Uboga nevesta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Uboga nevesta.
Anonimno
Izdano: Domoljub 21. februar 1889 (2/4), 26—29
Viri: dLib 4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Trije starejši možje so sedeli v gostilnici za mizo in se prav živahno razgovarjali. — »Gospod doktor,« pravi eden izmed kmečkih možakov, »ali ste že slišali, da so danes Podvrharju prodali posestvo?« — »Ta preklicana zapravljivka, žena njegova, ni jenjala poprej, da je vse v predpasniku iznosila, kar je on z vozom domu privozil; ona je vsega kriva,« huduje se tovariš njegov. — »Ej, kaj boš to pravil, sam je kriv, saj je vedel, ko se je ženil, da ni za nobeno rabo; lepa je res bila, kakor so pravili, toda kaj lepota, če pa druzega nič ni, če ni ne denarja in ne delavne roke.« »Res je, kar praviš,« odgovarja mu drug, »poroke, kjer se gleda samo na tisto prazno ljubezen, ne pa na doto in na pridnost, niso nič vredne, saj imamo dosti zgledov zato!«

»No,« pravi doktor, ki se je smejal modrovanju možakov, »vidva pa zopet vse prehudo sodita. Res je sicer, da denar in pa pridnost veliko pripomoretado sreče, toda, če ljubezni ni med možem in ženo, tudi vse to malo pomaga. Najbolje je, če je vse skupaj, toda, ako bi bilo meni voliti, rajši bi imel žlahtno srce in prazne roke, kakor pa polne roke in prazno srce.«

»Da, vi gospod doktor, lahko tako govorite, ker vam bolniki polnijo vaše žepe, vam pač ne bi treba bilo denarja, a ko ste se ženili, gotovo vaša žena ni prišla prazna k hiši.«

»Le počasi prijatelj,« pravi zdravnik, »ali hočete vedeti, koliko jo moja žena imela, ko je bila ona nevesta? Poslušajta:

Bival sem v glavnem mestu kakor novodošli zdravnik. Imel sem obilno dela; koze so hudo razgrajale po mestu. Neki večer pozno jeseni grem po navadi k bolnikom. Ko hočem stopiti v neko hišo, prime me nekdo za suknjo; obrnem se in pred seboj zagledam dečka velega obraza, v ponošeni, a lepo zašiti obleki; jokal je in nič ni mogel govoriti. 'No, deček, kaj pa hočeš? Kaj pa ti je, da jokaš,' ga prijazno nagovorim. Moja prijaznost ga je osrčila. 'Gospod,' pravi, 'moja mama doma so že dolgo zeló bolni in sedaj je še Marica, moja sestra zbolela, da ne more več šivati. In zdaj nimamo ne kruha, ne ognja, ne mleka ...' In kar na glas je začel jokati. 'Kje pa stanujete, pelji me k svoji materi in sestri; jaz jima bom morebiti pomagal, ker sem zdravnik.'

'Gospod, rad bi, da bi šli z menoj, toda ... toda pri nas je vse tako revno, vi ne bodete radi pri nas,' jeclja deček.

'No, to bo moja skrb,' mu rečem, in ko me pripelje pred hišo, dam mu goldinar denarja ter mu naročim, naj nakupi najpotrebnejših reči, sam pa stopim v sobo. Vladala je v sobi res velika revščina. Stara žena je ležala v kotu na trdi postelji, poleg nje na stolu se je naslanjala mlajša, nje hči Marica. Povem jima, da sem zdravnik in kako sem k njima prišel. Videlo se je obema, da sta v zadregi. 'Z menoj, gospod doktor, ne bote mnogo opravili, stara sem in trudna življenja, a rada bi, da bi moja dobra Marica še ozdravela. Bojim se pa, da bo koze dobila, ki zdaj tako hudo razsajajo po mestu.' Ko preiščem bolnice, spoznam, da obeh huda bolezen je — lakota, pomanjkanje. Marica je v dolgi materini bolehnosti neumorno delala noč in dan, a zaslužila ni dovolj, treba je bilo pohištvo prodajati in zastavljati. Delo noč in dan, skrb in pomanjkanje omagalo je Marico, da je poleg materine postelje čakala smrti zaradi lakote.

'Gospod zdravnik, ako imate kaj usmiljenja z menoj, rešite mojo hčer; ona to zasluži, ker deset let že meni ljubeznjivo streže in svoja mlada leta preživlja pri postelji svoje bolne matere, ona ne sme umreti, saj Bog pravi, da bodo taki otroci, ki stariše ljubijo, dolgo živeli in da jim bo dobro na zemlji.'

'Mati,' pravim, 'bodite brez skrbi, hčerka vaša bo kmalu zdrava.' V tem prisope deček domu s polno torbo ter začne vesel izkladati stvari, katere sem mu naročil. Hitro ga zopet pošljem iskat močnega vina, ker za bolnici, posebno za hčer bilo je vino najboljše zdravilo. — 'To morate do jutra vse izprazniti, jutri pa zopet pridem,' s temi besedami se poslovim od ubogih ljudi.

In hodil sem k njim nekaj časa vsak dan, kmalu se je obrnilo na bolje; hči se je utrdila in tudi mati je pravila, da se za svoja leta dobro počuti v postelji. Marica, poprej od truda in pomanjkanja upalih bledih lic, oživela je zopet in gledal sem, da nje lepa duša prebiva tudi v lepem telesu. Ljubeznipolno, žlahtno srce odsevalo ji je iz nedolžnega, prijaznega obraza.

Kmalu se je družini bolje godilo, s pomočjo prijateljev preskrbel sem jim dela pri bogati gospodi in Marica je pridno delala, da je mater s potrebnim oskrbljevala; nakupila je zopet polagoma hišno in posteljno opravo, preselila se je z materjo v boljšo in večje stanovanje ter je bila kmalu znana po mestu kot posebno spretna in umna šivilja.

Večkrat sem še tudi pozneje zahajal v to družino. Neki večer pridem pred hišna vrata, bila so le priprta in iz sobe slišim glasno molitev. Sinko je ravno opravljal na glas svojo večerno molitev in molil med drugim tudi za pokojnega svojega očeta.

'Ravno prav, da pridete gospod doktor,' nagovori me mati vstopivšega v sobo, nocoj bote z nami vživali vesele in žalostne spomine in nam jih slajšali. Ravno današnji dan je bil zame in za pokojnega moža poročni dan, a dve leti pozneje bil je ravno nocojšnji večer zanj smrtni dan, za nas pa začetek grenkih dni, s katerimi nas je Bog obiskoval do zadnjega časa, odkar ste nam zopet vi pomogli na noge. Bodite prepričani, gospod doktor, da kakor se pri skupni vsakdanji molitvi spominjamo pokojnega očeta, tako tudi molimo hvaležnih src za svojega plemenitega dobrotnika.'

'Mati,' rečem ženi, 'nikar me ne obsipajte s toliko hvalo; storil som, kar je storiti dolžan vsak človek, ki ima kaj srca do druzih ljudi in ki vé, da je vsak človek tudi revež vstvarjen po božji podobi. — Toda,' pristavim šaljivo, 'mati, nikar ne mislite, da sem jaz zastonj vse to storil. Velikrat ste me vprašali, koliko ste mi dolžni za mojo zdravniško skrb in pomoč v vaši dolgi in hudi bolezni. Sami ste rekli, da ni toliko denarja, da bi vi meni mogli plačati mojo dobroto, zato tudi od vas ne terjam denarja, ampak želim, da mi daste svojo blago in pridno hčerko za ženo. Pogosto si mislim, s kako ljubeznijo vam streže v dolgi bolezni vedno vesela in prijazna in tudi jaz bi v potrobi rad imel tako ljubeznjivo in skrbno postrežbo.'

Mati se začudi moji prošnji in reče na to: 'Gospod doktor, ako ne potrebujete denarja in imenitnosti, ako poželite blago, zvesto-vdano srce, ki bo za vas bilo in če treba tudi trpelo, vzemite si jo, ako je ona zadovoljna.'

'Iz srca rada, če bodo šli tudi mati z menoj,' pravi Marica.

In tako se je zgodilo. Kmalu sva bila poročena iu od takrat vam je moje življenje znano, saj sem se naselil v vašem kraju. Le to še pristavim, da bi boljše žene ne mogel želeti ne cesarju in ne nobenemu človeku. Bila je uboga, a v dobrih delih bogata nevesta in je sedaj skrbna, dobra žena.«

»Sedaj še le vem,« pristavi eden možakov, »zakaj da reveži tako radi zahajajo k vam in dobivajo poleg zdravil pri gospodu doktorju tudi še juhe in vina pri gospej v kuhinji. Sedaj, ko mi je znana zgodba vajinega življenja, mi je vse to jasno. Kdor sam poskusi revščino, vé, kako se ubogim godí in jim rad pomaga. Bog daj veliko tako srečnih družin!«

»Pa tudi veliko tako poštenih ženinov in nevest,« pristavi drugi in vsi trije izpijejo kozarec na zdravje dobrotljive doktorjeve žene.