Ugibanke male, oblečene v šale

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ugibanke male, oblečene v šale
Jana Kolarič
Spisano: Neli Pegan
Izdano: Kolarič, Jana (2005). Ugibanke male, oblečene v šale. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Ugibanke male, oblečene v šale

Kot lestev oblika- z njo plezaš do češenj, in zvok za zdravnika- angine boš rešen. Vsak avto me čisto v začetku ima in vsaka se cesta na mene konča.


Snujem, raziskujem, rišem ravne ali krožne črte- in izdelam vam načrte za podobo vsake hiše, kot nihče je videl ni še.


Sem le list, na njem seznam, vendar pomagati znam vsem učencem in učenkam, da izognejo se enkam. Jaz jim rečem: telovadi, piši, poj, množenje vadi, zdaj se uči abecedo, drugo uro riši s kredo. Ure si slede v razredu kakor vlak po voznem redu. In da šola ne bo kurnik, uporabljajte vsi…!


Ponev sem in kos blaga, vanj ujamem vetra silo; ko mi naravnaš krmilo- te po morju popeljam do obzorja in še kam.


Morske sem otrok gladine, včasih vetra brez oddiha, včasih me rode mašine ladje – v dalji tam sopiha. Nosim tovore z lahkoto, ker strahotno sem močan, to, kar morju je v napoto, pa izpljunem vse na stran. Vztrajen sem brusilec skal, za kopalce – nežen šal. Si uganil? Jaz sem…


Sem bela in vitka, vsebujem tobak- obljubo užitka; kot sivkast oblak razblinim se v zrak, ostane ti – rak.


Kakšen sem, ni jasne slike, vselej druge sem oblike. Zdaj sem svetel in droban, zdaj spet temen, gost, močan. Kjer se peče in se kuha, mene se lahko zaduha, vijem se iz cigarete, iz prismojene omlete, avtovega še izpuha. Ko vse spodaj zasmradim, iznad streh se pokadim, do oblakov poletim. Sam prišepnem ti odgovor, če dopolniš ta pregovor: Kjer je ogenj, tam je …


Jaz kosmato sem letalo, ki na cvetki je pristalo! Cvetka, naj ne bo te strah, le medeni zbiram prah.


Hvalijo me, da sem krasna, Zgodnjega poletja dar, čipka me obdaja jasna, v srčku pa rumen je žar.


Visim, natisnjen na papir, in četudi dam ti mir, ločujem dan od dneva in sproti jih odštevam. Kam letos pade pust, kdaj zimski je dopust, kdaj tvoj je rojstni dan, kdaj čas za Ankaran? Ko sem eno leto star, zame ni nikomur mar. No, kdo sem, tvojih dni redar? Premisli, stenski…


Sem vajen ledu, moj dom je iglu. Globoko pod ničlo v zamrzli tej skrinji oblečen sem pičlo, se kopam v toplini. In hitre sani mi vlečejo psi. Si rib nalovim, se zim ne bojim, saj jaz sem…


Bi lep hip ustavil rad, ga ogranil na papirju, da obešen bo v okvirju? Mene vzemi vsakokrat, ker sem…!


Smo vseh vrst: velika, mala. Smo, kar so ljudem oči in kar so očem očala. Nas v vse hiše se vgradi, da bi mesta ne mižala, brez razgleda ne ostala. A ponoči nas rolete v sanj zagrnejo izlete, lična pa na vasi polkna nas zastrejo. Mi smo…


Belkast pecelj, rjav klobuk, izpod listja zrem, ku-kuk! Gozd je moja dnevna soba, jurček sem, užitna…


Sprva sem, denimo, smreka, gozdu dajem sence čar, potlej me gozdar poseka, spremeni v koristno stvar, snov za marsikaj, zares. Ljub umetnikom sem-…


Sem okrogel ali oglat, samcat ali bratom brat. Znan ljudem že iz davnine, ustrežljivo primem vkup površine iz tkanine in spojim jih v dolg poljub. Skrit, še večkrat se ponašam, trdnost kažem in pogum, le zadrga me prekaša. No, kateri sem izum? Stisni me in vzklikni: …!


Saj poznaš me – majhno, vitko; urno švigam skozi zrak, skozi usta vpeljem nitko, šiv je sled za moj korak.


Štiri noge, včasih tri- in na meni se sedi. Tu sedalo je (ne sedlo, ki bi h konju te zavedlo). Kadar daljše sem postave, hrbet ti podprem do glave. Zdaj imaš dovolj podatkov za uganko srednje kratko. Če je rešiš več kot pol, 100 dobiš, če celo-…


Moja obleka – omet, prsi – polkrožna balkona. Moje kosti – iz betona, mišice pa iz opek, malta med njimi vsevprek. Veš, da sem težja od slona?


Razen gobčka, ozkih lic poln sem iglastih bodic. Ljubim hruške, mah in dežek, pravijo mi gozdni…


Dvajset nas je, korenjakov, pravih pravcatih junakov, v vrstah dveh kot na paradi, vsi smo drzni, lepi, mladi. Vsi bleščimo se v oklepih, rok pa ne držimo v žepih, saj uživamo v poveljih: Sekaj! Grizi! Drobi! Melji! In ko je končana bitka, tudi ni za nas počitka: čistijo nas, to že vemo, z vodo, ščetko, ostro kremo, da bili bi čimbolj beli in ostali zdravi, celi.


Moja obleka je skleda, nog pa četvero ven gleda, glava zdaj je in ni tukaj: znotraj je ali ven kuka. Pleša je moja pričeska, koža je guba pri gubi, postelja je včasih iz peska, včasih pa kar – na palubi. Svet se zvečer skrči v mrak, takrat za tih konec dneva grem v svoj oklepni bivak. No, zdaj že veš, da sem …


Rastel sem v pomladni trati, ti spoznal si me v solati. In kasneje sem, poleti, z žoltimi bahal se cveti. Zdaj pa pihaš v mojo bučko, kajti puhasto imam lučko. Pihaj, pihaj vsepovsod, s tem razširja moj se rod!


Daj mi premog in polena, jaz ti vrnem moč plamena! Sem zelo koristna reč, krušna, kmečka, vroča …


Glej, skupina sem šotorov v senci vej košatih borov. Sredi jase drog z zastavo, iz mladih grl se čuje: »Zdravo!« Vsi so v gojzarje obuti, vsi v enake barve ruti, ki ramena jim objema, vse jih druži ista vnema. Drva so nabrali suha in postavili ognjišče sredi mojega trebuha, da na njem se golaž kuha. Kaj človeško je mravljišče?


Dvigneš kladivo in lop po lupini, jedro hranljivo pohrustaš pozimi. Brez moje sredice ni prave potice! Kdor uganiti ne more, rekel bo: Pretrd je …


Marmelada sem cvetlična, jed zdravilna in odlična, zlate barve, teknem sladko, v tvoj trebušček zdrknem gladko. In rešitev za to jed? pol medveda, torej … Sprva sem rdeč- kasneje sem črn. Cvet sem drhteč- nadev sem iz zrn.


Ni zgradbe, ni hiše brez mojih uslug: zgrajena najviše sem vsaki – klobuk. Topel dom, z njim pol uspeha, nudim vam jaz, trdna…


Obesim se ti na noge in vztrajam, dokler je luč. Posnemam vse tvoje vloge, ko se stemni, pa sem fuč.


Z menoj je migal papagaj, ko sem bil del repa, zdaj jadram kot papirnat zmaj, brez teže, zlahka, zlepa. Če v pernico me vtaknejo, te v snu bom mehko božalo.


Moja mati je luna in zvezde kup mojih hčera. Obleka je moja – tema, v barvi globine tolmuna, kjer žarek ne seže do dna. Zadnja pa sem se za šalo, razmetano in brez reda, ti prikrila kar v kazalo. Reši me! Sem …


Vam šminka skriva lica? Vstopite! Le brž noter! Ti, smešna coprnica, ti, bistri Harry Potter, vse nadnaravne sile, pošasti, harlekini, princeske, nežne vile pa tigri in pingvini! V sprevod! Na pustni bal! To naš bo karneval! V pestrih maskah, polne vneme, rajamo vesele …