Turška modrost

Turška modrost Nazaretin Hodža

Izdano:	Svoboda letnik 2, številka 1/2 (1920), 28–30
Viri:	dLib 1/2
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I

Za vlade sultana Murata je živel na njegovem dvoru človek, obdarjen z dovtipom in veliko zgovornostjo. Imenoval se je Indžili Čanš. Nekega dne je bil poslan kot sel na dvor peržanskega kralja. Komaj je prestopil perzijsko mejo, so z veliko vljudnostjo naznanili kralju prihod poslanca iz Konštantinoplja.

Tudi vladar se je pripravil, da ga sprejme, in je odredil, da se mu izkaže vse spoštovanje, ki pristoji njegovemu dostojanstvu in službi. Ukazal ga je torej pozdraviti in pripeljati v dragoceno palačo, pripravljeno nalašč zanj. Tri ali štiri dni po njegovem prihodu se je napotil tudi veliki šah pod pretvezo, da gre na lov, v oni kraj in se je nastanil v lepi hiši, kamor je povabil tudi Indžili Čanša.

Nedaleč odtod je bila široka in globoka jama. Vladar je prišel med prijetnim razgovarjanjem čisto do nje, tu se je pa obrnil do svojih dvorjanov in jim rekel sledeče:

»Kdor izmed vas me najbolj ljubi, naj v dokaz tega preskoči tole jamo.«

Po teh besedah so začeli vsi dvorjani skakati, kličoč:

»Mi vsi, o gospod, te ljubimo!«

Toda skakali so sebi v škodo, kajti v svoji goreči ljubezni so si nekateri ali zlomili roke ali razbili noge, da nekateri so telo izgubili življenje. Tudi turški sel je končno zapustil svoj prostor, slekel je kaftan in je odšel precej daleč od jame, da bi se mogel dobro zaleteti.

Vsi gledalci so mislili, da bo Indžili Ganš v dokaz svoje ljubezni do kralja preskočil jamo. Res — poslanec se je z veliko hitrostjo zaletel, toda dospevši na konec jame, se je ustavil, ravno ko bi moral skočiti.

»Nuj, preskoči!« zakliče kralj.

Toda Indžili Čanš, obrnivši se k družbi, odvrne:

»Svojega vladarja ljubim do sem; naprej pa ljubim svoje življenje.«

II

Za vlade prvih kalifov je živel v Bagdadu trgovec, ki je bil velik lakomnež. Često si je pustil donašati blago in druge tovore na dom, toda za nošenje je nerad dajal kako napitnino. Nekega dne je obljubil nosilcu deset par (krajcarjev) napitnine za donos koša, v katerem se je nahajala porcelanasta posoda. Spotoma pravi nosilcu:

»Prijatelj moj, vidim, da si še mlad fant, dočim sem jaz onemogel starec; do smrti si boš lahko še veliko prislužil; odpusti mi vsaj en para dogovorjene mezde.«

»Zelo rad,« odgovari nosač.

Tako se je dogovarjal trgovec in venomer odtrgaval, dokler ni dospel do vrat svoje hiše; nosilca je že toliko odrl, da ni ta zahteval za svoje delo več kot en sam para.

Ko pa sta bila na stopnicah, pravi trgovec svojemu nosilcu:

»Ako mi popustiš in mi daruješ tudi še poslednji para, ti povem zato troje zelo dobrih svetov.«

»Naj bo!«, odvrne nosilec.

»Vedi torej,« pravi ponovno trgovec, »ako ti kdo reče, da je bolje biti lačen kot pa imeti poln trebuh, ne verjemi mu; ako ti kdo reče, da uboštvo bogastvu prednjači, ne verjemi mu; in ako ti končno kdo reče, da je bolje hoditi peš kot pa jezditi, tudi temu ne verjemi.«

Nosilec, ki ni pričakoval take modrosti, mu reče:

»Ljubi gospod, je-li to ves tvoj svet? Kar si mi rekel, sem že davno vedel; vendar sem te potrpežljivo poslušal. Sedaj me pa poslušaj še ti. Tudi jaz ti bom dal svet, kakršnega nisi še nikdar niti sprejel, niti slišal.«

Trgovec se je obrnil do njega, da zve, kakšen bo njegov svet.

V tem pa spusti nosilec, odmaknivši glavo pod košem, vso posodo na stopnjice.

»Ej, gospod, ako ti kdo reče, daj e ostal en sam košček cel, ne verjemi mu.«

To izrekši pokaže skopuhu, ki je začel obupno divjati, pete in odide.

III

Nekega dne sta skupno potovala dva Turka. Šla sta preko ne gostoljubnih krajev, po pesku in solncu. Utrujena od gorke in dolge poti sta iskala prostor, kjer bi se odpočila. Toda kroinkrog je bila pustinja, le eno edino drevo je rastlo v dogledni razdalji.

Razveseljena sta takoj pohitela ped njegovo senco; nastanila sta se pod njegovimi vejami in sta se prijetno odpočivala. Čez kratek hip so se jima oči začele zapirati; takoj bi zaspala, ako bi ne začel v tem med vejami peti ptič. Oba sta poslušala, ptičevo petje se jima je do padlo, ker je začel peti ravno tedaj, ko sta dospela pod drevo. Sedaj zakliče eden potnikov:

»Ej, ta ptič poje meni!«

»Nikdar ne tebi, ampak meni poje,« pravi tovariš, jezen vsled njegovih besed.

»Kako bi mogel peti tebi, ko pa nad menoj sedi?« namigava prvi.

»Nad teboj sedi, toda name gleda,« ga zavrača drugi.

»Ni mogoče, da poje tebi,« napada prvi, »saj niti vreden nisi, da bi ti ptič pel.«

»Ako nisem vreden jaz,« odgovarja drugi, »ki sem pravičen človek, kako moreš biti šele vreden ti, da ti poje ptič, ki si znan kot nezanesljiv državljan in slab sin?«

Iz tega je nastal med njima tako grozen prepir, da sta se končno zedinila oditi k sodniku, imenovanemu kadi, in mu predložiti v odločitev svoj razpor.

Tako se je tudi zgodilo. Vstala sta, zapustila sta senco drevesa, pod katerim sta tako prijetno počivala, in med tem, ko je ptič še nadalje pel, sta odšla v najbližje mesto. Tu sta se oglasila pri najstarejšem kadiju, ki ju je takoj sprejel in ukazal, da ga posetita drug za drugim.

Prvi je vstopivši pred kadija pripovedoval po vrsti ves dogodek, in da bi si ga naklonil, mu je daroval odhajajoč dvajset pijastrov. Odšel je meneč, da izpade razsodba v njegov prospeh. Bil je zato vesel in se je smehljal.

Vstopil je nato drugi in ta je rekel po kratki izpovedi kadiju naslednje:

»Gospod, odloči tako, da je ptič pel meni!« Priklonil se je, in je položil, odhajajoč, na mizo štirideset pijastrov. Tudi ta se je smehljal; bil je namreč prepričan, da bo razsodba zanj ugodna.

In odšla sta oba. Zelo rada bi zvedela, komu njiju bo prisojeno petje. Po preteku nekaj časa je velel kadi poklicati oba k sebi. Čanš (sluga) ju je privedel in je, kakor to slugi pristoji, odšel. Kadi ju je vprašal ponovno:

»Kaj je bilo vzrok vašemu razporu?«

Prvi pravoverni Turek je odgovoril:

»Gospod, skupaj sva potovala, in ko sva legla pod drevo, da si oddahneva, je začel peti med vejami ptič. Midva sva se pa — nevedoč koga naju hoče s petjem počastiti — jela prepirati.« To izgovorivši se je spoštljivo priklonil. Kadi je pa — dvignivši glavo — izrekel z močnim glasom naslednje besede:

»Vedi, moj ljubi, da ptič ni pel niti tebi ni onemu, ampak da je pel meni.«

In oba razprta sta bila s to razsodbo zadovoljna.