Tyrrhel, kraljevi morilec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tyrrhel, kraljevi morilec.
Zgodovinska črtica.

J. M.
Izdano: Slovenski narod 23. in 24. december 1884, (17/295–296)
Viri: dLib 295, 296
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Noč je razprostrla temno svoje krilo čez svetovno mesto London. Iz reke Themse vstajajoči sopar prouzročil je gosto meglo, da nijedne blesteče zvezdice ni bilo videti. Polna luna razsvetljevala je mêdlo sivo zidovje ujetniškega stolpa — Tower-ja, kder je bilo to noč — meseca decembra l. 1485. — nenavadno živahno gibanje. Vse je marljivo, vse v največem zanimanji. Vojaki oblekli so praznična oblačila in čuvaji stoje nepremakljivo na svojih postajah.

Pričakovali so kralja Henrika VII.

„Čudno,“ oglasi se sivobradati čuvaj, „zakaj hoče Nj. Veličanstvo ravno v tej noči sem priti in tako nenadno?“

„V resnici,“ govori drugi, „zgoditi se more izvéstno nekaj posebnega; Brakemburry ne bo vsprejel kralja, ampak neznan konštabel ga spremlja baje na posebno povelje Nj. Veličanstva.“

„Mene kar grozí,“ dé prvi, „in rajši stal bi pred sovražnikom na bojnem polji, nego tù, v strahu, da ne močim svojih nog v kraljevo krvi.“

„Ali poznate novega konštabla?“ praša tretji.

„Ne, a vender, ako ga vidim, menim, da ga spoznam, saj pravijo, da je strah še iz starih časov,“ dé prvi sivobradi vojak.

Živahnejše postaje pri uhodu v Tower, vojaki umolknejo in kmalu se čuje zamolkli: „kralj pride, kralj!“

Plamteče baklje razsvetlile so temne prostore zgodovinsko-znamenitega Tower-ja in kralj vstopi — brez spremstva. Jedino dva kamornika sta ga spremljala. Pred njimi pa je stopal novi konštabel, mož osivelih las, bojazljivega pogleda. Hoja njegova je trudna, koraki negotovi; bledi obraz nosi sled globokega jáda. Tudi v srci kraljevem začno se gibati razni čuti, za trenutek postoji, potem pa hlastneje stopa — vélel je peljati ga v zgornja nadstropja. Bolj i bolj opotekal se je konštabel, tem bližnje so bili velikej dvorani tega nadstropja. Njegova noga zadene ob vzdigneno kamneno ploščo v preddvoru, ura nad njimi ravno trenotji votlo zadoni in bije: deset. Mrtvaški-bled postane konštabel, koraki njegovi se opotekajo.

„Kaj Vam je?“ vpraša kralj.

„Vaše Veličanstvo! — Odpuščanje — jaz —“

„Hitro, hitro odprite mi duri!“

Konštabel vzame ključ, ga utakne — a odpreti ne more, trese se, ko trepetličje listje pri najmanjšej sapici. — Kralj pa prime ključ, ga obrne, potem véli prinesti luči, a kamornika naj ostaneta v preddvoru, ker želí biti s konštablom sam.

„No, Pieren, poznate konštabla?“ praša čuvaj sivobradca, ki je še vedno zrl tja v „krvavi stolp“, dasiravno je že davno zginil kralj izpred oči.

„O dobro!“ odgovori ta. „Ravno isti je, ki je jedenkrat bil — a le za jedno noč. Naš Brakemburry bil je za eno noč odposlan — in v jutru je bil vojvoda Gloucesterski Richard III. — kralj angleški!“ Začudnjeno se spogledajo ostali plemenitaži. Kraljevega obnašanja si ne vedo tolmačiti. Povsem neznano jim je, kaj je pripeljalo kralja tu sem v poznej noči, v dvorano, ki hrani tako otožne spomine v onem oddelku poslopja, ki ga od moritve kraljevih princev imenujejo „krvavi stolp“. Neznan jim je tudi vzrok obledenja neznanega konštabla. V dvorani začujejo sedaj hitre korake kralja in njegov glavni govor.

„Nečete dalje, Jamas Tyrrhel?“ praša kralj tresočega se konštabla. „Le pristopite,“ govori dalje, „odrgnem Vam zagrinjalo te postelje — morebiti se Vam potem povrne pogum?“

„Milosti, svitli kralj!“ zakliče konštabel, poklekne pred kralja in vzdigne proseči roci: „Noč in dan, mesec in leta preganjajo me žugajoče, krvavi duhovi umrlih; bolest mi razjeda srce, nemirna vest razjeda mojo dušo — o, da bi ne bil rojen!“ — Oko njegovo, napolnjeno solzami, gleda k tlom, oko, ki je tolikrat gledalo pogumno sovražniku v oko, ne upa sedaj dvigniti pogleda v postelj, nad katero se sveti zlati — angleški kraljevi grob.

„Zarotim Vas pri Bogu, kraljevi moj gospod, porinite mi meč v prsi, usmilite se moje trpeče duše!“ — prosi Tyrrhel in se oklene kraljevih nog. —

Temno, čmerno gleda kralj pred se, potem spregovori:

„James Tyrrhel, Vi veste, da mi je znano hudodelstvo, hudodelce tudi poznam, katere izvestno še zadene osveta neba. Jaz sem se osvetil dovolj nad Richardom III., — a po morilcih me ne žeja, dasi bi je lahko dobil v pest, — a ker vem, da se krvavo pokoré v Francoskej, nečem jih rešiti s smrtjo!“

„Somorilce tedaj poznate, kralj, kaj zahtevate še od mene? Umorite me, dovolj sem živel. Za tri kralje sem se bojeval, svoje življenje sto in stokrat tvegal v krvavih bitkah. Moja roka, vajena vihteti siloviti meč, — danes ni bila več v stanu obrniti ključa — moja moč je pri kraji — ne zahtevajte nobenega pojasnila od mene!“

„A ravno to zahtevam,“ reče kralj, „in to pred to-le posteljo, tu! A vendar ne, kot morilec; govorite mi kot vojščak-poštenjak, ki se je boril za dom — kralja, povejte mi natančno o strašnej moritvi!“

„Hudo trpinčenje ste izvolili, svitli kralj!“ začne Tyrrhel, „a naj bo! Kmalu stala bo moja duša pred sodnim stolom božjim in rad vsaj nekoliko zadostujem svoje pregrehi. — V vojski in le za vojsko vzrejen, bil sem od zgodnje mladosti lahkomišljenega značaja. Srce moje je v vednih bojih okamnelo, jedino ljubezen, do jedinega mi otroka, moje hčerke otajala je včasih ledeno skorjo mojega srca. Bil sem strasten igralec in zgodilo se je, da sem zaigral vse, kar sem imel, — a ravno v istem času dojde mi vest o revščini moje hčere, katero sem izročil dalnej sorodnici. Ljubezen se je zopet vzbudila v mojem srci, — a pomagati nesem mogel. V tem času pa me pokliče vojvoda Gloucesterski Richard III. k sebi:

Zvedel sem, mi pravi, v kakej revščini se nahaja Vaša hči. — Tu vam dam pismo, katero zagotovi Vašej hčreri 500 funtov sterlingov na leto.

Iznenadljen vsprejel sem pismo iz vojvodove roke, solze so mi polnile oči, hotel sem oditi.

Še jeden trenutek, zakliče vojvoda, jaz pa tudi od Tebe zahtevam — sicer ne za-se, ampak za državo.

Za to sem bil vsekdar pripravljen žrtvovati se, odgovorim jaz.

Včasih je pa to vender težko.

Pripravljen sem darovati življenje in kri.

Potrebno hudodelstvo! ljubi Tyrrhel, dejal je.

Hudodelstvo?! jaz se prestrašim.

V prid države, — mir v Angliji s tem ukrepiš — ali hočeš biti konštabel v Towerji?

Sedaj sem umel, kaj hoče vojvoda, srce se mi je krčilo, — a jaz — sem bil življenja truden. Moj sin je pal v vojski — z menoj izumrje rod jednako ali na bojišči — ali pod sekiro. — Vélite, Visokost, dejal sem.

Še ta večer, brez hrupa, brez sledu! veli vojvoda in divji ogenj mu sije iz očij. Potem zapusti sobo, zunaj veli poveljniku telesne straže: Spremite Tyrrhela, konštabla v Towerji tjakaj in pokličite Brakemburrya k meni.

Napotil sem se proti Towerji, da se seznanim s prostori, kar mi je bilo potrebno. Prepustite mi slikati čutila svojega srca na tej poti. Nepremišljenega značaja, kakor sem bil, planil sem v največjo nevarnost, na smrt nesem mislil; različnost mojih položajev strdilo mi je srcé — a kraljevi morilec, ne, Veličanstvo, tega nesem hotel biti, nikdar! A sedaj sem bil v sponah, stopiti nazaj? Svojo hčer prepustiti revščini? Ne, tega nesem mogel, bolj sem jo ljubil, nego mojo vest. V drugo pa je bilo le v blagostanje države, dejal je vojvoda, in kot vojak bil sem dolžan povelja vzpolniti brez vprašanja: zakaj? — Udušil sem vest, kolikor je bilo moč, ter se napovem pri princih.

Pri vstopu hiti mi mladi kralj naproti, ter mi poda mehko roko, katero sem poljubil; jednako stori njegov brat, — a meni je bilo tako mehko pri srci, da sem moral si prizadevati, svoja čutila ne izdati. Mladi kralj povabi me na prostor sredi nju in tako sem se dolgo kratkočasil s princema.“

„Plemenita kri rodbine Yorkove,“ mrmra Henrik VII. zase, potem glasno vpraša: „O čem sta govorila princa?“

„Ljubkala sta psička, katerega sta izredila, ter seboj vzela v Tower; imenovala sta ga jedinega prijatelja. Tožila sta tudi o trdosrčnosti vojvode Gloucesterskega. „Nj. Visokost,“ dejal sem jaz je tako z opravki preobložen, da ...

„Da mu je vse jedno, če se njegov kralj dolgočasi ali ne,“ zavrne mi mladi Edvard s kraljevo viskostjo in nevoljo — potem mirnejše pristavi: „Ostanemo še dolgo v Towerji?“

„Ne, gospod!“ odgovorim.

„Ali gotovo veste?“

„Gotovo!“

„Kedaj tedaj se vrneva v London?“ vpraša hladno mladi kralj s pogledom, v katerem sta se izražala največje veselje in strah pred negotovostjo.

„Ne vem,“ odgovoril sem, ter hitro vstal, da bi odšel, kajti čutil sem, kako otožen sem postajal v bližini angeljskih teh otrok, — a otožen, mehak nesem smel biti.“

„Brezsrčen človek!“ zaupije Henrik VII., hoče vstati, a zopet sede in dalje posluša. Ta trenutek porabi Tyrrhel ter si debelo solzo utrne iz očij. „Proč sem hitel,“ nadaljuje Tyrrhel, „a po potu močile so vroče solze mi obraz, kajti pri slovesu oklenila sta me princa okoli vratu, ter iskreno prosila, naj po večerji znova pridem, ter je tako oprostim pohoda nju strijca Richarda III. — Tudi mladi psiček lizal se je okolu mene — hoteč se mi zahvaliti, da se bil s princema prijazen. Oj, pes je bil boljši od mene; njegova ljubezen in prijateljstvo bilo je odkritosrčno moje le navidezno. Še sem bil neodločen, a v tem trenutji pride vojak, naznanivši mi prihod dveh vojakov, ter ob jednem sebe, kot tretjega pomočnika predstavi. Sedaj nesem mogel več nazaj. Ulival sem, v polnem pomenu besede, vino v sè, da bi v njem vtopil svojo vest. A tudi moji pomagači so pili brez mere in kmalu so bili njih čuti tako vneti, da jih je žejalo po krvi klavnih darov. Komaj so čakali noči, katera bi s svojim temnim krilom zagrnila njih črno dejanje.

Spomnivši se povabila mladega kralja, ostavil sem druščino, ter se podal v sobo princev. — Igrala sta šah. Zopet dala sta mi prostor sredi nju. „Dovolite gospod konštabel,“ dé mladi kralj, „da izigrava tole partijo, ker je prezanimiva, da bi jo pustila.“ Igra me je zanimala, saj sem bil sam strašen igralec.

„Za kaj pa igrate?“ vprašam.

„Ako jaz dobim,“ odgovori Richard, „morava še dalje v Towerji ostati.“

„Ako pa brat izgubi,“ pristavi mladi kralj, „tedaj se peljem jutri v — London!“

V srce so mi sezale te besede — a princa sta dalje igrala s toliko pazljivostjo, kakor bi šlo za kraljestvo. Jaz sem opazoval vsako potezo na deski, kakor tiger svoj rop.

„Pazi Eduard!“ kliče Richard, „šah kraljici!“

Mladi kralj méri kamenje pred seboj s pogledom, s kakeršnim vojvoda pregleduje bojne trume — jedno potezo, — „še jedno! Šah kralju! Varuj svojo kraljico Richard!“

„Nesem še izgubil,“ dé Richard. „Pregledi tvoje trume in moje, ljubi Eduard, poglej to potezo — in to zadnjo, — no, premakni se, če moreš! — Megleno! — Ljubi Eduard, ne boš se še peljal v London, ostaneva v Towerji.“

Mladi kralj bil je žalosten, nagne se k psičku in ta mu liže nežni ročici. „Zdaj ne igrava več, kaj ne, Richard? Moliva večerno molitev.“

Oba poklekneta, skleneta ročici in Eduard vzame molitvene bukve, ter iz njih bere več molitev. Ko sta končala, me objameta in potem ležeta v posteljo — jaz pa sem zagrnil zagrinjalo, ter odšel. — Še so pili pomagači moji in tudi jaz sem začel znova vino v se vlivati.

Omamljen od čutil, razsajajočih mi v prsih, še več pa po vinu vzdražen, bližal sem se sobani princev — ura je bíla deset. — Tiho odprem, pes me je spoznal, veselo priskaklja — a v plačilo dobi za ljubezen — smrt.

Ta overa je bila odstranjena, druge ni bilo. Pomagači moji planejo v sobano — jaz jim nesem sledil, prehudo mi je bilo. Čul sem vršeti zagrinjalo in onesvesten pal sem ob steni na tla. Šum vrnivših se morilvec probudi me, — v njih rokah gledal sem — krvave meče.

„Ali ste zadovoljni?“ vpraša prvi, „niti glasu nista dala od sebe!“

„Vojvoda bo zadovoljen,“ dé drugi, „dobro smo zvršili nalogo, kaj ne?“ obrne se k somorilcema.

„Še ne popolno,“ reče tretji, ter se obrne k men: „Ali naj ostaneta v postelji, konštabel?“ — Odgovoriti nesem mogel, jezik mi je bil ném, ko sem čul, da je moritev gotova. Molče pokazal sem na kraj sredi preddvora. Razumeli so me koj, ker neso bili prvikrat morilci — kakor jaz. Vzdignili so kamnito ploščo, skopali v debeli zid globok grob in jaz sam sem položil kraljeva mrliča v njega. S solzami sem rosil darova vladnega nasilstva in hudobije, — a v srci želel sem biti pri njima v globokem grobu.

Zato sem se opotekel nocoj, ko je moja noga zadela ob ploščo in me je deseta ura spominjala groznega hudodelstva. Veliki Bog! zakaj ne gine z leti mojega življenja tudi moj spomin, da strahove, kateri me proganjajo od one strašne ure, pozabim!“

Dolgo že svetijo se solze v očeh Henrika VII., ko pa Tyrrhel konča grozno povest, ne more se več zadržati. Glasen jok zažene in britke solze toči, — potem pa zopet spregovori:

„Vašega hudodelstva nečem osvetiti s smrtjo, Tyrrhel. Vsegamogočni dal je osiveti vam teme, vzgrbančil je vaše čelo, — poslal tudi razjedajočega črva v vaše srcé — on naj vam bo tudi sodnik!“

Tyrrhel hoče poljubiti kralju roko, — a ta odstopi nazaj in nesrečni starček, katerega zgodovina imenuje: kraljevega morilca, opoteka se ihteč skozi duri — izgine — in nikdar več ga ni bilo videti!