Ubežni kralj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sovražnikom Ubežni kralj
(Poezija)
Fran Levstik
Kako je to hudo
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Noč je temna, podkve jeklo poje;
lej, po gozdu kralj ubežen jaha;
zgubil vojsko, zgubil zemlje svoje,
skriva se ko zver po lesu plaha.
Nima žene, hčere ne sinova,
vse mu vzela vražna je sekira;
koča vsaka duri mu zapira,
spremljevalca nima pot njegova.

In zajezdi v gosto perje lésa;
konj se zdrzne, noče dalj bežati,
vstran zahrska, kvišku pné ušesa,
brezno vidi pred sebój zijati. –
Kralj pa gleda in zastonj ugiblje,
s konja stopi, k veji ga priveže,
plašč pogrne, nanj ves truden leže,
sladki sen nad breznom ga zaziblje.

Dahnejo mu sanje v trudno glavo:
Stol kraljevi iz zemljé mu rase;
on pak seda nanj s častjo in slavo,
bógat, venčan ko nekdanje čase.
Zida se nad njim poslopje širno,
razsvetljeno, v zlatu lesketaje,
stavijo se veže na vse kraje;
zunaj čuje straže hojo mirno.

Prebudi se bobnov ropotanje,
prebudi se grom trobent vojaških;
vstane žvenket in ostrog rožljanje;
ide truma vojvodov junaških,
gre med njimi knez iz zemlje tuje,
ki mu hotel je zemljo vzeti. –
Zmagan ide, ž njim tovarši ujeti,
klanja se mu, silni meč daruje.

Zadonijo spet trobente glasne
in prikaže se obraz kraljice;
ž njo sinovi, ž njo so hčere krasne,
njej visoke strežejo device.
Tu gospoda kralju vsa zavpije:
“Bog ti slavo hrani čase večne,
svetlim vnukom tvojim dneve srečne!”
Hrum veseli po dvoranah bije.

Vzdahne v živih sanjah kralj: “Carujem!
Oh podobe gledal sem neznane,
da ubežen skrivam se po tujem!”
V sanjah kvišku kakor jelen plane;
hoče k svojim – roke širi – pada!
Meč z oklepom v dno breznà brenkoče;
konj se trga, podkve udar ropoče;
krokotajo vrani iz prepada!