t. d. in spomladi ne po njih pasti, in v mokroti ne.

2. Kdaj je treba vodo na travnike in s travnikov djati?

Dobra, redivna, gnojna voda, posebno taka, ktera iz vasí ali po kakem laporji teče, se napelja na travnike tako zgodej spomladi, kolikor je mogoče, kadar sneg že zlo mine; in se grabni narede, da po celem travniku, če je mogoče, voda teče. Tukaj je gledati, da na travniku kakšne jame niso, kjer bi voda zastajala, se sparila, gnjila in dobre korenine zatopila. Take jame je treba z prekopanimi gomilami zasuti, če so, ali pa grabne iz tacih jam narediti in vodo izpeljati.

Zaprè se voda, kadar je trava že kaka dva pavca zrastla, in je viditi, da bi se dalje na travniku parila in škodovala.

3. Kdaj je prav travnike kositi?

Da bo merva dobra, in da bo perva košnja senó — ne slama, ne otava, se travniki kosé berž ko je veči del rastlin ocveló. Takrat je klaja še polna dobrega soka in zares pravo krepko senó. Pozneje pa je že od dne do dne terši, in veliko trave in deteljce postaja suhlad, ki ni veliko boljši od suhe žitne slame. Na to je treba tudi na brežinah gledati, kjer se le enkrat kosí.

Otava pa se kosí, kadar tolika zraste, da je ni upati veči; jesen, poznejši vreme, mraz, druge dela in druge okolisine, postavim, ko so drugi travniki že pokošeni, bojo dale presodili: kdaj da je umnemu kmetovavcu treba otavo pokositi. Sred mesca septembra pri nas rado dežuje, je že hladno, dnevi so kratki; če gerdo kaže, ni dolgo več odlašiti. Če bi bilo pa lepega in stanovitnega vremena upati, nič ne de, če se nekaj časa še odloži.

Nekteri imajo navado senó takrat kositi, kadar travniki začenjajo zlo v cvetji biti, pravijo zato, da imajo potlej več otave. Pa taki nimajo pravega krepkega sena, ampak dve otavi, pervo močnejši od druge, in tudi travnik semena zgubí, ki jih potrebuje, in zavoljo tega počasi oslabi, če nima posebne gnojne pomoči.

Če bi pa kteri travnik tako rašč bil, da bi se dal trikrat kositi, je prav, če se pervikrat kosí, ko začenja v cvetji biti; v drugič, kadar otava dosti zraste, in v tretjič, kadar se druge otave kosé. Kar še potlej zraste, se popase.

Nerodno in zguba časa je, če kosci nimajo orodja prej dosti pripravljenega, in še le na travniku kose klepljejo. Dobro orodje polajša in pospeši delo. Francozko klepálo, ki se v shrambi kmetijske družbe v Ljubljani lahko ogleda, je nar pripravniši za klepanje kôs.

4. Kako je mervo hraniti?

Vsa merva, bodi senó ali otava, bodi dobro posušena, in naj se hrani, če je mogoče, od tal, na senicah ali na kozolcu dvojcu, ali kjer bodi. Na tleh, če je tudi kaj dilj ali slame na dnu, vse eno vleče merva tudi pod streho nekaj vlage iz tal, da nekaj spodnje rado operhne. Če pa take odtalne senice za mervo ni, je treba podloge, in na nje dile ali lese narediti, in malo slame nar prej za dno nametati, ter potlej mervo.

Če bi se primerilo, da bi se merva ne dala na travniku do dobrega posušiti, svetjejo eni tako ne dosti suho mervo v senici tako skladati, da poredoma ena lega merve, ena pa suhe slame pride. Nisem priložnosti imel, tega poskusití; pa verjeti je, ker suha slama veliko mervine vlage na se potegne.

Naj se brani senó posebej in otava posebej ; ker senó je boljši za konje in vole, otava pa za molzne krave.

Nekteri po novem priporočajo mokrotno klajo, bodi detelja ali merva, enmalo sušiti, potlej zlo v senici stlačiti, ter še osoliti, da skisa, in se dobro stlačena, pravijo, ne spridi, ampak je boljši.


51. Od spašinj.[uredi]

Pase se živina ali po požetih njivah, kjer se plevél popase; ali na pokošenih travnikih, ko po otavi nekaj trave zraste; ali po bregih; pa po srenjskih spašnjah ali gmajnah.

Prav je, da se popase, kar se pokositi ne more ali ne izplača. Po srenjskih spašnjah pa, kjpr je od živine vse pohojeno, da nič rasti ne more; ali po hostah, kjer živina ves mlad les objé in končá — po tacih krajih pasti ni le nič dobička, ampak zguba in gotova nespamet; ter

1. ker se živina po tacih spašnjah komej dvakrat ali trikrat v letu najé, potlej pa nič več ne dobí, ampak semtertje tava, in lačna domú hodi;

2. ker krave na taki paši še to malo mleka, kar ga imajo, s tavanjem zgubé;

3. ker pastir po nepridnem čas trati in lačna živina v skpdo sili in vhaja; pastir se navadi brez dela biti, in marsikaj napčnega se na paši rado godí;

4. ker se na taki paši veliko dobrega gnoja po nemarnem zgubí, da ga potlej na njivi manjka;

5. ker bolezni in kuge živina na takih občnih spašnikih naj lože naleze ena od druge. Vse to so velike zgube.

Na sprehod živino vsaki dan malo spustiti, je prav; na dobri paši jo pasti, je prav; na prazni planjavi jo celi dan imeti in semtertje lačno goniti, pa ni prav.

Kadar tedaj vprašajo: kaj je boljši, živino v hlevu pasti, ali zunej na paši? se potem lahko odgovori. Na dobri pasi živino imeti, v takem kraji, kjer se pokositi ne da, se zgubí gnoj, druzega ne, klaja pa prihrani. Na prazni pasi pa jo imeti, se ne zgubi le gnoj, ampak tudi scer nobenega dobička ni. Če bi se živina v hlevu redila, in bi se ji v hlev klaja nosila, ki se poleti lahko pridela, bi živina lepši bila, bi krave več mleka imele, bi mati več masla prodala, in hiša bi lep kùp dobrega gnoja imela, in muhe bi živine v tamnem in posnaženem hladnem hlevu ne nadlegovale. Z dobrim tako pridoblenim gnojem bi se njive gnojile, in na njivi bi se desetkrat več in bolji klaje zelene in suhe dobilo, s ktero bi se živina pitala in poredila, kakor na taki prazni spašoji dobiti zamore.

Ali tedaj srenjske spašnje niso velika dobrota za srenje?

Navadne srenjske spašnje v dolinah, kjer bi se lepi travniki, ali lepe, dobre njive dale narediti; ali v hostah, kjer živina mladi les zatira, so take paše gotova neumnost in zguba. Na planinah, kjer se ne dá lahko kositi in merva domú spravljati; ali pa se to ne splača, so take spašnje nekoliko dobrota, ker se ondi živina celo poletje pase, se molze, se po redi vse godí, se živina zredí in vpita in se doma veliko klaje prihrani.

Kaj je tedaj s takimi srenjskimi spašnjami storiti, kjer nič dobička ni, ampak je na vse strani velika zguba ? Nič boljšega ni s takimi srenjskimi spašnjami storiti, kakor razdeliti jih med srenjske ude, da bo potlej vsak svoj del varoval in lahko dobro obdeloval, njive ali travnike naredil, in na njih kmalo toliko pridelal, da bo na spašnje prav lahko pozabil in se svoji poprejšnji neumnosti čudil. Samo, če bi kje srenjske spašnje se ne dale obdelovati; če bi kamnit ali tak svet bil, da ne kaze iz razdelitve nič dobička, in bi paša ondi za ovce, koze, ali za živino vender še nar več dala, postavim, v bregih, na visocih planinah, i. t. d. naj bi ondi take srenjske spašnje ostale.

Kako pa daje prav živali klasti, bomo v II. delu povedali.


Drugi del.
Od živinoreje.
[uredi]

Pervi člen.[uredi]

Od živinoreje sploh.[uredi]

1. Živina je na kmetii koristna in potrebna.[uredi]

Z obdelovanjem zemlje je živinoreja v vedni močni zvezi.

Živina zamore biti brez kmetije, kmetija pa ne brez živine.

Brez živine se kmetija ne more nikoli na visoko stopnjo popolnomosti povzdigniti, ker brez nje bi ne le nar boljšega gnoja za polje manjkalo, ampak tudi obdelovanje zemlje in spravljanje pridelkov bi za same človeške roke pretežavno, prenespešno in predrago bilo. Zatorej so si kmetovavci že od nekdanjih časov živino pridružili in za njo skerbeli, da jim je ne le sama na sebi koristna bila, ki jim je mlekó, obleko, obutev in svoje mesó v dober živež dajala, ampak tudi za polje gnoj delala, jim polje zorala. povlekla, ga za setev berž zdrobila in pripravljala, in pridelke domú speljala in, kar se je za prodaj odločilo, na daljne terge zvozila, in tisuč za hišo potrebnih rečí storila.

Iz tega se vidi, da živina je kmetovavcu ne le koristna, ampak tudi potrebna, in če lepši, bolje znamnje je, da je v lepem in dobrem stanu kmetija tacega kmetovavca

2. Lepa in dobra živina.[uredi]

Lepa in dobra živina je ponos in čast kmeta; ter po pravici, ker ni le priča njegove umnosti, pridnosti in skerbnosti, in dobrega gospodarstva, ampak tudi njegovega premoženja in bogastva.

Lepa živina pa je tista, ktera ima vse ude po primeri svojega plemena in svoje postave pravšne, in serca in duhá po svoji natori popolnoma: lepo celemu životu primerno glavo, bistre očí zerkala duhá, primerni vrat, obokane persa, kakor sod stečeno prednje teló znamnje velicih pljuč, serčnosti in reditovnosti, po pravi meri stegnjen život, zmirno širok križ, lepe, čiste noge, in serčnost. Farba ni poglavitna reč.

Dobra živina pa je tista, ktera nam nar več dobička da.

Lepa živina ni vselej dobra, ne dobra vselej lepa: če pa je oboje vkup, tolikanj boljši.

Lepe in dobre živine vsak želí; pa to oboje se ne najde vselej vkup. Pa če kteri lepe živine imeti ne more, naj vsaj skerbí, da bo dobro imel. Daje pa dobra, mora biti zdrava, močna in koristna. Dobra je, ako je delavna, da se ž njo lahko storí, kar je pri hiši potreba; če je molzna, da veliko dobrega mléka dá; če je volnata, da lepo in gosto volno ima; če je mastna, da veliko in dobre masti od nje dobimo; in če je za mesó, da se lahko in dobro spita.

3. Plemena živalí in reja.[uredi]

Lepo in dobro živino si bo umni kmetovavec omislil in s tem svojo kmetijo ozaljšal in zboljšal.

Da bo pa lepo in dobro živino imel, je potreba izbrati lepe plemena in dobre, in pa živino dobro rediti.

Bomo tedej govorili od plemen živine in pa od prave, umne reje.

1. Od živalskih plemen.

Živali, ktere si je človek v svojo službo vzel, so se v mnozih krajih razno spremenile. V to je pomagalo v več stoletih veliko reči: gorkota, mraz, paša, zrak, terpež in mnoge druge okolišine. Tako, postavim, žlahne merinske ovce, ki imajo lepo, tanko, drago svilno volno, ne ohranijo povsod svoje žlahnosti. Tako lepi arabski konji zgubé počasi v bolj merzlih deželah svojo pervo kri, svojo ognjenost in dobroto. Velike goveda v mladosti zanemarjene, ali v bolj merzlih krajih in v težkem delu posebno še zlo mlade, počasi zastajajo. V vsaki deželi je živina drugačna.

Če ktera žival v deželi svojo postavo in natora stanovitno ohrani, se imenuje to pleme. Če pa je v deželi med živino spet kak stanoviten razloček, bi se temu reklo kri. Če pa razloček ni stanoviten in ni da bi vselej rod za rodom ga imel, postavim, farba, velikost, rogovi i. t. d. se to imenuje rod ali sorta.

Nektere živali namreč ohranijo rod za rodom v deželi svoje perve poglavitne lastnosti, in če se živali tacih lastnost le med seboj, ne pa s ptujimi, plemenijo, je to čista kri. Če se pa z druzimi, ki se jim žlahtajo, pomešajo, je to pomešana kri. Če pa s takimi, ki niso nič enake natore in enacih lastnost, je to zmenec. Tako, postavim, lepa ogerska živina, bela, na visocih nogah, širocega križa, močnih kosti, dolzih rogov, če se med seboj plemeni, je to čista kri. Če bi se pa z nektero švajcarsko, poljsko, laško i. t. d. živino plemenita, ki se ji žlahta, bi bila to zmešana kri. Če bi se pa plemenita z majhnimi, kocastimi turškimi bušami, bi tak rod bil zmenec, ker bi se taka živina tako zmenila, da bi v majhnih rodovih seperva lastnost lepe ogerske živine čisto zgubila, kar se tudi med domačo živino lahko zgodí, če gospodar brez umnosti tje ven danv svojo živino plemeniti da in tako svojo živino s tem čisto skazí. Če bi se lepa in dobra živina plemenita s tako neenako, da bi se zmenila, bi taka popačena živina potlej dostikrat manj vredna bila, kakor vsaka sama za se. Tako, postavim, če bi se žlahne merinske ovce z našimi navadnimi, černimi debelodlakastimi splemenile, bi volna tacega roda ne bila ne za tanke dela, ne za debele, ampak za nič, taka, da bi je še nobedin kupiti ne hotel, ker bi ne vedil, čemu bi bila. Take ovce niso, da bi zavolj volne pri hiši bile.

Dá se živina tudi v deželi s plemenjenjem in po druzih potih požlahniti, polepšati in zboljšati, in to da kmetovavcu priliko si počasi z umnostjo tako živino omisliti ali napraviti, kakoršna mu nar bolj hasne. To pa se po raznih potih doseže, ter 1. nar prej, si tako že požlahnjeno in lepo in dobro živino kmetovavec kupi, in jo potlej v domačem plemenu ohrani; 2. če kmetovavec s plemenjenjem svojo živino požlahni, polepša in zboljša. Če ima namreč kmetovavec žival ženskega spola že nekoliko lepih in želnih lastnost, naj iše živali možkega spola še bolj popolnoma lastnosti domače ali pa ptuje kerví. Mladina bo imela nekaj dobrih lastnost od matere, nekaj od očeta. Drugi, tretji rod spet tako, in bo potemtakem čedalje bliže namena, ter počasi si napravil žlahne in dobre živali, kakoršnih zelí. Če se to godí med živaljo domačega rodú, bo to čista krí; če pa ptujega plemena, bo zmešana krí, ki je od pervega v časi boljši od domače — včasi, pravim, če je namreč naše pleme zares slabo. Scer pa nič ne veljá ptujo žival v našo vcepiti ali našo v ptujo, in tako sèmtertjè plemena križati, posebno če se ne žlahtajo; ampak poišimo nar lepši in nar boljši žival domačega plemena in plemenimo jo z nar boljši in nar lepši domačo. To nam bo dalo pomalem lepo, dobro domače pleme, ki bo nar bolj stanovitno. Taka živina je nar boljši za navadne male kmetovavce. Angleži so razun konj za ježo, večidel med domačo izbrano živino svoje goveda in ovce požlahnili in v čudovito lep stan djaii, kakor jim nar bolj hasne.

Da se pa tako plemenjenje po željah prav zgodí, je kmetovavcu treba z umnostjo in s premislikom ravnati in si pred oči postaviti mnoge skušene vodila; ter

1. Da žival, zlo med seboj razločenih plemen in lastnost, ni vkup plemeniti. Tako, postavim, konji veliki, težki, močni, čverstih debelih nog in kosti, širocega križa, ki so dobri za težko vožnjo, se naj plemene spet s takimi, pa izbranimi nar lepšimi, ne pa z lahkimi Arabljani, ki bi dali žrebeta, kterih bi kmetovavec, ki hoče močne vožne konje imeti, ki imajo za njegove opravila veči vrednost od lahkih, ne mogel vesel biti, ker bi mu za njegovo potrebo ne mogli hasniti. — Če pa iše lahkih konj za ježo, za tek, naj plemeni lahke z lahkimi, ne pa s težkimi, ker bi tak rod ne bil za ježo, i. t. d. Povsod mora um biti, in ne vse po enem kopitu. Torej bi bilo dobro, da bi se na to bolj gledalo, ker se mora vediti, za kaj da bo to ali uno.

2. Da ni vsaka žival za pleme; to je, ni po umnosti, vsako kobilo ali kravo že zato, ker je kobila ali krava, po plemenu peljati ali domá plemeniti z juncom ali žrebcom s kakoršnim bodi; ampak le tista, ktera ima ne le život po vsi primeri lep, ampak tudi duha in znotrajne lastnosti po naših željah. Z neumnim, nepremislenim plemenjenjem nekazne živali ali slabih lastnost, se utegne ne le pri hiši, ampak tudi po celih kantonih in še po vsi deželi dosti dobra in čedna živina počasi tako pokaziti, da je veliko manj vredna od poprejšnje.

3. Skušnja učí, da mladina sledi posebno lastnosti svojih staršev, ter lastnosti duhá bolj svoje matere. Tako, postavim, če bi se hudobna kobila plemenila z nehudobnim konjem, bi žrebe materne lastnosti in berž ko ne še v več rodovih zlo ohranilo, in se je vidilo, da, ko se je to v kakem rodu nekoliko zgubilo, je v poznejšem spet na dan prišlo, gotovo znamnje, da je v kervi bilo. Po hudobnih žrebcih pa malokdaj hudobne žrebeta pridejo. Nasproti pa se telesne lastnosti sledijo bolj po očetu. Tako, postavim, telica mlečne krave, in junca nemlečne matere, bo raji slabo natoro očeta, kakor dobro telesno lastnost matere imela. Od junca sina mlečne krave pa bo hčer berž ko ne tudi mlečna, če tudi mati njena ni mlečna bila. Nikar tedej ne misli, da bo dobra molzna krava gotovo spet dobro molzno hčer imela, ako tudi mati junca mlečna ni bila. Zatorej ni umno telico dobre molzne krave za molžo zato kupiti, ker je njena mati veliko mléka imela; bolj gotovo pa je, če ste obé materi, to je, tudi junčeva molzne bile.

4. Žival vsih lepih lastnost od obejih straní dá enako mladino. Žival enega spola lepa, druzega pa še lepši in bolj popolnoma in žlahneji dá bolj popolnoma mladino. Žival pa enega spola slaba, druzega pa še slabši da navadno čisto revno mladino. Če se tedej naša domača lepo stvarjena kobila lahke postave plemeni z lepim in dobrim Arabljanom, bo žrebe lepši od matere. Če se pa gura plemeni z revnim kljusetom, bo žrebe še revniši od svoje matere. Potem takem se lahko zgodí, da naša domača dobra in lepa živina se pokazi ali pa polepša, in po ti poti se da slaba žival čedalje bolj požlahniti ali polepšati, žlahna pa poslabiti.

5. Mladina možkega spola je večidel materne natore, mladina ženskega spola pa očetove. Torej po juncu sinu mlečne krave pride rada telica mlečna; mlečna krava pa rodi malokdaj mlečno hčer, če junec ni bil sin mlečne matere.

6. Pravijo razni kmetovavci, da po očetu se zdeluje mladine bolj sprednji život; po materi pa bolj zadnji; po očetu bolj zunanji, po materi bolj znotranji, in duh.

7. Narobe je, majhno mater z velikim očetom plemeniti, ker tako mlado nima dosti prostora razprostiti se v ozkem maternem telesu in je porod težak, in tako mlado je morebiti veliko, pa kratko in nečedno; ampak nasproti prav je, za veliko mater manjšega, pa krepkega, čverstega in lepega očeta izbrati. Angleži so svoje lahke in drage konje z majhnimi arabskimi žrebci, svoje težke konje pa z velikimi holandskimi kobilami, in svoje svine z majhnimi kitajskimi merjasci zlepšali in požlahnili. Po dobri reji se majhno pleme možkega spola z večim enake natore ženskega spola polepša in veči naredí, ne pa narobe, in to je edina prava pot lepo in popolnoma pleme zarediti.

8. Žival za pleme mora biti zdrava, vsaj na drobovini; ker mladina staršev bolne ali skažene drobovine dedi rada enake slabosti. Konj nadušljiv, garjev i. t. d. vplemeni enake žrebeta in ni dosti, da je tako žival gojil kak mazač in da je viditi zdrava; dosti je, da je prej bolna bila; on ali ona, ni za pleme. Ravno tako govedo sajevčevo, ali kdaj na pljučah, jetrih ali vranci bolno, ali kervomočna krava, ni za pleme. Če je svinja ali merjasec ikrast, ali kdaj rudečico imel, ali če kašlja, ali težko diha i. t. d., ni za pleme, in tako garjevi ovni in garjeve ovce ne.

9. Zlo stara žival obojega spola zgubí ognjenost in po tem ni več dobra za pleme; pa tudi premlada ne, ker nima še prave krepkosti. Prestara je krava in kobila čez 14 ali 15 let; junec inžrebec čez 7 ali 8 let. Premlada je krava pod dvéma letoma, kobila pod tremi, junec in žrebec pod dvéma letoma. Prestare so ovce, koze in svinje čez pet let; premlade pod enim letom.

10. Nekteri gledajo na farbo, posebno pri konjih; pa to nima nobene posebne prednosti, in dobre lastnosti so boljši od nje. Nektere lastnosti se včasi res najdejo pri farbi, postavim, od rojstva beli konji so radi mehkužni; černosivci in kostanjevčevi serčni in stanovitni; rjavci hudobni, murni terdni; pa to ni vselej.

11. Če bolj se pleme po enem vodilu redí, bolj je tako pleme stanovitno, in torej so že požlahnjene plemena tolikanj veči veselje in dobiček kmetovavcu, kteri se pri živinoreji vedno umnih vodíl derží.

Vse to učé skušnje umnih kmetovavcov in naše lastne.

Še nekterih skušinj umnih in paznih kmetovavcov ni zamolčati. Gospod Dr. Janez Burger, v svojih bukvah od kmetije v II. delu, str. 182—193 pripoveduje sledeče skušnje, ktere so dozdaj povedanim enake:

1. Če se polepšanega plemena žival možkega spola plemeni z živaljo ženskega spola perve nežlahne kerví, se verže mladina po materi in gré v slabo. Postavim, ovin žlahne volne z ovco naše debelodlakaste da slabši pleme in volno za nobeno rabo.

2. Če se kako pleme enega kraja prestavi v drugi kraj enacih lastnost, ohrani taka žival vse poprejšnje lastnosti, ker so vse okolišine ravno tiste. Če pa pride žival v nove okolišine, ki so od poprejšnjih zlo razločene, v nove, poprejšnjim nič enake kraje, si naredí počasi novo, stanovitno pleme. Tako so ogerski, erdeljski, angležki konji od začetka vsi Arabljani bili; zdaj pa so že nove plemena, v kterih se arabske kerví še nekoliko vidi. Tako se je ogerska, švajcarska, tiroljska in štajarska živina i. t. d. počasi v nove stanovitne plemena naredila.

3. Popačenje kacega plemena se odverne, če se pervih ali starih dobrih plemen možki in ženski spol od časa do časa med čedo vpelja in ponovi, kar se imenuje krí ponoviti. Tako, postavim, če hočemo arabskih konj pleme ohraniti, je treba od časa do časa prave arabske kobile in žrebce z dobrimi domačimi plemeniti.

4. Novo pleme take in take lastnosti se naredí, če se mladi tacih žival, ktere nekoliko enacih lastnost imajo, z druzimi, kteri so popolnoma tacih lastnost, plemenijo. Hočemo, postavim, molzne krave imeti, je treba poiskati kravo, ktera je dobro molzna, potlej pa junca, ki je sin še bolj molzne krave. Ali pa če hočemo živino za mesó imeti, je treba poiskati kravo in bika nizkih, tankih nog, majhne glave, širocega križa in životnega, in kravo bolj veliko, — in mladi take živine z enakimi, kteri so pa v tacih lastnostih še bolj popolnoma ali pa vsaj med seboj plemeniti, dajo pitavno živino, ki se bo dala prav zlo vdebeliti.

5. Dobro pleme se ohrani pri svojih lastnostih, če se živali enake popolnomasti za pleme volijo, kar je tudi zgorej že povedano.

6. Plemenjenje v bližnji žlahti lepe živali, ktera je po naši volji, ohrani nar bolj tako pleme.

To so zdaj natorne postave in vodila po kterih zamoremo živalske plemena po svojih željah in po svoji potrebi zadobiti.

II. Od reje žival sploh.

Reja žival obseže dvé reči: pašo ali klajo, in drugo oskerbovanje, in vse to se razdelí v štiri čase:

Pervi čas: ko je žival še v maternem telesu,

Drugi čas: od rojstva do odstave,

Tretji čas: od odstave do pervega plemenjenja; in

Četerti čas: dalje do smerti.

a) Živalšče v maternem telesu.

Že v maternem telesu potrebuje živalšče naše skerbí in našega varstva, da dozori; ter

1. Skerbi za mater, da ne izverže. To se nar gotoviši obvaruje, če odvernemo od matere vse, kar bi ji škodovati zamoglo: če namreč skerbimo, da ostane mati zdrava, da ne dobi škodljive klaje, in jo vsega poškodovanja, sile in nesmilnosti varjemo. Brejo živino derviti, tepsti, posebno po trebuhu, ji težke bremena nakladati, težke vozove posebno v klance ž njo voziti, kobilo naglo jezdariti, breje ovce s pesmi ali scer poditi, ali pripustiti, da se breje krave bodejo i. t. d. To in vse zlo stresavna hoja, in vse zmišljeno, včasi še vražje, nesumilno, gerdo neumno ravnanje z brejo živaljo postavi tako žival v nevarnost zvreči.

2. Matere v drugi polovici brejosti bolj rediti, ker ne potrebujejo v takem stanu le za se ampak tudi za svoje mlade, ki jih v sebi nosijo in tudi redijo, živeža. Vendar preveč, pred rojstvom in berž potlej tako žival rediti ni hasno, ker bi njih želodci utegnili oslabeti in žival zboleti.

b) Od rojstva do odstave.

Po tem ko je živalšče rojeno, se prepusti materi, ki ga zna sama nar bolj rediti, in mi ji le toliko pomagajmo, kolikor je po pameti potreba. Od rojstva do odstave se godé od naše straní trojne dela: skerb za mladega, skerb za mater, in pa na zadnje odstavljanje. Pa to troje bomo v redi in zvezi vkup povedali.

Včasi je potreba človeške pomoči že pri rojstvu živali.

Pri manjših živalih, pri ovcah, svinjah i. t. d. je rojstvo zlo malo v nevarnosti; pri kravah in kobilah pa je že treba marsikaj pomagati, da se nesreča odverne. Res je, da natori to opravilo navadno prepustiti je nar bolje; pa vendar so tudi včasi take okolišine, da brez umne človeške pomoči ne more biti. Je, postavim, mlado živalšče preveliko, ima morebiti napčno lego v materi, ali pa mati opeša in oslabi i. t. d. takrat so umni ljudjé potrebni, kteri nesrečo odverniti znajo, in pri tacih okolišinah živali ni brez varha in oskerbnika pušati.

Je rojstvo po sreči, je nar veči nevarnost minila, in žival varje svojih mladih. Krave, kobile, ovce se varjejo, da jih ne pohodijo, se na-nje ne vležejo, jih ne bercnejo, in clo malokdaj kakšna huda kobila bacne svoje žrebe, posebno če je kdo pri nji, morebiti še bolj po nesreči, kakor nalaš; raji pa se primeri, da svina svoje mlade sproti po rojstvu naglo razterga in požré, dokler ne spozná, da so njeni; ko jih pa za svoje spozná, jih po tem skerbno varje. Nar raji se taka škoda primeri, če je kdo pri nji.

Teleta, žrebeta in tudi druge ravno rojene živali uče oskerbniki sesati, kar se kmalo nauče, in bi menda tudi same najdle. Pa bolj potreba je, da se pozimi v mrazu takim živalščetom, ki jim mraz hudo de in v njem v rasti zastajajo in še včasi zbole, potrebna gorkota napravi; da se hlev od vsih straní zapaži in mraz va-nj varje, če že hlev sam dosti gorak ni. Taka potrebna gorkota bo živalščetu v reji in rasti zlo pomagala.

Če so matere zlo molzne in mlado živalšče vsega povžiti ne more; ali pa če mu vtegne še škodovati, ker je preveč, se morajo take matere nekaj časa izmolzovati, ali se jim nekoliko mleká jemati, da mléko ne zastane, se ne sterdi in v vimenu bolezni ne naredí; ali pa da se mlado ne presesa in zboli. To jemanje mleká se godi toliko časa, da mlado v stan pride, da zamore brez škode več in na zadnje vse povžiti.

Nar bolj natorno bi bilo mlado(tele, žrebe) pri materi pustiti, in če je v hlevu veliko žival, jima pregraditi; ne pa mladega v kakšin poseben hlevčik zapirati, ter le ob urah k materi devati. Pa včasi veliko živine in majhin prestor tega ne pripusti.

Če se živalšče bolj ponatorno ima, bolje bo, in toraj je dobro, če se hlev večkrat prezrači, in če mlado včasi malo teče in poskoči.

Če mislimo take mlade živali rediti, se morajo (postavim teleta), nar manj 6 do 8 tednov pri sescu pustiti, tako dolgo namreč, da se navadne živinske klaje priuče in navadijo in da jim tekne. Žrebeta, prasci, jagnjeta se pri materi pusté, dokler same hočejo. Odstave telet pa komaj čakamo, ker hočemo prej ko prej mléka za se imeti.

Če bi mati na pašo šla, je prav da tudi mlado ž njo gré, ki se bo na solncu in zraku dobro počutilo, in tekaje in skakaje svoje pljuča širilo in svoje ude poskusilo, kar mu bo v moč in zdravje hasnilo.

Če je mati zbolela, da dojiti ne more, ali pa še clo poginila, se mlademu mlačno mléko piti daje, ali pa še z mlékom kaj moknatega, dokler navadne živalske jedi rabiti ne more.

Kar pa še scer mater tiče, ji gre, dokler doji, več in dobrega živeža, da ob mléko ne pride, preveč ne shujša in ne oslabí, in da mlado v rasti in moči ne zastaja, kar bi se mu potlej ves čas življenja poznalo, če je bilo v mladosti zapušeno in zastradano, in se mati tudi ne smé s težkim delom prekladati. Mlado pa tudi bodi vedno okoli ali blizo matere.

Kadar pride čas mlado odstaviti, se naj to še le tačas zgodí, kadar mlado že druge reči lahko in rado jé, in ne na enkrat, ampak pomajhnem naj se mu priterguje, dokler se mu na zadnje nič več ne pripustí. To se mora pri tacih živalih, kterih ne molzemo, če se mladi odstavijo, z veči varnostjo storiti, da se v njih vimenu mléko ne sterdi in bolečina ne naredí, in pa da nagla ločitev pri materi in mladem prehudih želj ne naredí, da bi shujšala ali pa še zbolela.

c) Od odstave do pervega plemenjenja.

Ta doba obseže tri rečí: gorkoto, pašo in plemenjenje.

1. Vsaka mlada žival potrebuje veči gorkote od stare, in če mlajši, bolj potrebna ji je primerna gorkota: primerna, pravem, ker prevelika bi jo oslabila ali vsaj leno naredila; premajhna pa v rasti zaderžala.

Žival, ktera je pozimi rojena, se mora ne le od rojstva do odstave, ampak tudi potlej še v hlevu na gorkem imeti; poleti pa pred veliko vročino tudi obvarovati, in je torej ne v zagatnem hlevu ali na solncu tako imeti, da bi ji vročina hudo djala, kar se ji kmalo vidi in pozná; ampak tako, da ji je prijetno. Zvečer se hlev odprè, da ga hladna sapa prežene, in ostane ponoči odpert; ko pa drugi dan vročina pripeka, se hlev zaprè in je v temi, da hlad v njem ostane. Če tudi mlada žival, ako je moč, zjutrej zgodej na pašo gré, se vender spet v vročini v hladni hlev verne in počiva, in še le potlej popoldne spet, ko hujši vročina mine, se na pašo spustí. Spomladi in jeseni so mokri mrazi in burja in sever mali živali ne le nadležni, ampak tudi škodljivi, in se torej še na planinah, kjer se mnoge živali celo poletje pasejo, mladi ponoči in v gerdem vremenu v kak za nje narejen zavetin, nižin hlev zapró, da jim je gorkeje; v dolinah pa, kjer je vroče, se po paši pod drevje vležejo in hlade, če se v vročini domú ne ženó.

2. Kar pašo tiče, potrebuje mlada žival več in dobre klaje od stare, ker je v rasti, in se ji s pičlim in slabim živežem zlo škoduje, ker v rašči zastaja, kar se ji potlej ves čas pozná. Če tudi star vol ali konj ali oven pozimi včasi slamo jé, in zlo ne shujša, bi mlado pri taki revni piči tako shujšalo, da bi bilo kar zlo merševo. Tudi vedna reja v hlevu za mlado ni zlo hasno, ampak bolje zunej na zraku in prostoru, kjer se sprehaja, skače in teka, in bolj in lože raste. Če se pa tudi v hlevu redí, se mora vendar vsak dan iz hleva nekaj časa izpustiti, da se sprehodi, in prav bi bilo zlo velik hlev imeti, kjer bi se mlado ne privezovalo, posebno pervo leto ne.

3. Ko pride plemenjenja čas, se izbere, kar je po zgorej imenovanih postavah za pleme; drugo pa se vpita in prodá.

Plemenjenje je pri raznih živalih mnogoverstno. Svinja se prej buče kakor krava derví, in krava se prej goni, kakor se kobila poja; velika žival prej kakor pa majhna; ker se život pri taki bolj počasi zdeluje. Pervo tele, posebno zgodnje, ni skorej nikoli za rejo, ampak še le drugo; naj bolje za rejo je tretje tele in tako naprej. Perve teleta mesárju daj.

d) Od pervega plemenjenja do smerti.

Ko žival toliko zraste, da je za plemenjenje, stopi v stan, da je tudi že za drugo rabo, postavim, vol in konj za delo. Ta čas obšeze štiri rečí: rejo, delo, in drugo korist, in pa pitanje.

1. Reja. Tudi odraščene živali potrebujejo še naše skerbí in umne reje, vsaka po svoji natori. Svinje in ovce potrebujejo drugačne paše, kakor vol in konj, in velika živina več od majhne. Nektera paša je za mnoge živali škodljiva, za ovce po močirjih je paša strup; mrazna in po slani paša je vsaki živali škodljiva, in govedu in ovcam tudi rosna, posebno če je paša mlada.

Ne sme žival lakote terpeti, pa vendar tudi ne preveč jesti, posebno mlade paše, mlade detelje ali pa preveč zernja ne. Neumno je misliti, da konju to ne škoduje, če se po mladi detelji, še clo po rôsi ali po slani paše, ali pa če preveč zernja dobi, kar nekteri neumni hlapci ne marajo. Nesreče, ki se večkrat posebno pri brejih kobilah in tudi pri drugi živali po taki nepremislenosti zgodé, tožijo gospodarja neumnosti in nevarčnosti, kar bi ne smelo nikoli biti.

Žival naj se tudi nikoli nagloma ne prepelja od navadne klaje v nenavadno, od suhe v sirovo, ampak pomajhnem naj se to stori; to je, daja naj se ji zmešana suha, in pa nekaj sirove klaje od pervega spomladi; potlej čedalje več sirove, dokler na zadnje sama sirova ostane; in tako v jeseni spet nazaj.

Treba je tudi čas in red v paši imeti. Zmirej jesti ne tekne ne človeku, ne živali, in se s tako nerodnostjo veliko klaje po nepridnhn potrati; kar ni gospodarno. Dosti je žival v hlevu trikrat na dan dobro napasti, zjutrej, opoldne in zvečer, potlej pa ji počitek dati, da se jed v želodcu povžije in zdeljuje živali v prid.

Sol je vsim živalim koristna v zdravje in rast: toraj klajo soliti je dobro. Švajcarji pravijo: kolikor funtov solí, toliko funtov masla.

2. Delo. Delavni voli in konji so velika pomoč kmetu. Naj se jim pa vendar ne naklada teži delo, kakor njih moč zamore. Mladega konja ne naprezaj, dokler še ni nar manj tri leta star, vola še le v tretjem letu. Ne preženi nobenega ne konja, ne vola, če ga hočeš dolgo rabiti in ceno ohraniti. Boljši je njivo dva dni orati in živino zdravo imeti, kakor v en dan prehiteti in ob živino priti; tako je tudi boljši dvakrat peljati, kakor enkrat preveč, posebno po slabih potih.

Kadar živina dela, naj se ji dá več in boljši klaje, in volom naj se čas pusti, da v počitku prežvekjejo.

Delavni živini naj se dá taka oprava, da bo lože vozila, in naj se pota popravijo, da bo manj terpela.

3. Druga korist. Krave dajo mléko, ovce volno. „Krava molze pri gobcu“ pravijo, tedaj ji gré dovolj in dobre klaje, pa ne zmiraj v eno, ampak o pravem času. Ovce pa rede sušno za nas. Naj dobe zdravo brežno klajo, da zdrave ostanejo; in tako tudi svinje in druge koristne živali, da rastejo; vsaka po svoji natori naj živež ima.

Če bolj z živalmi po njih natori ravnamo, bolj so zdrave in močne in veči dobiček so nam.

4. Pitanje. Če je žival za mesó, ne pa za pleme ali za drug korist, se na zadnje vpita in v mesnico prodá.

Pri pitanji je treba gledati na več reči, da se po umnosti in po poterjenih skušnjah ravná in dá veči dobiček da.

Bomo tukaj nekaj tacih skušinj povedali in to opravilo v petih delih razložili; a) bomo povedali, ktere živali da so za pitanje; b) kako se pita; c) kaj je na pol-pitanje, in kaj celo ali popolnoma pitanje; d) kdaj se pita in kako dolgo; in e) dobiček od pitanja.

Za pitanje so razne živali: goveda, svinje, ovce, koze in kuri i. t. d. Vse te pa so dobre za pitanje le takrat, če so zdrave; bolne se ali ne vpitajo ali pa slabo in v škodo gospodarju. Bolji so za vpitanje rezane živali od nerezanih možkega in ženskega spola, posebno svinje; ker rezane živali dajo ne le več masti, amtudi boljši mesó. Živali srednje starosti so boljši od mladih in starih, desiravno se tudi mlade in stare vpitati dajo; pa sem tudi vidil boh od enoletnega prasca malo ped debelega in plehkega.

Torej če se živali za pitanje kupujejo, naj se na vse to gleda, in naj se ne kupijo zlo shujšane, če niso zastradane, in tudi take ne, od kterih gre zlo mehko blato, ker take niso zdrave; ampak naj se brez skerbí kupijo vesele če tudi shujšane živali, kterim se po rebrah koža rada premika, ktere rade jedó in so pohlevne; take se rade vpitajo.

Pita se pa tako, da taka žival dobiva zdaj več in boljšega živeža od navadnega stan, da ne le več mastí naredí, ampak tudi boljši meso dá. V navadnem stanu se ji daja toliko živeža, da se ji namesti, kar po polti in po druzih potih zgubí. Pri pitanji pa ni, da bi se le namestovalo, kar se zgubí, ampak se mora tudi več nakladati. To se zgodí, če se živali tak živež daja, kakoršnega posebno rada jé; vendar ne zmirej enega, da seji ne priskuti, ampak zaporedoma kaj druzega, kar ji dobro hasne. Kakor namreč človek tacih jedi, ktere so mu posebno všeč, več sné, kakor ravno potrebuje, in se človek tako tudi vpita, tako tudi žival. Sol posebno pomaga radojednost obuditi in tudi sirove in ne zlo prijetne jedí prijetne narediti. Torej je pri pitanji sol zlo koristna in pomaga žival prej vpitati, ker žival, kakor je znano, sol grozno ljubi in ji dobro hasne. Vsak ve, postavim, kako goveja zivina in ovce in koze sol ljubijo, in kako dobro jim stori. Tudi naj se pustí živali čas, da dano pičo želodec povžije, predin se druga da, in naj se na enkrat preveč ne daja, da bi se ji priskutilo, ostalo in spridilo. V drugič dati, kar je bilo že dano, ne gré. Tudi je umno, od pervega slabši dajati, pa vendar več, potlej pa čedaije boljši. Če vprašaš, kolikrat naj se ji na dan dá, rečem, da petkrat je dosti od časa do časa; med tem pa naj počiva, in kar je moč, naj se od nje odverne ves nepokoj in še svitloba, da je malo v tèmi, in naj ima mehko posteljo, počejen hlev in gorkoto, kterega vsega zdaj sosebno potrebuje, da se dobro počuti. Da je piča v rejo dobra, da se lože v život in mast zdeluje, naj se zdrobí, zreže in skuha, da bo bolj tečna. Zernje pa naj se na debelo zmele, scer celo malo redí in je zguba. Do zadnjega repo dajati, ima mesó duh in pokus po nji, torej raji kaj druzega in repo prej. Tako tudi lanéni kravajci i. t. d.

Če pa zdaj še od mnogih žival od vsake posebe hočemo govoriti, se pita goveja živina a) tele od maternega mleka, ki je v štirih, petih tednih dosti debelo; b) odraščene goveda nar prej bolj po majhnem, z dobrim senom in rezanco, in v poparjeni rezanci repa, pesa, korenje; potlej pa čedalje več dobre klaje, potresene s sirovim ali pa kuhanim nekoliko osolenim korenstvom, zmešanim z oblodo na debelo zmlenega žita, koruze ali rèží i. t. d. kar vse dobro redi. Ko je že zlo debela, malo jé.

Svinje se pitajo od začetka z repo in dobrimi pomijami, bolj redko, potlej čedalje gosteji, vmes kuhano ali sirovo in tanko zrezano peso, korenom, krompirjem in dobro oblodo. Malokdaj se svinje v žiru dosti vpitajo. Bukvica ali žir dá bolj redko, želod terši mast. Ovce pa in kozé se zunej na dobri paši nar bolj vpitajo.

Kuretna zaperta v nizkem kurniku, ko se ji ali dovolj zerna in vode da, ali pa se va-njo posili, kadar je želodec prazin, se berž dobro vpita. Nektere pitance pitajo na pol, druge popolnoma. Na pol vpitane živali niso za mast, ampak za mesó; popolnoma vpitane pa so bolj za mast, posebno svinje. Mlada živina in prasci se bolj na pol vpitajo, ker se to prej dodela in bolj splača. Pervi čas pitanja si pri dobri piči take živali nar bolj pomagajo, nar bolj debele; torej naj se takem kmalo od začetka toliko dobre klaje daje, kolikor prenašati zamorejo, več od navadne, pa ne preveč.

Pita se žival lahko kadar bodi, poleti goveda na dobri tolsti paši, svine pa domá. Vendar v jeseni in pozimi je nar pravniši čas za pitanje; ker muhe živali ne nadlegovajo; ker ta čas imamo več časa in več pridelkov in v hlevu bolj s čem, posebno svinje, pitati; in pa ker pozimi je lože z mesovjem in z mastjo ravnati, da se ne spridi.

Kako dolgo pitanje terpí, se na tanko ne da povedati. Če se dobro pita, terpí manj; če pa slabši, dalje. Če več dobre klaje zavžije, berž je žival gotova in godna; če pa manj terpí pitanje, dalje. Tako, postavim, velik vol se vpita v 13—15 tednih, če se mu, postavim, vsaki dan 20 funtov dobre merve, 4 funte režene, ječmenove ali koruzne debele moke, in ¼ unče solí dá. Če se mu pa le 18 funtov merve, 2 funta moke in ⅛ unče solí dá, terpí pitanje čez 20 tednov. Pri svinjih ravno tako. Je treba gledati na velikost živali in pa na tečnost klaje. Kuretna se v 6, 7 tednih vpita, če se posili pita. Na pol-pitanje terpí, če se dobro pita, po 6—8 tednov pri govedu in svinjih; popolnoma vpitanje blizo trikrat toliko.

Živali pa se mora le toliko dajati, kolikor vsaka prenašati zamore. Zapita se, če se ji toliko dá, da zbolí in da se pitanje pokaží.

Umno pitanje naj sploh tako dolgo terpí, dokler se splača.

Dobiček od pitanja se najde, če se natanko vse pretehta in preumi. V to je potrebna pravična tehtnica, da se živali pretehta, koliko je težila pred pitanjem, in koliko teži pitana. Mera[6] tipanje ne dá prav gotovega razuma. Mesár bo iz dolge skušnje nekoliko s tipanjem ali z mero vganil; kdor pa tega dobro navajen ni, bo brez tehtnice malo prav vedil in mesar ga bo kanil. 8 tehtnico pa bo nar bolj po pravici spoznal in presodil, koliko jc pitana žival zdaj teží, in koliko je za pitanje pošlo, in koliko je vredno to in uno.

Tehtnica se da z majhnimi stroški iz lesa za tako reč narediti. Trameč se veliko ped od enega konca preverta in na železen klin ali debel žebelj obesi; ondi gré iz konca do tal verv za oder, kamor žival pred pitanjem in potlej pitanec stopi. Na drugi strani naj seže trameč desetkrat tako deleč, vendar tako, da ga oder v ravnost vzdigne. Na dolgem koncu tramiča je posodá za tehtilo in 1 funt vzdigne tam 10 funtov. Po tem se lahko vse naredí. Tehtila so lahke iz kamna. — Ali pa se napravijo v soseski navadne tehtnice, ki se lahko rabijo pri marsikakšni priliki, in so večkrat potrebne.

4. Ljubezin do živali.[uredi]

Ne bo imel lepe živalde, kdor ljubezni nima do nje. Terdemu, neusmiljenemu hlapcu živali ni v roke dajati. Le kdor ima žival rad in veselje do nje, in lepo in umno ž njo ravno, bo lepo in zdravo imel.

Ker nam je živina tolikanj koristna, jo moramo za ljubo in radi imeti, in tudi ona kmalo spozná, kteri jo rad ima in kteri ne, in tudi ona nas rada ima, in nam je za našo ljubezin in za naše dobrote vselej hvaležna, kar se pri ljudéh večkrat pogreša. Lej, postavim, zvestega psička, kako zvesto se gospodarja derží; če je tudi včasi lačin ali še clo tepen, mu je vendar vedno zvest in hvaležin. Tako tudi druge domače živali rade k nam pridejo, če lepo ž njimi ravnamo in jih dobro in umno redimo. — Premislimo tudi, koliko nam živali dobrega storé; krava nam da mléko, voli in konji nam vse pripeljajo, vse zorjó, vse obdelajo. Koliko bi terpeli, če bi mogli gnoj na njive sami znositi, njive sami skopati, pridelke z njiv in derva iz hoste sami na svojem herbtu domú spraviti. Ali ni tedaj vredna žival, dajo za ljubo imamo, da ji dobro strežemo, lepo ž njo ravnamo, in če je bolna, umno in prav za njo skerbimo, ki nam s svojo močjo v vsem tem pomaga, in berž dobro naredí, kar bi mi dolgo časa ne mogli! Gotovo je res, kar umni kmetovavci pravijo, da tisti, kteri svojo živino tepe ali gerdo ž njo ravná, on sam sebe tepe. Kdor zna z živino prav ravnati, je ne bo nikoli treba tepsti. Pri molznih kravah so skušnje do dobrega poterdile, da, če bolj prijazno dekla ž njimi ravna, več mléka dajejo.

Neusmiljnost do živali razodene divje in hudobno serce, in ne bo rad bolj usmiljen do ljudí, kdor je neusmiljen do živali. Sem vidil voznike, ki so konje v klance s težkim vozom, desiravno so z vso močjo pridno peljali, namesti z glasno besedo jim serčnost dajati, po glavi, po vampu, po nogah tako neusmiljno, neumno in nepotrebno tepli, da so več od tepenja, kakor od vožnje terpeli; nekteri so jih s tepenjem po glavi še oslepili. Ali ni vreden tak, da bi tudi njega ravno tako tepli? Sem vidil mesárje, ki so teleta tako neusmiljeno na voze nakladali, da so jim glave doli visele, in uboge, nedolžne živalice v dolgi vožnji neznano terpele, in pri klanju ne le teleta, ampak tudi druge živali po nepotrebnem in neumnem dolgo terpinčili. Sem vidil konjederce, ki so žive pse neusmiljeno po tleh za voz privezane vlekli, da so se jim gole rebra vidile, in hudobne paglavce, ki so nedolžne ptičke za kratek čas žive skubli, in jih še scer neusmiljeno terpinčili. Ali ne bo Bog, ki je živalim občutljivost dal, tako neusmiljenost kaznoval? Pa tudi vsi umni ljudjé in še vikši naj bi gerdega terpinčenja žival kratko nikar ne pripustili. V jutrovih deželah, desiravno ne kristjani in še bolj divji ljudjé žival ljubijo in je ne terpinčijo: bomo mi kristjani, kterih serce bi imelo polno ljubezni biti, do ljube živali, do božjih stvarí neusmiljeni ? Kar je treba končati, naglo končaj in ne terpinči!

5. Od bolezin žival.[uredi]

Bolezni žival so blizo tako mnoge, kakor človeške, toraj gré to v druge bukve [7] in bomo v tem le nekoliko malega povedali, in nektere potrebne vodila nasvetovali, po kterih se zamore ljuba žival zdrava ohraniti, ali pa če po nesreči zbolí, večkrat spet ozdraviti; ter 1. Če si živaldo omislimo, glejmo, da bolne ne kupimo, in je tudi v svojem hlevu ne imejmo, posebno bolne na kaki stari bolezni, naduhi, sušici, kašlju, garjah i. t. d. ne. Taka se težko odzdravi, in če se ne ozdravi, gré konjaču.

2. Če imamo pa zdravo živino, jo ohranimo zdravo: a) če ji zdravo klajo dajemo in po pravi meri, ne preveč; b) če živino in hlev snazimo, ker nesnažnost kakor pri človeku tako tudi pri živali je prilika veliko bolezin ali pa bolehnost; c) če ji dober zrak večkrat damo, v kar že snažnost živali in hleva veliko pomaga; scer pa, če hlev večkrat prevetrimo, ali pa živino nekaj časa vsaki dan iz hleva izpustimo; d) če jo varujemo, da z bolno živino v dotik ne pride, posebno s tako, ktera ima nalezljivo bolezin, postavim, živinsko kugo, smerkelj, garje i. t. d. Nektera živalska bolezin, ki se človeka ne prime, se po ljudéh na drugo žival lahko prenese ali med njo zatrosi, postavim, živinska kuga, garje i. t. d. včasi pa se take bolezni tudi človeka primejo. Torej ni v takih okolišinah nobenega človeka, kteri je pri taki bolni živini bil, k naši pušati, in tudi naših nobedin naj ne gré take ptuje živine gledat ali tipat, potlej pa k domači priti, posebno v živinski kugi ne; e) če živino bodi delavna ali ne, ako se spotí, varujemo, da se naglo ne prehladí, ali pa na vroče ne jé in ne pije, dokler se počasi ne ohladí, ako se dá živina zdrava ohraniti.

3. Če pa žival nevarno zboli, jo berž od zdrave ločimo (večidel pa je treba zdravo živino preč djati od bolne) in malo bolj pozimi na gorkem imejmo, poleti pa na prijetnem hladnem kraji, pa odeto, in nobene bolne živine ne dajajmo zdraviti neumnim mazačem, ki se štulijo da znajo živino ozdravljati in neumne ljudi sleparijo s tem, da se bahajo skušene može. Za božjo voljo! kako se more človek skušenega imenovati, če je le dokaj bolne živine vidil in jo „cajtal“, pa očí nima, ki bi vidile v notrajnstvo živine, in glave ne po na tanj čem izučenju prebrisane. Ako bi bilo zdravilstvo taka lahka reč, da jo vsaki dedec razume, bi truplo živinsko ne bil čudež božji. Kdor se tedaj hoče škode varovati, naj da svojo živino ozdravljati le učenim in skušenim zdravnikom. Vendar v malih boleznih živali tudi sami pomagamo. Je ranjena, se z merzlo vodo v nekaj dnéh rana nar bolj zaceli. Jo vjeda, če se je prehladila, naj se s slamo dobro riba in ode ne, se ji gomilčini čaj dá, da se spotí, in se tako včasi kmalo ozdravi. Se je objéla, dajo napenja, ji olje alivkislina, nar bolj pa voda živega apna pomaga, v sili pa nož. Če so gobec in parklji bol ni, je od pervega pridno in pogosto zmivanje z merzlo z jezihom okisano vodo in pa suhe tla pomoč. Sploh pa je snažnost in čednost in zmernost povsod pri ljudéh in živalih nar boljši podpornja ljubega zdravja. Scer pa je želeti, da bi povsod umni in učeni človeški in živinski zdravniki bili[8].

Drugi člen.[uredi]

Od živinoreje mnozih plemen posebej.[uredi]

Zdaj ko smo splohni nauk od živinoreje nekoliko razložili, pridemo do posebnih plemen žival in hočemo od mnozih koristnih domačih žival vsacega plemena še posebej nar potrebniši rečí povedati.

Te mnoge nam koristne živalske plemena so: Goveda, konji, ovce in koze, in pa svinje in kuretna. In semkaj se tudi štejejo čebele in sviloprejke ali svilne gosence.

6. Goveda.[uredi]

Med vsimi živalmi nam da govedo nar veči dobiček; ter vol s svojim delom in na zadnje s svojim mesom in svojo kožo, in krava s teleti, z mlékom in spet na zadnje s svojim mesom in svojo kožo. V druzih krajih svetá pa imajo ljudjé spet druge živali za nar bolj koristne, v Indii slone, v Arabii in Afriki velbljude, v Laponii domače jelene.

Bomo tukaj samo od domače goveje živine govorili, ki nam je tolikanj koristna, in od nje v potrebniših rečeh se pogovarjali, ter od sledečih: t. Od mnozih plemen goveje živine. Mnoga je goveja živina ne le v mnozih deželah, ampak v vsaki posebej. Tako, postavim, je hribovska živina večidel manjši od ravninske, in pa od mladega bolj rejena veči in lepši od bolj zanemarjene. Vendar se lahko vsa naša živina razdelí v dva poglavitna rodova, v velicega in pa majhnega. Farba ne dela v tem nič pravega razločka. Majhna in velika živjna ima po okolišinah svoje prednosti, ker namen živine je razen. Če imamo vole za obdelovanje svojega polja, so srednji in krepki boljši od prevelicih. Če imamo krave za mléko, nimajo velike krave vselej več mléka od malih. Za bolj male kmetovavce je srednja, pa krepka živina nar boljši.

2. Koliko živine naj vsak kmetovavec ima? Toliko, kolikor je prerediti more, in se mu dobro splača. To pa naj se ne pretehtuje po napčni šegi in navadi kraja, ampak po pravem umu. Presodi: koliko vsaka glava skoz leto klaje potrebuje, postavim 50 centov suhe dobre merve ali 5000 funtov, to pride na dan skoz leto blizo 14 funtov. Te mere se je treba zvesto deržati, vin če ima kmetovavec 300 centov merve, zamore 6 glav rediti. Če pa ni toliko merve in detelje, ampak nekoliko tudi slame, korenstva in druzih rečí, se taka zmešanca naj šteje 2 centa za en cent merve, i. t. d. Za nameček pride paša poleti po zelnatih njivah in v jeseni po travnicih i. t. d., in se bo s tem merve toliko prihranilo, da ji bo prišlo na dan 20 funtov in morebiti še več. Veliko kmetovavcov poznam, ki bi lahko več živine imeli, kakor je imajo, ker veliko jih je, ki nerodno veliko klaje po tratijo, in se nobenega pravega redu pri klaji ne derže. To je velika zguba in neumno gospodarstvo.

3. Paša za govejo živino je zelena in suha trava, detelja, slama, korenstvo in žito na debelo zmleno. Da se zunej to popase, kar se pokositi ne more, je prav; da bi se pa tudi lepi travniki in visoka detelja po njivah pri nas popasla, ne more nihče poterditi.

4. Kako dolgo govedo živi? To se ne dá lahko povedati, ker mende nobeno ne dočaka, da bi starosti poginilo, ampak ga raji prej vpitajo in zakolejo: vendar se misli, da bi morebiti živelo kacih 30 do 40 let.

5. Kako se dá starost goveda spoznati [9]. To vediti je gotovo več ležeče, kakor pa vediti čas življenja. Pa tudi to se ne dá vselej natanko spoznati. Dve rečí ste nekoliko veljavne znamnji v tem:

A) Zobje. Govedo ima spred le spodnje zobe, zgornjih ne.

Večidel v začetku 2. leta dobí naj srednja nova dva zoba

„ „ „ 3. leta „ dva tema sosedna,

„ „ „ 4. leta „ dva tem štirim sosedna,

„ „ „ 5. leta „ dva kočnika.

V 5. letu ima tedaj govedo vsih 8 sprednjih zób novih. Ko je govedo 13—14 let staro, začno zobje bolj vglajeni biti, v 16. letu začno izpadati, in to je očitno znamnje, da čez 16. leto, prav za prav že čez 12. leto ne kaže gospodarju goveda za kakošno rabo imeti.

B) Rogovi. Tudi na rogovih se starost nekoliko dá spoznati, pri volih manj, pri kravah bolj; ker v četertem letu dobí živina na vsakem rogu obroč, in potlej vsako leto spet druzega. Se tedaj štejejo obroči in prištejejo tri perve leta, da se vé starost. Če ima namreč govedo šest obročev, je 9 let staro. Vendar se pri nekterem govedu taki obroči težko spoznajo.

6. Od plemenjenja goveje živine. Junec in junica dveh let sta godna za pleme, in se ni bati, da bi taka mladina po tem v rasti škodo terpela, če je le zdrava in se ji dobro streže.

Krava nosi 9 mescov, včasi kake dni tudi več, in ima navadno le eno tele. Dobra in dobro rejena zdrava krava molze blizo druzega poroda; vendar je prav jo kacih 5—6 tednov prej pustiti, daje tele krepkejši.

7. Od korista goveje živine. a) Teleta. Če je tele za rejo, naj sesá nar manj 6 tednov. Če je pa namenjeno mesárju, naj se prevdari, kaj bi več dalo, tele, ali mléko in maslo. Včasi je to, včasi uno drašji. Če so teleta zlo drage, tako da se bolj splača tele pri kravi več časa pustiti, da bo večí in debeljší, je prav ga dalje pri kravi imeti. Če pa teleta niso drage, prodaj ga berž ko berž, vsaj po tri tedne starega ker perve tedne nar bolj zraste. Če je pa tele za rejo, in ne za pleme, daj ga kopiti ali rezati še pri materi, ker takrat to lože prestoji, in junec kopenc je pohlevniši, se dá raji učiti, in potlej veči vol zraste, ker vol je veči od bika, se da tudi lože pitati, ima boljši mesó, in se da v mesnico bolj prodati. Tudi rezano tele se bolj vpita. Če pa si hoče gospodar močnejšega vola za vprego izrediti, ga smé še le v 2 letu rezati dati, da se do tega časa bolj izrase.

Odstavlja naj se tele po majhnem; naj se prej nove paše priuča in navadi, in tudi že odstavčku naj se daja še nekaj časa mleko z vodo, z otrobi ali moko, tako dolgo, da se mervi privadi.

Ko so teleta nekaj mescov stare, se smejo na unanjo pašo gnati, vendar pa jim je dež in mraz pervo in drugo leto še zlo občutljiv in škodljiv, in so boljši in bolj rastejo, če se jim klaja v hlev nosi. Pozimi se jim daja senó, korenstvo i. t. d. in vse to če drobnejši, korenstvo clo kuhano, boljši in tečniši jim je.

b) Bike imajo za pleme, za delo in za pitanje. Za pleme naj se volijo taki, kteri imajo vse nar bolj popolnoma lastnosti deželskih plemen, in nar boljši so od 2 do 5 let; potlej pa so že bolj leni. Za delo so po štirih letih; ko svojo pervo služba dostojé, in so po tem grozno močni, pa jih raji vpitajo, ali še prej kopijo (režejo).

c) Voli. Junčke v mladosti kopijo, razun sèmtertjè enega, kterega odločijo za pleme, ker se da vol lože kretati. Vol nam je koristin s svojim delom, in po svoji smerti s svojim mesom, lojem in s kožo. Premladega vola pred štirimi leti v težko delo vprezati, ga zlo skazí. Še le v petem letu stopi v stan, da mu težji dela manj škodjejo. Raste pa do 10. leta in je potlej do 14. leta nar močnejši in nar koristnisi delaveč; tode večidel jih že prej vpitajo in pobijejo. Da vol pri delu vso svojo moč pokazati zamore, naj se mu da taka oprava, da mu napotja delala in ga nikjer tisčala ne bo. Za rogove voli vprezati ni dobro, ker ne vlečejo z vsim životom ampak samo z glavo in prosti niso. V komatu za vola prav narejenem nar lože vozi, ker z vsim životom vleče in svojo moč pokaže; jarm ni le preterd, ampak tudi moč v njem ni in ne more biti prav vstavljena. Tudi vol vročino težej prenaša od konja, in potrebuje več počitka in več časa za jed, ker prežvekje.

Če hočemo vola vpitati, se na dobri tolsti paši zunej hleva vpita, kisle paše na močirjih pa govedo noče in se od nje ne vpita; bolj pa se vpita v hlevu tudi z zeleno klajo. Pa nar bolj navadno je vole v hlevu s suho klajo pitati. Potrebuje se za velicega vola kacih 35 centov merve v 20 tednih, ali pa manj, če nekaj pese, repe, koruna in korenja, oblojeno z žitno debelo moko vmes pitamo. Pitajo tudi po malem, kadar je žito ceno, z ječmenom, ovsom, z rèžjo, s koruzo na debelo zmeleno, ali pa s celo, dva dní prej namočeno. Z moko pijačo oblodijo in kvas in skvaseno moko jim nekteri dajo, in vse to pomaga bolj in prej vpitati. Solí pa tudi ne sme manjkati, vsaj 1 lot vsaki dan, ki vsaki živali silno hasne. Merva in rezanca ostanete pa vendar zmirej poglavitna klaja in drugo je le bolj priklada.

Pri reji in pitanju naj gospodar presodi, koliko dobička bo to ali uno dalo, da bo vedil s čem pitati, ktero se bo bolj splačalo; ali pa raji naj nepitano žival proda. Se namreč cena klaje in živali pred pitanjem preume, in pa teža in cena pitane.

d) Krave. Kakor junec tako se tudi junica, ktera je nar bolj popolnoma in narveči, za pleme izbere, če želimo od nje lepo mladino dobiti. Če nam pa ni ravno toliko za lepo živino mar, ampak bolj za dobro, da nam bo namreč krava veliko mastnega mléka dala, bodi kakoršina hoče, bomo gledali, da bomo le prav molzne krave dobili, naj bodo lepe ali ne; ker nar lepši krava nima vselej tudi nar več mleka, in nelepa tudi ne vselej malo, in včasi ima še clo majhna več kakor pa velika. Če pa je lepota in dobrota skup, tolikanj bolji. Poglavitni namen nam bodi vedno pred očmí pri živinoreji. Včasi nam zamore namreč mléko in maslo, posebno pri mestih, lepši in gotovši dobiček dati, kakor lepa živina, pa manj dobra, ki tudi veliko lepih stroškov vzame, in od same hvale zastran lepe živine tudi nobeden sit ni. Bomo tedaj tukaj bolj od koristi, kakor pa od lepote dobre krave govorili, in na zadnje tudi še nekaj malega od lepote goveje živine pridjali.

Dobra krava je tista, ktera je zdrava, in rada jé, in ima veliko mastnega mléka. Če je velika, ki ima vse to, je boljši od majhne. Mléko je pri dobri kravi, dokler živí, poglavitna reč, potlej pa maslo in sir, in le od te straní bomo zdaj od krave govorili.

1. Mléko. Perve dní, po rojstvu teleta ima krava nar več, pa še bolj vodenega in nekako slanega za izčiso teleta namenjenega mleka, potlej pa malo manj, pa bolj mastnega. Tudi raste mleko pri kravi, dokler krava ne doraste; doraste pa od 6. do 8. leta; to je, v tem času ima dobra krava od teleta do teleta več mléka, namreč pri drugem teletu več, kakor pri pervem; in pri tretjem več kakor pri drugem i. t. d. Ko je pa 7, 8 let stara, ostane po tem mléko pri tisti meri. Po 3. teletu začne krava v naj bolj molsti.

Če bolj je krava od mladega dobro oskerbljena, rejena, snažena, privajena bila, več mléka ima po tem, če tudi zdaj se dobro klajo in obilo dobiva in se ji dobro streže, in je že sama na sebi mlečna. Če pa je krava že od mladega zanemarjena, zapušena, zastradana, tepena bila, bolj vse v nji zasuhotí in zastane. Vidimo to pri kravah, ktere so se v mladosti celo poletje po golih srenskih spašnjah lačne klatarile, in iz paše revniši kakor na pašo hodile: nasproti pa poglejmo lepo rejene, zale telice skerbnih in umnih gospodarjev, ki niso svoje živine zanemarili, kako lepo, kako koristno živino imajo ljudjé po druzih krajih, v Švajcu, v Tirolih, na Holandskem, v zgornjem Štajarskem, na Laškem i. t. d. koliko dobička jim dá. Znano po vsem svetu je oldengraško sirovo maslo; znani so laški in švajcarski siri. Kakšin komaj verjetin razloček je med kravami na zgornjem Nemškem, na Holandskem, na Laškem pri Lodi, Milanu i. t. d. kjer nektere krave po spričevanji Majarja in dr. Burgarja po odstavi teleta en dan po 25—32 estrajskih meric (firklov) mléka dajo, iz kterega vsaki dan nar manj tri funte masla lahko pride in še enkrat toliko in še več sira — in pa med kravami pri nekterih kmetih, ki v nar boljši molži, komaj do pet meric dajo! Tako deleč so prišli kmetovavci z umnostjo, pridnostjo in skerbnostjo! Ali se ne da tudi pri naših kravah kaj poboljšati? Krava, ktera skozi celo leto toliko mléka ne dá, da bi klajo plačala, naj se ne obderží, ampak naj se vpita in mesárju prodá, in gospodarji ali gospodinje, kteri ne znajo boljši živine si napraviti, škoda, da so gospodarji ali gospodinje!

Dobra krava mlekarca dá nar več dobička ondi, kjer se dobro mleko lahko in drago proda, postavim, pri mestih ali blizo mest, in to je nar boljši beratija, ker tako pride mléko dražji od masla in sira. Pa tudi v stranskih krajih, kjer se mléko ne prodá, je mléko dober vžitek pri domu, in se dela iz njega maslo in sir, ki se lahko prodasta, in ostanjki tudi še zaležejo, posebno za mlade prasce in za odrašene svinje. Krava po odstavi, ko še nar bolj molze, se na dan po trikrat, zjutraj, opoldne in zvečer pomolze; štiri mesce poznej pa le dvakrat, zjutraj in zvečer. Zjutranja molža dá več, in boljšega mléka.

V vimenu je spodej bolj vodeno, zgorej bolj mastno mléko. Kdor čisto ne izmolzuje, ima slabši mléko. Skušnja je prepričala tiste, kteri so hoteli to na tanko vediti. So moleli v več posod. V pervi posodi je bilo malo smetane, v drugi več, v tretji še več, in v zadnji nar več, dasiravno vse posode enako velike, enako polne in vse mléko od ene krave. Kdor tedej čisto ne izmolzuje, zgubí nar boljši mleko; pa ta zguba ni edina škoda, ampak zastalo mléko napravlja marsiktere bolezni, ktere nevedni ljudje raji copernicam, kakor svoji lastni zanikernosti pripisujejo. Dober gospodar in dobra gospodinja tedaj ne pustita ne kaplje mléka v vimenu, in skerbno gledata na snažnost posode, vimena in mléka.

Iz mléka se dela maslo in sir.

2. Maslo. Iz mléka se maslo počasi primiroma samo loči in naverh gré, in naredí klobuk, to je, smeteno, iz ktere se maslo vmane. V to je treba pravšnje gorkote in časa. Pravšnja gorkota je 8 do 12 stopinj Romirjevih. V veči gorkoti se mleko prehitro skisa in sterdi, da maslo nemore več nakviško: v manjši pa je premerzlo in maslo v mleku zastane in ne more iti do čistega naverh, in se smetena prav ne naredí. — Čas pa, v kterem se to samo od sebe godí, je 36 do 48 ur, kakor je namreč zrak gorkeji ali hladneji. Taka smetena je kisla in debela, in tako tudi mléko, poleti oboje vkup in vsako posebej prijetna hladna jéd v vročini.

Pozimi pa, in včasi tudi poleti, se tako ločenje masla od mléka da tudi posiliti, in mlekarce naše devajo polne latvice postanega mléka po kruhu ali pa scer po mali kurjavi v enmalo gorko peč, da gré maslo v latvici pri malo večji gorkoti od zunanje prej na verh in se tako naredí sladka smetena, in tako mléko imenujejo pregreto, in ga porabijo pri hiši za žgance, za kašo, za močnik i. t. d. Sem djal, da postano mléko se v peč dene, ne prec po molži; ampak po molži naj mléko v mlečnem hramu v latvicah pri miru stoji, pozimi kacih 24 ur, poleti 12, da se smetena naredi, in kar še manjka, jo gorkota v peči na verh požene. Potlej se v shrambo na hlad postavi, da se smetena sprime in sterdi. Vse to je prav in koristno, ker pregreto, sladko mléko je boljši od skisanega.

V plitvih latvicah se ločenje masla od mléka bodi v peči ali v hramu vse bolj popolnoma zgodí, kakor v globokih, ker ima maslo manj napotja in bližej na verh.

Sladke smetene je manj od kisle, pa je bolj mastna, če se po neumnem v peči ne sožgè, da je černa namest rumena. Da je smetena čedna in čedno mléko, da muhe, šurki, pajki, miši in drugi merčesi va-njo ne pridejo, se morajo ne le take shrambe z vso skerbjo snažiti in cediti, ampak tudi še okna in latvice z redkim sitom ali kaj tacega zakrivati.

Kdaj smeteno posnemati in kako maslo iz nje dobiti?

Takrat, kadar je vse maslo na verhu, predin se mléko zgrize, ne prej ne ppznej. Če bi prej, bi bila smetena dobra, pa premalo bi je bilo, Če poznej, bi se dobila slaba ne dobra smetena in manj, ker zgine v gazji podobi. Če je v hramu smetena, naj se posnema nar pozneje do 48 ur; če v peči, berž ko se shladí.

Posneta smetena se v pini mane, da se maslo od mléka popolnoma loči, da se maslo spopade, mléko pa odstopi. Tacih pin je več mnoge naprave. Pa tudi v vsaki posodi se da maslo vmeti, postavim, v latvici.

Smetena se ne vmane, če je, pregorka, ali prehladna, ali prestara, ali od nezdrave živine. Če je pregorka, se ji merzle vode dá; če prehladna, se ji malo kropa prilije; če prestara, naj se v koscih med mlajši pomeša; če pa od nezdravih krav, naj se za kaj druzega porabi, ne za ljudí.

Vmeto sirovo maslo v naših krajih na ognji stajajo, ga solé in hranijo ali pa prodajo; v druzih deželah pa sirovo maslo še od mléka in vodenih rečí bolj izpirajo tako dolgo, da samo maslo ostane; z vodo pa ga ne čistijo, ampak premetajo in stiskajo, da od sebe dá, kar maslo ni; potlej ga solijo, na vsaki funt 1 lot solí, ga v posode stisnejo, in ali za-se hranijo, kolikor potrebujejo, ali pa prodajo; in se tako sirovo maslo ravno tako dobro celo leto ohrani, kakor stopljeno in še boljši. Pri topljenji gredó pri 10 funtih trije v zgubo. Cena pa topljenega ni veči od sirovega: tedaj pride pri topljenem v zgubo kurjava in maslo.

Koliko masla je v mléku?

To se ravná po času in klaji. a) Molža po odstavi je manj mastna, potlej starji mastnejši. b) Dobra redivna klaja ne dá le več mleka, ampak tudi mastnejšega. c) Starji molža in dobra klaja v hlevu: detelja navadna, metelka, turška, grašica, zelnato perje, koruza; zunaj pa tudi še dobro tolsta, zelena, sladka paša spomladi ali v jeseni — da nar več mléka in nar mastnejšega. Slamnata klaja pozimi da clo malo, in tudi nemastnega. Navadno je v 10 mericah dobrega mléka 1 funt masla; včasi pa tudi v 7 mericah, in včasi dá od 10. do 17. meric 1 funt, kakor je čas in klaja.

3. Sir. V mléku je vselej narveč vode; v 100 delih je vode 85 do 90, in včasi še več; drugo je maslo in sir. V 100 funtih mléka je 7 do 8 funtov sira, in 3 funte masla; včasi je masla manj in sira več; in tudi, kadar je druzega več, je se vé da vode manj, če je namreč gosteji mléko, kar se pri starji molži in suhi paši godí.

Maslo se loči od mléka, kadar gré v latvici na verh, in se smetena posname, kakor smo prej povedali. Mléko pa se od vode loči, ko se po kakošni kislini zgrize ali vsiri. Znano je, kako berž vsaka kislina mléko vsiri, posebno zgreto. Ko sir iz posode pride, ostane voda z imenom siratka, v kteri je še malo sira, ki se pri precejanji skozi gost pert prestreže, in potlej je v siratki nekoliko mlečnega sladkorja in solnatih rečí, sladkor se dobí, ako siratko tako dolgo pokuhujemo, da se vodena reč shlapí in sladkor ostane, ki se na zadnje še izčisti, da je bel. Izčisti se z ogljem i. t. d. kakor drag sladkor.

Kako sir delajo?

V raznih krajih delajo sir po razni šegi in mnoge baže. Je sir tolst, ko se opresno mléko, to je, mastno, prec po molži siriti dene; in je sir napol tolst, ko se današnje opresno mléko, in pa poprejšnje že posneto siri; in pust, kadar zgolj posneto mléko sirimo. Če hočemo posebno tolst sir imeti, pridenimo opresnimu mléku še nekaj smetene.

Sir delajo iz sladkega in kislega mléka. Pokus se ravná po lastnosti mléka ali paše, in gostota manjši ali veči pride od ravnanja in gorkote, v kteri se sir manj ali bolj stisne, in je se vé da na tem veliko ležeče. V vsakem kraji ga nekoliko drugači delajo in ima po tem svoje ime, laški, švajcarski, holandski sir i. t. d.

Bomo tukaj povedali iz dr. Burgarjevih kmet. bukev. II. del. stran 241, kako delajo na Laškem sloveci parmezanski sir. Gospod dr. Burgar, ki je to delo poleti 1828 na več kmetijah na Laškem sam gledal, popisuje to ravnanje tako:

Nar prej so pripravili sirovi ali pa prekajeni soleni telečji želodček, v kterem je posesano in že zgrizeno mléko bilo, so ga razrezati in nekaj dn i v primerni vodi namakali. Po tem, ko je bilo snočnje o petih zvečer, in današnje od treh do štirih zjutraj pomolzeno mléko posneto, so ga v bakren kotel zlili, in pod kotlom pod netili, da je bila gorkota ali toplota od 20 do 24 stopinj, to je, to je, s telečjim želodčikom slcisano vodo v mléko vlili, pomešali, kotel zakrili in oginj pogasili. V eni uri blizo je bilo vse sosirjeno.

Zdaj pa so pod kotlom vnovič zakurili, in sir s kolcom hiteli mešati, in berž ko je bilo že vse dobro zdrobljeno, malo žefranovega praha primešali, da je sir farbo dobil, kakoršno scer le mastin sir ima. Se zmiraj so kurili, in sir še z drugim kolcom, ki je na koncu okrožik imel, da dnu kotlu škode ni bilo, mešali in mešali, dokler ni bil sir, kar nar bolj moč, zdrobižen, in ko je ta plojdra čez in čez tako vroča bila, da roka ni terpela, od 42 do 44 stopinj Rom., so kotel od ognja potegnili, in oginj z vodo pogasili. Zdaj so pustili to kako četert ure pri miru stati, in je v tem času vès sir na dno šel.

Po tem ko so siratko toliko ocedili, da je je malo še čez sir stalo, je šel sirar in toliko merzle vode prilil, da so roke lahko terpele, ter na to sir z obema rokama zgrabil in stisnil, potlej čedin pert pod sirom na dnu kotla prepeljal, ga vzdignili in sir v rešeto zvalil, kjer je nekaj ur ležal, da se je ocedil.

Zdaj pa so sir iz rešeta vzeli, in s pertom vred v lesen obod djali, pa ne stiskali ali obtežili. Štiri dni so ga tukaj obračali; čez štiri dni pa ga poverhu solili, in tako skozi 40 dní v hladnem, suhem in temnem hramu vsaki dan obračali. Na to je bil zadosti terd, da je bil v shrambo prenešen, kjer so ga poverhu z lanenim oljem mazali in še vsaki dan obračali.

Taki hlebci so od 40 do 90 funtov tehtali, in je tak sir od leta do leta boljši bil, dokler ni bil 4 leta star. Cent tacega štiriletnega sira so po 200 lir ali dvajsetic na mestu prodajali.

V druzih krajih pa sir na sapi sušé.

Pri nas delajo sir iz kislega, in sladkega, pregretega mléka, ko mléko kuhajo in sladkemu kislega pridenejo, da se sosiri. Potlej ga še gorkega zdrobé in osolé, in ga ali v hlebce stisnejo in posušé, ali pa za podvico in štrukle porabijo.

Tako nam krave dajo teleta, mléko, maslo in sir.

Na zadnje pa že stare ali jalove krave, ko so dostale, vpitamo in mesárju prodamo.

Krave malokje vprezajo, ker delavne krave malo mléka imajo.

Pristavek.

Ktera goveja živina je lepa?

Lepa živina, če je tudi še koristna, je več vredna od nelepe. Lepa goveja živina je, če ima sledečo podobo, in če bolj, lepši je:

Glavo lahko in primerno. Oči bistre, velike, vesele in pohlevne. Nosnice široke, merzle in mokrotne.

Vrat ne predolg, pa mesnat in ne predroben ne predebel; zativnik širok in gnjat močen.

Herbet poln in raven; persa obokane, široke in globoke.

Život stočen kakor sod, ne spredej ne zadej višji; stegnjen, pa ne preveč. Ledja široke.

Polne stranice kažejo moč in debelivnost.

Bedra močne, mesnate in polne, obokane, pa ne previsoke. Stegna močne, ne krive, ne stisnjene.

Križ, širok, pa lepo stočen in celemu životu primeren, kovke vsaksebi.

Koža krepka, bolj tanka namesti debela, ki se rada premiče. Dlaka gosta, mehka in tanka.

To veljá sploh od goveje živine, pa malokje se vse to vkup najde.

Voli so lepi, če verh tega imajo malo bolj zastavno glavo, lepo zavite, ne predolge rogove, močen vrat, lepe močne noge, obokane pleča, polne bedra, širok križ, lepo zastaven rep, poln život pa ne zlo na visocih nogah. Taki voli so tudi za delo in za pitanje dobri.

Krava je lepa, če ima verh zgorej rečenega: lahko, prijazno glavo, širok gobec, tanke in kratke lepo zavihane rogove, slok vrat, lepo slokane persi; raven, okrogel život, zadnji konec širji, tanak rep, ne na debelih, ne na visocih nogah, debele mlečne žile pod trebuhom, lepo, okroglo bolj v život stisnjeno, razširjeno, mehko ne mesnato vime. Taka krava ni samo lepa, mar bolj tudi rada mlečna.

7. Konji.[uredi]

Konj je kmetovavcu manj koristen od goveda, ker nima od njega druzega dobička razun dela, desiravno je pri delu urniši na polji in na cesti od vola.

Če ima konj kakošno napako, ali kako reč, da njegovo lepoto kazí; če je star, ali hrom i. t. d., zgubí veči del vrednosti.

Vendar so konji na večih kmetijah zavoljo svoje močí, urnosti, služljivosti, in ker vročino, mraz in mokroto lože prenasajo še zmiraj prijetni.

Za dolge vožnje, za ježo, za kočije, za lepoto so govedu deleč spredej, in v naših krajih jih, kar to tiče, nobena žival ne more namestiti, in moramo zavoljo tega tudi od konj, od njih plemen, od njih reje, in od njihove koristi tukaj govoriti.

1. Od konjskih plemen. Konji so v Azii domá, kjer so jih ljudje pervič sebi privadili in v svojo službo vzeli, in kjer še zdaj cele kardela divjih konj po divjih krajih in dobrih pašah, posebno poleg rek in potokov, živé. Tudi v Ameriki, posebno v spodnji, se najde veliko divjih ali, prav za prav, zdivjanih konj; pa ti konji so bili od Spanjolov v Ameriko pripel jani, kjer so na pašah po tolstih planjavah se razšli in pomnožili. Tudi na Basovskem v Besarabii, v Ukrajni i. t. d. so na pol-divji konji, ki se celo leto pod nebom pasejo, jim za zimo kopice sena napravijo, da ga hodijo jest, in so taki konji blago posestnikov ali pa kronovine.

Iz pervih v mnoge kraje po svetu razpeljanih konj so se v več časih mnoge plemena raznih krajev naredile. V gorkih deželah so pervo iskrenost in živost ali svojo pervo kri ohranili: v merzle kraje pridši pa je nekoliko zgubili. V tistih krajih, kjer so od mladega zmirej dovolj dobre paše imeli, so veči zrastli, in počasi se je ondi novo pleme večjih konj zaplodilo in so taki ostali; v druzih krajih pa, kjer jim je večkrat dobre paše primanjkovalo, so manjši ostali. V to pa so pomagale tudi še druge okolišine: hribi, doline, moker ali suh zrak, dovolj dobre vode, ali pa pomanjkanje dobre vode, ki jo ljubijo; zanemarjanje, neumno plemenjenje; ali pa skerb, umnost in dobra reja i. t. d. Tako so, postavim, konji v Bosnii, na Hrovaškem, majhni; ogerski srednji; solnograški veliki. Po enacih vodilih in krajih so se tudi vse druge živali in še tudi ljudjé sprevergli ali spremenili.

Konj je kmetovavcu manj koristen od goveda, ker nima od njega druzega dobička razun dela, desiravno je pri delu urniši na polji in na cesti od vola.

Če ima konj kakošno napako, ali kako reč, da njegovo lepoto kazí; če je star, ali hrom i. t. d., zgubí veči del vrednosti.

Vendar so konji na večih kmetijah zavoljo svoje močí, urnosti, služljivosti, in ker vročino, mraz in mokroto lože prenasajo še zmiraj prijetni. Za dolge vožnje, za ježo, za kočije, za lepoto so govedu deleč spredej, in v naših krajih jih, kar to tiče, nobena žival ne more namestiti, in moramo zavoljo tega tudi od konj, od njih plemen, od njih reje, in od njihove koristi tukaj govoriti.

1. Od konjskih plemen. Konji so v Azii domá, kjer so jih ljudje pervič sebi privadili in v svojo službo vzeli, in kjer še zdaj cele kardela divjih konj po divjih krajih in dobrih pašah, posebno poleg rek in potokov, živé. Tudi v Ameriki, posebno v spodnji, se najde veliko divjih ali, prav za prav, zdivjanih konj; pa ti konji so bili od Spanjolov v Ameriko pripel jani, kjer so na pašah po tolstih planjavah se razšli in pomnožili. Tudi na Basovskem v Besarabii, v Ukrajni i. t. d. so na pol-divji konji, ki se celo leto pod nebom pasejo, jim za zimo kopice sena napravijo, da ga hodijo jest, in so taki konji blago posestnikov ali pa kronovine.

Iz pervih v mnoge kraje po svetu razpeljanih konj so se v več časih mnoge plemena raznih krajev naredile. V gorkih deželah so pervo iskrenost in živost ali svojo pervo kri ohranili: v merzle kraje pridši pa je nekoliko zgubili. V tistih krajih, kjer so od mladega zmirej dovolj dobre paše imeli, so veči zrastli, in počasi se je ondi novo pleme večjih konj zaplodilo in so taki ostali; v druzih krajih pa, kjer jim je večkrat dobre paše primanjkovalo, so manjši ostali. V to pa so pomagale tudi še druge okolišine: hribi, doline, moker ali suh zrak, dovolj dobre vode, ali pa pomanjkanje dobre vode, ki jo ljubijo; zanemarjanje, neumno plemenjenje; ali pa skerb, umnost in dobra reja i. t. d. Tako so, postavim, konji v Bosnii, na Hrovaškem, majhni; ogerski srednji; solnograški veliki. Po enacih vodilih in krajih so se tudi vse druge živali in še tudi ljudjé sprevergli ali spremenili.

Pa pustimo to in pojdimo razlagat druge potrebne nauke od konj.

Ne bomo govorili od mnozih kobilstev in žrebstev in v njih rejenih raznih ptujih plemen konj, ki jih imajo nektari bogati knezi na svojih prostornih posestvih za-se in za druge. To so bolj poskušnje, kakor prava korist, z velikimi stroški sklenjene; ampak od navadnih deželnih mnozih kmetovavskih konj hočemo tukaj govoriti, od konj, kterih reja nam je koristna, ki so ali težki in veliki vozni konji, ali konji za kmetijo, ali za ježo, ali pa konji za tek in za kočije, ki se v raznih krajih s pridnostjo na kmetijah zredé. Kmetije imenujem ne le majhne kmetiške posestva po vaseh, ampak tudi velike, grajšinske kmetije in gospodarstva, ktere so v nekterih krajih v lepem, izglednem stanu.

a) Veliki težki konji so za velike težke vozove na velicih cestah; konji več od 18 pestí visoki in životni. Tacih se bo malo potrebovalo, kadar bodo železne ceste na vse strani narejene.

b) Konji za kmetovanje so bolj srednje postave, pa čversti in močni. Nar veči konji niso za kmetijo, ker preveč živeža potrebujejo in so po klancih in ozkih voznih potih nerodni in nepotrebni; zlo majhni konji pa spet za kmetijo ne veljajo, ker težkih del zmagati ne morajo; srednji so taki, kteri okoli 15 pestí merijo in so za tako postavo životni in dosti močni, da dva težko, slinjevčno brazdo zmagata brez velicega truda. Če bi za take dela majhni in manj močni bili, da bi dva opešala, bi se mogli trije, štirje vpreči, kar bi več ljudí in več stroškov prizadjalo.

c) Konji za ježo, manjši in veči, so lahki in lepi konji, tankih nog za beg, vendar dosti močni, da z jezdicom bežati ali tudi kake druge teže nositi zamorejo. Nar bolji taki konji so arabljanski in angležki. Tacih konj ni vprezati, dokler v to služijo, ker v vozu težko ali terdo stopnjo dobijo in se je potlej težko ali clo ne odvadijo.

Nekteri zlo majhni konjiči, kakor postavim, bosnjaški in nekteri horvaski, niso tolikanj za ježo, ampak za lajši tovore po ozkih potih v hribih in po škalovji, tudi ob sterminah, kjer se navadijo kozam enako varno in zanesljivo hoditi.

d) Konji za tek, za kočije, so veči od ježnih, pa lepi in dversti konji lahkih nog, ki so dosti močni in iskreni s kočijo dobro in hitro teči. Za bolj težke kočije so potrebni veči, do 17 pestí visoki, in enacih lastnost, kakor manjši.

Lepi konji za vožnjo, posebno za kmetijstvo, se zrede na navadnih kmetijah, če se nar lepši in nar veči domače kobile, to je, domačega plemena, z manjšimi, pa izbranimi, čverstimi domačimi žrebci plemenijo.

Konji za ježo in za kočije pa se malokdaj po vsih lastnostih na malih kmetijah zredé, ker več skerbí prizadenejo in manj ali pa nič vžitka ne dajo, in dobiček le obečejo, pa vselej ne spolnijo; — ampak na večih kmetijah se to lože zgodí, če se take lastnosti lepe kobile z enacimi lahkimi žrebci plemenijo. Angležki lahki, sloveči in dragi jezdici, imajo domače lahke in lepe kobile matere, arabljane pa očete, vsaj od pervega; pa se vé da taki posebno lepi in dobri so redki in menda veči del na posestvih bogatinov izrejeni. Za kočije pa se včasi izmed kmetiških konj dobri izberó; bolj gotovo pa je, na večih posestvih take konje nalaš plemeniti in zrediti.

Konji, za kmetijo, so nar bolj koristni in dajo nar veči dobiček ondi, kjer travnišna inu klaja ni za goveda in za drobnico, ampak bolj kisla za konje; scer pa je na kmetii vol boljši.

Plemenjenje konj bi bilo nar pravšnje pozimi, da pride potlej mlado tak čas, kadar ima kobila nar manj dela. Nosi pa kobila 9 mescov, in ima, razun malokrat, le po eno žrebe.

2. Reja konj. Žrebe ostane pri materi, dokler hoče, in se pri dobri paši počasi samo odstavi. Nekteri pa žrebeta prej odstavljajo, čez 4, 5, 6 mescov in nekteri čez 6 tednov. Bolj prav ravnajo tisti, kteri jih poznej — še le s pol letom — odstavijo, ker se mladina od maternega mléka nar bolj počuti, ji nar bolj tekne, in je taka perva reja po natorni postavi. Če bolj po natori z živalmi ravnamo, boljši, terdnejši in lepši se naredé in veči dobiček nam dajo. Žival scer dobí od svojih staršev pervo zastavo života in moč; pa taka tudi dobra kal ali zastava se z napčno rejo oslabí, da zastane, in se potlej v rasti ne razodeva, kakor bi se imela. To pervo, dobro zastavo po umnosti podpirati, rediti in v vsi popolnomosti izpeljati in zdelati, je človeka, kteri živali v svojim posestvu ima in redí, po umnosti skerb in opravilo.

Vsa reja konj od mladega do smerti naj se tedaj ravná po njih natori, lastnosti po njihovem namenu, po poterjenih skušnjah in umnih vodilih, da hasnejo in gospodarju dobiček dajo.

Bomo tukaj poglavitne, po umnih skušnjah poterjene vodila imenovali, po kterih se reja konj prav godí.

a) Kobile žrebeteče potrebujejo več in boljši klaje, da kobila in žrebe ne shujšata, in če kobila ne dela, večkratne zunanje paše, da mlado lahko skače in teka, zdravi zrak vživa in svoje ude vadi.

b) V gerdem, deževnem, zlo hladnem vremenu pa naj kobila z žrebetom doma ostane, ker visoko mlado živališče je proti mrazu zlo občutljivo in mu škodje.

c) Doječa kobila ni za težke dela, ne za težko ral ali za daljne vožnje, in kadar dela, je za njo krepkejši in suha klaja potrebna.

d) Odstavljeno žrebe naj dobiva nar boljši in nar meči senó, in zjutraj in zvečer nekoliko debelo zmlenega zernja v mehki, dobri rezanci, in pa dosti in dobre vode. Hlev bodi posebno snažen, in tudi žrebe naj se nalahko snaži, ker snažnost hasne človeku in živali. Prav je, če se žrebe pervo in še drugo leto ne privezuje, ampak svobodno po hlevu hodi. Vendar je varovati, da k drugim kobilam ne gré, posebno, če imajo tudi žrebeta; ker take kobile večidel drujih žrebet ne terpé, in bi lahko nesreča bila.

e) Ne le poleti ampak tudi pozimi, če ledú ni, je prav, da žrebeta vsaki dan iz hleva pridejo in se prehodijo, vendar v hudem mrazu malo časa, da se tekaje ne zgrejejo in potlej ne prehlade in ne zbolé.

f) Kakor žrebeta rastejo, in so veči, potrebujejo tudi več klaje, ter dobre, redivne klaje, da se njih život popolnoma zdela.

g) Žrebca dveletnega kopijo ali režejo, če za pleme ni; pa še boljši bi bilo triletnega, da bi se bolj izdelal život in vrat. Žrebica je štirletna za pleme dobra, in nekteri jo že v četertem letu poterdijo.

h) Lahke dela triletne žrebeta brez škode delajo; vtežkih delih pa bi si pri taki starosti noge skazile, ker njihove kostí niso še dosti močne. Petletni konji so za težke dela in opravila dosti godni, in zamorejo dobro oskerbljeni, ne presiljeni, ne zanemarjeni po tem še kacih 20 let služiti; prej skaženi pa kmalo opešajo in nimajo cene. Konji 6 let stari so doraščeni.

i) Kadar so konji v težkem delu, za nje ne velja zelena klaja, ampak suha in krepka, in pa zernje, oves, ječmen, koruza ali rež. Ovsa je treba več dati, kakor druzega močnejšega zernja. Še boljši pa je zernje na debelo zmleno in v dobro rezanco pomešano. Izmed detelj je meteljka zelena in suha, in izmedkorenstva koren dobra klaja za konje, ki oba namestita zernje.

k) Soli ne ljubijo konji kakor goveda in drobnica, pa jim je vendar hasna.

l) V hlevu se da konjem jesti trikrat na dan, sjutraj, opoldne in zvečer; merve jedó kolikor nočejo, zernje in korenstvo se jim da po meri. Veliki konji potrebujejo vsaki dan 20 funtov merve, majhni 10 funtov, in mero druzega.

m) Konji naj se snažijo, pa naj se prevelikrat z dergo tuljo ne dergnejo, da se je ne navadijo in neobčutljivi ne postanejo. Kopanje v merzli vodi jim je škodljivo, če so vroči, scer pa, zlasti ob hudi vročini je zlo potrebno, če niso spoteni.

n) Konji dobé podkove, kadar delati začnó, pozimi ostre, poleti gladke.

o) Kdor ima konje rad in za ljubo, in umno z njimi ravná, bo tudi dobre konje imel, in jih bičevati ne bo treba.

3. Korist konj. Smo že dozdaj nekoliko od koristi konj slišali. Koristni so konji za težko in lahko vožnjo, za nošo, za kočije, za beratijo. Kobile rodé žrebeta, ki se, če so lepe, lahko prodajo. Konji in kobile nas hitro in prijetno nesó, in v vojski jih nobena žival ne namesti, in za hitro tudi daljno vožnjo ni boljši živali.

Konji dolgo terpé, če v mladosti niso presiljeni in pokaženi, in če se za terdo delo še le zadosti doraščeni in uterjeni rabijo, bodi za vožnjo, bodi za ježo. Pa tudi godni za teži opravila naj imajo opravo pripravno. Za ježo sedlo, ki se prav obleže in konja ne žuli s potrebnimi jermeni in povezi. Za težko vožnjo dobre komate, za lahko lajši, ali pa široke persne jermene.

Konj je zlo služljiva stvar in mehkega gobca. Voznik ga lahko po svoji volji v oblasti ima, če zna ž njim umno ravnati, če ga z vodcom ne cuka in ne zmeša, ampak samo, kar je treba, nategnje. Konja lahko navadi, da ga ni treba udariti, ampak z navadnim glasom ga ali pognati ali ustaviti. Če se konj včasi skuja, je tega večidel voznikova neumnost kriva, ker mu je prevelike teže nakladal, da zmagati ni mogel. Včasi je morebiti pa tudi konjska terma, enaka bolezni, ki se skuja; s tepenjem se to ne odpravi, ampak včasi s poterpežljivostjo, če konja pri miru pustimo, da ga kuja mine.

Lastnosti lepih konj.

Menda ni lepši živali na zemlji od zalega konja.

Lep konj ima po primeri majhno, suho, ne debelo glavo, čêlo ravno, široke nosnice, velike, čepeče oči, ušesa majhne, pokonci, proti čelu nagnjene in migavne ali žive.

Vrat ne predolg, ne prekratek, tanak, povit, s persmi vred obokan kakor labud.

Med spodnjo čelustnico prostor prazin.

Persa in pleče široke.

Život okrogel in zlo enako debel, ledje široke, herbet raven, ne pobešen, ali vlekjen. Rep visoko zastavljen.

Noge okrogle, spodaj tanke, zgorej mesnate in polne, stegna ne predolge, ne prekratke, spredej komaj za znatev visočej od zadej. Rog okrogel in visok, ne švaplast, na peti širok; zgib med rogom in členkom ne predolg in primerno zastaven. Kite močne, žile na glavi in stegnih videče.

Mesó čversto, kosti tanke in oklene.

Dlaka je tanka, svitla, gladka in kratka.

Verh vsega tega še iskren, serčan, služljiv, učivljiv in sterpeč.

Tak konj je lep in dober.

Starost konj poznati, in kako se meri visokost njih.

Konj živi od 30 do 40 let. Pa ker čez 25 let star že ni za nobeno rabo, malokteri po svoji pravi starosti pogine razun divjih. Konju se leta na zobeh poznajo.

Da se pa to zamore natanko spoznati, je treba obširnešega poduka, kakor ga v teh bukvah dati zamoremo[10].

Konjí čez 16 pesti visoki so veliki konji; spod 14 pesti majhni; drugi so srednji; vsi mnogoverstne dobrote in lepote.

Visokost se s trakom meri, na kterem so zaznamnjane pestí in vmes 4 enako ločenih čert. Trak gré od podkove sprednje noge po pleču naverh gnjata, in to da konjeva visokost.

8. Ovce.[uredi]

Za govedom nam je ovca nar koristniši žival, ker nam da ne le mesó, loj in kožo, včasi tudi mleko, ampak tudi volno za obleko. Pastirske ljudstva v Azii in drugod ljubijo ovco nar bolj izmed vsih druzih žival, ker jih z vsim preskerbí, in o selitvi nalože svoje blago na konje, goveda ali velbljude, ovce pa pred seboj ženó, ki se po poti vedno pasejo. In tudi ljudstva, ktere zemljo obdeljujejo in zatorej na enem mestu ostanejo, in hribe ali suhotne ravnine imajo, so si od nekdaj ovcé pridružili, da jih po tacih spašnjah redijo.

Se bile v starodavnih časih vse ovcé v divjem stanu, in se najdejo še dan današnji v vsih delih sveta divje ovcé razne velikosti, podobe in lastnost. Še clo na Izlandskem tolikanj merzlem svetu se najdejo divje ovcé s čudnimi rogmí, in povsod imajo kaj posebnega, ker se vsaka žival po kraji verže, tudi ovca. Živeti zamorejo tedaj, in živé povsod, kjer človek živí, od nar gorkejših do nar merzliših krajev in dežel, in se dajo tolikanj bolj pri ljudeh rediti, ki so mu tolikanj koristne, včasi koristniši od goveda.

Bomo zatorej tudi od ovác govorili, ki so s kmetijstvom v zvezi, in bomo razdelili ta nauk v tri dele; 1. bomo govoríli od njih raznih plemen; 2. od njih reje, in 3. od njih koristi za nas.

1. Od raznih plemen ovác. So nektere ovce velike in clo do 300 funtov težke, in spet druge, da komaj 40 funtov imajo, in so tudi srednje. Nektere so rogate, namreč ovni, še clo s štirimi rogmi, postavim, izlandske, druge so mulaste; nektere černe, druge bele, tudi prekaste, progaste; nektere kodraste, druge gladke; nektere tanke, druge debele volne; so dolinske, so hribovske, nektere z zlo debelim teškim in mastnim repom i. t. d. Vse take ovce imajo po svetu različne imena, po kterih ljudjé druge od druzih razločijo.

Učeni kmetovavci razdeljujejo vse te ovčje plemena, eni v velike, majhne in srednje; drugi v hribovske in dolinske, še drugi v kodraste in gladke, i. t. d. Mi pa jih bomo razdelili v žlahne in nežlahne. In potlej žlahne spet v popolnoma in nepopolnoma žlahne; in nežlahne v več plemena. Žlahne imenujemo tiste, ktere imajo tanko, svilnato volno; nežlahne pa tiste, ktere imajo bolj debelo in terdo volno.

a) Žlahne ovcé. Med vsimi ovčjimi plemeni zaslužijo merinske ali španjske ovce po pravici pervo hvalo, zavoljo svoje neizrečeno lepe, svilnate volne, iz ktere so nar lepši, nar žlahniši in nar drašji suknà. Cent take volne se je pred 20 leti na velicih tergih, v Lipici, v Peštu in drugod prodajal po 765 fl., in se še zdaj večkrat čez 500 fl. prodá. Lep oven tega plemena se še zdaj plačuje od 3000 do 5000 fl. Te ovcé so srednje, bele, kodraste, in so dvoje, manjši in veči. Manjši težé živé po 50 do 60 funtov; veči po 60 do 70 funtov. Veči dajo 2 ½ do 3 funte volne, manjši po 1 ½ do 2 funta. Veči se razločijo od manjših ne le po večem bolj krepkem životu, ampak še posebno po debeljšem, gerbančastem vratu; manjši pa imajo še bolj tanko volno.— To pleme je tedaj perve žlahnosti, in so iz Španjskega že vpeljane na Nemško, posebno Saksonsko, pa tudi na Marsko, Ogersko i. t. d. in še clo na Švedsko, kjer po dobri paši in pravi ravnatvi se dobro ohranijo in ravno tako lepo volno dajo, kakor na Španjskem.

Drugič. Manj popolnoma, pa vendar žlahne ovcé so angležke, kterih je tudi več sort, veči del niso kodraste; nektere so rogate, nektere ne; nektere bele, druge černe, sive, progaste, veči in manjši; nektere dajo po 11 funtov lepe, tanke, svilnate volne, nektere le 1 ½ funta. Vse te angležke ovcé so požlahnjene med domačimi plemeni, in nimajo nič merinske kervi, in jih Angleži bolj zavolj mesá, kakor zavolj volne redé. Tretjič. So tudi žlahne ovcé take, ktere so od merinskih očetov in od domače bolj žlahne matere. Če se to skoz več rodov godí, postanejo počasi take domače od merinskih ovnov požlahnjene ovcé zlo žlahne. To se pa tako godi: Žlahne domače ovcé se plemenijo z merinskimi ovni; potlej hčere tacega plemenjenja se plemenijo spet s čistimi merinskimi ovni, in tako dalje skoz več rodov zmirej z merinskimi ovni, ne pa z domačimi, bodijo tudi že žlahni. To se imenuje: pleme s ptujim požlahniti. Drugi rod je bolj žlahen, tretji še bolj i. t. d. Ravno tako se ravna z govejo živino in s konji, če hočemo svoje domače manj žlahno pleme s ptujimi bolj žlahnimi plemeni v žlahnejši premeniti. Če bi pa merinski oven se plemenit z domačimi ovcami nežlahnimi debele volne, bi volna tacega plemena, vsaj od začetka, to je, v pervem rodu, za nič ne bila.

To so zdaj žlahne ovcé; vse druge so nežlahne. In med nežlahnimi imajo spet nektere ovcé lepši in žlahniši volno od druzih. b) Nežlahne ovcé. To so mnoge ovcé v mnozih krajih, nektere kodraste, druge gladke, bele, černe, rjave, veči, manjši i. t. d. Pri nas so majhne, černe ovce, ki se po hribih pasejo; v druzih krajih imajo bele ovcé, na Ogerskem, Horvaskem, Turškem z debelo volno, ki jo za kožuhe s kožo vred porabijo, ali pa tudi za debeljši domače sukna strižejo. Nektere se navadijo tudi dolinske mokre paše, druge so rajši v hribih. V Azii in Afriki se najdejo ovcé z bolj tanko volno v ravninah in hribih z debelimi tolstimi repi, ki jih po tleh vlečejo, in včasi po več funtov težijo.

2. Reja ovac. Če kdo vpraša: ktere ovcé je boljši imeti in rediti, žlahne ali nežlahne? rečemo, da tiste, ktere več dobička dajo, ktere pa da več dobička dajo, se da razsoditi le po namenu, kterega z ovcami imamo. Če hočemo namreč ovcé bolj za mesó rediti, kakor jih na Horvaškem, Ogerskem, Turškem navadno, ter cele čede nežlahnih ovac redé, ki jih v jeseni, na sejmih mesarjem prodajajo, so velike nežlahne ovce boljši.

Če pa hočemo sosebno lepo, drago volno dobiti, so žlahne ovce boljši. Če hočemo pa oboje, mesó in volno imeti, so srednje ovce, kakor so veči del angležke, ali pa med navadnimi tiste, ktere imajo lepši volno in so veči, za našo rabo nar boljši. Če bi se velike bele horvaške ovcé z enacimi nar lepšimi angležkimi ovni plemenile, in bi se tako plemenjenje skoz več rodov godilo, bi se po tem počasi lepo pleme zaplodilo, dobro za mesó in za volno. Nekaj se bo treba umisliti, ker so se časi zlo spremenili, in ovčja reja z umnostjo peljana da še lep dobiček. Za žlahne ovce ni ne vsaki kraj, ne vsaka paša, ne navadno ravnanje; in od kar so začeli tudi manj žlahno volno tako kertačiti ali česati, da se iz nje tudi tanke sukna delajo, se mi zdi, da se bolj splača velike in ne predebelodlakaste ovce rediti, in če se dajo malo bolj požlahniti, tolikanj boljši.

Zdaj, ko smo to reč po svojih mislih razsodili, in vendar vsakemu, kar mu bolj kaže, prepustili, nam je, ker od ovčje reje govorimo, od ovčjega plemenjenja, od mladih, od paše, od starosti in bolezin ovac potrebne rečí povedati.

a) Plemenjenje. Ovca 18 mescov stara je godna za pleme, če je dobro rejena, in ovin tudi pri taki starosti. Slabo rejene ovce pa in ovni poznej, ker pri dobro rejeni živali se spoloven gin prej obudí. Ovca nosi 21 tednov, večidel eno mlado. Prav je, da se ovce mesca kozoperska ali kimovca plemenijo, da spomlad zgodej mlade imajo, ki prek konca velicega travna ze z materjo na pašo iti zamorejo.

Ovin zamore 30 do 40 ovac vplemeniti, in bodi o tistem času od čede ločen; in nar boljši je k vsaki ovci ga posebej pustiti, ter ne en dan, ampak vsaki dan k drugi, ali pa se boljši, vsaki drugi dan, da krepkejši ostane.

Če hočemo lepši ali žlahne jši pleme si izrediti, je treba nar lepši ovce odbrati in z nar lepšim, tudi s ptujim žlahnejšim ovnom jih plemeniti, in z njih hčerami ravno tako vsako leto skoz več rodov ravnati. Vendar tako pleme ne bo nikoli tiste popolnomasti imelo, kakor če se pervo žlahno pleme med seboj plemení.

Kdor brejih ovac ne varje, ampak jih ali po mokrem, ali še clo po slaní pase, ali s psmi sčuje in podí, je sam kriv svoje zgube, ker take matere rade zveržejo, včasi še clo zbolé in poginejo.

b) Mladi. Ko se mlado poleže, je treba skerbeti, da od druzih ovac škode ne terpí, ali da svoje matere ne zgubí. Torej je nar boljši take ovce od druzih ločiti in posebej v kaki pregraji imeti, in to ločenstvo naj vsaj kak teden terpí. Jagnje naj bo pri materi, naj zraven nje leží, naj sesá, kadar hoče in naj se učí svojo mater poznati.

Mlado naj sesa kake tri terde mesce, ker dalje to pustiti volno slabša. Ovca naj med tem boljši klajo tudi korenstvo dobiva in mlado naj se vadi jesti; nar prej naj se mu otrobi in mehka mervica in voda ponuja in daja, in počasi naj se odstavlja.

Jagnjeta, ktere niso za pleme, se kopijo, dokler še sesajo, kakor junčki. Pa gerdo in po divje tisti ravnajo, kteri jim kile stolčejo.

c) Paša. Ovce ljubijo hribovsko pašo, ali plevél po sterniših, ali suhe senožeti, zeleno in suho mervo, tudi mlado potergano in ali sirovo ali posušeno listje in véje germov in mladih dreves; scer pa vse tudi, kar govedo jé. Rade zmirej naprej gredó in se gredoč pasejo. Pijo malo, ter manj od vsih druzih domačih žival. Sol pa posebno ljubijo, kakor je znano, jim tudi zlo hasne in se jim torej ne sme vtergovati, ne mladim, ne starim. Mlado potrebuje nar manj 2 funta vsako leto, staro 4 funte.

Ovce se redé na paši in v hlevu, žlahne in nežlahne enako. Poleti naj se pasejo zunaj po bregih, kjer je kratka trava, ki se ne izplača jo kositi; tudi povsod, koder škode ni, samo po mokrih travnišnah nikdar ne, kjer cedilje in metuljavec raste, ki jim je strup, ravno tako po rôsi in posebno po sláni ne. Premlade dobre paše, posebno detelje se objedó, kakor goveda, in če se jim o pravem času ne pomaga, jim trebuh poči in poginejo. V veliki veliki vročini hočejo senco imeti, da v nji poležejo; dež jim pa ne škodje, če naliv ni; če se le potlej kmalo posušé.

Pozimi ostanejo v hlevu, in se jim trikrat na dan klaja dá, zdrava merva, slama, véje, repni skrožki ali korenstvo; velikim nar manj 4 funte na dan, majhnim manj. Ovce imajo gosto volno, ki jih greje, potrebujejo zračnega hleva in višjega, da jim prevroče ni, in da ne zbolijo, tudi dobre stelje, da niso v mokrem. Spomladi naj se prezgodej na pašo ne ženó, ker jim je škodljiva.

Kdor hoče drobnico vpitati, jo vpita na dobri paši poleti ali v jeseni; in pri dobri klaji pozimi, kakor govedo; stare jalove ovce in stari ovni niso za drugo. Vse ovce mlade in stare se rade in kmalo vpitajo na paši ali domá; pa zlo tolstih ne jemo radi.

d) Starost ovac. Ovce živé do 20 let, pa malokje take starosti dočakajo, ker jih prej pokolejo.

Njih starost se pozna na zobeh kakor pri govedih, in prežvekjejo, kakor te.

Ovca ima 32 zob, namreč ostrih sprednikov samo v spodnji čelusti 8; kočnikov pa v spodnji čelusti na vsaki strani 6 in toliko tudi v zgornji čelusti.

Sprednike dobi jagnje kmalo po rojstvu in so to mlečniki, ki jih izmeče in drugi namest njih izrastejo; ter drugo leto po rojstvu dva sprednja; tretje leto zraven dva; četerto leto spet zraven druga dva, in peto leto podučnike izmeče, in ovca je doraščena. Poznejši starost se kaže na oguljenih zobéh, kar pa zanesljivo ni.

e) Ovčje bolezni. Če so ovce dobro oskerbljene; če dobro pašo njihovi natori primerjeno dobivajo; če se jim tudi večkrat solí da, ki jo ljubijo in jim je za zdravje koristna, in pa če se snažnost pri njih ohrani in niso v mlaki, ostanejo zdrave in vesele, kakor pri takem ravnanji tudi vse živali. Če so pa zanemarjene, ne morajo zdrave ostati, kakor druge živali ne.

3. Korist od ovac. Ovce so nam koristne s svojo volno, s svojim mlékom, s svojim mesom in svojo kožo.

d) Volna. Žlahne merinske ovce in od njih dobro požlahnjene druge redé knezi in drugi velikáni in bogatini na svojih kmetijah po tisuč in tisuč nar bolj zavoljo volne, ki je tanka, lepa in draga. Pa tudi nežlahne ovce dajo nektere plemena lepo in dobro desiravno od unih bolj debelo volno.

Če bolj so ovce dobro rejene in zdrave, lepši volno dajo.

Žlahne ovce strižejo enkrat v letu, spomladi namreč ko že mrazi minejo, da gole ovce brez kožuha oster zrak manj čutijo in ne zbolé. Nežlahne ovce pa strižejo po dvakrat, včasi clo po trikrat spomladi in jeseni, ali pa na štiri mesce. Ti dobé krajši volno, uni daljši.

Predin začno striči, vmivajo in peró ovce, ali z gorko vodo, ali pa z merzlo, v potokih, ali pa pod kakošnim majhnim slapom. Ovcam to nič ne škod je. Strižec nabrusi škarje, da gladko režejo, in ovco zveže in jo striže. Škarje so nalaš zato narejene.

Pa znati mora to delo in tako striči, da pragov ne dela, in da se volna vkup derží kakor kožuh, ki se po delu zvije in kodeli enako poveže in hrani. Urni in pridni striže ostriže na dan po 15 žlahnih ali po 20 nežlahnih ovac.

Volna tudi žlahnih ovac ni vsa enako lepa, ampak je trojna in se tudi v trojno razdelí. Nar lepši je na sprednjem životu po herbtu na vsaki strani do trebuha in na vsaki strani vrata. Manj lepa je na zadnjih bedrih, po trebuhu, po glavi in zatilniku, in nar manj lepa po nogah, po persih, pod trebuhom in po repu. Tako tudi pri manj žlahnih ovcah. Navadno debelo volno pa nežlahnih ovac strižejo negledaje na noben razloček.

Merinske ovce dajo druga k drugi po 1 ½ do 3 funte volne. Nežlahne pa 2 do 11 funtov, če se le dvakrat strižejo. Nar lepši, manj lepa, in nar manj lepa ima vsaka svoj kúp.

Predin žlahno volno v prodaj postavijo, jo skerbno razločijo in peró, da je vse nesnage gola, in se je zgubí pri vmivanji po 30 funtov pri centu. Toliko namreč nesnaga znese. Pa tudi še suknarji jo peró, predin jo presti dajo.

Vsa žlahna volna merinskih ovac se kodra, in ko jo kupec skuša, ravná in potezuje, skoči vkup, kakor železno peró, berž ko jo spusti.

Debela volna pa se veči del vkup proda in jo suknarji in rokovičarji ločijo, in je veliko ceneji od žlahne, pa več je je, in mesó, posebno velikih ovac nenese tudi še lepo ceno. Horvaške bele ovce teže po 140 do 140 funtov in se v jeseni prodajajo po 8 fl. in še dražji. Nar veči ovce, težke do 200 fantov in čez, dajo ne le volne, ampak tudi mesá lepo reč.

b) Mléko ovac je mastnejši od kravjega, pa malo gaje. Žlahnih ovac ne molzejo, misleč, da bi bilo volne manj in slabše. Nežlahne ovce pa in posebno veči molzejo v nekterih krajih, in delajo iz mléka maslo in sir, vendar rajši sam sir, ki je žlahen in dober. Kar to tiče, je dobiček majhen.

c) Mesó in koža. Mnoge ovce imajo mnogo težo in torej tudi mnogo ceno. Bolj rejene in od mladega vedno dobro oskerbljevane zrastejo veči in teži. Mesó se šteje med žlahniši, posebno jagnjet. Kosmate kože so za kožuhe, oguljene za tanko usnje ali tanko jerhovino.

9. Koze.[uredi]

Bližnja žlahta ovac so koze, ki se razločijo od njih po bradi in trakelnih, in imajo debelo gladko dlako. Nektere so mulaste, in vse so razne farbe: černe, prekaste, rjave, zrastejo veči, in dolinske so vecidel veči in životneji od hribovskih. Vse pa so visocih nog in kratkega repa, in manj mehkotne od ovac, in živé tako dolgo, kakor ovce ali pa še dalje.

Bomo tukaj na kratko govorili od kozjih plemen, od reje in koristi koz.

1. Od kozjih plemen. Veči ali manjši, rujave ali pisane, rogate ali mulaste niso razne plemena; ampak razne plemena so: divje koze, ki živé v velicih hribih, potlej domače, to je, naše navadne, in pa angorske in tibečanske koze. Naše domače koze imajo vse debelo, dolgo dlako, angorske kodrasto, belo in tanko, in ravno tako tudi tibečanske v Azii nad Indijo. Tudi so angorske veči od naših, in imajo zavite rogove, in pobešene ušesa; tako tudi tibečanske ali kašemirske, ki so ali bele, ali pa černe.

Koze se plemenijo zlo tistikrat, kadar ovce, in koza nosi 21 do 22 tednov kakor ovca, rodí pa po 1 do 3 mlade, in kozliči ostanejo pri materi toliko časa, kolikor jagnjeta pri ovcah.

2. Od reje. Koze ljubijo vse kar ovce rade imajo, ter nar bolj listje in mlade veje germovja in drevja; in mladih dreves še clo kožo objedó. Pasejo se po stermih bregih in po dolinah, in pozimi jedó mervo, slamo, zelstvo in korenstvo, nar raji pa žito. Sol tudi zlo ljubijo, ki jim dobro hasne.

Koze so manj bolehne od ovac in se dajo zunaj in v hlevu pri dobri klaji kmalo vpitati. Vendar ker so grozno poškodljive in posebno drevje in hoste zatirajo, niso za naše kraje, ampak za visoke hribe, kjer se zamorejo tudi skozi zimo in vse leto ohraniti, kakor da bi divje bile.

3. Korist. Koze dajo mléko, mesó, kožo in volno ali dlako, koze imajo veči vime od ovac in več mléka. Iz mléka se dobé maslo in sir, in za kake revne ljudí, kteri krave ne morajo imeti, ste dvé, tri koze velika dobrota, ki malo potrebujete, pa mléka več daste memo slabe krave. — Kozje meso, posebno koz, je ovčjemu zlo enako, in mladih kozličev posebno dobro. Kozli nerezani v jeseni gerdo smerdé, in jih je tedej treba prej kopiti, če se imajo potlej za mesnico vpitati. — Koža je močnejši od ovčje, in se iz nje naredí lepo, lahko, terdno usnje in močna jerhovina, ki je za mnogo rabo, in zatorej je kozja koža dražji od ovčje. — Kozja dlaka navadnih domačih koz je za koce, in terji je namesti žime v postelje. Žlahnih angorskih in tibečanskih ali kašemirskih koz je dlaka tanka in svilnato mehka, iz ktere se delajo dragi in lepi šali in tanko, drago sukno, posebno iz parhe ali maha.

Zakaj se pri nas že vpeljane angorske koze niso ohranile in pomnožile, ne vém. Kašemerske se na Francozkem ohranijo. Tudi ne vém, zakaj se angorske in kašemirske koze strižejo, naše pa ne. Se mi zdi, da je to škoda in ni prav, da mi svojih navadnih ne strižemo, ki imajo tudi mehko parho, kakor angorske, samo da manj, pa več kocin.

Scer pa nobena domača žival tako malo ne potrebuje, in toliko primernega dobička ne da, kakor koza, če bi le tako poškodna ne bila.

10. Svinje.[uredi]

Berž ko ne, da so od začetka vse svinje divje bile, ker se tudi naše domače, če bi v gojzdih zastale, rade podivjačijo.

Svinje ljubijo močirne kraje blizo luž ali mlakužin in bolj gorke dežele, ker jih rado zebe, in rastejo šest let in žive čez 20 let, ter nektere divje se zredé težke biiz 12 centov, ki se take mercine ne bojé ne lovca, ne zverine. Vse svinje ljubijo družtvo in samice žalostno krulijo.

Bomo tukaj od domačih svinj govorili, ter a) od njih plemen, b) od njih reje, in c) od koristi, ki jo imamo od njih.

1. Plemena. Tudi svinj je več plemen: a) so velike, stegnjene svinje, večidel černe, pri nas padovanske ali laške imenovane z dolzimi, pobešenimi ušesi, ravnega herbta in širocega, dolzega rivca ; b) kratke, okrogle, s primernimi nogami in pokončnimi ušesi, mnoge farbe: černe, bele, prekaste i. t. d. To so naše navadne svinje; c) kratke, okrogle horvaške in ogerske bele svinje, gladkih šetin; d) bosnjaške in serbljanske ali turške večidel rujave ali černkaste svinje, kodrastih, mehkih šetin; e) angležke ali kitajske, zlo nizkih nog, dolzega života, majhne glave, kratkega rivca in pokončnih ušes.

Iz teh plemen so se mnoge pomešane svinje zaplemenile; postavim, štajarske, iz laških in domačih, podolgovate, s pobesenimi ušesi, pa vendar manjši od čistih laških.

Kdor hoče svinje domá redititakimu so laške, ali pa s takimi pomešane svetovati. Kdor pa ima priliko svinje po gojzdih, po planinah, po žiru pasti, so horvaške nar boljši. Vselej pa je pri kupčii gledati, da se za pitanje izberó podolgaste, nizke svinje, ki so širocega križa in herbta, plečate in životne, ki se nar bolj splačajo.

Presica se buče, ko je 8, 9 mescov stara, in nosi 16 do 17 tednov, in zamore eno leto dvakrat mlade imeti po 6 do 12 in še več mladih, (mlada presica ima manj, starji več), kitajska ima nek do 24 mladih, ki jih, ne vém kako, redí. Nar boljši mladi pri nas so zgodej spomladi, od začetka sušca.

Prešičke in presice, ktere niso namenjene za pleme, je dobro še majhne 6, 7 tednov stare rezati, ki take bolečine takrat lože prestojé.

2. Reja. Prasci ostanejo 8 tednov pri materi in se sčasoma odstavljajo po tem ko so se navadili jesti. Mléko, kruh, močnik i. t. d. so njih perva jéd ; in že odstavljeni tudi nekaj časa take rečí večkrat na dan dobivajo, da bolj rastejo, potlej pa zelenjavo in terši rečí.

Gorkota je prascom posebno potrebna, ker še odrašeni mraz težko terpé; torej morajo dobro nastlano posteljo imeti, ki se vkup vležejo, da se grejejo. To jim je pred odstavo še bolj potrebno.

Kakor vsaka žival, nar bolj pa mlada, dobrega zraka potrebuje, tako tudi prasci. Torej je treba, da je snažno v hlevu, in v koritu, ki dasiravno prasci, za ležiše suh in snažen kraj ljubijo; in v mokrem ne zaspé. Tudi sprehoda in zunanje paše jim je treba, da zdravi ostanejo in rastejo.

Odstavljeni prasci potrebujejo, kakor vse mlade živali, večkratne in boljši paše memo starih, da berž in bolj rastejo. Bolj odraščeni pa se redé, kakor stari, ter ali domá, ali pa zunej na paši, ali pa na obojem. Dokler jih ne pitamo, je dosti, če jih tako redimo, da ne shujšajo, ker so silno požrešni, jedó, kar je, in jih je lahko rediti.

Pri svinjski reji pa je treba sledeče vodila pred očmí imeti:

a) Če svinje domá redimo, ne smejo biti vedno zaperte v svinjaku, ampak pri hlevu bodi ograjen prostor, da se prehodijo.

b) Odstavljeni prasci naj imajo poseben hlev, naj so ločeni od matere, da jo pozabijo.

c) Hlev in korita naj bodo snažni, in vès hlev bodi malo zvikšan od tal, in tako narejen, da se mokrota od svinj oceja, da ne bodo v mlaki. Torej naj se tudi vsaki dan nastilja, nar boljši z listjem, da ležé na suhem in na gorkem. Snažnost je za zdravje ljudi in vsih žival silno potrebna.

d) Dá se jim jesti siratka, mleko v pomijah, z otrobi in obrezki, in vmes kakšno korenstvo i. t. d. To se jim dá je vsaki dan zjutraj, opoldne in zvečer, vmes pa tudi še kaka zelenjava, salata, detelja i. t. d. Ravno tako se jim daje trikrat jesti, če tudi na pašo gredó, in opoldne in zvečer domú pridejo.

e) Če se jim gorka jéd daje, ne sme nikoli vroča biti, ker bi jim zlo škodovala.

f) Če so svinje v gojzdih v žiru, ali na planinah, ali scer po velicih dobrih spašnjah tako, da več mescov domú ne pridejo, je dobro skerbeti, da se zvečer v kakšno ograjo zapró, da se ne zgubé, in če je moč, da v list ji in na suhem ležé.

g) Ker so svinje grozno požrešne, se ne smejo domá nikoli spred očí pustiti, da v škodo ne zaídejo, ali pa v hišo ne pridejo in morabiti kakšnega majhnega otroka ne ogrizejo, kar se je že večkrat zgodilo.

h) Pozimi naj bodo hlevi s kakšno rečjo, slamo, sirkovno, koruzovno, terstovino i. t. d. zapaženi, da sever in burja hleva ne premrazi, kar svinjem hudo dene; ampak da so na gorkem, in dajo se jim po trikrat na dan pomije, s siratko, olupki, in kaka repa ali drugo korenstvo vmes. Žito pa rejenem svinjem dajati, je potrata in zguba.

i) Da presice, ktere so breje in proti koncu zime ali v začetku pomladi mlade imajo, več in krepkejšega živeža potrebujejo, nas pamet uči.

Če vprašaš, koliko svinj da redí, ti rečem: Toliko kolikor moreš, in za kolikor ti dobiček kaže. Veliki posestniki zamorejo več živali rediti; majhni posestniki naj toliko redé, kolikor jim je brez škode mogoče. Dobiček je zadnji in pravi namen živinoreje.

Pitanje svinj. Če imamo majhne prasce in se dobro plača jih že od matere prodati, jih prodamo. Tri, štiri tedne stari so dobri za mizo. Take je mati vpitala.

Če hočemo pa odraščene s svojim prizadevanjem vpitati, je dobro prej presoditi, koliko popolnoma vpitanih za boh potrebujemo in jih vpitati zamoremo; potlej pa preumiti, kaj se lože in bolj prodá, boh ali na pol vpitano svinje. Včasi je gotoviši dobiček svinje na pol vpitati, ker na pol pitanje terpí nar manj tretji del manj časa in je toraj manj nevarnosti, in navadno hitrejši in gotoviši prodaja.

Vse zdrave svinje mlade in stare se dajo na pol ali popolnoma vpitati, in sem vidil boh ne še leta starega prasca 6 pavcov debelega. Lišpave svinje niso zdrave in se ne dajo dobro vpitati.

Vendar navadno mladiče le na pol pitajo, starce pa popolnoma ali na boh. Čez tri leta staro svinje ima terji meso in ni več dobro na pol vpitano.

Merjasca in presico je treba prej kopiti, preden se pitajo; ker se scer ne dasta prav vpitati, in merjasec ima neprijetno, smerdljivo mesó in boh.

Če se svinje na dobri paši v gojzdih, v žiru ali kjer bodi pasejo, se večidel že na pol vpitajo ali pa še bolj, in se za peršute precej lahko iz paše prodajo; če jih pa hočemo za boh oberniti, jih je treba domá z žitom ali drugo dobro rejo dognati.

Kadar svinje domá pitati začnemo, jih v hlev zapremo in bolj roredkim iz hleva izpušamo. Po enega ali dva v en hlev denemo. Dobro nastlano in malo mračno bodi v hlevu, da rajši ležijo in se tako bolj debelijo.

Od začetka dobé pitanici bolj redko in slabši jéd; počasi pagostejši, in proti zadnjim nar boljši, ter zernje, koruzo ali kaj druzega. Če se jim korenstvo daja, mora obloda bolj moknata biti, in dovolj. Petkrat na dan jim pokladati, imajo dosti.

Pervih šest, sedem tednov zlo in veliko jedó, potlej pa manj, in na zadnje clo malo. Na pol se vpitajo v 8 do 10 tednih, popolnoma v 15 do 16 tednih.

Nekteri s sirovim pitajo, nekteri pa s kuhanim. Kuhano je tečniši in taka jéd bolj v méso in mast gré. Zernje pa se prej kak dan namoči, da je tečniši. Vroča kuha je svinjam škodljiva.

Če bi se primerilo, da bi se z nerodnostjo kako svinje zapitalo, ga je treba en dan ali še več postiti.

Pitati se dajo svinje vsaki čas leta; vendar je od sv. Mihela nar bolji čas za to, ker imamo tačas že več zrelih rečí, ki jih nar lože in z nar večim dobičkom za pitanje porabimo, in pa ker tudi mi imamo od takrat že več časa.

Perve tedne se pitanje svinjam nar bolj pozna; takrat rastejo in se širijo, poznej gré to bolj počasi.

Če nočemo vediti koliko dobička se pripita, je treba svinče pred pitanjem stehtati, in spet potlej ko je dopitano, in se bo preumilo, koliko da je zdaj težji, in koliko je vredno, kar seje za pitanje porabilo, in koliko da pravi dobiček znese.

3. Korist svinj. Od svinj imamo dobro prijetno mesó, boh za zabelo in za druge potrebe, in šetine in kožo.

Nobeno živališe se tako berž in tako popolnoma ne vdebelí od svinjeta, in razun kravjega masla ni nobena mast boljši za zabelo, ki jo vse ljudstva ljubijo in rabijo razun judov in mahomedanov.


11. Kuretina.[uredi]

Med kuretino štejemo vso domačo perutnino: kokoši, gosí, race, purane i. t. d.

Kokoš znese jajc eno leto po 100 do 160, in izvalí v 20 do 22 dnéh po 15 pišet. Toliko jajc se ji namreč nasadí, ker več jih pregreti ne mora.

Gos znese po 10 do 20 jajc, in valí po 29 do 33 dní.

Raca znese po 30 do 50 jajc, in valí veči del po 30 dní.

Pura znese po 20 do 25 jajc, in valí 28 dní.

Kokoš, gos in pura stanovitno sedé, dokler ne izvalé; raca pa ne more sterpeti, da bi v vodo večkrat ne šla in dostikrat jajca prehladí, da se mlade ne izležejo, ampak zapertki ostanejo, ker se skazé.

Piščeta, ko so 6 do 8 tednov stare, so za mizo. Če pa hočemo jih popolnoma zrediti, dorastejo v enem letu. Petelinčki, kteri niso za pleme, se kopijo, ko so tri mesce stari in so potlej kopuni. Štajarsko pleme da sloveče štajarske kopune, ki se vpitani drago prodajajo, ker so veči od naših.

Kokoš in rac je več plemen, in kentikužanske kokoši so precej veči od naših. Gosí in purani pa so pri nas le enega plemena.

Od pazanov, ktere le veliki gospodje na svojih posestvih redé, ne bomo nič govorili, in tudi od labudov in druge ptuje perutnine ne.

Veliko kur imeti je le tam hasno, kjer je polje v straní, da va-nj ne pridejo, in pa kjer se s korenstvom ali kaj takem redé.

Gosi in race potrebujejo vode, da se po nji vozijo, pa tudi rade na njive gredó in veliko škodo naredé. Ravno tako tudi purani. Če so spašnje ali prazne njive, jim je treba pastirja, da jih pase, kar stari ljudjé in otroci lahko storé. V travnikih kobilice pobirajo, pa tudi veliko pohodijo.

Pri vinogradih ni nič kuretine imeti, ker grojzdje oberó.

Kopúni, gosi in purani se pitajo in postanejo zlo debeli in mastni. Pitajo kopúne in purane tudi posili, da se berž vdebele; testo in korúza so za pitanje nar boljši. Race, ki so grozno požrešne, se pri obilnem zernji, posebno pri ajdi, same vpitajo.

Če se kopúni, gosí ali purani pitajo, se v nizkem kurniku in malo temnem kraji to berž in bolj dogotoví.

Dobička od take reje je malo; še le rajši škoda, ker take živali veliko iz rok vzamejo, in malo zaležejo.


12. Čbele.[uredi]

Od čbel in od ravnanja ž njimi imamo v svojem domačem jeziku dobre bukve gosp. Jonke-ta, v kterih se najde vse, kar je od te rečí vediti treba; torej bomo tukaj le na kratko od čbel govorili in se nar bolj svojega starega očeta Janšeta deržali, ki je v tej vednosti prav zurjen učenik.

Bomo tudi ta nauk kakor od druzih žival v tri dele razdelili, ter a) od plemenjenja čbel, b) od reje, in c) od njih koristi govorili.

I. Plemenjenje čbel. Vém, da vsaki naše pridne in nam koristne čbelice pozná, in nobeden ne bo čmerlja ali oso ali seršena, dasiravno je velik in lepo rumeno in černo pisan, za čbelo imel, ki prečudno satovje, med in vosek nareja. Osé in seršeni so čbelam tatje in tolovaji, ki nič ne prinesó, ampak posili vzamejo, kar so pridne čbelice s tolikim prizadevanjem nanesle, se vé da tudi ne za nas, ampak za se in za svoje mlade; mi pa jima tudi posili vzamemo, ker sladki med ljubimo in lepi vosek nam koristuje, dasiravno s svojim bogastvom niso nikomur nič škode storile.

Čbele so divje pa vendar drušne živali, ki živé v celih kardelih vkup, kakor ljudstvo ene dežele, pod vodstvom kraljice, ki jo ljubijo in se za njo in za njeno kraljestvo tako verlo in junaško obnašajo, da se clo smerti ne bojé, in brez svoje kraljice še clo obstati ne morejo. Njih dežela je škrambol, ali pehar, ali panj, kjer sozidajo cele velike mesta, ulice in terge in spravljajo v svoje hiše bogastvo, ki ga s pridnostjo pridobé, in na svojem domú čez vse lepo snažnost ljubijo in skerbno ohranijo.

Čbelice so ali delavne čbelice, ali troti, ali pa mati kraljica. Delavne čbele se lahko poznajo, ker so manjši od trotov. Troti so bolj debeli od delavnih čebel; matica pa se spet lahko od vsih druzih razloči, ker je dalji, in krajših perút in daljših močnejših, rudečih ali rumenkastih nog. Spodnji život je tudi bolj rumenkast, zgornji pa bolj černkast ali kostanjev; v hoji je počasna in noge delječ vsaksebi stavi; ne piči, razun ktero drugo matico, s ktero se včasi tako spopadete, da ste obé ranjene in mertve. Troje jih je vkup v enem panji ali v eni družini: delavne čbele, troti in matica.

V vsakem panji gospoduje le ena kraljica matica. Če jih je več, morajo druge jenjati ali pa življenje zgubiti. S svojo pričijočnostjo kraljica vname vso družbo, in nikoli ne zletí iz panja razun ob času svojega plemenjenja ali pa roja, in tudi takratne sama, ampak od veliko druzih obdana — prav po kraljevo in veličastljivo.

Bomo povedali, zakaj je matica; zakaj so troti in zakaj so druge čbele; kako se dela zalega, kolikera daje; kako se mlade čbele izležejo, kako dolgo živé.

a) Zakaj je matica ali kraljica? Matica ni brez vzroka v tolikšni častí pri svoji drušini; ker ona je edina prava nevesta starih in mati mladih čbel, in brez nje ne more nobena čbela na svet priti, in jaloven panj, to je, panj brez matice, mora v nič priti, ker stare čbele pomerjó ali se pogubé, mladih pa ni, torej počasi v panji druzega ne ostane, kakor červi, pajčevna in rasjedeno satje — prejšnjega kraljestva razvaline. Iz tega se lahko vé, koliko da je na dobri matici ležeče, ki v plemenjena jajčka poklada, iz kterih se čbele izležejo. Ona je duša panja.

b) Zakaj so troti? Troti so čbele možkega spola, kterih edino opravilo je: matico plemeniti. Matica izležena, pa krepka devica, gré kmalo po tem pomladi ali poleti v družbi veliko trotov in delavnih čbel iz panja in letáje okoli nje jo troti plemenijo, in kmalo po tistem ko se v panj spet verne, začne jajčke v luknice v satje polagati in jih vès čas svojega življenja polaga. Tako brejo matico, ki dá okoli 20,000 jajčkov, majhnih kakor gnjide, imenujejo čbelarji plemenitnico, ki se po debelišem životu lahko spozná od devične, ki še ni vplemenjena. Trote pa, ki nič ne delajo, ampak le jedó, začno čbele od takrat moriti, kadar jih v panji več treba ni. Čbele pa so po tem, ko imajo plemenitno matico, bolj vesele, pridne in hude; napravljajo satje, kjer bo njih matica zalego delala, ki jo čbele grejejo in varovajo, dokler da mladina ne izleže.

c) Zakaj so delavne čbele. Ne znano je še, kako— pa vendar misliti je, da delavne čbele morajo tudi deležne biti rodovitnosti matice in izlege čbel, kakor troti. Morebiti one delajo matico rodovitno, ali pa dodelajo, kar troti ne morejo, ali pa troti dodajo, kar jim manjka, ker s troti tudi delavne čbele na plemenjenje gredó in so vedno zveste tovaršice in varhinje svoje neveste in kraljice, in zalege tolikanj pridne oskerbnice, kakor da bi njih lastna bila; tudi delajo satje in v satje šestvoglate veči in manjši stanice za zalego kakor za svoje mlade, kakor ptički gnjezda za mladino, in paše mladim pripravljajo ravno ondi, kjer se izleči imajo, ki jo najdejo berž ko se izvalé, kar bi javaljne storile, če bi zalega tudi njihova ne bila. In tudi ni verjeti, da bi one svojo matico tolikanj ljubile, pluje pa ne, če bi plemenitnosti njene nič deležne ne bile; če bi pri zalegi nič njihovega ne bilo; če bi one le sužne pri vsem tem velikem opravilu bile, druzega nič. Da še ne vemo, kako, to nič ne dé; pa sej še marsikaj neverno; misliti pa, da vse po natori mora po naših mislih in po našem kopitu in po naši vednosti iti, je del neumnosti.

d) Kako matica dela zalego, kolikera je zalega, in kako se čbele izležejo. Preden to povémo, hočemo popisati mesta, poslopje, stanice in ulice, in vso imenitno in zalo pripravo za tolikšno delo.

Perva skerb čbel, ki se v kakem kraji vselijo, je pripraviti za zalego ali za svoje mlajši prebivališa. Nar prej začnoó z neutrudljivo pridnostjo zidati mesto, cele poslopja in hiše, in ne nehajo, dokler nar potrebniši dodelano ni. Nektere stanice so veči, druge manjši ali ožji, in za kraljične spet posebej. Vse take zlo terdne prebivališa so šestoglate, in zidane ne s kamnjem, apnom in peskom, ampak z voskom, ki ga čbele iz sebe dajo. Take verste hiš imenujemo satove, in med njimi so ulice, po kterih se čbelice prehajajo, ne s praznim postopanjem, ampak s potrebnimi opravili. Manjši hišice so za zalego delavnih čbel, kterih je nar več; veči so za trote, in na straní ali na kakih oglih za zalego matic. Vse take stanice so odperte, da plemenita matica zalego va nje devati more. V take hišice nanesó čbele medú, ki se ne izceja iz njih, ker so malo pri odpertini zvikšane, same kraljične so pobešene, daljši in želodje podobe, kakor stolpiči ali gradovi.

To je zdej pripravljeno stanovališe za zalego.

Po tem začnè vplemenjena matica jajčke s svojim zadnjim delom života v take hišice vtikati, jajčne majhne kakor gnjide, bele, svitle in podolgovate, iz kterih se čez tri dní beli z leskečo mokroto obdani červiči naredé. V manjši hišice deva matica zalego za delavne čbele; v veči za trotno, v kraljične pa za matično pleme.

Taki červiči vživajo med, in rastejo, ter so od dné do dné veči, in sedem dní po tem so hišice s vošenimi kapcami zadelane. Enajst dni po tem se červiči spreobernejo v trupla metuljem enake in potlej v letavne čbele, kapce pregriznejo in iz hišic kakor s pepelom potrošene izlezejo, in prazne niše stare čbele berž osnažijo, in jih ali za novo zalego ali pa za shrambo medu pripravijo. Čbele so s svojem životom gorkoto dajale zalegi, da so se mlade čbele izlegle. Kadar je hišic za novo zalego premalo, narede nove satove in tako svoje mesto razširijo. Vse čbele, delavne, troti in matice se enako, tri tedne po narejeni zalegi, izležejo; po versti, po kteri je zalega narejena, pridejo iz svoje zibeli in vsaki dan jih je več.

e) Kako dolgo čbele živé? Čbele ne živé čez eno leto; pa veliko jih še prej mine, nekaj se jih pogubí, nekaj jih ptiči, lastovke, srakoperji in drugi pokončajo; nekaj jih v svojih vojskah pomerje i. t. d. Pa ker dobra matica zmirej novo zalego dela, ki tudi čez eno leto ne živí, jih ne manjka.

II. Reja čbel. Smo zgorej rekli, da čbele so divje živali, ki v družini živé, vsaka družina pri svoji matici.

Pa zastran sladkega medú in koristnega voska jih je človek pod svojo oblast vzel in za nje skerbí. V divjem stanu bi same za se skerbele in bi se po svoji natori ravnale, in v spodnji Afriki je po gojzdih veliko divjih čbel v drevnih štorih ali pa v pečinskih spoklinah, ki jih Hotentoti in medvedje in druge živali zalezujejo in jim med spijó. V človeški oblasti pa so pred tako krivico scer obvarvane; pa na zadnje, kadar z veliko pridnostjo in skerbjo veliko medú nanesó, jim vendar tudi človek veči del ne le med vzame, ampak jih še clo nekteri neumisljeno pomoré, in le nekaj jih še živih za rejo pusté. Pa če bi človek umno ravnal, bi čbel nič ne pomoril, ampak za svojo skerb nekaj obresti od njih vzel, po tem pa za njihovo ohranjenje in za njihov blagostan dobrotljivo skerbel. Če bi ljudje ž njimi tako delali, bi še zmiraj od njih dovolj dobička imeli, in bi neusmiljenosti in sirove lakomnosti ne bili krivi, ampak bi kakor od Stvarnika postavljeni gospodarji nasvetu svojo pamet, modrost in dobroti jivost skazali.

In res, čbele v naši reji nam zamorejo lep dobiček dati, če se, učimo njih natoro poznati in po tem ž njimi ravnati, svojo pamet slušati in jih škode varovati, ali prav rediti.

Reja čebel ni ravno s kmetijo v terdi ali clo potrebni zvezi, ampak je dodatek ali postransko opravilo; pa jo vendar tudi h koristni živinoreji štejemo.

Čbeloreja pa obseže sledeče rečí; namreč: kraj za čbele, čbelnjak ali uljnjak, panjove, pašo, roje, opravilo pri čbelah spomladi, poleti, v jeseni in pozimi, čbelom škodljive rečí in njih bolezni.

A) Kraj za čbele. Kdor hoče čbele imeti, mora izbrali dober kraj za čbele. Dober kraj za čbele pa je tak, kteri ima sledeče lastnosti: 1. dobro, bogato pašo, kjer čbele veliko nabrati in domú prinesti morajo; kjer je blizo in okoli, veliko čvetja in rož, kjer berž naberó in z dolgim letanjem časa ne zgubé; 2.mora biti solnčni kraj, da jih solnce pri hladnem vremenu ogreje; če so mokre, osuší, in oživi in k delu vname; 3. mora biti zaveten, da jih veter v letanji ne zaderžuje, in ne verže, kadar težko domu leté, in ne zmoti pri rojih. Dolinica ali kak nizek kraj je nar bolji za čbele; 4. kraj pri velikih vodah, čez ktere bi letati mogle, kjer bi jih vetrovi v vodo pometali in bi utonile, ni za čbele; majhna in ozka vodica pa je hasna, ker rade pijó, da vodo lože dobijo; 5. kraji, kjer je velik dim, pri apnencah, pri fužinah, olarijah i. t. d. niso za čbele, ki nobenega dima in zopernega duha ne morajo terpeti; 6. močirni kraji, kjer dela mokrota satje plesnjevo, sterd ali med voden in kisel, niso za čbele, ampak suhi;

Pred vsem pa ljubijo čbele pokojne kraje deleč od tolanja in stresovanja, od vožnji h potov ali cest, od nepokoja ljudí, živine in posebno konj, ki se jih rade lotijo in še umoré, posebno če so potni, ali pa če tekajo.

B) Čbelnjak ali uljnjak. Čbele morajo v svojem prebivališču pred solnčno vročino, pred mokroto ali dežjem, pred burjo in drugim hudim vetrovom obvarovane biti. Toraj naj bo čbelnjak za čbele tako postavljen, da ga 1. kak hud vihar s panji vred ne odere, kar bi nam velika škoda bila; naj stojí tedaj pri kakem zidu, ali za hišo, ali pri plotu, ali vsaj pri kakem drevesu. 2. Mora zavolj dežja ali snega pokrit biti, ter streha sterma, in od spredej malo pa ne preveč čez moleča, in nar boljši spredej malo vpognjena — malo pravim, da dež do panjev ne pride, in ne preveč, da sence ne dela. 3. Mora biti tako postavljen, da gleda v sredo med jutrom in poldanom, tako da bodo čbele do dveh ali treh popoldan solnce imele; ne ravno proti jutru, da čbele prezgodej o rosi letati ne začno; in ne ravno proti poldanu, da prepozno na pašo ne gredó. 4. Čbelnjak ne smé biti previsok, ker čbele ne ljubijo panjev na visokem in se tudi težko do njih pride, če je treba kaj storiti, postavim, žrelo bolj ali manj odpreti; in pa spodnja dilja ali polica bodi kak 1 ½ čevlja od tal, da kaka žival, ali žaba ali krota, ki med ljubijo, čbelam nadlege ne delajo. Če imamo tedaj postavim, veliko čbel, je boljši, da je uljnjak daljši kakor visocji. Za tri, štiri verste panjev je dosti visok. Vmes pa med versfami bodi toliko prostora, da se naklade na panji lahko devajo. 5. Čbelnjak ne bodi v otišji, med visokim drevjem, ki senco dela. Pred čbelnjakom naj bodo tla gole, nar boljši s peskom posute, ne pa trava, kjer se čbelice, zlasti pa matica lahko zgubé in zleteti niso vstani, in se še najti ne morajo, ter se lahko pohodijo. Nizke drevesca pa so zlo prilične za roje. 6. Čbelnjak naj ima vrata, da se zaprè, posebno pozimi, da nekoliko mraza obvarujejo in vetrov in snega. Spredej pa naj bodo panjovi tako z diijami zadelani, da jih nobeden od zunej izleči in vkrasti ne mora. 7. Dobro je, če stebri uljnjaka na izdolhljenih kamnih stojé, ako je lesen, in da je voda v kamnih ali jamicah, da mravlje v čbelnjak ne pridejo in čbelice domá pijačo imajo, kar je tudi scer jim v plitvih posodah dati koristno. 8. Tramiči, na ktere panji ležati pridejo, naj bodo dosti močni ali pa podperti, posebno če so dolgi, da se ne zlomijo pod težo polnih panjev, kar bi veliko kvaro naredilo.

C) Panjovi, v kterih čbele satje imajo in zalego in med in za se prebivalisča, so ali izvotlene drevesa, ali iz dilj štirivoglatih, ali okroglih narejeni, ali iz slame spleteni i. t. d. Panji morajo sledeče lastnosti imeti, dá so čbelam prijetni in nam koristni. 1. Je potrebno, dá se prostor v panju dá premenjati; če je velika družina čbel, da se dá prostor raztegniti; če jih je manj, pomanjšati, da velika družina v majhnem prostoru od vročine ne zadihuje; majhna pa v velikem v svojem delu ne obupa in pozimi ne zmerzuje. 2. Naj se brez nadlegovanja čbel dajo panji odpreti, in o potrebi vse znotranje delo pregledati, in kaj popraviti. Ako hočemo iz panja kaj medú ali satja odvzeti ali izrezati, da se kaj tacega lahko in brez škode čbel storiti zamore. Ravno tako, ako pomanjkanje terpé, da se jim paša ali v satji ali pa čisti med v panj lahko dá. 3. Je potrebno, da se čbele dajo iz panja v kak drug panj v potrebi pregnati. 4. Da se ob ajdovem cvetji ali scer brez škode naložiti in prepeljali zanaorejo. 5. Da se kak pristavek dá naložiti, ali da se dasta dva panja likoma stakniti. 6. Da se dajo žrela bolj ali manj zapreti, in da se zamore nekterikrat tudi pri zapertih žrelih čbelam zrak dati. 7. Mora panj od znotraj snažen in ne prekosmat biti, razun zgoraj, kjer se satje derží. Nobene nesnage čbele v panji ne terpé. 8. Panj iz dilj mehkega lesa štirivoglato ali kakor bodi narejen, je boljši in gorkejši, kakor pa iz terdega lesa, bodi tako likano zdelan, da se dilja z diljo gladko stika in da ni špranje ali luknje, da bi pajki, ali morebiti še miši ali kak drug merčes v panj priti mogel, in naj se zbije ne z železnimi žebli ampak z lesenimi, da se mehko odprè in zaprè, kadar bi bilo treba. 9. Spodnja dilja bodi spredej kacih 5, 6 pavcov dalji in gladka, da na njo čbelice sedajo, ko težko obložene iz paše pridejo; in žrelo ondi bodi nizko, pa kake tri ali štiri pavce široko; zadnje vratica pa naj se likoma lahko odpró in zapró, in ali globokej v panj porinejo, ali pa do konca nazaj, kakor je treba za družino čbel večega ali manjšega prostora v panji. Tak iz dilj narejen panj je spretniši od peharja, ki je scer bolj gorak, pa tudi od miš berž preglodan; zatoraj nočemo od tacih peharjev nič govoriti, in jih je tudi malokje najti. 10. Visokost panja ne bodi čez 7 palcov, da se prepelovaje satje ne podere.

Lega panjev v uljnjaku. Panji naj v uljnjaku v vsaki versti tako drug pri drugem ležé, da se potlej ne premičejo, kar bi čbelam nepotreben nepokoj naredilo. Tudi morajo tako ležati, da se do vsih lahko pride. In če se panji v kaki potrebi iz svojega mesta vzamejo, naj se potlej spet ondi denejo, da čbele iz paše leteče svojega panja ne zgrešé, posebno mlade, ali matica, kadar pride iz plemenjenja, da je druge čbele ne umoré. Dalje naj bodo panji od zadaj malo podloženi, da naprej visijo, da se kakšna oberšca iz njih berž izcedí. Solnce naj le žrelo osija, ne pa celega lica panja, ker bi vročina čbelam hudo djala, in satje bi se utegnilo otajati in podreti; in pa naj se gleda, da slabji čbele pridejo v spodnjo, močnejši pa v zgornjo versto, da, če ktera, posebno mlada zaide, pride v spodnji panj, kjer je manj čbel, in ostane. Nalaga. Kadar je družina čbel velika ali močna, napolnijo pridne čbele v dobri paši, posebno ob ajdocvetji panj z medom in potlej ne vedó kaj bi počele, ker nimajo bogastva kam devati. Takrat je treba, če je še dobra paša, na panj nalago ali naklado narediti, ter po potrebi veči ali manjši. To se tako naredí. Panj ima zgoraj veho zamašeno. Zamaš se odvzame in pogleda, če je prostor s satjem zadelan ali ne. Če ni zadelan, se drugi panj s praznim satjem brez spodnje dilje lik na spodnjega povezne in vse špranjce s kravjekom od zunej zamažejo. Če pa je veha s satjem zadelana, se z dratom satje odreže, da čbele v zgornji panj priti zamorejo; po tem se naklada povezne kakor prej. Če je pa manjši naklade treba, se ravno takó naredí. Včasi se pa tudi od zadej tak veči ali manji panj pridene, in s polnim stakne.

Kako čbele prenašati. Če je paša v kterem kraji pošla, postavim, v hribih, v drugem pa je obilna, postavim, na polji ob ajdovem cvetji, takrat se prenašajo ali prepeljujejo čbelena boljši pašo. To se godi ponoči, kadar so vse čbele v panji. Ženske na glavi nesó, če predeleč ni, panje na polje v pripravljen uljnjak, in se denejo ondi v ravno taki versti, kakor so domá bile, da potlej čbele, ko iz paše pridejo, vsvojega panja ne zgrešajo; in ravno tako s polja spet domú. — Če jih pa vozijo, se mora voz na gug narediti, da se panji preveč ne stresajo in satje ne podere, panji se v versto naložé in povežejo in zaporedoma zaznamvajo, kakor so domá v uljnjaku bili. Da čbele v panjih ne zadahnejo, se morajo žrela z luknjičastmi zatorcami zapreti. Se ve da brez varha čbele nikjer biti ne smejo, tedaj tudi na polji ne.

D) Paša in pitanje. Čbelice potrebujejo za svoj živež in svojo hrano sladkega medú, druzega ne. Medú pa išejo in nabirajo z neutrudljivo pridnostjo brez vse škode po cvelji rož in drevja, in ga domú v svoj panj nosijo in ž njim luknjice v satji polnijo. Perva zunanja paša se spomladi začnè ob gorkem solnčnem vremenu na pervem spomladnjem cvetji, na resi; potlej na pervih cvetečih rožah in germovji; dalje na cvetečem sadnjem drevji; potlej pa na travnicih. Nar boljši pašo pa imajo pri nas od srede velicega serpana do začetka kozoperska na ajdi. Lipavo cvetje, mesca kresnika, posebno ljubijo, tako da velikrat še clo po noči na lipah ostanejo, in kaže, da jim je lipav med posebno koristen. Scer pa tudi druge sladkarije rade ližejo, sladko sadje in posebno grojzdje. Če jim to dobro tekne ali ne, se ne vé.

Dokler medú dosti imajo, so vesele in serčne; če pa jim ga zmanjka, takrat mora čbelar jih s shranjenim medom pasti. To se godi po slabi jesenski paši že pozimi; še bolj pa spomladi, ako so dolgi mrazi, ali pa hudi nenehljivi vetrovi, in včasi še poleti; malokdaj v jeseni. Kadar čbelár s shranjenim medom čbele pase, se to godí s satjem ali pa s čistim medom. O tem je treba vediti, 1. da satje, v kterem je zalega poginila, ne velja za čbelno pašo, ker bi od take zbolele; 2. da med vzet od kupcov, kteri imajo v svojem medu za na prodaj, zmečkane čbele in zalego, tudi ne veljá za čbelno pašo; 3. tudi čisti med, ki je sam iz dobrega, samega medú polnega satja iztekel, če je na mokrotnem kraji hranjen skisal, tudi ne veljá za čbelsko rejo; 4. tisti med, na suhem prav hranjen, če zmerznjen ni, je, bodi tudi sterden, dobra in zdrava paša za čbele in se mu smé v mali pokladi tudi malo vode primešati.

5. Ob pomanjkanju medú lačne čbele z vodo sladkega kuhanega sadja pitati, jim rado bolezin in smert nakloni. 6. Če so čbele v jeseni slabo pašo imele, je prav, da že proti koncu jeseni se jim da medli v satji, kolikor bodo do konca zime potrebovale; srednji panj potrebuje pa vsak teden blizo ½ funta. 7. Če pozimi pitamo, je treba tistim, kteri nič nimajo, na enkrat več dati, in prav k njim postaviti, ker v mrazu ne gredo vsaksebi. 8. Dá se jim pav kaki plitvi leseni posodi med z natankim mahom poverhu, da v meduú ne zastanejo. 9. Če je pa med terd, se jim v panj dá blizo njih brez posode; ga bodo brez škode polizale kakor je.

E) Roji. Berz ko se pomladi paša začnè, je tudi čbel perva skerb po splohnem natornem nagnjenji svoj rod pomnožiti. Plemenita matita začnè jajčke polagati, mlade čbelice začno druga za drugo iz svojih zibelj leziti, vsakidan jih je več; tudi trotov se čedalje več izleže; satja, medú se več in več napravlja, tako dolgo, da čbele zavoljo majhnega prostora in velike vročine nemorejo več vkup ostati. Verh tega tudi čbele ne pozabijo z več maticami se previditi, in skerbé da za nje stolpiče napravljajo, da ni le ena sama, ki dolgo ne živí, ampak da jih je več, pa ne vse kmalo, ampak da se od časa do časa ktera izvalí.

Ko stara matica spozná, da je mlada blizo godna biti, ki bo za njo gospodinja in kraljica, sklene še predin mlada iz svojega gnejzda izleze, s čbelami, ktere so ji zveste, panj zapustiti in za se in za svoje novo prebivališče poiskati; in kak lep dan zapustí panj in za njo vrd čbele iz panja, da bi mislil, daje vse pobegnilo. To je roj.

Ker pa matica, ki iz panja ne pride razun enkrat, o plemenjenji, ni navajena leleti, se vsede spočit se, na kakšen bližen germ, ali na kako bližnje drevó, nar raji na véjo, in vse njene čbele, ki je ne zapusté, jo obdajo kakor vojska kraljico, tako da se druga druge deržé in visijo kakor žep. Tak roj se imenuje pervinec, ker je pervi iz panja, in ker ima staro plemenito matico, je plemenitni roj; stari panj pa, iz kterega je roj pobegnil, se imenuje starec.

Ako pa gerdo vreme roj zaderžuje in je med tem mlada matica izvaljena in iz svojega stolpiča pride, umoré navadno čbele staro matico in mlado ohranijo. Pa ker so čbele na roj že napravljene, mora ž njimi mlada matica panj zapustiti, in tak roj imenujejo čbelarji deviški pervi roj. Ta deviška matica gre tretji ali četerti dan po roji iz svojega novega stanovanja na plemenjenje, starec pa čaka, da se druga matica izvalí, in je med tem vdovec. Če bi se pa ne izvalila, bi bil otožen in žalosten in se mu mora druga matica dati.

Kadar je paša in matica dobra, in vreme lepo, se včasi primeri, da tak zgoden roj še tisto leto spet roj dá. To se primeri, ko se nova matica izleže.

Nekteri panji imajo več matičnih zaleg, in kadar se ktera izleže in se je nekaj čbel prime, potegne ž njimi iz panja, ali roji, ter se tako zgodi, da en panj dá eno leto ob lepem vremenu po dva, tri in clo štiri roje, ki so čedalje slabši in ki tudi starca oslabé. Če pa vreme roje zaderžuje, pomoré čbele vse matice razun ene, in potlej ni več roja.

Po tem takem je misel tistih čbelarjev, kteri menijo, da čbele zavolj pomanjkanja in lakote rojijo, neumna. Čbele rojijo po svoji natori, ker v enem panji več gospodinj biti ne more, in jih ne terpé, in jim prostora manjka, in se po rojih pomnožijo, po kterih nova družina pride. Res je, da zavoljo lakote čbele panje zapusté, da jih vse zapusté in nobena ne ostane: pa to ni roj.

To so tedaj vzroki rojev.

Da bomo ta sloviti in koristni uk od čbelskih rojev bolj razjasnili, ga hočemo bolj razpeljati, ker čbelski roji nam dajo čbelsko bogastvo, in zamoremo iz enega dobrega panja v kratkem dobiti veliko dobrih panjev, če po vednosti in umnosti ravnamo.

Bomo tedaj tukaj razlagali veliko rečí od rojenja čbel, ki so tistim, kteri čbele imeti hočejo, vediti potrebne; ter od znaminj rojev, od časa rojev; kaj se utegne prigodi ti pri rojih, in kaj je v tacih prigodbah storiti; od ogrebanja rojev in od opravil o tem; od narejencev, in od orodja pri rojih, in od potlejšnjega umnega ravnanja z roji.

1. Od znamnja rojev. a) Kadar ste dvé, ali kadar je več matic v panji, začnè ena peti. Nobena čbela ne pojé razun matice, in matica tudi le takrat, kadar misli rojiti. To petje je tanko in enoglasno, petje devičnice, ki se razloči od petja stare plemenitnice, ki le en dan pred rojem poje, pa bolj tiho in bolj redko, in morebiti zato, ker je prisiljena rojiti. Če zjutraj ali pa zvečer uho na panj nastavimo, slišimo tako deviško petje več dni pred rojem. Tak panj, kjer perva devičnica pojé, je pervi pevec. Če je potlej še ktera devičnica, oznanuje roj spet s petjem, in tako včasi v tretjič in četertič, samo da vsaki poznejši roj pride po 2 ali 3 dní prej. b) Kadar pred pervim rojem na robovih pri satovji zalogo zagledamo, smemo skleniti, da na sredi je že vse polno, in da tedaj čbele nimajo kam več zaloge delati in matica jajčik polagati; ali kadar vidimo zalogo v začetih pa ne še zadelanih stolpičih; ali kadar čbele jenjajo nositi in delati pri lepem vremenu in dobri paši pri dobro z zalogo in sterdjo obloženem panju, je znamnje, daje vse polno; ali kadar kapce iz panja nosijo, da spredaj na tleh ležé, ker drugikrat čbele s takimi kapcami drugo zalogo zakrivajo ali pa jih za satje porabijo. Taki panji bodo v kratkem rojili. Če pa troti že zjutraj na dan pridejo, ali se čbele na sprednje končnice nabirajo, niso to nobene gotove znamnja roja. c) Kadar vidimo, da je zaloga na robovih pri satovji že pokrita, da so stolpiči, ali vsaj kteri med njimi, že zadelani; kadar čbele pri lepem vremenu v panji terdo vkup in tiho sedé, kakor da bi nekaj sklepale, takrat je čas roja čakati. Vse te znamnja so scer gotove, pa še bolj daljne znamnja rojev.

Bližnje znamnja so: a) kadar pridne čbele pred žrelom počivajo, kakor da bi nekaj mislile; b) kadar imajo nekako posebno ne navadno gibanje, prednje nožice od tal vzdigujejo, s šlatavnicami migajo, kakor da bi nekaj sklepale, in se puste s perstom dotikati; c) kadar troti vùn in noter tekajo, desiravno jih čbele ne preganjajo. Vse to je znamnje, da še tisti dan bo roj. Dalje d) ko se pa v panji hrup in praskanje in šum čutí, takrat čbele s silo med jemljejo in žró, za 5 dni popotnico. Ko se to godí je treba pripraviti se, roj je pred rokami. Zdaj pa e) začno pri žrelu sumeti in sèmtertjè tekati, zdaj je zrelo polno, zdaj prazno, in f) na enkrat truš ustane in čbele začno iz panja vreti, in se v zraku verte in okoli uljnjaka letajo, kakor da bi slovo jemale, dokler se zadnjič kje blizo ne vsedejo.

Vse to je čbelarju vediti, da ali roja zastonj ne čaka in druzega dela ne mudi; ali pa, da mu roj ne uide.

2. Čas rojev. Navadni čas za roje je, od začetka velicega travna do konca malega serpana, malokdaj prej ali poznej. Ter a) Paša, vreme, toplota, okolica dajo priložnost prejšnjim ali poznejim rojem. Če je zgodnja toplota, lepo vreme, blizo bogata paša, in so čbele pozimi mraza, glada dobro obvarovane bile, in je tudi zdaj zgodaj panj z zalego in z medom napolnjen, in če je vse to prej za roj pripravljeno, prej roji. Čbele, ktere so hudo lakoto prestale, ne le zgodaj spomladi, ampak še celo leto ne, in še včasi potlej drugo leto na roj ne mislijo. b) Čbele, ktere ob matico pridejo, ali ktere eno samo imajo, ne rojijo. c) Če so čbele tudi že napravljene na roj, in pride hladen, deževen, oblačen dan, ne rojijo, ampak čakajo, da je lepo, toplo, jasno vreme. V gerdem vremenu tedaj roja ne čakaj.

3. Kaj se utegne pripetiti pri rojih in kaj je o tem storiti?Ter od ogrebanja rojev, in druzih opravil s tem.

Pri rojih se utegnejo štiri reči primeriti:

ali se roj na kak kraj vsede,

ali se v starca verne,

ali uíde,

ali pa se z drugimi roji, če jih je več, zmeša.

Berž ko je roj iz panja, se iz letanja in glasa čbel spozná, ali imajo matico pri sebi ali ne. Ako čbele z glasnim šumom v okrog čedalje bolj vkup letijo, imajo matico pri sebi in se bodo kmalo vsedle. Če pa je njih letanje raztreseno in glas bolj tih, nimajo matice, ampak je ali v starcu ostala ali na zemljo padla. Tak roj se ne vsede, ampak se v starca verne. Če pa čbele matico imajo, in bolj tih glas dajo, in od drevesa do drevesa zmiraj dalje vkup lete, taki roj misli uíti.

Bomo povedali, kaj je v vsih tacih okolišinah storiti.

a) Če se roj vsede, se to zgodí, da se matica in čbele nekoliko počijejo, in ostanejo nekaj ur vkup, potlej pa mislijo pobegniti. Vsedejo se pa k matici; in matica se vsede ali na kako drevo, ali na tla, ali pa v kako votlino, i. t. d.

Kaj je o tem storiti? Kaj druzega, kakor vloviti jih če hočemo roj imeti. To se pa tako storí: Imej pripravljen prazen panj, zadnji konec razdni, in nikar ga od znotraj z medam ne namaži: da ptujih čebel ne privabiš, in v tak panj boš roj vjel. Če je roj na kakem nizkem drevesu, na kaki veji, podstavi tak panj pod roj tako, da bodo čbele precej globoko v nanj visele, terkni na véjo in vse čbele bodo na enkrat v panji. Če pa to ne gré, odreži véjo prav nalahkoma in jo z rojem vred v panj deni, čez nekaj časa pa prazno iz panja vzemi. Če je pa véja močna ali kak verh drevesa, in roj sedi blizo debla ali pa preč, podtakni panj in priveži, in s kakim omelom, s šibico, vejico ali s peresom čbele pohlevno v panj omedi. Če pa čbele po drevesu na kupih sedé, priveži panj blizo njih in glej, da veči kupec, kjer je matica, va-nj omedes, in vse druge bodo kmalo za njimi šle. Če je roj visoko na drevésu, takrat je treba pomočnikov in gredi ali lojtre pristaviti ali pa na drevo splezati in panj na vervici za seboj potegniti in pod roj podstaviti, in ravnati kakor pri nizkih drevescih. Včasi se dá na dolgem kolu s panjem do roja priti, in se, če je na koncu véje, ali véja terkne, ali pa z dolgim omelom omede. Umnega čbelarja pamet in skušnja učí, kako gre v tacih raznih okolišinah ravnati. Visoke drevesa niso dobre blizo uljnjaka, ampak nizke, posebno smerečje ali hoje, ker se čbele rade na nje vsedejo.

Če se je pa roj vsedel na tla, je tacega nar lože dobiti, ker panj se z odperto končnico pred-nj postavi in pojde sam rad va-nj, ali se mu pa z omelom pomaga.

Če se pa roj spravi v kako votlo drevó, ali v luknjo, ali v spokljino, misli berž ko ne ondi ostati, in če se ne dá do njega priti in ga vloviti, se mora z dimam prepoditi in v panj ali pav žep vjeti, ali pa ko se kam drugam vsede, ga ondi dobiti. Nikoli panja na solncu ne pušaj, ampak v senci ga imej, ali mu pa senco naredi, da čbele spet ne bežé; in ga na mestu pusti, dokler vès roj v njem ni.

Vsevtako delo imenujejo čbelarji čbele ali roje ogrebati.

b) Če se matica zgubí. To se zgodi, kadar je ali v starcu ostala, ali pa, ker ni še navajena letéti, na tla padla. Če je na tla padla, jo iši pred panjem ali pa še dalje okoli po tleh, ali med travo, kjer kobaca, in nekaj čbelic je vselej zraven nje. Torej je potrebno, da pred čbelnjakom je vse okoli pokošeno ali še clo poderzano in s peskom posuto. Če je ondi okoli ni, je gotovo v starcu ostala, in nar bolj je, roj pustiti, da se čbelice spet v svoj panj vernejo, ker brez matice drugam ne pojdejo, in morebiti bodo jutri rojile. Če pa matico kmalo najdeš, ko se čbele še okoli čbelnjaka veršijo, deni jo ondi, kjer vidiš nar več čebel, jo bodo kmalo najdle in veseliši glas zagnale. Če pa raztrosene čbele sèmtertjè letajo, vzemi pripravljeno drateno hišico ali zbico, deni mačico z nekaj čbelami va-njo in na kakošen kol priveži in povzdigni ondi, kjer čbele nar bolj letajo, kmalo jo bodo zaglédale, glas povzdignile, jo obsule in se k nji vsedle, ki jih boš potlej lahko v panj djal, in v panji matico iz hišice izpustil. Če pa matice kmalo ne najdeš, in čbele že v starca domú leté, hrani v drateni hišici matico, ker čbele bi zdaj več ne sedle, in če bi jo v starca djal, bi jo čbele berž ko ne, kmalo umorile. Taka hranjena matica utegne v kratkem prav priti. Če je pa tak roj lep, velik, in ga želiš imeti, stori tako: Vzemi starca iz njegovega mesta, preden se roj va-nj verniti začenja in ga skrij; tudi vse druge panjove spredaj s kako ruto zakrij; namesti starca deni prazni panj in matico va-nj, čbele bodo mislile, da v starca leté in bodo naravnost k svoji matici prišle. Če bi druzih panjev okoli ne zakril, bi nektere domú leteče va-nje silile in takrat bi se začele klati. Ko je pa roj že v panji, se stranski panji spet odkrijejo, starec se na svoje mesto dene, mladec pa ondi vloží, kjer ima biti. Če bi se pa matica ne najdla in roj bi hotli imeti, takrat se mu mora namesti zgubljene v tak panj druga dati, če imamo ktero pripravljeno ali hranjeno; pa mora taka biti kakoršine roj potrebuje. Pervi roj ima namreč plemenitno ali obhojeno matico; pervi pevec in vsi drujci pa imajo devičnice. Kakoršen je tedaj roj, taka matica se mu dá. Čbele jo bodo dasiravno ptujo za ljubo vzele; če pa nimamo take matice, drugo pa imamo, jo roju ravno tako dajmo, pa v drateni hišici kake 3, 4 dní zaperto, sicer bi jo umorile; roj pa deleč preč nesimo ali pa v támen kraj zaprimo, in čbele pitajmo, dokler se matice ne privadijo, scer bi čbele doma ali v starca ali pa v drugi panj letale. Če pa nobene matice nimamo, se iz starca stolpič izreže in mladiču v panj dá, da si bode matico sam izlegel. Nekteri čbelarji pravijo, dá čbele ptujo matico berž za ljubo vzamejo, če je malo z medom pomazana.

c) Če se je roj v starca vernil. Kadar je roj matico zgubil, jo nekaj časa iši, in če je ne najde, jo mahne hitoma v starca nazaj. Ko je spet domá, in je to kak slab drujec, posebno pozen jesenščik, pusti ga, da bo starec močnejši. Če je papervinc, ali pa pervi pevec, bo morebiti v kratkem spet rojil, ko bo kaka matica izvalena; pa boljši je v jeseni tudi to zaderžati in bo spomladi, če bo skozi zimo dobro oskerbljen, tolikanj prej rojil.

d) Da kak roj ne uide. Vsaki roj misli uiti, to je, iz svojega dozdajnega stanovanja v drugi kraj iti ali pobegniti in ne pové, kam. To ubraniti je skerb umnega čbelarja, ki hoče čbele v svoj dobiček imeti in jih z roji pomnožiti. Ubrani se pa to po treh potih: 1. Če roju, kadar ravno začnè iz panja iti, pripravljen žep nastavimo, da va-nj gre in ga tako vjamemo. Iz tacega žepa, ki je ali iz žime, ali pa iz preje redko narejen, da se skozi vidi, stresemo potlej čbele z matico vred v prazen panj, in ga denemo, kjer ga hočemo imeti. 2. Če žrelo takrat, kadar roj začnè iz panja vreti, pripremo in bolj ozke vratica pustimo, da vse kmalo iz panja ne morejo iti, in ene se že verše v zraku, druge pa so še v panji; take rade sedejo, preden mislijo dalje iti. 3. Če so pa že vse zunaj in v zraku in se z matico bolj tiho dalje in dalje pomičejo, takim nekteri zvone, žvižgajo, parst za njimi mečejo, misleč da jih bodo ustavili, pa s tem jih še le bolj poganjajo. Boljši je vodo tako v zrak brizgljati, da od zgoraj na nje kakor dež pada. Če se to prav storí, ne bodo ušle, ampak se vsedle, ker mokre ne uidejo. Pripravljeni moramo biti in hiteti pri takem delu, da časa ne zamudimo, ampak da jih ogrenemo in ohranimo. Če pa uidejo, gredo z veliko hitrostjo vkupi večidel v gojzde, mendo že vedó kam, od nas v gorjance.

e) Če se roj z drugimi pomeša. To se zgodí, kadar iz enega panja več rojev s svojimi matici gré. To se včasi primeri pri pervem pevcu, ali pa pri drujcu, ker imajo več matic, in gré včasi ena s pervimi čbelami, ena z zadnjimi, ena pa v sredi: ali pa če iz več panjev ob enem čbele rojijo. V tacih okolišinah se lahko zgodi, da se roji zmešajo. Kaj je pa o tem storiti? Tri rečí: ali vbraniti, da se ne zmešajo, ali pa zmešane vkup djati, ali pa razdeliti.

1. Vbraniti, da se ne zmešajo. Če je en roj že v zraku, kmalo po tem pa drug iz druzega panja začnè iti: takrat tisti panj ročno zatekni in ga kak strelaj deleč od ondi hitro odnesi in berž odpri, da se čbele ne zadušijo, in roj pojde kmalo iz njega; in ko roj odide, vzemi spet hitro panj in nesi ga na staro mesto nazaj. Roj en strelaj deleč prenešen, se ne bo z drugimi zmešal, in tudi ne bo ušel, ker so čbele s prenašenjem nekoliko vpehane. Pa to delo se ne smé prezgodej, ne prepozno storiti; ne prezgodaj, to je, takrat ne, ko bi roj še ne začel iti, ker bi ga to zmotilo, da bi clo ne šel; ne prepozno, to je takrat ne, ko je že pol roja v zraku, ker bi si tako celi roj skazil, perve čbele bi matice ali ne imele, in bi v starca nazaj šle, ali pa če bi jo imele, bi premajhen roj dale, in druge ravno tako. Če pa nočeš ali ne moreš panja tako prenesti, vzemi merzle vode in pomoči pred žrelom; s tem boš roj, ki že začenja iti, toliko zaderžal, da pervega ogreneš; ali pa prednjo končnico z žrelom vred s kako ruto berž zakrij, pa ne da bi zamašil, in boš tudi, ravno to dosegel.

2. Zmešane vkup devati. Če se dva, trije, ali še več rojev zmeša in vkup sede, se mora paziti, kakošni roji da so. Pervi roj se z drujcom, ali tudi s pervim pevcom ne vzame, ker pervi roj ima plemenitnico, pervi pevec in drujec pa devičnico. Take bi se vkup v majhne kupce spravile, klale in morile, tako da bi od dveh rojev komaj eden priden ostal; včasi se v starca vernejo, posebno če je matica umorjena, ali pa tudi uidejo. Dva drujca pa; ali pervi pevec in drujec si ne bosta nič žalega storila, ker imata enake matice.

Kako tedaj roje vkup devati! Tako, kakor se bo zdaj povédalo. Roji imajo ali enake matice, ali pa ne enake, to je, imajo matice ali vse plemenitnice ali pa vse devičnice; ali pa imajo eni plemenitnice, eni pa devičnice. Če imajo roji enakih matice, se clo lahko vkup denejo, ker le vkupej se v en panj vse ogrenejo, matice se polové, in vsaka posebej v zbico zaprè, da se ne pomoré. Če se med ogrebanjem ne dobé, se čbele na kako rijuho stresejo in matice poišejo. Po tem pa se ena taka v zbici zaperta matica v panji k roju postavi; čez malo časa jo bodo priljubile in se vmirile. Dva, ali clo tri drujce tako vkup djati je clo hasno, ker je en močen roj boljši od treh slabih. — Če pa roji niso enaki, in jih hočemo vkup djati, se bo to že teži dalo storiti. a) Vse vkup zmešane roje hitro ogreni v velik panj, in matice polovi; to jenar potrebniši, ker vkup se v majhne kupce, kakor jabelko, vsedejo in se kolejo. b) Vsak tak kupec z merzlo vodo večkrat poškopi, in ga razkopli, v sredi boš matico našel, vzemi jo in v zbico zapri, čbele pa v panj pomedi; ravno tako stori z drugim, tretjim kupcom in pogosto z vodo škropi. c) Če pri ogrebanju ne boš vsih matic polovil, bodo čbele še hrumele in se klale; torej vse čbele iz panja na rijuho stresi, z vodo dobro škropi in prazni panj jim nastavi, in ko bodo va-nj lezle, glej da matice vse dobiš in jih vsako posebej v zbice zapri. Ali pa d) panju spodnjo diljo odtergaj in boš vidil, da se bodo matice lovile, jih lahko primes in zapreš. Kadar so vse matice polovljene, bodo čbele še hrumele, pa se ne več klale. e) Vse tiste polovljene in v zbice zaperte matice, roju v panj vsaksebi v kote z zbicami vred postavi, panj zapri, namesti zadnje končnice kako sito ali gosto rešeto nabij, panj V tàmen kraj 24 ur deni in pitaj. Drugi dan poglej, pri kteri matici je nar več čbelj, tisto jim pusti, druge pa iz panja poberi. Pa še en dan naj v zbici ostane, prihodnji dan jo izpusti, in čez nekaj ur panj v čbelnjak na svoj kraj postavi.

3. Zmešane razdeliti. Tukaj je spet treba gledati in prepričati se, če imajo enake ali ne enake matice. a) Če imajo enake matice, vse matice polovi, in ogrenjene čbele v toliko delov razdeli, kolikor je bilo rojev, vsakemu panju eno matico daj, jih zapri in v čbelnjak na svoj kraj postavi. Druzega ni pri njih nič opraviti. b) Če pa nimajo enacih matic, polovi ravno tako tudi vse matice, in v zbice zapri ne vkup, da se ne pokolejo, in vsako matico v poseben panj z zbico vred deni, in k maticam k vsaki kake dvé žlici čbel, in panje s končnicami v stric postavi proti ogrenjenim čbelam in čbele bodo vsaka k svoji matici lezle in se tako same razdelile; če še hrume, se večkrat z vodo poškropé.

4. Narejenci. Roji, ktere čbelarji narejence imenujejo, niso pravi roji, ampak le z zmišljeno urnostjo pomnožene zdruštva čbel in panjev, in zatorej taki nepravi roji so narejenci imenovani, ki so navadno manj vredni, od pravih natornih rojev. Malo bomo od tega govorili, in le nektere take naredbe slišali.

a) Če je kak starec tako polknat, da bi lahko rojil, se iz njega toliko čbel v prazen panj z matico vred prekadí, kolikor je za en roj potreba. Starcu se prej trotovska zalega pri glavah poreže, zaprè, dušek pustí, na drugi kraj prenese in ondi pustí, da si matico izvalí, ali pa se mu ktera dá, če jo pripravljeno imamo. Nov panj se namesto starca dene, ker so čbele naletja navajene. Dobro je en sat z medom in zalogo iz starca mu dati.

b) Iz več panjev se v prazen panj čbel vzame, ali pa se pred žrelom sedeče omedejo i. t. d. kadar jih je toliko vkup, kolikor jih je za roj dosti, se jim da matica, se nekaj dní v támò postavi in pita, da se matice navadi, potlej pa v čbelnjak vloži, in še boljši, če se mu tudi kak sat dá.

c) Takrat, kadar je nar več čbel zunej na paši, se vzdigne močen panj iz svojega mesta in se namesti njega dene prazen panj unemu podoben. V tak panj se sat založi z zalego, še boljši pa je v zbici zaperto matico va-nj postaviti, druge polne panjove malo odmakniti, starca pa deleč prec nesti in ga več dní tam pustiti.

Še več tacih naredb je, ki jih čbelarji po tem lahko napravijo, če hočejo.

5.Od potrebnega orodja pri rojih. Čbelarji potrebujejo mnozega orodja pri svoji čbelaríi; ter

a) več panjev, da jih ob rojih ne išejo, večih in manjših in tudi clo majhnih. Vsi naj bodo dobro shranjeni in snažni, in če lajši, boljši;

b) več zbic, da se matice va-nje zapirajo, kar je, kakor smo vidili, tolikrat potrebno, in v eno nikoli dvé priti ne smete, ker se prec spopadete, ranite in umorite. Dalje mora biti c) podolgovat, ped širok žep z obroči, iz žime ali redke preje, da se va-nj v potrebi roji vlové, posebno na visocih drevésih, pri žrelu. Pri žrelu se nastavi, kadar začno iti, ne prej ne potlej;

d) železen tanak drat, da se ž njim sat prereže, kadar je treba. Tudi močen nož;

e) žaga, kladvo, klešče, žeblji;

f) sita, rešeta, škafi, stiskavnica za med, i. t. d.

g) O meh, cevi, da se v potrebi čbele iz panja v panj prekadé.

6. Ravnanje z roji. Marsikaj je od roja še vediti in ž njim storiti po tem, ko je že v panji.

a) Kadar je vès v panji, nesi ga precej na svoje mesto v čbelnjak, in ne pušaj ga do večera zunaj, da čbele iz njega spet ne letajo, in drugi dan svojega panja ondi ne išejo.

b) V čbelnjaku mladič ne bodi zravin svojega starca, ali pa spodaj ali zgoraj njega, ampak deleč preč, ker čbele iz prejšnje navade bi se motile in domu letaje v starce šle. Tudi matica bi gredé s plemenjenja utegnila svoj panj zgrešiti, in bi bila v drugem panji berž umorjena.

c) Mladiču ali novi družini pridi na pomoč v gospodarstvu; izrezi iz dobrega starca kak sat in ga mladiču v panj daj. To moraš pa tako storiti: razbeli železo in ž njim naverhu sat malo otajaj in berž v panji v zgornjo diljo pritisni, in če dva, tri, ali se več tacih polnih satov mladiču daš, ž njimi ravno tako stori, in ali po čez, ali po dolgem, vmes ulice pusti. Čbele bodo kmalo sat bolj priterdile, in kar manjka, popravile.

d) Če je zunaj slaba paša, ali deževno vreme, moraš mladiča pitati.

e) Če je matica devičnica, se bo plemenila, in je treba na to paziti, da ali na tla ne pade, ali je kakošen dež ne pobije, ali ptice: lastovke, srakoperji, ali pa seršeni, ali ose ne pojedó; ali da se v kak drug panj ne zgubí, kjer bi kmalo umorjena bila: ampak da boš gotovo vedil, da je obhojena, in da je v svoj pravi panj spet prišla: da tak mladič jalov ne postane in v nič ne pride, če bi tako matico zgubil, ki nima še nobene zalege.

Jalovi panji so namreč tisti panji, kteri so ob matico prišli, in zaloge nimajo druge, ampak trotovo.

Če bi se taka nesreča primerila, je treba skerbeti, da mladič, kteri je imel deviško matico, pervi pevec ali pa drujec, spet drugo deviško matico dobí, ki se spomladi in poleti v starcih, ali pa tudi pri drujcih lahko najdejo, ki se po satji rade lové in preganjajo, da se polové in v zbico zapró. Matice je zmirej dobro v zbicah pripravljene imeti, da se kakošnemu roju ali panju dá, če je nima. Vendar matica čez tri tedne stara ne veljá več. Dokler je pa še dobra, se z zbico vred v panj k čbelam postavi, ter devičnim k pervemu pevcu ali pa drujcu, obhojena pa v pervinca, če je nima, in čbele bodo zaperto pitale, ki bi jo izpušeno umorile.

Dobro je nekaj deviških matic vplemeniti. To se tako zgodi: Zapri mlado matico z zbico v majhen panjčik, in daj ji nekaj žlic čbel iz druzih panjev, in tak panjčik v kak tàmen kraj zapri, duška mu dati ne pozabi, in pitaj ga ali pa mu dober sat daj, čbele se bodo matice navadile; potlej jo izpusti in žrelo odpri. Čbele bodo iz panjčika letale, in tudi matica bo kmalo po tem po plemenjenje iz panjčika šla. Take obhojene matice, posebno v jalovih panjih, prav pridejo.

f) Če so roji zali in zgodnji, napravijo skoz leto pri dobri paši veliko zalego. Skerbi, da jim prostora ne bo manjkalo, daj jim naklado, priklado i. t. d. da svoje delo bolj razširijo in bolj bogatijo, da je v panji manji vročina in boljši zrak.

F) Opravila pri čbelah spomladi, poleti, vjeseni in pozimi.

Mnoge so opravila že pozimi in potlej še bolj spomladi pri čbelah.

Za mraz čbele ravno veliko ne marajo, če je le panj dobro obložen, polknat, in čbele ne stradajo. Vendar je dobro, berž ko huda zima začnè. a) žrelo s kakim luknjičastim kositarjem zatakniti, da miši ali kaj tacega v panj ne pride; b) čbelnjak spredej in zadej, zgorej in spodej z diljami zadeljati, da burja in nar hujši mraz do čbel velike moči nima; vendar slame, otave, maha, listja ne svetujem, ker v takem marsikakšne živali prebivajo in zalego naredé, ter clo v panj pridejo, in satje zgrizljajo; c) mladiči poznega roja, in drugi bolj slabi, ki malo satja in medú naredé, naj se v panji na manjši prostor denejo in naj jih gospodár pita. Nekteri čbele pozimi v kakšne hrame, kleti i. t. d. denejo, da bi ne zmerzovale; če to hočejo, naj gledajo, da imajo zdrav zrak, da dim v take zapore ne pride, kije čbelam neizrečeno zopern, in pa, da kake druge škodljive živali jim še veči škode namest mraza ne naredé.

Berž pa, ko spomlad pride, in je kak lep, solnčen, topel dan, se čbele na solnce denejo, nar raji na navadni kraj, in bodo kmalo oživele, začele veselo letati in se svoje gnjusobe očedile, satji drob in mertve trupla iz panja izpravljale, vodo za svojo zalego v panj nosile i. t. d. Pomagaj jim in polajšaj jim delo. Če ktera na tla pade, vzdigni jo, pometi na panjevem jeziku in spred žrela ležijoče mertve čbele, da čbelicam tega delati treba ne bo. Daj jim blizo, ali še clo v panj vode v plitve lesene koritica. Preglej od znotrej in od zunej vse panje, če ni kaj pajčevne, červojedine — osterži, pometi vse take rečí in zateri. Poglej tudi, če je kteri panj jalov, zastradan; da jalovemu gospodinjo in zastradanemu pičo preskerbiš.

Letne in jesenske opravila pri čbelah zadenejo opravila pri rojih, prenašanje ali prepeljevanje panjev in čbel iz slabe na boljši pašo i. t. d. Vse te rečí smo že popisali.

Bomo tukaj le še nektere mlademu čbelarju vediti potrebne rečí spomnili; ter 1. Če vidiš spomladi ali poleti, da je kak panj zlo slab; če jalov ni, vzemi nekoliko čbel iz močnih panjev in daj jih slabemu; deni ga dva, tri dni v kak tàmen kraj in pitaj ga, in čbele se bodo kmalo navadile, potlej ga pa kam drugam nesi, da čbele svoje prejšnje panje pozabijo. 2. Če je jalov, če matice in zaloge nima, kaj je storiti? Od tega je treba več rečí vediti. a) Če je starec ob matico prišel spomladi ali do jeseni, in ima zalogo, si bo drugo matico izlegel, ki bo po obhodu plemenitna postala. b) Če je pa starec matico zgubil tačas, ko že paše ni, ko mraz in zima začenja, ker pozimi se v panji nič ne izleže, takemu bo vspomladi zgodej treba matico preskerbeti, da v nič ne pride. c) Če mladič pervinec matico zgubí, mu bo treba plemenitnico dati; ali pa če je ni mogoče dobiti, devičnico za poskušnjo v zbici, če jo vzame, če jo bodo namreč čbele obsule; če pa je nočejo, bo vtreba plemenitnico v tistih panjih dobiti, ktpri rojiti mislijo. d) Če je pervi pevec, ali drujec svojo deviško matico zgubil, se mu devičnica dá; če jo pa po roji kmalo zgubí in druge ne dobí, gré vès roj ali v starca nazaj, ali pa se v druge panje razgubí. e) Če bi se primerilo, da bi devičnica se ne vplemenila, bi čbele zalege zastonj čakale, in bi bile jalovcu enake; takemu se pomaga, če se stolpič iz kacega starca izreže, in jim da, iz kterega si bodo matico izvalile. 3. Včasi pridejo nad naše čbele tolovajke ali iz našega čbelnjaka, ali pa od ljudskega. Če se lotijo kacega slabega panja. da se jim braniti ne mora, ga bodo v kratkem v nič pripravile. Od vsih strani poskušajo va-nj priti, in se nažró, da komaj gredó. Včasi dva panja drug nad druzega gresta, in tako dolgo ropata, da je obeh panjev konec. To uímo odverniti, naj čbelar a) s sterdjo ali z medom varno ravná, naj je ne raztresa, da tolovajk ne privabi. b) Naj podnevi pri gorkoti ne pita, ampak aliv zjutraj zgodej ali pozno zvečer, ko so vse čbele v panjih. c) Če se kterega slabega panja lotijo, vzemi tisti panj in nesi ga kam delj, da tolovajke za-nj vedile ne bodo. d) Ko bodo drugo jutro spet prišle, in unega panja iskale, pa ne najdle, se bodo morebiti soseda lotile; če je močnejši, pustí mu toliko žrelo, da ena sama čbela v panj in iz panja iti zamore, in se bodo tolavajkam branile; pa dušek jim moraš dati.

Če hočeš vediti, iz kterega panja da so tolavajke, potrosi jih s pepélom, kadar iz panja site gredó, in jih boš lahko zapazil.

V taki vojski veliko čbel mine, in nikomur dobička ni.

Tolovajke se nerade odvadijo, dokler ne poginejo.

G) Čbelam škodljive rečí.

Čbelam škodljive rečí so:

1. Skisana, spridena, z zmečkano zalego zmešana sterd, ki se jim pozimi ali spomladi jesti daje.

2. Mokrota in v mokroti mraz.

3. Prevelika vročina v panji, kjer jim duška manjka.

4. Živali: červi, žabe, mravlje, miši, ptiči.

Červi včasi satje tako prejedó, zalego končajo, vse luknjičasto naredé in s pajčevno preprežejo, da morajo čbele tak panj včasi zapustiti in drugej stanovanja iskati. To odverniti a) v nobenega červojednega panja čbel ne devaj; b) vse špranje, spoke včasi ter včasi preglej in červi ve jajčike zateri; c) špranje in spoke dobro zadelaj; d) če so červi v satji, ki se po červojedini, po svojih očedkih i. t. d. spoznajo, se naj iz satja spravijo, ali pa se taki sati izrežejo, dokler je kaj červov še čutiti. — Žabe imajo navado zvečer na panje pred žrelo skakati in čbele jesti. Če je spodnja versta panjev malo viši od čevlja od tal, ne bojo mogle žabe na njo. — Mravlje, če jih je veliko, veliko škodo storé, ki za medam rade gredó. Poiskati mravljiša, od kodar pridejo, in s kropom popariti in pokončati je nar gotoviši pomoč. — Poleti se težko primeri, da bi miši v panje prišle, ampak pozimi, ko še gnjezda v njih napravijo; kaj tacega pa čbelarja neskerbnosti toži. Poloviti miši je nar boljši, scer pa tudi žrelo pozimi tako zapreti, da miši v panj nemorejo. — Ptiči: lastovke, srakoperji, snice i. t. d. tudi seršeni in ose so čbelam zlo škodljive in nevarne živali, ki jih pojedó. Ptice take s streljanjem od čbelnjaka odpoditi, ali pa končati je potrebno, kadar se preveč navadijo.

H) Bolezni čbel.

Pri čbelah ste dozdej dvé bolezni znane: griža in pa gnjiloba; perva se da ozdraviti, druga ne.

1. Griža se pokaže, ako čbele nikako rudeče blato pogostoma od sebe dajo. To pride od preobjednosti, posebno v jelovini, ker takrat čbele več jedó; nar hujši je, če satovje s takim blatom obrazdajo, ki zavolj smradu jim več všeč biti ne more. Čbele kak lep dan na sprehod izpustiti, da se očedijo, je dobro; potlej pa vode v plitvem koritcu malo slane, kar jim zlo hasne, ali pa med vodo kake dvé, tri kaplje dobrega starega vina jim za pijačo dati, jih kmalo ozdravi. Ognjusene satove izrezati je potreba, da čbele potlej spet rade delajo.

2. Gnjiloba je, kadar salega v zatovji gnjiti začne in gnjije, in včasi se taka gnjiloba čez vso zalego razširi. Čbele iz tacega panja bežé, in če tega duha navzete in tak med jedši k drugim čbelam pridejo, tudi tiste okužijo, da tudi one zbolé, in sčasoma vsi taki panji ob čbele pridejo. Ta bolezen pride, če je v panji premalo čbel, da zalege ne pregrejejo, ali jo pa pusté, da se shladi, pogine in gnjiti začne. Spoznal pa boš to kugo, če odpreš celice v satovji, ki imajo namesti iz bokanih uderte kapce, in smrad delajo. Vse to satje in panji in čbele ne veljajo za nobeno rabo, vse to ohrani kugo v sebi in ni za drugo, kakor da se sožgè in končá. Celi čbelnjak zamore ta bolezen okužiti in končati, in je zatorej skerbno gledati, ako se kje kaj tacega začne, da se berž odloči.

Znamnje dobrih panjev.

Ker smo pri druzih plemenih žival na zadnje tudi povedali znamnja in lastnosti lepe in dobre živali, bomo tudi pri čbelah to vred ohranili, in tukaj, posebno še mladim, še nevednim kupcom, povedali, po kterih znam njih se dobri od slabih panjev razločijo.

Dobri panjovi. Ta dobrota je dvojna: ali so namreč panji dobri za rejo, ali pa za med in vosek.

Umni čbelarji, kteri panjove spomladi ali proti jeseni za rejo kupujejo, gledajo na sledeče znamnja: Zunanje znamnja: a) tisti panji, iz kterih zjutrej ob 8., 9. uri čbele naravnost in urno iz panja in v panj letajo in hlačice domú nosijo: so dobri; b) če zjutrej, preden čbele začnó na pašo iti, pred čbelnjakom kupci čbel pred žrelom počivajo in se glasijo, je dobro znamnje, in se po takem glasenji od lačnih razločijo, ki tudi pred žrelom sedé, pa molčé; c) ako čbele za verstjo za žrelom stojé in zadnji konec života po koncu deržé, glavo pa v panj obernjeno, s peruti pa tako naglo migljajo, da se komaj vidi, so dobre; d) posebno pa če roko nad žrelo pritisneš in čutiš, da močna gorkota iz panja gré, je znamnje, da tak panj ne more bolji biti, ker ima veliko čebel, velike zaloge, medú, dobro matico, in vse kar je treba. Pa tak panj se le po dolgem lepem vremenu in bogati paši najde. Zlo zarano spomladi pa se čbele tudi dobrih panjev ne glasijo, ampak so tihi, in s peruti ne migljajo; poglej takrat na žrela, če so mokre ali rosne, — tak panj ima veliko poljka, veliko sterdí, zaloge, in dobro matico: ali te znamnja se vidijo le po hladnih nočeh, po toplih ne, in tudi po hladnih včasi že zjutraj čbele roso popijo, ki jo za svojo zalego potrebujejo; takrat pa bo spet roka nad žrelom nar bolj spoznala, če kaj gorkote iz panja gré, ki je nar gotoviši znamnje panjeve dobrote. — Znotranje znamnja. Ko se panji odpró, takrat oko vidi, kteri da ima veliko satja, medú in čbel. Če tedaj kupuješ čbele za rejo, glej, da kupiš dober panj, ki je boljši od 4 ali 5 slabih. Za pleme je panj srednje cene in dobrote dober, če ima novo, belo satje, dovolj polka in dobro matico. Če ima le dovolj novega satja, ima gotovo tudi dovolj čbel in dobro matico, posebno če vidiš v satji veliko zalege. Če si tedaj spomladi panj za pleme kupiš in ima take lastnosti, bo, ker je dobra matica, v kratkem veliko čbel in tudi prej roj, in čbele bodo raji in pridniši delale, zalego lože pregrele, in ko bodo na sterdi bogate, se lakote ne bodo bale. Proti jeseni pa le take panje za rejo kupuj, kteri imajo dovolj mladega satja in dovolj medú, čbel in zaloge, ker bi reven panj skoz zimo prerediti ti predrago prišlo. Sploh pa vedi, da panj z malo čbelami ne bo nikoli deleč prišel, kjer pa vidiš veliko čbel, brez skerbi skleni, da je ondi tudi veliko medú in dober panj.

Kdor pa za podiranje kupuje, tak, pa se tako vé, da mora le na vosek in med gledati, na druzega nič, in to gré na tehto.

III. Korist od čbel. Malokdo ima čbele samo za kratek čas, ampak vsaki raji kaj dobička pri njih iše. Dobiček ta pa je dvojen, 1. dobiček od prodaje panjev za rejo; 2. od prodaje meda in voska.

a) Prodaja panjev za rejo. Panji se od začetka pomladi do terde jeseni, pri nas posebno do ajdje paše za rejo prodajajo, in nekteri jih cele vozove na tergih ali sejmeh nakupijo in po ajdji paši prodajo in poderó. Večidel so to pervi pevci in drujci. Če so pa tretjici, so slabi panji, ki malo veržejo, in je toraj umno, skerbeti, da je v vsih tacih prodajavnih panjih dovolj polka, po navodih, kakor je spredej povedano. Kdor čbele sosebno za prodajo redí, iše kar nar več panjev prirediti si, in torej veliko rojev imeti. Kdor pa čbele bolj sa med in vosek redí, je umniši, bolj na dobroto, kakor na število panjev gledati. Pet dobrih panjev mu v tem dá več dobička, kakor deset slabih. Vendar če je veliko dobrih panjev, se ve da je boljši; pa to se dá le z veliko skerbjo in umnostjo doseči, in ne naglo.

b) Prodaja medú in voska. Čbelarji pri nas v jeseni po ajdji paši, ko so čbele nar bolj bogate in tako rekoč dopitane, prodajajo panje kupcom, ki čbele z žveplenim soparjem v panjih pomoré, in med in vosek in vse kar je v panji, še clo zalego, zmečkajo in ž njim sodce polnijo. To ravnanje pa ni le grozno neumisljeno, ampak tudi neumno, ker po tem takem cele panjove, dostikrat nar boljši, popolnoma zatarejo, ki bi jih imeli hraniti in varovati. Že rajnki oče Janša ni tega ne sam nikoli delal, ne drugim svetoval, in drugi umni čbelarji za njim so njegov svet poslušali in ga posnemali.

Kako je tedaj storiti?

Tako. 1. Že poleti močni panji svoje bogastvo zlo razširijo in pri dobri paši svoje panje zlo napolnijo. Prav je, da se takim panjem po izleženi zalegi, ki po tem skorej vse luknjice čbele z medom napolnijo, satovi izrežejo, posebno stari, černi, že zlo s čbelnimi očedki pomazani satovi, in se jim le toliko pusti, kolikor potrebujejo. Kmalo bodo taki panji pri dobri čbelni paši novo, belo satje dobili, ker imajo veliko polka, in bodo čbele panj spet napolnile. To se bo tolikanj gotoviši zgodilo, če se 2. vbrani, da take čbele tretjega roja ne dajo, ki bi sam slab bil in starca oslabil. Močni panji imajo vselej veliko bogastva in ga brez škode oddajo, in umen čbelar bo gledal, da jim prostora ne bo manjkalo nanašati. Toraj bo za dobro pašo skerbel, in 3. nastavke in pristavke na vse kraje delal, kakor bo treba, da čbele v lepem vremenu nikoli praznovale ne bodo. Tako bo gospodar s takim umnim ravnanjem ne le toliko, ampak še več in lepšega medli od svojih dobro oskerbljenih in dobro pašenih čbel imel, in bo v dobrem stanu ohranil svoje panje in od leta do leta umno pomnožil, in tudi še kaj panjev lahko prodal. Tudi ne bo treba dobrih panjev ne pozimi ne pomladi pitati, vsaj veliko ne, in se bo torej veliko nar lepšega meda prodalo, in vse čbele mu bodo ostale. Le slabi panji niso vredni, da čez zimo ostanejo, ki več stroškov naredé, kakor dobička dajo.

Umno čbelarstvo ni le prijetno in kratkočasno ampak tudi koristno opravilo, in naša dežela in štajarska, kjer ajda raste, so nekdaj veliko medli v ptuje kraje prodale in lep denar za-nj vzele, in je žalostno, da zdaj že od leta do leta otroci skerbnejših in pridniših sprednikov čbele bolj in bolj opušajo in da nam ta dobiček odide. Gotovo pri nas na Dolenskem bi se lahko veliko več čebel bogato redilo, kakor se jih redí, ki imamo dovolj sadnega drevja, travnikov in ajde, kjer veliko čbel lahko bogato pašo dobiva — pa jih, o preškoda! čedalje bolj opušajo.

Sem ta nauk nalaš obširniši sostavil, da bi s tem spodbodel, posebno naše mladenče, se koristnega čbelarstva, ki lep dobiček dá, z vednostjo in umnostjo spet poprijeti. Veliko jih je, ki potrebnih rečí od reje čbel ne vedó. Kteri ne vedó, in se tudi naučiti nočejo, se ve da ne bodo s čbelarijo nič opravili.

13. Od sviloprejk ali svilnih gosenc.[uredi]

Prideljevanje svile ali žide, ki je Lahe, Francoze in še druge dežele obogatilo, potrebuje manj opravila in krajšega časa od čbeloreje, in hočem tudi ta nauk semkaj postaviti, ker žlahne gosence, ki jih sviloprejke imenujejo, skor enake postrežbe, kakor scer živina potrebujejo, da nam potlej lepo in drago svilo dajo. Še veči premembe in več dobička so sviloprejke na svetu naredile od čbel. Tudi ta nauk bomo v tri dele razložili, in govorili 1. od plemen jen j a svilnih červov ali gosenc, 2. od njih reje, in 3. od njih koristi.

I. Od plemenjenja svilnih gosenc.

Svilne gosence se plemenijo po enaki postavi kakor vse druge gosence. Bomo to ob kratkem popisali, da tisti, kteri tega še ne vedó, tukaj nauk najdejo. Kdor pa hoče razširniši v teh rečeh podučiti se, najde v bukvah gosp. učenika Hlubeka vès nauk od reje sviloprejk razložen in natanko popisan, ki gaje po dr. Bleiweis-u c. k. krajnska kmetijska družba v slovenskem jeziku pred tremi leti na svitla dala, in ki ga tukaj vsim drugim Slovencom živo priporočamo.

Bomo pa tukaj popisovanje plemenjenja in rojstva sviloprejk razpolovili, in kako da se plemenjenje godí, na zadnje tega nauka povedali, da ne bomo druzih naukov, ki so s plemenjenjem sklenjeni, raztergali. Tukaj pa bomo od samega rojstva ali od izlege sviloprejkine zalege govorili.

Kadar murba požene, da ima listke takošne kakor dvajsetice, se vzamejo vlani hranjeni gosenčni jajžki iz hladne shrambe, in se prineso na gorko stanico, kjer je tolikšna gorkota, kakor zdravega človeškega života, ne veliko veči, ne manji, in tudi dober zrak v stanici. Gorkota se meri z gorkomerom.

V stanici se jajčki, ki niso veči od makovega semena, denejo vsakisebi na popir, ki je pri stranéh privihan ali se pa pusté na popirji ali platnu, na kterem so v hramu bili. Nekteri jih v nederji nosijo in izvalé; terpi to 6—10 dní. Grili, miši, ptici, senice, berglesi i. t. d. bi jih hitro pozobali in še kakoši, če bi jih najdle.

Prav je, da se vsa zalega ne dene valiti, ampak da seje nekaj še v hladnem hramu hrani, da se ž njo še kaj početi zamore, če bi uno pervo kaka mma zadela.

Sviloprejke so meni znane dvoje: laške in španjoljske. Une so veči in bolj černkaste; te manjši in bolj bele; oboje enako dobre.

Ko so červički iz svojih jajčk izvaljeni, kar se večidel čez 8 dni zjutraj zgodí, začno lesti, in hočejo precej jesti, se jim dá zrezanega murbnega mehkega perja, ki se jim po majhnem daja, in ga berž jedó.

Od tukaj se červiči prenesó v stanico, kjer imajo biti, in se jim zakuri, da imajo, dokler so še majhni, do 20 stopinj gorkote, potlej pa čez 8 dni 1 stopnjo manj. V ti stanici se vsaki sebi denejo, da niso preveč na kupu; vendar se med obedom tudi radi vkup spravijo, kakor je gosenc navada.

Tako se svilni červiči izležejo, in tako je njih pervo življenje. Bomo vidili, koliko in kakošnega živeža potrebujejo, kakošna strežba jim je koristna, kakošne spremembe se ž njimi godé, preden svílo spredejo, in svoje življenje končajo.

II. Od reje sviloprejk, ter a) od hiše za červe.

Kadar ima kdo veliko svilnih červov ali gosenc, in nima v svoji hiši dosti prostora ali pokoja ali varnosti, mora nalaš kočo za rejo svilnih gosenc narediti, če tudi leseno, iz protja spleteno in ometano, da je le dosti prostorna, pokrita, na suhem kraji in suha in svitla, da ima okna, vrata, peč in strop, da se lahko zapira, in da je kak hud vihár ne podere; gorka, čedna in snažna. V taki koči se pri steni ali pa tudi po sredi napravijo po 1 ½ pedi široke police več verst druga na ena po 1 ½ čevlja vsaki sebi, dolge pa kakor prostor da, lahke in špranjaste iz terstovine ali sirkovine, dvoje, tako da červi lahko iz spodnje na naloženo zgornjo zlezejo; kadar se jim na to jesti daje, da se spodnja lesa vzame in počedi, kar je treba posebno zadnja dva tedna vsaki dan enkrat storiti, nar raji zjutraj. Izleženi majhni červički se na take lese, ter dokler so majhni, ali na kak popir ali pa na lesene dilice denejo, in še le potlej, ko so že veči, na samih lesah ostanejo, da njih očedki skoz špranje gredó.

b) Spremembe življenja in njihovih pet starost.

Svilne gosence se od tistega dne, kar se izležejo, do dné ko začno svilo presti, petkrat spremené, to je, prenehajo jesti, zaspé in svojo kožo slečejo ali se leve, in te njih spremembe imenujemo njihovih pet starost; ter:

Perva starost je od dné, kar se izležejo, 5 dní; to je, jedó 5 dní in rastejo. Peti dan začno glave vzdigovati in nepremioma po koncu deržati, in se nič ne gibajo: spé. Dokler to terpí, nič ne jedó. Tako spanje, po kterem se levé, je petkrat, in vselej po dva cela dneva terpí. Druga starost. Od tistega časa, kar so se pervič prelevile, jedó 4 dní, in proti koncu četertega dné vdrugič zaspé. Tudi pri drugem spanji je vse kakor pri pervem.

Tretja starost terpi 6 dní; to je 6 dní jedó, in proti koncu 6. dné spet zaspé kakor pervikrat.

Četerta starost terpí 7 dní od tistega časa, kar so se tretjič levile.

Peta starost pa je zadnja, terpí 10, 11, 12 dní od četertega spanja, in proti koncu te starosti, čez 10, 11, 12 dní svilo predejo, in se vanjo kakor v grob zapredejo in pokopajo. — Vselej kadar zaspé, jim moramo malo tamnejši stanico narediti, in červe pri miru pustiti in jih ne nadlegovati.

Če so svilne gosence v vsim prav oskerbljevane, terpi njih reja 28 do 36 dní, in ob koncu tega časa imamo lep pridelek, namreč drago, lepo svilo od njih. Pri meni so že nektere predle 25. dan po rojstvu. Če bi se ne izlegle take gosence vse kmalo, jih je treba vsake posebej imeti, da bodo tudi vsake posebej spale in da pri reji ne bo zmešnjave. Če bi ene bolj zapušene, druge bolj rejene, ene bolj na gorkem, druge bolj na hladnem bile, bi vse kmalo ne spale in zadnjič tudi vse kmalo ne predle.

c) Od gorkote, ktera je svilnim gosencam hasna.

V pervi starosti potrebujejo še majhni červički, kakor vsaka mlada stvar, malo veči gorkote od poznejšnje, vendar ne zlo velike. Dosti je taka gorkota, kakor je kak lep spomladnji dan, 20 do 21 stopinj Romirjevega navadnega gorkomera. V poznejših starostih pa jim je 18 do 19 stopinj zadosti, to je, malo toplejši od zdravega mladega človeškega života. Manjši gorkota jih v rasti zaderžuje, veči pa jim je zoperna. Posebno je varovati treba, da solnce naravnost va-nje ne sije, kar jim zlo hudo dene, tudi da niso preblizo pečí, kjer je hujši vročina. Če je gorkota premajhna, se zakuri; če je prevelika, se okna in vrata odpró.

d) Paša za svilne gosence.

Svilne gosence druzega ne jedó razun samo murbno perje. Kdor hoče tedaj svilo pridelovati, mora murbe imeti, ki povsod rade rastejo.

Dokler so gosenčice še majhne, se jim mehko mlado perjiče drobno zreže in po štirikrat vsaki dan na dilico daje, dopoldne dvakrat popoldne dvakrat, in malo tudi še pozno za ponoči; ko so pa červi že veči, se jim močnejši in celo perje daje tudi po štirikrat: O tem pa je treba na sledeče rečí gledati: 1. da se jim nikoli preveč ne dá, posebno na kupe ne, ker bi perje oblezle, osmradile in ga potlej ne jedle, in bi ga šlo veliko v potrato. Boljši je po majhnem dajati in ko eno snedó, še kolikor je za obedo potreba, dodati 2. Rosno, mokro perje, posebno sparjeno na kupih, ali medeno, prašno od rje žgano, je červom škodljivo. Torej naj se perje, kar se dá, nikoli v rosi, ali v mokrem ne bere, in se na kupe nikoli tudi suho naj ne deva, da bi se parílo; tudi na gorko, na solnce, ampak v hramu, suhim in hladnem, na čednih tleh, bodi vsakisebi razstlano. Če bi pa deževno bilo, bi se moglo tako mokro perje na rijuhah v senci dobro osehniti in mokroto vso zgubiti, preden bi se jim dalo. Vsaj en dan prej mora nabrano biti.

Zadnje dvé starosti červi zlo jedó, da se sliši kakor dež, in veliko potrebujejo, in se jim mora dati, kolikor hočejo. Za 20,000 červov se potrebuje v pervi starosti 5 funtov, se vé da od dne do dne več; v drugi starosti 15 funtov; v tretji 45 funtov; v četerti 1 cent in 40 funtov; in v zadnji starosti 8 centov; tedaj vsega vkup malo čez 10 centov murbnega perja, če se ga nič ne potrati; če ga pa ne varjemo, gré še več.

e) Dober zrak in snaga.

Kakor vsaka žival, tako tudi svilni červi, posebno če jih je zlo veliko, stanico zlo nadihajo in napotijo, in verh tega tudi se njihovi očedki in pa ostanjki murbnega listja zrak zlo pokazijo, da je dihanje težavno in nezdravo. To odverniti ali popraviti, je treba 1. vso nesnago od červov pridno spravljati, in v stanici ne imeti; zatorej je treba lese, posebno zadnje tri starosti dokler jedó, vsaki dan spreminjati; nečedne iz stanice nesti, pomiti, pocediti in posušiti; 2. Stanico pri lepem vremenu vsaki dan dvakrat, zjutraj in proti večeru prevetriti in slabi pokaženi zrak z boljšim zunanjem dobrim namestiti. Če je pa gerdo vreme, vsaj zgornje podstropne lince odpreti, in malo časa ali same vrata, ali pa same posebno protisolnčne okna odperte imeti.

Prava gorkota, dobra sapa in zdrava paša in snaga ohrani červe zdrave, ki v kratkem za našo skerb dati zamorejo in dajo lepo drago svilo, ki jo bodo kupci, da bodo le za-njo vedili, radi kupili.

f) Svilnim gosencam škodljive rečí.

Našim žlahnim gosencam škodje smrad, mokra, sparjena paša, mraz, in tudi še živali: ter 1. velik dim od lesa, tabaka, cunj, gobe i. t. d. 2. kurjava s premogom, s hrastovim, ali s kakim mokrim lesom, tudi gorkota od železne pečí. 3. prehlajenje, ako merzla sapa čez-nje potegne, kadar je bilo prej soparčno. 4. mravlje, kuri, ptiči, vrabec, snica, in tudi podgane in še clo mačke červe hitro končajo; tudi pajki jih čertijo in moré. Blisk pa jim nič ne škodje, kakor nekteri napak mislijo, in tudi červi nam niso škodljivi, ampak koristni in v velik prid.

g) Bolezni svilnih gosenc.

Svilne gosence so močne živali, ki jih ni kmalo konec; pa včasi ljudjé ž njimi napak ravnajo, da oslabé, namesti da bi po njih natori ž njimi ravnali.

Spanje, ki ga petkrat imajo, ni bolezen, ampak natorna potreba, in ktere ga nimajo, so bolne in nikoli ne predejo.

Bolezni so: 1. Debelost ali vodenica; take gosence jedó in se redé, pa ne predejo; so bolj vmazane od družin.

2. Suhotica. Take so slabe in ne rastejo; dostikrat jih druge zaduše. Nazadnje jenjajo jesti, so mehke in umerjó. Ko se v tretje levé, se jih rada ta bolezen prime.

3. Zlatenca; ta se jih prime proti zadnjim, preden začnó presti; namest da bi červi dozorili, začno debeliti in rumene proge se po njih životu pokažejo; menda svila se v njih životu kazí, in to bolezen nareja.

4. Ter doba, kakor božjast, se jih lahko v vsaki starosti prime; začnó biti rudečkasti, potlej pa beli; po njih smerti se njihovo truplo vterdi in je kakor plesnovo. Ta bolezen se rada druzih prime, in kjer je bila, je treba take červe hitro od druzih ločiti, in vse posode očediti.

5. Griža; redko blato od njih gré, nehajo jesti in poginejo. Razun teh bolezin so še druge, od kterih slabo rejeni in zanemarjeni červiči poginejo. Nekteri se najdejo, da so kakor da bi ne vedli, kaj bi storili, kam bi se djali ravno takrat ko bi bilo treba prestí; taki oslabe, svila se v njih sterdi in kmalo poginejo. Če se jim berž obljance ponudijo, včasi še predejo, pa debeljši svilo dajo. Take bolezni pridejo od tod, ker se ne izpoté, kakor jim je treba, in od preobilne ali pa prepičle, ali pa slabe, prašne, mokrotne, medene paše, od neprave gorkote, od slabe strežbe. Če je pri červih vse po umu in prav, kakor njih natora hoče, ne mora nič bolezni pri njih biti, kakor pri druzih živalih ne.

Če so červi preveč paseni, da jim lepega pirja ostaja, preden se jih vodenica loti, se včasi ozdravijo, če se od druzih ločijo in malo stradajo. Če je pa premalo paše, je boljši nekaj červov zatreti, kakor vse zgubiti. — Grižo ozdravljajo z žveplom, ki ga na žerjavco denejo, in žnjim malo po stanici pokadé.

Za zlatenco in druge bolezni niso se znane zdravila, druge, kakor da ločimo bolne od zdravih, da zdravi ne zbolijo.

Kjer je lepa snažnost, dober zrak, prava gorkota, zdrava paša in v vsim čedna strežba, ni bolezni.

Sploh pa človeka učí lastna skušnja, kako je še s svilnimi červi ravnati, in da se ne dá vse natanko popisati, in tudi dobro ni, vse tako delati kakor da bi po čerkah cital, ker tudi, postavim, mraz, če ni mokroten, jim jemanj škodljiv, kakor bi mislil; saj na Kitajskem, ne ravno v zlo gorkih krajih, svilne gosence na murbah živé in dozorijo, in gosp. Fišer v Klosterneuburgn tako rejo svilnih gosenc poskuša in priporoča.

III. Korist od svilnih gosenc, in zadnje opravila pri njih.

Korist od svilnih gosenc je svila.

Deseti dan, včasi prej, včasi malo poznej, po četertem spanji začnó svilni červi dobivati podobo zrele vinske jagode, nehajo jesti, začnó sèmtertjè laziti in bi radi nakviško šli. Takrat so godni, in se jim nastavijo oblance, ali dračje, ali terstovina, ali slama, ali kaj tacega, tako našopirjeno, da lahko na-nje zlezejo, in kmalo začno kraj vbirati si, kjer se bodo vpredli. Eni še jedó, drugi že predejo, in dodelajo to svoje delo v 3 dneh, vsaki svoje. Kakor nikoli červiči radi nimajo, če se jih dotikamo, tako pa zdej, ko so polni žide ali svile, imajo tako dotikanje še veliko neraji. Kteri so leni, se postavijo zraven njih oblance ali pa našopirjena slama; kteri pa še jedó, tistim se nar boljši perje dá. Kadar so vsi červi vpredeni, se vzamejo spod njih lese, ali dilje, ali kar je, da se osnažijo, in stanica se prevetri, da je dobra in zdrava sapa v nji.

Svilo, ktero červi napredejo, ima 900 do 1200 pedí dolgo tanko in močno nit, in je navita v podobi ptičjega, velikosti golobjega jajčka, ki ga na Laškem galeto ali pa kokon imenujejo. Nar prej naredí červ okoli tacega potlej zdelanega jajčka svilno mrežo, kakor pajčevno, ki se od kokonov še le čez 6 ali 7 dni obere in posebej hrani, ki se tudi posebej prodá ali pa sprede. Kadar kokone iz slame, dračja, oblanc oberamo, odločimo nekaj nar lepših, to je, nar čverstejsih za pleme, ter enako število kokonov možkega in ženskega spola. Možkega spola so krajši, na sredi prešipnjeni; ženskega spola pa malo daljši, debeljši in na sredi ne vderti. Od obojih se mrežica obere.

Koliko pa jih je treba odločiti?

Toliko, da bomo zadosti červnega semena imeli za prihodnje leto. Ena izleže namreč 400 do 500 červjih jajčkov. Za 20,000 červov je tedaj treba 50 do 60 parov kokonov.

Po tem ko so kokoni za pleme odbrani, se morajo vsi drugi kokoni berž ali prodati ali pa červi v njih pomoriti, ker malo dni po tem bi červi na koncu kokone ali svilo prejedli in iz njih ne več červi, ampak metuli izlezli, in bi tako vse naše delo zastonj bilo. Kako se pa červi v kokonih pomoré?

To se dá po dveh potih storiti: 1. Če se kakoni denejo v jerbase ali druge posode, ali žepe, in za v peč, kjer je tolika gorkota, kakor za kruh, ne čez 40 stopinj, da se svila ne skazí ali ne sožge, in vse oglje se skerbno v kraj spravi, da nesreče ni. Premehki kokoni se radi razpočijo in druge pogerdobé, torej se prej odberó in posebej denejo, ki so tudi manj vredni. V taki gorkoti červi poginejo, ki se 4 ali 5 ur v nji pusté.

2. Po drugi hitrejši in manj neusmiljeni poti se červi takole pomoré: V primeren čuber se vlije dovolj vrelega kropa; na čuber se v rešetih postavijo kokoni in berž z gosto odejo odenejo, da ves sopar v kokone gré in červe naglo pomori. Tako sem jez delal in za to delo toliko, kar se očenaš zmoli, potreboval in vsi červi so bili mertvi. Potlej sem kokone na zraku posušil in niso nič škode terpeli.

Kokoni se po tem ali kmalo prodajo ali pa odvijó. Dolgo ne smejo ostati kokoni, da se jih červi ne lotijo, in tudi svila se mora hraniti na suhem, da ne strohní, in praha je varovati, ki svili škodje. Od 20,000 kokonov bi bilo kacih 6—8 funtov svile, ki je lepo odvita in lepa vredna nar manj po 10 gold. funt. Kako se kokoni odvijo, se je treba posebej učiti.

Tak je tedej dobiček od sviloreje, ki ne terpí dalje od 28 do 36 dni. Gnoj pa od červov je zlo koristen za vertne rečí in za drevesa, posebno za murbe.

Kokoni za seme.

Tisti kokoni pa, kteri so za pleme odbrani, ostanejo na počejeni polici ali mizi na popirji ali pa na platnu. Deseti ali enajsti dan po vpredenji prejedó červi kokone na koncu, in izležejo, večidel zjutrej od petin do osmih, ne červi, ampak beli metulji iz njih. Ti metulji so možkega in ženskega spola, ki nič ne jedó in druzih želj nimajo, ampak samo plemeniti se. Ostanejo vkup do štirih popoldne. Po tem se ločijo, in ona začne jajčke precej ondi na popir ali platno leči, in v dveh dneh jih izleže večidel, potlej pa malo še, in potem on in ona pogineta.

Jajčki taki ali seme za červe prihodnjega leta se pusté ondi, da se osušé, 2, 3 dni. Potlej se popir ali platno pregane v več gib, z drugim popirjem povije in poveže, in v obok hladnega hrama obesi, da miši ali kaka druga žival do tega semena priti ne more. Tukaj ostane skoz zimo do tistega časa, ko murba spet perje ima po dvajsetici veliko.

Tretji del.
Od sadjoreje.
[uredi]

Pervi člen.[uredi]

Od sadjoreje sploh.[uredi]

1.Kaj je sadjoreja?[uredi]

Vsaki vé, kaj je sadje, in od kod da je; da je namreč od drevja, ki ga zato sadnje drevje imenujemo. Sajenje, žlahnjenje, oskerbovanje in sploh reja tacih drevés, ktere nam sadje dajo, ali pridelovanje tacega drevnega sadja, je sadjoreja. Sadje je pri reji tacih drevés poglavitna reč. Če bi tudi take drevesa lep in koristin les imele, kakor ga tudi res nektere imajo, postavim, oreh, češnja, češplja, kostanj i. t. d.; vendar na les tolikanj ne gledamo, ampak na sad, in les je le postranska reč in dobiček poverh. Če bi pa drevje zavolj lesa redili, bodi tudi sadnji les, bi taka reja ne bila sadjoreja, ampak lesoreja, od ktere bomo v IV. delu teh bukev govorili, od gojzdstva.

2. Divje, domače, ptuje, požlahnjeno in ne požlahnjeno sadje.[uredi]

Vse sadje, kar ga imamo, je ali divje, ali domače, ali ptuje, ali požlahnjeno, ali pa ne požlahnjeno sadje.

Nekdaj je bilo vse sadje divje, to je, samoraško, tačas, ko so sadnje drevesa še rastle ali med drugimi ali pa same, brez človeškega oskerbovanja, kakor so hotele. In tacega sadja je še dan današnji po vsim svetu in tudi pri nas dovolj. So divje hluške, večidel drobne in zatorej drobnice ali hostne hruške imenovane. Ravno tako jabelka, češnje, grojzdje; in imenujemo divje, hostne jabelka lesnike; češnje samorašnice, tičnice; divje grojzdje viniko. In je še veliko druzega sadja, postavim, dren, rudeči maljnici, lešnjiki, orehi, kostanj i. t. d. ki jih pustimo rastí brez posebnega oskerbovanja. Vse to je razne dobrote, raznega pokusa, slaja in prida, in vse to je še divje sadje, so divjaki.

Ko so pa tisti ljudjé, kteri so zemljo obdelovali, in stanovitno posestvo imeli, vidili, da nektero divje sadje je prijetno in koristno, so iz mnogoverstnih divjih plemen sadnje drevesa izbrali, so jih na svojo zemljo vsadili, pomnožili in oskerbovali, in s tem ne le boljši ampak tudi obilniši pridelek zadobili. To je bilo, in je še zdaj domače sadje; in gotovo je, da sadje je bila perva hrana, ali pervi živež človeškega rodú, preden so ljudje znali iz žita kruh narejati in peči.

Ko so ljudjé v ptuje kraje prišli in vidili tam še lepši in boljši sadje tistega ali kacega druzega plemena, so želeli ga tudi doma imeti, so ga prinesli in domá posadili, in počasi ga tudi svojemu kraju privadili. Tako sadnje drevje in tako sadje so imenovali ptuje sadje. Še dan današnji je pri nas skoraj vse žlahno sadje tako ptuje sadje, ki se je nektero naših krajev že navadilo, drugo pa je še zlo občutljivo. Tako so češnje, breskve, marilice, orehi, i. t. d. nekdaj iz ptujih krajev k nam prinesene plemena sadja. Nektero sadje pa pri nas še zdaj ne storí, in ni še podomačeno, postavim, limone, pomeranče i. t. d.

Tudi je vse sadje ali požlahnjeno ali pa ne požlahnjeno. Požlahnjeno imenujemo tisto, ktero je svojo pervo divjo natoro in lastnost zgubilo, in lepši in boljši s človeškem oskerbovanjem postalo; nepožlahnjeno pa tisto, ktero je še svojo pervo divjo natoro in lastnost ohranilo. Vse požlahnjeno sadje je le po človeški umetnosti svojo žlahnost zadobilo.

3. Kako se dajo sadnje drevesa zarediti in pomnožiti?[uredi]

Sadnje drevje se dá po dvéh potih zaredití in pomnožiti: 1. iz semena, in 2. po grubanju.

a) Iz semena. Sadje, v kterem je seme, je stvarjeno, da redi seme, dokler ne dozorí. To sadje, ki je v raznih plemenih razne dobrote, raznega pokusa in slaja, služi po tem, ko je seme dozorilo, tudi nam v prijeten vžitek, mesó namreč, ki seme obdaja ki je zrelo tačas, kadar seme. V semenu je kal, ki ima v primerni gorkoti in vlagi moč gnati, in po šegi vsih rastlin korenine in bili narejati in rasti. Raste pa drevó, ko muzga po tankih žilicah gori in doli tekoča živež oddaja rastlini; ki se sterdi in raste. Od mladega taka rastlina še nič lesenega nima, ampak pozneje se korenine in bili sterdijo in zlesenijo.

b) Po grubanju. Tudi po grubanju se dajo sadnje drevésa zrediti in pomnožiti, kadar izrastliki ali mladike z zemljo obdane korenine naredé, da jih od debla odločiti in posebej posaditi zamoremo, in po tem za se rastejo. Nektero lesovje se s pogrubanjem hitrejši rodovitno naredí, kakor iz semena, postavim, vinska terta. Drugo pa se nar gotoviši in nar stanovitniši iz semena izredí in pomnoží. Ker razun vinske terte večidel drugo sadnje drevje po grubanji le slabe drevesa dá, bomo bolj pri semenu ostali, iz kterega se nar lepši, nar zdraviši, nar močnejši in nar terpečiši drevesa izredé.

Kako pa se iz semena, to je, iz pešk in jeder dobre sadnje drevesa izrediti dajo, bomo tukaj povedali in sledeče skušene vodila in naprave svetovali.

1. Semena, to je, peške in jedra morajo popolnoma zrele biti. Zrele pa so tačas, kadar je sadje zrelo, to je, kadar je sad prijetnega in dobrega pokusa, ali pa kadar je sadje na peclju toliko suho, da od debla nič več ne potrebuje, in sadje, ako se drevó le malo potrese, z drevésa rado pade. Eno ali drugo ali pa vse te znamnja spričujejo zrelost sadja.

2. Tacih zrelih semen je treba nabirati in saditi. Nabirajo se kadar je sadje zrelo, a) od nar bolj zdravega sadja; piškávo in červivo ne veljá; b) od zdravega drevja; štorastega, bolehastega drevja sadje ni za to; c) semena nar žlahnejšega sadja so manj dobre za saditev od srednje žlahnosti pa krepke rasti in rodovitnosti; d) divjega drevja semena so le tiste dobre, kterih sad je boljšega pokusa in lepši rasti.

3. Take poleti in v jeseni nabrane zrele razne semena, peške in jedra krepkih dreves se na odločeno in pripravljeno gredó ali precej ali pa pomladi posadé; do saditve pa naj se ne na peči ali scer na vročem, ampak na sapi posušé.

Gredé pa za take sadeže se takole naredé: a) se odločijo v ta namen kake solnčne grede dobro globoko skopane, in se vès plevel iz njih zvesto izpravi; b) take gredé naj so srednje rodovitnosti ; ker v zlo pusti zemlji bi vsajene peške slabo rastle, v zlo dobri pa shobatale in se razvadile, ter potlej iz tacih sadišč v slabji zemljo presajene drevesca se slabo obnašale; c) tacih gred je treba toliko, kolikor dreves raznih plemen hočemo zrediti; ker raznih plemen drevesa vkup rasti ne smejo, zato ker nekterih plemen urniši rastejo, in manjši tope; d) dobro je, če se take grede že več časa prej napravijo in do obsetve večkrat prekopajo; e) obsadé se ali še tisto jesen, ko so semena nabrane, ali pa prihodnjo spomlad. V jeseni je dobro kosčenega sadja seme, to je, cele kosčice, češnjeve, češpljeve, breskove i. t. d. posaditi, da skoz zimo mraz in močo prestojé in spomladié; scer bi spomladi vsajene še le drugo leto kalile in izhajale. Druzega drevja mehke peške pa je ravno tako dobro spomladi zarano, ali pa že v jeseni saditi; f) sadé se v versto kako malo ped vsaksebi in nar boljši tako, da drevesca druge verste z drevesci perve verste vštric ne pridejo, da solnce in sapa do vsih drevesec lahko gre; g) gredé naj so toliko široke, da se vsa greda brez poškodovanja drevesec lahko oplevé; h) posadé se peške kak pavec globoko, kosčice pa malo globokeji, in se z zemljo zagrenejo, ali se pa dobra parst iz rešeta na nje naseje in vse vkup s kako diljo malo potlači; i) ne svetujem ne s slamo ali steljo, ne z listjem, ne pervo zimo, ne potlej takih sadežev pokrivati, kakor nekteri hočejo, ampak z dračjem posebno z brinjevimi vejami, da se pozimi miši ondi ne vgnjezdijo in pešk ne snedó, ali pa pozneje mladih koreninec in dreves ne oglojejo ali ne oškernjajo; k) take sadeže, če niso na vertu ali sicer v ograji, je treba ograditi, da jih kaka živina ne pokonča; l) pervo leto je dobro nekoliko dračja na sadežu imeti, da malo sence dela in vlago ohrani. Če bi suša bila, se mora sadež časi ter časi pomočiti.

4. Vsajene semena je po tem treba oskerbovati: a) pervo leto druzega ne, kakor pleti, če se kaj plevéla pokaže; če je presušno, pomakati; če kako drevésce slabo raste ali je nekazno, ga izpuliti, da drugo več prestora ima; b) drugo leto pred zimo vejic po gradicah nasaditi, da pozimi sneg mladih drevesec ne polomi; spomladi dračje znad gred pobrati, drevjiče okopati, opleti, in to delo tudi še potlej poleti večkrat ponoviti. Za tako okopovanje je ozka rolnica nar boljši; c) tretje leto male drevesca že zlo zrastejo, da so persta debele; če so močne, se jim spodnje vejice otrebijo; če so pa slabe, se jim verh, serčno deblo malo prireže, in spodnje vejice pusté do druge pomladi.

Nekteri take drevesca v tretjem letu presadé na posebne grede; jih namreč iz pervega sadeža izkopajo, jim vse dolge korenine perrežejo, posebno serčno, da več postranskih korenin naredé; tudi postranske veje in verh jim posnamejo, vendar verha pri orehih in kostanji ne, ki imata debelo sverš, ki se ne zalije ali ne zaraste. Na novi gredi se drevesca v versti po dva čevlja narazen posadé, v malo ped globoke jame, ki jih je dobro nekaj tednov prej narediti. Ko se korenince poravnajo in z dobro parstjo zaspo, in z vodo zalijo, se količi pristavijo in z ličjem k deblu privežejo, vmes pa kjer so privezane, se mahu dene. Drugo leto po tem se take drevesca že smejo žlahniti ali cepiti, in potlej ko so ročnika debele; se na svoj kraj presadé, kjer imajo zmirej biti, po tem ko so že lepo glavo naredile. Če so pa v pervem sadežu dosti redke bile, se četerto, nektere že tretje leto pocepijo, in iz pervega sadeža potlej ko v stan pridejo, na svoje stanovitno mesto presadé.

5. Ker sadnjih drevés zmirej nekaj mine, nekaj se jih polomi, nekaj posuší i. t. d. je dobro stanovitne sadeže sadnjih dreves dasiravno ne zmirej na enem mestu imeti, in vsako leto nekaj drevés žlahniti, in druge že prej požlahnjene presajati in nove zarejati, to je, vsako leto, ali vsaj od časa do časa peške saditi, posebno češplje, breskve, ki se brez take skerbi kmalo opusté; ker češplje in breskve malo časa terpé. Kdor zmirej ne sadí, bo kmalo ob sadje.

6. Pri tej priliki tudi zlo svetujem skerbeti, da se mnogo sadnje drevje, zgodno, srednje in pozno sadi, da imamo nar pervo in nar zadnje, in vse poletje sadje; ker to ni le samo na sebi prijetno in koristno, ampak tudi včasi eno ali drugo sadje ne storí; to je, nektere leta obrodí zgodnje sadje, nektere pa pozno. To je že tukaj v sadišču pri tistih sadnjih drevesih skerbeti treba, kterih ne požlahnujemo; pri ceplenji pa še bolj.

7. Kdor pa z grubanjem svoje sadnje drevje pomnožiti hoče, naj odreže sajenko ali v jeseni ali spomladi, ktera je živík, to je, mladih korenin dosti naredila. Tako postavim vinska terta spomladi s svojimi mladikami pogrubana bo drugo spomlad lahko vse mladike razun ene oddala. Tudi se dajo vinske tertne mladike s tremi, štirimi popki spomladi od terte odrezane v vlažno ali mokrotno zemljo položene še tisto leto na svoje mesto kaka dva mesca poznej presaditi; ker so ta čas iz svojih popkov koreninice pognale. Da se morajo v suši že presajene pomakati, se samo vé, ker bi brez vlage vsahnile. Po tem takem je mogoče s takimi sajenki že pervo leto cel, velik vinograd nasaditi, ki bo čez tri leta že dovolj grojzdja imel, kar bi se iz semena veliko pozneje zgodilo.

Tudi mladike murbnih dreves se v vlažni zemlji rade primejo in berž ukoreninijo.

Drugo sadnje drevje pa se nar bolj iz semena, iz pešk izredí in pomnoží, kakor je bilo prej povedano.

4. Od žlahnjenja sadnjih dreves.[uredi]

Vse plemena sadnjih dreves imajo že med seboj druge od druzih žlahniši, ali vsaj lepši in boljši sad, in že divje sadje enega plemena je nektero lepši in boljši; ker vemo, da nektere lesnike, divje hruške so lepši in boljši od druzih. Posebno velja to od tistega sadja, ki ga med domače štejemo in ga ne žlahnimo. Kdo ne vé, da so nektere samoraške češnje zlo prijetne in tudi lepe? Kdo ne vé, da je breskev od breskve, če tudi ne požlahnjena ne le v podobi lepši in zališi, ampak tudi v pokusu prijetniši? In nektero ne požlahnjeno sadje, je posebno v stranskih krajih koristniši od požlahnjenega, postavim, češplje, ki jih krajnski in štajarski Slovenci nektere rodovitne leta zalo reč posušenih v ptuje prodajo, Slavonci pa sloveči slivovec iz njih žgó. Vendar sploh govoriti je požlahnjeno sadje lepši in boljši in ima za vžitek spoznano predstvo pred ne požlahnjenem, posebno sirovo.

Kako pa se sadje žlahni ?

To se dela po več potih:

1. Že s presajenjem se drevji sad požlahni, posebno če ga iz slabši zemlje v boljši; iz sence na solnce; iz merzle, mokre ilovce v bolj suhotno apnico i. t. d. presajamo. Lahko se tega prepričamo, če iz merzle ilovčne v bolj suhotno apneno, pešeno, laporjevo zemljo, ali pa narobe iz suhotne v mokrotno, iz solnca v senco, postavim, vinsko terto, ali pa tudi kako drugo sadnje drevo ravno tistega plemena presadimo — kakošin razloček je med obojem na podobi in na pokusu! In mende ravno s presajanjem so perve žlahne sadnje drevesa se zredile, in potlej od tacih druge nežlahne tolikanj hitrejši požlahnjene bile.

2. Z obdelovanjem sadnjega drevja; če namreč tako drevje snažimo, obrezujemo, okopujemo, gnojimo; ker iz skušnje vémo, da so nepožlahnjene breskve, češnje, jabelka in hruške i. t. d. v vinogradih, kjer se vsako leto s tertami vred po dvakrat, trikrat okopujejo, trebijo, gnojé, lepši in boljši od tistih, ki v kaki grubli samoraške stojé, ki niso nikoli obdelovane bile. Vinska terta to še posebno priča, ker samoraška, ne obrezana, ne obdelana nima sada ne tiste lepote, ne tistega žlahnega pokusa, kterega ima terta ravno tistega plemena, v vinogradu, kjer je skerbno obdelovana bila. Krompir, salata, zelje in mende vse rastlinke so z obdelovanjem požlahnjene.

3. S cepljenjem. Ko se nežlahno deblo z mladiko ali pa s popkom žlahnega drevesa tako sklene, zveže in sprime, da žlahni cep v verhove zraste in žlahni sad svojega plemena in natore rodí.

Poglavitna reč v tem je, da se lub nežlahnega debla z lubom žlahnega cepa, to je, žive, zelene kože obojega tako sprimete, da drevji sok v nasajeni cep lahko gré, kar storí, da se oboje vkup zraste, naj se to godi ali v sklad, ali z nakladom, ali z nasadom, ali v žleb, ali s popkom, ali v zarezo, ali za kožo i. t. d. da se le lub z lubom sprime, ker brez tega bi nobeno cepljenje ne obstalo. V sklad ali razklad se namreč cepi, ko se deblo gladko odreže, razkolje in žlahni cep pri strani v podobi zagojzdice v nežlahno deblo tako vtakne, da se lub z lubom sprime in se oboje poveže in vsa rana s cepivnim voskom zamaže in obeže.

Z nakladom se cepi, ko se divjak nakviško vprek odreže in žlahni cep tudi tako, in se oba povežeta, da se rana ne vidi, ker žlahni cep zakrije rano divjaka, ko se cep na deblo naloží in poveže. Ali pa z nakladom od obejih straní ali na sedlo.

Z nasadom, v zarezo, ali v žleb se cepi, če se divjak odreže, in ali pri strani štirivoglata, ali trivoglata zareza, to je, žleb, ali pa čez deblo, zareza naredí, in se cepič va-njo vtakne, tako da v zarezo prav pride in se lub z lubom sklene; ali pa če se v deblo, v sverš zverta in cepič oklinči, da luknjo napolne, in lub na lub terdo sede; ali pa če se cep zverta in na olupljeno deblo nasadí.

S popkom se cepi, če se srov popek iz žlahne mladike vzame, in v divjak tako vtisne, da se ž njim zraste in žlahno mladiko požene; ko se namreč koža na deblu po dolgem, na verhu pa po čez, to je, v križ prereže, lep lesen popek iz veršne mladike žlahnega drevesa z malo kože izreže in v razklano kožo v divjak na strani vtisne, da se lub z lubom sprime. Pred kresom se to dela s starem ne velem, po kresu pa z novem popkom; pervi bo še tisto leto, drugi pa prihodnjo spomlad mladiko gnal, če se je prijel.

Za kožo se cepi, ko se divjak odreže, na strani koža malo po dolgem razkolje, in od zgorej z zagojzdo, ki je na eni strani okrogla, na drugi plošata, koža malo od lesa odrine, da cepu prostor naredí, in se cep enak zagojzdi, spodej ožji, vreže in za kožo v divjak od zgorej na terdo zarine, tako da se kože obé sprimete.

Za kožo in pa s popkom se cepi v mužno (sočno) drevje, to je, od sv. Florijana do sv. Mihela; vse drugo pa v nemužno; debele debla ali veje se pocepijo ali v sklad, ali v zarezo; drobni divjaki pa, ki niso persta debeli, z nakladom, za kožo, ali pa s popkom. Bomo v podobah, ki so na koncu teh bukev pridjane, mnogo verstno cepljenje pokazali.

Kaj je pri cepljenji še vediti treba.

Veliko rečí: 1. da popki na mladikah so trojni: cvetni, lesni in pa listni. Cvetni so debeli in okrogli, in se najdejo bolj na postranskih véjah; lesni so tudi debeli, pa podolgovati; zraven lesnih pa so tudi majhni, listni. Cvetni bodo cveli, lesni mladike gnali, listni pa perje imeli. Sami lesni popki so za cepljenje, ki so v sredi veršnih mladik nastavljeni in nar lepši. Take verhne mladike so nar boljši za cepljenje, ki se za tri popke prikrajšajo, da lepši ženejo.

2. Da sadje ne enacega plemena se ne da vkup žlahniti, ampak le tisto, ktero se žlahta. Tako, postavim, se hruška v jablano ne dá cepiti, ne češnja v hruško i. t. d. Dajo pa se hruške v mnoge hruškove divjake in v kutno in v glog; kisle jabelka v sladke; češnje v višnje in višnje v češnje; marelice v breskve in v češplje in cibore, in terte mnozega plemena med seboj in v viniko i. t. d. Nikoli peškovega sadja v kosčično, ne kosčičnega v peškovca ne cepi.

3. Hruške, jabelka, marelice i. t. d. ktere so ali iz žlahnih ali nežlahnih pešk ali koščic izrastle, se cepijo, ker so se v reji iz pešk zlo zvergle. Če bi pa kak iz žlahnih pešk rasčeč divjak žlahne lastnosti kazal, če ima gladko kožo, široko perje i. t. d. naj ostane brez cepljenja. Tako drevo bo pozneje rodilo, potlej pa bolj rado polno, in terdno ostalo, in včasi se po tej poti še nove žlahne plemena zaplodijo, posebno jabelk.

4. Cepiči se vrežejo, preden muzga žene, iz verha žlahnih dreves, ki imajo nar lepši lesne popke. Iz postranskih vej cepiči nočejo nakviško rasti, ampak se kakor véja, iz ktere so vzeti, po svoji navadi proti tlam ravnajo. Taki cepi se v vlažni parsti en pavec zakopani, in v senci (pa ne v hramu), dolgo ohranijo, in če tudi malo zvenejo, nič ne dé, se radi primejo v sklad, naklad, v zarezo i. t. d.

5. Med vsim cepljenjem je cepljenje z nakladom, posebno če sta deblo in cep enake debelosti, nar lepši, ker skoraj nobene rane ni, in se tudi nar raji prime; še clo korenine pri prisajanji divjakov odrezane se lahko tako pocepijo, posadé in lepó rastejo, ali pa vinske terte v zemlji in nad zemljo.

6. Pri cepljenji v sklad je treba še sledeče rečí pred očmí imeti: a) da mladih divjakov, če niso od pavca debeliši, ni v sklad cepiti; b) da se debelimu drevesu pod cepom ne smejo vse véje porezati, ampak nekaj se jih mora do druge pomladi pustiti da imata cep in deblo iz zraka živež, brez kterega bi vsahnila, ali pa druge divje mladike bi divjak pognal, cep pa bi se ne prijel; c) v sklad se začnè takrat spomladi cepiti, kadar začenja muzga v drevje iti, kar se tako poskusi, če se koža odrezane mladike z nožem ob rani pritisne in se malo mokrote prikaže, takrat je čas začeti. Nar prej marelice, breskve, češnje dobivajo muzgo že svičana; potlej češplje; sušca hruške, na zadnje jabelka; ter prej na solnci, poznej v senci; d) če je les že mužen, da koža od lesa gré, ni cepljenje več za sklad ; e) divjak bodi v korenini dobro vrašen, da bo imel moč rano zaceliti in v rast gnati; zatoraj ne gré divjaka vse kmalo saditi in cepiti; f) cepiču naj se ne pusti čez troje popkov, in spodnji naj se noter oberne, da bo rano berž zalil in lep verh delal; in g) v eno deblo naj se dene le en cep, če deblo zlo debelo ni, v debelišega pa dva od vsake straní enega, da se rana zalije.

7. Pri cepljenji z nakladom vedi, da povošeni trak se mora dobro zategniti, da se cep z deblom dobro zveže; in če trakov nimaš, je tudi lipovo, konopnje in drugo ličje povošeno dobro za tako delo; nepovošen povoj pa ne veljá, ker rane moče ne obvarje, se sčasoma potegne in cep odstopi. Pri povijanji naj se gleda, da se cep ne premakne, ampak na deblo povsod pritisne in pod trakom rana skrije. Kadar se pa cep že prime, se trak odneha, da se ne zajé; pa vendar še ohlapno obezan ostane, dokler se cep z deblom popolnoma ne zraste.

8. Vsako cepljenje naj se godí v lepem vremenu, vendar ne v vročini ali sapi. Cepi ne smejo biti muženi, ne mokri in predin se v sklad vtaknejo, se ne smejo sliniti, ker slina je živimu lesu in lubju škodljiva.

9. Rano zamazati ni dobro z ilovco, dasiravno pride olupek kože na sklad; ker ilovca v suši rada spoka in mokrota in sapa do rane pridete, in se les začne sušiti in gnjiti, in drevó bolehati in hirati: ampak s cepivnem voskom naj se rane zamažejo. Cepivni vosek pa se tako naredí: Vzemi od čbelarjev rumenega voska, kakoršnega imajo, in toliko čiste smole in toliko terpentina. Vse to troje na žerjavci vkup stopí in v merzlo vodo v skledo zlij in z mokrimi rokami v dolge kepe stlači in hrani. Masti, lojá, olja ne smè biti nič vmes, ki je strup drevesu.

10. Cepljenem drevesom se naj ne dela koš, ampak količi se jim ter od odsolnčne strani pristavijo in privežejo.

11. Orodje pri cepljenji je: žaga, veči in manji oster nož, leseno kladvo ali kic, dleto, sveder, zagojzda, cepivni vosek in trak ali ličje.

Še drugo drevesno mazilo.

Vzemi apna, kravjeka, in ilovce vsacega enako, in malo terpentina vmès. Vse to dobro pregneli, in s tem pomaži rane pri velicih drevesih, kadar se veje odsekajo ali odžagajo. Pri cepljenji pa se s tem mazilom ne maže.

Še drugo tako mazilo.

Vzemi kravjeka, in volovske kervi, obojega enako. Potlej pa suhega apna od starih zidov, ali pa suhe krajde, in pa pepela iz lesa, spet obojega enako, tako da je tega obojega vkup pol toliko, kakor unih pervih rečí. Temu se primeša še 1 del svisča iz potokov. Suhe rečí se drobno stolčejo, skozi sito presejejo, in po tem se vse vkup pridno zgnjete ali omesi. S tem mazilom se drevesne rane tanko pomažejo, poverhu pa se s prahom iz 6 delov lesenega pepéla in 1 dela sožganih kostí ali pa krajde zmešanim ogladi. To pa se mora v suhem storiti, da se to mazilo posuši in ne odmoči. To mazilo je pri večih ranah čuda dobro, in če hočemo tako mazilo več časa hraniti, ga je treba včasi z živinsko scavnico oblivati.

Tudi sam kravjek in ilovca ali pa slinjevka, vsacega pol, je za manjši rane dobro mazilo.

5. Od oskerbovanja požlahnjenih in ne požlahnjenih sadnjih dreves.[uredi]

Ta skerb obseže tri dobe: a) ravnanje z drevesi po cepljenji do presaje; b) presajenje tacih dreves na mesto, kjer imajo zmirej biti; in c) opravki ž njimi po presaji na stanovitnem mestu.

I. Po cepljenji do presaje. Nar prej se zaznamnjejo drevesca, da se vé, kterega roda da so; potlej je treba take drevesca še zmiraj oplevati, okopavati, trebiti, v suši jim prilivati, nič ali malo gnojiti, pa nikoli s sirovem živinskem gnojem ne, ampak z dobro parstjo, s cestnem blatom, posebno, če je mogoče, s staro šuto. Kadar se cepi dobro zarastejo in rane dobro zacelijo, se trakovi vsi odvijo, po tem, ko so že prej odnehani bili.

II. Presajenje požlahnjenih dreves na njihovo stanovitno mesto. Tudi o tem je treba več rečí pred očmí imeti; ter a) kdaj da je pravi čas take drevesca presajati.

Se vé da ne poleti, ko so nar bolj v rasči, ampak tačas kadar počivajo, kadar v muzgi niso, v jeseni ali spomladi. Če v jeseni presajamo, bo drevesce spomladi začelo veselo rasti, kakor da bi že eno leto prej posajeno bilo; ker bo zemlja pozimi ob koreninicah se vlegla in vse pripravila, kar je za rast potreba.

b) Kako se jamice za take sadeže naredé.

Grozno napak je, majhne jamčice za drevesa narejati, take da se koreninice še ne sprosté; ampak potreba je, da se take jamice še le prav široke in vsaj kaka dva čevlja globoke delajo, in nar boljši več časa prej, za jesensko presajenje že spomladi ali vsaj poleti; za spomladno presajenje pa v jeseni ali pred zimo, da zemlja tacih jamic na dan in na zrak pride in se rodovitnosti navzame. Nar boljši je, če se take jamice po versti naredé, za velike drevesa, to je, za take, ki bodo velike zrastle po pet, šest sežnjev vsaksebi; za bolj majhne po tri; in dobro je, če se tudi vsa zemlja okoli jamic prekopa, kamor bodo potlej koreninice segale in si živeža iskale. Vse tako delo se bo obilno povernilo, ker bodo sadnje drevesca hitro rastle in kmalo obilno rodile.

c) Kako se morajo sadnje drevesca izkopati.

Nar boljši je ne s široko matiko ampak z ozko rolnico. To pa se mora varno ravnati, da se koreninice drevesca ne poškodovajo, to je, da se debele ne prekoljejo, in male ne potergajo, ali ne omuznejo. Torej naj se ali z ostrem nožem ali pa z ostro sekirico prikrajšajo, in ker je nar boljši, da drevesca v novem sadežu spet tako stojé kakor prej, je prav, da se stran, ki je prej proti solncu bila, zaznamnja, in v novem sadežu spet tako oberné. Tudi se izkopane drevesca še bolj očedijo, in obrežejo po koreninah, po deblu in po verhih. Če je bilo drevó lepo izkopano, se na koreninah serčna ali srednja korenina, tista, ki naravnost v tla gré, prikrajša, da potlej več postranskih koreninic požene; druge koreninice pa se le čedno prirežejo, če so predolge. Male koreninice pa, ktere iz stranskih korenin na vse kraje rastejo, da iz verha zemlje zrak, toploto, roso in močo za rast in rodovitnost dobivajo, se le, če so trohljive ali bolne prikrajšajo. To so sesavke, brez kterih deblo še manj, kot brez velicih korenin, živeti zamore. — Kar deblo tiče, se mora tudi od stranskih mladik otrebiti, ter pri češpljah in češnjah manj, pri jabolkih in hruškah bolj, in pri orehih in pri kostanji še bolj, da lepo glavo naredé. — Verhove je pri presajenji tudi prikrajšati potreba, ter če več ima drevó korenin, več verha se mu pustí. Pri orehu pa se le postranske vejice odrežejo, nikoli pa verh ne; ker bi se taka rana zavoljo velicega sverša ne zacelila in bi oreh od zgorej začel sušiti se in potlej gnjiti. Le jabelkom, hruškam, češpljam, češnjam i. t. d. severhi prikrajšajo; in ko se obrezujejo, naj se obrezujejo od spodaj gori, da se rane lože zacelijo, in tudi manjši naredé. Vsaka taka rana naj se z voskom zamaže. Drevesica izkopane, preden se na svoje mesto posade, se ob koreninah s parstjo zagrenejo, in korenin nikoli ni na sapo ali na solnce devati, ker se grozno hitro posušé. Če bi se take drevesca kam poslale, morajo korenine v moker mah zavite biti, in se mora vse tako poviti, da se ne poškodvajo, in po poti ne posušé.

d) Kraj sadnjega drevja.

Če so doslej sadnje drevesca na bolj pusti zemlji stale; zdaj pa iz svojega pervega sadišča v boljši zemljo pridejo, bodo prečudno lepo se obnašale, hitro rastle in kmalo rodile. Zatorej je prav, da vsaj v slabši zemljo take požlahnjene in druge nepožlahnjene sajenke ne pridejo, in da je lega ne od solnca, ampak proti solncu. Če bi pa slaba zemlja bila, kamor se zdaj drevesca presajajo, je treba tako slabo zemljo zboljšati. Če je namreč debela ilovca in merzla, se ji dovolj peska pripelja, in pesek še s kako sparstenino nameša. Če je zlo pusta zemlja, se prej, če je le moč, prekopa, pognoji, in kaj druzega ondi vseje, iu potlej še le drevesca nastopijo. Tudi je dobro vediti, da jabelka ljubijo bolj močno slinjevko, hruške globoko puhlico; češplje, breskve, marelice plitvo in gnojno rahlico; češnje, višnje, kostanj lapor, rijavo kremenino; orehi bregove, kamnit svet, grublje in sterme kraje, spašnike, griče in robe pod hribom ali pa tudi med poslopjem, da ob nesreči ogenj zaderžujejo i. t. d.

e) Kako globoko se sadnje drevesca sadé.

Tako globoko, kakor so prej bile, ter orehi nar globokeje, hruške manj, jabelka še manj; češnje plitvo; češplje in kar je tega rodu pa tako pri verhu, da komaj parst korenine zakrije.

f) Še druge okolišine pri presajanji sadnjega drevja.

Kadar se sadnje drevó posaja, naj se prej dobre parsti na dno jame dene, in potlej se drevó zaspé s tisto parstjo, ktera je prej na dnu bila, in se drevó pomaja, da parst vse korenine zaspè, in dobro je vsako tako drevo z vodo zaliti, in okoli deblica malo jamčasto pustiti, da ob dežji voda od drevesa ne odteče, posebno če je zemlja bolj ilovčasta; ter to sosebno pervo leto. Tudi se vsakemu takemu drevescu količ pristavi, in z mehkem ličjem priveze, in še kaka ternjavka, če je treba. — Tudi je še treba vediti, da velicega in majhnega plemena drevesa ne gré zaporedoma vkup ali pomesano saditi, ker velike drevésa majhne zatopé; ampak vsako posebej naj se sadí, ali pa vsaj spredej na solncu naj stojé male drevésa, zadej za njimi pa velike.

Tudi je dobro žlahne drevésa, marelice, žlahne breskve i. t. d. pri hiši, pri ozidji, pri stenah i. t. d. imeti, in vse zlo žlahno drevje bliz doma saditi, da pokradeno ne bo.

g) Kterega plemena sadnjega drevja je dobro nar več zarediti.

Smo že zgorej rekli, da vse mnogo sadje je dobro pri hiši zarediti, ter zgodnje, pozno in srednje, daje vse leto sadja dovolj, ki veliko, sirovo in posušeno, domá in za prodaj zaleže. Vendar svetjemo tistem, kteri so blizo mest, naj redé bolj žlahno sadje, ki ga lahko v mesto prodajo; tisti pa, kteri so deleč od mest, naj redé dovolj sadja tacega plemena, ktero jim več koristi in dobička obeta, menda nar bolj srednje žlahnosti, dovolj češpelj, hrušk in jabelk, i. t. d. ki se lahko posušé in ali za dom, ali pa tudi za prodaj obernejo.

Nektero sadnje drevje povsod ne stori, nektero je mraza zlo občutljivo. Breskve postavim v merzlih hribih ne storé, in ne dozorijo; tudi grojzdje v tacih krajih ne. To je treba vediti, da se ondi take drevésa bolj sadé, kterem tudi hladni kraji teknejo.

III. Opravki z drevjem po presaji na sadnjem vertu.

To opravilo obseže sledeče rečí:

1. Take presajene drevesa okopavati in oplévati. To veliko v rast pomaga. Vendar pervo leto drevó malo raste, ker vso svojo moč v zdelovanje korenin oberne; se tedaj pleve in okopuje poverili toliko, da se korenine ne ranijo, ter tolikokrat, kolikorkrat se vidi potrebno. Drugo leto pa in pozneje se tako opravilo tudi se z velikim pridom ponavlja, in se jim tudi še gnoj prideva, namreč dobre parstí, ali kaj starega dobro zgnjitega gnoja, postavim, sparstenenih plev, trohladi, čresla i. t. d., ki se posebno ondi okoli drevesa ž njimi pognoji, kjer male koreninice živeža išejo, tako delječ, kakor véje drevesa sežejo. Vse take opravila se vsako leto ponavljajo, dokler drevo v popolno moč ne stopi.

2. Take presajene drevésa trebiti in obrezovati; ter vse tiste véje in mladike, ktere lepo postavo drevésa kazé, ali ga v rasti zaderžujejo, ali so bolehne in suhe, naj se od debla odrežejo. Vse kar se odreže naj se tako odreže, da se potlej nič ne bo moglo narezkov sušiti. Torej ni prav, da se véje od zgorej doli obsekajo, razkoljejo, začesnejo in se potlej gladko ne prisekajo, ampak se mokrota va-nje zaceja, in gnjijó. — Dalje, ker drevó živež dobiva po koreninah iz zemlje, in po deblu, véjah in listih iz zraka: morajo véje in korenine v pravi primeri med seboj biti. Če bi bilo veliko korenin pa malo vej, bi tako drevo na les gnalo; če bi bilo pa veliko vej in malo korenin ali pusta zemlja, ne bo ne v les gnalo, ne sadja imelo, ker mu živeža manjka. Kadar so pa véje in korenine zlo v enaki meri in je drevó že zrastlo: tako drevo bo lahko cvetne popke delalo, posebno če se mu v suši, tačas, kadar take popke dela, mesca rožnika, to je, kresnika, priliva. Po tem takim se bo lahko vedilo, kaj je treba obrezati, kaj ne. Sploh pa naj se po mladem drevéscu do glave vsi izrasiliki porežejo in popki z nohtom pošcipajo. Če je glava drevésa pregosta, to je, če ima v verhu pregoste véje, se jih nekaj izreže, da bo solnce vse veje lahko ogrelo. Če kaka veja navskriž raste, da se na druge naslanja, se odreže, da z ogladanjem rane ne naredí; odrežejo naj se tudi vse objedene ali scer poškodvane veje, ali če se navdol ravnajo ali pobešajo, ali nič prida ne kažejo. — Stare drevésa se morajo ravno tako vsako leto otrebiti, če hočemo da bodo obilno sadú imele. Kakor bi namreč vinska terta, ki je tudi les, slabo rodila, če bi vsako leto obrezana in očejena ne bila: tako tudi druge drevésa opešajo, če se zanemarijo. Nalomljene ali kakorkoli poškodvane véje naj se tik debla odrežejo; in če so suhe, naj se ravno tako pri deblu gladko odsekajo, da po tacih suhih in trohiih véjah suhota in gnjilost v deblo in v serce drevésa ne zaíde. Ako so véje pregosté, da solnce med nje ne more, ali druge nepotrebne véje, postavim, ternje po necepljenih češpljah, ki drevesu bolj škodvajo, kakor koristijo ; in še vse nerodovitne, vodene šibice i. t. d. naj se iztrebijo, naj se porežejo, posebno tiste, ktere so nar bolj v senci; in tudi mah naj se po drevésih in stara skorja po deblih oderza. Vse z obrezovanjem drevesa storjene rane pa naj se skerbno z drevnim mazilom zamažejo, da se ne začno sušiti in trohneti, slabeti, in umirati.

Če vprašaš, kdaj naj se drevésa obrezujejo in trebijo, ti rečem, da nar boljši čas zato je zgodej spomladi, ko mraz neha. Jesensko obrezovanje drevés bolj mehkega lesá pripomore da raji pozebejo. Pozno pomladi pa, ko muzga v drevó stopi, bo muzga iz rane tekla in drevésu nevarno bolezen naredila. Poleti pa naj se clo nič ne obrezuje, ker je muzga v drevji, ki ne terpí nobene rane.

3. Nerodovitne drevesa primorati, da rodé.

Nerodovitnost pride: a) od starih zanemarjenih drevés ; b) pri mladih drevesih, če preveč v rast ali v les ženó; c) od zemlje; d) od vremena; e) od škodljivih žival; in f) od zunanjega drevja in lesovja, posebno od beršiina.

Staro zanemarjeno drevó. Če je drevó zanemarjeno, nikoli otrebljeno, kar je, postavim, sneg ali človek polomil, nikoli obrezano, nikoli zaceleno bilo: se rado zgodí, da se postara in roditi jenja. Neveden gospodár ga poseka, ki bi ga lahko še dolgo ohranil. Če se drevó postara in ne rodí, ali se morebiti že clo suší, da so nektere véje sèmtertjè že suhe, naj se dobro ogleda, če je še deblo zadosti živo, da je upati ga pomladiti. Če je še to upati, se mu odžagajo veje do debla in le nekaj malega vej nar bolj zelenih naj se mu pusti do druzega leta. Tudi vsa skorja po deblu naj se oderza do žive kože, in vse rane naj se zamažejo z drevnim mazilom. Potlej se takemu drevésu še korenine odkopajo, in z dobro parstjo vsaj eno ped globoko, doklej veje segajo, okoli in okoli pognoji, in drevó bo začelo vnovič gnati in se bo pomladilo, da bo še dober čas rodilo. To se pa le spomladi smé delati, dokler muzga ne žene.

Če je drevó mlado in v les preveč žene, kar se na lepih rastnih mladikah lahko spozná, se naj le počaka, da bo v moč stopilo sadje roditi, kakor moramo pri živalih čakati, da v stan stopijo, preden mlade imajo. Drevje ni kakor žito, ki se pomladi seje, v jeseni pa mlatí in že jé. Nektero drevje je tudi tacega plemena, da pozno roditi začnè, ko pa po tem tolikanj pridniši rodí. Nektere drevesa le vsako drugo leto rodé; druge dvè leti zaporedoma, tretje pa ne. Pa vse take drevesa ostanejo rade dolgo časa terdne, bolj ko tiste, ki vsako leto obilno imajo. — Če je pa drevó popolnoma doraščeno, in vendar ne rodí, je treba pogledati, kje da je zaderžek, če v koreninah, ali v deblu, ali v véjah, ali lega, ali bolezen i. t. d.

Zaderžek v zemlji. Če je zemlja zlo pusta, da korenine živeža za rejo drevesa in sadú ne najdejo; ali če je njihov živež slab in reven, se vé da tako drevó ne more sadú imeti, kakor tudi žito ne, če je v pušči, in krava mléka ne, če je zastradana. Takemu drevésu se mora zemlja globoko okopati in zboljšati, to je, dobre parsti koreninicam dati, da bodo več in boljšega živeža imele.

Čeje pa zaderžek v deblu, to je, če ima debelo, terdo skorjo, ali pa je tako v senci, da ga solnce vsega obsijati in mu lesa zadosti pregreti ne more, tako drevó ne more sadu roditi, ali ga pa le na eni strani ima, na drugi pa ne; ker muzga ne teče enako po lesu, in tistega živeža, kterega po listu dobiva, s tistim, ki iz korenin pride, v rodovitnost ne zdeluje: takemu drevésu se kaj lahko pomaga, če se mu stara in mertva suha koža čisto oderza, in se mu tiste véje, ktere mu nar bolj senco delajo, vzamejo. Če je pa vse drevó v senci, se mu, če je vredno, solnce da, ako se namreč tisto iz pota spravi, kar mu senco dela.

Če je pa v véjah zaderžek, to je, če jih je preveč, če so pregoste, da druga drugo zaveznujejo in topé, da jih solnce pregreti ne more, in muzga komaj les in perje preživí: tako drevó se mora zlo obrezati in vse véje, ktere senco delajo, iztrebiti in se mu jih le toliko pustí, kolikor oko presodi, da je dosti in prav. Če po tem še roditi noče, se mu véje začetka kresnika vkrivé ali pa prevežejo, da je muzga malo zaderžana, in da v les preveč ne žene, ampak sadnje popke delati mora, kakor se tudi šparoni z vinskimi mladikami delajo in vkrivé, da mladike k rodovitnosti prisilijo. Tudi se prisili drevó k rodovitnosti, če ima muzge preveč, da le v les žene in raste, če se mu pušča, to je, v kožo po deblu vreza naredí, ali le po eni ali pa po oboji straní, kakor je treba, da nekaj muzge zgubí.

Nerodovitnost od vremena se težko odverne, ker vreme ni v naši oblasti. Mraz, suša, prevelika moča, toča škodva sadju. Že v popkih vreme sad lahko skazí. Tri tedne o kresu drevje v rasti počiva, muzga takrat ne žene v les, ampak popke dela za prihodnje leto, cvetne, lesne in listne. Če je takrat toplo in tiho vreme, da se muzga po vsem drevesu za kožo lahko zadosti spari in k rodovitnosti pripravna naredí, veliko cvetnih popkov iz mladik požene, iz kterih bo prihodnje leto cvetje in sad. Če je pa takrat dolgo deževno in merzlo, da se muzga spariti ne more, ali pa suša, da muzge manjka, drevó ne more cvetnih popkov narediti, ampak komaj slabe lesne in listne napravi, in pomladi ne bo ne cvetja ne sadú. Tega mi ne moremo odverniti, razun suše, če takrat korenine polivamo; pa dobro je vendar že prej vediti, če bo drugo leto sadje cvelo ali ne, da se vé staro sadje hraniti ali pa prodati.

Ravno tako se po vremenu tudi na drevji cvetje skazí, da sadú ni. Če drevje pred perjem cvetje pokaže, bo odpadlo, ker nima tistega potrebnega živeža, kterega po listji ali perji dobiva. Tako cvetje se ne more zadosti izgoditi in na lesu vrasti. Tako češnje, češplje, ki vsako leto cvetó, pa malokdaj v perji, malokdaj obrodé. Če se tako drevje kakih 8 do 10 dni prej okoli korenin okopa in z brinovimi ali pa smrekovimi véjami ali snegom ali ledom ali blatom korenine pokrijejo, se razcvetenje zaderži tudi skorej toliko dní; med tem se začno lesni in listni popki razvijati, in drevó cveté potlej v perji. Pa ne vém, če bi to vselej in povsod gotovo pomagalo. — Če bi sadje preveč cvelo, bi ga tudi malo ostalo. Pomaga, če se takrat takemu drevesu korenine zalivajo in prej v taki vodi živalski ostanjki, kostí, parklji, rogovi, usnjevi zrezki i. t. d. kuhajo.— Če ob sadnjem cvetji dežuje, da rodivni prah v dno sadnjega ploda pasti ne more in ga tudi čbelice ne prenesó, se cvetje skazí. Pomaga, če se drevo včasi pomaja. — Če slana pride na cvetje, svetjejo skušani vertnarji dim, ki se naredí pred solncom, če se kaj tacega ondi žgè, da veliko dima dá. Sem žlahne marelice razcvetene v hudem mrazu otel, ko sem več dní pod drevesom velik lonec poln senenega in druzega droba tlečega imel, da se je velik dim noč in dan v drevó kadil. Žlahno, ranino sadje zadene nar berž taka uima, marelice, žlahne breskve i. t. d. ki se pa dajo včasi s slamo, steljo i. t. d. zakriti, če se je kaj tacega bati. — Topli jug, jutranja megla iz močirjev, blisk, ki neko kislobo naglo po zraku in cvetji razširi, da zarijoví in odpade, se ne dá odverniti, če bi morebiti ogenj ne odvernil i. t. d.

Drevju škodljive živali so: zajci, miši, ptiči, kebri, gosence, mravlje, uší, ose in seršeni. Zajci, posebno v hudi zimi mladike in kožo mladih drevesic objedó; pa tudi včasi že bolj odraščenih dreves, tako da se clo posušé, ker zajčja slina, kakor vsaka živaliska, je strup drevju. Nekteri tega obvarovati debla v slamo zavijó; pa to ni prida, ker v slamo zavite drevesca raji pozebejo. Nar boljši je take drevesa z apnom pobeliti. Če je pa zajec drevó že oglodal, se mu naj berž rana izreže in z vertnem mazilom namaže in obeže.

Miši ne le vsejane peške rade, posebno pozimi, požró, ampak tudi že odraščenem drevescom korenine takó oglodajo in zgrizejo, da ne morejo več rasti. Posebno murbine drevesa, zlasti multicaules zlo rade končajo. Nekteri svetjejo bezgove količe, nekteri brinjeve véje, drugi pa past.

Nekteri ptiči, postavim, žvižgavec (gimpel), dlesk, šinkovec, vrabec, šoja i. t. d. sadnemu drevju ali pozimi cvetne popke objedó, ali pa cvetje tergajo, ali pa sadne bunčice obirajo in jedó. Taki ptiči nič dobrega, ampak dovolj škode storé, da jih je tedaj dobro poloviti in pokončati, posebno pa njihove gnjezda po vertu poiskati in zatreti.

Kebri, ki jih je brez števila mnozih plemen, so drevju zlo škodljivi, ker mlado perje objedó in cvetje zatarejo. Nar veči škodo storé spomladanski, veliki rijavi kebri, ki vsako tretje leto iz zemlje pridejo. V zemlji so bili prej beli debeli červi, ki so ne le žitom in zeliščem, ampak tudi mladem drevescem korenine spodjedali, da so se mogle posušiti. Skerbno je kebre treba zjutrej zgodej z drevja tresti in v posode pobirati, po tem jih popariti, in ali vozno mast iz njih žgati, ko se jih pisker z lukničastim dnam napolne in na spodnjega praznega in celega v zemljo zakopanega povezne, in okoli zgornjega pokritega kuri; ali se pa za dober gnoj obernejo, tudi drevesom, če je strohnjen. So tudi še drugi majhni kebrički dolgonoski ali dolgorivčki, ki mladike pregriznejo, da odpadejo. To delajo, da ondi svojo zalego naredé, kjer majhne jajčke znesó, po tem pa mladiko čisto odgriznejo, da na tla pade. Iz te zalege pride kmalo červič, ki od mladike živí, dokler iz nje v zemljo ne zleze, od koder drago leto leteč kebriček na dan pride. Tudi te kebre je treba poiskati in pomoriti; na perji rad sedí in se verže na tla in skrije med travo, če le kolikaj v pero dregneš ali va-nj dahneš; podstavi tedaj klobuk, da ga vjameš in končaš, in tudi vejice poberi, na kterih je zalega, in jih sožgi.

Gosence. Koliko gosence drevju škode storé, vsaki vé, ker perje in cvetje tako objedó, da ne le drevó v rasti vstavijo, da se še clo rado posuší, ampak tudi, če se ravno ne posuší, za tisto in za prihodnje leto nerodovitno naredé. Več od 40 plemen sadju škodljivih gosenc je znanih. Vse take merčese popisati bi me predolgo mudilo. Kdor jih hoče razločno poznati, naj bere vertnarske bukve. Jaz bom le pomoči zoper take merčese kakor nas resnična skušnja učí, svetoval ali imenoval:

a) Vsi metulji delajo gosenčno zalego; zatorej je treba metulje skoz leto, kolikor je moč, zatirati.

b) Veliko gosenčne zalege je na zelenem perji, ki se po tem samo zvije in je kakor s pajčevno zapreženo. Včasi visijo celi žepi take zalege po véjah. Vse to je treba obrati in sožgati. — Najdejo se tudi gosenčne zalege okoli mladik, kakor bel pas. To je treba ali ostergati ali pa odrezati in sožgati. — Veliko gosenčne zalege je po deblu v skorji in v razpokah, kar nekaka pajčevna razodeva, ki je okoli. Kjer se tacega dovolj vidi, naj se drevó z apnom pobeli, ki bo vso tako zalega končalo in drevó pomladilo, ko se bo pomladi vsa taka skorja ostergala. — Veliko gosenčne zalege je v tleh ob drevji. Če se tla okoli drevja v jeseni okopajo, se bo vsa taka zalega zaterla, in korenine bodo zrahljano, rodovitno zemljo in potrebni zrak imele.

c) Če so se gosence po drevji razlezle, se drevo zvečer pozno in zjutrej zgodej dobro potrese, ali pa se na tako véjo terči, da gosence odpadejo. Spodej bodi kaj pogerjenega, da se gosence vjamejo in pokončajo.

d) Nobena reč gosenc bolj ne zmanjša in ne pokonča kakor nekteri ptički. Taki so nar skerbnejši varhi sadnjih dreves, zato, ker od gosenc in gosenčne zalege živé. Taki ptički so: vse sničice, berglez, detal, žolna, tašica, penica, in več tacih majhnih ptičkov, kteri od červov živé in drevesa od gosenc trebijo. Take velike dobrotnike preganjati, loviti in moriti je velika neumnost, greh in škoda, ampak še le privajati jih je treba, njih gnjezda na vertu pri miru pustiti, da imajo na vertu mlade, ki bodo potlej celo leto ondi prihajali. Mravlje. Tudi ti merčesi drevju veliko škodvajo, ki mu sok pijó in ga včasi iz votlijo, posebno pa sladko sadje marelice in breskve i. t. d. načnó in skazé, tudi že cvetje in mehke mladike poleti oglodajo, in če se pod koreninami vgnjezdijo, ga clo končajo. Nar boljši je mravljišče poiskati, ki ni delječ, in ga z lugom ali pa s kropom popariti, in mravlje in njih zalego zatreti. Tudi sladkorjasta voda s potašeljnom zmešana v kaki posodi pod drevesom, kamor so se navadile, jih privabi ter vse, ktere to pokusijo, poginejo. Pa to naj se storí takrat, kadar čbele ne letajo, da tudi one tje ne pridejo, ne jedó in ne pomerjó.

Uší je več plemen, ki se jih kmalo brez števila veliko zaredí, posebno na breskvah, česnjah, pa tudi na drugem drevji, na cvetcah i. t. d. Ta merčes pije muzgo iz perja in mladik, takó da se perje zvije, mladike pa rasti nehajo. Ušivo perje in ušive véje se morajo berž v merzli vodi umiti in sčetjo odergniti. Nar boljši pa je iz tobaka in milja lug narediti, in vse ušive mladike v taki Jug pomočiti, ali pa jih žnjim poškropiti, in vse uši na enkrat poginejo. Tudi nektere plemena konča krompirjeva voda, slanomura, sajasta voda i. t. d.

Ose in seršeni zrelo sadje in grojzdje načnó, zvotlijo in snedó. Njih gnjezda je treba poiskati in zatreti.

Poslednjič domača žival drevju veliko škodje, če ga ne varujemo, posebno ovce in koze, kjer jih imajo, ki še clo odraščenim mladim drevescom kožo ali lub objedó, da drevó usahne, če se berž vse to ne obreže in z drevnem mazilom ne zamaže.

Še zunanji, to je nesadni les, posebno beršlin, kjer se zapopade, sadnjim drevesom veliko škoduje.

Že saditi sadje v zatišji ali med drugem drevjem ali lesom ni dobro, kjer zrak in solnce do sadnjega drevesa priti ne more. V takem kraji se sadnje drevo slabo obnaša, in ne bo ne lepe glave naredilo, ne veliko in dobrega sadú imelo. Če se pa beršlin začne tacega drevja prijemati, bo svoje kremplje zasadil v drevo, iz njega sok pil, nakviško rastel in nazadnje drevó čisto izpil in končal. Sim vidil več vertov, kjer je beršlin skorej vse sadnje drevje prepregel. Pa tega je bila lenoba ljudí kriva in njih neskerbnost, da jim je beršlin sadje snedel. Precej od začetka se mora beršlin na sadnjem vertu zatirati in ne pripustiti, da bi se kterega drevesa lotil, ali po njem lezel in rastel.

6. Lega sadnjega verta.[uredi]

Veliko je že dozdej od lege sadnjega verta povedanega, da namreč na prostornem in solnčnem kraji sadje dobro storí, kjer more solnce drevó zgreti, da kadar je v muzgi, ga gorkota pripravnega naredí gnati cvetne popke in ocveteno sadje dozoriti, to je, sok v sadji tako zdelati ali skuhati, da je sladak in prijeten. V odsolnčnem kraji ne bo sadje nikoli popolnoma dobro.

Dalje so nekteri kraji, postavim, močirni, ilovčni, za nektere plemena sadja neveljavni. V takem svetu češnje ne storé, ne breskve, ne marelice, tudi hruške in češplje ne rade. Pa več tacih krajev bi se dalo na suho djati, in če bi stanovanje ondi bilo, bi po tem vse tako sadje ondi dobro rodilo. Je več vasí, ki nimajo nič sadja, pa bi ga lahko imeli, če bi prazne izgovore opustili, in vedili pripraviti svet za-nj.

Zadnjič v peščenem ali slabem svetu, ali v kamnitem kraji se dá s poboljšanjem zemlje i. t. d. s pridnostjo v kratkem prav lep in koristen sadnji vert narediti, kakor je dozdaj že od tacih krajev tudi govorjeno bilo.

7. Od bolezin sadnjega drevja.[uredi]

Kakor živina zbolí in oslabi, ali pa clo pogine, če se ji ne pomaga, tako tudi drevje, če vertnar bolezni drevja ne pozná in o pravem času ne pomaga.

Nar navadniši bolezni sadnjega drevja so:

Rak, trohljivost, smolika, mana, oskrumbe, mah, beršlin, sentivost, rija, zmerzlina, medljivost, sušica.

Rak je, kjer se po deblu ali po véjah rijave, ali černe kraste pokažejo in grampaste bunke ali trohljive jamice narejejo, ki se po drevesu sirijo in globokeje v les segajo.

Če se koža tačas, ko je les v muzgi, odere, ali mu v muzgi kdo véje obseka, se muzga izceja in od sape in moče skazí, da se lesa gnjiloba loti in po drevesu širi, dobi raka.

V jeseni ali spomladi, ko muzga ne teče, se ves tak gnjil les izreže do zdravega in z vertnem mazilom zamaže, če je v deblu; če je pa kaka veja taka, se odseka pri deblu in zamaže. Če bi ta bolezen tako v les zašla, da bi se gnjiloba več izrezati ne mogla, in če je deblo že debelo, je drevó zgubljeno; če je pa drobno, se deblo pod rakom odreže in morebiti še požene. Če je posebnega plemena, se toliko ž njim počne; če pa ni nič posebnega, se poseka in drugo posadí.

Trohljivost je bolezen drevésa, ako deblo v sredi gnjije in votlo postane in dalje trohni, čeravno je drevó po koži in po véjah zdravo in sadje rodí.

Ta bolezen pride, če se mu pri cepljenji rana z ilovco zamaže, da se les začnè v skladu sušiti; če lih koža preraste, v sredi ostane puhlina in dalje gnjije. Ravno tako dobí to bolezen, če se mu kak verh odlomi ali odseka in rana ne zaceli; ali pa če se pri presaji korenina na sredi razkole, da gré gnjiloba od dna proti verhu. Včasi tudi červ od spodej gori ali od strani v les je, in les gnjiti začnè. To se spozná iz červojednje, kje da je, in se mora červ z dratom umoriti, ki se v luknjo do njega porine. Scer pa je to bolezen težko ozdraviti, ker se včasi še zanjo ne vé, dokler bi se še pomagati dalo.

Smolika je, kadar drevó po koži černo ali kakor ožgano postane in koža odstopi, in muzga iz njega solzí, ki se kakor smola sterdi in grampe nareja. To bolezen dobí koščeno sadnje drevje, marelice, breskve, češnje in češplje, pa tudi jabelka in hruške. To bolezen dobí drevó, če ima preveč živeža, če mu je preveč gnojno, če blizo kake gnojnice stojí; muzga namreč preobilno žene, lesne žilice se zagoste in muzga se skazi. Tudi pozni mrazi, ko je drevó že muženo, muzgo sterdijo in skazé. Tudi če se drevó poleti rani, lahko tako bolezen dobí.

Če se takemu drevesu vsa taka smolika izreže in zamaže, se drevó, če prepozno ni, še zaceli in ozdravi.

Mana ali medena rosa, medeni pot, ni druzega, kakor v sladko reč spreminjena muzga, ktera je bila namenjena sadnje popke za prihodnje leto narejati. Tako drevó ne bo ne letas, ne k letu cvetnih popkov imelo, in listje dolgo pikasto ostane, ker na listji je izpotena medena rosa bila, ki je pomladi večkrat na hruščevem in jabelčnem perji zjutrej tako obilna, da se po perji cedí, če ga čbele, mravlje i. t. d. prej ne popijó. Te bolezni ozdraviti ali pa odverniti še ne vemo in ne znamo.

Oskrumbe, kadar koža na drevésu od dna proti verhu dimna in še krastova prihaja; drevó neha rasti in se začnè po vejah sušiti. To bolezen dobí v slabi parsti, ki poletna vročina muzgo prepeče in skazi.

Vso bolno kožo do zdravega lesa izrezati in z mazilom zamazati, drevésu pa boljši zemljo dati; in če je suša, nekaj časa mu pomakati; drugo skorjo pa do zelene kože odvzeti, če je taka skorja debela ali še kaj sajasta viditi, včasi pomaga. Mah in beršlin dervó zlo ujesta, da ne le ne raste, ampak tudi ne rodi. Drevó, kterega se je mah prijel, vsega oderzati in beršlin tik tal posekati in še korenine z vso skerbjo iz zemlje spraviti, potlej pa skozi in skozi, dokler beršlin seže, ga iz debla stergati; in na zadnje vse deblo in koder je mah bil, z apnom pobeliti, pomaga, da mah pogine in še kar je merčesa v skorji, se pokonča in drevó se pomladí, in je v kratkem spet rodovitno.

Sentivost ali sent je bolezen, kadar kaka véja ne raste in ne rodí, ampak norí, to je košate, kratke od druzih véj razločene mladike poganja, da je kakor metla ali gost germ, ali koš, in bolj dimnat od druzih, in pobešen. Mraz je namreč muzgo skazil, da se v véjah tako pokaže. Vse take véje pri deblu gladko odsekati in rane zamazati, ozdravi drevó, kar se tolikanj lože storí, ker niso nikoli vse veje tako bolne, ampak le maloktera, posebno na jablanah in češnjah.

Rija, v koreninah ali v perji. Je drevó vsajeno v merzlo železno zemljo, to je, polno železne rude, in stoji v mokrem, začnó nar prej male, potlej pa tudi veči korenine rijoveti, na konceh gnjiti in drevó se suši. Takemu drevésu se pomaga; če je še majhno, se izkopa, koreninice se mu prirežejo, in se drugam posadí. Če je pa drevo že veliko, se zemlja okoli korenine odkopa, korenine se, kar je bolnih, prirežejo, in puhljična zemlja med železno primeša in zaspè, in nekaj vej se mu tudi priseka. Če je pa rija v samih vejah in na listji; če namreč pridejo po vročini merzle kaplje dežja, se taka rija naredí, in tudi sadju škodje, da ne dozori ampak se prej ospè: taki riji ni pomagati, in se tudi ne da odverniti; to je ožig ali palež.

Zmerzljina. Drevó malokdaj pozimi zmerzne, ker je muzga takrat že terda, ampak ali pozno v jeseni ali pa zgodej pomladi, ali pa včasi tudi že pozno pomladi ali celo drevó, tudi v korenini, ali pa le koža, ali nektere vejice, ali cvetje in mladike. V jeseni zmerzne, kadar drevó še muzgo ima in hud mraz posebno po deževnem vremenu, ko je les poln vode, nastopi; ali pa spomladi ravno tako, kadar je že muzga v drevesu. V jeseni se pomaga, če drevó prisilimo, da se mu muzga pred mrazom sterdi. To se zgodí, ako mu listja, kadar je že čas, vsaki dan nekoliko potergamo, da iz zraka živež zgublja, v jeseni, ne pred vsimi svetmi, ali še clo do konca mesca gnjilica; spomladi pa če drevesu korenine bolj dolgo merzle ohranimo, da ne ženó; če namreč leda nad korenine naložimo, ali pa s smrekavimi vejami i. t. d. jim senco naredimo, da muzga ne gre. V nevarnosti pozebsti so drevesa z bolj debelo sveršijo, ktere stoje bolj v nizkem in mokrotnem kraji, ki so zgodnje, in v pervi toploti kmalo začno berst gnati, tačas kadar se muzga še ni zlesenila in torej za mraz drevó še ni, ker muzga po mladikah, ali po deblu, ali še clo v koreninah zmerzne, da drevó oslabi ali pa clo vsahne: tacih je treba nar bolj varovati. Kadar drevó zmerzne, zmerzne vodena reč v njem in še clo poči, ker ga led razžene.

Korenine drevesa pozebline obvarovati nobena reč bolj ne pomaga, od listja, ki se v jeseni razgerne ali nastelje okoli tacega občutljivega žlahnega sadnjega drevesa. To je nar bolj po natori in dá drevesu boljši gorkoto in manj mokrote memo slame ali maha, ki bolj škod je, namesti da pomaga.

Če spomladi že pognani berst in cvet mraz omoriti žuga, svetjejo skušeni vertnarji velik dim, ali pa če je mogoče drevó pred solncom zakriti, da mraz počasi zgublja, ker znano je, da zmerznjene mladike solnce tako popari, da se kmalo sčernijo in posušé. Tudi z vodo tako drevó pred solncom poškropiti včasi pomaga, ker voda zebljino počasi taja.

Če je pa drevó pozeblo ali v vejah ali na koži, naj se spomladi vsi ozebli deli, če tudi vsa koža, in zmerznjeni berst obreže, in vse rane z drevnem mazilom zamažejo. Če so pa korenine popolnoma pozeble, je drevó zgubljeno, posebno če se to ni prej spoznalo, da se je že sušiti začelo, ali če je deblo počilo in suho, kakor postavim, vinske terte, kadar pozebejo; pa tudi druge sadnje drevesa, breskve, orehi i. t. d.

Medljivost, to je, če drevó neha rasti, in perje začnè rumeneti, in se sušiti. Kako se dá to ozdraviti?

Če so korènine do kake gnojnicev prišle, bo tako drevó se kmalo posušilo, ker se mu muzga kazí. Če je pa drevo v močiru, naj se mu preobilna moča odpelja po grabnih. Če je preveč na suhim, naj se mu zemlja okoli večkrat pomoči. Če so mu miši korenine oglodale, naj se mu obrežejo in zamažejo in vej nekaj poreže, i. t. d.

Suhotica je kadar se drevó od verha po véjah začnè sušiti, in mu sadje in perje pred časom odpada, dokler se popolnoma ne posuši. Začetek tega je v koreninah. Odkoplji mu jih in prireži, kar je suhih, in dobre parsti jim daj, in tudi nekaj vej mu vzemi, posebno pa suhe vse do zdravega lesa odreži in zamaži, in drevó se bo pomladilo in še dolgo rodilo.

Kdor hoče od tacih rečí in od pridelovanja sadja še več vediti, naj bere Gartenzeitung ali pa gosp. Pircovega vertnarja. Tudi se ondi nauk daje, kako je s pritlikovci ravnati, kako jih cepiti, obrezovati, razpeljevati v brajde i. t. d. da nizki ostanejo, kar bomo nekoliko pri posameznih drevesih povedali.

8. Kako je z zrelim sadjem ravnati, in kakó ga v korist oberniti.[uredi]

Kdor ima veliko dobrega sadja, ima lepo zalogo, ki mu skorej ravno toliko, kakor žito zaleže. Če je njegovo posestvo blizo mesta, se lahko sadje v mesto prodá in veliko lepih denarjev za-nj dobí; če je pa deleč od mesta, se dá za dom in za prodaj mnogo pripraviti, ali posušiti, ali za kisec, za vino, za žganje, za čežano i. t. d. porabiti.

Pa kdor hoče od sadja veliko dobička imeti, mora vediti, kdaj ga je čas obrati ali otresti in kako, in pa kako ga hraniti, i. t. d. Treba je presoditi, koliko ga je za dom treba, koliko se ga sme prodati; ktero zaleže več sirovo, ktero pa posušeno i. t. d. Kdaj in kako sadje obrati ali otresti?

Bolj žlahno sadje se oterga ali obere, nežlahno pa se otrese; oboje, kadar je zrelo. Ne dosti zrelo ni ne dobrega pokusa ne stanovitno, in tudi potlej ne zori, ampak zvene in gnjije, in za drugo ne zaleže razun za kakšen kis.

Kadar so pecli toliko suhi, da od debla nič več ne potrebujejo, je sadje zrelo. Nar prej se trebí, to je, piškavo odpada; kadar pa zrelo in zdravo sadje začnè samo rado z drevja padati, takrat naj se v suhem žlahno obere, nežlahno pa otrese, ne pa oprekla, ker s preklo se drevesu škoda storí in sadju. Če je sadja zlo veliko, se ne smé vse kmalo otresti, ampak za verstjo, da se ali posuši, ali pa proda, in da se na kupih ne spari in ne gnjije; in se med tem to, kar samo pade, pobira. Za otergovanje so potrebne dvojate gredi ali lojtre, ter da visoko sežejo. Kako se sadje hrani?

Nektero sadje se ne da dolgo hraniti, postavim, češnje, češplje, breskve i. t. d. ampak se morajo berž za korist porabiti, posušiti ali pa prodati. Nektero sadje, dasiravno zrelo ni precej dobro, ampak se mora nekaj časa mladiti, pod streho na suhem, sapnem, pa ne na solčnem kraji rahlo naloženo, ne na kupi, da se ne spari in ne skazí. In tukaj se mora vsaki dan prebirati.

Tiste zimske hruške in jabelka, ktere dolgo terpé, postavim, muškateljce, je treba posebno skerbno spraviti. Nar prej v lepem vremenu jih varno z receljni ali pecli obrati in v sapni shrambi na dilje na muhe postaviti, da se malo izhlapijo; v zapertijah bi se skazile. Kadar zmerzovati začnè, se v shrambo varno prenesó, kjer ne zmerzuje, in se ravno tako položé, in se jim dušek dá. Ali pa v zemljo se jama skopa in streha naredí, da mokrote brani, in se tako sadje naj s suhem peskom zaspé, kar je še boljši, ker se bolj ohrani, kakor pa na sapi. Nektero sadje ima svoj čas, da je vgojeno, potlej mu dober okus mine in ni več za shrambo. Tako sadje je treba poznati, da se o pravem času k pridu oberne; veči del jabelka so take.

Kako sadje sušiti?

Kadar je sadje dosti zrelo, ga je dobro, posebno nežlahno, posušiti, in tudi tisto žlahno, ktero se dolgo sirovo hraniti ne dá. Veliko ga, posebno češpelj, tepek, muzenc, breskev i. t. d. Dolenci v rodivnih letih nasušé, in potlej prodajajo. Nar boljši, namesti v dimnih sušivnicah, ga je v peči po kruhu, ali pa, kadar ga je veliko, v tacih sušivnicah sušiti, ki imajo od znotrej podolgovato peč, zgorej pa več les, ki se od vsih straní dobro zaprè, in od same prave ne prehude gorkote, ne pa v dimu suši. Oljupljeno in izkoščičeno sadje, češplje, breskve, hruške i. t. d., tako posušiti, da je lepo rumeno, se kaj lahko in drago prodá. Tudi na solncu se da tako sadje posušiti, in se v nezaduhlih in suhih shrambah več let dobro ohrani.

Kako se da sadje še oberniti?

Tudi za žganje se da porabiti, posebno, češplje, breskve, hruške, ter slabe hruške in jabelka, nar bolji lesnike. Zrele pa ne še ugojene, se za vino lahko obernejo, kterimu se nekoliko pravega vina pridá, da ima dober pokus, in ali pri hiši ali pa tudi za prodaj zaleže, in se eno leto, ali dve lahko hrani in dobro in še močno ostane. — Ravno tako se za kis ali jesih oberne, še clo gnjilo in zmerznjeno, ki se stlači in skisa, da je prav dober jesih; ostanki pa za živaldo prav pridejo. Tepke in take bolj borne hruške se v kaki posodi v vodi dolgo ohranijo; višnje, češplje pa v žganji; hruške, češplje in jabelka oljupijene in v sladkori skuhane in dobro zavezane prijetno jed dolgo časa dajo; in več tacega.

Drugi člen.[uredi]

Od mnozih plemen sadja posebej.[uredi]

9. Razno domače sadje.[uredi]

Ne bomo nič od ptujega sadja govorili, od pomeranč, od limon, od dateljnov, i. t. d. ki rastejo v bolj gorkih deželah in k nam po kupčíi pridejo, kakor tudi pri živinoreji nismo nič od velbljudov, slonov, mezgov, oslov i. t. d. govorili; ampak samo od domačega sadja bomo govorili, ki pri nas raste, ki nam je potrebno, in nam koristje.

Med domače sadje, ki je po vsi Europi znano, štejemo: jabelka, hruške in kutne, češnje, češplje, breskve, orehe, kostanj; nešplje, skurši, grojzdje, rudeče žlahne malince, ribez, jagode in murbino sadje in perje. To je naše sadje, ki nam popolnoma namesti ptuje. In tudi po té versti ga bomo popisovali, pa botaniških razdelov se ne bomo deržali.

10. Od jabelk.[uredi]
I. Od jabelk.

Med domačim sadjem je jabelko pri nas blizo kralj med sadjem, in je, ne le zavoljo svoje lepote, ampak tudi zavoljo svojega prijetnega pokusa in svoje stanovitnosti in poterpečnosti in zavoljo mnoge koristi velike hvale vredno.

Jabelko je pravo europejsko sadje, ki ne storí v bolj gorkih krajih, in že na algirskem v Afriki ne.

Jabelk pa je po vsi Europi toliko raznih sort ali rodov, da še učeni vertnarji vsih ne poznajo. V velikem sadišču kmetijske štajarske družbe v Gradcu je bilo do leta 1828 že 850 raznih jabelčnih sort posajenih, ki jih štajarska kmetijska družba na vse kraje prodaja, drevesca in cepe. V tem sadišču so jabelka letne, jesenske in zimne, sladke in kisle, terpeče in ne terpeče, bolj in manj žlahne, razne podobe, lepote in dobrote.

Pa to vediti je našim kmetiškim bravcom, ki bi radi mnogo sadje na svojih posestvih pomnožili, malo vstreženo; oni hočejo poznati toliko jabelčnih rodov, da bi jih vedili dobiti in doma nasaditi; in ker tudi jez želim, da bi se to zgodilo, bom nekaj v Gradcu posajenih mnozih jabelk po versti spodej s tistimi nemškimi imeni imenoval, po kterih jih tam imenujejo. Spredej pa so po mojim poslovenčene imena. Naši kmetiski vertnarji pa jim bodo že potlej sami imena dali, kakoršne bodo hoteli, in želeti je, da bi se ustanovile tudi pri nas prave imena vsih sadnih plemen, da bi tako eden druzega prav razumeli, kadar je govorjenje od te ali une sorte. Število kaže red v Gradcu, zvezdica posebno žlahnost in dobroto; čerka L. letno, J. jesensko, Z. zimsko jabelko.

Pridejo po tem imena jabelk, ktere pri nas rastejo in so bile leta 1847 v očitno razstavo v Ljubljano prinesene.

Nar prej pa hočemo osnovo jabelčnih plemen po popisu gosp. Dila učenega in po vsem svetu znanega sadjorejca tukaj postaviti.

Gospod Dil popisuje jabelčne plemena takole:

Jablanov sad — jabelko — vsak pozná. Kako se pa v plemena razdeli, tega vsak sadjorejec ne razume; zato je potrebno, da se od tega ob kratkem nekoliko na znanje dá. Tisti, kteri hočejo to zvediti ali znati, morajo posebno na vunanje in notranje znamnja jabelk dobro gledati. Vunanje znamnja so: širokost in dolgost sadú, njegova muha, pecelj in lice; znotranje pa: mesó, okus, peškišče, predali in peške. Pervič: ako je jabelko visoko ali dolgo, široko ali ozko, dišeče ali ne? — Muha je verh jabelka odperta ali zaperta, v petero zobčikov razdeljena, pri nekterih zelena, pri nekterih pa že suha. — Pecelj je dolg ali kratek, suhljat ali mesnjat. Lice je gladko ali robato, spervega zeleno, potlej belorumeno, rudeče, pisano, rijavo, pikasto, pikčasto, mrežasto, mačeradosto, lisasto, in kadar sad dozorí, postane belo — voščeno — ali zlatorumeno.

Znotranje znamnja so: jabelčno meso je namreč belo, rumeno, rumenkasto, rudečkasto, terdo ali mehko, kislega ali rèznega, sladkega, sladkornega ali grenkega okusa. Peškišče ima po petero ali tudi le po čvetero predalov, kterih jamce so velike ali majhne, prostorne ali ozke, v kterih so okroglaste, podolgaste, na dolgo špičaste, rijave ali rijavkaste, černe ali černkaste peške.

Po teh znamnjih se jabelka v veliko plemen (Gattung) — plemena v 7 verst (Klasse), vsaka versta pa v rede (Ordnung) razdelé.

V pervo versto se štejejo robači (Kantäpfel), to je tiste jabelka, ktere imajo robove ali grabničke okoli muhe in čez celo lice do peclja; nekteri imajo tudi rudečkasto meso pod kožico in velike in prostorne peškišča. Ta versta se razdelí v tri rede. V pervem redu so kalvilarji (Calville) ali rivčki, ki so podolgasti, špičasti, robati, in imajo okus rudečih jagod ali maline. V drugem redu so klopotci (Schlotteräpfel), v kterih peške ropočejo, so podolgasti in imajo sladko, nekoliko rezno meso. V tretjem redu so guldari (Gulderling), kteri so močno štucasti, okoli muhe robati in imajo visoke peškišča.
V drugo versto se štejejo rožčarji (Rosenäpfel), kteri nimajo velicih peškišč, ampak popolnoma zraščene, okoli muhe imajo tanke robčike in prav dobro dišé; nekteri imajo rudečkasto meso in rudeče žilice pod kožico, tode se dajo malo časa deržati. Ta versta se razdelí v dva reda; v pervi red se versté špičaste ali podolgaste, v drugi pa okrogle in ploščate jabelka.
V tretjo versto se štejejo rambori (Rambour - oder Pfundäpfel), ki so med vsimi plemeni nar debeljši jabelka, na eni strani večidel vižji kakor na drugi, in imajo debele robove od muhe proti peclju in rahlo in prijetno meso. Ta versta se razdeli v dva reda; v pervi red štejemo jabelka z velicimi in širokimi peškišči, v drugiga pa z ozkimi.
V četerto versto se štejejo rajneti ali kosmači (Reinette), kraljičnje, h kterim tudi mošancgarje, parmene in pepíne verstimo. Ta versta ima nar boljši in nar žlahnejši jabelka, ki se v štiri rede razdelé. V pervi red grejo tiste jabelka, ki imajo le eno farbo, namreč zeleno, belo ali rumeno; v drugi red tiste, ki imajo rudečo farbo; v tretji pa tiste, ki imajo rijavo farbo po obličji; in v četerti red jabelka z zlato rumenim obličjem.
V peto versto se štejejo pisanci (Streiflinge), ki imajo od muhe do peclja blêke, pike, lise in so ozko - ali pa širokorudeče pisani. Ta versta se razdelí v štiri rede. V pervem redu so plošnjati, navadno širji kakor dalji; v drugem redu so pri peclju široki, proti muhi pa špičasti; v tretjem redu podolgasti in na obé plati štucasti; v četertem pa so proti peclju in muhi okrogli.
V šesto versto štejemo špičarje (Spitzäpfel); te jabelka so špičaste, bele, rumene ali rudečkaste, nikoli pa pisane, in imajo srednje peškišča. Ta versta se razdelí v dva reda. V pervi red grejo podolgastošpičasti, v drugiga pa tisti, ki so pri peclju široki, proti muhi pa špičasti. In
V sedmo versto se štejejo ploščarji (Plattäpfel), ki so vselej širji kakor dalji, niso pisani, ampak le beli ali rudečkasti. Ta versta se v dva reda razdelí; pervega reda so zlo ploščati, druzega pa okrogli.
1. Imena jabelk v Gradškem sadišču.

1. Pisani jesenski rivček ali kalvil J. * Gestreiter Herbscalville.

2. Žlahni kralj J. Edelkönig.

3. Rudeči rajsček L. Rother Paradiesapfel.

4. Beli zimski kalvil Z. * Weisser Wintercalville.

5. Rudeči zimski kalvil Z. * Echter, rother Wintercalville.

6. Rudeči jesenski kalvil J. Rother Herbstcalville.

7. Rudeci jesenski janezevio J. * Rother Herbst-Anis-Calville.

8. Pisani rumeni jesenski kalvil J. Gestreifter. gelber Herbstcalville.

9. Cvetlični kalvil L. Blumencalvillc.

10. Rudeči letni kalvil L. Rother Sommer-Calville.

11. Lepodišeči kalvil J. Gewürzcalville.

12. Velki, rudeči letni maljniček L. Grosser, rother Sommer-Himbeerapfel.

13. Dolgi, rudeči maljniček Z. Langer, rother Himbeerapfel.

14. Rudeči, harlemski maljniček Z. Rother, Harlemer-Himbeerapfel.

15. Pisani muskateljček J. Gestreifter Muscatcalville.

16. Angležki kant L. Englischer Kan tap fel.

17. Zgodnji voščenek J. Fruher Wachscalville.

18. Grafenštajner J. Grafensteiner.

19. Danciski kant ali robáč J. * Danziger Kantapfel.

20. Angležki kostard J. Englischer Costardapfel.

21. Zgodnji rožni kalvil J. Fruher Rosencalvillc.

22. Beli letni kalvil L. Weisser Augustcalville.

23. Karinov zgodnji rumeni letni kalvil L. Carins, früher, gelber, Sommercalville.

24. Pisani, rudeči velikonočni kalvil Z. Gestreifter, rother Ostercalville.

25. Živo rudeči kalvil J. * Carmincalvillc.

26. Beli letni kalvil L. Wahrer, weisser Sommercalville.

27. Kraljev kalvil Z. Königscalville.

28. Pisani, zimski maljniček J. Gestreifter Winter-Himbeerapfel.

51. Turški kalvil Z. Turkencalville.

52. Angležki kraljevič Z. Englischer Königsapfel.

53. Alant Z. Alantapfel.

54. Jesenski zvonec J. Herbstglockenapfel.

55. Beli letni kozji nos L. Weisse Sommer-Schafsuase.

56. Rudečák J. Rothfeldeiv.

57. Pisani Janko J. Bunter Langhanns.

58. Sklenček Z. Bouteillenapfel.

59. Velki, rudeči ropotec Z. Grosser, rother Rasselapfel.

60. Flisov klopotec L. Schlotterapfel van der Flees.

61. Paladnek Z. Pallasapfel.

62. Zimak Z. Winterpostof.

63. Frankonski nunek Z. Fränkischer Nonnenapfel.

64. Papagajček Z. Papagaiapfel.

65. Horsetova klopoúilja Z. Horset Schlotterapfel.

66. Poljski pisani vinek Z. Polnischer, gestreifter Weinapfel.

67. Berolinski kozji nos Z. Berliner Schafsnase.

68. Munhhavznov pisani zvonec J. Russet von Norfolk.

69. Norfolski dimec Z. Russet von Norfolk.

70. Kredov velki Vilik Z. Crede’s grosser Wilhelmsapfel.

71. Pisani cesar Z. Crede’s grosser Wilhelmsapfel.

72. Sladki kraljič Z. Süsser Königsapfel.

73. Katalonec Z. Catalonier.

74. Starec Z. Starost.

75. Stanizlajec Z. Stanislaus.

76. Zeleni polh J. Grüner Siebenschlafer.

101. Rumeni guldar Z. Gelber Gulderling.

102. Sladki guldar Z. Süsser Gulderling.

103. Rumeni kartuzian Z. Gelber Wintercarthauser.

104. Sladki Holgar Z. Susser Holgart.

105. Rudeči guldar Z. Rother Gulderling.

106. Rumeni angležki guldar Z. Gelber, englischer Gulderling.

107. Nemški guldar Z. Deutscher Gulderling.

108. Citronavec Z. Citronatapfel.

109. Bobovnek pisani Z. Gestreifter Kressenapfel.

110. Beli laski zimski kalvil Z. Weisser ital. Wintercalville.

111. Rudeči August in Z. Rother Augustiner.

112. Velika knezinja Z. Grosser edler Princessinapfel.

113. Rudeči, pisani janezec Z. Rother, gestreifter Anisapfel.

114. Podolgovati, zeleni guldar Z. Langer, gruner Gulderling.

115. Francozki klopotec Z. Französisoher Klapperapfel.

116. Jerzejski kraljevič Z. Königsapfel von Jersey.

117. Lafertov rumeni steklenek Z. Lafferts gelber Glassapfel.

118. Španjski, pisani guldar Z. Spanischer, gestreifter Gulderling.

119. Angležki zimski kutnar Z. Englischer Winter-Quittenapfel.

120. S. Martin J. Martinsapfel.

121. Pilov dimec Z. Pile’s Russet.

122. Mulhauptov guldar Z. Mulhaupts-Gulderling.

123. Nagoritec Z. Venusapfel.

124. Lotrinski, pisani guldar J. Lothringer, bunter Gulderling.

125. Vintrov zeleni guldar Z. Winter’s grüner Gulderling.

126. Pisani knezak Z. Gestreifter Furstenapfel.

151. Rudeči, zimski venec Z. Rother Winter-Kronapfel.

152. Žlahni knezak J. Edler Princessinapfel.

153. Kraljev golobec Z. * Königlicher Taubling.

154. Florentinec J. Florentiner.

155. Rudčci lenúh J. Rother Polsterapfel.

156. Beli zimski golobec Z. Weisser Winter-Täubling.

157. Kervavi stric J. Rosenfarbig gestreifter Herbstcousinot.

158. Beli rebernek J. Weisser gerippter Herbsttaubling.

159. Bentlebrov rožcar Z. Bentleber’s Rosenapfel.

160. Beli cazek L. Weisser Sommer-Strichapfel.

161. Beli laski rožmarinec Z. Weisser ital. Rosmarinapfel.

162. Pisani bukec Z. Gestreifter Winter-Agatapfel.

163. Kralj Juri Z. Reinold’s Konig Georgsapfel.

164. Rudeci dunajcan L. Rother Wiener-Sommerapfel.

165. Maronek Z. Polnischer Maronki.

166. Slezviski jagodnik J. Schleswiger Erdbeerapfel.

167. Majerjev belcik Z. Mayer’s weisser Wintertaubling.

168. Gelderski venec Z. Gelderischer Kronapfel.

169. Virgincik L. Virginischer Sommer-Rosenapfel.

170. Veliki pisani golobec Z. Grosser, gestreifter Wintertaubling.

171. Poljski gospod J. Polnischer, gestreifter Herrenapfel.

172. Francozka rozica J. Franzosischer Rosenapfel.

173. Plevnik J. Sommerleiner.

174. Nadnjik J. Hoffnungsapfel.

201. Rudeči cazek L. Rother-Herbststrichapfel.

202. Tulipan L. Tulpenapfel.

203. Kralj Marko L. Sommerkönig.

204. Pisani stric J. Gestreifter Sommercousinot.

205. Veliki česki cvetnjak L. Grosser bohmischer Sommer-Rosenapfel.

206. Rudeče maslo Z. Rother Markapfel.

207. Cimetnik pisani L. Gestreifter Sommer-Zimmetapfel.

208. Lepo ljubo, bodi moj J. Rother Liebesapfel.

209. Ognjeni stric L. Gelammter, fruher Sommercousinot.

210. Lorenček J. Lorenzapfel.

211. Poletni venec J. Sommer-Kronapfel.

212. Beli breskovec L. Weisser Sommer Pirsichapfel.

213. Rudeči Apolonček Z. Rother Apollo.

214. Beli, angležki dišeček Z. Weisser engl. Gewurzapfel.

215. Angležki škerlatek L. Engl. scharlachrother Sommerpeping.

216. Beli anglezki karlin J. Weisser engl. Carolin.

217. Rožnek L. Calvillenartiger Sommer-Rosenapfel.

218. Cimetnik zimski Z. Zimmetartiger Winter-Kronapfel.

219. Beli borsan, ali boršic Z. Weisser Borsdorfer.

220. Zgodnji muškatnik L. Fruher Muscatnussapfel.

221. Karlomovšček L. Charlamovski.

222. Sofinček sladki, moj prijatel L. Sophiens susser Rosenapfel.

223. Ribnikar J. Teichzugsapfel.

224. Pisana rožica L. Bunter Sommerroschen.

225. Sivka rumena L. Gelber Lavendelpeping.

226. Tirolec Z. Tyroler Rosenapfel.

227. Pisani rajsček Z. Gestreifter Winter Paradiesapfel.

251. Kisli rambor Z. Saurer Winterrambour.

252. Rudeči kardinal J. Rother Kardinal.

253. Zimski rambor Z. Winter rambour.

254. Veliki faron J. Grosser, rother Faros.

255. Zeleni sircek J. Gruner Kaseapfel.

256. Renski, pisani rambor Z. Rheinischer, gestreifter Winterrambour.

257. Anglezki rambor J. Englischer Prahlrambour.

258. Veliki Nasovan J. Grosser Nassauer.

259. Rudeči rambor Z. Rother Winterrambour.

260. Car Aleksander J. Kaiser Alexander.

261. Peter Janže L. Peter Jansens Sommerapfel.

271. Lotrinski rambor J. Lothringer Rambour.

272. Poterpeči terdinek Z. Langdauernder rother Hartapfel.

273. Rudeči poletni rambor J. Rother Sommerrambour.

274. Veliki rambor, (teži 1 runt) Z. Grosser Rambour.

275. Veliki vinek Z. Grosser rother Weinapfel.

276. Ulmeček J. Ulmerapfel.

277. Beli kardinal J. Gelammter weisser Kardinal.

278. Korliček Z. Carlsapfei.

279. Turk Z. Turkischer Bund.

280. Veliki Šmant Z. Grosser Schmantapfel.

281. Višnjevi kardinal J. Violetter Kardinalsapfel.

282. Rijavi sirček J. Brauner Sommerkasapfel.

283. Tulipni kardinal J. Tulpencardinal.

284. Veliki mogol Z. Gross-Mogol.

285. Zlatolasec Z. Goldharchen.

286. Holandski vinek J. Gestreifter hollandiscker Weinapfel.

287. Beli, pisani sirek L. Weisser, gestreifter Sommerkasapfel.

288. Pražan J. Bunter Prager.

289. Zimski kardinal J. Blaurother Winterkardinal.

290. Benečan Z. Venetianer.

291. Prošt Z. Probsteiapfel.

301. Velika angležka kraljičnja ali kosmač,(kožuh) a)[11] Z. Grosse englishe Reinette.

302. Bredzka kraljičnja Z. * Reinette von Breda.

303. Francozka kraljicnja Z. * Franzosische Edelreinette.

304. Kraljevič Z. * Konigliche Reinette.

305. Kalvilska kraljičnja Z. * Calvillartige Reinette.

306. Babulja Z. Weiberreinette.

307. Harlemska kraljičnja Z. Harlemer Reinette.

308. Anglezki zlati pepinek Z. * Englischer Goldpeping.

309. Sorgolet Z. Reinette von Sorgoliet.

310. Zlatnek Z. Goldzeugapfel.

311. Šampan Z. Champagner-Reinette.

312. Pikasta kraljičnja Z. Punctirte Reinette.

313. Citronek Z. Citronenreinette.

314. Norman J. Normannische Reinette.

315. Marcipan J. Marcipanreinette.

316. Možak J. Character-Reinette.

317. Zelena kraljičnja * Z. Grune Reinette.

318. Lunevilján Z. Reinette von Luneville.

319. Sladkor rumeni Z. * Gelbe Zuker-Reinette.

320. Zeleni sviliček Z. Grune Atlas-Reinette.

321. Beli voščenek Z. Weisse Wachs-Reinette.

322. Posterevnek zgodnji J. Fruhe, rothgeleckte Markreinete.

323. Zgodnji dišiček rumeni J. Fruhe, gelbe Gewurzreinette.

324. Bela jesenska kraljevič J. Wahre, weisse Herbstreinette.

325. Zlata kraljičnja J. Goldgelbe Sommerreinette.

326. Voliski limonček J. * Wolliser Limonenpepiog.

327. Bela, antiliska kraljičnja L. Weisse antillische Winterreinette.

328. Kuhar J. Kuchenreinette.

329. Bela, portugaljska kraljičnja Z. Weisse. portug. Reinette.

330. Pariški ramborski kosmač J. Pariser Rambourreinette.

331. Franklin J. Franklin’s Goldpeping.

332. Zlati Hugo J. Hughe’s neuer Goldpeping.

333. Bela normanska vinska kraljična (nar boljši za jabelčevec) J. Weisse norm Son.

334. Rumeni, angležki pepinek J. Gelber, englischer Winterpeping.

335. Medenek J. Honigreinette.

336. Svetlio Z. * Glanzreinette.

337. Špencer Z. Spencer’s Reinette.

338. Zlati hruščevar, (parmene) J. Fruhe Goldparmäne.

339. Klarevaljska kraljičnja Z. * Reinette von Clareval.

340. Zeleni severnik Z. Englische grune Nordreinette.

341. Maškon Z. Mascons harte, gelbe Glasreinette.

342. Veljar Z. Weliers Eckenhagener.

343. Bela, angležka kraljičnja Z. Weisse, engl. Winterreinette.

344. Midel Z. * Reinette von Middelburg.

345. Kredov kutnar Z. Crede’rs Quittenreinette.

346. Francozki kutnar Z. Franzos. Quittenreinette.

347. Nigapara Z. Neuer, engl. Nonpareil.

348. Gazdonek Z. * Gaesdonker Goldreinette.

349. Sladki Nane Z. Susser Nanzhausler.

350. Mali Z. Zwergreinette.

351. Dilek Z. * Diel’s Reinette.

352. Škof Z. * Bischofs Goldapfel.

353. Pisani zlat J. Geleckter Goldapfel.

354. Kivanski dobriha Z. * Kästliche von Kiew.

355. Beli kentan Z. Weisser, kentischer Peping.

356. Sinopan Z. Gelber von Sinope.

357. Počivan L. Feyerabends Tafelapfel.

358. Mihov stric Z. Oheim Michael’s Reinette.

359. Ingestrin L. Gelber Peping von Ingestric.

361. Jurski vojvoda Z. Herzog von York.

365. Hildhajmec Z. Hildesheimer gelber Winterpeping.

366. Španjolec Z. * Gelbe, spanische Reinette.

401. Karmelit Z. Carmeliter-Reinette.

402. Podolgovata rudeče-zelena kraljičnja ali kosmač Z. * Lange, rothgestreite, grune Reinette.

403. Valjún Z. Weillunger.

404. Beli pepinek Z. Weisser Peping.

405. Rudeči boršan ali boršic a)[12] Z. Rother Borsdorfer.

406. Žlahni boršic Z. * Edler Winterborsdoror.

407. Jesenski boršic J. * Herbs tborsdorfer.

408. Angležki hruščevar J. Englishe Birnreinette.

409. Muškatnik Z. * Muscat-Reinette.

410. Cvetlin Z. Langer Belleleur.

411. Rožica Z. Rosen-Peping.

412. Borsovaska kraljičnja Z. Borsdorfer-Reinette.

413. Rudečugec Z. Rothe Herbstreinette.

414. Posterv Z. Forellen -Reinette.

415. Svat Z. Hochzeit-Reinette.

416. Rozmarinček J. Rosmarin-Reinette.

417. Čebular Z. Zwieb el borsdorfer.

418. Lutranski škof J. * Superintendenten-Reinette.

419. Pisani hruščevar h. Gestreifte Sommer-Parmene.

420. Česki boršic Z. Gestreifter bohm. Borsdorfer.

421. Rudeči zmenek Z. Rothe Bastard-Reinette.

422. Rudečkasta kraljičnja L. Rothgestreifte Sommer-Reintette.

423. Rudeči kentan Z. Rother, kentischer Peping.

424. Mali cvetlin, ali brabančan Z. Kleiner Brabanter Belleleur.

425. Šipnik Z. Scheibenreinette.

426. Rudečkasti dišeček J. Rothgestreifte Gewurz-Reinete.

427. Rudeček Z. * Rothliche Reinette.

428. Langtonov dobrin J. Langton’s Sondergleichen.

429. Škarlatni hruščevar L. Engl. scharlachrothe Parmane.

430. Pisani kapendu Z. Gestreifter Capendu.

431. Holandski cvetlin Z. Rother, hollandischer Beloleur.

432. Ribston Z. * Flibston’s Peping.

433. Pompelj Z. Pomphili’as rother Reinette.

434. Čopek Z. Englische Buschel-Reinette.

435. Zeliščan Z. * Kräuter-Reinette.

436. Mali terdinek Z. Engl. kleiner Steinpeping.

437. Kraljevi hruščevar Z. Engl. Königs parmane.

438. Lisasti kratkopecelj J. Engl. gestr. Kurzstiel.

439. Multec Z. Multhaupt’s Carmin-Reinette.

440. Tirolec Z. Tyroler Peping.

441. Sladki pepinek Z. Susser Pepings-Reinette.

442. Barcelonček Z. * Barceloner Parmane.

443. Mandelnik Z. * Diezir’s rothe Mandel-Reinette.

444. Lovnik Z. Van der Lov’s Reinette von Niers.

445. Pókavec Z. Guckenbergcr Krachapfel.

446. Niman J. Niemanns rothe Reinette.

447. Ploščnik Z. Platte, gestr. Winter-Reinette.

448. Bavman Z. Baumanns rothe Reinette.

449. Višnjevec Z. * Violette Winter-Reinette.

450. Kri Z. * Schwarze’s Blutreinette.

451. Lovan Z. * Loans Parmane.

452. Sladko dobro Z. Leckerbissen.

453. Stajnec Z. Stein’s rother Winterpeping.

454. Knajtec Z. Kneigth’s Peping.

455. Fuks Z. Fox Reinette.

456. Združnik Z. Knackreinette.

457. Angležki rudeči hruščevar Z. * Engl. rothe Winterparmane.

458. Angležki limonek Z. * Engl. rothe Limoniereinette.

459. Monmorenek Z. Reinette von Montmorenci.

501. Rumeni kosmač Z. Spate, gelbe Reinette.

502. Francozki kosmač Z. * Echte, graue, franzos.

503. Karpentin Z. Reinette, Carpentin.

504. Jesenski kožuh J. Graue Herbstreinette.

506. Rumeni barček J. * Gelber Fenchelapfel.

507. Kratkopecelj sivi Z. Grauer Kurzstiel.

508. Damazon Z. Reinette von Damason.

509. Kupica sivo rudeča Z. Rothgraue Kelchreinette.

510. Zlati barček J. Goldartiger Fenchelapfel.

511. Spitaljček Z. * Engl. Spitals-Reinette.

512. Lidejnkton Z. Leadington’s grauer Peping.

513. Parkavec Z. * Parkers grauer Peping.

514. Zgodnji diščcek J. Fruher, engl. Gewurzpeping.

515. Portugeški kožuh Z. Graue, portug. Reinette.

516. Overnján Z. Reinette von Auvergne.

517. Menonin Z. Menonisten-Reinette.

518. Flanderčan Z. Grauer, landrischer Peping.

519. Cimetnik Z. * Zimmet-Reinette.

520. Sizek Z. * Zitzen-Reinette.

521. Dišeči dimec Z. Engl. gewurzhafter Russet.

522. Žabica Z. Krotenreinette.

523. Angležki kožuh J. Engl. graue Herbstreinette.

551. Radovan Z. * Triumph-Reinette.

552. Mali kaselnik Z. Kleine Casseler Reinette.

553. Orlean Z. * Reinette von Orlean.

554. Francozki zlatnik Z. * Franzos. Goldreinette.

555. Zlati zamorec Z. Goldmohr.

556. Holandski zlatnik Z. * Holland, Goldreinette.

557. Krona Z. * Kronen-Reinette.

558. Novi Juri Z. * Newyorker-Reinette.

559. Kraljevi kratkopecelj Z. * Konigl. rother Kurzstiel.

560. Lovan J. Van der Loan’s Goldreinette.

561. Zlati angl. hruščevar Z. * Engl. Winter-Goldparmane.

562. Granat Z. * Engl. Granat-Reinette.

563. Rudeči kratkopecelj Z. Rosenfarbiger Kurzstiel.

564. Raboveo Z. Holland, grauer Rabau.

565. Monček Z. * Van Mons Goldreinette.

566. Ulnar Z. * Ullners Goldreinette.

567. Kraljevin Z. * Konigs-Reinette.

601. Zimski pisanec Z. Winterstreiling.

602. Beli Matan Z. Weisser Matapfel.

603. Rijavi Matan Z. Brauner Matapfel.

604. Beli rabovec L. Weisser Sommer-Rabau.

605. Francozka knežnja Z. Franzos. edler Prinzessinapfel.

606. Pisani kostanjevec Z. Grosser, gestr. Kastanienapfel.

607. Kraljevi pisanec Z. Königl. Streiling.

616. Kneževec Z. Prinzessinapfel.

617. Rudeči pisanec, tri leta terpi Z. * Rother drei Jahre dauernder Streiling.

631. Veliki bob Z. * Grosser rhein. Bohnapfel.

632. Mali bob Z. * Kleiner rhein. Bohnapfel.

633. Sveti Jožef Z. Gestr. Josephsapfel.

641. Nadvojvoda Z. Erzherzogsapfel.

642. Steklo Z. Fachinger Glasapfel.

643. Mozelan L. Moselaner.

651. Kervavnik Z. Blutapfel.

652. Veliki kamničan Z. Grosser Wintersteiner

653. Zgodnja sivka L. Fruher Lavendelapfel.

654. Kraljica Ludovika J. Konigin Louisensapfel.

661. Minih Z. Ordensapfel.

671. Zeleni knez Z. Gruner Furstenapfel.

672. Rudeči Stetin Z. Rother Stettiner.

673. Apek Z. Api.

674. Voščenek Z. Wachsapfel.

675. Tafelnik beli Z. Weisser Winter-Tafelapfel.

676. Rumeni Štetin, čebúlar J. Gelber Herbststettiner.

677. Moštnik Z. Mostapfel.

678. Lepa Mina Z. Schoner Marienapfel.

679. Zimski Štetin Z. Gelber Winterstettiner.

681. Kempeljnov Pavlinek Z. Kempels Pavliner.

691. Rusovski steklenec Z. Russischer Glasapfel.

692. Beli jesenski tafel J. Weisser Herbst-Tafelapfel.

693. Česki rudečopecelj Z. Rossiers bohm. Rothstiel.

694. Rumeni vinek Z. Rostels gelber Weinling.

695. Meklograjšec Z. Gelber Meklenburger.

696. Rudeči Cimetnik J. Rother Herbst Zimmetapfel.

697. Veliki rajšček Z. Grosser, rother Winter-Paradiesapfel.

698. Zeleni kartuzian L. Gruner Sommer-Karthauser.

V velikem sadišču kmetijske družbe v Gradcu so še druge nove jabelka, ki v letu 1828 niso bile še v navadno red zapisane, ki se pa ondi ravno tako, kakor poprej imenovane dobé. Križ pomeni visoko drevo.

1. Nadvojvoda Janez. Erzherzog Johann.

2. Lepotin. Ornement de la table.

3. Višnjevi kalvil. Calville bleue.

4. Bogdan. Calville Theodore.

5. Zalek. Rouge superbe.

6. Zlat: Harvej. Golden Harvey.

7. Velington, lep in dober. Wellington, grosse sohone Frueht.

8. Ludovika. Reinette Louise.

10. Barcelonski hruščevar. Barcelona Pearmain.

11. Rudečuhar. Red Quarrington.

12. Rus (zelo lep). Foxley Russian Apple, sehr schon.

13. Keri pepinek. Kerri Pippin.

14. Ribston. Neuer Ribstons Pippin.

15. Rogač (cvete po kresu.) Corniki july Flower.

16. Vprečnik. Travers Apple.

17. Margil. Margil.

18. Rudeči pepinek. Embroi de red Pippin.

19. Rijavec. Pomme Brown †

20. Vbožec. Calville bosc. †

21. Nuhujic. Tardive Nuhuis. †

24. Gospa Johana. Dame Jeannete.

25. Dukenik. Peppin Duquesne.

26. Egermon. Eggermont, Calville reinette. †

28. Knežinja Ana. Princesse Ane. †

29. S. Bernard. Reinette Bernarde.

30. Škotičan. Scott Apple. †

31. Rijavi pepinek. Peppin brun. †

33. Kivan. Kews peppin. †

34. Degúr. Reinette Degur.

35. Rampek. Pomme de Ramp.

36. Posveščenek. L’ inauguration.

37. Slitingar. Sligtinger †

38. S. Mihel. St. Michael.

39. Dobro zeleno. Verte bonne. †

40. Oče Lir. Pere van Lier †

41. Kostanjevec. Kasteleyns Apple †

42. Malo zalo. Petit magiflque.

43. Kulmovec. Reinette Culmee. †

44. Progec. Reinette taohetée. †

45. Beli pepinček. Pepin bleue. †

46. Novi pepinček. Pepin nouveau. †

47. Beli cvet. Belle leur blanche. †

48. Novi kratkopecelj. Courtpendu nouveau. †

49. Svetličič krasni. Calville eclatante. †

50. Zelenko. Belle verte. †

51. Stepenec. Rouge lagelee.

52. Černe. Reinette noire.

53. Angeljčik. Pomme de l’ ange.

54. S. Augustin. Pomme Augustine. †

55. Snežik. Calville blanc de neige. †

56. Dotur. Dowtour Peppin. †

58. Rudeči ingestrin. Red Ingestrie Pippin. †

59. Kočiček. Cockle Pippin. †

60. Rudečak. Rouge superbe. †

61. Zgodnji pisanec. Echter fruher Winterstreiling.

62. Sodčik. Fasschenformiger Apfel.

63. Prepovedani sad janominski. Verbothener Apfel aus Janominisch.

64. Češki jagodnik. Bohm, Erdbeerapfel.

65. Janezek. Hanns Klachel (Calville). †

66. Malniček. Gemeiner Himbeerapfel.

67. Najgebavarjev maljniček. Neugebauers Himbeerapfel.

68. Sladín. Honigapfel.

69. Stranak. Stranac †

70. Ingver. Ingwerapfel.

71. Bela češka punca. Weisser böhm. Jungfernapfel.

72. Cesar. Kaiserapfel.

73. Kobel. Cobeille.

74. Česki polh. Bohm. Siebenschlafer. †

75. Jeternik. Leberapfel.

76. Platničkar. Leinwandbleicher. †

77. Malvazí. Malvasier.

78. Nunca. Nonnenapfel. †

79. Česki ploščak. Böhm. schöner Plattapfel.

80. Česka kraljičnja. Dauerhafte, grüne böhm. Reinette.

81. Zeleni nemški dišeček. Grune Leipziger Gewurzreinette.

82. Olijecan. Olieza, platte Reinette.

83. Rusovski kosmač. Russische rothe Reinette. †

84. Voldičar. Woldizer Reinette. †

85. Rudeček. Rothling. †

86. Česka rožica. Böhm. Winterrosenapfel.

87. Plitvik. Shalowy. †

88. Česke violice. Böhm. Veilchenapfel. †

89. Jaromin. Jaromin’scher Weinapfel. †

90. Blagoslovljenec. Gesegneter, blaubetufter Winterapfel.

91. Česki hruščevar. Bohm. Birnapfel.

92. Sajdler, brez cvéta. Seidlers Apfel ohne Blüthe †

93. Frankenštajnar. Frankensteiner. †

94. Izluščenek. Enthülseter Apfel. †

96. Vindzorček. Reinette von Windsor.

97. Velíkan. Grosser guter Apfel.

98. Karolina Avgusta. Caroline Auguste. †

99. Pisana rožica. Gestreifter Rosenapfel. †

100. Vinek. Weingarling.

101. Kaša. Griesapfel.

102. Kiseljček. Rother Säuerling.

103. S. Florjan. Florianer Mostapfel.

117. Vislingar. Wieslingerapfel. †

104. Visoki borsovec. Hoher Winterborsdorfer.

106. Župan, (prelepo). Praesident.

110. Angležki hruščevar. Parmaine d’ Angleterre.

111. Pradek (prezalo). Praddik nonparcil.

112. Padlek (dobro). Padleg’s Pippin.

115. Korneljček. Ashmeads Kornel.

116. Kravji gobec. Muso di bue.

119. Tiroljski beli rožmarin. Weissar Tyroler Rosmarinapfel.

122. Oljnik. Der gemeine Oehlapfel.

123. Veliki sladki oljnik. Grosser sehr süsser Oehlapfel.

124. Rudeči progec. Rother, fleckiger Apfel.

141. Spodnjih dežel pepinek. Niederländer Goldpepping.

146. Orehek. Nussapfel.

147. Veliki Očak. Der grosse Vaterapfel.

148. Žafran. Safranapfel.

149. Maček. Franzkater.

151. Binkuštnik. Plngstapfel.

152. Sivka. Lavendelapfel.

2. Imena jabelk, ktere na Krajnskem rastejo,

in se jih nekaj na sadišču krajnske kmetijske družbe v Ljubljani na Poljanah najde, druge pa pri posameznih sadjarjih. Nekaj jih je že spredaj imenovanih.

Zvezdice pomenijo posebno vrednost ali žlahnost, dve zvezdi veči, tri zvezde nar veči žlahnost. Versta in število ste po razstavi v Ljubljani 1847.

1. Adventnik. Adventsapfel. *

2. Alantek. Alantapfel.* * *

3. Apček, černi. Schwarzer Api. * *

4. — rudeči. Rother. * *

5. — zeleni. Grüner. *

6. Svilnik zeleni, zimski. Grüner Winter Atlasapfel. *

7. Avdakarček rumeni. Gelber Audacker. * *

8. — zeleni. Grüner. *

9. Belc. Weissapfel. *

10. Lepi cvetek rudeči. Holländischer rother Belleleur. * *

11. Renski bob debeli. Grosser rheinischer Bohnenapfel. * *

12. Car Aleksander. Kaiser Alexander. * *

13. — debeli. Grosser gestreifter Kaiserapfel. * *

14. — zeleni. Gruner. *

15. Citronek. Citronatapfel. * *

16. Čebular rudeči, (rad gnjije še na drevesu). Rother Stettiner. * *

17. Deklica, debela. Grosser Jungfernapfel. * *

18. Dvojček plošnjati, rumeni. Platter, gelber Zwillingsapfel. * *

19. Majsnarjev dišeček. Meissners Würzapfel. * *

20. — rumeni. Gelber. *

21. Faron rudeči. Grosser, rother Herbst-Faros. * *

22. Golobček beli jesenski. Weisser, gerippter Herbst-Täubling. * *

23. — beli zimski. Meyer’s weisser Täubling. * *

24. — beli poletni. Weisser Sommer-Täubling. * *

25. — kraljevi. König. Taubling. * *

26. — kervavi, zimski. Blutrother, Winter-Täubling. * * *

27. — rožni. Rosenfarbiger * *

28. — rudeči jesenski. Rother Herbst-Taubling. * *

29. — rudeči zimski. Rother Winter-Taubling. * * *

30. — sladki rudeči-pisani. Süsser, rothgestreifter. *

31. Grafeštajnar. Gräfensteiner. * * *

32. Štrucelj, (guldar), angležki beli. Weisser, englischer Gulderling. * *

33. — kutni. Quittenartiger. * *

34. — lotrin. Lothringer, bunte. * *

35. — nemški. Deutscher. * *

36. — španjski, pisani. Gestreifter Spanischer. * *

37. — rudeči. Rother * *

38. — rumeni. Gelber. * *

39. — rumeni angležki. Gelber Englischer. * *

40. — zeleni dolgi. Langer grüner. * *

41. — zeleni pisani. Grüner gestreifter. *

42. — sladki. Süsser. *

43. Holandek beli. Weisser Holländer. *

44. — sladki. Süsser. *

45. Šlezviški jagodnik. Schleswiger Erdbeerapfel. * * *

46. Janežnek, rudeči, pisani. Rother, gestreifter Anisapfel. * *

47. Jeruzalemec. Jerusalemsapfel. * *

48. Rivček, kalviljček, beli, jesenski. Weisse Herbst-Calville. * *

49. — laški, zimski. Weisse, ital. Winter. * * *

50. — beli, voščenek. Weisse Wachs-Calville. *

51. — Egermonski. Eggermonts. * *

52. — Mensfeldski. Mennsfelder. * * *

53. — pisani jesenski. Gestreifte Herbst. * *

54. — pisani jesenski rudeči. Rothe, gestreifte Herbst. * * *

55. — pisani rumeni. Gestreifte gelbe. * *

56. — rožni. Rosenroth. * * *

57. — rožni zgodnji. Fruhe Rosen. * *

58. — rudeči jesenski. Rothe Herbst. * *

59. — rudeči jesenski janeznek. Rothe Herbst-Anis.* *

60. — rudeči poletni. Rothe Sommer-Calville. * *

61. — rumenek. Gelbe. * *

62. — zgodnji voščenek, beli. Frihe Wachs. * *

63. — Turk. Turken. * *

64. Kardinal pisani. Gestreifter Cardinalsapfel. * *

65. — rudeči. Rother. * *

66. — rudeči, tulipni. Rother, Tulpen. * *

67. — tulipnik. Tulpen. * * *

68. Angležki beli karlin. Weisser engl. Carolin. * * *

69. Kartuzjan, rumeni, zimski. Gelber, Winter-Karthauser. * *

70. Klopotec pisani rudeči. Roth gestreifter Schlotterapfel. * * *

71. — pisani valjar. Gestreifter Walzen. *

72. Francozki kmet. Franzos. Wirthschaftsapfel. *

76. Knezak zeleni. Gruner Furstenapfel. * *

74. — pisani. Gestreifter. * * *

75. Kosamač, ali kožuh (Rajnete, kraljičnja), angležki beli. Weisse engl. Reinette. * *

76. — antiliski beli. Weisse Antilische. * *

77. — Bavmanov rudeči, zimski. Baumanns rothe Winter.* * *

78. — beli poletni. Weisse Sommer. * * *

79. — berolinski. Berliner. * *

80. — brabanski rijavi sladki. Brabanter graue süsse. * *

81. — Sizek. Zitzen. * * *

82. — cimetnek. Zimmetfarbiger. * * *

83. — drobni sivec. Kleine graue. *

84. — francozki kutni. Französische Quitten. * * *

85. — francozki zlato rumeni. Französische goldgelbe. * * *

86. — granatni angležki. Englische Granat. * * *

87. — Karpentinov drobni. Kleine Carpentin. * *

88. — kraljevi. Königs. * * *

89. — Majsnarjev rijavi atlantni. Meissner graue Atlant. * *

90. — Maskonec terdi rumeni. Maskons harte gelbe. * *

91. — mačeradasti. Hierogliphen. * * *

92. — Montfortski sivi. Montforts graue. * *

93. mašancgar. Borsdorfer. * *

94. mrežasti jesenski. Gestrickte Herbst. * *

95. limonni. Limoni. * * *

96. lotrinski. Lothringer. * *

97. parižki ramborjevec. Pariser Rambour. * * *

98. pikasti. Getupfelte. ***

99. pisani jesenski. Gestreifte Herbst. * * *

100. ploščati rumeni. Gelbe platte. * *

101. plošnjati. Platte. * *

102. plošnjati pisani. Gestreifte platte. * *

103. podolgasti rudeči pisani. Lange rothgestreifte. * *

104. Kosmač poletni rudeči. Rothe Sommer. * *

105. — portngeški rijav*. Portugiesische graue. * * *

106. — postervni. Forellen. * *

107. — Ramborjev. Rambour. * *

108. — rudečkasti. Rothliche. * * *

109. — rudeči. Rothe. * * *

110. — rudečopisaui zeleni. Lange rothgestreifte grüne. * *

111. — sivec jesenski. Graue Herbst. * *

112. — sivec jesenski zeleni. Graue grüne Herbst. * *

113. — siveo zimski. Graue Winter. * * *

114. — rumeni. Gelbe. * *

115. — rumeni jesenski. Gelbe Herbst. *

116. — rumeni sladkorni. Gelbe Zucker. * * *

117. — zlatorudečkasti. Goldrothe. * * *

118. — zlatorumeni. Goldgelbe. * * *

119. — zlatorumeni, sladki poletni, Goldgelbe susse Sommer. * *

120. — zeleni angležki. Grüne Englische. * * *

121. — zeleni jesenski. Grüne Herbst * * *

122. — zeleni sladki. Grüne süsse. *

123. — zgodnji rudeči. Rothgeieckte Markreinette. * * *

124. — zelenkasti sivi. Grüne graue. *

125. — velikomuhasti rudeči. Rothgraue Kelch. * * 126. Kutnar angležki zimski. Englischer Winter-Quittenapfel. * *

127. Limončar sladkorni. Zueker-Limoni apfel. *

128. Malinčar Harlemski rudeči. Harlemer rother Himbeerapfel. * *

129. — Majsnerjev jetrorudeči. Meissner leberrother. * *

130. — podolgasti rudeči. Langer rother. * *

131. — poletni. Sommer. * *

132. — rudeci. Rother. * *

133. — rudečorjavi. Rothbrauner. * *

134. — sivec jesenski. Grauer Herbst. *

135. Matan beli pisani. Weisser gestreifter Matapfel. *

136. — dimasti. Brauner. *

137. Mosancgar černi. Schwarzer Borsdorfer. *

138. — jesenski. Herbst. * *

139. — poletni. Sommer. *

140. — zeleni. Gruner. * *

141. — zimski. Winter. * * *

142. — žlahni. Edler. * * *

143. — sladki. Süsser. * *

144. Mostnik grenkljasti. Bittersüsser Cyderapfel.*

145. — grenkljasti drobni. Kleiner bittersüsser. *

146. Parmenec angležki rudeči zimski. Englische rothe Winterpärmane. * * *

147. — zimski. Winter. *

148. Pepinek angležki zlatorumeni. Englischer Gold-Pepping. * * *

149. — kerinov. Kerry. * *

150. — rumeni. Gelber. *

151. — rumeni sladki. Gelber süsser. *

152. — zlati. Gold. * * *

153. — sladki jesenski. Süsser Herbst. *

154. Pisanec Bazeljski plošnjati. Baseler platter Streiling. * *

155. — beli poletni. Weisser Sommer-Strichapfel. * *

156. — litiharski ploščak. Lütticherplatte. * *

157. — Minasov. Minas. *

158. — pravi zimski. Echter Winter. *

159. — rožni žlahni. Edler Rosen. * *

160. — rudeči dveletni. Rother zwei Jahr dauernder. * *

161. Pisanec rudeci savmograski. Schaumburger pur pur. *

162. — zimski. Winter. *

163. — zimski zlatorumeni. Winter goldgelber.*

164. — zlatorumeni drobni zimski. Kleiner Winter goldgelb. * *

165. — sladki. Süsser. *

166. — ternaški. Von Ternate. **

167. Knežnek. Prinzessinapfel. *

168. — francozki žlahni. Französischer edler. * *

169. — žlahni. Edler. * * *

170. Rambor, angležki, bahač. Englischer Prahl-Rambou-r. * *

171. — beli poletni lotrinski. Weisser Somfler-Lothringer. * *

172. — debeli. Grosser (od. Pfundapfel). * *

173. — dišeči. Wurz. * *

174. — kalvilni, rumeni. Gelbe Calvill. * *

175. — kisli zimski. Saurer Winter. * *

176. — kosmačev. Saurer Winter. * *

177. — Plejsnerjev poletni. Pleisner Sommer-Rambour * *

178. — rudeči poletni. Rother Sommer.* *

179. — rumeni jesenski. Gelber Herbst.* *

180. — zgodnji pisani. Früher gestreifter. *

181. — zimski. Winter. * *

182. Rihart debeli. Grosser Richard.* *

183. Robač angležki. Englischer Kantaapfel. * * *

184. — danski. Danziger. * * *

185. Rožčar kalvilni zimski. Calvillartiger Winter-Rosenapfel.

186. — pisani poletni. Gestreifter Sommer. *

187. — rudeči poletni. Rother Sommer. * *

188. — Soijni sladki. Sophiens süsser. * * *

189. — švabski. Schwabischer. * *

190. Rožmarinar beli laški. Weisser ital. Rosmarinapfel. * * *

191. — rudeči. Rother. * *

192. Sladkelj Majsnarjev poletni. Meissner Sommer-Zuckersussapfel. * *

193. — jesenski beli. Weisser Herbst-Sussapfel. * *

194. — jesenski pisani. Gestreifter Herbst. *

195. — rudeči pisani jesenski. Rothgestreifter Herbst.

196. Sladkornik poljski. Polnischer Zuckerapfel.

197. Sladčič dišeči pisani. Gestreifter riechender Blumensusser.

198. — pisani rožni. Gestreifter Rosen. *

199. — pisani zimski. Gestreifter Winter. *

200. Sirček holandski beli. Weisser hollandischer Kasapfel. * *

201. Škerlatnik. Purpurapfel. * *

202. Špicar Kludijev zgodnji. Cludius fruher Spitzapfel. * *

203. Špincelj beli poletni (kozinos). Weisse Sommer-Schafsnase. * *

204. — rudeči. Rothe. * *

205. — rumeni. Gelbe. *

206. — rumeni pisani. Gelbe gestreifte. *

207. — rumeni zgodnji. Fruhe gelbe. *

208. — zimski beli. Weisse Winter. * *

209. Štetinar (ali Čebular) rudeči. Rother Stettiner. * *

210. — rumeni jesenski. Gelber Herbst. * *

211. — rumeni poletni. Gelber Sommer. * *

212. — rumeni pravi zimski. Wahrer gelber Winter. * *

113. Tafelj beli jesenski. Weisser Herbst-Tafetapfel. * *

214. — beli zimski. Weisser Winter. * *

215. — rudeči. Rother. *

216. Turški turban (Turk). Turkischer Bnndapfel. * *

217. Valjarčik Ecestinski krasni. Ezestiner Prachtwalze. * *

218. Vijoličar. Veilchenapfel. * *

219. — kornelec. Cornels neuer. Ur *

220. Oskar, voščenek. Wachsapfel. * *

221. Zamurček. Mohrenkopf. * *

222. Zlatič kivski. Goldapfel von Kiew. * *

223. Zupan. Amtmannsapfel. * *

224. Mangaranec. Graoatapfel.


Tu imate zdaj, dragi Slovenci, lepo število in zali kup mnozih jabelk, izberite, ktere in kolikor hočete. Križci pomenijo visoke drevesa. V tem številu so zgodnje in pozne in srednje jabelka in mnozega pokusa in za mnogo rabo, žlahne in nežlahne, sladke in kisle in kislikaste i. t. d.

Nektere se najdejo tudi pri nas, ki niso v tem številu, ki jih ni treba imenovati, ker so znane.

Jablančiki se morajo ne več od dva čevlja globoko posaditi, ljubijo močno slinjevko, pa ne zlo gnojne zemlje. V dobri vertni parsti prezlo v les ženo in radi smoliko dobé; v zlo pusti zemlji pa tudi slabo rastejo, slabo rodé in kmalo ostaričijo. Večkratno okopovanje jim zlo hasne in rodovitnost pomnoži bolj kot gnoj. Cepijo se lahko dalje od druzih sadnjih dreves, ker pozneje muzgo dobé, in se vsako mnogo cepljenje tudi po vejah rado prime.

Za kakšno rabo da so jabelka, se lahko vé; nektere so za jabelčevec, druge za sirovo jed in za prodaj; veliko jih je, ki dolgo sirove dobre ostanejo; nektere se posušé in suhe zaležejo; vse pa so velika božja dobrota, ki nas z mnogem vžitkom razveselujejo, nam nar nedolžniši veselje dajo, nas glada varjejo in nam premoženje množijo.

11. Od hrušk.[uredi]
II. Od hrušk.

Perve hruške pri nas nekdaj so bile divje drobnice, potlej tepke in muznice, in zdaj je že veliko raznih žlahnih hrušk povsod, ki so jih naši rojaki iz večkratnega presajenja si napravili, in veliko lepih in dobrih sort iz ptujih krajev dobili.

Kako pusti so kraji, kjer sadja ni, ali pa če tudi je, je le slabo in revno, in divje sadje; in nasproti, kako veseli in prijazni so krají, kjer je dovolj lepega in žlahnega sadja, vedó tisti nar bolj, kteri pridejo iz sadjapolne dežele. Koliko dobrega in prijetnega vžitka imajo tisti, kteri imajo od pervega letnega dne do zime veliko mnozega sadnjega pridelka, in dovolj koristi in dobička, ki poslajša življenje in zaleže tako dobro kakor žito, vedó tisti, kteri sadja dovolj imajo.

Pa dasiravno je že veliko dobrega sadja pri nas, bi ga vender še lahko veliko več bilo; in se je tudi že pri nas vnelo hrepenenje po mnogem sadji, ki bi ga marsikteri rad si nasadil, ako bi vedil kje ga dobiti. Tacega sadeža bi se tudi pri nas potrebovalo, kakor ga štajarska kmetijska družba v Gradcu ima. Dokler pa tacega občnega sadeža pri nas ni, bom spet razne rodove hrušk iz štajarskega sadišča tukaj imenoval, in tiste, kterem je razširniši sadjoreja pri sercu, z raznimi rodovi hrušk soznanil, kakor sim pri jabelkih storil.

Tudi raznih hrušk je na velikem drevnjim sadišču štajarske kmetijske družbe v Gradcu že do leta 1828, večidel žlahnih plemen števila 905 bilo, ki so se na vse kraje prodajale, in se še prodajajo. Iz tega zalega sadišča bom, 1. ne vsih, ampak nekaj nar boljših in nar lepših hrušk tukaj imenoval, z imenom kakor jih tam imenujejo, in zraven po svojem ptuje imena poslovenil; naši Slovenski vertnarji naj jih potlej imenujejo kakor hočejo; in 2.hruške, ki pri nas na Krajnskem rastejo, in so bile leta 1847 v očitno razstavo v Ljubljani postavljene.

Tudi tukaj kakor pri jabelkih kaže število red hrušk v Gradcu, zvezdica posebno žlahnost, lepoto in dobroto, in čerka L. poletno, J. jesensko, Z. zimno hruško.

Nar prej pa bomo tukaj osnovo hruščevih plemen po popisu slavnega gosp. Dohnala postavili, ki takó govori:

Tisti, kteri hočejo hruške v plemena, plemena v verste (klasse) in pa v rede razdeliti, se morajo pri njih ravno tako vesti, kakor pri jabelkih, namreč da na vunanje in notranje znaminja pazijo. Vunanje znaminja so: širokost in dolgost hruške, dolgi ali kratki, suhljati ali mesnati pecelj, vèrh sadú muha v manjši ali veči jamici vrasčena, v štiri ali pet zobčikov razdeljena, zaperta ali odperta; lice gladko, grampasto, robato, zeleno, belo, rumeno, rudeče, pisano, rijavo, pikasto, pikčasto. Kader pa sád dozorí, postane belo — voščeno — zlatorumeno. Notranje znamnja so: belo, rumenkasto, rudečkasto, mehko, masleno, terdo ali pusto meso, kije ali kislega, reznega, sladkega, sladkornega, ali pa grenkljatega pokusa, pa le malo ali clo nič dišeče. Peškišče ima pet ali pa štiri predale, ki so veliki ali majhni, prostorni ali tesni, v kterih so okrogle, podolgaste, nadolgo šilaste, rijave, rijavkaste, černe, černkaste peške. Po teh znamnjih se hruške v plemena, in plemena v 6 verst, in vsaka versta v dva reda razdelé.

V pervo versto se štejejo drobne hrušice, ki so po debelosti škuršom podobne (Speierlingsbirn), ki že pred mescom kozoperskom dozorijo, so prav dobre in tudi dobro dišé. V pervi red te verste grejo muškateljce, ki so bolj ali manj rudeče in po pižmu dišé, imajo muškateljčni pokus, so malokdaj daljši kot širji, večidel so okrogle in z odperto muho. V drugi red grejo pa belice, ki so rumenkaste, zelenorumene in rumenobele, nikoli pa popolnoma rudeče, imajo belo sočnato mesó in posebni muškatni pokus, in so daljši kot širji.
V drugo versto se štejejo hruške, ki so sočnate in prav dobro dišé, ki jih ljudjé pri mizi radi imajo, so posebnega dišavnega in cimetovega pokusa; niso zlo debele in pred mescom kozoperskom dozorijo. V pervi red grejo dišečice in rudečice, ki so rudečorijavkaste, in večidel rijave ali kakor z rijo prevlečene; meso je kerhko in zlo sočnato, večidel so sladkega, ne preveč močnega, ampak prav prijetnega pokusa, ki ga dišečni pokus imenujemo, in so po velikosti širji kakor dalji, torej po navadi okrogle. V drugi red se štejejo gvirčarce, ki so mnogoverstne podobe, dobro dišé, so sočnate in imajo veliko dišave. Vse hruške tedej, ki poleti zorijo in nimajo lastnosti muškateljec, belíc, dišečic, mastenec, bergamot in pomarančnic, se v ta red štejejo.
V tretjo versto grejo kutnarce, ki so precej debele, dobrega sladkornega pokusa in po začimbi dišé, pa vender niso takó dišavnega pokusa, kakor poprejšnjih dveh verst, so koristne te hruške so bolj terdega mesá, ki se v ustah ne razstopé, so pa vender sočnate in dobrega pokusa, večidel bolj dolge kokor široke; po dobroti so perve za maslenikami. V drugi red se štejejo salnice, tudi mnogoverstnih podob, srednje debelosti, sočnate, imajo muzgasto ali salnato mesó, v dobroti so pa perve za knakarcami.
V četerto versto štejemo nešpljarce mnogoverstnih podob in debelosti, so posebno sočnate hruške in v jeseni zorijo, in so, če nekoliko časa ležé, dobro jedne. V pervi red se štejejo puternice, ki so popolnoma sočnate in mehkega in prav dobrega pokusa, ki se brez vsega hrustanja v ustih raztopé, in so večidel z rijavo kožico ali z rijavimi pikami obdane; so zimske in jesenske. V drugem redu so maslenke in in sladkor nice, ki v ustih hrustajo in so poletne, jesenske in zimske.
V peto versto se štejejo jabelčnice, ki so večidel okrogle in srednje debelosti, kader zrele postanejo, imajo rumeno ali rumenkasto kožico, mesó kerhko, prijeten duh in dober pokus. V pervem redu so bergamote, okrogle ali ploščate, imajo manj ali bolj rijavo kožico, krepko, pa vender sočnato sladkodišeče in muškateljno mesó. V drugim redu so pa pomarančnice; te hruške so okrogle, imajo neravno, svetlo gladko kožico kakor pomoranče ali citrone in na pol raztopljivo sočnato mesó, s posebnim pižmovim pokusom.
V šesto versto štejemo butence, ki so malokdaj sirove dobre za jéd, imajo po navadi pusto in terdo mesó, in so le zimske hruške, ki se le za jesih, vino in kuho porabijo. V pervi red štejemo funtnice ali libernice, ki so nar debeljši med vsimi hruščevimi pleméni. V drugi red štejemo pa moštnice in vinčnice, ki imajo kerhko, osušno mesó, so drobnejši od funtnic, in posebno dobre za hruščevec.
1. Imena hrušk v Gradiškem središču.
a) Maslenke.

1. Rudeča maslenka bergametka J. Rothe Bergamotte.

2. Jesenska J. * Herbstbergamotte.

3. Zelena pastirka Z. Grüne, langstielige Winterhirtenbirne.

4. Ambra zimska Z. * Wahre Winterambrette.

5. Budžika (zlo lepa in dobra) Z. * Bergamotte von Bugi.

6. Hildhajmka L. Hildesheimer Bergamotte.

51. Švajcarca J. *. Schweizerbergamotte.

52. Krasana Z. * Crasanne.

53. Bela maslenka J. Weisse Herbstbutterbirne.

54. Tehantovka J. Graue Dechantsbirne.

55. Motovka J. * Wildling von Motte.

56. Poletna ambra L. Sommerambrette.

57. Zelena sladkurka J. * Grune Herbst-Zuckerbirne.

58. Jesenska maslenka J. * Rothe Herbstbutterbirne.

59. Velika muškateljka Z. Grosse Wintermuscatbirne.

60. Nemška muškateljka Z. Deutsche Muscateller.

61. Nagoritka J. * Herbstbirne ohne Schale.

62. Zgodnja Švajcarca L. * Fruhe Schweizerbergameite.

63. Sveta Majdalena L. * Grüne Sommermagdalene.

64. Velika maslenka bergamotka L. Grosse Somaerbergamotte.

65. Poletna tehantovka L. * Sommer-Dechantsbirne.

66. Kajenka J. * Parfumirte Herbstbirne.

67. Sladka Tolsdujka J. Tolsduyns grime Herbst-Zuekerbirne.

68. Sladka Tertolenka J. Van Tertolens Herbst-Zuckerbirne.

69. Lovka Z. Jagdbirne.

70. Tenkopecljevka L. Fruhe dunnstielige Sommerbergainotte.

71. Salanka J. Muskirte Schmeerbime.

72. Kvintinka J. * Lansac des Quintinye.

73. Lotrinka L. Lothringer Dechanebirne.

75. Tenkakozka L. Zartschalige Sommerbirne.

76. Velika angležka L. Grosse, britanische Sommerbirne.

77. Frankipanka J. † Franchipane.

78. Jaminka Z. † Jaminette.

79. Hardeponka Z. * Hardenponts-Winter-Butterbirne.

80. Zelena pojjanka J. Pohlnische grüne Krantbirne.

81. Montinka J. Wildling von Montigny.

82. Rumenka poletna L. Gelbe Sommerbutterbirne.

83. Lahnja Z. † Ital. Winterbergamotte.

84. Sveti Silvester Z. * Winter Sylvester.

85. Zelena zimka Z. * Grüne Winterbutterbirne.

86. Jesenska tehantovka J. * November Dechantsbirne.

87. Kolmarica Z. * Prenl’s Colmar.

88. Vladnja J. * Regentin.

89. Egmontovka L. Egmont.

90. Puzaljka L. * Birn von Fusalu.

91. Stopljenka angležka L. Lange, schmelzende Britanie.

92. Poletna maslenka L. Grüne Sommerbutteraiiaie.

93. Lovarka J *. Loir’s Gewürzbirne

94. Tujinka J. * Thouin.

95. Zlata jesenka L. Feine September-Goldbirne.

96. Redkvica L. Wahre Leipziger Rettigbirne.

97. Gomanka L. Gömanns gelbe Sommerbirne.

98. Engjenka L. Enghien.

99. Dilika J. Dilien

100. Najlika J. Neil.

101. Marunka J. Marum’s Schmalzbirne.

102. Kojnik J. Chevalier.

103. Muškateljka bruslanka J. Brüsseler flerbstmuscatteller.

107. Verlanka L. Sommer-Verlain.

201. Mana J. * Mannabirne von Colmar.

202. Poletna kraljica L. Sommerkönigin.

203. Podolgovatka J. † Lange, grüne Herbstbirne.

204. Hlačnica J. Schweizerhose.

205. Mejaševka J, † Markgräin.

206. Sivka jesenska J. * Graue Herbst-Butterbirne.

207. Ternovka Z. * Winterdorn.

208. Muzeg Z. * Markbirne.

209. Jermanca Z. * Herrmannsbirne.

210. Dagoberta J. * Dagobertusbirne.

212. Sparovka L. * Sparbirne.

213. Dolga tehantovka J. * Lange, weisse Dechantsbirne.

214. Zimska maslenka J. * Winter-Butterbirne.

215. Virguljka Z. * Virgouleuse.

216. Izambertovka J. * Kleine, grüne Isambert.

217- Pikasti tern L. * Punktirter Sommerdorn.

218. Poletna sivka L. * Gute graue Sommer-Butterbirne.

219. Rumena gospoda L. Gelbe Sommer-Herrenbirne.

220. Belinka L. Deutsche, langstielige Blanquette.

221. Zelena Hogarca L. * Grüne Hogorswerder.

222. Rudeča ternovka L. * Rother Sommerdorn.

223. Minihovka L. Ordensbirne.

224. Posterveka Z. * Forellenbirne.

225. Grumkovka Z. Grumkower Winterbirne.

226. Krokarca J. Krockhals.

227. Angležka zelenka L. Engl. lange, grüne Birne.

229. Nemška koža L. Stuttgarter Geisshirtenbirne.

230. Angležka poletna maslenka L. * Engl. Sommer-Butterbirne.

231. Zeleni tern L. * Gruner Sommerdorn.

232. Normanka J. * Normännische, rothe Herbst-Butterbirne.

233. Rumena zimka Z. Lange, gelbe Winterbirne.

234. Velikonočna sladkorka Z. * Grüne Oster-Zuckerbirne.

235. Saksonka Z. * Sächsische, lange, grune Winterbirne.

236. Kapjanka J. * Capianmonts Herbst-Butterbirne.

237. Napoleonka J. * Napoleonsbirne.

238. Kalomarka J. * Calomar Herbst-Butterbirne.

239. Dilevka J. * Diel’s Buttcrbirne.

240. Omsevicovka L. Schonerts Omsewitz-Schmelzbirne.

241. Ambozovka J. * Amboise.

242. Hardenka Z. * Hardenponts spate Winterbirne.

243. Ustna mreža L. Duquesne’s Sommer-Mundnetzbirne.

247. Brugmanca J. Brugmannsbirne.

248. Car Sander J. * Kaiser Alexander.

249. Vurcarca J. Wurzer.

250. Sutmanca Z.* Soutmann.

251. Kronprinc Ferdinand Z. * Kronprinz Ferdinand von Oesterreich.

252. Smokva L. Holländ. Feigenbirne.

255. Steklenka L. Grüne Flaschenbirne.

256. Brusljanka L. * Brusseler Zuckerbirne.

257. Vatovka J. Wildlind von Vaat.

258. Vilanka L. Villain XIV.

259. Berlonka L. Berlemont.

260. Farčica L. Langstlelige Pfaffenbirne.

261. Mevritka L. Meuris.

262. Šarnevka J. * Köstliche von Charneu.

263. Amalia J. Amalia.

264. Deborstovka J. * Wildling Deborst.

266. Kalomanka zimka Z. * Calomas köstliche Winterbirne.

268. Šenlinka Z. * Schönlings Stuttgarter späte Winter-Butterbirne.

271. Sladko dobro J. *Hardeponts Leckerbissen.

272. Mariana J. * Prinzessin Mariane.

b) Pol maslenke.

401. Citronka rudeča L. Rothbackige Citronatbirne.

402. Belinka velika L. Grosse, kreiselförmige Blanquette

403. Cipronka L. † Cyprische, braunrothe Sommerbirne.

404. Rožica L. Du Hamel’s Rosenbirne.

405. Pomeranka dunajska L. Wiener Pomeranzenbirne.

406. Giranda L. Girandoux.

407. Cvetlica L. Blumenbirne.

451. Paka-Tuta J. Paka-Tutti.

453. Velika vinka L. Grosse, gelbe Weinbirne.

454. Sladka muškateljka L. * Französ. süsse Muscatellerbirne.

455. Angeljčica L. Grosse Engelsbirne.

456. Velikonočnica Z. Winter Osterbergamotte

457. Zlatica L. Seidels. langst. Goldbirne.

458. Miroslavka L. Friedrich von Preussen.

459. Kolmanka J. Kolomann.

460. Medenka J. Kreiselförmige Honigbirne

461. Lovenka Z. Lowener Zuckerbirne.

462. Rajmenavka Z. Reymenau’s.

463. Urska L. † Ursula.

501. Dimka L. * Rousselet von Rheims.

502. Brestovka L. Schmalzbirne von Brest.

503. Rudečuga sladka L. Rothbackige Sommer-Zuckerbirne.

504. Zgodnja Jermanca Z. Merlets fruhe Herrmannsbirne.

505. Kalbavka Z. Calbas.

506. Lorenčevka L. Gelbe Laurentiusbirne.

507. Rimljanka L. Römische Schmalzbirne.

508. Lepica J. Schönste Herbstbirne.

509. Velika dimka. L. Grosse Sonftnerroussolet.

510. Trobenta L. Trompette.

511. Velika punca L. † Grosse, schöne Jungfernbirne.

512. Apotekarca jesenska J. Rheinische Herbst-Apothekerbirne.

513. Rumena princesnja L. † Gelbe Sommerprinzessin.

514. Mila Lojza Z. * Gute Louise.

515. Apotekarca poletna L. † Gelbe Sommer-Apothekerbirnei

516. Francoska sivka J. Französ. gute Graue.

517. Knoksovka J. Knox.

518. Jajce L. * Beyers Meissner Bierbirne.

519. Kikovka J. † Kiks Flaschenbirne.

520. Pastirka Z. Du Hamels Hirtenbirne.

521. Oče naš L. Paternosterbirne.

522. Vretence L. Spindelförmige Honigbirne.

523. Osenka J. Königl. Wespenbirne.

524. Henrik J. Heinrich IV.

525. Holandovka L. Kanzier von Holland.

c) Vodenke.

551. Velika pome ranka L. Grosse muskirte Pomeranzenbirne.

552. Zimskna pomeranka Z. Winter Pomeranzenbirne.

566. Rijava pomeranka L. Korallenrothe Pomeranzenbirne.

567.Zgodnja dišeča pomeranka L. Frühe, wohlreichende Pomeranzenbirne.

568. Hokavka L. Van Hock’s Pomeranzenbirne.

569. Zaljka Z. Die Holde.

570. Pisanka, napolnjeno cvete Z. Gestreifte, gefüllt bluhende Birne.

571. Henkelnovka J. Henkels Schmalzbirne.

572. Marička J. Mary.

581. Poletna apotekarca L. Sommer-Apothekerbirne.

582. Lepota L. † Paradebirne.

583. Kraljev dar, ali Neapolitanka Z. Königsgeschenk von Neapel.

584. Zimska apotekarca Z. Winter-Apothekerbirne.

586. Veliki knez L. Grosse Sommer-Prinzenbirne.

587. Solnogrška J. † Salzburger von Adlitz.

588. Baronovka Z. † Baronsbirne.

589. Kavdra L. Jargonette.

590. Mala kraljica J. Vizekönigin.

591. Ditrihovka J. Dietrich’s Fläschenbirne.

593. Šaptalavka Z. Chaptal.

d) Bohi ali mokovnice, in cmarule.

601. Siva bohavka L. Graue Speck birne.

602. Veliki čep. L. Grosse, Sommer-Zapfenbirne.

603. Lepa zimka Z. Schönste Winterbirne.

605. Zimski venec Z. Winter-Kronbirne.

606. Terda Neapolitanka Z. † Harte Neapolitanerin.

607. Cmarulja Z. † Compotbirne.

Nove hruške v velikem štajarskem sadišču v Gradcu, v letu 1828 ne še v red hruškinih rodov spisane, večidel iz Francoskega dobljene žlahne plemena:

1. Estrajska nadvojvodnja. Archiduchesse d’ Autriche.

2. Anca oranžka. Anne d’ Orange.

3. Lepopoljska maslenka. Beurré beauchamp.

4. Knajtovka — — knight.

5. Virka — — Crede.

6. Bankovka — — Bank’s †

7. Jesenska gomanka — — Göman’s d’Automne.

8. Rupica — — Rouppe †

10. Jesenka — — d’ automne.

11. Ljebertovka — — Liebart †

12. Zelenka — — vert.

13. Luiza — — Louis. †

16. Kurtetovka — — Courtet.

17. Arenbergovka — — d’ Aremberg.

18. Oknica — — Ocken.

19. Lužica — — Marée. †

20. Nijeoke — — Kever, ou nonpareille.

21. Spomladnica — — Fouve de printems.

23. Bezica bela. Bezy blanc. †

24. — zimska. — d’ hyver. †

25. — poljanska— des champs.

27. Klinkardovka maslenka. Bergamotte Klinkard.

28. Kolomajka — — Coloma. †

29. Vicevka — — Vitz.

30. Dvornica — — de la cour.

31. Kresnica — — de Juin.

32. Rodivnica — — fertile.

33. Zaránavka — — de primtems.

34. Málika — — petit. †

35. Zbrisanka — — eteinte. †

36. Kverina — — queri.

37. Judovka, judnja — — Judo

38. Sterkmanca — — Sterkman’s.

39. Dobra kristjana Bon chretien. †

40. Toplenka. — rouge fondante.

41. Poljančica. — des champs. †

44. Bomontovka. Beaumont.

45. Brederodovka. Brederode.

46. Bretanjevka. Bretagne d’eté. †

47. Bronovka. Bronce Hardenpont.

48. Bodelevka. Beaudelet.

49. Volarica. Bouvier d’ automne. †

51. Berceljka. Bercelius.

52. S. Bernard. S. Bernhard d’ hyver. †

53. Pravi bron. Beurré vrai bronce.

54. Spomladnja kolomajka. Coloma (vrai) de printems.

55. Bučnica nova. Calebasse nouvelle. †

56. Boščanka. — Bose.

57. Kraljica. — Roi. †

59. Kratica. — Courtée.

60. Gričarca. — Colins.

61. Oranževka. — d’ Orange.

63. Kolmarica (silno dobra, zori grudna). Golmar Hardenpont.

64. Dorlinka. — dorlin.

65. Hribka. — von Mons.

66. Ternjevka. — epineuse.

67. Loarka. — Loir.

68. Beginažka. — de Beguinage. †

69. Kramozina. Gramoisine von Mons.

70. Kolomajka dobra. Colotna escellente.

71. Lansiški grof. Comte de Lancy.

72. Junica. Cadet de Vaux. †

73. Zelena cevka. Canelle verte.

74. Šomeljka. Chomel.

75. Karmelitka. Carmelite. †

76. Kompretka. Comprette. †

77. Sarlinka. Charlin.

78. Kapucinarca. Capucin de Louvain.

79. Karlinka. Caroline. †

80. Kopsavka. Gressane kops.

81. Tehantovka poletna. Dojenne d’été †

82. Binkuštna. — Pentecote.

83. spomladanska. — de primtems.

84. pokresna. — de Juillet. †

88. — bodavka. — Baud.

89.— zimna zelena. — vert d’ hyver.

90. — Miroslavka. Frederik.

92. Zimski David —Davy d’ hyver. †

95. Estrajski cesar. Empereur d’ Autrichc.

96. Stajenka. Fondante fine. †

97. Hostnica. — de Bois.

98. Siklerca. — Sikler.

99. Batavka.

100 Toplenka. — batave. f Fondante. †

101. — zimska. — d’ hyver.

102. — Klejevka. — Claes.

103. — Kolomajka. — Coloma.

104. — malika. — dupetit.

105. — rudcčka. — Rougemont. †

107. Frankipana. Franchipane de Gambier. †

108. Bačnica. Forme de calebasse.

110. Smokva. Figue. †

115. Sveti German. Germain.

117. Harburka. Harbour de printems. †

118. Vitovka. Jean de Witte.

119. Neznanka. Inconue Agenteau. †

122. Kestnarca. Kaestner d’ hyver. †

123. Kemenka. Kernen d’ hyver.

125. Ludvik XII. Louis XII. †

126. Leravka. Laire. †

127. Vojvoda zimski. Marechal d’ hyver.

128. Mabiljka. Mabille. †

129. Gandica. Munchen de Gand.

130. Zelena žena. Madame verte.

132. Nova kristjana. Nova Christ.

133. Nasavska zimska. Nassau d’ hyver.

134. Nasavska slava. — Ehre.

135. Mandeljnovka. Nouvelle Amande.

136. Novirka. Novir Chain.

139. Oranžka princesnja. Princesse d’ Orange.

140. Peter stric. Oncle Pierre.

141. Orsonka. d’ Ohrson.

142. Linjevka. Poire de Ligne.

144. Jesenska dišecka. Parfum de Septembre.

145. Paridanka. Paridans d’ hyver.

147. Sotešca. Passe Bose. †

148. Dober Lipe. Philippe le bon.

149. Pipinka. — de Pippin.

151. Pastirka. Pastoral d’ hyver.

152. Nova binkuštnica (neznano lepa). Nouvelle Pentecôte.

153. Tovornica (za kuharijo). Royale Tuvurn.

154. Würtenberški kralj. Roi de Würtenberg.

155. Rimski kralj. — de Rome.

157. Nagla dimka. Roussolet hatif.

158. S. Vincenc. — St. Vincent. †

159. Tevsa. — Theuss.

160. Bevna. — Beunie.

161. Volkulja. — Wolf.

164. Stepanovka. Steffens d’ été.

165. Sinklarka. Sinclair.

167. Soluograšica angležka. Salisbury.

169. Zazidnica. Sterkmans au mur. †

170. Sabinka. Sabine.

171. Jesenska sladkurka. Sucrée d’ automne. †

172. Kitajski stolp. Tour de la Chine. †

174. Debela, angležka maslenka. Dicke, engl. Bergamotte.

175. Jajčice jesensko. Eiförmige Augastbirne.

180. Duhameljka neapolitanska. Duhamels poire de Naples.

225. Binevica. Grüne Binewitzbirne.

226. Pihcljca. Pichelbirne.

227. Poljanka. Feldbirne.

228. Rudeča Piheljca. Rothe Pichelbirne.

229. Haneljka. Hanelbirne.

235. Makdonaljka. Macdonald.

236. Sveti German. Passe S. Germain.

237. Korel VI. Charles VI.

243. Maria Luiza. Marie Louise.

244. Nadvojvoda Janez. Erzherzog Johann.

251. Kapucinarsko maslo. Beurré de Capucin.

252. Grofovka. Poire de Comte.

253. Sageretovka. Sageret. †

254. Tuta. Touteuse.

257. Urbanka. Urbaniste.

259. Zakotnica zelena. Verte au Coin.

260. Poletna podolgovatka. Longue d’ été. †

261. Starinka. Des veterans.

263. Culjnovka. Van Zulen.

264. Vilika. Wilhelmine.

267. Bohovka. Speckbirne.

268. Zgodnja bunka. Prühreife Büschelbirne.

269. Sladkurka. Zuckerbirne.

288. Tepka. Mostbirne.

289. Debela tepka. Grosse, echte Mostbirne.

290. Tepka šampanjka. Ohampagner Mostbirne.

291. Acerolika. Azerolbirne.

292. Radeča redkvica. Rothe Rettigbirne.

293. Sveti Peter. Petersbirne.

294. Gospodična. Frauenbirne.

295. Siva redkvica. Graue Rettigbirne.

296. Zelena zimka. Grüne Winterbirne.

297. Čep. Zapfenbirne.

298. Marjetica. Margarethenbirne.

2. Imena hrušk, ktere na Kranjskem rastejo.


1. Ambreca prava zimska. Wahre Winter-Ambrette. * * *

2. Apotekarca dišeča poletna. Müskirte Somm. Apothekerbirne. * *

3. — jesenska rumena. Gelbe Herbst. * *

4. — poletna. Sommer. * *

5. — rajnska jesenska. Rheinische Herbst. * *

6. — zimska. Winter. * *

7. Belica debela. Grosse kreiselförmige Blankette. * *

8. Bergamota krasana. Crassane Bergamotte. * * *

9. — jesenska. Herbst. * * *

10. — rudeča. Rothe. * *

11. — siva kratkopecljevka. Graue kurzstielige. * *

12. — zgodnja. Frühe. * *

13. — zimska. Winter. * *

14. — švajcarska. Schweizer. * * *

15. Bučnica rudeča. Rothe Flasohen-Kürbisbirne. *

16. Brenta. Buttenbirne.

17. Cesar Ferdinand. Kaiser Ferdinandsbirne. * * *

18. Citronka jesenska. Herbst-Citronenbirne. * *

19. — rudečkasta. Rothbackige. * *

20. Dagobertovka. Dagobertusbirne. *

21. Tehantovka bela. Weisse Dechantsbirne. * * *

22. — poletna. Sommer. * * *

23. — rudeča. Rothe. * *

24. — siva. Graue. * * *

25. Dišečka zgodnja zelena. Frühe grüne Gcwurzbirne. *

26. Drobnica. Kleine Wirthschaftsbirne.

27. Divjakinja motovska. Wildling von La Motte.* *

28. — Montinska. Wildling von Montigny. * *

29. — šomonteljska. Wildling Chaumontel. * *

30. Dinika debela poletna. Grosse Sommer-Russelet. * *

31. — debela zimska. Grosse Winter. * * *

32. — dolgopecljavka poletna. Langstielige Sommer. * *

33. — jesenska pikasta. Punktirte Herbst. * *

34. — poletna rumena. Gelbe Sommer. *

35. — poletna zelena. Grune Sommer. * *

36. — Rajmska. Von Rheims. * * *

37. — siva jesenska. Graue Herbst. * *

38. Funtnica. Pfundbirne. *

39. Gospodična. Frauenbirne. *

40. Gosposka zimska. Winter-Herrenbirne. * *

41. Hardenpontna zimska. Winter-Hardenpontsbirne. * *

42. Jermanka. Hermannsbirne. * * *

43. Jabelčnica. Apfelbirne. 44. Jajčnica zimska. Winter-Eierbirne. * *

45. Jvanka. Erzherzog Johannsbirne. * * *

46. — Junkenca. Graue Junkenhannsbirne. * *

47. Bučnica. Calebasse Bos. * *

48. Kalviljnica, rivčica. Calvillbirne. * * *

49. Kravojnica. Platte Wirthschafsbirne.

50. Kervavka poletna. Sommer-Blutbirne. * *

51. Pokovnica. Knackbirne.

52. Prajljevka. Preuls Colomasbirne. * * *

53. Kolomajka žlahna zimska. Colomasbirne. * * *

54. Komperetka. Comperette. * * *

55. Kraljevinka zimska. Winter-Königsbirne. * * *

56. Kristnica Brusljanka dobra. Brüsseler gute Christbirne.*

57. Čnmnarca nemška. Deutsche Kümmelbirne. *

58. Kutnarca vipavska. Wippacher Quittenbirne.

59. Kvintinovka. Lasac des Quintinye. * * *

61. Lujzika prava žlahna. Wahre gute Luise. * *

62. Lovčica. Jagdbirne. * * *

63. Mana. Manabirne. * * *

64. Marjana Princeznja. Prinzessin Marianne. * * *

65. Martinovka siva. Graue Martinsbirne. * *

66. Tergovka. Marktbirne. * *

67. Mačja glava. Katzenkopf. *

68. Maslenka herbonska. Herboner Schmalzbirne. *

69. — Senertova. Schönerts Omaewitzer Schmalzbirne. * *

70. Medenka debela plošnjata. Grosse platte Honigbirne.* *

71. — Hališka rumena. Halische gelbe. * *

72. Tepka dunajska. Wiener Mostbirne.*

73. Tepka černikasta. Schwärzliche.

74. Muškateljka bela. Weisse Muskatellerbirne. * *

75. Muškateljka drobna. Kleinste *

76. — drobna dolga poletna. Kleine lange Sommer. * *

77. — drobna rumena. Kleine gelbe.

78. — jesenska. Herbst. * * *

79. poletna zelena. Grüne sommer. *

80. Napoleonka. Napoleonsbirne. * *

81. Neopolitanka. Konigsgeschenk von Neapel. *

82. Nešpljarca. Mispelbirne.

83. Ozimka angležka dolga zelena. Herbst. Englische lange grüne Winterbirne. * *

84. — dolga zelena saksonska. Sächsische lange grüne. * * *

85. — savtmanova. Sautmanns. * * *

86. Ovsenka. Haferbirne. * * *

87. Pastirka dolgopecljata zimska. Grüne langstielige Hirtenbirne. * *

88. Bunke. Venusbrust. * *

89. Pomarančnica okrogla. Runde Pomeranzenbirne. * *

90. — plošnjata. Platte. *

91. — rumena. Gelbe. * *

92. — zelena. Grüne. * *

93. — zgodnja zlatorumena. Frühe goldgelbe. *

94. — zimska. Winter. * *

95. Postervnica. Forellenbirne. * * *

96. Blaslenka bela jesenska. Weisse Herbstbutterbirne. * * *

97. — bela pozlačena. Weisse vergoldete. * * *

98. — Dilova. Diels. * * *

99. — Hardenpontova zimska. Hardenponts Winter. * * *

100. — jesenska rudeča. Rothe Herbst. * * *

101. — jesenska rudečorijava. Rothgraue Herbst. * * *

402. — jesenska rijava. Graue Herbst. * * *

103. — kolomajka jesenska. Colomas Herbst. * * *

104. — Napoleonka. Napoleons. * * *

105. — Normanka rudeča jesenska. Norman, rothe Herbst. * * *

106. — siva zimska. Graue Winter. * * *

107. — rumena poletna. Gelbe Sommer. * *

108. — zimska. Winter. * *

109. Rubinka zimska. Winterrubine. * *

110. Rožčarca rumenkasta. Gelbgraue Rosenbirne. * * *

111. Debelka. Grosse Rietbirne. *

112. Salcburgarca. Salzburgerbirne. * * *

113. Salo. Schmeerbirne. * *

114. Silvesterca. Winter Sylvesterbirne. * * *

115. Sladkornica Brusljanska. Brüsseler Zuckerbirne. * * *

116. — jesenska zelena. Grüne Herbst* *

117. — zelena velikanočna. Grüne Oster. * *

118. Poslovka. Dienstbothenbirne * * *

119. Smokva Majsnarjeva dolgopecljevka. Meissners langstielige Feigenbirne. * *

120. — kratkopecljevka. Kurzstielige. *

121. Steklenka. Flaschenbirne. *

122. Lovka. Jagdbirne. *

123. Švajcarca pasasta. Schweizerhose. * *

124. Tepka. Mostbtrne. * * *

125. Ternovka bela zimska. Weisser Winterdorn. * * *

126. — rudeča zimska. Rother Winterdorn. * *

127. — zelena. Gruner Winterdorn. * * *

128. — zimska. Winterdorn. * *

129. Velikonočnica zimska. Winter-Osterbirne. * *

130. Virguljka. Virguleuse. * *

131. Vodenka Lange grüne Herbstb. od. Wasserb. * * *

132. Zgodnjica drobna rumena. Kleine gelbe Frühbirne. *

133. Moguljka. Grosse Mogul. * *

Tu imate zdej, dragi Slovenci, tudi lepo reč zalih in dobrih sort hrušk, ki se v Gradcu lahko dobé, kakor zgorej imenovane jabelka. Sim mislil, da samo vodila povedati, kako se sadje sadi, cepi in oskerbljuje, je toliko, kakor nič, če ne vemo ktero in kakšno, in kje da se dobí, in menda sim tistim vstregel, kteri žele svoje sadje pomnožiti in požlahniti. Naj izbere iz tega števila kter, kar in kolikor hoče; skorej vse je samo žlahin in dober sad, kar je tukaj imenovanega. Ptuje imena so prave imena, po kterih sim jez spredej slovenske po svojem sostavil, ne kakor da bi te slovenske imena mogle biti, ampak naj jih naši vertnarji, če hočejo, prenarede ali popravijo, če se jim zdi; po ptujih imenih pa s pristavljenimi številkami se v Gradcu vse to sadje dobí.

Nekaj je tudi še pri nas hrušk, ki niso v tem številu, postavim, muzence, seršenke i. t. d. ki so znane.

Hruške ljubijo bolj rahlo zemljo, posebno vertno sparstenino, in v merzli ilovci in slinjevki ne storé dobro; apnica pa jim zlo hasne in sladke in prijetne in lepodišeče na taki apnéni zemlji, kjer je malo ilovne, vertne parsti in peska, dozorijo, posebno če so na solncu.

Rastejo pa ne le po vsi Europi, ampak tudi v zgornji in spodnji Afriki, kjer ni preveč suho in drugot.

Sadé se malo globokej od jabelk, in okopovanje, posebno dokler so drevesa še majhne, jim zlo koristje.

Da so hruške prijetna in zdrava jed sirove in suhe, vsak vé, in kakor raj je vert, kjer je od binkušti in še prej, do terde zime mnozih hrušk in druzega sadja vedno dovolj.

K hruškam štejemo tudi kutne, ki so hruškam nekoliko podobne, rumene in rebraste in lepodiseče, pa malo časa terpeče. Posušene ali pa s sladkorjem povrete zaležejo in dajo dober vžitek; scer pa berž zgnjijó. Rastejo povsot rade in germe delajo, ker iz korenin izrastlike ženó, in ne pozebejo. Zorijo po s. Mihelu.

De pa debele in zale zrastejo, je treba take germe otrebiti, in okoli korenin okopavati in včasi s kako dobro parstjo pognojiti.

Kutne se rade primejo, če se le koreninski izrastliki presadé, ali se pa tudi iz pešk, kakor drugo sadnjc drevje izredé. Na nje se cepijo hruške in jabelka tiste, ktere imajo nizke ostati za brajde v vertih ali pa pri hišnih stenah. Pa take drevesa ne terpé zlo dolgo, ker so kutne nepoterpeče. Hruške na glog cepiti je boljši, če hočemo nizke drevesa imeti, ker glog dolgo terpi in se na njem delj časa ohranijo.

12. Od češenj.[uredi]
III. Od češenj.


Češnje so po spričevanju starih pisarjev v mali Azii domá, od koder so jih Rimljani že pred Kristusovim rojstvom na Laško prinesli, ki so se od ondot počasi po vsi Europi zaplodile in se povsod takó podomačile, da jim tudi hud mraz nič ne dé; samo to so od svojega pervega doma ohranile, da zgodaj cvetó.

Češenj je tudi kakor hrušk in jabelk več rodov ali sort, in sosebno so sladke in kisle, mehke in terdike.

Med češnje štejemo višnje sladke in kisle, ki imajo ne le češnjam podoben les in list, ampak tudi sad.

Tudi češenj in visenj ima štajarska kmetijska družba v Gradcu lep sadež, že v letu 1828 števiia 251, in hočem tudi tih nekaj semkaj spisati kakor zgorej pri jabelkih in hruškah, in želim tistim, kteri jih hočejo imeti, s tem vstreči, da vedó: kakšne in kje jih zamorejo dobiti.

Vendar, prosim, naj nobeden ne misli, da hočem s tem toliko lepih in dobrih češenj in višenj, ki jih je že v naši deželi, zavreči; naše žlahne cepljenke vinskega duha in pokusa, naše dobre oblice i. t. d. so vredne, da jih čislamo, in ohranimo. Le soznaniti hočem naše posestnike tudi še z druzimi mnogimi žlahnimi sortami, kakoršnih mi še nimamo, in pa ker v te bukve gredó taki spisi. Sej tudi jabelk in hrušk imamo veliko lepih in dobrih brez štajarskega sadeža, pa vendar nas veseliti mora zvediti, da je po svetu še veliko lepega in dobrega sadja, kakoršnega mi še nimamo, in pa kje in kakošnega da zamoremo dobiti in svoje dozdanje sadje z novimi pomnožiti. Ni še sto let, da je bilo pri nas še malo žlahnega sadja, počasi se je po deželi veči del iz ptujih krajev zaplodilo, in zdej ga je že lepa reč; pa še več ga je lahko, in moramo štajarcom svojim dragim sosedom hvalo vediti, da so ne z majhnimi stroški, za se in za druge tako lep sadež, toliko žlahnega in nežlahnega raznega sadja napravili in v red spisali, da zdej ni več treba za posameznem lavkati, ampak ga si nakupi lahko izberemo in za majhne denarce dobimo; ker štajarska kmetijska družba v Gradcu prodaja iz svojega sadišča ne le cepe, ampak tudi že požlahnjene mnoge drevesa po majhni ceni.

Bomo po te versti, kakor gredo števila v štajarskem sadižču, češnje in višnje imenovali in tudi mesec, kdaj da ktere zorijo, pristavili. Zvezdica pomeni posebno žlahnost, lepoto in dobroto; križci velike drevesa; številike spredej pa število gracarskega sadeža. Slovenske imena so moje, poslovenčene iz nemškega; naši vertnarji pa naj jih imenujejo ali po mojim ali po svojim, kakor se jim bolj zdi, da bo le dobrega sadja dovolj.

Češnje sladke, černe, mehke:

1. Verderjeve zgodnje serčica, Junija. * Werderische frühe, schwarze Herzkirsche.

2. Sladke serčica, Junija. Süsse Mai-Herzkirsche.

3. Betcnburgerjeve černe serčica, Junija. Bettenburger schwarze Herzkirsche.

4. Vizelerjeve černe serčica, Junija. * Wiseller schwarze Herzkirsche.

5. Butnerjeve černe serčica, Junija. * Buttners schwarze Herzkirsche.

6. Velike sladke serčica, Junija. Grosse süsse Mai-Herzkirsche.

7. Frazarjeve tartarske serčica, Junija.* Frasers tartar, Herzkirsche.

8. Volovske oči, Julija. * Ochsen-Herzkirsche.

9. Zgodnje serčica, Maja. Frühe Mai-Herzkirsche.

10. Debele černe serčica, Julija. Grosse, schwarze Herzkirsche.

11. Černe golobje serčica, Julija. Schwarze Taubenherzkirsche.

12. Debele, zgodnje, černe serčica, Jun. † Grosse, frühe, schwarze Herzkirsche.

Češnje sladke, černe, terdike ali hrustavke:

31. Muškateljke, Julija. Thränen Muscateller aus Minorka.

32. Černe španjoljke, Julija. Schwarze spanische.

33. Debele, černe hrustavke, Julja. Grosse, schwarze Knorpelkirsche.

34. Debele, černe hrustavke terdike, Jul. * Grosse, schwarze Knorpelkirsche mit dem festesten Fleische.

35. Zgodnje, černe hrustavke, Junija. Frühe, schwarze Knorpelkirsche.

36. Pozne, debele, černe hrustavke, Aug. Grosse, spate, schwarze Knorpelk.

37. Lampetove černe hrustavke, Julija.* Lampens schwarze Knorpelkirsche.

38. Vinklerjeve černe hrustavke, Junija.* Winklers schwarze Knorpelk.

39. Rijavočerne pozne hrustavke, Augusta. Schwarzbraune Knorpelkirsche.

Češnje pisane, mehke in sladke:

61. Zgodnje, pisane serčica, konca Maja. Früheste, bunte Herzkirsche.

62. Flamentinke, Junija, * † Flamentiner.

63. Kervave serčica, Junija. Blut-Herzkirsche.

64. Debele, pisane serčica, Julija. † Grosse, bunte Herzkirsche.

65. Lucjanke, Julija. † Luzienkirsche.

66. Sladke španjoljke, Julija. Süsse, spanische.

67. Butnerjeve rudeče serčica, Julija. † Büttners rothe Herzkirsche.

68. Pikaste serčica, Julija. * Perlkirsche.

69. Tilgerjeve rudeče serčica, Junija. Tilgers rothe Herzkirsche.

70. Vinklerjeve bele serčica, Julija. * Winklers weisse Herzkirsche.

Češnje pisane, sladke hrustavke:

91. Bohnje, Julija. Speckkirsche.

92. Gotorpnje, Junija. * Gottorperkirsche.

93. Lavermanknje, Junija. Lauermannskirsche.

94. Holandake debele princesnje, Julija. * Holländ, grosse Princessin.

95. Zgodnje rijavke, Junija. * Frühe Bernsteinkirsche.

96. Lepe Romontnje, Julija. Schone von Romont.

97. Butnerjeve pozne hrustavke, Jul. * Büttners späte Knorpelkirsche.

98. Gubnerjevke, Julija. * Gubener Bernsteinkirsche.

99. Tropave bele hrustavke, Julija. Troppe Richters weisse Knorpelk.

100. Hefterjeve pozne, pisane hrustavke, Augusta. Hefters ganz späte, bunte Knorpelk.

Češnje sladke, rumene, mehke:

121. Rumene serčica, Julija. Gelbe Herzkirsche.

122. Zlata serčica, Julija. Goldgelbe Herzkirsche.

Češnje sladke, rumene hrustavke:

131. Butnerjeve rumene hrustavke, Jul. † Bütters gelbe Knorpelkirsche.

132. Donizove rumene hrustavke, Julija. Dohnises gelbe Knorpelkirsche.

Češnje kisle ali višnje.
Sladkljaste.

141. Rudeče muškateljke, Junija. * Rothe Muscateller.

142. Velzerjevke, Julija. * Velserkirsche.

143. Pragarce mušk., Julija. Prager Muskatelle.

144. Dohtarce, Julija. Doctorkirsche.

145. Angležke, Julija. * Wahre, englische Kirsche.

146. Černe zgodnje španjoljke, Junija. Schwarze, spanische Frühkirsche.

147. Zgodnje Natavke iz pešk, Julija. Frühe von der Natte, aus Samen.

148. Folgerce, Junija. * Folgerkirsche.

149. Debele nemške cepljenke, Julija. Grosse, deutsche Pelzweiohael.

150. Kraljevine, Julija. * Königskirsche.

151. Rudeče majnice, Maja, * Rothe Maikirsche.

152. Zgodnje majnice, začetka Junija. Frühe Maikirsche.

153. Zgodnje vojvodnje, Junija. Frühe Herzogenkirsche.

Steklenke.

171. Dvojnate steklenke, Junija. Doppelte Glaskirsche.

172. Švazivke zaljke, Junija. Schone von Choisi.

173. Betenburgarjeve steklenke, Junya. Bettenburger Glaskirsche.

174. Oranjevke, Julija. * Rothe Oranienkirsche.

175. Debele monmoranske, Julija. * Grosse Glaskirsche von Montmorency.

176. Debele steklenke, Julija. * Grosse Glaskirsche.

Kislate.

201. Španjske zgodnje višnje, Junija. Spanische Fruhweiohsel.

202. Betenburgerjeve natke, Julija. * Bettenburger Weichsel von der Natte.

203. Osthajmke, Julija. Osthheimer-Weichsel.

204. Betenburgarjeve višnje, Julija * Bettenburger-Weichsel.

205. Dvojnate natke, Julija * Doppelte Natte.

206. Jeruzalemke, Julija. * Jerusalemskirsche.

207. Leopoldovke, Julija. * Leopoldskirche

208. Holandske pozne višnje, Augusta. Holländer-Weichsel.

209. Pozne, černe postervice, Sept. * Schwarze, späte Forellenkirsche.

210. Dvojnate višnje, Junija. Doppelte Weichsel.

Grenkljaste.

231. Zgodnje kraljeve grenkuljke, Jun. * Frühe, könnig Amarelle.

232. Sladke grenkuljke, Junija. Süsse Amarelle.

233. Pozne grenkuljke, Julija in Augusta. Späte Amarelle.

234. Dvojnate grenkuljke, Julija. Gedoppelte Amarelle mit halb gefillter Blüthe.

235. Grenkuljke s polnem cvetjem, Julija. Amarelle mit ganz gefüllter Blüthe.

Zmirej cveteče češnje.

251. Vsih svetnikov cešnje Augusta, Sep tembra in Oktobra. Aller Heiligen-Kirsche.

Češnje in višnje ne ljubijo gnojne vertne zemlje, ampak imajo rade apnico s kremenom zmešano, in listov gnoj, to je, sparsteneno listje, in okopovanje. Pa tudi v mejah in med kamnjem rade rastejo, in dolgo terpé.

Sadé se zlo plitvo, malo globokeje od češpelj, in se cepijo na češnjeve divjake.

Češplje in slive, in češpljam podobni dermonceljní.

1. Debela, višnjeva sliva, Avg. Grosse blaue, Eierpflaume.

2. Podolgovata rudeča sliva. Avgusta. Lange, violette Doppelpflaume.

3. Rumena sliva, Septembra. Gelbe Eierpflaume.

4. Zgodnja češplja, August. in Sept. * Frühe Augustzwetschke.

5. Bela indjanka (dermoncelj), Septemb. Weisse indische Pflaume.

6. Rajcenštajnerca, Septembra. * Reitzensteiner-Zwetschke.

7. Zelena sliva, dermoncelj, Septembra. Grune Eierpflaume.

8. Debela, angležka češplja, Septembra. * Grosse engl. Zwetschke.

9. Laška zelena češplja, Semtembra. Ital. grüne Zwetschke.

10. Jeruzalemljanka, Septembra. * Jerusalemspflaume.

11. Rudeča cipronka, Septembra. Rothe cyprische Eierflaume.

12. Zelena dateljnovka, Septembra. Grüne Dattelpflaume.

31. Debela turovska damasčanka, Jul.* Grosse Damascene von Tours.

32. Gosposka sliva, Julija. Herrenpflaume.

33. Kraljeva, Julija, Augusta. Königspflaume.

34. Hijacintnja, Augusta, Septembra. Hyazinthpflaume.

35. Laška, Augusta. V 1 Italienische Damascene.

36. Turovska kraljica, Augusta. * Königinn von Tours.

37. Dišeča damasčanka, Augusta. * Muskirte Damascene.

38. Možeronka, Augusta, Septembra. * Damascene von Naugeron.

39. Drobna damasčanka. Septembra. Kleine Damascene.

40. Španjoljka, Augusta, Septembra. Spanische Damascene.

41. Podolgovata višnjeva damasčanka. Augusta, Septembra. Längliche blaue Damasoene.

42. Druetovka, Septembra. Blaue Drouet.

43. Debela, bela damasčanka, Sept. Grosse, weisse Damascene.

13. Od češpelj ali sliv.[uredi]
IV. Od češpelj ali sliv.

Češplje so pravo slovansko sadje. Neznano veliko jih raste na Slavonskem, spodnjem Štajarskeni in pri nas na Dolenskem; to da vsako leto ne obrodé. Če bi jih pa posestniki bolj obdelovali, trebili, okopovali in gnojili, bi malo ktero leto bilo, da bi jim tacega dela obilno ne povernile, kakor tudi tertje ali vinograde zato obdeljujejo, da jim bolje rodé.

Pa navadne češplje ali slive niso požlahnjene, in so že v takem ne požlahnjenem stanu dobre, in sirove in suhe prodajavne.

K temu tako koristnemu sadju štejemu tudi mirabele, dermonceljne in razne cibore, ki so v divjem stanu manj vredne od češpelj ali sliv; požlahnjene pa dajo dober in prijeten sirov vžitek.

Tudi sliv je, kakor druzega sadja veliko in raznih plemen, in jih bom spet nekaj iz gracarskega velicega sadnjega sadeža imenoval, ne zató, da bi mi navadne češplje in slive zavergli, ampak, da jih tisti, kteri jih hočejo več plemen imeti, vedó kje in kakšne dobiti. Tudi tukaj, kakor prej pri češnjah, pomeni število red sadeža v Gradcu, zvezdica pa žlahnost, lepoto in dobroto tega sadú, in pristavljeni mesci čas njih zoritve.

Mirabelice, ali cibore veči del žlahne.

71. Rumene cibore, Julija, Augusta. * Gelbe Mirabelle.

72. Bela punca, Julija, Augusta. * Weisse Jungfernpflaume.

73. Černa kraljovinka, August. Gelbe schwarze, Dauphinspflaume.

74. Velika kraljica, Augusta. * Grosse Reine-Claude.

75. Zlatika, Augusta. Goldpflaume.

76. Normanski perdrigon, Augusta. * Normännischer Perdrigon.

77. Rodeča mirabela, Augusta. Rothe Mirabelle.

78. Rudeča vijolica, Augusta. Rothe Violenpflaume.

79. Rumena aprikozasta, Augusta. * Gelbe Aprikosenpflaume.

80. Cibora brez kosti, Septembra. Pflaume ohne Stein.

81. Rudeča punca, Septembra. * Rothe Jungfernpflaume.

82. Vijoličasti perdrigon, Septembra. Violette Perdrigon.

83. Rudeča aprikozasta, Septembra. * Rothe Aprikosenpflaume.

84. Brijansonka, Septembra. Pflaume von Briancon.

85. Bela vijolica, Septembra. Weisse Violenpflaume.

86. Rudeči perdrigon, Septembra. Rother Perdrigon.

87. Beli perdrigon, Septembra. * Weisser Perdrigon.

88. Bela cesarica, Septembra. Weisse Kaiserin.

89. Bela katra, Septembra. * Weisse Katharinenpflaume.

90. Brizetka, Oktobra. Brisette.

91. Švajcarca, Oktobra. Schweizerpflaume.

92. Nijetake, Oktobra. * Unvergleichliche.

Češplje, slive, cibore in dermonceljni so sirovi prijeten vžitek, in zaležejo tudi za imenitno žganje, ki ga slivovec imenujemo, ki se lahko in drago prodá. Bolj borne cibore bi bilo prav za tako žganje porabiti, ker za sirovo jed kaj zlo ne veljájo. Češplje pa žlahne so sirove dober vžitek, nežlahne pa tudi posušene dobra zaloga za dom in za prodaj. Olupljene češplje in izkosčičene in lepo rumeno ne v dimu posušene se zlo drago prodajo, ali pa za domačo potrebo hranijo.

Češplje in vse take slivne plemena se morajo plitvo saditi le toliko, da zemlja korenine zakrije, in češplje ne terpé dolgo, cibore pa dalje. Kdor tedaj češplje ali pa dermonceljne cepi, naj jih raji na cibore cepi, da dalje terpé. Scer pa mora, kdor hoče češpelj in sliv in tacega plemena sadja vedno dovolj imeti, sadež si preskerbeti, da vsako leto kaj presajati ima.

Kdor hoče slivne požlahnjene pritlične drevesca imeti, naj cepi v oparnice, ki velicega prestora ne potrebujejo, vedno nizke ostanejo in dolgo terpé.

Vse slivovo drevje hoče dobro gnojno zemljo, še clo vertno parst imeti; v slabi, plitvi zemlji berž ostaričijo in sternjevé, in sad tak je reven, kisel in pust. Pri hišah, kjer imajo dobro zemljo, in kjer dim na nje pride, in po spašnjah, kjer živina gnojíi, in zlo gosto posajene dobro storé, in tudi pri cestah, kjer cestni gnoj dobivajo, i. t. d.


14. Od breskev in aprikoz ali marelic.[uredi]
V. Od breskev in aprikoz ali marelic.

Breskve in aprikoze so ptuje sadje, iz Perzije k nam prinešene, in so še zdej mraza zlo občutljive, posebno aprikoze, ki zgodej cvetó in rade pozebejo, in ne storé v merzlih krajih.

Tudi breskev in aprikoz je več rodov, in sosebno breskve so kosmate in gladke, kálanke in darancje, to je, take, ki rade koščice izluščijo, in take, ki se kost mesa terdo derží. Potlej so breskve sočnáte in moknate, rumene, bele in rudeče.

Bomo tudi nekaj mnogih breskov požlahnjenih iz gracarskega drevnjega sadišča imenovali, da bomo slovenskem sadjorejcom povedali, kje in kakošne breskve žlahniši od navadnih naših dobiti zamorejo. Tudi mesec, kdaj da zorijo, bomo pristavili.

1. Breskve:
Kosmate kálanke.

3. Zgodnja rudečka, začetka Augusta. Frühe Purpurpirsiche.

4. Zgodnja debelinka, začetka Augusta. Grosse Fruhpirsiche.

5. Bela Majdalena, sredi Augusta. Weisse Magdalene.

6. Zgodnja peruvjanka, Augusta. Frühe Peruvianerin.

7. Rudeča Majdalena, konca Augusta. Rothe Magdalene.

9. Debela maza, konca Augusta. Grosse Lakpirsiche.

10. Drobna princesnja, konca Augusta. Kleine Prinzessinplrsiche.

11. Maltežarca, konca Augusta. Maltheserplrsiche.

18. Velika kraljica, Septembra. Grosse Königspirsiche.

21. Žametovka, konca Septembra. Sammet-Nivette.

22. Pozne rudečke, konca Septembra. Späte Purpurpirsiche.

Kosmate daraneje.

51. Zgodnja daraneja, Avgusta. Früher Härtling.

52. Bela daraneja, konca Avgusta. Weisser Härtling.

Gladke kálanke.

72. Zgodnja gladka velikana, Sept. Grosse nackte Frühpfirsiche.

74. Bela sladkulja, konca Septembra. Weisse Nektarine.

Gladke darancje.

86. Kervava muškateljka, sredi Septembra. Blutrother nackter Muskateller-Härtling.

Nekaj breskev iz gracarskega sadišča popisanih v letu 1837.
Kosmate kalanke.

2. Zgodnja rudeča breskev, konca Jul. Rothe Fruhpfirsiche.

4. Debela zgodnja ljubčica, začetka Aug. Grosse Frühlieblingpfirsiche.

10. Trojanka, konca Augusta. Pfirsiche von Troves.

12. Lepa varhnja, konca Augusta. Schöne Wächterin.

13. Narbonka, sredi Septembra. Bourdine von Narbonne.

14. Okrogla skoznica, začetka Septembra. Runde, feine Durchsichtige.

15. Kervavka, sredi Oktobra. Blutpfirsiche.

16. Žlahna, konca Augusta. Edelpflrsiche.

17. Prezaljka, sredi Septembra. Wunderschöne.

19. Pozna prezaljka, konca Septembra. Späte Wunderschöne.

20. Bokarca, konec Septembra. Schöne von Beaucaire

23. Rumeno serce, konec Augusta. Gelbe Herzpfirsiche.

24. Bunčice, konec Septembra. Venusbrust.

25. Kanclirka, začetka Septembra. Kanzlerin, mit kleiner Blüthe.

26. Nijetake, sredi Augusta. Unvergleichlich Schöne.

Kosmate darancje.

51. Nevingtonka, sredi Oktobra. Härtling von Newington.

53. Rumenka, sredi Oktobra. Gelber Härtling.

55. Rudečka zgodnja, začetka Septembra. Rother Frühhärtling.

Gladke kálanke.

71. Češnjarca, začetka Septembra. Kirschenpfirsiche.

72. Debela, zgodnja gladkúlja, Septembra. Grosse nackte Frühpfirsiche.

V letu 1837 ne še popisane.

15. Padvanka, konec Augusta. Rothe Pfirsiche von Padua.

45. Zgodnja darancja purpurka, začet. Sep. Früher Purpurhärtling.

52. Knez Švarcenberg, sredi Septembra. Fürst Carl von Schwarzenberg.

58. Polnocvetka, sredi Septembra. Gefülltbluhende Pfirsiche.

66. Dublonka, sredi Septembra. Double swalet.

67. Zgodnja rudečka, začetka Septembra. Carly red.

70. Kenedka, začetka Septembra. Kennedv incomparable.

74. Rudeča kosmatka, konec Augusta. Red melecoton.

2. Aprikoze ali marelice.

Aprikoze, ki jih imenujejo marelice, so po sadu breskvam zlo podobne, so tudi več rodov.

1. Velika Oranka, Julija. * Grosse Oranien-Aprikose.

2. Velika navadna aprikoza, Julija. * Grosse, gemeine Aprikose.

3. Zgodnja aprikoza. Julija. * † Ranslebens Fruhaprikose.

4. Velika, debela, zgodnja aprikoza, Jul.* † Wahre grosse Fruhaprikose.

5. Breskvica, Julija. * Pfirsich-Aprikose.

6. Zgodnja muškateljka, Junija. * Fruhe Muskateller-Aprikose.

7. Nansijevka, Augusta. * Aprikose von Nancy.

8. Ananka, Augusta. * † Anana’s Aprikose.

9. Bredavka, Augusta. * Aprikose von Breda.

10. Portugaljka, Augusta * Portugalische Aprikose.

11. Pižmovka, Augusta. * † Moschus-Aprikose.

12. Kljunačevka, Augusta. * † Beccassine.

13. Pozna Ambroževka, Augusta. * Grosse späte Ambrose.

14. Overnjana. * † Auvergne.

15. Kraljeva, Augusta. † Königliche Aprikose.

16. Debela belša, Julija. * Grosse weisse Aprikose.

Breskve in aprikoze ljubijo dobro zemljo in zlo solnčne kraje in gorkoto. Aprikoze sosebno nar bolj storé pri ozidji ali pri stenah proti jugu in od burje in severja. Iz kosčic zrastejo divjaki, ki se s presajenjem nekoliko požlahnijo; nar bolj pa je cepiti jih v breskvine divjake, ali pa v češplje ali v cibore, tudi v mandeljne, in morebiti še v češnje, in za pritlikovce v dren, ali pa v oparnice, pa se nerade primejo. V sklad se morajo zgodej cepiti, vsaj do polovice svičana, ker zgodej ženó.

Obrezovanje breskev in aprikoz potrebuje posebne zurnosti in znajdnosti, ker le stari les se obrezuje, ki nima popkov. Kar se letas starega prireže, naj se gleda, de bodo take veje gnale mladike, ki bodo drugo leto cvele in sad imele; lepe letašnje mladike pa naj se varjejo, da drevo letas brez sada ne bo.


15. Od orehov, kostanja, nešpelj in skuršev.[uredi]
VI. Od orehov, kostanja, nešpelj in skuršev.

1. Orehi so iz gorkih dežel domá, pa že po vsi Europi zaplodeni; vender mraza še zlo občutljivi.

Orehi so mehkuži in koščaki, uni imajo mehko lupino, ti pa terdo, in med obojimi so debeli in drobni.

Orehove jederca služijo za potvice in za olje, ki namesti pri jedi laško olje, pa rado postane žaltovo; kožica na jedercu ima nekaj strupenega, ki hripavost naredí in pri slabih zlo občutljivih ljudeh še kaj hujšega; zatorej so sirove izkožene jederca za jed boljši memo suhih. Zorijo ob ajdovi žetvi.

Orehom podobni so lešnjiki, ki imajo z orehi red enake lastnosti, samo da so mraza neobčutljivi, in nekteri žlahni lešnjiki, rudeči in podolgovati in drugi okrogli, debeli so prijetna jéd ravno kakor orehi. Zorijo konca Augusta. Orehi ljubijo vsako zemljo, vendar v škalovji, da le korenine gnati morejo, se nar bolj obnašajo in velike, rodovitne drevesa zrastejo. Sadé se z lupino še sirovi ne zlo globoko, in spomladi kalé in rastejo, če jih miši, ki jih zlo ljubijo in iščejo, prej ne pojedó. Ravno tako tudi lešnjiki.

Pri obrezovanji se orehom ne smé verh nikoli odrezati in tudi postranske veje le s previdnostjo, ker imajo debelo sverš in se jim rane neradé zalijó, ampak raji sahnejo in gnjijó.

2. Kostanj je manj občutljiv in vsako zemljo tudi na odsolnčni strani za ljubo ima. Če se od mladega trebi in cedi, ne bo le veliko lepši rastel in lepši les dal, ampak tudi več sada imel. Zori po sv. Miheli.

Laški kostanj (maroni) je pri nas manj prijetnega pokusa in bolj kočljiv. Med domačimi plemeni je nekteri zal in lep. Škoda, da dolgo ne terpí, ampak berž goboví. V svojih ježicah v suhi pesek zakopan se nar dalje ohrani.

Sadí se v jeseni sirovi kostanj in spomladi žene in raste.

3. Nešpije rastejo kakor kutne, nar rajiši pri stenah, iz pešk, ali pa se cepijo na hruščeve divjake, in na kutne ali skurši. Sad imajo okrogel, hruškam podoben, ki je jedljiv še le vležan in mehek. Zori proti koncu Oktobra. Ravno tako

4. Skurši, ki v velike in močne drevesa zrastejo tudi iz pešk, imajo sad drobnicam podoben, ki dokler mehek ni, je grozno skominast in usta vkup vleče; vležán pa in še clo zmerznjen in zmécan, je sladak in prijeten. Zorijo tudi pozno. Drevó ne cvetè, dokler ne doraste, to je, le okoli tridesetega leta, potlej pa dolgo terpí. Les je terd in za marskakšno rabo koristen.

16. Od vinske terte, grojzdja in vina.[uredi]
VII. Od vinske terte, grojzdja in vina.

Vinsko terto so nekdanji pevci hvalili in jo še dan današnji hvalijo, ker od nje pride preljuba pijačica, ki storí, da se nekteri ljudje, ktrri se pameti naveličajo, vsaj nekaj časa te nebeške ljučice znebé; nekteri pa tudi za vselej; ali pa vsaj ljubo vince, če že tako deleč ne pripelje, človeško serce razveseli, da nadloge svoje malo pozabi.

Imamo od vinoreje slavne in neprecenljive bukve r. fajmoštra g. Matija Vertovca; zatorej ne bo treba od te reči zlo razširno govoriti, ampak le poglavitne dela in opravila od vinoreje povedati skorej ravno kakor od druzega sadja, posebno ker razkladam nauke od kmetovanja le za navadne kmetovavce, in zatorej vse učene preiskovanja in pretehtovanja, ki navadnim ljudem niso ne umljive, ne ljube, ne koristne, opuščam. Bomo od vinske terte povedali: 1. kakošni kraji sveta da so zanjo; 2.od raznih plemen tert; 3. kakó se vinske terte zarodé in pomnožijo; 4. kakošna zemlja je zanje nar boljši; 5. od obdelovanja vinogradov; 6. od branja ali terganja; 7. od naprave vina; 8. od hranitve grojzdja in vina; in 9. od bolezin grojzdja in vina.

a) Od lege sveta za vinsko terto.

Zlo merzli kraji niso za vinsko terto in tudi zlo vroči ne; ona noče ne velike moče ampak majhno vlago, ne prevelike suhote, ker veliko živeža potrebuje, ki naglo in zlo raste. Solnčni ne mokrotni ampak bolj suhotni kraji ali na ravnini ali v bregéh so ji ljubi. V merzlih krajih grojzdje ne dozori in vinoreja ne velja, ter to že pri nas na visocih gorah ne, ali kjer veči del leta ostra sapa brije in reže. Tudi v gorkih krajih senčna ali mokrotna lega ni dobra, ker ondi terta scer raste, sada pa dobrega ne naredi in že clo za vino ne. Zatorej je drevje, posebno košato, tudi na solnčnem kraji v vinogradih za grojzdje škodljivo, in ravno tako tudi pregosto in prehobatno tertje, ali pa mokrotna zemlja, postavim, merzla in mokra ilovca. Zatorej je grojzdje in vino le takrat žlahno, kadar je v jeseni vedno lepo in gorko.

Tudi bližnji gojzdi, posebno černi ali jelóvi, so vinogradom škodljivi, ki pote iz sebe kislobo, ktero terte popijo in jo tudi grojzdje dobí.

Dobri pa so vinogradi ob jezerih, ob morji in velicih vodah na solncu, kjer se solnčni žarki v njih vtrinajo in iz njih na gorico gredó.

Povsod raste ob morji in ob jezerih dobro vino, če so le tudi druge okolišne, prava gorkota namreč in zemlja in lega za vinsko terto.

b) Od raznih plemen tert.

Kar je dozdej znanih plemen ali rodov tert iz vsih krajev, kjer terte rastejo, jih štejejo okoli 4000. Rajnki dvorni svetnik g. Görög na Dunaji je nabiral razne plemena tert iz vsih krajev, in jih je sadil na svojem posestvu v Grincingu pri Dunaju, kjer se vidijo prelepe verste vsih takih mnogih tertnih plemen, ki so popisane po svojih imenih in lastnostih, ki jih je prodajal na vse kraje, in jih mende njegovi dedi še prodajajo. Prodajal jih je vse plemena v Pešt na Ogersko, v Kološ na Erdeljsko, v Zagreb i. t. d. in se dobé zdaj take terte v vsih tih sadežih. Rastejo pa terte po spodnji in srednji Europi, v srednji Azii, v zgornji in spodnji Afriki, in nekoliko v Ameriki. V zgornji Europi, Azii in Ameriki pa ne rastejo, zavoljo premerzlega sveta, in v srednji Afriki in spodnji Azii ne zavoljo prevelike vročine. V Europi rastejo na Laškem, Francoskem, Španjskem in Portugaljskem; na Nemškem, Ogerskem, Štajarskem, Krajnskem, Horvaškem in v Dalmacii; na Turskem in Gerškem, in na spodnjem Rusovskem.

Spoznajo se terte in njih plemena po lesu, listu in grojzdji. Černina ima že na lesu in listu nekaj bolj zamoklega. Nektere plemena imajo list kakor zrezlján, nektere gladek in svetál, druge kosmat, nektere imajo goste popke, nektere redke. Jagode nekterih plemen so černe, visnjeve, nekterih rumene, zelene, bele, pisane; nekterih podolgovate, druzih okrogle; nekterih terši mesa, nekterih mečjiga; nektere prej zorijo, druge pozneji; nektere so dišeče, druge posebno sladke; še druge tudi popolnoma zrele so bolj kislikaste; druge imajo debele jagode, druge bolj drobne i. t. d. Grojzdje bolj terdkljasto in bolj mesnatih in sladkih jagod ljubimo za jéd, drugo mečji obernemo bolj za vino. Tudi se še vedno nove plemena zarejajo po natornem križovanji.

Nekaj tacih mnozih plemen tert domačih in p tujih je imenovanih v Vertovcovi vinoreji. To so posebno žlahne plemena, ki imajo grojzdje večidel dobro za jéd in tudi za vino, ter iz tacih krajev, od kterih je upati, da bi tudi pri nas dobro storile, iz francoskega, nemškega in ogerskega; in zlo dobro bi bilo, ako bi naša kmetiska družba tudi sadež vsih tacih mnozih tertnih plemen imela, ali kak velik posestnik na Dolenskem, ker same bukve od sadjoreje, če tudi potrebne, še malo pomagajo in niso zadosti.

Bomo tukaj nekaj tacih raznih tertnih plemen ali rodóv z imeni vverstili, kakor prej pri jabelkih, hruškah i. t. d. in jih bomo vzeli ravno iz prelepih od r. gosp. fajmoštra Matija Vertovca za Slovence spisanih in v letu 1844 za priklado kmetijskih in rokodelskih „Novic“ v Ljubljani natisnjenih bukev z imenom „vinoreja“, za tiste, ktere teh Vertovcovih bukev nimajo, ki so bile le „Novicam“ pridjane.

Na koncu Vertovcove „vinoreje“ v pristavku je veliko raznih tertnih rodov nekaj od mene popisanih in za „Novice“ v letu 1844 namenjenih, nekaj pa od druzih vinorejcov od štajerskega, od hrovaške meje, to je od Metlike, in od hrovaškega v ta namen poslanih tertnih imen natisnjenih.

Bomo tukaj nar prej krajnske vinske terte imenovali, potlej pa druge.

a) Krajnske vinske terte.

Belina, debela, drobna. Mozlevina.

Javor, bel, primorsk, pisan, zelen, zažet. Muškatel, bel, čern.

Ipavščina. Peles, pelesovna, zelena, černa.

Kavčnja. Podbelc.

Keržatna, keržovátna. Primorščina.

Kraljovina. Rumenija.

Kratkopecelj. Zelenika, debela, drobna.

Kozji ses ali šepelina. Želodna.

Lipec, podlipec. Šipnja.

Lipina, rumena, zelena, černa. Špatna.

Skljina. Černina sladka, kisla, volovna.

Tičina, bela, rumena, zelena, černa. Češpljevina.


Med domačimi plemeni so rodovitne: belina drobna, kraljovina, primorščina, lipina, mozlevina, zelenika, tičina, černina in češpljevna. Nerade rodé vse druge. Dobro vino dajo vse zrazun lipina. Dobre in stanovitne vina so zmešane iz beline, iz javorja, tične in zelenike. Za jéd so: belina, javor, ipavščina, kozji ses, muškatel, tičina, primorščina. Nektere nerodovitne bi morebiti rodile, ako bi bile viže speljane, ali pa premlajene. Če bi pa tudi to ne pomagalo, naj bi se z boljšimi in bolj rodovitnimi pocepile.

Na Krajnskem rastejo dobre vina v Drenovcih, pri Kostanjevci, v Viniverhu pri beli cerkvi, v Bojniku i. t. d.

b) Plemena vinskih tert okoli Metlike na horvaški meji.

Belina. Podbel.

Belica, debela, drobna. Ranina debela.

Dolgopetka, žuta. Ranivec droben.

Imbrina. Raša, perla.

Javor, bel, pikast, zelen, žut, velik. Smetinka.

Kavčnja, debela, drobna, černa. Šipulina.

Kraljevina, rudeča, siva. Zelenika, drobna, bela, černa, žuta.

Lipec, debel, zelen, žut. Šepelina, žuta, drobna.

Lipovina, drobna, zelena. Žlahtnina.

Maznica, černa. Tepenka.

Muškatel, bel, čern. Tepka.

Mužnik, mukovatka. Volovna, černa, debela.

Okroglina, kratkopetka, debela, drobna. Černina, srednja.

Peles, rudeč, velik, čern.


Močne in prijetne Metliške in Podsemške vina slujejo.

c) Horvaške plemena.

Belina in belica. Mukovatka.

Lipovina debela. Kratkopetka.

Belica debela. Peles, černa, černina.

Volovac. Podbel.

Dolgopetka žuta. Ranina.

Imbrina. Lipovina drobna, rana, debela, prigorska.

Javor, bel, sladek, žut, zelen. Perla.

Volovac, čern. Divična in šiprina.

Černina, rožninska, srednja. Zelenika, černa, žuta.

Lipovina, černa, drobna, zelena. Šipulina, žuta, drobna.

Kraljovina. Žlahnina.

Plavnina. Slastičina.

Lipec. Volovina.

Lipovina, zelena. Sesec kozji.

Lipec, žut. Raša.

Kozovina, černa. Malvazija.

Muškatel, bel, čern. Jakobščica.

Horvaške vina so močne in večidel rudeče.

d) Štajerske plemena.

Volovna, modrina, urbančič, (Urbanitraube).

Moršina, bela, rudeča, siva, černa, (Ochsenaugen, Trollinger).

Cesarski penj, (Imperialtraube).

Gosjong, (Gansfüsser).

Rabulina, kavčnja: siva, višnjeva, rudeča, bela, (köllner, Formint).

Zelenika, (brenk), debela, brobna, (Hainer).

Pelesovna, modrina: siva, (Blank).

Brenkova rudečina: siva, (Bettlertraube).

Javor, pošipon: bel, mokobel, (Heanisch).

Belina, bela, rumena, drobna, debela, smodika, rudečorižasta, rudeča, ranfelica, trojefarbna, černa, (Vexirtraube).

Plavec, rumen.

Tokajevec, bel, siv.

Španjolj, bel, rumen, narezljan, gosiven, rudeč, kraljev, (Gutedl).

Javšovec, debeli javor, bel, zelen, (Bartheiner).

Tičina, bela, rijava, (Räuschling).

Luterberšina, (blezec): bela, černa (Elben).

Kadarka, siva, černa.

Muškat, rumen, bel, zelen, pepelnat, rudeč, višnjev, čern, siv.

Habšovina, bela, (Fischtraube).

Gospinščica, siva, višnjeva, (pineau, beri pinó).

Vranek, siv.

Sipa, siva, dimnata, (Zimmelttraube).

Kerhlikovec, ramulak, rumen, bel, (Kracher).

Refošk, droben, debel, bel, sic.

Lipavščina, ročovina: bela, zelena, javorjeva.

Marovna, siva, rudeča, bela, (Portugeser, Oberfelder).

Mušica, miška, zelena, bela, siva, (Sylvaner).

Zamurček, rudeč, (Mohrenkönnig).

Laški, moder, višnjev, čern, (Wälscher).

Cigan, (čoka, osovščica), droben, čern, (Kleinungar).

Pikolit, bel.

Kavka, debela, drobna.

Rivček, bel, rumen, siv, (Wälscheriesling, Zierifahndl).

Burgender, rijav, černo pikast.

Šampanjar, tičnják, rudeč.

Šilihar, (tičnik), siv, černikast, (Wildbacher).

Klešec, rumen, bel, siv, (Ortlieber).

Hrustec, (rebola, maslovina, verbíka, movhovec): zelen, (Kanigl).

Muhovnik, bel, (Vogeltraube).

Tantovina, (vertovec): bela, siva.

Sopótna, bela, siva.

Kozji sesec, kozják, moslovac, siv, višnjev, (Ritscheiner, Gisdutte).

Šipon, malnik, bel, (Mosler).

Horvatovšček, bel, (Augster).

Mozlovina, ranfolina: rudeča, bela, (Veltliner).

Topolovina, slovina: bela, (Mehlweisse).

Postič, siv, (Müllerrebe).

Traminec, rudeč, bel, (Traminer).

Žlahna mušnica, tudeča, siva, siva zarana, bela, (Klevner).

Damascén, zaran, bel, pozen bel, siv.

Cipron, siv, čern, (Cyperatraube).

Risaga, siva.

To so štajerske terte, med kterimi so nektere zgodnje, nektere pozne; nektere rodovitne, nektere perhlivke ali jalovke. Zgodnje so: Rudeči španjolj, mušica zelena, siva in bela; muhovnik, vranek in mavrovna bela.

Pozne so: volovna, moršina, zeleníka, mokobeli javor, černa belina, javšovec, kadarka, rudeča mavrovna, zeleni muškat, cigan, šipon.

Rodovitne so: gosjonog, bela rabulina, trolingar, zeleníka, brenkovec, javor, plavec, tokajevec, rudeči španjolj in kraljevi, tičina, lutenberšina bela in černa, muškat pepelnati in rudeči, debeli refošk, bela lipavšina, burgunder, klešec rumeni, tantovina, traminec rudeči in beli, žlahna mušica rudeča in siva, in risaga.

Dobro, poterpeče vino dajo: plavec, mavrovna siva, šampanjar, šilihar, šopatna, beli traminec, zelenika v gorkih letih, ker malokdaj dozori. Dobro, pa ne poterpeče vino dajo: belina, posebno rudeča, španjolj, tičina, kadarka, muškat, hapšovina, gospinšica, vranek, dimnata sipa, drobni in debeli refošk, javorjeva lipavšina. Mušica, zamurček, laški moder, cigan, pikolit, kavka, burgunder, šampanjar, šilihar, klešec, rumeni, beli, sivi, muhovnik, šopon, mozlevina rudeča in bela, žlahna mušica, damascen, risaga. — Druge terte dajo slabe vina, če njih grojzdja med močneji ne pomešajo.

Na Štajerskem so žlahnevina lutenberžko, bizeljsko i. t. d.

Za jed so nar boljši: moršina, tudi cesarski penj, rabulina, španjolj, muškat, drobni in debeli refošk, mavrovna, mušica, javor, laški moder, pikolit, kozji ses, horvatovšček, postič, žlahna mušica, damascen, cipron, risaga.

e) Ipavska terte.

1. Večidel z belim, zelenim, žlahnim grojzdjem.

Rebula.

Garganija teržaška.

Muškateljka, muškat.

Cibeba.

Malvažija, debela, drobna, podolgovata.

Černiš, ali gerganija ipavska, drobna, debela.

Belina, debela, drobna.

Čedajec, (cividinek), rumen, zelen, čern.

Ovčji rep, debel, droben.

Pinjela.

Laška.

Pikolit.

Lipovščica.

Sivka.

Zelen.

Rudečopetlja.

Černi ošip.

Kostenica.

Rijavka.

Sipa, osipka, debela, brobna, černa.

2. Večidel z belim, manj žlahnim grojzdjem.

Gljera, gléra, (beržanka, prosekarca).

Volovna, bela, černa.

Belopopka.

Dišečka, debela, drobna.

Rečigla, debela, drobna.

Candra, ošip.

Klarna.

Vertenca, rogatka.

Jakopščica, portugaljka.

Dolgopetljevka.

Beržčina.

Egiptarca.

Marvinj, javornik.

Glavačica, (rumenjak), rijava, bela.

Meskljer.

Pergola, bela, černa.

Auguštana zgodnja, pozneja.

3. Z rudečim, višnjevim in černim grozdjem.

Rumenija.

Oberfelder.

Refošk, debeli in drobni.

Žužovina, refoškat.

Berzamin.

Rapšica.

Sladkočern.

Penjel in penjelec.

Gnjetica, rešara: debela, srednja, brezasta.

Kislic, kurbin, černin, gosta, redka, drobna.

Peteršiljka, španjska.

Izmed ipavskih tert so nar bolj rodovitne: rebola, gerganija, teržaška, sipon, malvažija, gerganija, ipavska, belina, čedajec, ovčji rep drobni, pinjela, laška, pikolit, ki so žlahne in dajo z unimi pervimi žlahne vina. Dalje so še rodovitne manj žlahne: gljera, klarna, vertenca, gnjerica, kislic. Druge so manj rodovitne, in tudi tih neketere sorte bolj ali manj perhlivke ali nerodovitne.

Nar žlahniši vino dajo: zgorej imenovane terte z belim, zelenim, žlahnim grojzdjem, pa tudi terte z višnjevim in černim grojzdjem, posebno refošk, rumenija, oberfelder in berzamin. Kdo ne pozná sladkega pikolita, ali prosekarja, ki ga je že rimska cesarica Livija rada pupkala, pa menda tudi njeni mož cesar August; ali pa grenkljaste matere beržanke, ki sloví v našem pridnem Teržiču; ali refoška, cividina i. t. d. Za jed služijo posebno: gerganija teržaška, muškat, cibeba, malvažija, čedajec, sivka, dišečka, rečigla, cundra, pergola, auguštana, oberfeldarca, refoškat, rapšica sladka, černa; penjelic ošip, pergola černa, španjska, in druge.

Nar bolj zgodnje so: auguštana, jakopšica, sipa, rumenija.

Nar bolj pozne: volovna, klarna, zelenika, in veči del černinske.

Nar raji gnjijó dišečke.

f) Imena nekterih ptujih tert, iz imenika r. gosp. Görega dvornega svetnika.
1. Nekaj laških.

Balavasi.

Barbero nero.

Berardi.

Cibebe.

Corovino.

Coda di volpe.

Cortese nero.

Casarolo bianco.

Dolcetto nero.

Grignoli.

L’ ambroscato di Marengo.

Moscato nero, bianco.

Muscadellone nero.

Nibiello commune.

Perpervi nero.

Rifosco.

Sirodino.

2. Nekaj nemških.

Bfiffelochs.

Burgunder.

Carlsruher.

Dreissiger, debela, drobna.

Feldlinger.

Fleischtraube.

Frangel bel, rudeč.

Frankenthaler, čem.

Geisdutte.

Honigler.

Lagler, Grünlagl.

Lambert, bel, rudeč.

Langstingler.

Linderblatteruhe.

Morillon, pri Rajni.

Muskateller, bel, čem, rudeč, rumen, zelen.

Perlentraube.

Reifler, zelen.

Riesler, bel, debel.

Riesling, debel, droben, rumeni.

Rothheimer.

Serafel, rudeč.

Schintauer.

Schwarzgruber.

Silbenweisse, debela, drobna.

Traminer, rumen, rudeč.

Van der Laan, bel.

Zapfner, bel.

Zirifandel, čern.

Zwetschkenweisse.

3. Nekaj ogerskih.
a) Ogerske terte s černim in rudečim grojzdjem.

Agas, farku, fekete.

Apro, fekete, szemu.

Bakator, veres, fekete, roszas.

Bajor, veres, reszas.

Balotari, fekete.

Boros, veres.

Budai, szölö.

Dinka, piros, veres.

Erdelyi, szölö.

Erdödi, veres.

Gersselyi.

Gyöngyöazölö.

Hajnos, fekete.

Jardovna, fekete.

Kadarka, fekete.

Kesckocsesil, fekete.

Mozlavina, fekete.

Muskat, fekete.

Ökörszem, fekete.

Ramlja, fekete.

Raszti.

Rozsa, szölö, veres.

Rozsas, fekete.

Sar, fekete.

Sombajor, fekete.

Samogyi.

Szegazardi, veres.

Szigeti, veres.

Szigeri, fekete.

Tök, szölö, fekete.

Török, szölö, fekete.

b) Ogerske terte z belim, rumenim, zelenim grojzdjem.

Aianttermö, fejer.

Arany-szin.

Bajor.

Bakator, fejer, megyszin, romai.

Balaent, fejer.

Bataj fejer.

Boros-bival, fejer.

Boros, fejer.

Fosoka.

Demjen.

Dinka, fejer.

Erdelyi.

Fejer.

Fejer, szölö.

Formint, fejer, aranyka.

Függer.

Genuai.

Goher, fejer, hosscukas, jókori, malosza, ritkas.

Göriny, jofele.

Harslevelü, fejer.

Budaj meszes, fejer.

Kadarka, atyjafla, fejer.

Kekeyelu, fejer

Kozma, szölö, fejer.

Muscat.

Nyarheju.

Ökörszem, fejer.

Ölöm-szinu.

Pataki, fejer.

Polyhos, fejer.

Posongi, szölö fejer.

Rakszolo, fejer.

Rumonya sarga.

Sarfejer.

Sombajor, fejer.

Tarjai, szölö.

Tökszölö, fejer.

Zalai, fejer.

Zöld teremi.

Kristaly, szolo.

Lapu-levelü, fejer.

Leanyszölö, fejer.

Legyes, fejer.

Lisstes, fejer.

Malosza goher, szölö fejer.

4. Nekaj francozkih tert.
a) S černim in rudečim grojzdjem.

Almandis.

Amarot.

Aspirant.

Baclan.

Berarde.

Biron.

Bontaillant.

Bordelais.

Brumer.

Bran.

Caillabe.

Caraman rouge.

Caignan.

Cargu bas.

Carmend.

Cendre á odeur de genievre.

Claverie.

Chaliane.

Chailovo.

Cornent.

Conrbu.

Epilier.

Espar.

Espieier petit.

Fleuvron.

Ganet noir.

Gandie.

Groslean.

Groslien.

Grosnoir.

Groselle.

Guiselle.

Liverdun.

Madaleine noire.

Maroquin.

Marsanne.

Melon.

Merle d’ Espagne.

Mervellat.

Morillon.

Muscat noir.

Navarre.

Negret.

Neyron.

Nerre.

Noirien.

Pernan.

Petite rongeanne.

Pied de perdrix, noir.

Pique poule, noir.

Pique poule, sorbier.

Plant droit.

Plant de malin.

Plant sauvage.

Provereau.

Palsare.

Raisin rouge.

Raisin noir.

Rusine.

Sanmoireau.

Servent noir.

Serine.

Tripier.

Trisot.

Tolle noire.

Ugne.

Ulliade.

Verdine.

b) Francozke terte z belim, rumenim in zelenim grojzdjem.

Aenant blane.

Alligotte.

Amadon.

Aerbasque.

Arbois.

Arbone.

Auvernat.

Blanc Madame.

Boubonlengue.

Bouret.

Cecan.

Civutut.

Clairette de Limov.

Claveie, blanche.

Chacelar doré.

Chenein.

Courtanet.

Damery blanc.

Doucet.

Fio jaune.

Fio verte.

Fourmente.

Gamave.

Ganet blano.

Grand blano.

Granee.

Grosblanc.

Grosplant

Gouais.

Gulard.

Guidandove.

Guillemot blanc.

Jacobin.

Jalague.

Latrut.

Mauzac blanc.

Melier blanc.

Melon blanc.

Merle blanc.

Moutardier.

Muscat blanc.

Noirette.

Olivette.

Plant de Languedoc.

Plant de demoiselle.

Plant pascal.

Plant verd.

Prunijeral.

Qualitar.

Raisin grec.

Raisin pertu.

Raisin verd.

Rajolin.

Rocelle.

Rougeasse.

Sainte Jaume.

Saint Germain.

Saint Pierre.

Savignon blane.

Servinien cendre.

Vacan.

Valentin blanc.

Verdin.

Viognier.

Ptuje terte, ki dobro, žlahno vino dajo.

Na Nemškem: Zapfner da imenitno vino, ki ga imenujejo Ruster. Zirifandl in Nyarheju dasta imenitno vino, ki ga imenujejo Škalizer. Dobro vino da tudi beli Frangl, Dreissiger, Silberweisse debela in drobna, in pri Rajni dajo Burgunder, Morillon in druge, žlahne poterpeče vina; in tako tudi pri Dunaju mnoge nemške terte.

Na Laškem dajo balavasi, dolcetto nero, grignoli, rifosco, dobre, ne poterpeče vina.

Na Ogerskem dajo formint, harslevelü, in fejerscölö posušene tokajski sladin; tudi balafant, pataki, demjen, erdelyi, gijöngy szölö, roszas szölö dajo dobro in žlahno vino v Tokaju. — Veliko, pa manj dobrega dajo: Alant termö, batai, boros bival, polihos i. t. d. Šenčursko za tokajskem nar bolj sloveče vino, kjer sladín (Ausbruch) delajo iz posušenega grojzdja Laglerja ali Grünlaglerja. — Bakator da belo, dobro bakatorsko vino, ki na rijavo vleče. — V Edinburgu dasta rakszölö in Reifler silno dobro vino. — V Šamlavi dajo zalai fejer, göriny jofele, fejer szölö, sár fejer dobro in žlahno vino. — Kököyelü z višnjevemi pecli da tudi zlo dobro vino na solnčni strani ob gori pri blatnim jezeru, in takó tudi bayor roszas rudečega. — Pri Budi da Hönigler, bela kadarka in Langstingler imenitno budniško vino. — Za rudeče vina na ogerskem je nar imenitniši černa kadarka; iz nje delajo imenitne in žlahne vina, ki jim je ime: Menežar, Ofnar, Karlovicar, Vilanar, Sikložar, Visontavar, Apcar i. t. d. — V ogerskem Karlovcu delajo vino, ki mu je ime Šiler iz dinka piros in veres.

Na Francoskem so dobre vina v Šampanji, v Bordó; nar bolje pa je v l’ eremitage.

Ža jed imajo na Ogerskem: goher fejer, sombajor fejer, molosza goher, kristaly szölö, boros fejer, rumonva sarga, sombajor fekete i. t. d. Na Nemškem Carlsruher rudeč, Frankenthaler čern, Morillon čern, Perlentraube in druge, posebno ktere imajo bolj mesnate, sladke, lepodišeče jagode, ki so tudi za žlahno vino dobre.

To je zdej lepo število ptujih, veči del žlahnih tert.

Vender tudi naših domačih plemen grojzdje je nektero zlo dobro za jed in za vino, postavim, ipavšina, muškatel, belina, kozji ses, tičina in primorščina; drugih plemen pa bolj za vino, ki po imenu márin slúje. — Mislim, da ravno toliko kakor na plemenih pa je tudi še posebno na pravem ravnanji in obdelovanji ležeče, in da tudi nar boljši plemena ne dajo ne dobrega sadú, ne dobrega vina brez umnega ravnanja in pravega kraja, ker imamo poterjeno skušnjo, da ne grojzdje, ne drugo sadje ne da dobrega pokusa in prave žlahnosti, kjer je zanikernostin nezrelost, in mokrotna ali odsolnčna lega.

c) Kakó se vinske terte zarodé in pomnožijo.

Vinska terta je, če ima dobro zemljo in solnce, zlo rasča, in vemo, da dobro okoreninjena terta v takem kraji zamore v letu po pet, šest seženov zrasti, in v zlo gorkih krajih še veliko več.

Zarodí in pomnoži se ali po semenu, ali pa nar raji in nar hitrejiši po okoreninjenih mladikah in po grubanji.

1. Če bi hoteli iz semena, izrediti vinske terte, bi mogli v jeseni nabrati pešk popolnoma zrelega grojzdja od rodovitnega tertja, in jih na pripravljeno gredó spomladi mesca sušca vsejati tako, kakor jabelčne ali hruškne peške in ž njimi potlej ravnati ravno takó kakor z druzimi sadnjimi drevesci. Pervo leto zrastejo komaj malo ped; drugo leto dvakrat toliko, pa so še drobne. Potlej prihajajo od leta do leta močnejši, in rodé šesto ali sedmo leto. Obrežejo se tretje leto.

Vse to se godi grozno počasi; vender so taki sadeži dobri, če imamo veliko vinogradov, kjer nektere terte opešajo, ali kakor bodi minejo, in se namesti njih iz sadeža lahko druge posadé, ki imajo dobre korenine in veliko obetajo; ali pa če imamo prostor in kraj nove vinograde zasaditi, jih lahko iz tacega sadeža nasadimo.

2. Vse hitrejši gre to z dobrimi mladikami. To se pa da po dveh potih narediti: a) če od starih tert kako že okoreninjeno mladiko odrežemo in presadimo; ali pa od tistih tert, ktere so bile vlani z več mladikami pogrubane in so dozdej se okoreninile, postranske s koreninami red odrežemo, in presadimo; b) če močne in dosti zrele in zdrave mladike ali nekoliko s starem lesom ali pa zgoli enoletne pri rezatvi odberemo od nar boljših in nar bolj rodovitnih tert, in do treh ali štirih očes prirežemo, in berž ali v kako dobro vlažno pa ne mokro blato, ali pa v vlažno parst zaporedoma v skopane dolge in oske jame z dvema očkoma še mesca svečana ali pa sušca tako vložimo in z zemljo zagrenemo, da eden ali dva očka iz zemlje gledata. Ondi bodo mladike iz tistih očkov, kteri so v zemlji, korenine pognale, kar se še tisto leto do mesca kersnika v gorkem vremenu in v zgreti zemlji zgodí. Take mladike imajo po tem že toliko korenin, kolikor je bilo očkov v zemlji, in se nekaj pred kresom, en teden ali dva, take okoreninjene mladike še tisto leto v vinograd posadé, kjer je bilo treba že prej mesca sušca ali malega travna jame zanje narediti. Ondi se posadé varno, da se kerhke korenine ne odlomijo, tako, da eno oko ali dva, ne več, iz zemlje gledata, kakor so mladike prej v zemlji bile. Veliko očes take mladike ne morajo gnati. Če je sušno, se jim mora vsaki dan perlivati, dokler se dobro ne primejo, in ravno takó, če je treba, tudi že prej pri saditvi.

Nar boljši je nov vinograd s takimi mladikami nasaditi, kterega pa je treba že mesca sušca ali še prej, clo že v jeseni vsega prekopati in pripraviti. Če se pa kaka njiva v bregi, ktero je z drevesom teško obdelovati, in jo gospodar za njivo dalje ohraniti ne misli, ker mu preveč stroškov in premalo dobička daje, in upa da mu bo vinograd več dal, za tak sadež oberne, je dobro, da je zadnje leto pognojena in zorana in tudi še s kakošno rečjo obsejana bila, in še letos je lahko koruza na nji. In takó tudi kak trebež v bregu, kjer se vinograd zasaja, se naj s koruzo obseja, da mladikam senco dela, ki pervo leto sence in veči vlage potrebujejo. Pozneje pa naj se v vinogradu nič druzega ne sadí. Že tretje ali pa vsaj četerto leto po tem bodo take mladike nekaj grojzdja imele, in potlej čedalje več, če se vsako leto okopujejo in trebijo.

Pervo leto naredé take sajenke še slabe mladike, ker vso moč v zdelovanje korenin obernejo. Drugo in tretje leto pa naredé že močnejši odrastlike, in se žnjimi ravna kakor po navadi v vinogradih.

Ker mnoge plemena grojzdja ne zorijo vse kmalo, bi bilo prav terte mnozih plemen posebej vkup saditi, postavim, belino posebej, tičino posebej, in zeleniko posebej; ter zeleniko, ki pozno zori, na bolj solnčnih in gorkih krajih; in tako tudi potlej brati vsako posebej, in vsacega plemena vino posebej hraniti.

Nar lepši je vinograd, če so terte zaporedoma, v ravne verste nasajene, kakor sadno drevje, po seženi terta od terte in tako da pride v drugi versti terta ravno v sredo med dvema tertama perve verste, i. t. d. da so potlej verste na vse strani viditi in jih solnce, kterega nar bolj potrebujejo, vse lahko obsijava. Postavim :

Če bi se v obsajenem vinogradu terte v taki versti ohranile in v nizke brajdice razpeljale, bi bilo dosti le same terte okopavati, obdelovati, in gnojiti i. t. d., in bi močne bile in veliko grojzdja imele.

Navadni močni koli so za take brajde dobri in bi ne smeli čez osem pedi dolgi biti. Lepe bi bile take ravne verste in pri tleh bi rastlo dobro vino.

Nikar ne misli, da s takimi sajenki obsajen sadež ne terpi in ne veljá. Terta ni kakor drugo drevje. Vinska terta terpi po več sto let, če ima le dobre korenine in dovolj živeža, in se scer žnjo prav ravna, ali da ne pozebe i. t. d. naj se izredi ali iz pešk, ali iz scer okoreninjenih mladik. Ni ga zadnjega drevja, da bi dalje terpelo, in vémo, da so terte na svetu, ki so možá debele, in dá ena sama po 50 veder vina. Taka je, postavim, v Genovi na Laškem.

3. Pomnožijo se terte tudi še z grubanjem. Če je namreč ktera terta na lazi ali na prostoru in ima več lepih mladik, se pri taki terti skopa globoka in prostorna jama, se pognoji, to je, dobra sparstenina namesti skopane mertve zemlje se ondi nar prej nekoliko na dno dene, potlej se na to vsa terta s svojimi mladikami vanjo varno, da se ne zlomi, položi, in se mladike na strani razpeljajo in z dobro parstjo zaspó in malo potlačijo; in vse take mladike se bodo še tisto leto okoreninile in potlej rodile. Kolikor tacih mladik, ki se potlej okoreninjene tudi lahko izrežejo in s svojimi koreninicami drugam presadé, toliko novih tert bo. Kjer so terte redke, se z grubanjem zagosté Kadar v vinogradu terte ostaričijo, da že malo, slabih mladik imajo, in torej tudi malo sadú rodé, se take stare terte tudi z eno mladiko naj pogrubajo, ki se kmalo okoreninijo in potlej močnejši ženo, in tertje in vinograd se tako premladí.

Po tih potih se vinske terte zarode in pomnožijo.

Če so ktere vinske terte nerodovitne, se naj v jeseni zaznamnjajo, in potlej ali izkopajo in zaveržejo, ali pa, če so rasče, pocepijo. Cepijo se ali v zemlji, ali pa nad zemljo, nar boljši z nakladom. Tudi vinika ali divja terta se da tako cepiti.

Če bi imele take sajenke kam poslati se, bi se mogle v moker mah do zgornjega očka zaviti ali pa še clo spodnji konci v krompir ali pa v sirove jabelka ali v repo vtakniti, in dobro povezati.

d) Kakošna zemlja je za vinograde in za dobro grojzdje nar boljši.


Vinska terta raste povsod, kjer korenine delati zamore, vender povsod ne da dobrega grojzdja. Že zgorej je bilo povedano, da merzli, odsolnčni kraji ne veljajo zanjo in za grojzdje; ne zanjo ker rada pozebe, ne za grojzdje, ker ni dobro in sladko v tacih krajih.

Pa tudi na solnčni strani terte še dobrega sada ne store, če je svet ilovčen, prenizek in premokroten. Nar boljši parst ali zemlja za vinogorice je apneni saldán, lapor, pesčenek in malo slinjevke. V taki zemlji in na solnčni strani zraste in dozori dobro, sladko, rumeno grojzdje prijetno za jed in za dobro vino. Tudi kamnit svet, da le med kamnjem korenine gnati zamorejo, jim tekne. Kjer pa tacega sveta ni, ne bo ondi nikoli dobro grojzdje zrastlo. Kjer je preveč slinjevke ali clo merzle ilovce, ondi bi se moglo veliko peska napeljati in pogostim in obilno z apnom ali z apneno zemljo, z laporjem, in s trohladjo gnojiti, da bi ondi kaj prida pridelika bilo. Še clo na odsolčni strani bo apnena in laporjeva zemlja boljši pridelik dala, kakor brez tega solnčna lega. Toliko je na vtem ležeče.

Če kdo vpraša: kako globoko naj se vinske terte sadé, odgovorim, da zlo globoko, dva, tri čevlje, če se cele terte sadé, da se potlej pri okopovanji koreninice ne presekajo ali ne poškodvajo, in da se bo dosti globoko kopati smelo. Če se pa kratke sajenke sadé, naj se perve leta pri okopovanji skerbno varjejo; potlej pa, ko že močne zrastejo, naj se kar je moči, globoko zagrubajo. Terta naredi v dobri zemlji od spodej gori do verhzemlje ob deblu živike ali koreninice, in ni kakor drug les; tudi take živike se morajo pri okopovanji nekoliko varovati, ker so terti potrebne, da po njih iz zraka živež dobivajo.

e) Od obdelovanja vinogradov.

Z vinskimi tertami, da je kaj dobička, je veliko opraviti, in za ljubi vinček se mora veliko terpeti in veliko stroškov izdati. Če bi ljudje za drugo sadje pol toliko si prizadjali, bi ga desetkrat več pridelali in na pameti in na mošni bogatiši bili. Naj bi se iz tega učili, da kakor vinska terta dobro obdelana biti mora, da kaj dobička da, tako tudi drugo sadno drevje, če hočemo lepe in obilne pridelike imeti. Če bi se terta skerbno ne obdelovala, bi gospodar kmalo ne imel ne grojzdja, ne vina, in vinograd bi minúl. Obdelovanje vinskih tert v vinogradih zadene pa sledeče opravila: a) obrezovanje; b) okopovanje in gnojenje; c) kolenje; d) privezovanje; e) v drugo okopovanje, in pletev.

1. Obrezovanje. Na umnem obrezovanji je veliko ležeče in z nepravem obrezovanjem se terta lahko za več let skazí.

Terte se obrezujejo spomladi tistikrat, kadar še muzga ni v tertah, nar boljši mesca svečana v lepem vremenu, kadar hujši zima mine; pozneje, ko je že muzga v tertah, obrezovati ni dobro, ker se terte silno jokajo in veliko moči zgubé, in se pozno obrezujejo le tisto leto, v kterim se zavoljo vremena prej ni moglo. Če bi pa to več let zaporedoma se zgodilo, bi terte oslabele. Pred zimo nekteri obrezujejo, pa take terte se pozimi po debelem sveršu vode napijo, rade zmerznejo in počijo, ali pa tudi scer jim ne tekne.

Pri obrezovanji se mora gledati na moč terte in kje da raste. Če je terta bolj slaba, se obrežejo tik debla vsi izrastliki od tal do verha razun ene nar močnejši mladike, ktera se perreže do dveh, po večim do treh očes. Če je terta bolj močna, se ji tudi vsi izrastliki od tal do verha tik debla porežejo, nar močnejši mladika pa naj ima tri ali štiri očke. Če je terta zlo močna in ima veliko zalih mladik, se naj pogruba, če je kam; ali pa naj se ji dve nar močnejši mladiki pusté, ena do treh očkov, druga pa za šparon s petimi ali šestimi očki, ki se pri privezovanji všibi, una pa po navadi ostane; ali pa se obe za šparone obernejo, ki bodo tisto leto bogate na grojzdji, drugo leto pa se mora slabši odrezati, močnejši pa na kratko obrezati, da terta ne oslabi. Če je pa terta v brajdi in ima dovolj dobre parsti in dobro podlogo, se ji pusté pervo leto dve mladiki s petimi ali šestimi očki vsaka; potlej pa se po previdnosti terta od leta do leta po brajdi razpeljuje in se ji toliko mladik puša, kolikor jih prerediti mora. Pri velicih brajdah pri poslopjih zamore ena terta na vse kraje razpeljana počasi, se zlo vdebeliti in veliko grojzdja dati.

Vselej je treba pri obrezovanji a) vse male izrastlike po terti od tal do verha gladko porezati in še korenine, kolikor jih je zunej zemlje na deblu, da muzga v take nerodovitne mladike ne gre in se ne potrati, ampak da zgornja rodivna mladika vse dobí; b) staro kožo, ki terti pozimi za odejo zoper mraz služi, pri obrezovanji spomladi po večim oderzati, da zrak do nje more; c) zgornje mladike po primeri terte in njene moči za rejo grojzdja krajši ali daljši, to je, z več ali manj očki perrezati; ter kar je letos daljši pušeno, se mora k letu zlo prikrajšati, da terta ne oslabi; d) ozeble terte, ali pa ne zadosti dozorjene mladike, če nimajo iz korenin dobrega izrastlika, v tal izsekati, in pogledati, če bodo morebiti zdrave korenine novo mladiko gnale;če pa jo že imajo, se naj tista ohrani in kratko obreže, stara ozebla in počena pa naj se izseka. — Scer pa je teško to delo na vse strani natanjko popisati, ampak umnost in pa skušeni zgled druzih naj mlade še nevedne take obrezovavce učí in vodi.

Nož, s kterim terte obrezujemo, je kriv in ga imenujemo rezník.

V nekterih krajih, postavim na Ogerškim terte drugač, ter na glave ali na koše obrezujejo, to je, tertam glave naredé in mladike rastejo ob glavi. Pusté po tri mladike ali več na verhu in jih vse enako na kake tri očke obrežejo in jim dobre parsti dajo, da moč ohranijo in rodé v vencu okoli vse polno grojzdja. Na Laškem jih na drevje razpeljujejo; postavim v sredi dveh murb posadé terto, in jo peljajo na drevesa, da ob zoritvi grojzdje med drevesi visi. V druzih krajih imajo brajde, nizke ali pa visoke, in terte po tem režejo, kakor jim hasne, i. t. d. Tudi pri nas imajo brajde. Na brajdah raste, kjer so visoke, za vino manj dobro grojzdje; pa ker ga je ondi veliko, namestuje obilnost dobroto. Navadni kmetijski vinoredniki imajo raji veliko srednjega, kakor malo zlo dobrega vina, in imajo prav, ker jim več dobička da. Neobrezane terte bi se kmalo zviníčile, ali bi pa opešale.

2. Okopovanje ima dva namena; a) ptuje rastlinke s koreninami red zatreti, in b) zemljo za rast tert zrahljati, in rodovitno narediti. Kakor njiva nezorana žita ne redí, tako tudi neokopan vinograd tert in grojzdja ne.

Okopujejo se vinogradi vsako leto po dvakrat, trikrat: pervič preden muzga v terto pride, včasi pa tudi pozneje, mesca sušca ali malega travna, kakor vreme pripusti. Okopan vinograd muzgo za nekaj dni zaderží. Okopuje se z matiko, v peščenih vinogradih s podolgovato in omuznjeno, v bolj parstenih z okroglo. V drugič kopajo pred cvetenjem, začetka mesca rožnika; nekteri pa še v tretjič štirnajst dni po kresu. To imenujejo pri nas pervo, drugo in tretjo kop. Pri drugi in tretji kopi nepotrebne izrastlike, vodene mladičice po terti oberó ali osmučejo, in rašce rodovitne mladike, kjer je treba, z mulatvijd privezujejo, to je s srovo pleveljo, ki jo sproti v vinogradih pomulijo.

Pri okopovanji je treba korenin varovati, da se ne presekajo ali ne poškodvajo, in pa takó kopati, da plevelne korenine naverh pridejo in da se tudi okoli vsake terte zemlja dobro zrahlja in plevel iztrebi.

Okopovanje rast in rodovitnost tert zlo pomnoží, ker zrak pride globokeje v zemljo in vlaga, da je zemlja za terte redivniši. Če bi se vinogradi ne okopavali, bi kmalo oslabeli.

Gnojé vinograde ravno tudi zató, da tertje bolj raste in rodi. Gnojé pa se pri grubanji in pri pervi kopi, posebno take terte, ktere že bolj pešajo, da se spet okrevajo, in bolj rasče postanejo. Gnoj pride kako ped globoko v zemljo. V to služijo mnoge rečí: sparstenene pleve, koruzovna, blato iz voznih klancov, dračje in listje, tnalovna, in kaka večkrat prekopana parst ali zemlja, posebno zgnojena parst iz mej, ali če se kaka tratna poravna in prekopá; ravno tako parst iz host, gajev in gojzdov, in spod podov in snic, ali spod podertih hiš i. t. d. Zlo mlad živinski gnoj pa ne veljá, ker tertnim korenincam škodje in v terti muzgo ali sok skazí, kakor pri drugem drevji.

Nekteri gnojenje tert odsvetovajo rekoč, da gnoj vino manj dobro ter bolj vodeno dela. To je res. Pa o tem je treba dve reči premisliti; a) če hočemo le posebno dobro vino imeti, bodi ga tudi malo, dajo res negnojene terte v pravi legi in zemlji tako vino; b) če pa hočemo veliko, bodi tudi ne posebnega vina, ki je tudi, če lih manj dobro, imeti, dajo gnojeni vinogradi tako vino. Postavim, oral negnojenega vinograda da 30 veder vina, ki se ob novini proda postavim po 6 gold., znese 180 gold. Oral pognojenega vinograda pa lahko da 80 veder, ki se ob novini, postavim, proda po 3 gold., znese 240 gold. Delo je enako; gnoj, če se vsako leto gnoji, naj se rajta na eno leto le na 30 gold., ostane zmirej še velik dobiček, ki je poglavitna reč pri kmetii. Verh tega pa tudi še to pride v prevdarek, da srednje vina se lože prodajo, kakor pa posebne in drage, ker kupic od njih več dobička upa in ima.

3. Koljatev in vezatev. V nekterih krajih, kjer je kolje zlo drago, ne kolijo tert, ampak jih bolj močne zredé in drugo za drugo privežeje. Pri nas pa se porabi neznano veliko mladega lesa za kolje, in kmalo bo prisel čas, da se bo tako zatiranje lesa zlo poznalo in teško občutilo. Leskovi in jevševi koli ne terpé dolgo; kostanjevi so že redki; jelovi razkolenci ali pa žaganci so tudi že dragi: verbe dajo še zdej nar boljši kolje, ki naglo raste in nekaj terpi; pa vinogradov je od nekaj let semkaj že pol več, kakor jih je bilo. Razun tega se kolje nič ne varje. Ne le grozno dolge kole stavijo v vinograde, kar tertam nepotrebno senco dela in kolje trohni, ampak ga tudi pozimi v vinogradih pusté, in včasi še clo po tleh ležati, da se berž spridi. To je zlo napak in slabo gospodarstvo. Pa vinorednik mora vendar terte privezati, ker po tleh bi slabo rastle in malo rodile, in na koga druzega jih če privezati, če na kole ne, ker drugač navajen ni? Dokler je kolje, se to ne da odsvetovati; kadar ga bo pa zmanjkalo, se bo mogla vezatev drugač opraviti.

Koljatev in vezatev pa naj se takó ravná, a) kolje bodi raji kratko namest dolgo, da tertju sence delalo ne bo; 6 do 8 pedi je dosti dolgo. Tako se večidel iz enega kola lahko dva naredita; b) naj se koli v zemljo dobro zarinejo, da bodo terdno stali, in da jih kak vihar poderel ne bo; c) naj se koli stavijo od solnca, da bodo terte na solnci, ki ga zlo potrebujejo; d) močnejši koli naj se devajo k bolj močnim tertam, slabši k slabim; e) privezujejo naj se terte z bekovimi ali verbovimi šibcami, ali pa s kom drugim, postavim z ličjem, kar tert zajedalo ne bo; f) če se mladika malo všibi ali pa terši priveže, bo več grojzdja imela, in manj v les gnala; g) sparoni, ki imajo dolge mladike, naj se ali zlo všibé, ali pa v obod privežejo, da bodo več grojzdja imeli; h) vse to delo kakor okopovanje naj se, če je le moči, zgodí preden je muzga v tertji, da se napeti očki, ter še clo nar lepši obrili ne bodo.

4. Druga kop in pletev ali muljatev. Kadar tertje mladike že tolike odžene, da se vse grojzdje vidi, preden začne cvesti, se vdrugič kopá. Ta kop se godi hitrejši in bolj poverhu; ter a) da se zemlja okoli korenin se enkrat zrahlja; b) da se plevel zatare. Cvetè pa grojzdje pri nas v drugi polovici mesca rožnika, polno prijetnega duha, in vsaka jagoda berž ocvetè, pa ne vsako tertje in vsi grojzd kmalo.

Pri te priložnosti se mladike, ktere so v nevarnosti se odkerhniti, z muljavo privežejo, in pa vodene mladičice po stari terti, ali kjer dve vkup rastejo, in ktera nič grojzdja nima, se oberó, da nepotrebnega živeža rodovitni in grojzdnati mladiki ne jemljejo; ali pa če ktera terta grojzdja nima, se ji pusté po previdnosti njene moči ena ali dve nar močnejši mladiki, in se malo všibé in všibljene privežejo, da bodo drugo leto več grojzdja imele, ker bodo takó manj na les gnale in več grojzdnih popkov naredile.

Ker v prekopanem vinogradu in še pognojenem mnoga plevel, posebno perenka ali pirnica rada hobatá in raste in tertnim koreninicam veliko živeža prikrati, naj se ves vinograd pri drugi kopi skerbno opleve in kar je mogoče, plevel s koreninami red izruje. Zavoljo tega in pa da se zemlja še enkrat zrahlja, nekteri, kadar vinogradi ocvetó, še v tretje kopajo. Vse eno pa še zmirej nekaj plevela ostane, ki tolikanj raji raste, kolikor bolj se mu z večkratnem okopovanjem, posebno bolj močirne leta, vstreza. Zatorej se mora vinograd še ravno, preden grojzdje zori, opleti, ali omuliti, kakor pravijo, da ima grojzdje več solnca, in taka muljava srova in posušena je dobra klaja za živino. Dokler je pa grojzdje v moki, to je, dokler imajo jagode nekaj omoklega po sebi, kakor na steklu dahlina, takrat naj se vinograd pri miru pusti in naj se clo nič vanj ne gre, da se tista moka, ki je jagodi zlo potrebna, z obleko ne obriše, ker bi taka obrisana jagoda svitla bila, pa nikoli ne zorila. V moki pa je grojzdje od takrat, kar začenja biti graha debelo, dokler ni popolnoma zrelo; in še zrelo ohrani tako moko. Vender kadar že zori, se taka moka manj obriše, če le nalaš ne, kar se tudi ne sme storiti. Torej naj se tačas pleve. Taka je tudi pri drugem sadji in pri zelju, ki se lahko vidi in se ga takrat ni dotikati, razun kar se za opresnino poreže.

f) Od branja ali tergatve.

Na pravem branji je veliko več ležeče, kakor bi kter mislil, če grojzdje za vino obernemo. Z neumno tergatvijo si vinorednik dovolj škode napravi, ako ne terga ne o pravim času, ne prav.

Dve reči je tedej treba o tem pred očmi imeti, 1) čas, kdaj da je brati, in pa 2) kakó naj se bere, da bo vino hvale vredno.

Čas tergati ali brati je, a) kadar je grojzdje popolnoma zrelo, in pa b) v lepem vremenu.

Kdaj je grojzdje zrelo? Takrat, kadar hruške ali drugo sadje, to je, kadar so peške zrele, kadar je grojzdje plehko in sladko, in kadar so pecli toliko suhi, da od terte nobenega živeža več ne potrebujejo. Hruške, kadar so zrele, z drevesa padajo, če ga kolikaj pomajemo, ali pa tudi same po svoji teži, ko se pecelj od debla odloči. Grojzdje pa se od debla ne loči in tudi jagoda od grojzda ne pade, ampak pozná se, da pecelj je suh in jagode so mehke in sladke in gredo rade od grojzda.

Za jed in za navadno vino je tako grojzdje že dobro; vendar grojzdje vse ni kmalo zrelo in tudi vse jagode na enem grojzdu ne, ampak eno prej, eno poznej, in se mora čakati, da tudi pozne plemena dozorijo, če se ima vkup brati; če pa vsako posebe, se čakajo le pozniči.

Kdor hoče pa posebno vino imeti, naj čaka, da vodena reč, kar nar bolj, iz jagod izgine, ker voda vino kazí. Da je vodena reč iz jagode izginila, se pozná nekaj na pokusu, nekaj na jagodah, ki se začno gerbančiti. Zrela vinska jagoda ima v sebi nekako mesnato, in pa vinsko in vodeno reč. Ce je manj vode v vinu, boljši in močnejši je, in v nekterih krajih vino še clo kuhajo, da se vodena reč izhlapi, in tako povreto vino pride v prodaj še clo v gorki španjski deželi, kjer je malaga takó povreto vino, in Cipra; in tudi pri nas kuhajo mošt takó dolgo, da se zlo povre, za ženof in za mesne prijedi, ter to delajo zato, da se vodena reč iz njega izhlapí, da je slajši in boljši. Iz treh mere ostane na zadnje le ena; toliko se ukuha.

Pa bodi tudi že grojzdje zrelo, vendar se v gerdem vremenu, v dežji in v rosi ne sme brati, da veliko vode v vinu ne bo, ki se je tudi zrele jagode še napijo, ampak vsaj kaka dva dni po dežji in pa v lepem, solnčnem vremenu, kadar rosa popolnoma mine in solnce grojzdje osuši in zgreje, naj se bere. To je ravno takó potrebno, kakor zrelost. In pa ker nezrelo grojzdje in vino zdravju ne more hasniti, kakor drugo nezrelo sadje ne; in pa ker gre dobrota vina v občino gospodarstvo dežele, ki posestnikom in deželi veliko dobička prinesti ali pa odnesti zamore, naj bi gosposka povsod pod kaznijo gerdim požrešnikom prepovedala brati nezrelo grojzdje in v gerdem vremenu, in naj bi čas postavila in oklicati dala, kdaj da naj se bere. To je reč, ki slov in prid dežele zadene, ne le posameznih, in taka postava je potrebna, posebno za take ljudí, ki so kakor otroci nesterpeči, in pa požrešni.

II. Kakó naj se bere. Ako bi grojzdje le za jed bilo, kakor pri velicih mestih, kjer tako srovo grojzdje več dobička dá kakor vino, bi se zreli nar lepši grojzdi potergali in v mesto na prodaj nosili. Tako je brez števila vinogradov okoli Badna pri Dunaji v ravnini in po bregéh, iz kterih se zrelo grojzdje na Dunaj vozi in branjevcom prodaja. Kar bolj slabega ostane, ga potlej poberó in srednje vino iz njega delajo. V odstranskih krajih pa se to ne dá storiti, ampak grojzdje ondi nar več zaleže za dobro vino, in pametnim vinorednikom mora nar več mar biti, iz vina denar dobiti, ne pa ga doma popiti, kakor tudi Badničanje pri Dunaji grojzdje prodajo, in ga domá ne pozobljejo. In ker bi za slabo in revno grojzdje malo dobili in ga teško prodali, skerbé, da imajo lepega in dobrega. Ravno tako skerbe umni vinoredniki, da si napravijo dobro vino, ki se po ceni lahko proda, in je ne le dobiček, ampak tudi čast deželi.

Kdor ima malo grojzdja, ne more ž njim veliko početi; naj odbere, kar je nezrelega, od tert odpadlega. Takó stori, postavim, pri nas nektere leta lipna in podlipic in kratkopecelj, da prevréd odpade. Takó nezrelo grojzdje zamore še za kako kislino zaleči, in naj se prej pobere. Drugo zrelo grojzdje pa, če je tudi malo gnjilo, če le plesnjivo ni, naj se čedno pobere in za vino porabi. Še vse eno bo tako vince dobro in koristno. Veči posestniki pa, kteri imajo veliko grojzdja, vedó vse ločiti. Posebej poberó odpadeno nedozorjeno grojzdje in ga obernejo za kis in ga pomešajo med druge zreline za tako reč.

Zrelo grojzdje pa ločijo: a) Gnjilo in drugo manj dognano iz visocih brajd, ali kar zlo od tal raste, posebe; b) kar je žlahnega in nar lepšega grojzdja, na solncu in blizo tal, kjer ga ne le solnce ampak tudi gorke tla dogodé, spet posebe. Takó napravijo dvoje vino, žlahno in srednje; vsako ima svoj kup, kakor svojo dobroto. Kteri imajo veliko grojzdja enega plemena, postavim, tične, zelenike, beró tudi vsako posebe, in posebe hranijo. To je umna tergatev in pametno ravnanje z grojzdjem.

g) Od naprave vina, in od njegovega vrenja (kipenja).

Vsa posoda in priprava za grojzdje in za vino mora snažna in čedna biti. Bere se pri nas v škafe, in kar pridni bravci naberó, nosijo v brentah veseli mladenči v hram v kad, če je hram pri vinogradu; če ga pa ni, nosijo na vos v sod, ki ima v dnu vratica, ki se potlej zapró, in tak sod imenujejo lajto.

a) Naprava vina.

Kadar je grojzdje pobrano ali pa kad polna, ga gredó fantje tlačit, to je, ga zdruzgajo in zmanejo z umitimi nogami, in spodjemajo od časa do časa grojzdni sok, ga z bučo zajemajo in skoz rešeto v čeber polivajo, in iz čebra ga drugi nosijo v pripravljen sod. Ko je sod poln, začne v gorkem vremenu precej vreti. Brez gorkote pod 12. stopinj ne vrè. Nar prej izmeče iz sebe bolj debele mesnate grojzdne rečí, potlej pa pene. Ves mošt je penast, in take že čedne pene, ki vró iz soda, porabijo skerbne gospodinje za kravajce ali drožice, ki jih pomesijo med proseno moko, naredé majhne hlepčike, ki berž skipé, in jih ali na solncu ali pa v hiši posušé, da potlej ž njimi kruh mesijo in da shaja ko se v gorkoti v testu oživí in razvija ogelnokislogaz. Kteri pa tega ne delajo, prodajo take drože žganjarjem, ki dobro vinsko žganje iz njih žgó. Po dva dni zalivajo take kisajoče sode in jih po tem zakrijejo, da še počasi vró, in tedna potrebujejo, da se vino ohladí. Zdej že ni več mošt, ampak vino, berž ko skisa, če tudi ni še sv. Martina.

V kletih in hramih, kjer veliko sodov vrè, se naredi veliko dišivca (dišivnega gaza), ki je nevaren. Kjer ljuč ne gori, je nevarnost za človeka in žival. Naj se v takih kletih nekaj linic naredí spodej in zgorej z železnimi mrežicami, da tak gaz, ki zavolj svoje teže nizko leží, sapni vlak prežene.

Namest tlačenja imajo zdej že zlo drugo pripravo, da grojzdje zdruzgajo, namreč mlin, to je, dva debela, lesena, gladka valjerja, ki se nasproti zavertita po tem, ko se v zgornjo votlo posodo grojzde strese. Ko se ta dva valjerja zaberneta ali zavertita, se vse jagode podruzgajo ali smelejo in v spodnjo kad padejo. Ta priprava je vsa priprosta, malo veljá, opravi dobro svojo službo in je čedna, torej vsega priporočevanja vredna.

Tropine pa v napravljeni stiskavnici stiskajo, in kar dobé, ali posebej ali pa med drugo vino denejo, ali pa za kisec porabijo. Na Laškem delajo iz še mastnih tropin malo vinoj ki je z vodo zmešano, in ga vin pikolo, malo vino, imenujejo. Kdor hoče posebno žlahno belo vino imeti, naj tako naredí. Naj pri tergatvi odbere nar bolj zrele in nar lepši, bolj redke grojzde žlahnega plemena, postavim, tično, javor, primorščino, ali pa zeleniko, če je popolnoma zrela, če je sladka in sajova, to je, zagorela; naj tako grojzdje berž po večem zdruzga in mošt v pripravljeni sod zliva, dokler ni poln. Po tem se tak sod berž ali ondi v hramu vstavi, ali pa domu pelja in v klet zloží, kjer ima biti. Naj se kacega pol dne vreti pustí, potlej pa berž na hladno zaprè, dokler se ne shladí; po tem se veha terdno zabije in mošt ostane, da se učisti.

Ker vino le od vinskih kožic farbo dobí, mora, kdor hoče bele vina imeti, mošt berž s tacih kožic vzeti, če prej, boljši je. In ne le kožice rudečih in černih jagod, ampak tudi belih dajo farbo, sok černih in rudečih pa malo.

Nasproti pa, kdor hoče zlo farbno vino imeti, naj pustí mošt več dni na tropinah, posebno rudečih in černih.

Kako se še drugač žlahno vino naredí? Takó. Naj se, kakor je bilo prej rečeno, nar boljši grojzdje odbere in opecijá, to je, jagode naj se od grojzdov v pripravljeno posodo osmučejo, in berž podruzgajo; mošt precejen naj se zlije v pripravljeni sodec, in ko je poln, naj se veha zabije, in po tem na vse straní, posebno čez dni in veho z močnimi železnimi verigami povije in stisne, da ga mošt ne razžene. Ker zunanji zrak do mošta ne more, vrè bolj tiho, in ostane sladak kakor pol sladin (Halbausbruch), in se spomladi perve dni sušca ali pa v drugi polovici velicega travna, ko vino že več ne šumí, v steklence potoči.

Popolnoma sladín pa se naredí, če se tako grojzdje, kakor je ravno povedano, v jeseni odbere in za pecljičke v kakem suhem temnem hramu obesi ali pa na suho slamo polaga, ki se mora potlej spet še na drugo predjati, ko je perva vela. Vse tako grojzdje, kakor tisto, ki ga mislimo za jéd imeti, se mora le v lepem vremenu in dobro osušeno brati, in nič poškodovati ne, in nobena rosa ali mokrota ne smé do njega priti, da ne gnjije. Kadar se tako grojzdje na slami ali obešano toliko posuši ali zvene in zgerbi, da vodena reč zlo iz jagod izgine, se opeclja in gnjile jagode se odločijo, ter se take opecljane jagode v posodí z nar boljšim starim vinom malo pomočijo, da se napnó, in se po tem zdruzgajo, kakor je prej bilo rečeno; taka slaščica se precedí, in v pripravljen sodec zlije. Kadar je poln, se z močnimi železnimi verigami čez dni in veho terdno poveže in na hladnem hrani. To se, če je vreme gorko in sušno, okoli božiča, scer pa še le pomladi dela. Proti jeseni po tem se v steklence potoči.

Take vina se delajo le v prav dobrih vinskih letih, kadar je grojzdje popolnoma sladko. Kdor bo tako vino pil, bo vprašal, od kod da je, in iz ktere sladke dežele da je pripeljano, ki preseže v žlahnem duhu in pokusu veči del vse ptuje vina. To je naš sladín (Ausbruch).

Kdor hoče pelínovec narediti, naj ga takó dela. Naj pripravi sodec, naj ga razdni na enem koncu; in naj va-nj po tem deva eno versto lepega grojzdja, potlej drugo versto pelina in druzih lepodišečih rož, ruhce i. t. d. tretjo versto spet grojzdja, četerto pa spet pelína in druzih rož; in tako do verha. Kadar je poln, se dno v sodec dene in nabije, potlej z dobrem starem vinom nalije in z verigami kakor zgorej, terdno poveže. Čez nekaj tednov je za pijačo dober, ko se učisti.

Nekteri dajo vino v kadi na tropinah vreti in ga potlej v sode potočijo; pravijo, daje tako vino bolj stanovitno, pa se tudi zlo izhlapí in srovosti pecljev navzame, ki jo pozneje pa vender spet zgubi. Drugi ga v nepolnih sodih kisajo, in pravijo, da je močnejši, ker le pod se meče. Pa tisto, kar bi imel izmetati in pod se meče, nima nič vinske močí, in take vina so rade glavobolne. Scer pa glavobolnost vin pride od zemlje in mnozih rud, ki so v zemlji, kjer vino raste. Pri nas na Dolenskem ni nič tacega.

V nekterih krajih slabemu vinu pridevajo močnega žganja, kislemu pa sladkorja. Pa kdor hoče slajši vino iz kislega ne dogojenega grojzdja v slabih merzlih letih narediti, naj sladkorja v mošt dene, preden vrè, da se cuker kisáje v alkohol spremeni; pozneje tega več ne storí, ampak sladkor gre na dno in spodnje vino osladí, zgornje pa kislo ostane. Če je mošt zlo kisel, je na vsako vedro 1 funt sladkorja premalo. Tudi čist méd to storí, kar sladkor. To se pri vinovrenji godí, po kemiskih postavah, kakor pri kuhanji.

b) Od vinovrenja posebej.

Ker je vinovrenje takó velika in važna reč, da se po njem posebne in prečudne spremembe godé, je treba od njega tudi še nekaj posebno govoriti, ter le od vrenja vina.

Kadar je sod z novim vinom iz kadi nalit, in tudi že v kadi, ko se mošt zgreje, začne kuhati in vreti, in nečednosti, nar prej blato, peške, mesnate jagodne rečí in drože, potlej pa pene in penasto vino iz sebe metati, kakor lonec, ki vrè: Hud dišivec gre takrat iz soda, da ni mogoče nad sodom dihati.

Če prej se mošt zgreje, prej vrè, ker nekoliko gorkote je v to potrebno, 12 stopinj namreč. V gorki jeseni, ko je grojzdje gorko pobrano bilo in ne vodeno, vrè prec ko v sod pride, in tudi že v kadi. V merzli jeseni pa, in ko je vino bolj vodeno, in torej samo na sebi merzlo, pozneje. To lastnost imajo tudi druge rečí, zeliša na kupi, ko se zgrejejo, zrezano zelje in repa v kadi, vlažno seno v senici ali v kupih, jabelčevec, hruščevec i. t. d.; vsaka taka srova reč, kadar je v kupi in se zgreje, ko začne iz zraka kisli gaz piti, se začne kisati, in dobí po tem drug pokus in je boljši. Pred kisanjem nima vino skorej nič vinskega v sebi, nič moči, ker se sladka reč v moštu še ni razkrojila in v alkohol spremenila, je sladka luža in prazna juha, druzega nič. Po vrenji pa je vino, ki ima moč, lasten duh in slaj in prijetno vinsko kislobo, ki na sladko vleče. Če je manj vodeno, prijetniši je in slajši, ker se je prej ob zoritvi v gorkem vremenu sok v jagodi v sladkor in v vinsko reč že spremenil ali zdelal bil. Kemikarji pravijo, da pri vrenji se sladkorska reč v moč, v alkohol, v vinski duh spremení, in da torej tudi če bolj sladko je grojzdje, bolj močno je vino, kar tudi skušnja poterdi. Vès sladkor se pri vrenji zmeni takó, da ga več ni. So poskusili v zlo kisel mošt sladkorja djati preden je vrel, in je vès sladkor zginil, in vino je bilo močno in dobro. Po kisanji pa se sladkor ne spremení. Iz tega se vidi, da vrenje je zlo potrebno, in da brez njega se ne naredi vino. Po sladkorji pa je mlado vino sladko in rezno, ustarano pa žlahno.

Da se pri vrenji, posebno če veha dolgo odperta ostane, duh zlo izhlapi, je gotovo; zatorej nekteri cevke iz pilike v posodo polno vode napeljajo, in takó kisajo, da se duh manj zgubi: drugi soda ne napolnijo, da pod-se meče; še drugi malo časa puste vreti, to je, ga malo zalivajo in berž terine liste na veho položé in s kako rečjo obtežé, da se manj izhlapí. Vse to je dobro in prav.

Ko pervo veliko vrenje mine, vre natihoma še vedno. Pervo leto spomladi v gorkoti se vrenje povzdigne, se vino začnr prašiti in šumeti; poleti in v jeseni se to spet ponoví, pa manj. In takó tudi drugo, tretje leto i. t. d., vendar čedalje manj, in vino je čedalje staričniši in boljši. To dela vrenje.

h) Od hranitve grojzdja in vina, in poznejši opravila z vinom.
1. Vinske shrambe.

Grojzdje, če je prav spravljeno, v hladnem suhem hramu ali obešeno ali pa na suho slamo položeno, da se nekoliko posuší ali zvene, se da zlo dolgo, clo do novine ohraniti. V gorkih deželah grojzdje nalaš na solncu dobro posušé, ga opecljajo in v daljne dežele prodajajo, in mi tako posušeno grojzdje cvebe imenujemo, ki jih v potvice devamo. Vendar vino je od grojzdja poglavitna reč, in kdor ima veliko dobrega vina, je bogatin. Hrani naj se vino, kar je nar bolj moč, v hladnem in suhem kraji, nar boljši v podzemeljskih kletih. Gorkota je dobra za grojzdje, ne pa za vino, ki ga rada skazí.

Podzemeljske shrambe, globoko pod zemljo, so dobre za čisto vino, ker v globokih kletih je poleti vino na hladnem, pozimi pa ne zmerzne, in vino je bolj pri miru; za mošt pa take podzemeljske shrambe zató ne veljajo, ker se pri vrenji mošta naredí veliko dišivca, ki je vsimu, kar diha, silno nevaren, in ga je iz globočin teško pregnati.

Dobro bi bilo versto polnih sodov s suhim peskom do verha zasuti, da bi vino toliko bolj v hladu bilo, ali jih pa obzidati.

Če vino v hudih zimah v nekterih nadzemeljskih hramih zmerzne, zmerzne vodena reč, ne vino. Na sredi ostane v ledu vino, ki se lahko iztoči in je močnejši od poprej. Če je bolj vodeno vino, raji zmerzne.

Če se pa v globokih kletih ne hrani, ampak v nadzemeljskih hramih ali zidancah, naj se takemu poslopju posebno v poletni vročini senca naredí, da vino hladno ostane. Tudi vetrovi ga zlo zmešajo, in je torej dobro, hrame v zavetji imeli.

Dalje, stresovanje lahke droží vzdigne in jih po sodu razkadí. Torej nabijanje v hramu, kjer je vino, ali pa zraven hrama, da se tla stresajo, ali sekanje derv, ali strel, vzdigne droží. Vino hoče mir imeti.

Tudi dišeče rečí v vinskih hramih, postavim, rože, sadje, kislína, repa, korenje, zelje, krompir i. t. d. in še žito ne veljajo, ampak škodjejo, ker vino tak duh rado na se vleče.

2. Vinske posode.

Kar vinsko posodo tiče, je tudi še nekaj povedati treba.

Že pri branji naj se skerbí, da so posode, škafi, brente, čebri, kadi, lajte kakor smo zgorej rekli, v lepem stanu, da je vse čedno in snažno, da v njih prej kislega zelja ali repe ali kake gnjilobe ali kaj tacega ni bilo. Če so take posode tudi potlej umite in posnažene, vendar ne veljajo več za branje, ker se les tacega duha na vzame, ki ga ne zgubi več; ampak vsa posoda, kar je je za vino, naj bo posebej, v čednem kraji in v hramu, in samo za grojzdje in za vino, počejena in suha, in naj se varje da se kacega duška ne navzame, da kake droží v njih ne zastanejo in se ne usmradijo, ali da ne operhne, ali da se kisec s tako posodo ne zajema, ali v nji ne prenaša, ali v nji ne hrani, i. t. d. To velja tolikanj bolj od sodov, ker vino v njih ostane. Če se tedej skozi leto kak sodeč sprazne, če vratec nima, naj se razdni; če pa vratca ima, naj se odpró, in naj se na suho, na sapo, pa ne na solnce, ampak v senco dene, da se dobro posuši; če ne, bo splesnjoval in po plesnjobi dišal, in v tacega ni vina devati. Če je sodec majhen, se posuši zunej hrama tudi ne razdnen; veči sodje pa nerazdneni radi splesnjejo v hramu in zunej. Ni puščati drož v njih, tudi malo ne, ki rade gnjijo in smerdljiv duh narejajo, ampak drožé je treba vse čisto iz njih spraviti, in žganjarjem prodati, svinjem pa jih ni dajati, ker rade po njih šink ali ikre dobé. Če kaže, da se do bratve ali do novega vina sodec ne more več do dobrega posušiti, je boljši malo vina v njem pustiti, da vinski duh ohrani, kakor pa na pol posušenega ali velega za vino oberniti.

Silno veliko je na dobri čedni posodi in na dobrih sodih ležeče. Beri tudi še tako zrelo in dobro grojzdje, če vino v smerdljivo posodo pride, boš le smerdljivca imel in ga sam pil. Vino dušca več ne zgubí. Da se to ne zgodí, je treba prej dobro pogledati, kam da se bo vino djalo, in je treba prej posodo v dober stan djati, preden se nalivati začne. Je kak sodec plesnjiv, ali pa so drože v njem zgnjile, ali ima scer kak hud, zopern duh, ga je treba prej popraviti. Plesnjiv duh se odpravi, če žveplo v njem zažgemo, ali pa če ga z živim apnom, še boljši pa s klorskim apnom, znotrej potrosimo, nekaj dni tako potrošenega pustimo, potlej dobro z vodo zmijemo, in mu zadnjič z dobrim vinom spet dober duh napravimo, ki ga va-nj kako merico vlijemo in sod obračamo, da se ga doge napijo. — So droži v njem zgnjile, je treba sod razdniti, vso gnjilobo iz njega zvesto postergati, z živim ali pa klorskim apnom ga potrositi, in potlej ž njim tako, kakor prej s plesnjivim storiti. — Je sod pa suh in ne plesnjiv, ampak operhnjen ali kacega pustega duha, je treba ali malo žvepla v njem sožgati, ali ga pa samo pomiti in z dobrim vinom poboljšati. — Je bila v sodu prej kaka birsa, kak kovbin ali skaženo vino, se tak sod ne da več za dobro vino napraviti, posebno če je kovbin dolgo v njem bil, ker bo tak sod vino zmirej kazil. Če je tak sod še nov in ga je škoda zavreči, svetjejo zurjeni vincarji sledečo pomoč, posebno če sod ni dolgo takega vina hranil. Tak sod se naj vès razdene, naj se vse doge prepahnejo; potlej naj se spet zloži, malo nabije, brez dnov po koncu postavi, in naj se v njem zakuri in precej močin ogenj kake pol ure v njem naredi in z vodo da se ne vname, gasi, da ogenj iz njega bolezen in hudobo vzame, tudi dni naj se tako ožgete; po tem se zaprè, in se ž njim kakor z novim sodom ravná.

Nov sod pa se nar bolj takó za vino pripravi. Naj se vzamejo dobre droží ali pa vina po primeri soda, polič na vedro, in soli 1 lot na vedro, in naj se vse to v loncu dobro skuha da vrè, in naj se vrelo v nov sod vlije, berž zapili, semtertje nekaj časa valja in prekucuje, da se sod tako zakuha. Taka čorba naj bo v sodu kake dni, in preden se nastavi, se to iztoči in sod pomije. Je sod hrastovega lesa, je treba nekaj časa prej vode va-nj djati, nar boljši kropa, in ga vsak dan valiti, da voda srovino in černilo iz lesa vzame, in se še le potlej kakor je prej rečeno bilo, naj zakuha.

Da vinska posoda ni iz vsacega lesa dobra, je znano. Starega, mehkega, kerhkega hrasta, ali pa jelovega lesa je nar boljši, in pa mecesnovega. Terd, mladikast hrast dela terdo, neprijetno, včasi še kislo vino. Tudi iz murbnega, češpljevega, verbovega lesa je sod dober in rad dobro vino dela; manj dober pa je češnjev ali bukev, gabrov in hruškov; za nič pa orehov. Kamniti sodje bi nar boljši bili, in jih imajo že nek po nekterih graščinah na Ogerskem, tode dragi so. Če bi leseni sodje v kletu dobro vzidani in obzidani bili, bi mislim kamnite namestili. To pa je le pri bogatih vinorednikih mogoče.

Te rečí tedej in take previdnosti zadenejo vinske shrambe in posode.

3. Kaj pa je še dalje z vinom opraviti?

Po tem, ko se je pervo vrenje vina vleglo, in se vino ohladilo, vrè vendar še zmirej natihoma in menda veliko let ali dokler ga je kaj. Priča je kan, ki se v sodu na verhu vina dela, kakor v loncu pene, ki se delajo, kadar se kaj kuha. Če je sod vedno poln, je manj kana, in ga je velikrat treba iztrebiti spod vehe, kjer se nabira. Vino se tedej vedno kuha in ni nikoli dosti kuhano, in če je bolj kuhano, boljši je, to je, če bolj je vino postarano, boljši je; kuha se v sodi, ne pri ognji.

Pervo leto spomladi, kadar toplota pride, začne še mlado vino šumeti, to je, bolj glasno vreti. To pa terpí več tednov, do velicega travna; potlej se ponoví v manjši meri, kadar grojzdje cvetè, proti koncu rožnika; in spet še, kadar grojzdje začne zoriti, mesca kimovca. V poznejem hladu pa spet potihne. Tudi drugo leto in dalje se to, pa v manjši meri godí, natihoma pa mende neprenehoma.

Pri takem kuhanji je vino velikrat v nevarnosti. Če ima še debele droží, se rade zgrejejo, zavró, gnjijó, se vzdignejo, gredó počasi ob sodu na verh in padejo po svoji teži nazaj v vino, ga zblodi jo, in spridijo. To je zavrelica.

Da se to ne zgodi, skerbé posestniki vina, da ga, kadar se učisti, pretočijo, in drože žganjarjeni prodajo, ali jih pa samí žge. Pa v novem sodu se spet še nekaj iz vina loči, na dno pade in droží naredí. To je treba spet od vina ločiti in ga pozneje spet pretočiti, in tako vsako leto.

Pervo leto se pretakajo vina mesca svečana kak lep, tih dan, da vetrovi drož ne vzdignejo; potlej pa spet še proti jeseni. Drugo leto in dalje vsaj enkrat v letu, nar bolj mesca svečana, ker takrat se vrenje še ne povzdigne, kakor se pozneje zgodí.

Veliko je posestnikom vina na tem ležeče, da imajo čiste vina, ker a) godlaste vina niso ne dobrega pokusa, ne prodajavne, in pa b) so vedno v nevarnosti skazili se. Če se vina same ne učistijo, kar se nar neraji takrat zgodí, kadar je vino zlo vodeno; ker je voda težji od tenkih drož, ki plavajo po vinu, ne padejo na dno; je tacega treba z drugimi rečmi učistiti. V to služijo vse žlezaste rečí, ribji mehúr, mizarski lim, zdruzgane češnje in drugo sadje, in zmečkano grojzdje i. t. d. če je le težji od vina, da gre na dno. Pesek čist in umit tudi pomaga učistiti vina, menda ga hladi. Če se ribji mehúr ali lim v to rabi, ga je treba prej v vinu namočiti, da se vès raztopi kar terpí več dni, potlej se dobro z vinom zmeša in stanjša in v sod vlije in se s kakošnim lesenim kolom po sodu med vinom preganja in na to pri miru pusti; v štirih, petih dneh pade na dno, potegne za seboj v vinu plavne drože, in vino se učisti. S češnjami se enako dela, zdruzgajo se, vina se natoči na nje, in se vlije taka zmešanca v sod, se s kolom premeša in sredi iz tistega soda kak škaf vina odtoči in zgorej pri vehi v sod nazaj vlije, štiri, petkrat zaporedoma. Tudi se takó s černimi ali rudečimi češnjami bledost vina popravi. Po tem, ko se vino učisti, se v drug sod pretočí. Vendar se nobena reč ni znana, da bi vino tako učistila, da bi pri vednem vrenji nič več iz sebe ne dalo, in tako v nobeni nevarnosti več ne bilo; ampak še vedno se v njem najdejo žlezaste reči, ki so gnjilobi nar bolj vdane, se zgrejejo, vino skalijo in ga lahko skazé. Sol in žveplo in pretakanje ga obvarje, pa ne popolnoma. Upati pa je, da bo učenost po tem sledu še najdla gotovo pomoč zoper tako napako, da potlej ne bo več treba ga tolikrat pretakati in ga s tem slabiti. Vinska sol (Weinsteinsalz) je berž ko ne tudi veliko take napake kriva; ker najdemo, da v sodu skaženega vina zgine vès veštanj (Weinstein). Naj se tedaj v praznih sodih pogostem in pridno oklepa in oderza, ki se lahko prodá, da se ne bo stajal in vina kazil. On ne da vinu nobene močí.

Bom zdej še povedal, kako se, sloveče francosko šumeče vino naredí, ki ga imenujejo šampanjerja (vin de Champagne moussé).

Takó: 1. Vsako leto, bodi vino dobro ali ne, denejo v mošt toliko sladkorja, da je vino prijetno in sladko; tak sladkor se pri vrenji z vinom popolnoma zedini, kar bi sc brez vrenja ne zgodilo; 2. tako vino popolnoma učistijo, da je prestreljeno čisto kakor solnce; 3. če hočejo šumeče vino imeti, ga spomladi, kadar vino nar bolj šumi, konca sušca, ali pa mesca malega travna, v steklence potočijo in terdno zamašé in zavežejo. Po tem steklence na tla v hladnem hramu položé in pri miru pusté, kjer jih pa šumeče vino veliko razžene. V jeseni po tem se vzdignejo in prodajo. Pri nas je poprejšnje čase taka steklenca, ki derží dobre pol merice, veljala rumen cekin, in le imenitni gospodje so ga pili; ker nikjer razun Francozov ga niso znali delati. Zdaj ga pa že povsod delajo in ni več tako drago. Ogerski in ranjski šampanjar ni slabši od francoskega, in manj veljá. Če pa nočejo šumečega vina, natočijo steklence prej ali poznej, ne pa takrat, kadar šumí. To je vsa skrivnost.

i) Od bolezni grojzdja in vina. Grojzdje ima nektere bolezni:

1. Rija se ga prime, dobí pike po sebi in ne dozori dobro. Ni znane pomoči zoper tako škodo; pride pa, kakor kaže, od vodenih kapelj, ki padejo na zgrete jagode. Dobro da ni veliko tacih, in se lahko odločijo pri tergatvi od zdravih.

2. Točnate kraste. Če toča jagode ali pecelj zadene, pecelj začerni, in celi grojzd odpade; če pa le posamezne jagode, imajo tiste do zadnjega rijave debele kraste, in taka jagoda ni nikoli prav dobra; zatorej naj se pri branji loči od dobrih jagod in od sladkega grojzdja in naj se posebej dene.

3. Nektere plemena grojzdja rade gnjijo in še plesnjijo, postavim, debela belina, lipic, volovna in lipniška černina. To se godi v gosti megli, v deževnih letih in sploh v mokroti, kadar začne mecati. Tudi to se ne da odverniti, pa zori vendar, in naj se pri tergatvi posebr dene k bolj slabimu vinu, ki tudi še zaleže, ker gnjije le kožica, ne pa sok. Če pa smerdí ali je zlo plesnjivo, naj se zaverže, ker je škodljivo.

4. Oznanujejo nam nekako novo plesnjobo, ki ne le grojzdje kazí, ampak tudi les in list napada, in žuga ta žlahen sad nam vzeti. V bolj gorkih krajih, na Španjskcm in Laškem se je ta bolezen, kakor kolera ljudí, in kakor gnjiloba krompirja, nar prej lotila in ljudém že veselje zdravega vinskega prideljka vzela; pri nas pa se zdej že tudi pričenja. Prave pomoči še nobeden povedal ni. Gnojne vinograde ta bolezin nar prej napade.

Bolezni vina:

Smo že zgorej nekaj od bolezin vina spomnili in skazali, od kod da pride in zakaj, in kako se odverne.

Še več druzih bolezin ima včasi vino, kterih vzroki so teško najti in še težji bolezen ozdraviti.

Vino ima v vsaki starosti marsikako nevarnost bolehati in skaziti se.

1. Že po vrenju se vino včasi noče čistiti, ostane kalno in gosto, ali pa megle se vlačijo po njem, in ne le takrat, ali nekaj časa, ampak tudi še potlej vse leto. To dela nar raji tiste leta, kadar grojzdje dobro ne dozorí, kadar je v jeseni namest gorko, bolj merzlo in deževno; kadar bi imelo grojzdje nar bolj zoriti, je namest sladkega vinskega soka veliko vodene rečí v vinu. Tako vino je rado kislo, prazno, pusto in malo vredno. Tako vino je treba v kak drug suh sod pretočiti, ga od debeliših drož ločiti, in s kakošno žlezasto neškodljivo rečjo učistiti. Take žlezaste rečí smo nektere že zgorej imenovali, pa tudi mleko, jajčni beljak v to služi, nar prej pa naj se s čednim, opranim peskom, ki tudi kalno vodo čisti, poskusi. Tako učiščeno vino bo potlej še za kaj.

2. Tudi začne vino kmalo po vrenji mehko biti, se začne vleči, je na potezi, kakor pravijo, teče tiho kakor olje, in niti dela. To dela vino le v dobrih letih, kadar so dobre, močne vina; vodeno vino tega ne bo delalo, in pa če se mošt dene v moker, ne pa v suh sod. Če to kmalo po vrenji dela, ni to nič nevarnega, in dostikrat samo neha, ali pa se pretoči takó vino v drug suh sod in je precej dobro. Drugač paje, če poleti takó začne; takrat je popolnoma skaženje blizo. de ga o pravem času še vjameš in pretočiš, ga morebiti še otmeš. Če se pa kolikaj zamudí, postane kmalo takó vino kakor repnica, čudno sladko, gosto, bledo, ima duh po otročjeku in ni za nič. Drože se namreč zgrejejo, gredó ob sodu nakviško, in ko na verh pridejo, padejo v vino nazaj že skažene in smerdljive. To se lahko zgodi spomladi, poleti, v jeseni, in tudi v mehki zimi, včasi tako naglo, da se prej še nič vleklo ni, in se še zdej včasi ne vleče. Dasiravno se dobre vina tako lahko skazé, se vender slabe, vodene še raji. Žganjarjem še včasi zaleže, ki pa tudi ni dobro. Nar boljši ga je zavreči.

3. Včasi je vino čisto kot solnce; pa če ga proti ljuči pogledaš, vleče na černo, in če stoji čez noč v steklenici, postane še bolj černo; pokus ima nekaj zbadajočega, ostrega, zopernega, včasi slanega v sebi: velika, huda zavrelica je to, škodljiva kot strup. Poletna vročina, ali pa sod, v kterem je že prej tako vino bilo, to naredí. Nar boljši pomoč zoper tako nesrečo je, veliko poletno vročino z kosmatimi vejami pred klet postavljenimi odverniti ali pomanjšati, merzle kamničke v sod metati, ali umitega merzlega peska kake kadunje va-nj stresti; sod z mokrimi ruhami pogerniti, če je v bolnem sodu, ga berž pretočiti; če pa je že skaženo, ga berž ko berž zavreči; skažen sod na polena zdrobiti in kosilo ž njim skuhati; strupeno vino, ki je za vžitek kakor mišica, po tleh zliti, pa ne po travi, ki jo požgè, ampak v kak brezen, da ga ne bo ne tirú, ne sledú, ker ima strupeno sol v sebi.

4. Včasi vino, kadar je že na malem, oslabi, da nima vinske močí. To je znamnje, da je tako vino zlo vodeno, morebiti tudi nezrelo, ker v nezrelem vinu se vinska moč zadosti ne zdela. Deni malo hudega žganja va-nj, in bo močnejši.

5. Včasi vino proti zadnjem na kislo vleče. To dela dobro vino, kadar ga je že malo v sodu, in ko se po redkem toči. Toči ga bolj in pij ga bolj, ali pa ga s kakim terdim vinom zalij, da bo sod poln in kisloba bo minula.

Če bi se vino v kak sod djalo, v kterem je prej kislic ali jesih bil, se lahko zgodí, da tudi poln sod se skisa.

6. Včasi novo vino dobrega pokusa, če v kaki posodi kake ure stojí, černo postane. To dela vodena reč v vinu slabe vinske leta. Če se pretoči in učisti, se taka popaka zgubí, pa v nevarnosti so vender zmirej take vina, in je nar boljši jih ne dolgo hraniti. Te bolezni vin so znane pri nas.

Iz vsega tega se vidi, da droži so pravi vzrok vinskih bolezin, in naj torej posestniki vin z vso močjo skerbé, da vin na drožeh ne bodo imeli, in da bodo vina čiste in na hladu, in sodje polni.

17. Od rudečih žlahnih malín, od ribeza i. t. d.[uredi]
VIII. Od rudečih žlahnih malín, od ribeza i. t. d.

Še veliko druzega, posebno divjega sadja je, ki se da pri hiši v prid oberniti, nektero za olje, kakor postavim, svibovna ali psikovna; drugo za kislic (jesih), postavim, vinika ali divje grojzdje in češminje; nektero za žganje, postavim, drobnice, ali divje hruške, dren, ki ima vinski duh, oparnice, bezgovina, brin i. t. d. Pa od tih ne bomo govorili, marveč mislim, da je dosti od njih spomniti: ampak od žlahnih malin, od ribeza, in od jagod bomo tukaj še nekaj malega povedali.

1. Rudeče žlahne malínce. Žlahne jim zató rečemo, ker je sad tacih malin lepodišeč in prijeten. Rastejo enako černim malínam, ki niso za drugo, razun za dobro žganje, in so tem v lesu in listu popolnoma podobne. So kopine ali robide v gorkih dolinah med gorami, kjer rastejo divje, in se tudi v verte ali kamor bodi v bolj gorke kraje lahko presadé, in zorijo mesca kimovca. Če se okopujejo, trebijo in obrezujejo, so lepši in bolj polne. Kadar so take rudeče malíne popolnoma zrele, jih mnoge živali in ptiči iščejo in pojedó; torej jih je treba varovati, in kadar so dosti zrele, se v posode, v škafe poberó in berž podruzgajo, in sok se precedí, in s sladkorjem pri majhnem ognji kuha in pokuhuje, da vso sirovino zgubé;iz treh meric soka ostane ena, ki se v zapertih steklencah hrani, in poleti v vročini med dobro vodo po malem deva, ki je zdravim in bolnim ljudém prijetna hladivna pijača, kakor nobena druga ne. Tudi še za druge kuhinske koristi so. Sirove pa zato dolgo stati ne smejo, ampak se morajo berž podruzgati in kuhati, ker naglo splesnjijo in se skisajo. Zlo pokuhati pa se zato morajo, ker se scer rade spridijo. Sladkorja gre na 1 funt soka dve unči.

Nekoliko srovega, dobro zrelega ali pa tudi pokuhanega soka tacih maljn v vinskem moštu preden vrè, ali pa tudi v starem vinu naredí lepodišeče vino. Ravno takó se dá iz tacih malin ali samih ali pa z druzimi rečmi pomešanimi lepodišeče žganje žgati, ker te žlahne maline svoj lepi duh vedno ohranijo.

2. Ribez raste v vertih in ostane vedno nizek. Sadje je grojzdiče; kadar je zrelo (namreč o kresu), je lepo ognjeno rudeče, pa se najde tudi belo in rumeno. Pomnoži se lahko z mladikami, i se odrežejo in v vlažno zemljo posadé, kjer kmalo korenine naredé, in drugo leto že sad imajo. Grojzdiče ima prijetno kislobo, je dobro za jéd, in se da iz njega kakor iz vinskega grojzdja po enakem opravilu dobro vino narediti, posebno če se takemu soku pred vrenjem kaj sladkorja pridene. Tudi se dá s sladkorjem pokuhati, kakor rudeče malíne, in služi po tem za kuhinske naprave in jedí.

Če se ribez okopuje, trebi in obrezuje, rodi lepši in obilniši grojzdiče.

3. Tudi štejemo med sadje rudeče jagode, ki zorijo še pred češnjami, in so žlahnega duhá in pokusa in zrele z vinom in sladkorjem, ali pa same dajo hladivno, prijetno jéd; rastejo na rožnatih stebličkih po bregih na gorkih solnčnih krajih. Debeliši vertna sorta so drozki. — Ravno tako tudi čeme jagode ali borovnice, ki so manj dobre, in s kterimi nekteri vino černijo, se med sadje štejejo, pa niso posebne vrednosti.


18. Murbe.[uredi]
IX. Murbe.

Ne zavoljo sada, ki je vendar tudi za jéd in za hudo žganje dober, ampak bolj še zavoljo listja, s kterem se svilne gosence redé, je murba imenitna; ker brez murb ni svile, dokler svilni červi druzega živeža nočejo razun murbnega perja.

Murbe so iz daljne Azije k nam prišle, in povsod rade rastejo, kjer jih prevelik mraz ne zamorí. Kjer oreh raste, raste tudi murba, in še dalje.

Po cesarski postavi je murbino perje sadju enako, in kdor ga poškodva, zapade kazni, ki je postavljena zoper poškodvavce sadja.

Ker se je pri nas sviloreja semtertje perčela, je treba tudi od murb v tih bukvah nekoliko govoriti, bolj razširni nauki pa se najdejo v bukvah slavnega gosp. dohtarja Hlubeka pod imenom, sviloreja, ki jih je naša kmetijska družba v našem jeziku v Ljubljani na svitlo dala. Torej bomo tukaj od reje murb le kratko govorili, ter 1. bomo od raznih plemen murb nekoliko povedali; 2. kako se murbe zaredé; 3. kako se požlahnijo; 4. kako se murbno perje obira; in 5. kako se svilnim gosencam klade.

a) Od raznih plemen murb.

Murbe rastejo že skorej po vsem svetu in se po deželi, po veči in manji gorkoti, in po lastnosti zemlje ravnajo, da so razne velikosti, rasti, podobe, lastnosti in koristi: so murbe v Kini, Tartarii, Perzii, v Indii, na Turškem, v Azii in Europi, na Gerškem, na Otokih tihega velicega morja, v zgornji in spodnji Ameriki, na Laškem, Španjskem, Francoskem in na Nemškem i. t. d.

Štejejo jih že več od 20 mnozih in znanih rodov. Bomo ene imenovali:

1. Je bela murba z majhnim perjem in z belim sadom, kakoršna se pri nas vidi, navadna murba, ki je zlo dobra za červe in za svilo.

2. Je bela murba s širokim perjem in z belim pecljom, tudi ravno tako dobra kakor prejšnja.

3. Španjska bela murba, bolj redkega, okroglega perja, ne svitlega, ne mesnatega, ki ga svilne gosence rade jedó in lepo svilo dajo. Tudi so červi po tej klaji zdravi.

4. Bela murba mesnatega in velicega perja, gostega in redivnega. Imamo dvé take murbi tukaj, ki jih zavoljo njihove lepe rasti, zavoljo njihovega lepega perja vse ogleduje, in červi perje grozno ljubijo in lepo svilo delajo, pa červi se ga radi objedó in zbolé. Verstenje z druzem perjem jim tekne.

5. Bela murba z gladkim, svitlim in bolj majhnim perjem, ki dá posebno lepo svilo, terdno in svitlo.

6. Bela murba mnogolistnata, ki nima skorej dveh peres enacih, so zobčaste, podolgovate in okrogle.

7. Bela murba z močno zarezanim perjem.

8. Turska murba, nima velicega perja, ostane majhna in pri nas rada pozebe.

9. Bela svitla murba, ima gladko, veliko, svitlo in šumeče perje, červi ga med vsem nar raji jedó, so zdravi, in dajo lepo, terdno svilo. Je pernešena iz Kitajskega in v Europi ne pozebe.

10. Bela murba z rudečimi peclji, ima tanjši in šibkeji veje od druzih, zraste visoka, ima svitlo perje, malo zobato, sad rudečkasto siv. Červi po njem dajo posebno lepo svilo.

11. Rimska murba z okroglim, na verhu svitlim, tertnemu listju enako zarezanim perjem, ima sad rudečkasto siv. Naglo raste.

12. Murba mnogo rastka (multicaulis) ima veliko, kosmato, malo mesnato perje, les sveršnat, in se pri nas ne ohrani, ampak pozebe, ali pa miši jo pod snegom obišejo in korenine in deblo oglojejo.

13. Černa murba, ki ima čern sad, je povsod znana. Je za svilo manj dobra, in pozneje žene.

14. Zlata maklura iz severne Amerike, majhna ostane, in je nar boljši za terdne meje. Ima svitlo in šumeče perje, in nje les dá lepo rumeno farbo, in tudi svila je rumena in dobra. Se pomnoži kakor ribez, in nikoli ne pozebe.

Na Francoskem imajo še druge murbe:

15. Golobčik, (colombasette), z majhnim, tankim, perjem, svilopolnim. Sad je debel in rumen. Drevó zraste visoko, in červi perje bolj ljubijo te murbe od vsih druzih.

16. Plučenca (poumàon) z velikim, okroglim, tankim perjem. Ta murba da veliko perja, pa skorej nič sadú.

17. Amela, z dolgim, debelim in teškim perjem, ki gre nerado od vej. Tudi ta murba nima nič sadú, pa tudi ne pozebe.

18. Velikana, (l’ admirable), ima nar bolj mesnato in nar veči perje izmed vsih murb. Červi ga dobé proti zadnjem, preden presti začnó. Še več plemen murb je, pa ali manj veljajo za naše kraje ali pa za sviloprejke niso zlo dobre; te pa sem imenoval, da se svioredniki v tem bolj razgledati zamorejo tisti, kteri so manj priložnosti imeli s temi rečmi soznaniti se.

b) Kako se murbe zarodé.

Murbe se zarodé kakor druge sadnje drevesa, iz semena nar bolj in nar stanovitniši. Nektere pa tudi iz mladik, ki se posadé, in v vlažni zemlji ukoreninijo in ali ondi rastejo, ali pa se presadé. Da se tudi za murbe, kakor za druge sadne drevesa sadišče narediti mora, če hočemo stanovitno zalogo tacih dreves imeti, se lahko vé. Pri takem sadišču se mora vse to goditi, kar je zgorej od zaredbe sadnjiga drevja bilo povedano. Sadí se seme plitvo na pripravljeno gredo proti koncu mesca sušca, ali pa pervo polovíco malega travna.

c) Kako se murbe požlahnijo.

Če murbe iz semena izrastejo, so take drevesca ravno tako divjaki kakor drugo sadne iz semena izrasteno drevje. S presajenjem se nekaj požlahnijo in v dobri zemlji sta lepši, drevó in list. Pa borne plemena se nar bolj požlahnijo s cepljenjem kakor češnje in jabelka. Pri cepljenji pa je treba na vse tisto gledati in storiti, kar je od cepljenja sadnega drevja rečeno bilo.

d) Kako se murbno perje obira.

Dokler so červiči še majhni, perve dve ali tudi tri starosti, se mlado perjiče iz murbnih mej ali pa nizkik dreves z nožkom poreže, ker takrat červiči še zlo veliko ne potrebujejo. V četerti in peti starosti pa že potrebujejo veliko in vsaki dan več živeža. Če je veliko červičev, se jim mora veliko pripraviti, in murbno perje se bere po večih murbah takó, da se ne začesa, ker dolgo nit iz kože za seboj potegne in rano naredí, ki drevesu na več strani škodje; a) taka veja oslabi, ker sok ali muzga je ondi vstavljena in v zraku in solncu posušena, rana pa in les se tudi začne ondi sušiti in potlej trohneti, in b) če se v več krajih to zgodí, zamore drevó clo raka dobiti in v nič priti, in če bi bolno drevo tudi spet nekaj perja pognalo, je tako perje slabši in berž ko ne tudi červičem škodljivo in za lepo svilo nepridno.

Kakó tedaj se naj obira?

Takó, da se od spodej proti gor smuče, ali pa če je mogoče, z nožkom perje poreže. Na Laškem cele vejice odrežejo in odsekajo in červom nosijo, kar pa ni poterditi, ker to drevesu, ko je v muzgi, ne more hasniti.

Boljši je po murbah vse liste obrati ali porezati, in po tem tudi veje očediti in obrezati.

e) Kako se svilnim gosencam klade?

Dokler so červički v pervi in drugi starosti, naj se nar prej, ko na svet pridejo, nar mečji in mlado perjiče drobno zreže, peclji in rebra naj se zaveržejo, in naj se Jim tako, drobno zrezano perjiče poklada. Pozneje se jim dajejo cele peresa, in vselej takó vsaksebi, da na kupi niso, in da se po njem ne valjajo; ker potlej tacega perja več nočejo in je potrata. Poglavitne obeda so ob štirih, zjutrej zarano, potlej ob desetih, ob dveh popoldne in zvečer; ali pa se kake druge ure zbero, in vmes tudi še kake peresa pomečejo. Lepa red je povsod potrebna, tudi tukaj. Mokro perje, bodi od rose ali dežja, prašno, medeno, rijavo, je červičem škodljivo. Se mora tedaj prašno umiti, medeno zavreči, in mokro v senci osušiti, preden se jim klade.

Sviloreja terpi vsako leto kakih 6 tednov, in je laške in francoske dežele obogatila.

Četerti del.
Od gojzdstva.
[uredi]

Pervi člen.[uredi]

Od gojzdstva sploh.[uredi]

1. Današnji stan gojzdov.[uredi]

Po vsi Europi, razun Rusov, tožijo, da lesa zmanjkuje in da se je zlo podražil. Na Dunaji, postavim, je veljal pervo četert tega stoletja čveternati sežén derv za kurjavo 4—6 gold. In so od draginje govorili. Zdej je prišel za 32 gold. Pri nas se je pred 40 leti hrast kupil za 6—8 dvajsetic, kakoršin zdej za 18—20 gold. i. t. d. Tako po vsih krajih cena lesa strašno raste, ki pred sto leti prej ni skorej nobene cene imel, in strah nas obhaja misliti, kaj še bo, posebno ker še nismo navadili z lesom bolj gospodariti in ga verovati. Veliko gojzdov je minilo, drugi so zlo redki, in kjer je še pred nekaj leti dovolj lesa bilo, so zdej goličave, ali pa polje; po druzih bolj gorkih krajih pa so iz hostnih gričev naredili vinogorice i. t. d. in lesa je če dalje manj, potreba lesa pa čedalje veči.

Vzroki pomanjšanja lesa so mnogi:

1. Pomnožnje ljudstva. V sedanjem stoletji so se ljudstva pri dolgem miru zlo pomnožile, in nove družine in nove hiše so vstale, ki vse lesa potrebujejo, in brez njega biti ne morejo. V primeri, kakor se ljudstva množijo in razširjajo in nove posestva, nove hiše in poslopja narejajo, zginejo gojzdi.

2. Veliko fužin, velicih in majhnih kovačnic in plavžev, in fabrik, in na zadnje še železnice požró v kratkem cele gojzde.

3. Toliko novih cest, ki so scer velika dobrota dežele, polajša ljudém prodajo lesa v ptuje kraje, in vémo, koliko lepih hrastov je v kratkem od nas zginilo, tako da so zdej že prav redki, in jih za se nimamo.

4. Sploh slabo gospodarstvo in potrata lesa. Po stari navadi se namreč postavim a) pri podiranji dreves poškodvanje druzih dreves nič ne varje; b) izbirajo se tudi za kurjavo nar lepši in še rašče drevesa; za ostarčine, kljukaste in zavite nihče ne mara; c) poléna se delajo dolge, da jih pri kuhi pol brez potrebe zgorí; d) dostikrat gorí na ognjišču že celo uro, preden se kaj pristavi; e) za treske, kjer po kmetih ž njimi svetijo, se porabijo nerodno nar lepši in nar revneši drevesca, hrastiči, breze in drugo, in groza je misliti, koliko jih po ti poti vsako leto mine, namesti da bi kake veje in verhe, bolj brez škode, za kaj tacega rabili; f) veliko lesa potratimo za prazne rečí, postavim, za mlaje; g) veliko lesa zgnjije, sperí, strohní po sami zanikernosti; h) veliko lesa gre za platove in za ograje, kjer berž strohní, namest da bi si žive meje, ki dolgo terpé, naredili; i) za kole v vinogradih puščajo, kar je nar bolj moč dolge kole, da tertam senco delajo in trohné, namest da bi kratke delali in bi eden za dva, tri zalegel. Neznano veliko mladega lesa mine vsako leto za vinograde brez prave potrebe; k) živina, ki jo po hostah pasejo, vès nov zarod popolnoma objé in končá; in se komaj enkrat ali dvakrat najé;

5. Kebri, gosenice nekatere leta veliko lesa končajo ali pa vsaj v rašči zaderžujejo in ga ostaričijo.

6. Še vedna neskerbnost za novo zaredbo lesa v izsekanih gojzdih, in zanemarjenje umnega oskerbovanja gojzdov.

Vse to in drugo pomaga les in gojzde zatirati. Ali les ne doraste v treh mesecih, kakor konoplje; torej se taka potrata in neskerbnost pri sedanjih večih berž pozná in čuti.

2. Kako se dajo gojzdi v boljši stan djati.[uredi]

Nismo še ravno na koncu s svojim lesom, in iz ptujih dežel ga še ne bomo precej potrebovali; pa zadnji čas je zbuditi se, scojo staro navado zapustiti, in lesa ne le boji varovati, ampak tudi za nov zarod skerbeti.

Dajo se zanemarjeni gojzdi v bolši stan djati; dá se tudi pri veči sedanji potrebi toliko lesa, kolikor ga potrebujemo, prihraniti in privarovati, če hočemo um in pamet poslušati in si to tako veliko reč bolj k sercu vzeti in gojzde oskerbovati.

Bomo v tem poglavju nar prej le splohne rečí imenovali, ktere nam tukaj koristijo; razširniši bomo od lesoreje potlej v vsem tem delu od gojzdstva govorili.

1. Naj se gojzdne postave, ki so dobre in potrebne, zvesto spolnjujejo, da se bo les po umnosti in potrebi sekal, ne pa po volji nevednih, lakomnih in hamlastih ljudí tratil in zatiral, in naj se pomisli, da zdej že les ne gre več le v posamezno, ampak tudi v občno deželno gospodarstvo.

2. Naj posestniki gojzdov rašči les varjejo, in naj za kurjavo bolj dostojni ali scer za drugo rabo nekazni les rabijo in prodajajo.

3. Naj redke ali izsekane prostore v gojzdih ali z mladimi drevesi obsadé, ali pa s semenom obsejejo, da prazni ne ostanejo, po zgledu Angležev, ki na mesto posekanega drevesa berž druzega posadé.

4. Naj se, posebno v mladih hostah, živina ne pase, ki v malih urah neizrečeno škodo naredí, ker mlado drevje berž objé in končá.

5. Naj kmetiški gospodarji v svojih hostah sami po umnosti odkažejo, kaj in kako naj se seka, da škode ne bo; ker nevednim poslom in veči del tudi druzim ljudem ni veliko mar škode, ki jo storé.

6. Naj iz gozdov iztrebijo krevljasti, dostani, nakazni les, da bo kazno drevje berž in lepši raslo, in da ne bo ostaričilo. 7. Naj se ne grabi vsako leto listje po navadnem kraji, da se bo lesu gnojilo. 8. Naj vsak pri sebi pomanjša, kolikor more, potrebo lesa; posebno pa naj gospodarji gledajo, da se pri kurjavi in scer nič ne potrati, in da se tudi scer lesa nič po nepotrebnem ne spridí. 9. Naj se zarodé žive meje, ki so lepši in terdnejši od skalnega ali zrobljenega lesa, da ne bo treba vsako leto graditi in lesatratiti in zatirati. 10. Naj se za kole nasadí dovelj dobrih verb, ki naglo rastejo, lepo, dolgo in terdno kolje dajo, namest hrastovega, kostanjevega in druzega lesa, in naj se v vinogradih po izgledu nemških dežel rabi raji bolj kratko kolje, da ga bo manj treba, in da ga manj strohní, tudi tergatvi pod streho spravijo, da bo dalje terpelo; ker pozimi ne bo gnjilo, in terte bodo polegle in manj pozeble.

11. Ker se premog in šota najdeta semtertje, in ju je obojega pod zemljo veliko več, kakor smo dozdej mislili, naj se ondi, kjer se lahko dobita, ki veliko vročine dasta, namest lesa za kurjavo oberneta, če lesa posebno treba ni, po izgledu hvale vredne skerbí naše vikši vlade, ki je začela na železnicah namest z lesom s premogom kuriti, in tudi v fabrikah se že semtertje to godí, da se les privaruje.

Po tem takem se bo vsako leto silno veliko lesa prihranilo in lepo zredilo, in gojzdi bodo kmalo v boljšem stanu.

3. Od pomnoženja gojzdnega lesa.[uredi]

Pomnoži se gojzdni les po dveh potih: a) če se redki gojzdi zagostijo; b) če se novi gojzdi zasadé.

1. Redki gojzdi. Gojzdi so bolj ali manj redki, in stojí še ali stari in košati, ali pa mladi les.

Če so zlo redke drevesa v kakem delu, kjer je ali dostani les izsekan, ali pa so velike drevesa male prerastla, zatopile in končale, je treba gledati, če so drevesa, kar jih stojí, še rašče ali pa vsaj koristne, postavim, imajo veliko semena, hrasti ježice, kostanj sad i. t. d. Če so še rašče in košate in koristne, naj ostanejo, in pod razprostene veje in verhe se ne more nič saditi, ker bodo velike drevesa malim senco delale, in kap jih bo pobil, in ne vodo rastle. Če pa take redka drevesa niso več rašče, ampak so dostale in ne več koristne, je prav, da se berž ko berž posekajo, ker so od leta do leta manj vredne, in naj se, za kar so, obernejo, ali pa prodajo, in se bo naredil jasen svet, da se bo lahko mlad sadež napravil. — Če so pa v kakem delu dostane drevesa izsekane in je mlado in redko drevje ostalo. Ondi bo nar bolj še to, kar je ostalo, posekati, posebno če tako drevje kakor veči del, ni zlo kazno, vse potrebiti in nov sadež narediti, ali pa če se previdi, da bi prav bilo redke, zastane kazne drevesa pustiti, in vmes mlade drevesa, nar boljši sajenke, nasaditi in hosto zgostiti. Um in pamet učita, kaj je treba storiti.

2. Novi gojzdi. Tukaj bomo povedali, kteri kraji in kakošni so za nove gojzde; kako se naj taki kraji za nov zarod pripravijo, in kako se da gojzdni les zarediti.

a, b) Lepa hosta je dan današnji res zelo bogastvo, če je v pravem kraji; pa mora vendar tudi, posebno pri malih posestnikih v nekaki primeri biti z njivami in z drugim posestvom. Neumno bi bilo, sploh reči, le samo za hoste skerbeti, drugo pa v nemar pustiti, kje bo pa kruh in klaja za živino, če njiv in travnikov ne bo? Kjer je veliko hoste, je še le prav, da se je nekaj zatare, posebno v takem kraji, kjer se dajo lepe njive in dobri travniki narediti, če jih manjka. Dobre njive pa in dobre travnike v gojzde podelati in spremeniti, nobenemu umnemu človeku v misel ne pride, ker njive in travniki dajo zmirej še več dobička. Pa gojzdi morajo vender tudi biti, in je hudo, kjer jih ni, in naj se zasadé, kjer je kraj za nje, če se to brez škode storiti dá.

Kje pa in v kakošnem kraji naj se zasadé, od tega je treba govoriti.

Nar prej, če je kak gojzden del izsekan ali gol, je tak del, ki ga trebež imenujemo, posebno če leží na kaki stremini, v kamnitem svetu, ali pa v sredi gojzdov, nar bolj pripraven za nov gaj. Če je kako šavje prerastlo, kakor rado, naj se iztrebi, svet prekopá in ali s tistim šavjem, ali pa z listjem, ki je pravi natorni gojzdni gnoj, pognojí, ki se zakopá. — Če je pa kaka njiva v bregu, pod hosto, ki se ne more gnojiti, in lega še morebiti od solnca, ali pa kaka revna senožet v bregu, kjer je malo dobička in dovelj iztroškov, tak svet je tudi ravno tako pripraven ali za nizko ali pa za visoko hosto. Naj se njiva, če jo moči, vsaj z listjem ali kako hostno šaro pognojí in zorje, in senožet tudi tako, če je moč, ali pa naj se prekoplje, preden se obseje ali nasadí. Če se ne prekopá, naj se s sajenki nasadí.

Pa še dovelj tacega sveta je, ki ni za drugo, ampak za les, posebno v visocih bregih.

c) Gojzdni les pa se zaredí po dveh potih, ali z drevnim semenom ali pa z gojzdnimi sajenki. Seme se iz starega drevja ali samo zatrosi, ali ga pa ljudje vsejejo. Včasi namreč raste po trebežih iz samo zasajenega semena gosto drevjiče, kakor ščet. To naj se pustí in naj se le samo živine vanj varje, dokler ne odraste; če je vmes kako roževje, naj se od časa do časa pomuli, goščava pa, ko že odraste, naj se potlej iztrebi, to je, naj se s korenino izseka vse kljukasto, nakazno, slabotno in ostarično lesovje, in naj se pustí po previdnosti redko, kar je lepega in kaznega. Kmalo po tem bo tako drevje, posebno če se še malo okopá, si pomagalo in rastlo da bo veselje, in v malo letih bo lep, mlad gaj. S koreninami, pravim, naj se izseka, kar je nakaznega ali pregostega, da se iz korenin spet ne zagostí.

Če pa tak trebež nima nič zaroda, ali pa če je, kakor je zgorej rečeno, kaka njiva v bregu, pod hosto, ki se gnojiti ne more, ali kaka revna senožet, je treba take kraje po tem, ko so za nov gaj pripravljeni, pognojeni, zorani ali skopani bili i. t. d. ali z drevnim semenom obsejani, ali pa s sajeniki nasaditi. Sajenke naj se nasadé posebno ondod, koder se svet ni zoral ali prekopal, in se vzamejo ali iz nepripravljenega sadišča, kakor je zgorej v III. delu od sadnega drevja govorjeno bilo, ali pa iz gošče. Seme pa se mora nabrati od zdravega, ne prestarega, ne premladega lesa. Tako je, postavim, hrast 80—100 let star nar boljši za seme, bukev 70—90 let stara, gaber od 80—100, jel 60 let, smreka, javor, berst in jèsen 40 let stara, breza in jelša 40 let, hoja 30 let, mecesen 25 let. Vediti pa je treba a) da tudi od pravšnega lesa seme ni povsod dobro. V gostih gajih, kjer solnca ni, seme ne veljá, ampak ob robih gojzdov, ali pa če se gojzdi nalašč zastran semena izsekajo in zjasnijo, da lepe, seme redivne drevesa na solnce pridejo. Dalje b) mora seme popolnoma zrelo biti, kar se spozná, kadar samo z drevesa pade. To se zgodí pri raznih drevesih v raznih časih. Jagnjeta in verbe dozorijo seme proti koncu velicega travna in rožnika; brestovec rožnika; breza mesca augusta in septembra; bodekovje septembra in oktobra in pada drugo spomlad; bukve, gabri in hrasti mesca oktobra; jèsen in javor oktobra in pada gnjilica in grudna; jelša listopada, in pada grudna. c) nabrano seme naj se posuší v senci in hrani na suhem do spomladi, in naj se, če je le mogoče, mesca sušca vseje. Smrekovi in druzega bodckovja storži naj se mesca listopada ali pa grudna naberó in čez zimo na suhem hranijo, ker v storžih ostane seme boljši, in spomladi, preden se izružijo ali iztepó, da seme iz njih pade, naj se posušé ali na solncu, ali pa na gorki ne vroči peči; oreh, lešnjik, kostanj pa naj se že v jeseni posadí, da do spomladi ne zgoboví ali se scer ne spridi. Tudi želod je dobro že v jeseni vsejati ali posaditi.

Seje se globoko dva ali tri pavce, podckovje (Nadelholz) en pavc, in dobro gosto skorej kakor koruza ali pa še malo gosteji, in se potlej izpuli, kar ne kaže.

Če pa sajenke sadimo, naj se izkopajo in presadé, kakor sadno drevje, varno s koreninami ko so moža visoke in rašče. Le bodckovje, smreke in drugo, naj se čisto mlado, ped visoko presadí, ker stareji nerado raste zavolj korenin, ki se jim ne smejo rezati ali tergati. Verbe se primejo, ko se koli posadé; v vlažni ne močirni zemlji nar lepši rastejo.

Če se sajenke sadé, to je, mlado drevesca, ki so iz semena izrastle, je nar boljši, posebno v suhotnih bregih, že v jeseni jih saditi, da se pozimi zemlja okoli korenin vleže, in spomladi precej rasti začnó, in jim kaka suša manj škodje, ker se jim perlivati ne more. Zatorej je pa v tacih krajih boljši seme sejatí.

4. Kakošne drevesa so nar boljši v gojzdih.[uredi]

Kakošne drevesa da so nar boljši ali nar koristniši v gojzdih, zamoremo povedati, če vémo namen gojzda. Ako hočemo, postavim, gojzde in gaje zasaditi ali zgostiti za kurjavo, je bukev, gaber, meklen, nar boljši, ki dajo veliko in stanovitno vročino. Če pa hočemo les imeti za poslopje, za dile, za ladje in sploh za tesarske dela, je hrast, smreka, jel, mecesen, javor i. t. d. boljši. Če hočemo berž dovelj kolov imeti, ne preseže v hitri rasti noben les dobrih verb, ki lepo in terdno in lahko kolje dajo, posebno če se spomladi obsekajo, rožnika pa obelijo, po tem, ko so se v vodo sostavljene zmuženile.

Če ima kdo že dovelj lesa za kurjavo, druzega lesa pa ne, prav storí, če nove gojzde ali pa trebeže s takim drevjem nasadí, ki bo za tesarska dela: hraste, smreke, jele, mecesen, ali pa tudi orehe, češnje, kostanj i. t. d. Po stermih bregih raste namreč rada jelovina, pa tudi orehi in kostanji, če je dosti globok svet, in če kraj za orehe premrzel ni. Vender če so taki kraji zlo na vetru in bi les poderli, je treba tudi to premisliti, posebno za smrečje, ki nima serčne korenine, postranske ša zlo na verhu. Hrast pa ljubi bolj ravnino in storí še clo v malo močirnih krajih; posebno pa jelša, ki v takem svetu naglo raste, se razraste in tudi iz štercljev ali odrobkov, in iz korenin obilno žene in kmalo veliko lesa dá, nekaj za kurjavo, nekaj pa za kole, in kar je lepšega in debelejšega, za druge potrebe.

Mali posestniki prav storé, če vsake baže lesa vkup nasadé, da imajo, česar pri hiši potrebujejo.

Razun tega ne moremo zadosti priporočati, po sterminah, po bregih in solnčnih trebežih prav veliko murb namest druzega lesa nasaditi, ki naglo rastejo, so dobre za kurjavo in za druge rečí, in pri sviloreji velik dobiček dajo.

Scer pa se mora tudi gledati, če se kje mnogo drevje sadí, da se tisto drevje, ktero naglo in visoko raste ali pa zlo visoko ne gre, da ne bo uno tega zatopilo in zadušilo, ker bi po tem ne bilo nikoli nič prida iz njega. Hrast in smreka sta rada vkup, pa oboje mora redko biti, ker v gostem smrečji hrast ne bo nikoli za nič, akor rudi drugo drevje ne.

Sploh ša bo umen kmetovavec po okolišnah presodil, kterega lesa da je dobro več zarediti, kterega je v tistem kraji zdej in v prihodnje bolj treba, in kter več dobička obeta.

Pšoslednjič se mora tudi še vedeti, da izsekani, stari les pusti nekaj v zemlji, kar brani, da les tistega plemena ondi zdej ne bo storil. Stari hrast, postavim, je okoli sebe skoz toliko časa vès živež povžil, kar ga je bilo za nj, in njegovi ostanjki, njegova spotnina v zemlji pri koreninah, ki je kakor kako blato, drevjek, hrastjek, ni gnoj spet za drugi hrast, ampak bolj za les kacega druzega plemena, za jelovino i. t. d. To veljá sploh od drevja. Če si jelovino posekal, posadi ondi bukev, gaber, hrast; če si oreh posekal, posadi ondi jablano, hruško ali češnjo, na pa spet oreha.


5. Kako les raste.[uredi]

Les, kadar gorkota pride in se zemlja zgreje, se zbudí, dobiva po koreninah muzgo ali sok iz zemlje, ki gre po vsem lesu; in plava ali teče gori in doli, kakor kri po živalnem životu ali kakor živo srebro v cevki. Muzge je toliko, da iz storjene rane, ko se koža olupi, curkoma iz drevesa teče, kar se lahko pri vinski terti vidi, če je pozno obrezana, da se rana prej ne zasuši, muzge, pravim, je toliko, da jo ljudjé iz nekterih dreves, postavim iz breze, v posode nastrežejo in pijó. V Ameriki je sladki javor, kterega muzga dá sladkor, ki se pokuhuje in pokuhuje, dokler se na zadnje v sladkor ne sterdi. Tudi smreke, bori in hoje i. t. d. dajo smolo le takrat, kadar je muzga v drevesu, ker smola je smrečja muzga. Samo da tako bodckovje muzgo dalje derži, in bolj počasi zleseni od druzih dreves, tako, da se clo ene leta stare dile smolo poženó. Vendar kdor hoče smole dovelj dobiti, naj smreke semtertje obeli pozno spomladi; pa samo take, ktere bodo prihodnjo zimo posekane, druzih ne. Scer pa tako puščanje drevó zlo oslabi, in če bi se vsako leto na tistem drevesu to delalo. bi kmalo dostalo. Kakor se rana zasuší, neha muzgo dati. Okoli in okoli spodej obeleno drevó se tisto leto usahne.

Iz muzge se dela listje, popki, les in sadje in seme. V to pomaga tudi zunanji zrak, solnce in gorkota. Tačas, kadar muzga popke dela sadne, lesne in listne, stojí muzga, Kakor da bi se kaka skrivnost godila ali čudo. To se godi okoli kresa. Potlej pa spet teče in mladike svoj pot dalje rastejo. Ko pa muzga terši postane, nehajo mladike rasti in les dobí letno, to je, nov obod, še bel, debel in gobast, ki ga červi ljubijo, ki je drugo leto že tanši in močnejši, in pozneje še bolj, dokler terd les ni, ki mu pravijo černi les. Koža po drevesu popoka in se spet berz in sproti za- liva, in je gerbancasta. To stori muzga, ki se zleseni in drevo razganja in debeli. Kadar je vsa muzga sterdena, in seme dozor- jeno, pade listje z drevesa, drevó, je svoje letno delo dodelalo, in spi pozimi.

Staro drevó ima od leta do leta manj živo muzgo, ravno kakor star človek kri, ki mu sobel življenja še ohrani, dokler vse ne omaga.

6. Kako se naj gojzdi oskerbujejo.[uredi]

Doslej se gojzdi veči del niso nič oskerbovali; ali čas je prišel, da mora človeški um zdej tudi v gojzde svojo skerb oberniti. Ta skerb zadene nar prej mladi les, to je, mladi sadež, potlej pa tudi se staro hosto. Bomo tukaj več reči zaporedoma imenovali, ktere tako oskerbovanje zadenejo.

1. Mladi sadež. Dokler je v sadežu drevje še majhno, se v takem sadežu, posebno če je stari les vès izsekan in zemlja z večletnim sparstenenim listjem zlo gnojna, rado gosto šavje, roževje i. t. d. zapopade in tako preraste, da mlado drevje zatopí. Tako šavje naj se poruje, kar bo mladim drevesom na dve straní hasnilo: pervič pride po tem mlado drevje na solnce in zrak, in vdrugič se zemlja, če se tako roževje s korenino izruje, zrahljá. Šavje pa naj se domu peljá in zgnojí, da bo še tretji ne majhen dobiček dalo. To delo naj se ene leta zaporedoma opravlja, in drevjiče bo naglo rastlo, ko bo tri, štiri sežnje visoko, ne bo ondi nobenega šavja več najti, ker bo les poleti tako košat, da bo vsa druga zelenjad zadihnila, in listje bo zemljo gnojilo, da se bo v malo letih debela sparstenina naredila. Zdej bo treba tak sadež iztrebiti, to je, vse krevljasto, zastano, slabotno in ostarično lesovje izsekati, in mladi les, če hočemo visoko drevje zrediti, toliko izredkovati in kar kaže oklestiti, da bo drevje prostor rasti imelo. Prav veliko derv, obročev i. t. d. se bo s takim potrebnim in koristnim trebljenjem brez škode dobilo, nekaj boljšega in kaznega lesa se bo tudi lahko presadilo in bo mesta, kjer ga manjka, zagostilo. Kmalo bo tak iztrebljen gaj tako veselo rastel, da ga bo pozneje še enkrat treba izredkovati. Desetkrat prej bo tak oskerbljen mlad sadež lep gaj postal, kakor brez oskerbovanja, posebno če je les že po svoji natori naglo rašč, kakor postavim, jelša, murba i. t. d. To veljá od listnikov; bodckovje pa se mora, ko je mlado drevje pedi visoko, smreke, jeli i. t. d. če je pregosto, presaditi in šavje poruvati, ki med majhnimi smrečicami še rado raste.

2. Stari les in visoki gojzdi. V starih gajih in visocih gojzdih ni druzega opraviti, razun kar sneg ali vihár polomi, iz gojzda izpraviti, da se v prid oberne, in pa gnoj v gojzdu ohraniti, in pa kadar je drevje pregosto, kar je bolj revnega izsekati in iztrebiti in drugimu drevju prostor dati.

Gnojí se gojzd s svojim listjem, ki je nar boljši hostni gnoj, ki korenine pokrije in greje, in pa z drugim drobižem, ki z drevja pada in strohni. Torej, če hočemo gojzde v dobrem stanu ohraniti, se a) listje ne smé vsako leto povsod grabiti, ampak vsaj na tretje leto naj se pustí, da zgnjije, sparsteni in korenine pokrije, to je, če ima gojzd globoko zemljo; če je pa svet zlo peščen, ali pust, se naj listje ondi nikoli ne grabi, da bo les odejo, gnoj in živež imel; b) tudi smrekam in jelkam se veje ne smejo obsekati in za nastel rabiti, ker ondi smola iz drevesa solzí, in drevo slabí, če hočemo lepe smreke zrediti. Če nastilja manjka in se mora z drobno sosekanimi smrekovimi vejami nastiljati, naj se vsaj bolj nekazne drevesa obsekajo, kterih je manj škoda, ali take, ktere so namenjene za kurjavo ali za oglje kmalo posekane biti; c) kjer se beršlin zaplodi, gaje treba iztrebiti, da se po drevji ne razprostí, in mu soka ne izpije; in d) v smrečji in drugem bodckovji se drevesa ne smejo goliti, da bi se smola nabirala, ker se tak les berž spridi. Le samo tiste smreke, ktere imajo prihodnjo zimo posekane biti, se smejo tako načeti, da se smola dobí.

7. Kaj gojzde poškodje.[uredi]

Gojzde poškodjejo ali ljudje, ali živali, ali pa natorna uima.

1. Ljudje poškodjejo ali iz hudobije, ali iz lakomnosti, ali pa iz prešernosti. Iz hudobije, kadar iz nevošljivosti lepe drevesa podbelijo, da se posušé, presekajo in zatarejo, ali pa nalašč živino na mlad sadež zaženó, da ga pojé in zatare. Iz lakomnosti, kadar kake obroče, ali les za kurjavo ali za kako drugo potrebo posekajo in vzamejo, tudi za nepotrebne rečí, za polena, da treske cepijo, nar lepši hrastiče, ali kaj druzega; za mlaje lepe smreke; ali pa smreke, jelovke za smolo obelijo. In iz prešernosti, kadar za kratek čas gojzdne drevesa lomijo in zatirajo, postavim, otroci in pastirji, in včasi tudi drugi.

2. Živali poškodjejo tudi veliko hostnega lesa: a) goveja živina in drobnica, ako na mlad sadež ali v nizko hosto pride, dokler ji verhi ne odrastejo, zamore, če je velika čeda živine, drobnice, posebno koz, v malo urah cel sadež ali vsejano drevjiče, ali nizko hosto objésti in jako pokončati. b) Sviné, če tako rijejo, da mlade korenine potergajo ali na solnce spravijo, ali še clo drevesca spodrijejo in prevernejo. Pri bolj odraščenih drevesih pa ne storjé škode, ker so korenine že močnejši, in prerita zemlja je kakor okopana, ki se o pervem dežji vse spet zalije in je za les redivniši. Svinjé namreč ne jedó lesnih korenin, ampak červov in pa regretovih korenin iščejo, in tudi s tem koristijo pri odraščenim drevji. Kjer svinjé rijejo, ondi odraščeni les naglo in lepo raste. c) Gosence in kebri, posebno hrastino, grozno končajo, ki ji vse mlado listje v majhnem času objedó. In d) mravlje tudi včasi kako drevó končajo. Če hočemo tako škodo odverniti, moramo živali v hosto varovati, dokler drevje ne odraste; gosence, gosenčjo zalego, metulje in kebre zatirati, in mravljišča, ki niso deleč od drevja, s kropom ali pa še boljši z lugom pokončati; ljudém pa poštenost in pamet priporočevati, in učiti jih škode ne delati.

3. Kar natorne uime tiče, zamoremo malo pomagati ali odverniti. Toča mlado drevjiče tako otolče in očeše, da se nektero več ne okreva; viharji celeverheodraščenimu drevju odlomijo, ali pa še clo drevesa poderó; sneg tudi verhe odkrehne in mlado drevje tako pošibí, da se nič več ne zravná. Včasi gredó plazovi snega, in les polomijo, včasi se zemlja premakne i. t. d.

Če se na berdih, kjer vetrovi nar veči moč imajo, visoko rašče drevesa ne sadé; če se take leta ko ima drevje še listje, vsaj mlade drevesa snega otresejo, posebno v mladem sadežu, se veliko drevja otmè. Ravno tako tudi beršlin les vjeda; pa beršlin se da zatreti i. t. d.

8. Kako dolgo drevesa rastejo, kako se leta poznajo, kdaj, ktere in kako so sekati?[uredi]

Razne drevesa imajo razno rast, in tudi razna zemlja dela razloček. Veči del drevesa v pustem svetu berž ostaričijo, in ne terpé dolgo, se jih mah in lisek prime, se začnó v verhih, in po vejah sušiti in poginejo.

Kadar sneg ali vetrovi cele verhe ali velike veje odkrehnejo, se velika rana naredí, in taka rana se začne sušiti, potlej gnjiti, drevó dobi škrambol je žlamborasto in kmalo mine. Tacega drevja tudi ni dolgo v hosti puščati, ampak berž posekati, dokler je še za kaj, ker bo od leta do leta manj vredno. Vetrovi scer, ki drevo ziblejo in mu korenine pridvigujejo, storé, da se bolj vkorenini, ker se zrahljane korenine po tem še bolj razrastejo. Pa tudi storé, ko se večkrat va-nj vpró, da se drevó zasuče, in da ima zavit les, ki se ravno klati ne dá. To odverniti naj se takemu drevesu, dokler je še majhno, tisti zastavni verhi ali močne veje odsekajo, od kterih se vé, da bojo vetrovi se va-nje bolj vpirali ali va-nje tiščali. Dokler je drevó mlado, pomaga to, odraščenimu nič ne pomaga, in to se dela le pri takem drevesu, ktero posebno lepoto kaže; pri odraščenem pa, se veje le prikrajšajo, če se je bati, da bi ga vetrovi ne poderli ali ne poškodvali.

Kako dolgo pa da drevesa raznega plemena sploh rastejo, in kakošno starost da dosežejo, od tega bo pri posameznih drevesih govorjenje.

Kako se drevesu leta poznajo?

Na stoječem drevesu tega ni mogoče pokazati, ampak na posekanem. Tukaj se vidijo leta, ki se začnó od serca kakor obodi, da se lahko štejejo. Včasi je drevó bolj debelo od druzega in ima vendar uno, ki je drobneji, več let, zato, ker je debelo drevó v boljši zemlji rastlo in ima debeljši letine, uno pa tenke. Se najdejo mecesni na skalah, ki imajo komaj en perst zemlje, in vendar tako drevó v veliko letih precej debelo zraste, pa ima tenke letine kakor popir; to je zlo čverst, gost, lep in terden les, ki ima goste letine.

Kdaj, ktere in kako se drevesa sekajo?

Les sekati je nar bolje takrat, kadar že muzga v njem mine, in zlesení. To se dogodi kake tri tedne potlej, ko je listje odpadlo, in terpí pri nas do srede svečana, pri nekterem lesu več, pri nekterem manj. Vidimo namreč, da mačkovci, dren, verbe nar prej ženó, potlej nektere bukve, gaber, nazadnje jelša in berst. Smreka, bor in hoja bodcke vsako tretje leto zgubé, mecesen, pa vsako leto kakor listniki. Mesca grudna in prosenca je pri nas vès les zrel.

Po té postavi naj se tedaj les seka, obsekava, trebi in obrezuje, dokler muzge nima, posebno drevesa za tesarske dela ali za poslopje, tudi kolje po germovji in po verbah; naj se obsekavajo gabri, jelše, hrastina, in vse kar je namenjenega za obrast. Tudi vinske terte naj se obrezujejo pred muzgo, in vse take dela so pred muzgo boljši. Samo za kurjavo in za ogel se vsak čas séka, pa je tudi boljši pred muzgo, posebno če se ima tak les obrasti. Smreke, jelovke in bor, od kterih se ima čreslo za usnarijo dobiti, se sekajo o muzgi, da se lože obelijo in se lubje posuší, in les se za oglje porabi. Nekteri pa tudi za tesarske dela, za dile in za prodaj sekajo smreke, jeli mesca rožnika, kadar muzga stojí. Scer pa je nar boljši vsak les pozimi pred muzgo sekati, in ga ni puščati, da bi preveč zastaral.

Tukaj je kraj govoriti od visoke in od nizke hoste. Visoka hosta je tista, kjer drevesa v svoji pervi rašči ostanejo, in se ne obsekavajo, da bi se potlej spet obrastle; nizka hosta pa je tista, kjer se drevesom verhi in veje ali pa nektere tudi do tal obsekajo, da se potlej spet obrastejo. Niso vse plemena dreves zató, ker smreka in jelka se ne obrastete, ampak listovci: gabri, jelše, verbe, hrasti, in vse manjši lesovje: leska, psikovna, koščičevna, dren i. t. d. Na Istrijanskem obsekajo vsako leto nekaj hrastičev in veje za se za kurjavo imajo in prodajajo ter tako clo malo lesa zatarejo. Tudi pri nas mali posestniki, gabre, jelše i. t. d. obsekavajo, srednje starosti, starih ne, ker staro drevó obsekano raji usahne, namest da bi se obrastlo.

Zdej je lahko povedati, ktere drevesa naj se sekajo:

1. Iz sadežev vse kar je pregosto in nekazno.

2. Kolje po verbah in malih in nizkih hostah.

3. Gabri, jelše i. t. d. naj se obsekajo, ktere so za obrast namenjene.

4. Lesovje za oglje in za kurjavo, bodekovje in listovci, nar boljši od kraja vse, da se potlej nov zarod napravi; ali pa se krevljasto in slabo za to izbere, in lepi les ostane.

Seka pa se les tako, a) da same korenine ostanejo posebno tistega lesa, kter je za dela in drugi; b) kar se obseka, naj se takó dela, da bo rana gladka, da mokrota va-njo zacejala ne bo; c) naj se varje, da ko se velike drevesa podirajo, druzih ranile ne bodo, in naj se skerbí, da se v breg poderejo, ne nazdol, da se ne prelomijo ali ne razkoljejo.

9. Lastnosti raznega lesa.[uredi]

Dobrota lesa je razna, in se ceni po njegovih lastnostih, ktere ima. Nekter les da namreč veči vročino, nekter dalje terpí, drug je težji, nekter terdnejši in močnejši; spet drug je lepšega zerna, nekter raven, drug zavit, nekter terd, drug mehak, nekter kerhák, drug bolj vlečeč, i. t. d.

a) Veči ali manji vročino dá pleme, starost, kraj, zemlja, in veči ali manji suhota lesa. Kar pleme tiče, bodi bukev na pervem mestu v priliko. Gaber dá malo hujši vročino mém bukve, in jèsen tudi, berst manjši, breza še manjši, potlej hrast, bor, mecesen, smreka, jel, lipa, jelša, in verba, jagnje, in topol čedalje manjši, komaj pol od bukve. Bolj smolnat les da hujši vročino od manj smolnatega; zatorej greje stara smreka bolj od mlade. Listovci dajo v srednji starosti nar boljši derva, hrast pa mlad. Les iz močirnega sveta ali iz dobre gnojne zemlje da manjši vročino od lesa iz kamnitega, peščenega sveta. Tudi če je les bolj suh, veči vročino dá, ker ognju ni treba lesne mokrote sušiti in del gorkote zgubiti. — Dalje gorí smolnati les z velikem plamenom, žerjavce pa malo dá. Lipa, verba, topol in jelša ne dajo ne velicega plamena, ne hude žerjavice. Bukev, gaber, breza in javor napravijo slab plamen, dajo pa hudo žerjavico. Hrast in berst gori slabo, rad ugasne, dá pa hudo žerjavico. Kostanj slabo gorí in naredí berž umerlo žerjavico, dá pa dober ogel.

b) Poterpečnost. Nekter les terpí dolgo v vodi in v mokrem, na suhem pa ne; nekter pa bolj na suhem, drug spet v mokrem in suhem. Cer, jelša in jelka terpi dolgo v vodi, na suhem pa manj. Smreka je bolji na suhem. Mecesen in hrast v mokrem in suhem; mokra, srova bukev terpí dolgo v vodi, na suhem pa manj. Kostanj terpi v mokrem in suhem; oreh, gaber, lipa, hruška terpi dolgo na suhem, v mokrem pa ne. Tako češnja, leska i. t. d.

c) Kar težo lesa tiče, je nekter lajši, nekter težji. Lipa, verba, topol, jagnje, smreka je lajši od gabra, hrasta i. t. d. Za nektere dela je lohak les boljši od teškega; za podobarje, postavim, ne prešeze pri nas lipe noben drug les ne le zavolj njene lahkote, ampak tudi zavoljo njene nerazpokljivosti. Teški drobničev les pa je nar boljši za natiskavce, ker je čverst, terd in gladek. Tako tudi gaber, pa se rad zvija.

d) Terdnost in moč je tudi pri raznih drevesih veči ali manjši. Mlad hrast, čerpinek imenovan, in jelovc je nar terdnejši; za njima čedalje manj jelša, bukev, jesen, borovec, gaber, jelka, berstovec, oreh, lipa, breza, smreka in hruška.

e) Lepega zerna in gost les ima svojo posebno vrednost, ker se tak les tudi manj vsuši, in je za mnogo rabo. Hrast, gaber, bukev, mecesen, oreh zaslužijo zavolj tega pervo mesto. Puhli les je za maloktere rečí.

f) Gladek in raván les se dá lepo klati kakor steklo in led. Tak se rabi za mnoge rečí, za sodne doge, za obode pri rešetih in sitih i. t. d. Radi se kolejo hrast, smreka in jel; neraji javor, jelša, jèsen, lipa in breza; nar manj rad pa berst, gaber i. t. d. Zaviti les se naredí veči del od vetrov, ki va-nj tišče in ga zasučejo. Tak les je skažen in le za kurjavo, scer pa za malo kaj.

g) Vlečečnost lesa je pri nekterih plemenih tudi posebna lastnost, ki za marsikakošno reč hašne, posebno za vozno orodje. V jeseni je les bolj vlečeč od poleti in pozimi, v velikem mrazu nar kerhkejši. Breza, mladi hrast, jèsen, verba in smreka so nar bolj vlečeče drevesa. Nič pa ne preseže vlečečnosti beke, ki služi za močne terte in vezi pri obročih in druzih rečeh. Tudi leska je vlečeča, ker je znano, da štiri-petletnega leskovega kola vi tre se podelajo v rešeta, za kar pri nas noben drug les ne veljá. Zlo kerhke so veje jelševe in topolove. Nekter les se rad vije, izpuhne, postavim, bukov, gabrov, ter se take dile in bruna na gorkem rade skodunčijo, i. t. d.

10. Kako se da vrednost gojzdov ceniti?[uredi]

Gojzdje so takrat, kadar je les dorastel in v nar veči moči, nar več vredni. Bomo poskusili vrednost gojzda o ti dobi ceniti, ker prej je vrednost le obetal, potlej jo pa od leta do leta bolj zgublja. Kaj je mlajši gojzd vreden, ki ima tudi že koristen les, bo po tem vsak lahko pri sebi razumel.

Da bomo pa to zamogli, moramo prej misliti, kakošen in kter les da je v gojzdu, ali je hrastov, ali jelov, ali bukov i. t. d. ali pomešan, in v kakošnem svetu, v kterem kraji, za ktero rabo i. t. d. Hrastov les, postavim, v mehkem svetu je, posebno star, mehak, liskast in kerhak, nar boljši za vinsko posodo. V terdi zemlji, v kamnitih bregih pa je terd, za tesarsko delo, za ladje i. t. d. neprecenljiv. Cer je za dela v vodah zlata vreden, na suhem pa malo prida. Bukev je v terdem svetu boljši za kurjavo in za ogel, v mokrem slabši. Kostanj je za kurjavo za nič, za ogel pa dober, in za tesarske dela. Oreh, češnja dasta za mizarsko delo lep in koristen les; smreka in jelka za poslopje, za dile, za tramove, za prodaj nar boljši. Mecesen in bor sta za vodene ceví in skorej za vse koristna in dobra.

Preden pa začnemo ceniti, moramo ne le korist, ampak tudi še mero lesa vediti. To zvediti je treba debelost in visokost gojzdnih dreves poznati.

Kako se debelost lesa meri?

Stoječega lesa deblo se s trakom ali kaj takem prepaše, in potlej se taka mera v tri gube dene; takó je tretji del take okoljnosti zlo znotranja širjava lesa. Postavim, deblo meri po okoli 1 ½ seženj, notranja vprečna širjava ali debelost lesa bo znesla tedaj blizo 3 pedí, malo manj.

Kako se visokost drevesa meri?

Že oko vajenih ljudi zamore visokost drevesa do verha, ali pa samega debla zlo blizo do natancega prevdariti in premeriti; se bolj pa z drugimi nalašč za to znajdenimi pripravami. Če vzameš kol svoje visokosti in greš ž njim toliko od drevesa, da kadar kol postaviš, od tal z okom po verhu kola verh drevesa vjameš, in po tem od svojega očesa do debla po tleh meriš, najdeš visokost drevesa, kterega taka mira dá. Lej podobo take priprave, kjer je A B in B C enake mere, in d e in e C tudi enake mere.

To se pa le v ravnini dela, v bregu se mora postrani ravnost iskati. Če to na nobeni strani ni mogoče, se gre na verh hriba in se le toliko drevesa zmeri, kar se ga v ravnost z zgornim svetom vidi, spodnje deblo pa se s kako preklo zmeri. Če pa tudi to ni mogoče, se gre na drevó, in se z dolgo preklo skoz in skoz premeri, ali pa s samim očesom presodi. Se tako nekaj večih in manjših dreves premeri, se po tem lahko vse preumi in preceni, koliko da bo toliko in toliko dreves zlo enake debelosti in visokosti lesa znesti vtegnilo. Druge drevesa ne enake debelosti in visokosti se posebe po svoji enakosti pobotajo. Popolnoma natanko pa se z nobeno pripravo celi gojzd po enih drevesih preceniti ne dá, ker veči del dve drevesi niste popolnoma enake debelosti, visokosti in enacih verhov. To se mora vajenim in skušenim ljudem prepustiti.

Kdor hoče veliko lesa, cel gojzd, ali kos gojzda za ogel ali za prodaj kupiti, naj se po tih vodilih ravná, in naj tako vrednost lesa cení, da zgube ne bo.

11. Naprava lesa.[uredi]

Les se napravlja ali za dile, ali za tesarske in mizarske in druge potrebe, ali pa za kurjavo, za oglje, za apnence i. t. d.

Lep, raven, gladek les, jelov, hrastov ali drug, se odbere za tesarske, mizarske in druge potrebe, in se odločijo od njega ostanjki, verhi in veje za kurjavo. Veliko lesa pa je samo za kurjavo, in se ali na mestu, kakor je, prodá ali pa za dom oberne, in kar je za prodaj se včasih na polena soseka in v sežnje sostavi in gré tako v prodaj. Polena se delajo od 24—36 pavcov dolge, pa zdej že komaj 20.

Les pa za dela se vsacega plemena in za vsako rabo posebej dene in po debelosti in dolgosti rabi, za kar je.

Pravijo, da jelovina spomladi v pervi muzgi, in po kresu v drugi muzgi posekana in dobro posušena delj terpí, in se je manj červ loti; tudi pravijo, da les poleti stoječ obelén, da se tak posuší, v jeseni pa ali pozimi posekan je tudi stanovitniši in boljši.

12. Hranitev lesa.[uredi]

Hranitev lesa je velika reč, ki zlo pomaga les v dobrem stanu in v svoji ceni dolgo časa ohraniti, in je marsikaj tudi od tega govoriti treba. 1. Les za kurjavo, posebno bukov, gabrov i. t. d. rad sperí, če je pod nebom in na vlažnem. Speren les pa zgubí tudi za kurjavo veliko svoje dobrote. Zatorej ga a) ni dolgo v velicih kosih na kupih pod nebom alivgojzdu pusčati, ampak berž ko berž na polena sosekati, ki se tudi raji sirov kolje, kakor pa sparjen in vel; b) je dobro, da se take polena v skladanco pod streho zložé, da se dobro posušé, ker suh les bolj greje od sirovega, in ga toraj manj gre; c) tudi naj bodo polena za dom raji krajši namest daljši, da se več lesa privarje, ker dolzega lesa veliko nekoristoma zgorí.

2. Tesarski, mizarski les in za druge potrebe ima ravno tako tudi vsak svoje lastnosti, po kterih lahko skodo terpí, če se prav ne hrani; a) nekteri posekan les v vlažnem kraji rad kmalo sperí, da ni potlej skorej za nobeno rabo, postavim, oreh, bukev, drobníca; b) naj se les berž ko berž vsaj po večem obeli ali izkoži ali pa semtertje obseka, da se svoje vlage in mokrote berž izhlapi; naj se na kupe pod streho in na suho takó zloži, da ne bo zadahnil, ampak se dobro posušil. Toraj naj se denejo kaki klini vmes, da raván ostane in se ne zlekne ali ne vkrivi, ali ne spuhne. Na golo, tudi suho zemljo zloženimu marsikterimu lesu ne koristuje; toraj je dobro, da je malo od tal, ali pa da je vsaj kak hrastovec pod njim, ki je manj občutljiv; c) naj se les pred solncom obvarje, da ne razpoka; d) dile, ktere se imajo berž posušiti, je dobro nekaj tednov v kaki vodi imeti, da iz njih voda lesno kislobo, vlago in mokroto vzame, in se potlej v senci hitrejši in bolj posušé in ne razpokajo. Tudi med take dile je treba klince djati, da sapa skoz gré in da ne zadahnejo, ne splesnjejo, in se ne skazé.

13. Raba lesa.[uredi]

Mnoge so potrebe lesa, in bi rekel, da se menda nobene reči na svetu toliko ne porabi, kakor lesa. Zatorej ga je pa tudi božja previdnost takó obilo pripravila, da bi ga dosti bilo, če bi ga človek po nespametnem ne tratil, ampak po umnosti ž njim ravnal. Iz lesa imamo stanovališča, pohištva, shrambe, posode, ladja, gorkoto, in tisuč in tisuč druzih rečí. Toraj so zali gojzdje neprecenljivo bogastvo dežele, ki se z umnim ravnanjem in s skerbjo za podredbo ne le ohrani ampak še pomnoží.

Ker smo doslej že veliko od koristi lesa in od ravnanja ž njim govorili, bomo tukaj le še nekaj malega pristavili.

1. Lesa za kurjavo bi se veliko prihranilo, če bi se tudi drobni les žgal, debeli pa krajši in suh.

2. Za pepél veljá tudi drobni les in mnoga šara, da bi se debeli les bolj privarval, posebno v bližnjih krajih.

Nekdaj ste se apno in opeka na Egiptovskem s slamo žgale in se še dan današnji na Laškem takó žgete, in bi se tudi pri nas lahko z drobnem lesom, kterega je manj škoda, da bi se debeli za ogel in za druge potrebe prihranoval.

4. Pravijo, da les za oglje se zlo prihrani, če se namest naglo, raji počasi zoglí, to je, če se ognju clo malo duška dá, da se lesa manj spepelí. Če je veči sapa, več gré ogla v pepél. Pri ogljenji naj se le samo gleda, da se vès les zogli. Pravijo, da se pri takem počasnem paznem ogljenji skorej pol lesa privarje ali pa toliko več ogla naredí, kar je pri tolikanj ogljencah gotovo ne majhen dobiček.

To je bilo sploh od gojzdov in gojzdnega gospodarstva povedati. Ostane zdaj še govoriti od posameznih plemen lesa.

Drugi člen.[uredi]

Od posameznih plemen lesa posebej.

Razdelek lesa.[uredi]

Vse drevje pri nas ima ali bodcke ali pa listje in se zatorej sploh razdeli v bodckovje in v listovje.

Bodckovci se razločijo od listovcov:

a) Bodckovci imajo po vejah bodcke namest listja.

b) Taki bodcki so vedno zeleni, in veči del še le tretje leto odpadajo.

c) Imajo lepo, ravno rast in malo tenkih vej in navadno en jsam verh.

d) Iz korenín ne ženó in plevél berž zatarejo.

e) Imajo smolo, in so mraza manj občutljivi.

f) Njihove koreníne gredó bolj poverhi in so jim toraj viharji bolj nevarni.

g) Njih seme je perutnato in ga vetrovi deleč raznesó, da se bodckovci razširno zatrosijo in pomnožijo.

14. Bodckovci.[uredi]
I. Bodckovci.

1. Smreka, (pinus alba) nima serčne koreníne, in se toraj viharjem posebno v rahli in plitvi zemlji malo brani. Ker smreka le po verhu postranske korenine dela, raste tudi v plitvi zemlji, vendar ima raji globoko slinjevko in s peskom pomešano ilovco. Doseže starost 200 let in visokost do 120 pedí. Na oralu jih zamore stati doraščenih ne več od kacih 500, mlajših pa še enkrat toliko. Od petdesetega leta do sedemdesetega smreka nar bolj raste, čez 90 malo. Če ni vsejana, naj se od 1.—3. leta stara posadí, stareji in veči ne raste rada. Začne cvesti dvedesetletna velicega travna in rožnika, in seme izpada drugo pomlad od sušca do rožnika, in včasi že pozno prejšnjo jesen. Seme je tri leta kalivo; pa nima vsaka leto storžev, ampak vsako tretje do šestega leta, in v njih seme; iz 16 mernikov storžev se dobi 15 funtov semena. Storži se pozno v jeseni naberó, skoz zimo na suhem hranijo, pomladi na peči posušé, in se po tem seme iz njih iztolklja, ki je perutnato, in se spomladi komaj en pavec globoko posadí ali seje ne pregosto, da lepši raste, in se pozneje še iztrebi, kar je nekaznega.

Smreko je nar boljši 70—100 let staro posekati, ker do tačas na vse straní doraste.

Beli les, ki teží šesternat (kubik) čevelj suh 31 funtov, je za lepe dile, posebno kar je gladkega, in za tesarske dela na suhem, in za ogel in za kurjavo. Vročino pa dela zlo tretji del manjši od bukve, tako da 10 funtov smrekovega lesa storí toliko kolikor 7 ½ bukovega. Ogla da 23 ½ od sto pri počasnem ogljenji, pri naglem pa komaj 14; smrekove mastí je blizo 14, in 40 kisline, drugo je pepél in sopuh. Pepéla da sploh malo, in torej tudi malo lugaste soli ali potašlja, od 100 funtov pepela komaj 12 ½. Bomo vidili pozneje, da bukev da še enkrat toliko potašlja, in je zavolj tega škoda smreko spepeliti, če so bukve, in je za perilo treba bukovega pepéla pol manj od smrekovega v lugu.

Terdnost smrekovega lesa, če je čverst in gost, ki ima tenke in goste letine, je vendar skorej pol manjši od hrastovega. Terdnost lesa se namreč meri s težo, ki se priklada, dokler se, postavim, čveternat pavec debel les ne razterga. To gré pri nekterem lesu do več centov da se vé, kolikošno terdnost da ima les.

2. Jel, jelka, hoja (pinus picea L.) raste večkrat med smrekami, posebno v visocih gorah, pa ima belkasto, bolj gladko kožo ali skorjo, in debeljši in bolj vštric bodcke. Tudi včasi viši in debeljši zraste od smreke. Cvetè in dozorí seme takrat kadar smreka, in tudi takrat doraste.

Les je za delo v vodah boljši od smrekovega, dá lepe dile, ogel pa kakor smreka in pepéla ravno tako malo. Vse druge lastnosti ima kakor smreka, in po Slovenskem je tako znana in navadna, da tudi smrekov les imenujemo jelovino, ali jelovi les.

3. Bor, borovec (pinus sylvestris, in pinus pinaster P.) ima serčno koreníno, bolj redke in sive bodcke in je manj raven od smreke in hojke, in kožo ima kakor strešnike po deblu, ki se spomladi odluščijo in odpadejo. Je dvojin, eden ima bolj belkasto ali sivo kožo, drugi bolj rudečo. Pervi zraste veči in debeljši in doseže starost 200 let, visokost kacih 100 pedí, in včasi debelost do 15 pavcov. Od 40—60 leta raste nar boij, čez 80 let pa malo še, in gaje takrat dobro posekati, ker je doraščen in dozorjen in veči priredbe ni upati. Cvetè 20 let star mesca malega travna in dozori černkasto sivo seme pozno v jeseni, in se prihodnjo pomlad, malega travna, nar raji o burji, iz storžev trosi. Rodí vsako drugo leto, in iz dveh mernikov nabranih storžev se dobí kacega ½ funta semena, ki se potlej pomladi en pavec globoko posadí ali pa vseje.

Les belo rudečkast, ki teži šesternat čevelj suh 36 funtov, je skorej kakor mecesnov, pa bolj poln smole in zategel, da se nerad kole, in je za vodene ceví in za druge dela v vodi koristen kakor mecesnov, malo manj od cera in jelše. Vročino dá veči od smreke, ker 10 funtov da toliko kolikor 8 funtov bukvine. Ogla dá le 21 ½ od sto pri počasnem ogljenji, 12 od sto masti in 42 ½ kisline; drugo je pepél in sopuh. Pepéla da kakor smreka, terdnost pa je malo veči. Les je rad zavit.

Borovec raste tudi v slabi, suhi in peščeni zemlji, ima rad jasne kraje, in v gošči ne storí. Je skorej 10 let prej zrel mem smreke.

4. Mecesen (pinus laryx) se že od deleč lahko pozna, kakor bor; ima tenke, majhne bodcke kakor v šopih, ki se spomladi prikažejo, v jeseni pa kakor listje odpadejo. Doraste 100 pedí visok in 12—24 pavcov debel. Od 20—40 leta nar bolj raste, čez 60 let malo še. Začne cvesti od 20—30 leta, in dozorí seme pozno v jeseni kakor vse bodekovje, in ga potlej pomladi mesca malega in velcega travna nar raji o burji ali jugu trosi. Tretje, sedmo ali deseto leto rodí. Dva mernika pozimi ali zgodej spomladi nabranih majhnih storžev dasta okoli 2 funta semena, ki se pomladi sušca ali malo pozneje posadi ali vseje, in izhaja kakor vse bodekovje 5—6 tednov pozneje. Raste v visocih hribih tudi v odsolnčnem kraji, in tudi še tako visoko v gori, kjer zavolj mraza že smreka ne storí; pa tudi v nizkih gorah, še clo v ravnem. Ljubi globok suh in pust svet, na dobrem zraste puhel. Na samoti noče rasti, ampak med smrečjem, jelkami in bukvami. Sekajo ga 80—100 let starega, in je za posodo, za okna, za strehe, in za mnoge dela tudi v vodah, kar gerčovega ni. Les šesternat čevelj suh teži 33 funtov.

Mecesen je dvojin, rudeč in siv. Oboji je dober; pa sivec, ki ima siv les, je v vodi še bolj poterpeč.

Kar gorkoto tiče, je boru enak: 10 funtov mecesna greje toliko kolikor 8 funtov bukovega lesa. Ogla in pepéla dá kakor bor, pa manj mastí in smole. Terdnost je malo manji od hrasta, če je v slabi zemlji rastel in torej čversteji; iz dobre zemlje je malo vreden.

Poslednjič:

5. Brin, ne zraste zalo drevó, veči del le germ, in les je za kurjavo. Zernje ali jagode zorijo tretje leto, in jih ptiči, posebno brinjevke ljubijo, in se iz zernja olje preša, posebno pa dobro žganje žgè, ki sluje po imenu brinovec. Brinje je zlo plenjivo in polno, da je prigovor: Polno kot brinje. Kadar je zrelo, gredó in ga v rešeta otepajo, da bodeki izpadejo.

Še je nektero bodekovje pri nas, ki ni v poprejšnjem številu, postavim tisa (taxus), ki lepo cvete, ima rudeče strupeno seme, in je majhne postave, ploščatih bodckov. Les je zlo terden.

Od cedre, ciprese, ki pri nas ne rastejo, ne bomo govorili.

15. Listovci.[uredi]
II. Listovci.

Listovci so tisti, kteri nimajo bodekov, ampak listje po vejah. Pri nas nar koristniši so:

1. Bukev (fagus sylvestris L.) je za kurjavo poglavitno drevó. Ima serčno korenino, in poganja iz nje do 40 let. Vsak svet, če prepust in moker ni, je za njo; raji pa ima močno in gorko zemljo v zavetji in v gošči. Je mraza občutljiva.

Bukev doživí 300 let starost, in doseže 100 pedi visokost, debelost pa včasih več od treh pedí. Od 60—80 let je v nar boljši rašči; čez 140 let pa raste malo še; toraj se naj v taki starosti poseka, ker dalje ne raste več.

Seme ima še le v 60. letu, včasi tudi že prej, in cvete velicega travna med perjem, in vsako šesto do desetega leta rodí. Bukvica zrela je černkasto rijava in v ježicah, ki počijo, kadar je zrela, kakor kostanjeve, in ima trivoglato, ajdovimu zernu podobno seme, pa bolj debelo. Bukvica je za svinje dober žir, in dá tudi olje čez 20 od sto, če je ni rija sterla, ampak je lepo dozorila, in če je bukev na solncu, na robu gojzda stala, ki pa scer senco, goščo in otišje ljubi.

Bukov les, ki teži šesternat čevelj suhega lesa 39 funtov, služi za marsikakošno orodje pri vozeh, i. t. d. Tudi delajo iz njega terlice, zibeli in kodunje ali niške in kolovrate. Sirov ne ušen bukov les poterpí v vodi tako dobro kakor mecesnov. Za kurjavo je narboljši; gorí počasi in enako, in dá hudo, poterpečo žerjavico, in jo v ti lastnosti le jesen, gaber in dren presežejo, ki dajo še hujši vročino. Ogla se dobí od bukve pri počasnem ogljenji 26 od sto, pri naglem pa le 14, ker gré preveč v pepél. Bukove kisline je 44 od sto, in bukove masti 9. Drugo gré v pepél in sopuh. Če stli, dá pepéla nar več in nar boljšega, in 22 ½ lugaste soli ali potašlja od 100 funtov pepéla. V ti lastnosti jo, kar vém, le verbovo lubje preseže.

Bukov les v vlažnem kraji rad in berž sperí, in tak les ne da več ne toliko gorkote, ne dobrega pepéla, ker pir ga je prenaredil in skazil.

Bukvica, to je, seme, se ali v jeseni ali pa spomladi seje. Če se sama zaseje in gosto raste, kakor rada, naj se pustí, in če so vmes stare redke drevesa, naj se posekajo. Gošča se pozneje, ko odraste, iztrebi, namreč kar je pregostega in nekaznega, ali se pa tudi nekaj presadí. Če pa bukvico na prazen svet ali pa še na kaki odstranski njivi v žito sejemo, se potlej 6—8 let stare drevesca trebijo in presajajo.

Da v nobeno mlado sadišče, dokler drevesca ne odrastejo, živine in drobnice ni goniti, smo že zgorej rekli, in se tudi samo vé.

2. Hrast (quercus, robur). Kar poterpečnost, korist in moč lesa tiče, je hrast mož.

Mnozega roda je hrast, ki se drug od druzega razloči po lesu, listu in sadu. Nekter hrast je bolj terd, drug mehak in kerhak. Nekter ima široko listje in bolj kratko, drug ozko in bolj dolgo, nekter svitlo; nekter posamezen želod na dolzih pecljih, drug clo na kratkih in v šopih kakor cibore; nekter ima kratek sad in kosmate kape, drugi podolgovat in jamčkaste kapce i. t. d.

Bomo tukaj ob kratkem štiri pri nas znane hraste popisali:

a) Dob ali hrast s širokim perjem, posameznim, dolgim, debelim želodom na dolzih pecljih, ki ima v mladosti čverst in terd les, ki je suh kakor železo; v močirnem svetu in star pa ima mehak, liskast in kerhak les, ki je za vinsko posodo nar boljši.

b) Čerpinjek, z ozkim bolj zrezlanim perjem, podolgovatim, drobnim želodom na zlo kratkih pecljih v šopih; ne raste v močirnem svetu, je silno terd, pa tudi rad dobovičast in razzebelkast, in ne veljá za vinsko posodo, ampak za druge tesarske dela v vodi in na suhem.

c) Jelovec ali jelovšček je čerpinjeku zlo podoben, ima pa manj zrezlano perje, krajši debel želod tudi na kratkih pecljih, ne raste v močirnem, in tudi rad razzebe; raste nar raji v hribih, in je nar terši.

d) Cer ima zrezlano, dolgo pa svitlo listje, želod okrogel v kosmatih kapcah; skorjo bolj belo, ne raste v močirni zemlji; les služi za mnoge dela v vodi in v vlažnem; na suhem pa malo veljá.

Sam pervi, nar lepši in nar boljši hrast ima ježice (Knoppern) in šiške (Galläpfel).

Hrast ima debelo in močno serčno koreníno, poganja do 60 let, in gré 8 pedí globoko; torej potrebuje globoke zemlje, v plitvi berž ostariči. Doseže starost čez 500 let vès zdrav, in 180 pedi visokosti in čez 60 palcov širokosti. Od 90.—150. leta raste nar bolj, od 180. manj, in 200 let star doraste. V 80. letu začne roditi, pa včasih tudi že veliko prej. Cvetè malega in velicega travna in donese vsako tretje do šestega leta obilo želoda, ki je dober žir za svinje. Seje se dva ali tri pavce globoko nar bolje v jeseni; če pa pomladi, se mora želod na suhem in hladnem, nar bolje v suhem pesku hraniti, da kalivost ohrani. Če se pa presaja, se to naj z 8 do 10 letnimi hrastiči zgodí.

Hrast ljubi svitlobo in solnce, prostor, in dobro zemljo. Vsi deli hrasta imajo nekako zagatilo ali strojilo v sebi, ki usnjarjem služi kože strojiti, posebno imajo ježice in skorja mladih hrastov to lastnost, in jo tudi listje ima. Pa tudi smrekova skorja in bodcki, in verbovo lubje so za stroj. Šiške pa dajo černilo. Ježice se naredé, kadar se želod skazí, kakor v rèží rožiči; torej so ježice le takrat, kadar želod; šiške pa takrat, kadar mlad les na vejah ali pa tudi perje neki červi ali kukci ranijo, da izkipé. Nar lepši pridejo iz Perzije. Za kurjavo je mlad hrast boljši od starega, dá malo pepéla, ki tudi še zmirej rijovino in černino dá, in toraj za perilo ni; dá tudi malo potašlja, pride komaj 10 funtov od 100. Ogla da 26 ¼ od sto, 43 hrastove kisline, in 9 mastí; drugo je pepél in sopúh. Kar gorkoto tiče, gré 10 funtov hrastovega lesa na 8 ½ bukovega.

V poterpečnosti in moči preseže hrast vse drugo lesovje pri nas, in njegova terdnost je 266 centov, mecesnovega 250, in smrekovega le 109 centov; to je, tolika teža zamore raztergati čveternat pavec čverstega hrastovega, ali mecesnovega, ali smrekovega lesa, in se po tem takem reče, da hrast ima terdnost 266 centov, mecesen 250, in smreka 109; pri puhlem lesu pa je je, se vé da manj. Šesternat čevelj čverstega hrastovega suhega lesa teží 45 funtov.

3. Breza (betula alba L.) nima globokih korenin, ampak poverhi deleč gredoče, ki izganjajo do 30. leta. Doseže starost kacih 150 let, visokost 60—80 pedí, in debelost 8—12 pavcov. Od 30.—50. leta je v nar hujši rašči, čez 60 malo še in dozorí. Cvetè v perji malega in velicega travna, in 30 letna rodí vsako drugo ali tretje leto veliko perutnatega semena, ki ga vetrovi deleč raznesó in razsejejo. Povsod raste, tudi še v zlo merzlih krajih, kjer že noben drug les ne raste, samo v mokrem in v preveč suhem ne. Slinjevka in glina se ji nar bolj priležete. Sejati gré seme v jeseni zlo plitvo, le toliko, da je v zemlji. Če se pa drevesca presajajo, naj se to z 2 ali 3 letnimi brezicami v jeseni storí. Breza ljubi jasen svet, ne pa goščave.

Brezov les, ki teží šesternat čevelj suh 40 funtov, je bel, vlečeč, in srednje terdnosti, in služi za kolarske in druge lahke dela, Za kurjavo je dober in 10 funtov da toliko gorkote kolikor 8 ½ bukve. Ogla je 24 ½ od sto pri počasnem ogljenji, pri naglem pa le 12, drugo je pepél in sopuh. Pepela dá malo, in tudi pepel dá le 11 ½ lugaste soli, 45 kisline, in 8 ½ masti, ki jo čevljarji mesajo med smolo, da je mečji.

4. Jelša (alnus glutinosa L.) ima poverhi deleč segavne korenine, ki do 30 let izganjajo. Doseže starost 80 let, visokost do 60 pedí in debelost do 10—12 pavcov. Od 30.— 50. leta nar bolj raste, čez 60 malo še in je čas posekati jo. Cvetè sušca in dozorí seme mesca oktobra, ki izpada pozimi. Trideset let stara začne nar bolj roditi, in da seme vsako drugo ali tretje leto.

Les je rudečkasto rumen, ki se počasi v belo rumenega spremení, ki teží popolnoma suh šesternat čevelj 30 funtov. Listje mastno. Gorkote dá malo, 10 funtov jelševega lesa, namreč toliko, kolikor 5 ½ bukovega. Ogla je 25 od sto pri počasnem, in le 14 pri naglem ogljenji; kisline 46, mastí 9 ½. Pepéla je malo in potašlja tudi ravno tako, ker 100 funtov pepéla dá le 6 ½ potašlja. Lub je za farbo, listje za klajo ovcam in kozam, in dračje za gnoj v vinogradih. Za dela v vodah preseže jelšev les vse drugo lesovje, še clo hrast, in velik del Benedek stoji na jelšini, ki je v morji menda že okamnela.

Jelša je černa in bela. Černa raste ob potokih in v močirjih naglo in košato, bela v bregih in v hribih. Bela ima sivo kožo, bel les, ploščato seme, nemastno listje; raste bolj počasi in ostane manjši.

5. Berst, berstovec (ulmus campestris L.) ima močne, dolge korenine, ki do 50. leta zlo poganjajo. Doseže starost 200 let, visokost do 90 pedí in debelost 12—15 pavcov. Od 30.—60. leta je v nar boljši rašči. Štirdesetletni začne cvesti sušca in malega travna, in dozorí seme mesca velicega travna in rožnika. Rijavkasti zlo zategli les teži šestirnat čevelj popolnoma suh 36—40 funtov. Gorkote da malo manj od bukve, in pepéla in potašlja, tudi malo manj; ogla, mastí in kisline pa skorej ravno toliko kakor bukev. Les zlo zategel je za mnoge kolarske in druge močne dela zlo dober in terden.

6. Javor (acer pseudoplatanus L.) raste med drugimi drevesi po 400 let in doseže 60—80 pedí visokosti, in 12—24 pavcov debelosti. Od 40.—60. leta nar bolj raste, in 40 letni začne seme roditi vsako 2. ali 3. leto. Les je za mnoge mizarske, kolarske in podobarske dela, in težií šestirnat čevelj suhega javorja 43 funtov, in da toliko gorkote pepela in masti kakor bukev.

K javorju se šteje a) meklen (acer campestris L.), ki zraste manjši od navadnega javorja; kožo ima bolj gerbasto in sivo, les čverst in bel, in rad klukast, ki je z zgornjim za enako rabo in ima enake lastnosti. b) Brenkovec ali černi javor, (acer platanoides L.) zraste 60 pedí visok in po 1 ped debel, les bolj zamokel bel in še težji od gabrovega, raste v gojzdih med bukvami, in dá tudi nekaj sladkorja iz muzge. Sladki javor, kterega muzga več sladkorja dá, raste v Ameriki.

7. Jêsen (fraxinus excelsior L.) ima dolge pa ne globoke koreníne, ki do 40 let zlo ženó. Doseže starost 200 let, 80—100 pedí visokost, in 10—15 pavcov debelost. Od 40.—60. leta nar bolj raste. Cvetè sušca in malega travna pred perjem, in perutnato seme zori mesca oktobra, in se ospè mesca listopada ali pa grudna.

Les belkastorumen, zategel teži suh šestirnat čevelj 40 funtov, in dá hujši vročino od bukve in veliko mastí, in služi za lepo pohištvo. Listje jé vsaka žival rada. Pomnoží se po semenu, ki daja presajivne drevesca.

8. Gaber (carpinus betulus L.) več plemen, ima dolge in globoke korenine, ki do 40 let zlo zlo poganjajo. Doseže starost do 300 let, visokosti 60 pedí, in debelost, če ni bil nikoli obsekan, ne več od 12 pavcov, obsekan pa čez 20. Od 20.—40. leta nar bolj raste, čez 60 malo še, in ima veči del zlo žlebasto deblo, in obsekan se kake dvakrat obraste.

Les bel, čverst in gost teži šestirnat čevelj 51 funtov. Ogla da pri počasnem ogljenji 24, pri naglem 12 od sto. Gorkote dá več od bukve. Služi za marskakošno delo, postavim, za ubliče, tudi za žive meje; sperí rad na mokrem, na suhem pa dolgo terpí, pa se rad zverže in skodunči.

Pomnoži se po semenu, ki je perutnato in v terdi lupini, ki ga dleski ljubijo. Ima rad dobro, gnojno in globoko zemljo.

9. Akacija (robinia acacia L.) je v severni Ameriki domá, raste pa tudi pri nas rada in storí v vsaki zemlji. Doseže starost kacih 60 let, visokost 70—80 pedí in čez 12 pavcov debelost. Od 20.—40. leta ima nar huji rast, dasiravno tudi že prej naglo raste.

Les zategel, rumenkast da močno gorkoto in služi za mnoge kolarske dela. Iz korenin posekanega drevesa ženó lepe mladike, ki služijo v malo letih za dobre kole. Listje je klaja za ovce in koze, in cvetje dobra paša za čbele, in iz semena se naredí olje, ki ga je dovelj v dolgem stročji.

Ker povsod rada in naglo raste in je ternjeva, se dá iz nje lepa, terdna živa meja izrediti.

10. Divji kostanj (aesculus hvpocastanum L.) je prišel iz Azije k nam, raste povsod rad, v dobri, peščeni zemlji nar raji. Ima cvetje grojzdnato, podolgovato, in zerno v ježicah pravimu kostanju enako, ki ga goveja živina je in ovce, tudi se žganje in mjiio iz njega naredí. Ježice pa sožgane dajo lepo černilo. Mehki les, ki ga červ ne jé, se rabi, kakor lipov les; koža dá lepo, stanovitno rumenilo za volnate tkarije. Pomnoží se po semenu.

11. Lipa (tilia europaea L.) sveto, slovansko drevó, ima močne korenine, ki široko in globoko gredó, in tudi še iz starega odrobka poganjajo. Lipa doseže visokost do 120 pedí, debelost do 36 pavcov, in starost čez 500 let. Cvetè že pred 20. letom proti koncu rožnika ali v začetku malega serpana, in dozorí seme mesca oktobra, ki pade pred zimo.

Les bel, voljan in vlečeč teži 29 funtov, ogla je 24 od sto, gorkota je majhna, 10 funtov enaka 6 ½ bukve. Za podobarje pa je les nar boljši, ker je mehák, gladek in ne razpokljiv. Cvetje ljubijo čbele čez vse.

Zavoljo svoje lepote, gostega listja in dolge terpečnosti, in pa zavoljo prijetnega duha cvetja zasluži lipa pred vsim drugim drevjem v lepe verste pri mestih za sprehajališča posajena biti.

12. Jagnjet (populus L.) več rodov. Med njimi so: čemi jagnjet, topol, in stalnica (populus pyramidalis). Černi raste ob potokih, ki ga obsekavajo, kakor verbo, in dá kole. Topol raste po hostah med dragim drevjem, ima belo, gladko kožo in listje, ki se vedno maja. Stalnica pa ima ravno rast in veje rašče ob deblu naravnost proti verhu. Sadí se ob gradeh in poleg cest, in zraste čez 120 pedí visoka. Vsi jagnjeti storé tudi v slabi peščeni zemlji dobro, naglo rastejo in se kakor verbe po sajenkah pomnožijo, in čez 100 let terpé. Jagnjet dá bel, mehák, vlečeč les, ki malo gorkote naredí ravno kakor verba, 10 funtov enako 6 ½ bukvine. Teži suh jagnjet 30 funtov šestirnat čevelj. Les služi za mnoge posode posebno za vevnice, ker je lahak i. t. d. Tudi se dá iz černega jagnjeta dobiti nekak osek za sveče, ki imajo lep duh, in lepo goré, kakor iz pravega oska.

13. Verba (salix L.) več plemen. Med njimi je: 1. vélika verba, ki raste ob travnicih in potokih, se obsekava, in da kole. Vsako četerto leto dá zastavna verba lepo butaro po dva, tri sežnje dolzih kolov. Butara ima 50 kolov. 2. Mačkovec, ki raste ob bregih in njivah, cvetè sušca, ima cvetje kakor mačice, in da slabe kole in malo. 3. Rakitje raste ob potokih, žene iz korenin tanke in dolge šibice in ni nikoli drevó. Iz šibic pletó jerbase in druge take posode, po tem ko jih obelijo. 4. Beka, ki ima rumeno kožo, je nar bolj vlečeča izmed vsega našega lesovja, in nje mladike služijo za vezí pri lesenih obročih i. t. d.

Vse verbovje se pomnoží s kolmí in mladikami, ki se vsade. Ne ljubi preveč mokrega in močirnega sveta, ampak vlažnega. Les dá slabo gorkoto kakor jagnjet, pepél pa ima nar več lugaste solí, posebno lubje. Zavoljo nagle rasti in mnoge koristi zasluži kar zlo sajena in oskerbovana biti.

14. Še veliko manjšega lesa je v naših gojzdih in hostah, ki je nam za marsikako potrebo koristen: a) dren, (cornus masc. L.) ki nar pervi, rumeno cvetè, ima silno terd les, ki dá močne zobé in kline, in pri kurjavi hujši vročino in žerjavco od bukve, od gabra in jesena; v jeseni dozorijo drenule, ki so posušene in sirove koristne. b) Léska, ki ne dá le kolov, ker naglo raste in se obsekava, ampak tudi lepe vitre za rešeta, cajne in košare. Ogel je nar boljši za streljavni smodnik.

Drugo sadno drevje, posebno češnje, cibore, češplje, kostanj, hruške, orehi, skurši, murbe i. t. d. dajo ne le prijetno sadje, ampak tudi dober in koristen les za mnogo rabo, za mizarske, tesarske, kolarske in drage dela.

Pristavek
od gospodarstva.
[uredi]

Nekaj naukov.[uredi]

Od gospodarstva sploh.[uredi]

Ker smo v dozdajnih štirih delih že veliko reči razlagali, ktere v člen od gospodarstva gredó, bomo tukaj lahko bolj ob kratkem še nekaj sploh od gospodarstva govorili in s tem vès nauk od kmetovanja in vso to šolo sklenili.

1. Kaj je gospodarstvo in kaj obseže?[uredi]

Gospodarstvo je umevnost ali zurnost premoženje in prihodke umno, prav in dobro oskerbovati, po poštenih potih pomnožiti in v svoj in druzih prid in blagostan prav obračati — zurnost, pravim, ker vednost prav in dobro gospodariti ni prirojena, ampak po ukih in skušnjah zadobljena, to je, take zurnosti se je treba naučiti. Kdor ne zna, ne bo mogel prav in dobro gospodariti, ravno kakor rokodelec svojega rokodelstva ne more prav opravljati, če se ga učil ni.

Takemu gospodarstvu se reče umno, pošteno, hvale in častí vredno gospodarstvo, ki se razloči od ne-umnega, ki ne vé ne pridobiti, ne ohraniti, ne prav oberniti — in od nepoštenega, ki s tatbó, goljufíjo, odertíjo in s krivo lakomnostjo, v škodo druzih, premoženje in prihodke zadobiti ali pomnožiti išče, ali pa tudi kar je pošteno zadobljenega, napak oberne, ali pa zapravi.

Gospodarstvo je ali veliko ali majhno, ali pa srednje, in ali lastnega premoženja, ali pa ljudskega, ter ali posameznih posestnikov, ali srenjsko, ali deržavno, in ali najeto ali pa ne najeto. K velikemu gospodarstvu štejemo, postavim, velike grajščinske posestva, velike zaloge blagá, ali pa velike zneske denarjev. Majhne so navadne posestva prostega ljudstva, majhno premoženje, majhni prihodki, kteri navadne ljudi preživiti zamorejo; druge so srednje. Nar veči gospodarstvo je deržavno.

Gospodarstvo obseže vse velike in majhne rečí, polje, travnike, vinograde in gaje, in pridelke, živino in denarje, orodje, poslopje, posle in deržino i. t. d., in v vsem lep red imeti hoče vedeč, da brez lepega reda v vsih rečeh, nobeno gospodarstvo prav in dobro iti ne more.

Z dobrim, umnim gospodarstvom v vsih velikih in majhnih rečéh in po pravem, stanovitnem redu v vsem se dá majhno premoženje množiti in včasih zlo veliko zadobiti, kar mnoge skušnje skažejo; neumnim gospodarstvom pa se veliko premoženje lahko pomanjša, še zgubí, ali zapravi. Kdor male reči zanemarja, velicih ne bo imel, dokler vse veliko je iz malega. Sod vina je iz jagod, kup žita iz zern, i. t. d.

Smo v doslejih štirih delih o kmetovanji govorili od vodíl in postáv, po kterih se dajo kmetíje na vikši stopnjo popolnomasti povzdigniti, in v naš in domovine prid od njih veči prihodki pridobiti: tukaj v poslednjim delu, v pristavku od gospodarstva pa bomo nekaj malega in bolj ob kratkem povédali od poterjenih vodil in ukov, ki nas učé premoženje ohraniti, pomnožiti, in prihodke v prav prid obračati, to je, prav gospodariti.

Premoženje ohraniti je dostikrat težji kakor pridobiti ga, zatorej je k temu še posebne vednosti in umevnosti potreba.

2. Od potrebne umevnosti v gospodarstvu.[uredi]

Zemlja, naša mati, nam svoje dobrote ljubeznjivo ponuja, le jemati od nje ne zamudi, pa umnost in vednost imej.

Premoženje v rokah nevednega, ali še clo neumnega gospodarja je v veliki nevarnosti. Kdor ne zná, in se noče učiti, ne bo dobro in prav gospodaril, ampak še ob to, kar ima; bo prišel, in morebiti tudi druge seboj v škodo potegnil. Kjer je ta takó potrebna vednost zanemarjena, in morda ljudém v kakem kraji še v misel ne pride, da je potrebna (kar bi ne smelo biti), ondi je v lepih prilikah, na dobrem, rodovitnem svetu pomanjkanje in revščina naraest obilnosti, sreče in blagostana, v veliko dušno in telesno škodo posameznih in dežele, kakor imamo dovelj izgledov. Nasproti pa še slabi, pusti in nerodovitni kraji se dajo z umnim gospodarstvom v lepe raje spreoberniti, in kjer ni kazno bilo, da je mogoče za ljudí veselo in blažno stanovanje biti, je z vednostjo in pridnostjo se takošno napravilo. Puste dežele so z dobrini gospodarstvom obogatele, tolste oslabele in obožale; revni, leni očetje imajo včasi umne in srečne nastopnike, včasi pa bogati očetje neumne, lene in revne sinove. Nobenemu bi se ne smelo gospodarstvo v roke dati, kter v tih rečeh potrebne vednosti in umevnosti nima. Nevednemu šivarju ne damo jope ali suknje v delo, nevednemu vozniku ne zaúpamo vozá, ne takemu vladarju ladje, kakó more prav in dobro biti še veliko težji gospodarstvo nevednemu prepustiti? Več gospodarjev gré v nič iz neumnosti, kakor pa po nesreči ali iz lenobe. Preden se tedej komu gospodarstvo izročí, naj se ga učí, in ne bo dovelj dobrih gospodarjev povsod, v veliko zgubo in škodo družín in dežele, dokler se to sploh ne zgodí. Angleži in Holandci in drugi dobro gospodarijo, ki so se gospodariti učili in se še učé, in to je njih poglavitna skerb vès čas, Španjoli pa in drugi so obožali, ki za take nauke niso marali.

Menda vsak želí blagostan zadobiti, pa s samimi mislimi in željami se to ne da doseči. Dve reči le gotovo peljete v blagostan: pridnost z umnostjo in pametna varčnost. V to pa je uka, rednosti in umevnosti treba.

Ker je gospodarstvo tako velika in važna reč, bomo tukaj a) skazali nastopke dobrega in ne dobrega gospodarstva; b) povedali, kako se zamore človek dobrega gospodarstva naučiti.

1. Nastopki ali nasledki dobrega gospodarstva so: a) Dobro gospodarstvo napravi blagostan sebi, svoji družini in deželi; b) dá nekako moč in prevažnost ali oblast; c) napolni tacega gospodarja z nekako častitljivostjo tudi do samega sebe, obudi v njem misli do moštvá, do pameti, do pravičnosti, in odvrača od nizkih želj maščevanja, gerdega živinstva in druzih nečednost; d) je močna podpornja omikanosti in lep izgled pridnosti, poštenosti, rednosti in vsega lepega; in e) je rojen prijatel mirú in sovražnik vojske, spertij in zmešnjav. To so nasledki dobrega gospodarstva. Kjer je veliko dobrih gospodarjev, ondi je veliko pravih, častivrednih mož, in kjer je prava umnost in pridnost, mislim, da taki ne morejo hudobni biti, ker ne vtegnejo. — Nasproti pa so nastopki slabega gospodarstva žalostni: a) slab gospodar je vedno v pomanjkanji in v revščini, sam sebi in drugim težaven; b) je zaničován, in poln lakomnosti, nevoščljivosti, poln nizkih, zivinskih, včasi krivičnih, tatinskih želj; in c) je nemiren, in torej dostikrat človeški družbi nevaren.

2. Kako se zamore človek dobrega gospodarstva naučiti? Odgovor. Tako: 1. Naj tisti, kteri so ali že gospodarji ali želé biti, te in druge koristne gospodarske bukve pridno beró, in naj dobro umijo in premislijo, kar v njih najdejo. Nauki ti so z veliko premislinostjo in po resnični skušnji sostavljeni.

2. Naj umni očetje in matere, dobri gospodarji in gospodinje, svoje za gospodarstvo in gospodinstvo namenjene otroke že zgodej lepega gospodarstva in gospodinstva učé, ter ne le kmetiški, ampak vsi. Naj jim po ljubezni po majhnem vse sami pokažejo in razložé, kako se to ali to ravná, da je prav, in kakošne nastopke da tako ravnanje ima. To bo otrokom veselje delalo, in bodo kmalo vse to za kaj lepega in za čast spoznali in imeli. Naj jih vadijo vse umeti, kar delajo in svoje misli vselej pri svojem delu imeti, in naj jim pokažejo, kako se kaka reč lože in prej storí. Naj se vadijo ceniti vrednost časa, ki mine in se ne verne. Naj ne mislijo nobeni starši, da je kakemu stanu na svetu lepo in častitljivo brez dela biti ali gospodariti ne znati, ampak naj učé svoje drage otroke studiti pregreho neumne terme in samoglavne modrosti, lenobe, postopanja, zapravljivosti, požrešnosti, nevednosti in neumnosti, in žalostne nastopke in škodo, ki jo s takim živenjem sebi in svojim, in drugim, in še domovini storé, in naj skerbé v njih oživiti in ukoreniniti častitljive včutke koristni udje biti človeške družbe in domovine, in naj spoznajo to za nar veči čast, ponós in veselje.

3. Naj zurjeni in premožni gospodarji in gospodinje s svojo veljavnostjo svaré v soseski lenobo in slabo gospodarstvo, in naj neskerbnežem, lenúhom in zapravljivcom ne posojujejo, in naj jim ne pusté veljati o tem nobenega praznego izgovora. Naj ne podpirajo iz neumnega usmiljenja nobene nepotrebne beračije, posebno otrok, mladih ljudi in ptujih ne; ker taka beračija je šola veliko hudega. Vsaka soseska naj svoje res potrebne, stare, slepe, kraljeve, bolne reveže z vsim potrebnim preskerbi. To je dolžnost in dobro delo, ne pa lenobo rediti in vaditi. Morajo tudi dobre dela po pameti biti.

4. Naj se mladenči že zgodej vadijo vse dele svojega opravilstva poznati, in umeti, zakaj je to ali uno, zakaj se to ali to delo ravno zdaj zgoditi mora, in kakošen nastopek da bi bil, ako bi se opustilo ali odložilo, ter se bodo navadili vse s premislikom delati, se bodo zmislili marsikaj boljši narediti in hitrejši namest po navadi, in umnosti vajeni ne bodo postavim potlej mislili, kar brezmislini radi terdijo, da staro zató, ker je staro, ali novo zato ker je novo, je dobro, ampak bodo spoznali in čutili, da v natornih rečéh se da čedalje več vediti, in da je dolžnost vsacega človeka rasti v lepih in koristnih vednostih, in da le poterjene resnice deržati se, bodi v starem ali novem, predsodbe in vraže in izmišljene ne skazane rečí pa zavreči, je umnost, prid in čast, in da gerdo je ne hoteti kaj učiti se in ne znati, posebno tacih koristnih reči ne. Torej se taki novih rečí ne bodo poprijeti, dokler jih skušnje ne poterdijoj pa tudi starih se terdovratno ne bodo deržali, kadar nove bolj kažejo. Lenúh in brezmislini človek ostane pri navadi, ker se mu toži kaj znati ali misliti: zmirej dela brez misel, po izgledu druzih zlo ozke ogone in široke razore, ki niso za nič i. t. d.

5. Vsak mladeneč naj se tudi že zgodej vadi vse poznati, kar je okoli njega: vsako travo, vsak les, vsako rastlino, vsak kamen in pesk, vse razne zemlje in njih zmešance, in lastnosti vsih tih rečí. Naj se učí spoznati, kakošne baže zemlje je ta ali ta njiva, vinograd, travnik, gojzd, in kako globoko; kakošne zemlje da je tukaj ali tamkaj preveč ali premalo za to ali to rastlino, ali pa sploh; kakošnega gnojá da potrebuje, in kakó dolgo da ga derži; ktere rastline da ga hitreji povžijejo, ktere bolj počasi; kakošne rastline so za to ali to lego sveta, in kakošno verstenje semen tu ali tam gre. Dalje kteri travniki so dobri, kako in s kakošnimi stroški se dajo slabi popraviti; ktera klaja je boljši za goveda, ktera za konje, ktera za ovce; ktera je kisla in zakaj, in ktera sladka; koliko ta ali ta žival za živež, koliko za vpitanje potrebuje; ktere rečí da prej vpitajo in zakaj, koliko to ali uno znese, in kolikošen dobiček kaže. In poslednjič od drevja, kako se zarodí, zamnoží, požlahí; kako se sadje v prid oberne i. t. d.; in od divjega lesóvja, kteri daje za to ali to rabo, kakošne lastnosti da imaj kter je za terpež na suhem, na mokrem, za kurjavo, za dela; kdaj naj se seka, in kako naj se ž njim ravná i. t. d. Taki nauki in veliko druzih, ki se v tih bukvah najdejo, ki se jih že mladina lahko tako rekoč igraje naučí, so po tem ne le kmetiskim, ampak tudi vsim stanovom, kadar jih vedó, posebno gospodarjem, povsod silno koristni in potrebni.

6. Naj se že mladenči vadijo, in naj jih starši in reditelji učé misliti v prihodnje in preskerbeti sebe in svoje s potrebnim, in torej, po pameti varčnim in zderžnim biti, in vsako reč prav oberniti. Naj jih učé malopridnih pajdašev ogibati se, ki jim ne morejo v prid ampak le v škodo biti. Tako se bodo pod varstvom in oskerbništvom svojih staršev, rediteljev, ali druzih dobrih gospodarjev dobrega in potrebnega gospodarstva naučili.

7. Ne le mladenči, ampak tudi že gospadarji in gospodinje naj gledajo na lepo in umno gospodarstvo in gospodinstvo skerbnih, pridnih, skušenih in pametnih ljudí, ki so lep, živ izgled drugim. Naj gledajo, kako oní ravnajo, in naj jih posnemajo v vsem, kar je dobrega, pametnega in hvale vrednega. Ne hoteti lepih lastnost in izgledov posnemati in izgovore iskati in nasproti staviti, je znamnje prevzetne terdovratnosti ali neumnosti. Pa tudi izgledi in žalosten stan nevednih, neumnih, zapravljivih in oboženih gospodarjev in gospodinj je podučljiv, da ostraši. Gerdo in hudobno je lepo gospodarstvo in sploh lepe izglede zaničevati, in neumnežev termoglavo deržati se. Samo po lastni skušnji pa modriti se je zlo nevarno. In

8. Naj se mladi kmetovavci z umnimi in skušenimi sosedi od dobrega kmetovanja radi pomenkvajo, da se od umnih in skušenih učé, kar še ne vedó, in to jim bo v marsikakošni reči očí odperlo; postopačev, lahkoživcev in zapravljivcev, in vsih slabih gospodarjev pa naj se ogibajo, da jih bodo s tem osramotili in morebiti še poboljšali.

Dobro bi bilo, v nedeljskih in prazniskih šolah bukve od pravega kmetovanja brati ali brati poslušati, kjer umni učeniki brane nauke še bolj razložiti, in njih prid dokazati zamorejo. Take lepe bukve so, postavim, „Zlata vas“.

Izgovori slabih gospodarjev, da ne morejo, da nimajo potrebnih pripomočkov i. t. d. dobro gospodariti, so prazni, in spričujejo, da se slabi gospodarji ne mislijo in nočejo poboljšati, druzega ne.

Bomo tukaj še popis dobrega in slabega gospodarja in njegovega djanja pristavili, v veči razjasnjenje tega, kar smo ravno povedali, in v podučenje mladim nauka željnim mladenčem in gospodarjem in v zerkalo in strah neskerbnim lahkoživcem in zapravljivcem.

Pravijo, da streha kaže dobrega ali pa slabega gospodarja, in da kjer neumna gospodinja gospodari, ondi toča v hiši bije.

Navadno imajo slabi gospodarji raztergane strehe, in neumne gospodinje kokošam enako prihodke berž razkopajo in razmečejo, da prehitro minejo, in potlej napósodo iščejo.

Bomo tukaj poskusili nar prej častitljivo ravnanje dobrega gospodárja popisati.

Dober gospodár je namreč:

a) Mož v besedi in v djanji, da ga imajo domači in ptuji v časti. Malo govorí, pa kar govorí ali ukaže, je umno in prav, in torej že njegov pomigljej veljá za povelje, ker je navajen vse s premislikom govoriti in delati: in ker le resnico ljubi in laž sovraži, se na njegovo besedo vsak zanese. Njegova družina se ga bojí in ga ljubi, in on je domá nar raji, ker ga po pravici očeta imenujejo in časté.

b) Dober gospodár ima v vsem rednost pri hiši, in ostro hoče, da se tudi družina in posli rednosti deržé. Čas je postavljen za jéd, čas za delo. Vsi kmalo morajo biti pri jédi, in potlej vsak pri svojem delu. Ravno takó mora biti vsako orodje snažno in na pravem kraji, da se le vzame in se ne išče, kadar ga je treba. Njegove oči so povsod, in ne dá pod zlo iti ali spriditi se tudi majhni reči, ker vé, da iz posameznih zern je kašča polna žita, in iz posameznih jagod sod vina nalit, in da klas dolgo raste in veliko potrebuje, preden dozori; torej ima za greh kaj spriditi pustiti.

c) Dober gospodár hoče vediti za vsako reč pri hiši, za vsacega svojega otroka in posla, kje da je in kaj dela. Pervi vstane in zadnji leč gré, in skliče družino moliti, potlej pa delati, kar je kterega delo.

d) Dober gospodár ne hvali ne starega ne novega, ampak kar je dobro in prav, ker vse spoznati hoče; torej kar je poterjenega, ohrani, dokler še kaj boljšega ne spozná.

e) Pri svoji hiši ne terpí ne kletve, ne laží, ne opravljanja, ne pijanosti, ne pohajkvanja, tudi nobene nar manjši tatvine ne, hodi sadja ali kaj druzega; temuč raji skerbi, da je vsega pri hiši za potrebo dovelj, in če ima posestvo, da je na njem vsacega mnozega sadja dosti, da njegovim ljudém ni treba pa ljudskem sadji ozirati se.

f) Dober gospodár dá svoji družini kolikor je dosti in prav, pa nič v potrato ne; in že pri novini prevdari, koliko bo vsake reči do druge novine treba, da vé, koliko sme prodati, koliko ne, in tudi še na kakošne uíme pri tem ne pozabi. Premisli, da ima leto 365 dni, in da vsak dan je treba jésti, in še kaj druzega, in da je slabo na posojila zanašati se.

g) Dober gospodár ima snažno in polno hišo raji od zale in prazne. Zatorej ne stavi novega zalega poslopja na dolg, če je se štaro manj zalo za kaj. Dolgá se boji kakor greha. Snažnost pa mu je čez vse ljuba, ravno kakor zdravje ali kakor dobro ime in čast: snaga v hiši, okoli hiše, v hlevu in povsod.

h) Dober gospodár ima vse pod ključem; on sam izdaja in prodaja, kar je treba, in sam odkaže pravo mero živini in ljudém, ali pa z njegovo vednostjo njegova umna žena.

i) Dober gospodár ne dela dolgov razun v sili; pa skerbí, da mu posojilo dobiček dá, in da verne o pogodu.

k) Pred vsim pa je dober gospodár ponižen, ker je umen, in tudi dolžnosti vére izpolnuje. Gre k božji službi, in hoče to imeti tudi od svoje družine, ker verje, da nobeden dober ni, če se Bogá ne bojí, in da je vernega podučenja vsakteremu potreba; verje tudi, da Bog dá blagoslov, in da brez njega nič dobrega ni. Božji strah začetek modrosti.

Tak je dober gospodár in njegova hiša raste. K temu pomaga njegova umna žena in vsa družina.

Kar dober gospodár v zunanjih večih rečeh prav oskerbuje, to dobra gospodinja v znotranjih na drobno, umno in prav obrača, da nobene reči ne preveč ne premalo, po stanu in po okolišinah, ne gre, in da se nič ne potrati, ali napak ne oberne.

Slab gospodár pa ima vse drugačne lastnosti:

a) Slab gospodar rad veliko govorí, pa nerad dela, in malo premisli; besede gredó rade pred pametjo. Nobeden ga ne spoštuje, še njegovi otroci ne.

b) Slab gospodár je nerad domá, ampak raji pri pivcih ali pri igri. Jé rad kaj dobrega, ne preskerbí pa ne, kar je potrebnega. Za dom, za družino in gospodarstvo mu je malo mar, in torej mu drugi gospodarijo, da berž mine kar ima, in še sam ne vé kam. Njegovo polje je zapuščeno, streha raztergana, hlev in kašča ste prazne, otroci plašni, razcapani, zastradani in nepodučeni.

c) Slab gospodár rad dolgove dela in denár zapravi in upniku pusti skerb za plačilo. Rado se zgodí, da pride ob posestvo, živež in dom, in naredí sebe in svoje otroke nesrečne.

d) Slab gospodár svoje nesreče druge dolží, in rad toži čez velike davke, in bi tudi čez majhne tožil, ker jih na svojem posestvu pridelati noče in ne vé.

e) V njegovi hiši dela vsak kar in kakor hoče: kletev, laž, lenoba, nagajivost in tatinstvo je pri njem domá.

f) Slab gospodár ne mara ne za nauke, ne za molitev, ne za Bogá, njegov bog je njegov trebuh; dobre gospodarje zaničuje, se jim posmehuje, jim je nevoščljiv, namest da bi jih posnemal in se po njih ravnal.

To je nekeršansko, gerdo, živinsko živenje; tako gospodarstvo gre v nič.

3. Od premoženja in prihodkov.[uredi]

Da more kdo gospodár biti, mora imeti: a) premoženje lastno ali izročeno; b) mora premoženje dobro in takó oskerbovati, da se ne le ohrani, ampak da tudi prihodke dá.

1. Premoženje.

Kdor nič nima, se vé da ne more gospodár biti. Taki so otroci, posli, neumni ljudjé, ki nimajo nič svojega, in jim tudi drugi svojega premoženja ne zaupajo. V to število gredó tudi zapravljivci, kterim gosposka ali premoženja ne izroči, ali pa jim izročeno spet odvzame in jim oskerbuike postavi, da premoženja sebi, svojim otrokam, ali pa tistim, kteri imajo kako pravico do njega, popolnoma ne zapravijo, in da ne sami, ne drugi po njihovi zapravljivo sti v škodo ne pridejo. Otroci in posli pa so v pomoč gospodarjem, ki jim s svojim delom služijo in prihodke pomnožiti pomagajo v občin blagostan družine.

Premoženje je mnogo, in sploh ali premakljivo, ali pa ne premakljivo, in oboje ali lastno ali pa ljudsko. Premakljivo premoženje so denarji, zaloge blagá: žito, vino, živina, orodje, posoda, in druge rečí. Nepremakljivo so zemlje in posestva: polje, travniki, vinogradi, gojzdi, hiše v mestih, fabrike, rudnije i. t. d. Vse tako premoženje je ali lastno, ali pa ljudsko, in ali posameznih ljudí, ali družbino, ali srenjsko, ali pa deržávno.

Premakljivo premoženje, denár in drugo, gre ali v posojila, ali pa v beratijo, in upniki ali obrest prejemajo, ali pa se v družbini beratíi udje z dobičkom in premoženjem delé, služabniki pa svoje plačila dobé. Nepremakljivo premoženje pa lastinci ali sami gospodarijo, ali ga pa drugim v najem dajo, ki jim pogojeno najemščino odrajtujejo.

Imamo zdaj tukaj dovelj rečí razlagati: a) od zemljišč in njihovih delov; od potrebnega poslopja, od potrebne živine in od orodja na posestvu; b) od prevzetve gospodarstva in od najemščin, in na kaj je o tem gledati, in c) od oskerbovanja premakljivega blagá, od denarjev, posojil in beratij.

a) Zemljišča. K tem štejemo polje, travnike, vinograde, gojzde. V cele kmetije gre nekaj polja, nekaj travniščne in gojzdov, in je dobro vse to vkup v nekaki primeri imeti. Ta primera pa se ravná po namenu, kterega kmetovavec na svojem posestvu doseči hoče, in kterega mu okolišine kažejo in svetjejo; ker se vé, da namen kmetije so kar nar veči mogočji prihodki in dobiček, druzega ne.

Namen kmetovavca je namreč ali žito in drugi poljski pridelki, ali živinoreja, ali pa oboje vkup.

1. Če so kmetovavcu žito, in drugi poljski prideliki, postavim, lan, brošec (Krapp), bela pesa za sladkor, tabak i. t. d. poglaviten namen, mu je dobro polje se vé da poglavitna reč, in travniki so mu le zató, da toliko živine redí, kolikor mu je je za gnojenje polja potreba. Pa kar se je znajdlo, da za gnojenje polja ni ravno živaliskega gnoja vselej potreba, se prebó tudi brez travnikov, če jih ni, ker razne soli, fosfor, žveplo, mavec (gips), živo in vgašeno apno, zmlete kostí, pepél, sparstenina in zmešance i. t. d. polje dobro gnojé, če se prav rabijo; če se namreč, postavim, mavec ne trosi po mokrem svetu, in nar bolj takim rečem, ktere stročje imajo; pepél in živo apno pa tudi po mokrem i. t. d. kakor smo zgorej v I. delu v členu od gnojá govorili. Tudi se da na polji, po umnem in pravem verstenji pridelkov, zadosti klaje za potrebno živino dobiti.

2. Če je pa posestniku živinoreja poglavitna reč, so dobri travniki se vé da kar zlo koristni, ker manj stroškov vzamejo. Če pa travnikov ni, se mora za živino na polju klaja pridelavati. V tacih okolišnah naj se polje v tri, štiri dele razdelí, na kterem se en del z deteljo ali tudi z grašico, drugi del s travo, tretji s korenstvom ali s koruzo za klajo, in četerti del z žitom i. t. d. obseje, in se tako posestvo z obilnem živinskem gnojem lahko dobro gnojí. Včasi se namreč v nekterih krajih, posebno pri velicih mestih, živinoreja veliko bolj, in prej in gotoviši izplača od druzih pridelkov; ker mleko se v mesto lahko in drago prodá in veliko lepega dobička donese, in po tem še teleta in pitana živina.

3. Če pa hoče posestnik na svojem posestvu poljske pridelke, namreč žito in drugo, in pa tudi živino enako imeti, kakor je to v stranskih krajih deleč od mest dobro in prav, so mu travniki spet koristni. Ima postavim, kdo 20 oralov dobrega polja, je dobro imeti še vsaj 10—12 oralov dobre travniščne. Kar mu o tem klaje še manjka, si je lahko na polju pridela, kjer se umno verstenje goditi mora, in se vsako leto kacih 5 oralov za deteljo i. t. d. odloči. To dá mero za veči in manjši posestva.

Kako se dajo slabe njive in slabi travniki popraviti in v dober stan djati, smo v I. delu od obdelovanja zemlje povedali; ktere njive pa naj se v hoste spreobernejo, je v IV. delu rečeno.

4. Tudi še verti so del kmetijstva, sadni in zelni verti, oboji blizo hiše, da se s hojo do njih čas ne trati, in pa da so lože obvarvani. Sadni verti naj se z dobrim, rodovitnim, mnogim, zgodnjim, srednjim in poznim sadjem, nar lepši v versto, nasadé. Če so drevesa velike, ne bo rastlo pod njimi druzega, kakor trava, in če se dobro oskerbujejo, če se drevje skerbno trebi, gnojí, okopuje, bo gospodár imel obilo sadja, ki veliko zaleže in je prijetno. — Zelni vert ima gredice za mnogo pri hiši potrebno zelenjad.

5. Kar gojzde tiče, je dobro s poljem vred jih imeti v enaki meri, ki so dobro oskerbljeni in varovani lepa in stanovitna zaloga gospodarju za dela in za kurjavo in za prodaj, in za nekoliko listja za nastel.

6. Kjer so vinogradi, dá v dobrih letih dobro dozorjeno grojzdje dobro vino, in gospodarju nameček prihodkov in denar. V nekterih krajih imajo same vinograde za posestvo in od njih živé. Pa v tacih krajih so posestniki veči del revni.

Da vse take posestva so razne dobrote in koristi, je tudi že v sprednjih delih povedano, in znano; ker lega in zemlja delate v tem velik razloček. Ležé namreč kake posestva ali v ravnini, v dolinah, pri vodah, ali pa v hribih, proti solncu, ali od solnca; ter ali na škalovitem, peščenem, plitvem; ali pa na dobelem, ilovnatem svetu; ali pa na svešču; ali pa na dobri zmešanci, kjer je, postavim, polovica apnice, en del ilovne, en del kremenine, ki je tak svet za vse popolnoma dober: dela vse to velike razločke in razno vrednost. Malo, pa dobro posestvo, če je dobro obdelano, da veči dobiček, kakor veliko slabega posestva, kjer je veliko dela in veliko stroška, pa malo vžitka.

Ker so zdaj vse kmetije po dodelani odškodbi od svojih poprejšnjih grajščin odvezane, je kaj zlo želeti, da bi se zemljišča tudi povsod zložile, to je, da bi posamezni posestniki se med seboj pogodili in razstresene posestva, njive in drugo tako med seboj zamenili, da bi vsak posestnik svoje posestvo vkup imel, kar bi mu potlej obdelovanje in obvárvanje svojega posestva kaj zlo polajšalo, (Arondirung). Pričakujemo v tem od vikše vladarske oblasti obljubljeno postavo.

Poslopja. Na posestvu ali na kmetii morajo biti poslopja; ter a) hiša ali stanoval išče za gospodarja in družino; b) hlevi za živavdo; c) shrambe za pridelke.

Če se poslopja iznovič stavijo ali delajo, naj se gleda na sledeče vodila:

1. Naj se izbere, če je mogoče, za poslopja nar terši svet in nar bolj na suhem, postavim, škalovit svet, ki za drugo ni, in če je mogoče, ne zlo deleč od vode.

2. Hiša naj ima čelo, to je, vrata in okna, proti poldnevu, da bo svitla, jasna in zdrava. Takó tudi hlevi.

3. Pod hišnim strešjem bodi toliko shramb, posebno za suhe rečí, za žito, zabelo i. t. d. kolikor je treba. Pod velikimi hišami bodijo tudi kleti ali hrami za vino i. t. d.

4. Hlevi naj ne bodo preblizo hiš, vender takó, da se iz hiše lahko vsi vidijo, in da je selo vmes, ne pa gnojnišče pred hišo; ampak gnojnišče bodi proti severju na drugi strani.

5. Pri hlevih naj bodo shrambe za klajo, za nastel, za orodje; take da bodo malo prostora vzele.

6. Boljši je pod eno streho nadstrope narediti, da se več rečí ondi spravi in shrani, da bo manj prostora povzelo, in manj strehe potrebovalo.

7. Naj ne bo nikoli preveč, ali nepotrebnega poslopja, ali nepotrebne strehe.

8. Naj se poslopje takó naredí, da bo kar je mogoče, ognja varno; hiša bodi zidana, kuhnja obokana, streha iz opeke narejena; in pri vsem tem naj se zoper ogenj zavarje.

9. Vse poslopje bodi vedno čedno in snažno.

Če je pa na posestvu že poslopje, naj se:

a) Nikoli nova hiša ne stavi, če je še stara dobra, posebno brez velike potrebe in pa s ptujimi denarji ali posojili že clo ne; ker boljši je stara hiša brez dolga, kakor nova zadolžena, posebno na kmetih, kjer hiše nič dobička ne dajo.

b) Če je treba kako poslopje popraviti, ali iz novega narediti, naj se, če je mogoče, po spredej imenovanih vodilih popravi.

Potrebna živina. Na posestvu, kjer je polja več od 2, 3 oralov, je živina potrebna. Na sebenstvih do 2 oralov polja se da z rokami vse delo opraviti.

Živina za delo pa so ali voli (tudi krave), ali pa konji.

Ktero je boljši, imeti za delo, vole ali konje?

Konj je hitrejši mem vola, opravi tedej prej svoje delo; pa njegova oprava je drajši, kovač zasluži pri njem skoz leto tudi nekaj, in ko je konj več od 10 let star, je po tem od leta do leta manj vreden j je star, ne veljá nič. Pa tudi še druge nesreče ga lahko zadenejo: oslepí, dobí naduho ali sigo, ali si nogo zlomi, ali kaj tacega, in vsa njegova cena, dasi včasih veči od dveh volóv, je zgubljena.

Vol gre navadno bolj počasi, se prej upeha, vročina ga prej zmaga mem konja. Pa če ga kaka nesreča zadene, še zmirej nekaj veljá, in če je star, se da upitati in mesarju drago prodati.

Za navadne kmetovavce, kteri blaga po cestah ne vozarijo, je vol gotovo boljši od konja; kdor se pa rad po cestah v mesta, ali v daljne kraje, ali na sprehod vozari, takemu konj bolj služi, dasi mu pride drajši.

Hribovci, kteri svoje posestva z volmi obdelujeje in konj nimajo, so veči del premožniši od dolincov, ki konje imajo, če je tudi ravno vse drugo enako.

Mlade živine je treba dela učiti bodi konj ali vol, in ne le konji, ampak tudi voli se dajo navaditi hitre hoje, in so taki za obdelovanje polja in sploh za kmetijo popolnoma dobri. Umnega učenika potrebujejo, in jih potlej vdariti ni treba, ampak glasna voznikova beseda zda in je dosti.

Mali posestniki večidel nimajo svoje živine za delo, ampak najemljejo. V nekterih krajih je morebiti to boljši, posebno kjer se, gnoj lahko dobi, postavim, pri mestih. Scer pa je delavna živina pri hiši še posebno blagó, ki povikša premoženje gospodarjev.

Koliko delavne živine da je na posestvih potreba, se zamore povedati, če se vé obširnost in pa lastnost posestva. Kjer je 20 oralov polja in 12—15 oralov travniščne, zemlja huda slinjevka, sta dva močna konja in 2 para volov zadosti. Če je puhlica, sta 2 konja in 2 vola, ali pa sami štirje voli tudi zadosti.

Kar pa delo z rokami tiče, obdelujejo kmetiški ljudje svoje male kmetije s svojimi otroci, ali s svojo žlahto, ali pa imajo kacega hlapca, kako deklo, ali pa najemljejo delavce sosede za vračilo. Pri večih posestvih pa, pri grajščinah in drugod je veliko poslov in najemnikov, ki veliko iz rok vzamejo, in če posebno bogate letine ni, na zadnje malo ali pa nič dobička ne ostane; kar pridelajo, snedó, in komaj se davki pri tem vjamejo, posebno kjer se natanko na vse ne gleda, in imajo včasi več poslov in delavcov kakor jih je treba.

Kar pa drugo nedelavno živino na posestvih tiče, smo od nje že spredej govorili: kakor je namreč posestniku poglaviten namen živinoreja, ali pa le v zvezi s poljskimi pridelki. Krave se dobro splačajo pri velicih mestih, kjer se mleko lahko spečá, in voli na velicih posestvih, kjer je veliko travnikov in se klaja jako drago ne more prodáti. — Konji storé nar bolje, kjer samopašni na lepih spašnikih prosti hoditi morejo, kakor v nekterih krajih na Ogerskem, Erdeljskem; nar bolj pa v Bezarabii in Ukrajni na Rusovskem, kjer je še veliko neobljudenih okrajin in dobrih paš ob vodah; kjer se tedej 3, 4 letni ne vprezajo in s prezgodnim delom ne pokvarijo. — Kardela svinj dajo nar veči dobiček, kjer so spašnje za nje, poleti ob močirjih, v jeseni pa dober žir v gojzdih, postavim v Boznii in drugod. — Ovce storé dobro v hribih in drugih nemočirnih krajih, kjer žlahno travo, žlahne tečne in zdrave rože vživajo, in tako tudi koze, kjer so brez škode.

Vsih tacih žival bodi toliko, kolikor jih je prerediti in zrediti mogoče, in kolikor so okrajne za nje.

Da bomo pa zamogli presoditi, koliko kterega plemena žival rediti zamoremo, je treba vediti, koliko da ktero živališče za rejo in še za vpitanje potrebuje.

Krava srednje velikosti potrebuje za rejo in za vpitanje vsak dan 15 funtov dobre tečne suhe klaje, merve, otave, ali suhe detelje, ali dobre rezance, če se ji še nekoliko korenstva in oblode dodá. Če je pa ob sirovi klaji ali paši, toliko kolikor hoče. Ob taki piči bo tudi dobro molzla, in kadar neha, se vdebelila.

Srednji vol ima 20 funtov dobre suhe kerme dosti za rejo, za pitanje pa še kacih 10 funtov korenstva in oblode na dan.

Srednji konj ima tudi 20 funtov suhe klaje dosti na dan; če pa zernja dobiva po merici pri obedu, je 15 funtov suhe merve ali detelje dovelj. Staro svinje potrebuje okoli 9 funtov korenstva za rejo, za vpitanje pa 12 funtov in dobre oblode na dan; to je, pri pitanji od pervega malo več, pozneje čedalje manj.

Ovce in koze imajo 6 funtov suhe piče dosti na dan; vpitajo pa se nar bolj na paši, in tudi druga živavda prihrani domá, kar na dobri paši dobí.

Da pa veči ali manjši žival po primeri več ali manj potrebuje, se lahko vé.

Klade naj se vsaki rejini živali samo trikrat na dan, zjutrej, opoldne in zvečer po meri, kakor kteri gre, da je sita; in je gledati da nič klaje v škodo ne pride, da ne dela zjedi, ali da pod noge ne vleče; in naj potlej poleže v čednem in temnem hlevu, da obedo želodec prebavi in ji tekne. Zmirej jesti je živali ravno tako nepotrebno, kakor človeku, in je potrata. Lepa, pametna red je pri gospodarstvu poglavitna reč. Pri pitanji pa nekteri po 4, 5 krat kladijo, posebno svinjem, kar pomaga, če se dela z umnostjo, da se pitanje prej dogotovi. Če hoče kdo le na pol vpitati, postavim, prasce za peršute, neha pitati, kadar je živališče na pol vpitano.

Vol je vpitan v 4 mescih, svinče v 3, če se umno in dobro pita, in če je živališče zdravo. Na pol se tretji del časa prej spita. Sol vsim živalim zlo hasne, posebno pri pitanji.

Kako zlo je skerbna snaga pri ljudeh in pri vsaki živali, tudi pri svinjah, v hlevu, v koritu, v jaslih in povsod za zdravje in dobro rejo in za pitanje potrebna, smo že zgorej povedali in tukaj vnovič priporočimo, kar tudi vsi umni živinorejci poterdijo. V Švajcu, na Holandskem, na Angležkem, na zgornjim Nemškem, kjer imajo tolikanj lepo živino, je vsak hlev tako snažen, kakor hiša. Nikar ne reci: ne utegnem, ne morem; kdor ima red pri hiši in skerb in živavdo, snage ne bo opustil, kakor je na zgornjem Nemškem i. t. d. ne opusté, ki imajo velike posestva in torej veliko opraviti. Če bi ljudje s pravo umnostjo, rednostjo in varčnostjo živalim stregli, bi je lahko marsikje pol več preredili, in za toliko svoje premoženje in svoj blagostan pomnožili in zboljšali. Pač je škoda za nje in za dežele, kjer nočejo!

Potrebno orodje na kmetii so: vozovi z lojternicami in košmí, in potrebna oprava za konje, ali za vole, ter tudi za vola komát namest terdih jarmov ali nerodnih jermenov. Dalje za polje so mnoge drevesa, brane, val s potrebnim železjem. Za 20 oralov polja, če je zemlja teška, sta 2 močna pluga in dva para bran potrebna; če je pa zemlja lahka, tudi 2 pluga in 4 brane, pa lajši. Posestvo več od 5 oralov (johov) potrebuje že dvéh vozov, da se preprezata. Dalje za travnike so potrebne kose, klepala, grablje in vile, ki jih posli ali drugi pozimi naj pripravijo, da se poleti berž v roke vzamejo, in naj se vse orodje v spristni shrambi hrani, da se v potrebi lahko berž vzame in z iskanjem dragi čas ne zgublja. Je še drugo malo orodje pri hiši: sekire, matike, lopate i. t. d. ki se naj tudi ravno tako, kakor vse druge, po opravilu v v svojem kraji hrani.

Tako orodje veljá denarje. Voz dobro kován in srednji se ne napravi zdej spod 50 gold. Brana pride na 6 gold.; konjska oprava na 10 gold. za 1 konja; volovska s komatom za 1 vola 6—7 gold. Švercerjevo drevó veljá 20—30 gold. (lahko bi bilo cenejši), domač plug z vso pripravo pride na 8 gold. in še čez.— Cena konj in volov pa je mnoga. Močen in srednje velikosti konj veljá 100—150 gold ; srednji vol lepe in močne postave za delo, pride na 70—80 gold.

Tudi še posode je pri kmetíi treba: za kislino, in kjer so vinogradi, za grojzdje, so potrebne kadi, čubri; za vino primerni sodje iz kerhkega hrasta, ali pa iz mecesna, in škafi i. t. d.

b) Prevzetev gospodarstva.

Posestvo in gospodarstvo se zadobí: 1. če se pojerba; 2) če se kupi; 3) če se oddá, postavim, oče sinu; in 4) če se v najém vzame. Pri vsaki taki prejemščini naj se premisli: a) kakošno posestvo da se prevzame; to je, v kakošnem stanu, s kakošnimi lastnostmi; b) kakošne pogodbe so postavljene, če jih bo moč izpolnovati, postavim, jerbe, dolgove plačati; c) kakosen dobiček da kaže pri taki prevzetvi, in če je posestvo kupljeno, koliksne obresti da se je od kupa gotovo nadjati.

Bomo potlej po cenitvi in presodkih prihodkov pri nepremakljivih posestvih vidili, koliko pravega dobička da je, na kar je že pri prevzetvi tacega gospodarstva gledati, in vse take rečí prevdariti, da kanjeni in nesrečni ne bomo. Pa tudi pri najemih posestev (Güterpachtungen) se je po tih vodilih ravnati, da vémo, če kaj v najém vzamemo, ali pa damo, kaj vzamemo, ali kaj, za koliko in komu damo.

c) Oskerbovanje premakljivega premoženja, denarjev i. t. d.

Denarji gredó ali v posojilo, ali pa v beratijo, kar ostane od sprotnih stroškov.

Če denár na posodo jemljemo, premislimo prej, če nam je tako posojilo res potrebno, ali koristno, ali če nam iz tega resničen dobiček kaže, in nikar ne pozabímo, da se bo posojeni denár s pogojenimi obrestmi plačati ali verniti mogel. Ako bi tak denár brez debička minil, bi utegnile take posojila nas v nič spraviti, namest premožniši narediti. Ravno tako tudi glejmo, če imamo mi svoje, ali kake nam zaupane denarje posoditi, komu jih bomo posodili, da namreč nobenemu slabemu gospodarju ne; nobenemu, kter neumne, nekazne ali nevarne beratije ali kupčije počenja; nobenemu, kter novo, lepši poslopje s posojilnimi denárji staviti misli, poslopje, ki mu nič neslo ne bo, in ko je staro še dobro: ampak umnim in pridnim ljudém in pravičnim, ki vedó posojen denár prav oberniti in si ž njim svoj stan poboljšati, takim naj se s posojilom pomaga, in naj se posojeni denar terdno naloží, da po akšni spremembi zgube in škode ne bo. Kdor pa na pósodo jemlje in verniti ne misli, ali že lahko spozná, da mogel ne bo: tak je tat in goljuf, ki se ga je treba varovati. Neumne posojila, kakoršne se včasih na kmetih godé, niso nobena dobrota, mar studenec so krivic, pravd, hudega sovraštva, zgube in nezaupljivosti med ljudmí. Poslom in nerazumnim ljudém, denarce, ki so si jih perstradali, izpulijo včasi nevestni hudobci, da jih porabijo, in ne vernejo: to je vnebovpijoč greh, ki zasluži ostre kazni. Nepremislini ljudjé radi dolgove delajo, denarce zapravijo in dostikrat sebe, svoje in druge v strašno uboštvo pokopajo, se ob čast in veljavnost in ob vse veselje na svetu pripravijo, in pri tem upnike neusmiljenosti dolžé, ki so zgoli samí svoje nesreče si krivi. Nekteri, posebno na kmetih, denarje na obresti za blago posojujejo, za vino (namoštniki) za travnike, i. t. d. od kterih včasi ravno toliko prihodki na leto znesd, kolikor posojilo, da pride obrest sto od sto, ali pa še več: taki posojevavci so enaki pajkom, ki muhe lové, da jih izpijó, in sam meh pusté. Kter ima kaj pameti, se tacih varje, če se tudi Bog ve, kako hvalijo. Piščalika lepo poje, ko ptičar ptičke na limance lovi.

Pa menda v vsakem kraji je kak tiger, ki ljudí ujeda, ki ga še clo hodijo prosit. —Ravno taka je tudi pri beratii: vednosti in uma je treba. Pa od tih rečí razširno govoriti ne gré semkaj.

2. Prihodki od posestva.

Bomo tukaj samo od zemljišč, in kar se s tem veže, govorili. To je naše polje v tih bukvah, na kterem imamo opraviti in dobička iskati. Beratija i. t. d. gré v druge bukve.

Da bomo pa prihodke od zemljišč prav ceniti vedili, hočemo tukaj a) mnoge gospodarstva na kmetii in njih vrednost pregledati; b) delavce in pomočnike pri kmetovanji in zneske zrajtati; c) še druge stroške pri kmetovanji v število vzeti; d) prave dobičke in čiste prihodke v kmetii skazati; in e) preumeti, kako bi se dali veči prihodki od navadnih na kmetii zadobiti.

a) Mnoge gospodarstva pri kmetíi.

Smo že zgorej nekoliko od raznih gospodarstev pri kmetijah govorili, kjer se take gospodarstva po namenu posestnikov in gospodarjev ravnajo, kakor jim namreč razne okolišine veči dobiček kažejo, ter ali pridelovanje samega žita, ali živinoreja, ali pa oboje; ali pa kaj druzega, postavim, pridelovanje tabaka, ali pa bele pese za sladkor, ali pa oljnatih ali kupčijskih rastlin i. t. d. Nar veči mogoči dobiček na kmetíi je posestniku poglavitna reč, namen in skerb.

Če pa hočemo vrednost zemljišč sploh ceniti, je treba poznati ne le njihovo redivno moč, in deli in lastnosti za to ali uno, ampak tudi lego, in nevarnosti, v kterih so, in druge okolišine.

Vverstimo tukaj nar prej zemljišča za mnoge pridelke.

Zemljišča za pšenico so: gnojna nanesina, sparstenina, vertna parst malo ilovčna ali slinjevčna, da se veže, v ravnini, je za pšenico, kakor za vsako rastlino, nar boljši, in gré po pravici v 1. versto. Tudi mastna, gnojna ilovca brez obilo parsti, s kakim desetim delom kremenine, na ravnem, ali malo v bregu, na solncu gré ravno tako tudi še v 1. versto, posebno če ima še nekoliko apnice. — Slinjevka, bolj merzla ilovca gré že v 2. versto. — Mazliva, prazna slinjevka, mokra in merzla ilovca gré v 3. versto. Druge baže zemlje in druge zmešance, posebno kjer pesek premaguje, niso za pšenico.

Za rèž je prej imenovana pšenična zemlja 1. in 2. verste zlo dobra, in gré tudi za rèž v 1. versto, posebno če 2. verste pšenična zemlja dober del peska in nekolike apnice ima. Ravno tako je za rèž dobra gnojna apnica, kjer je nekoliko peska in nekoliko sparstenine, ali pa gnojne nanesine. — Slinjevka, kjer je več ilovce, pa malo apnice, pa dovelj peska gré za rèž v 2. versto. — Peščena njiva z malo ilovce, ali pa lapor, ali pa ilovca na mokrotnem je za rèž v 3. versti.

Za ječmen je tolsta gnojna slinjevka, kjer je dovelj parstí in apnice, in dober del peska ali zmletega laporja, ki je njiva gorka, gré v 1. versto. Glina, kjer je kak del parstí, gré v 2. versto. Pesek, kjer je malo slinjevke in clo malo parstí, gré v 3. versto. Ječmen hoče gorák svet imeti, to je, malo ilovce, dovelj apnice, nekaj peska, in gnoj.

Za oves je pšenična njiva 1. in 2. verste, in ječmenova nar boljši, in tudi še malo mokrotna in deteljšče mu hasne. Scer pa mokrotna njiva za druge žita ne veljá, ampak za lan in za travo.

Za ajdo je 2. verste pšenična, režena, in ječmenova zemlja nar boljši. Storí tudi, pa slabši, na pusti dvakrat, trikrat zorani prahi. Nar boljši pšenična zemlja pa ni dobra za ajdo, ker ondi preveč zraste, pa malo zernja ima, in rada poleže. Za koruzo veljá dobra, gnojna zemlja 1. verste, in tudi še 2. Na revnem svetu pa ne dá dobička. Ondi bo leča bolj koristila, ali pa sirek, tudi na zlo peščenem.

Za krompir ilovčen in moker svet ne veljá; apničen, peščen s parstjo, z nanesino, tudi v trebežih in v novini, je dober. Nov gnoj mu ne koristje.

Za sočivje veljá dobra zemlja pšenična 1. in 2. verste, in ječmenova. Gips ali mavec mu je dober gnoj.

Za korenstva veljajo nar boljši in zlo gnojne zemljišča.

Bomo pridjali tukaj še druge obdelovavine in gospodarstva.

Požáre, kjer se germovje in druga šara požgè, nar raji v bregih, ter se po tem svet skopá in kaj vseje. Storí v takem krompir in koruza, drugo manj, ker prezlo raste in malo zernja dá. Imenujejo take novine trebeže, kjer se včasi dovelj koristnega lesovja dobí, ki se domú spraví in zaleže.

Travniščne, ki so tudi 1., 2. in 3. verste. Gnojne travniščne od nanesine, ali kakor bodi, perve verste dajo gosto, zalo in sladko klajo; se dostikrat po trikrat v letu kosé, ali pa vsaj po otavi dajo še lepo pašo. Na laškem kosé nektere zlo gnojne travniščne po petkrat v letu. Druge verste travniščne so pri nas navadni travniki, ki dajo sladko klajo in se po dvakrat kosé. Tretje verste so močirja, kjer se enkrat kisla klaja kosí, ali pa brežine in planine ene košnje, ki dajo terdo klajo.

Hoste in gojzde, kakor je v IV. delu od gojzdstva govorjeno bilo.

Srenjske spašnike ali gmajne, ki se naj med srenjčane razdelé, in v travniščne ali pa v njive podelajo.

Prahe njive, ki po eno leto počivajo, potlej se zorjó, in obsejejo. V Banatu na Ogerskem eno leto eno, drugo leto drugo polje obdela vajo in obsevajo.

Trike (Trischfelder), ki se v celini po 3, 4 leta pusté, in se po tem za oves, ajdo ali sirek zorjó; med tem pa nič dobička ne dajo razun malo paše. So večidel zapuščene njive v kraji, včasi plitve, na terdem lapori, ali pa zlo kremenine.

Čredínke ali verstenke (Koppel und Eggärten), gnojne zemljišča, na kterih se nekaj let vsejana klaja, trava, turška detelja i. t. d. popasuje, potlej se pa spet za žito ali za korenstvo zorjó. Če so to ograje, imenujejo nemci tako ograjo Koppel; če pa niso ograje, Eggärten. Koppel jim pravijo zato, ker imajo konji, kteri se ondi pasejo, spone, ali pa so na vervéh; in goveda. Mi pa jih imenujemo čredinke ali verstenke zató, ker se čredijo, to je, so zaporedoma na tacih prostorih dobre spašnje in lepi drugi pridelki (Wescheläcker). Na Angležkem imajo nar več tacih zemljišč.

Kjer se je ljudstvo zlo pomnožilo, in je zavoljo tega več kruha treba, se naj vse take zemljišča raji v navadne stanovitne njive z dobrim obdelovanjem in gnojenjem prenaredé, in se na njih naj umne in koristne verstenja pridelkov vpeljajo, in gmajne, prahe, trike in slabe spašne naj se odpravijo.

Vinogradi 1., 2. in 3. verste so razne vrednosti po plenu in dobroti pridelka.

Koliko prihodkov dajo take mnoge gospodarstva?

Na to je teško natanko odgovoriti, ker v raznih krajih delajo mraz ali gorkota, in druge okolišine silno velike razločke, in je ne le rodovitnost zemljišč, ampak tudi cena pridelkov drugačnja.

Zadnja katastrališka cena njiv, travnikov, vinogradov i. t. d. razjasni nekoliko to reč, in je sploh pri nas blizo resnice, pa natanko vendar ni in ne more biti, ker če cena ta premiče ne po posameznih delih, ampak od srenje do srenje, kjer so posamezni deli tudi enega reda razne vrednosti. Lej kat. cena na koncu.

Kar pri nas polje tiče, dajo njive 1. verste navadno ne čez deset zern, tedaj oral malokdaj čez 40 mernikov; njiva 2. verste ne čez 7 zern, in 3. verste ne čez 4 zerna, veči del še manj. V Banatu pa dajo njive 1. verste po verjetnem spričovanju vedočih mož 40 zern in še več; tedej oral njiv 1. reda po 160 mernikov! Kakošen razloček! Pri nas dá tedej oral polja 1. verste okoli 40 mernikov žita; oral 2. verste okoli 28 mernikov, in 3. verste okoli 16 mernikov; trike pa komaj 2 ali 3 zerna. Po tem se lahko zrajta, koliko dá tako, ali veči ali manji posestvo, in pa po čim da pride, ker žitni kup in druzih pridelkov je spremenljiv in znan. Slama se tudi lahko cení. Kolikor centov žita, toliko centov slame, včasi malo več, včasi malo manj, če je zernje zdravo.

Oral travniščne 1. verste pri nas dá v dobrim letu blizo 45 centov suhega sena, in 30 centov otave, in po tem še dobro pašo, ki je enaka kakem 15 centom otave. Oral 2. verste travnika dá v dobrem letu bliz 30 centov sená in 20 otave. Oral košenine 3. verste pa dá kacih 15 centov terde klaje, ali pa še manj.

Oral vinograda 1. verste dá v dobrem letu okoli 50 veder vina; 2. verste okoli 30 veder, in 3. verste okoli 15 veder. Tode ne le dobrota, ampak tudi plen nista v nobenem pridelku tako nestanovitna, kakor pri vinu.

Oral hoste; postavim, leščina dá kolje, če je dosti gosta, vsako četerto leta 40 butar po 12 kr., vsako butara ima 50 kolov; pride na leto 10 butar. Verbe doraščene dajo vsako četerto leto vsaka okoli ½ butare kolja po 15 kr. butara. Gojzdi pa dajo les za kurjavo in drugo, ter oral bližnjega gojzda vsako leto kakih 5 gold. vrednosti, daljni včasi še 30 kr. ne.

In oral spašinj srenjskih da clo malo dobička, vsim srenčanom komaj polovico, tega, kar dajo travniščne 3. verste. Lastne spašnje pa so vsaj enake košenínam 3. verste. To so zdej navadni prihodki na zemljiščih.

b) Delavci in njih plačila.

Delavci na kmetijah so ali domača družina, to je, otroci in bližnja žlahta, ali posli, ali pa najemniki.

Posestva, kjer ni čez 1 oral polja, ne čez 1 oral travniščne, ne čez 1 oral vinogradov, in šteje domača družina 4—5 delovnih ljudí, ne potrebuje ne poslov, ne najemnikov, ne delavne živine, ne oratajev; ker taka družina zamore sama vse obdelati. Tukaj delavce najemati je zapravljivost in potrata. Vendar se včasi na taki kmetíi sosedje na pomoč za vračilo pokličejo, kadar se za kako delo mudí, ki se prej v gerdem vremenu dogotoviti ni moglo. To je dobro in prav, če nezmerne pijače in pojedine dobička ne snedó, kakor se v nckterih krajih tirja in je napčna navada.

Posestva več od 1 orala polja do pet oralov potrebujejo pa že oratajev, da se polje zorje in povleče, drugo pa domača družina opravi, če je domačih 4—5 delavnih ljudí.

Na večih posestvih je treba delavne živine, poslov, in včasi tudi najemnikov toliko, kolikor jih delo potrebuje.

Kaj je treba o tem pred očmí imeti? O tem je treba pred očmí imeti: 1. da se naj ne jemlje več poslov in najemnikov, razun kar jih je za delo treba; 2. da se jemljó pridni in zvesti delavci; 3. da se delo v redu, o pravem času, dobro in prav storí; in 4. da se pridni delavci zvesto plačujejo.

a) Več poslov ali delavcov jemati, kakor jih je treba, ni le samo na sebi nepotrebna zguba plačila, ampak tudi delavci drug druzega motijo, da se manj storí, in taki ljudjé se dela odvadijo in vlené.

b) Da bodo delavci pridni in zvesti, mora gospodár svoje oči povsod imeti in bolj s svojim umam, kakor pa s svojimi rokami delati. Pa naj tudi gospodár vse kmetijske dela sam dobro umé, in še druge rokodelske vsaj toliko, da vé, kaj k kterimu delu gre, kako se prav storí, in kaj da je vredno, posebno take, kterih vsak gospodár potrebuje, postavim, kovaške, usnjarske i. t. d. Gorje mu, če reče: tega in tega jez nič ne urnem. Naj ima za vsak dan odločene dela. Če je umen, bo lahko vedil, koliko časa kako delo potrebuje, da se lahko storí, in kako se mora storiti, da bo dobro, in naj to tirja. Če sam ne mora, naj skerbí, da bo kak zanesljiv človek pri delavcih, da pridnost in zvestoba ne mine in gospodár škode ne terpí; ker ne le plačilo, ampak tudi blago se razgubí, in namest pravega dobička clo malo ostane, in pri večkratni taki neskerbnosti gospodarstvo v zlo gré.

c) Ravno tako je gospodarju gledati, da se delo v redu, o pravem času, dobro in prav storí. Vsako opravilo ima svoj čas, na kterem je včasi veliko ležeče. Gnoj v vročini ali v hladu na njivo voziti, je velik razloček. Deteljo, senó prej ali poznej pokositi ali žito požeti ni vse eno. Roj čbel zamuditi je kmalo zguba. Grojzdje v suhem ali v dežji brati, ni enako. Naj se vselej tisto prej storí, kar se odložiti brez škode ali vsaj brez nevarnosti ne smé. — Dalje je delo dobro in prav, kadar je namenu vgodno. Postavim, orataj naj orje po potrebi semena ali rastlin bolj ali manj globoko in skoz enako. Žanjice naj čisto žanjejo in naj pravšne snope delajo, da se bodo lahko presušili in lahko omlatili. Mlatiči naj čisto mlatijo, in naj zernja varjejo; kosci naj čisto kosé in grabci naj čisto grabijo, in naj grabkov ne popuščajo. Volárji, konjarji in ovčarji naj živali tako kladijo, da vsaka svoj del dobí, da se najé in da nič v zgubo ne gré. Kdor svoje opravila na vse straní pozná, vé kmalo pri vsakem delu, kako je dobro in prav.

Kar bolj pa je umna rednost poglavitna reč pri delu in pri gospodarstvu, brez ktere nobenega prida ni. Kdor se ne derží ne časa ne reda, ne pri delu ne pri počitku, ne pri jedí, ampak se zdaj tukaj zdaj tamkaj potika; kako delo začnè in ga popustí, in drugo začnè in nobenega ne dodela; ali pa pravega časa za jéd nima, ampak ali zmirej jé, ali pa v nerodnem času, ali pa vsi delavci kmalo ne, in več tacih rečí: pri taki nerodnosti ne morejo ne posli ali delavci hasniti, ne gospodár v blagostan priti.

Koliko gré poslom, koliko najemnikom plačila?

Prav za prav bi imeli posli in delavci toliko dobiti, kolikor jim je za živenje, to je, za živež in obleko potreba. Ali zdaj že ločejo več imeti, posebno kteri težji dela imajo. Prave take plačila bi imeli soseskini in srenjski možjé vrediti, in premisliti, da vse take plačila poslom, delavcom, in njih živež, in seme, in kar k obdelovanju posestev gré, ne smejo polovice vrednosti pridelkov preseči, scer kmetije ne morejo obstati, ker še davki in druge odrajtila po tem pridejo, in komaj ena četert pridelkov gospodarju ostane. c) Še drugi stroški in plačila pri kmetíi.

Taki stroški so:

1. Letno oguljenje in spridenje orodja, železja: lemežev, čertal, vozóv, podkov, verig, posode i. t. d. kar rado tretji del vrednosti tacega orodja znese, in včasi še več.

2. Letne popravila pri poslopjih, strehah, v hlevih i. t. d. kar nar manj deseti del vrednosti streh, podóv i. t. d. rado znese.

3. Zavarvanje poslopij zoper ogenj, i. t. d. ki je zlo koristno in dobro in vsega priporočevanja vredno, pa vendar znese nekoliko in gré med letne stroške.

4. Cesarski davki od zemljišč; od čistih prihodkov šestnajsti del od sto, in od hiš še posebe.

5. Naklade na cesarske davke za deželne potrebe; dalej plačila odškodovanja zemljišč; potlej birnje, vkladanje za srenjske potrebe, za mostove, za cerkve, za šole, za mežnarje, za duhovne i. t. d. In zadnjič

6. Uime in nesreče na polji, v vinogradih, na poslopji, pri živini, pri družini, zdravila, i. t. d. kar se naj, postavim, v desetletne stroške všteva.

Vse to vzame na leto več od četerti prihodkov, kar s poprejšnjimi obdelovavnimi stroški naraste že na več od treh četert, da gospodarju na zadnje od vsega pridelka še ene četerti ne ostane za njegovo hrano in za hrano njegovih otrok, za obleko, za obuvala, in za razne vsakdanje posebne potrebe.

d) Zneski čistega dobička na kmetíi skazani.

V razjasnjenje in v izgled tega, kar smo ravno prej rekli, bomo poskusili pridelke in stroške od zemljišča skazati, ter od zemljisča, ki obseže en oral polja pervega reda, en oral druzcga, in en oral tretjega. In ravno tako tudi travniščne.

Pridelki. Postavimo a) oral njive pervega reda, pol pšenice, pol ječmena; v ječmen detelja, na pšeničišče repa:

Pšenice kacih so mernikov po 2 gold. 20 kr. 46 gold. 40 kr.
Slame 10 centov po 30 kr. 5 „ — „
Ječmena kacih 24 mernikov po 1 gold. 40 kr. 40 „ — „
Slame 10 centov po 30 kr. 5 „ — „
Detelje sternišnice, če je dosti vlažno, priraste suhe 15 centov po 1 gold. 15 „ — „
Repe 60—70 centov po 20 kr. 21 „ 40 „
Cime suhe kaka 2 centa po 20 kr. — „ 40 „

Postavimo b) oral njive druzega reda, pol koruze, pol rèží; po rèží ajda v koruzi fižol:

Rèži kacih 15 mernikov po 1 gold. 50 kr. 27 „ 30 „
Slame 8 centov po so kr. 4 „ — „
Ajde 15 mernikov po i gold, so kr. 22 „ 30 „
Ajdovce 8 centov po 15 kr. 2 „ — „
Koruze 20 mernikov po 1 gold. 40 kr. 33 „ 20
Koruzovne sploh. 4 „ — „
Fižola kake 4 mernike po 1 gold. 40 kr. 6 „ 40 „

Postavimo c) oral njive treljega reda, pol krompirja, pol ovsa; v krompir nič.

Krompirja 30 mernikov po 36 kr. 18 „ — „
Ovsa kacih 15 mernikov po 50 kr. 12 „ 30 „
Ovsence 7 centov po so kr. 3 „ 30 „

Travniščine, oral pervega reda:

Sená 45 centov po 1 gold. 45 „ — „
Otáve 80 centov po 1 gold. 30 „ — „
Druge otáve, vnučice, ali pa paše 10 cent. po 40 kr. 6 „ 40 „

Oral travniščne druzega reda:

Sená 30 centov po 1 gold. 30 „ — „
Otáve 20 centov po 1 gold. 20 „ — „

Oral travniščne tretjega reda:

Sená 20 centov po 40 kr. 13 „ 20 „

Vsi pridelki 413 gold. — kr.

Stroški:

Vzamimo, da je njiva pervega reda prašena, to je, dvakrat zorana, in za repo enkrat, in da njiva ni preteška, in se en dan zorje.

Sta 2 pluga, dva človeka in dva močna konja, vse ob svojem, po 4 gold. 8 gold. — kr.
Vlaka, pervikrat en človek, dve brani, dva konja ½ dne. 2 „ — „
Druga vlaka, setev, dva delavca, dva konja, dve brani in val l dan. 4 „ — „
Vlaka za repo ½ dne. 2 „ — „
Gnoja zarepo 20 voz po 10 centov s kidanjem in trosenjem, z vožnjo vred po 40 kr. 13 „ 20 „
Košnja detelje: pervič sternišča, drugic detelje, 8 delavcov po 45 kr. 6 „ — „
Vožnja in zdevanje 1 dan, in potlej spravljanje v senico sploh. 4 „ — „
Pletev žita 4 plevice po 36 kr. 2 „ 24 „
Žetev, in repe pulitev, 9 delavcev po 36 kr. 5 „ 24 „
Vožnja zrelega žita in zdevanje, in repe, sploh. 4 „ — „
Mlatev in obravnatev 2 dneva po štirje mlatiči po 45 kr. 6 „ — „

Oral njive druzega reda s praho:

Tudi 2 pluga po 4 gold. 8 „ — „
Perva vlaka, kakor zgorej ½ dne. 2 „ — „
Druga vlaka, setev, dva delavca, in drugo kako zgorej. 4 „ — „
Vlaka za ajdo ½ dne. 2 „ — „
Gnoja za koruzo 20 voz po 10 centov s kidanjem, trosenjem in z vožnjo vred po 40 kr. 13 „ 20 „
Pletev rèží 2 plevici po 36 kr. 1 „ 12 „
Okopovanje in osipanje koruze, dvakrat po štirje kopači po 45 kr. 6 „ — „
Koruzo polomiti, domú voziti, slačiti, obešati in izružiti, vse vkup 15 delavcev po 36 kr. 9 „ — „
Žetev rèží in ajde 6 žanjic po 36 kr. 3 „ 36 „
Mlatev rèží, ajde in fižola in vprava, vse 10 delavcev po 43 kr. 7 „ 30 „

Oral njive tretjega reda s praho:

Tudi 2 pluga po 4 gold. 8 „ — „
Perva vlaka ½ dne. 2 „ — „
Druga vlaka, setev i. t. d. kakor zgorej. 4 „ — „
Okopovanje in osipanje krompirja, dvakrat po štirje delavci kakor pri koruzi po 45 kr. 6 „ — „
Izkopovanje krompirja 4 delavci po 45 kr. 3 „ — „
Vožnja krompirja, in nakladanje in skladanje, sploh. 1 „ — „
Žetev ovsa 2 žanjici po 36 kr. 1 „ 12 „
Vožnja in zdevanje ovsa, sploh. 1 „ — „
Mlatev in obravnatev ovsa 4 delavci po 45 kr. 3 „ — „

Znesek 142 gold. 58 kr.

Umno kmetovanje in gospodarstvo 350.jpg

za svojo in svojih ljudi hrano in za potrebe. Res, to je grozno malo za toliko skerbí skoz celo leto.

Ti stroški so gotovi in zanesljivi, prihodki pa ne; ker suša, moča in druge uime delajo dostikrat velik razloček. Cena prihodkov je včasi večí od tukajšne; pa se vendar nar veči, kakor je v hudih letih, ne smé postaviti. Dela se ravnajo po ceni prihodkov in je tolika, za kolikor se ljudjé in živina najemajo, če so ob svojem.

Tako se lahko veči in manjši posestva prerajtajo in cenijo.

Po tem naj tisti, kteri mislijo posestva v najem vzeti ali dati, ali pa kupiti, prihodke in stroške prerajtajo, in ktero da jim v kacih okolišinah bolj hasne, lahko presodijo.

e) Kako se dajo veči prihodki na kmetíi zadobiti?

Iz tega, kar smo ravno skazali, je videče, da gospodarju je na svojem posestvu skerbno gledati in varovati, da ne zabrede, ampak da izhaja; in je res, da po navadnem ravnanji se kar ne dá veliko na stran djati, ampak še Bog če more kmetovavec pri toliki spreminljivosti letin, in pri tolikanjih in tolikošnih plačilih sebe in svojo družino pošteno preživiti in brez dolgov biti.

Ali bi se pa ne dala zemlja prisiliti, da bi nam pri ravno tih plačilih in stroških več dala, kakor nam po navadi dá, in toliko da bi ne le prav lahko izhajali, ampak tudi za svojo skerb še kaj spraviti imeli? V več krajih po svetu, na Nemškem, Holandskem, v Belgii, na Angležkem, ravno taka zemlja kakoršna naša je po umnem in skerbnem ravnanji prisiljena še enkrat, in še dvakrat toliko dati, kakor zdaj naša: zakaj bi mogoče ne bilo tudi našo zemljo k taki rodovitnosti in obilnosti pripraviti?

Mogoče je, pa hočemo to važno reč bolj razložiti.

Če želimo (kar je prav in potrebno) veči prihodke od svojega ravno tega posestva, ktero je zdaj, imeti, moramo skerbeti, da se bo a) na našem posestvu več pridelalo od doslej; b) da se bodo stroški zmanjšali; c) da se na našem posestvu se kaki drugi dobički poiščejo, kteri niso dozdaj navadni bili; in d) da se tistega pridelka bolj primemo, ki veči dobiček kaže.

1. Da se bo na našem posestvu več pridelalo od doslej. To se zgodi a) če svoje polje, travnike, vinograde prav dobro obdelujemo, zemljo kar je moč, globoko orjemo, plevela trebimo, dobro gnojimo, da bo njiva pervega reda se enkrat in še dvakrat toliko dala, kakor doslej. Dober gnoj pa je tisti, kter ima v sebi za vso rastlinsko rast potrebni živež, razne soli in gaze; posebno gnjilec in amonják. Take dele ima človeška in živalska scavnica, ki se ji dvakrat toliko vode primeša, ali se pa na ilovčno nastel v hlevu nabira in ohrani, in taka ilovca z drugim gnojem pomeša, kakor je v I. delu tih bukev v členu od gnoja povedano bilo. Pravi živelj rasti je dobergnoj; b) če se polje druzega in tretjega reda s pridnim delom, z napeljevanjem boljši parsti, in z okopovanjem in pridnim oranjem in gnojenjem tako zboljša, da bo stopilo v versto pervega reda; in ravno tako vinogradi; c) če se slabe košenine ali s potrebnimi grabni ali z drenažo ali z gnojem popravijo in poboljšajo, in pa če so v bregih, z murbnim ali drugim sadnim drevjem nasadé, da bodo senco in veči vlago in tako boljši rast imele, in še dobiček sadja dale.

2. Stroški se bodo zmanjšali: a) če na dobro poboljšano njivo seme damo, ga bo veliko manj treba kakor na slabo; ker se bo zlo razrastlo, če bo enako vsejano; b) če se primemo sejavnih mašin, ki niso drage, ki se lahko v shrambi kmetijske družbe vidijo in priprostiši bolj cenó naredé. Take sejavne mašine polagajo seme enakomerno in v verste in se ga dober del prihrani, kakor skušnja učí; in imajo še druge prednosti, ki naredé boljši rast in lepši žito; c) če se na vsako hudo zemljo le na brazdo seje in z valom povalí, in seme dobro v zemljo vtisne, bo skorej vse seme kalilo in shajalo; d) če se skerbno le nar boljši, ne pa slabo zerno za seme odloči; e) če se tako malo, kar je nar bolj mogoče, delavci najemajo, in le bolj domači potrebne dela na posestvu opravljajo, in kar danes ne morejo, jutri in pojutrišnjim dodelajo; f) če se nespametne pojédine ondi kjer so še, opusté, in delavcom ne nezmerni, ampak le potreben, čeden in tečen živež dajè, in ne vsako drugo uro, kakor je še v nekterih krajih navada, ampak dosti je do sitega trikrat na dan, kakor vidimo tudi varčne Lahe le trikrat na dan polento jesti, in potlej pridno delati.

3. Na našem posestvu se tudi še kaki drugi dobički poiščejo, kteri so dozdaj zanemarjeni bili: a) več prostorov je, ki so dobri za sadno drevje, in ga ni, dasiravno bi lep dobiček dalo; b) murbno drevje in svilne gosence so laške in francoske dežele obogatile; vsa ta reja terpi šest tednov, ki jo otroci in stari ljudjé lahko opravijo, in da lep pridelek in dobiček povsod kjer murbe rasti hočejo. Na Laškem se bolj zgúbe murb, kakor tertja bojé; c) v nekterih krajih bi hmelj rastel; d) čbele dajo lep dobiček, kjer paše dosti imajo in ljudjé ž njimi prav ravnati znajo; škoda, da jih v več krajih čedalje bolj opuščajo; e) v nekterih krajih je v zemlji premog, ali po močirjih šota, ki lep dobiček dasta i. t. d. In

4. Ako se tistega pridelka bolj primemo, kteri več dobička obeta. Navada berž umori vse zboljšanje. Navado zapustiti, in pamet poslušati, in misliti učiti se, je začetek vsega zboljšanja. V nekterih krajih, postavim, pri velicih mestih dajo vertni pridelki: špargeljni, grah, fižol i. t. d. več dobička mem žita; ali pa živinoreja, posebno molznih krav, dá več od prodaje klaje, ali pridelovanja žita, in je torej umno ondi na posestvu za poglavitno reč živinorejo imeti, in še polje raji s klajo pogostoma verstiti in molzne krave rediti, kakor pri stari navadi ostati.

To je zdaj ob kratkem poglavitni nauk od gospodarstva.

Bomo za sklep vsih tih naukov zdaj še opravila, kakor se vsak mesec leta na kmetíi goditi imajo, pristavili, in na koncu vsakdanji red gospodarju potreben pridjali in priporočili.


4. Opravila na kmetíi po mescih.[uredi]

Upam, da ne bo neljubo bravcom najti vkupaj sostavljene opravila, kakoršne se na kmetijah po mescih leta navadno in potrebno godé ali goditi imajo, ki jih hočem tukaj na koncu tih bukev pridjati.

1. Prosinca ali januarja.

Opravila na polji in travnikih. Hudi mrazi po božiču do svečnice ne pripuste pri nas poljskih del. Vendar je včasi tudi ta mesec mogoče na polji kaj početi. Če snega ni, in je toplo, se dá pšenica, rèž, ter jarka in tudi še zimka in ječmen sejati, in taka seva je rada lepa, pa mora gostejši biti, ker se ne razrašča, m nejaro zerno potlej ne velja za jesensko setev, ampak za jaro. Če je pa dober seninec, se naj gnoj na njive vozi, za jarino, za korenstvo, za jari ječmen i. t. d. in se naj v velike kupe zdeva in parstjo zadela, da se ne posuší, ali ne zmerzne in močí ne zgubí. Spomladi, preden se njiva za setev orje, naj se tak gnoj po njivi razpelje, raztrosi in podorje. Včasih je tega mesca naglo južno, sneg skopni in po ravnem polji stojé po razorih in še po krajih luže, kjer v malo dneh potoni žito in pogine. Naj se, kjer se to vidi, zemlja v več krajih berž prekopá, da voda odteče. Na ilovni zemlji se taka požlepca narraji dela; na peščenem svetu pa voda potoni in ne stori kvare.

Na travnikih se ne dá ta mesec skorej nič storiti.

Živinoreja. Vso živino zdaj dobro rediti in oskerbovati bodi poglavitna misel gospodarju, tolikanj bolj, ker bodo krave kmalo teletile in jim torej dobrega živeža manjkati ne smé. Naj se hlevi povsod zapažijo, da bo živini gorko, in tudi svinski hlevi, ker svinje še posebno gorkoto ljubijo in jih rado zebe; se torej rade v listje zarijejo in ležé se vkup stiskajo; in če jim je mraz, se ne redé. Kar se pita, govedo, kure ali svinče, ki se bo kmalo klalo, naj se skerbí, da se dogotoví. Race in gosí zdaj že niso za pitanje, ker bodo kmalo nesle; nar boljši piča je zdaj za nje zrezano korenje; kopúni pa naj se zdaj za prodaj pitajo. Pri vsem tem naj gospodar gleda, da se živini po previdnosti in po redu klade, da klaje ne zmanjka, ker je še deleč do novine. Imej tudi klajo pod ključem, in izdajaj po postavljeni meri, in ne izročuj tega neumnim poslom, ki valé živini po nepotrebnem; in ko zmanjka, pravijo: „ni več“; ali pa iz lenobe živino zanemarijo. Prerajtaj v jeseni, koliko živavde boš mogel skoz zimo prerediti. Stari nauk je: Vari, dokler je; ko ni, ne moreš varovati. O svečnici naj ima gospodár še polovico klaje. Verjemi, da se dá po umnosti z malim bolj rediti, kakor z obilnim po neumnosti. Živali naj se da v hlevu svitloba in dober zrak.

Verti in vinogradi. Gnoj v vinograde zdaj voziti, je dobro, kolje pripravljati, in mu konce, kar v zemljo pride, opaliti, da dalej terpí, je prav. Zgodnjo sadno drevje, marelice, breskve i. t. d. če je jasno in toplo, ta mesec cepiti je potrebno, ker utegnejo mesca svečana že odganjati; in nektere drevesa na vertu že zdaj otrebiti, je koristno. Za druge vertne dela pa ta mesec ni.

Čbele. Te so zdaj v mrazu v svojih panjih vkup pri miru. Pusti jih, in ne nadlegvaj jih. Vendar če je kak dan zdaj topel in jasen, se začnó oživljati, in naj se jim takrat odprè, da gredo iz panjev malo sprašit in očedit se, kar jim zlo koristje.

Gojzdi. Že pred božičem se les seka za kurjavo, za dela, in za prodaj. Pa tudi še ta mesec naj se, in če je dober seninec, naj se les iz gojzdov vozí, kar je zdaj za živino in za ljudí manjši terpež. Kolikor se potrebuje lesa za leto do grudna, naj si ga gospodár zdaj preskerbi.

Hišne opravila. Dimniki in isteje naj se zdaj o veči kurjavi pogostem ometajo ali odergnejo, da se nesreča ne primeri. Pepéla ni hraniti v leseni posodi, ker se rad oživí, ne v kraji, ki je za ogenj nevaren; tudi ga pepelárjem ne prodajaj, ampak gjpsu enako ga za dober gnoj, posebno za mahovite in brežinske košenine hrani; to se ti bo trikrat bolj splačalo, kakor pepelár ti za-nj dá. Gospodár ima zdaj v kašči, v vinskem hramu i. t. d. marsikaj opraviti, in gospodinja sadje in druge rečí prebirati, hlapci poljsko orodje, grablje, vile i. t. d. pripravljati, ženstvo pa presti. Meso in boh od zaklane živavde naj se zdaj prekaja in suší, da se dobro ohrani. Kruh, mléko, sadje, vino in korenstvo naj se zmerzline obvarje, ker vživati zmerznjeni krompir in drugo ni ne človeku, ne živavdi zdravo. — Tudi gnoj iz hlevov pogostoma kidati, da od gnjusobe živina ne zbolí, in ji dobro nastilati, da ji je gorkeje, je potrebno, in mlado sadno drevje zajcom braniti, in podgane in miši poloviti, da spomladi mladih imele ne bodo.

Zdravje. Huda zima da mnoge priložnosti spotiti in prehladiti se, in bolezni, ktere iz prehlajenja izvirajo, dobiti. Gorke koče, ali hitre hoje delajo potenje života; mraz pa pot zapre, ter iz tega pridejo že v jeseni hude griže, pozimi pa mnoge bolezni: kašelj, plučiii prisadi, bodenje in vročinske bolezni. Kdor gré od doma, naj se gorko obleče, še bolj pa gorko obuje, in naj žganja ne pije, ki suši in zaspanost dela, in v mrazu še beržeje kakor pa v vročini škodje: ampak sirovo vino ali pa kaj gorkega vžij; tudi prenaglo ne hodi in o burji vroč ne stoj in se ne hladi. Ko pa domú prideš, ne hodi berž k pregorki peči, posebno če si bil dolgo zunej, in si zlo prezebel; ker pri gorki peči boš hude ozebline dobil; ampak raji po hiši gori in doli hodi, da se počasi ogreješ in ne zboliš. Če pa ozebeš, derži ozeble ude v snegu, ali pa v merzli vodi tako dolgo, da bodo vroči postali, in da tako ozeblino zgubiš.

Lov. Kdor ima pravico do lova, naj ta mesec nar bolj tiste zverine zalezuje, ktere imaja lepo dlako in kožo za kerznarje, ker zdaj ta mesec so o tem nar bolj godne: lesice, divji mački, mandre ali kune (kne), vidre i. t. d. Ptiči so zdaj za lov brinjevke, divje race in gosí.

2. Svečana ali februarja.

Opravila na polji in na travnikih. Tudi ta mesec je rad še merzel, in se, posebno v pervi polovici, le tisto zamore delati, kar v poprejšnjem. Če je kopno in toplo, naj se polje za jarino, za jaro pšenico, rèž, za ječmen in oves pripravlja, in proti koncu tega mesca orje in seje; na travnike pa naj se vodé obračajo.

Živinoreja. Ta mesec že teletijo krave in kobile žrebetijo, tudi prasci se včasih že poležejo i. t. d. Vse živali, ktere mlade imajo, je zdaj treba bolj rediti, ravno kakor pitavne, da ne shujšajo, da mladi ne stradajo in v rašči ne zastanejo. Tudi začne kuretina zdaj že na gorkem nesti, in včasi tudi že leči, treba jo je dihurjev, ki so zdej nar hujši, ker že mlade imajo, obvarovati. Da bo kuretina rada nesla, naj se ji ječmen in oves daja, in da bode rada valila, naj seji konopelj včasi pomeče. Ta mesec poleženi prasci so za pleme nar boljši, siratka in mléko jim rada drizkodela; če jo dobé, jih enmalo rabarbare nar prej ozdravi; če je pa iz prehlajenja, je kamiličin čaj. Vsa mladina bodi bolj na gorkem, in blizo svojih mater ali pa pri njih.

Verti in vinogradi. Po sadnem drevji se ta mesec vse suhe, nalomljene in poškodvane veje tik debla obsekajo, in mah in gosenčnja zalega po drevji obere in otrebi, in koščeno sadje, češnje, češplje, nar prej, že v sredi — drugo pa, pečkovci namreč, proti koncu tega mesca cepijo. Sadni pečki se zdaj tudi že naj sadé, in zelni verti naj se z gnojnico, ki je z vodo bolj kot na pol stanjšana, polivajo, in za zgodnje setve in sadeže pripravljajo. — V vinogradih se zdaj terte obrezujejo, in če je mogoče, tudi že grubajo.

Čbele. Tihe, jasne in tople dni se naj panjovi odpró, da se čbele malo preletajo in očedijo. Proti koncu tega mesca pa naj se vsi panjovi zaporedoma pregledajo, če ni v njih červojedine, pajčevine i. t. d. Mertve čbele in vse nesnage naj se skerbno iz njih pometejo, in naj se gleda, če morebiti tudi matice med mertvimi ni. Če bi mertva bila, je s takim panjem ravnati, kakor smo zgorej stran 169. od čbelarstva govorili.

Gojzdi. Ta mesec, posebno v polovici, se začenja lesovje že malo buditi in muzgo po malem dobivati; naj se tedej les ta mesec za dela že več ne saka, ampak za kurjavo še. Kar je pa prej posekanega, naj se iz gojzdov izpravlja. Vesela pomlad se proti koncu tega mesca že naznanúje. Hišne opravíla. Kar prejšnji mesec, to se tudi še zdaj v hiši in pri hiši opravlja: hranjeno sadje naj se večkrat prebere in gnjilo odloči; kadar je jasno in toplo, naj se, kakor je v prejšnjem mescu tudi treba bilo, okna in vrata odpró, da sadje zdravi zunanji zrak dobí, in znotranji gnjili in škodljivi preide, kar tudi sadju dobro dé. Tudi kolje za vinograde se ta mesec seka in napravlja, če se prejšnji mesec ni moglo. Predice naj pridno predejo in platno za hišno potrebo in tudi še kaj za prodaj pripravljajo, in ženske naj mladino po hlevih oskerbujejo. Naj se odbere tudi že zdaj krompir za seme, in naj se dene na gorko sušiti; ker skušnje kažejo, da tak dobro shaja, in manj gnjije. Mavec (gips) naj se že zdaj pripravi in na suhem hrani, da bo mesca malega travna se sejal. Vse poljsko orodje in železje naj se zdej poostrí, da bo za spomlad, ki se bliža, vse pripravljeno. Kdor ima dobro orodje, storí delo prej, lože in boljši.

Zdravje. Na ženitninah po kmetih, in na plesih po mestih marsikter vroč in razbeljen pije, ali pa se gré k odpertemu oknu ali pa vùn hladit, in si ali pljučni prisad, ali pa naglo jetiko dobí, in v malo mescih, prezgodej pod zemljo gré.

Lov. Ta mesec ni več za lov, ne zastran mesá, ne zastran kož; ker živali zdaj že hujšajo in kože so slabši, in dlaka se začenja briti. Same škodljive zveri naj se zdaj končajo, dokler še mladih nimajo. Odzdaj do konca augusta lov nehá.

3. Sušca ali marca.

Opravíla na polji in na travnikih. V sredi tega mesca se začne za kmetovavca važni spomladnji čas. Če je na polji led, naj se živina na-nj zažene in led podrobi. Če je sren, naj se berž z valom povalí in žito v zemljo vtisne, da se prime. Kdor to opusti, se mu lahko primeri, da ozimino ondi zgubí. Berž pa, ko je zemlja suha, je dobro vse žita z lahko brano, ki ima kratke in tumpaste — deteljšče pa s težji brano, ki ima ostre zobe, povleči, da se zemlja zrahlja, kar zlo pomaga, da žita in detelje lepši rastejo, posebno kjer je bolj teška zemlja. Zameti naj se prekopajo, in z ogelnim prahom posejejo, da berž skopné. Iz luž in ulic naj se blato na njive ali na verte vozi in žive meje naj se ondi zasadé, kjer žitu sence delale ne bodo. Njive za vsako jarino naj se zdaj dobro pripravljajo, naj se prašijo, in drobé, in gnojé, kjer je treba. V sredi tega mesca naj se seje zelno seme, kolerabno in pésno, in če prej ni bilo mogoče, tudi oves, jari ječmen, detelja, in drugo jaro žito. Proti koncu tega mesca naj se tudi krompir sadí, ki je zgodnji manj gnjiloben, kakor skušnje govoré. — Kar travniščne tiče, še naj gnojne vode že zgodej, še prejšnji mesec, če so tudi tla še zmerznjene, na travnike napeljajo, nar bolje, če iz polja tekó, ali pa iz vasí. Vès ta mesec naj teče voda po travnicih. Kjer se pa voda na nje napeljati ne dá, naj se s pepélom, apnom in mavcom posejejo, ali pa stanjšena gnojnica na nje vozi, ki je nar boljši gnoj za suhe travnike in za detelje, ali pa gnojna zemlja ali parst. Kjer mah raste, ga pepél nar gotoviši pomorí.

Živinoreja. Delavna živina potrebuje zdaj krepkejše klaje, da moč ohrani. Da se živina vsak dan malo na plano izpustí, je potrebno, pa tudi vso skerb za njeno in hlevov snažnost imeti, in hleve večkrat, posebno kadar živina vún gré, prevetrovati. Pasti pa jo zunej, dokler zmerzuje in dokler dež zmerznine in kopnine ne opere, je za živino nezdravo. Da teleta za prodaj po tri tedne ali štiri vsak dan po trikrat sesajo, za rejo pa po šest do sedem tednov, je prav; kravo pa je treba po tem, kar teletu ostane, še čisto izmolzevati, da molža ne zastaja in ne oslabí. — Piške tega mesca so dobre za rejo, in se tudi lahko v mesto drago prodajo.

Verti in vinogradi. Na vertih je zdaj že dovelj opraviti. Zelni verti se gnojé, skopajo ali zorjó, in obsejejo. Seje se že salata, grah, korenje, česen, čebula, redkvica; proti zadnjem spinača, in več tacih pri hiši potrebnih rečí. Cepijo se na sadnem vertu in po drugod zdaj že razne sadne drevesa, pečkovci nar bolj, in druge, ktere pozno odganjajo; od začetka sušca pa večidel vse. Če je bilo vlani sadje polno, naj se letos bolj cepi, ker bodo cepovi dobro rastli, ki imajo močne lesne popke, in vzamejo naj se cepi od verhov dreves, ktere vsaj že 10 let rodé. Naj se sadnemu drevju prekošate veje iztrebijo, da bosta zrak in solnce bolj redke veje lože obdala, da bodo bolj rodile. Tudi se mladi divjaki presajejo, in verbe in beke sadé. — V vinogradih se zdaj kopa in pri kopi gnojí.

Čbele. Če niso panjovi že prej posnaženi bili, naj se zdaj to delo ne odlaša. Čbele že letajo in vodé zlo potrebujejo; zatorej naj imajo pred uljnjakom plitve sklede z vodo nalite, ali pa še boljši lesene dolge plitve koritica, kjer se jim vsaki dan nova voda dá, in dovelj kamničkov v skledi ali v koriticu, ki iz vode molé, da čbele nanje sedajo in ne utonijo. Če bi mogle deleč vode iskati, bi čas zgubovale, in v marsikakošno nesrečo zadele. Čbele, ktere zdaj žejo terpe, imajo večidel nerodovitne matice, in gredó v nič. Če bi to bilo, naj se taka matica vjame in konča, polk pa naj se z drugimi panjovi zedini, tudi s slabim, če ima le dobro matico, in če se mu zdaj še druga rodovitna matica dati ne more, kakor smo povedali zgorej stran 169, od čbel. Če je druga polovica mesca sušca gorka, in čbele že nekaj paše dobé pridejo včasi tudi že roji. Ker pa vendar navadno čbele ta mesec zunej še clo malo dobé, in če bogate zaloge v jeseni niso imele ali dozdaj še dovelj ohranile, se morajo zdaj pitati, kako žlico medú na dva dni, če je polknat panj.

Gojzdi. Zdaj začnó drevesa že muzgo dobivati, in nektere že zelené in cvetó; torej zdaj les, posebno za dela sekati ne veljá. Obsekajo se verbe in jagnjeti, če prej ni bilo moči.

Hišne opravila. Zdaj je za gospodinjo veliko opravila; pute, race in gosí že valijo, in mladine je vse živó okoli hiše, ki se ji mora streči. Posebno skerb pa naj ima gospodinja za molzne krave, in naj gleda, da kravarica vsako kravo zvesto izmolzuje. Če ne, bo v kratkem malo mléka, in krava bo zgodej odstavila. Če se to zgodí, je velika zguba, in če krava bolna ni, je tega vselej kravarica kriva.

Zdravje. Ker je sušca vreme rado zlo spreminljivo, in še hladno, je dobro zimsko obleko še ohraniti, bodi tudi solnce včasih že gorko. Močiti zdaj stanice ali pa clo beliti jih, je zlo škodljivo, ker nahodi, griz, bolne ušesa in očí se v takem lahko dobé.

4. Malega travna ali aprilja.

Opravíla na polji in na travnikih. Kmetovavec ima zdaj na vse straní dovelj dela, ker zdaj se jarina nar bolj seje, ki je njegovo poglavitno upanje, ki mu gotoviši in bogatiši pridelk obeta mera zimine. Nar prej se mora zdaj za setev zemlja še posebno dobra napraviti, ako se mesca sušca ni mogla, in oves, jara pšenica, jara rèž in jari ječmen, grah, bob, grašica, leča, koruza, krompir, jari lan i. t. d. se morajo zdej sejati. Noben kos zemlje ne bodi prazen, ampak vse naj se obdela in obseje.

Posebno pa je treba kmetovavcu za obilno klajo skerbeti, da bo dovelj živavde rediti mogel, in če je moč, naj od zdaj do augusta od mesca do mesca kaj za sirovo in suho klajo seje; postavim, ta mesec korenstvo, pozneje grašico, grah z gosto koruzo, s prosom, z rèžjo i. t. d., ki se sirovo in suho koristno živini klade; posebno daste nemška in turska detelja obilno sirove in suhe reje za živino. Bo kmetovavec dovelj klaje imel, bo zamogel več živine rediti, več gnoja pridelati, svoje posestvo zboljševati, in po tem nar gotoviši željni blagostan zadobiti. Proti koncu tega mesca naj se deteljšče, kadar malo dež perší in je že detelja dva, tri pavce zrastla, gipsa. — Travniki se ta mesec ne gnojé, ampak še voda, ki je na nje napeljana bila, se mora zapreti. Treba pa je, gnoj, ki je v jeseni po travnikih raztrosen bil, zdaj pograbiti in domú na gnojišče speljati, kertine razkopati, jame poravnati, struge vpraviti, dračje ali kako nanesino, postavim, glino, raz nje pospraviti, in mahovite travnike z brano povleči, mah potergati, pograbiti in za nastel domú speljati, travnik tak s pepélom, apnom in senenim drobom posejati; če voda v travniku zastaja, jo po grabnih, in če je treba, po drenaži odpeljati, kar se pa že v jeseni naj storí.

Živinoreja. Če je mali traven gorák, dobí živina proti koncu tega mesca že nekoliko paše. Svetega Jurja kmetovavci teško pričakujejo. Pa boljši je živino v hlevu s suho klajo rediti, ki ji bolj koristje. Samo ovce in kozé naj se zunej pasejo, če ne dežuje; vendar matere ovce in jagnjički naj se v hlevu redé, posebno bolj v gerdem vremenu; ker mlade jagnetašse rado zebe in na merzlem dežji zbolijo. — Nikoli naj se mlada detelja spomladi ne popasuje, ker ji rast vstavlja, in živino rado napnè, da poči in pogine, in tudi konjem ni zdrava. — Perutnina zdaj nar bolj valí, in dveletna je za tako opravílo nar boljši. Puri se nasadí 20—25 jajc, gosi 15— 20, in kokli kokoši 9—12, bodi njenih ali druzih; in kokoš izleže tudi purje, gosje in račje; pa pomešane ne smejo biti, ker se ne izvalè vse kmalo, in ko se perve izvalè, kokla noče več sedeti. Mladina taka, kakor vsaka potrebuje od konca dovelj gorkote. Goske že vendar gredó čez 14 dni s starimi na pašo; racke v vodo; purčki pa in piške se morajo dalej na gorkem imeti, in le kake ure na gorko solnce izpustiti. Purči po vertu radi kebričke in polžike pobirajo, pa so tudi zlo občutljivi, da že od koprivne spekljine poginejo; dokler jim mah po glavi ne mine. Golobje dobé zdaj že na polji živež, če pa sedé ali mlade imajo, se jim mora domá dovelj dajati. Mlade koprive poparjene in z otrobmi zmešane storé, da kure, ki jih rade jedó, raji nesó. In dobro jih je zdaj nasušiti, da se pozimi v ta namen kuram dajo. — Tudi naj se zdaj proti koncu tega mesca ovce strižejo, in goveja živina, ko se brije, boljši pase.

Verti in vinogradi. Sadne drevesa, kar jih je bilo vlani pocepljenih, se letos ta mesec od postranskih divjih izrastlikov otrebijo, in se nekaj divjakov, kteri pozneje ženó, še lahko v sklad pocepi. Vlanske obezila se odnehajo, in kar je poškodvanega drevja, se bolni les izseka ali izdolbe in z dobrim mazilom zamaže. Začne zdaj sadje cvesti, od te dobe naj se drevje pri miru pustí. Na zelnih vertih se naj tiste rastline, ktere radi dolgo jémo, zdaj spet sejejo, da, ko bodo perve minule, te nastopijo: grah, salata, redkvica. Tudi se fižol zdaj sadí, pritličnek in kolenec, in če zelno seme ni pognalo, se zdaj še vseje; vlanske pozno za letos sejane zelne rastlinke naj se začetka tega mesca, če se sušca ni dalo, na gredice presadé, da bodo zgodej zelnate glave dale. Spinača se tudi zdaj še začetka tega mesca seje, spargeljnove gredice pa, ki so bile prejšnjega mesca globoko prekopane in pognojene, se zdaj še po verhu okopljejo. Če se mraza ni več bati, naj se proti koncu tega mesca tudi dine, kumare in buče posadé, pa predvlanskega pridelka, ker take semena ki so oljnate, so stare boljši od novih, in ravno tako skorej vse vertne semena, salatne, zelenene, zelnate, kolerabine, repne, gorčične i. t. d. — Kar vinograde tiče, se od začetka tega mesca kopajo, če se to prej storiti ni moglo; pa tudi nakoliti in privezati se zdaj morajo, da se pozneje skipeni očki ne obrijejo.

Čbele. Zdaj je čas panjove obrezovati, to je, satje pregledati in izrezovati, kar medú nima, posebno černo in plesnjevo. Vendar se mora slabim panjem čednega satja malo več pustiti, da jim novega delati treba ne bo. Satje pa, ali osek, v kterem je še med, se ne smé izrezovati. Roji se zdaj tudi že dobé.

Gojzdi. Nekteri zdaj za potrebo gabre in druge drevesa obsekujejo. Pa boljši je prej to storiti, ko še muzge ni bilo v drevji. Kar se zdaj obsekava, rado usahne. Listje po hostah zdaj nekteri grabijo, pa boljši ga je za gnoj hosti pustiti, ki je ta mesec tako že na pol strohnjeno.

Hišne opravila. Kar ima gospodár še žita, naj varje, da mol va-nj ne pride, kar se zdaj nar berž zgodí. Naj tedej žito prevetri in v kašči vse pomete, in kake hudo dišeče rože po žitu naj pomeče, da mol ne pride. — Družina naj semenski krompir odbere, ki mora ves popolnoma zdrav biti. Gospodinja zdaj že lahko začne maslo napravljati, ker krave, ki so teletile in boljši pašo imajo, zdaj že dovelj éka dajo. — Kadar drevje cvetè, pravijo, se tudi platno in preja nar bolj belite.

Zdravje. Dasiravno je zdaj že gorkeje, je vendar še vreme zlo nestanovitno, in zatorej gorka obleka še dobra. Kteri so si pozimi pljučnico naplesali, jih zdaj rada smert kosí in pobira. Otroci se radi zdaj na planem igrajo; pa naj se jim to samo v lepem in mirnem vremenu dovoli. Kadar murba ozelení, se mraza ni več bati.

Lov. Ta mesec se razun divjih petelinov, le škodljiva zverina naj pokončá, volcjé, lesice i. t. d. Od ptičev so jastrobi, kanje, kregúli, skopci, srake in vrane zatirati. Ko že mlade imajo, naj se stari brez mladih ne končajo. — Ribe se začno derstiti in se lahko dobé, in tudi raki, ki že zdaj na pašo hodijo, so boljši.

5. Velikega travna ali maja.

Poljske opravila. Ta mesec se seje pri nas koruza, če se prej ni mogla; tudi konoplje, prosó in detelja, in tudi še jari ječmen in oves, vendar vse to le do polovíce maja; potlej pa se prazne njive prašijo, to je, preorjejo, da se za zelje, za repo, za ajdo pripravljajo. Zelju in repi se gnojí. Kadar okopovavne rastline nekoliko zrastejo, se začnó okopovati in pleti, kar se tolikokrat stori, kolikorkrat je treba. Žito se po drugi polovici tega mesca pleve, dokler še v kolenca in klasje ne gré. — Nemška detelja dá že sirovo klajo, ki se naj od pervega s suho, tudi s slamo meša, dokler se sirova bolj ne ostariči in sama ne daja. Proti koncu tega mesca se detelje, ko so že v glavicah, kosé, in travniki so v nar boljši rasti, in naj se na nje živina ne spušča, ki več pohodi, kakor pojé. Če je premalo detelje in malo travniščne, naj se zdaj še kak kos njive pognojí, zorje, in grašice, koruze, rèží ali prosa vkup vseje za sirovo klajo, ki se pa to, se vé da, samo enkrat kosí.

Živinoreja. Nar boljši je vso živino v hlevu pasti, da gnoj ostane, ki je zlo potreben, in je živina zdraviši. Če se pametna red v strežbi ohrani, se zunanje paše zdaj prav lahko pogrešajo, ker se povsod prilasta obilo dobí, se vé da, na svojem, ne na ljudskem. Tudi bodo krave po taki strežbi bolj molzle. Molznem kravam naj se sirova klaja od pervega s suho meša, in naj po malem suha jenjuje, dokler na zadnje sama sirova ne ostane, in potlej v jeseni spet tako nazaj. Ovce in svinje naj se v lepem zunej pasejo, v gerdem pa domá. Konji in delavni voli naj samo suho klajo dobivajo. Proti koncu tega mesca naj se konji in goveda večkrat v vodi kopljejo, kar jim dobro dene in tekne, in to do malega Šmarna.

Perutnina se redí, ter mladina, namreč piške prosó dobivajo, purči kuhane jajca, gosi travo na paši, race domá kuhani krompir. Hudo žganje, pravijo, tako mladino podgrama obvarje, če se ji včasi ž njim noge zmivajo.

Raki so zdaj posebno dobri, dokler se ne levé, kar se proti koncu tega mesca godí.

Verti in vinogradi. Zelnate rastlinke se zdaj do kresa presajajo, da se dobé zgodnje glave za jéd; kar pa ima za zimo ostati, se presaja pozneje. Tudi se endivija že v drugi polovici tega mesca seje, da bo salata, ko spomladnja mine. Če se salati serčna korenína prebode, kadar že glavice storí, gre po tem malokrat v seme, in se po tem takem spomladnja salata dolgo ohrani. Endivija, ko že košata zraste, da je za povezati, in ko povezana dosti kerhka postane, naj se en pavec nad sercam za salato odreže, da bo še vdrugič iz serca pognala in še lepo salato dala, in tudi še v tretjič, pa že slabši. Da se ta mesec grahek večkrat lahko sadí, in še marsikaj, je znano. — Na sadnem vertu naj se gosence obirajo, in ob drevescih nepotrebni postranski izrastliki otrebijo. — V vinogradih se proti koncu tega mesca vdrugič kopá in pleve; parsti pa ni okoli terte nagrebati, da terta nepotrebnih in škodljivih korenin po tacih gomilah ne dela. Okoreninjene mladike se zdaj šve presajajo, in terte pervo polovíco tega mesca še lahko cepijo.

Čbele. Ta mesec dobivajo, posebno v drugi polovíci, semtertje pašo na travnikih v in gojzdih, in dajo tudi že več rojev. Nektere slabši panjove je treba še pitati.

Hišne opravila. Molzne krave dajo zdaj nar več in nar boljšega mléka. Dobra strežba in snaga pri živini, posodi in v hlevu je čez vse potrebna. Z živino gerdo ravnati, ki toliko dá, je greh in škoda. Na sirovo klajo naj prec ne pije, da je ne napnè, tudi mokre ali na kupi sparjene klaje ji ni dajati. — Latvice, golide in vse mlečne posode naj se sproti snažijo, da se ne okisajo, in sesci naj se pred molžo vselej umijejo in potlej čisto izmolzujejo. Latvice naj bodo široke, pa plitve, da smetana lože na verh gré.

Zdravje. Ker ta mesec je pravi pomladnji mesec, pomlad, ko se vsa natora praznično obleče, in prijeten in zdrav duh od sebe daja, in solnce prijetno greje, ni mem njega zdravjišega mesca za živali in ljudí, je prava podoba bozjega raja, kjer slavci in drugi ptički kratkočasno pojó svojega živenja veseli. Vès čas, posebno v drugi polovíci tega mesca večkrat kopati se in sprehajati se, je zlo hasno in zdravo.

6. Rožnika, kresnika ali junija.

Opravíla na polji in na travnikih. Ta mesec se okopujejo rastline: koruza, krompir, pésa in drugo korenstvo. Pleveta se lan in prosó. Prosó je dobro malo z rolnico okopati, in če je pregosto, malo zredkvati. Lan ima vselej veliko zelí, pa če bolj gost je, manj je ima. Vse te dela so prec od začetka rožnika. Lan ajdovsček ali poznič se ta mesec seje, in vsak lan bodi za seme rejši, za predivo gosteji.

Pervo polovico tega mesca se kosí rudeča detelja, in ko se na njivi malo spari, se vozi pri nas v kozolce, kjer se nar lepši posuší. Kadar detelja začne cvesti, je nar boljši za košnjo in se potlej tudi raji obraste. Med tem se stara klaja po senicah pograbi, in posebej tako dene, da se potlej nar prej porabi. Proti koncu tega mesca pa se senó začnè kositi takrat, Kadar je veči del ravno ocvelo; ker prej je le močna otava, ne senó, in nima zerna: pozneje pa je že preveč slama in suhljad brez moči. Kjer je moč, naj se na pokošeni travnik berž voda napelja, nar boljši ponoči, v vročini po dnevu pa zaprè, veliko več in boljši otáve bo tak imel. Za dovelj klaje skerbeti na polji in na travnikih je umnega kmetovavca poglavitna misel.

Živinoreja. Če se živina zunej pase, dobí včasi premalo, posebno na srenjskih spašnjah, kjer lačna tava in nima kaj jesti, se ji mora prilasta domá dati. Muhe začnejo zdej ubogo živino nadlegovati, zatorej naj se na hlevne okna redko platno nabije, in hlev bodi zapert in temen in hládan. Ker zdaj tudi začenja vročina pritiskati, naj se gnoj vsak dan iz hleva izkida, da se paril ne bo. Če se živina v hlevu redí, naj se vendar vsak dan po dvakrat nekaj časa, zjutrej in zvečer, na zunanji prostor pusti, da se prehodi, in posebno mlade živinčeta naj malo poskakajo, kar jim je zlo zdravo. Če se kako živinče pita, mora mir imeti, da gré pitanje hitreje.

Mladim purčem se daja zdaj kaj moknatega ali namočeno zernje koruzno ali ajdovo. Včasi kako zerno popra jim v maslu dati, glave z žganjem včasi zmiti, hasne; od peteršilja pa poginejo. — Piškam naj seá včasi malo česna, in dovelj vode, dá pike ne dobé.

Verti in vinogradi. Proti kresu naj se zelje za zimno potrebo, za kislino in za opresno sadí, bo lepši zrastlo in manj gnjilo mem prej sajenega. Seje se zdaj tudi še jesenska salata in drobni grahek za opresno jed. — Drevesa se še lahko z popkom cepijo, in kar se je prejšnjih cepičev prijelo in vrastlo, naj se jim trakovi pri obezilih odnehajo, da se ne zajedajo. — V vinogradih cvetè grojzdje, naj se pri miru pusti, da ocveté; potlej naj se gré v vinograd in naj se mladike, ktere potrebujejo, privežejo, in kar se je poderlo, vzdigne, poravná in priveže.

Sviloreja. Že v sredi ali v drugi polovici poprejšnjega mesca maja, ko murba listje ima, se sviloreja začnè in terpí do konca rožnika, ali kake dni dalej. Kaj in kako je o tem ravnati, je popisano zgorej v II. delu stran 189 in v III. delu stran 284.

Čbele. Ta mesec je treba prazne panjove počediti, posušiti in pripravljene imeti za roje, ki so zdaj pogostoma ondi, kje