Trije prašički: angleška ljudska pravljica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Nekoč je živela stara svinja, ki je imela tri prašičke. Bila je zelo revna, le težko jih je preživljala, zato jih je nekega dne poklicala k sebi in jim rekla: "Ljubi prašički, dovolj ste veliki. Pojdite po svetu in si postavite svoj dom. Glejte, da bo varen in trden, kajti mlademu prašičku se lahko primeri marsikaj. Ne bojte se dela, poslušajte pamet, pa vam bo vse prav dobro šlo."

Tako so prašički odšli po svetu, vsak svojo srečo iskat.

Prvi je šel, šel in srečal moža, ki je nosil slamo. "Lepo te prosim, dobri mož, daj mi to slamo," je rekel prašiček. "Rad bi si postavil hišico." Mož jo je dal in prašiček si je res postavil hišico iz slame.

Zlezel je vanjo, si malo oddahnil, takrat pa je na vrata potrkal volk. "Prašiček, prašiček, le hitro odpri!" "O ne, ne bom! Mi v vsaki ščetinici tenko zveni, da volku ni dobro pogledati v oči!" Volk je bil hud. "Od jeze bom pihnil in hiško odpihnil, še preden prešteješ do tri!" je rekel - in res! Od jeze je pihnil in hiško odpihnil in je pojedel prašička.

Drugi prašiček je šel, šel in srečal moža, ki je nosil šibje. "Lepo te prosim, dobri mož, daj mi to šibje," je rekel prašiček. "Rad bi si postavil hišico." Mož ga je dal in prašiček si je res postavil hišico iz šibja.

Zlezel je vanjo, si malo oddahnil, takrat pa je na vrata potrkal - kdo drug kot volk. "Prašiček, prašiček, le hitro odpri!" "O ne, ne bom! Mi v vsaki ščetinici tenko zveni, da volku ni dobro pogledati v oči!" Volk je bil hud. "Od jeze bom pihnil in hiško odpihnil, še preden prešteješ do tri!" je rekel - in res! Od jeze je pihnil in hiško odpihnil in je pojedel prašička.

Tretji prašiček je šel, šel in srečal moža, ki je vozil opeko. "Lepo te prosim, dobri mož, daj mi to opeko," je rekel prašiček. "Rad bi si postavil hišico." Mož jo je dal in prašiček si je res sezidal hišo iz opeke. Zlezel je vanjo, si malo oddahnil, a že je pred vrati zopet stal volk. "Prašiček, prašiček, le hitro odpri!" "O ne, ne bom! Mi v vsaki ščetinici tenko zveni, da volku ni dobro pogledati v oči!" Volk je bil hud. "Od jeze bom pihnil in hiško odpihnil, še preden prešteješ do tri!" In volk je pihal in puhal in pihal in puhal - zaman. Hiša je stala, ni se podrla, ni se zatresla, ni se odprla.

Volk je bil hud! "Dobro," je rekel. "Če me ti ne spustiš v hiško, si pa sam poiščem pot. Te že najdem! Te že ujamem! Ooo, volku ne uideš kar tako." In je sklenil, da se do prašička prerine skozi dimnik.

Splezal je na streho, a prašiček je hitro uganil, kaj bi volk rad. Zato je brž podkuril, nad ogenj je postavil največji lonec in v njem zavrel vodo. Volk se je spustil skozi dimnik in padel naravnost v lonec. Tam se je skuhal in prašičku se ga ni bilo več treba bati. Zdaj je imel mir pred njim.

Po tistem je naš prašiček živel srečno in brez skrbi. In kdo ve, morda njegova hiša še danes kje stoji...


Za devetimi gorami stara hišica stoji,

ki nekoč jo nek prašiček zidal je vsaj mesec dni.


Stene so še vedno trdne, tudi streha je še cela,

a pred hišo oče pujsek trem sinovom družbo dela.


Tudi oni bodo zrasli in prav kmalu šli v svet -

in tako ta naša zgodba se ponavlja spet in spet.


Eden si bo hišo zidal, drugi spal bo kar v travi,

vsak po svoje išče srečo, vsak po svoje dom postavi.