Tri ljubezni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tri ljubezni.
Fran Bolka
Listek je bil objavljen pod psevdonimom Samko Cvetkov Marin.
Izdano: Slovenski narod 8. julij 1904 (37/153), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V vsem življenju sem ljubil samo tri ljudi: očeta in mater in svojo najlepšo ljubico Anico.

Hvala ti oče za življenje!

Hvala ti mati za svojo skrb zame!

Hvala ti Anica za sladkosti v življenju!

... Oče moj ni bil še ostarel, ko sem se mu narodil jaz ... Z veseljem in ponosom je gledal name in s skrbjo za moje življenje.

Ko sem odrašal je pazilo name skrbeče oko materino, ki je potočilo toliko solza, da jih ne plačam s celim svojim bitjem ...

Ko sem se zavedel življenja, sem vzljubil očeta in ga ljubil vedno, tudi takrat, ko je bil strog z menoj. Strogo je govoril moj oče, kadar sem bil nepokoren materi. On ni vedel, da je v moji nepokornosti sama ljubezen do matere in zato je bil strog. Ako bi bil vedel, da je moja nepokornost ljubezen, bi se bil sklonil k meni in me poljubil ... kar se je zgodilo kadar sem bil priden in sem mu napravil kako veselje. Veselil sem ga z različnimi stvarmi; če sem natrgal rož in sem mu jih prinesel pokazat, je bil vesel in me je vzel na kolena in me je ujčkal.

Hvala ti oče za tvojo ljubezen: jaz sem te ljubil vedno in te ljubim danes tako, kakor vedno.

Mati je bila dobra žena, nekoliko premehka, a boljše matere si nisem mogel želeti ... Bolan sem bil in je stala pri meni in me je žejalo, pa mi je prinesla vode. Jokal sem, ker sem bil bolan in mati se je obrnila od mene in je zajokala. Videl sem to in težko mi je bilo zaradi tega, a povrniti sem ji mogel njene solze samo z ljubeznijo, tako gorko in veliko.

In takrat sem šel v šole ... Oče je poskrbel zame v mestu in sklenili so, da grem v šolo. Tedaj je sedel oče nekega večera k meni na trato in mi rekel:

»Sin, prišel je čas, ko ne bova hodila vedno po istih potih. Ne boš se držal za mojo roko, ko pojdeva čez brv in pazi, da ne padeš in se ne potopiš.«

Oče je govoril za mojo pamet preučeno in jaz sem ga razumel zelo malo. To je opazil in rekel:

»Pazi, da ne padeš: da ne zaideš na slaba pota; katera pota so slaba, spoznal boš sam, ako se boš spomnil, česa sem te učil do danes in te bom vedno: največji, najpodlejši greh bo, ako pozabiš mene, svojega očeta in njo, svojo mater.«

Pogledal sem v očetov obraz, a nisem čisto natanko razločil izraza, ki je bil sedaj razlit na gubastih licih: bilo je nekaj bolestnega.

Oče je dodal: »Poglej, žuljave so moje roke in tresejo se nekoliko ... Zaradi tebe sem delal, delal sem zate: noč in dan ... Pomisli: ali bi ne bil greh, da pozabiš na pôt, ki sem ga potil zaradi tebe in kateri mi je vrezal v čelo in lice gube ... Pomisli in reci!«

Rekel sem: »Oče, bil bi greh!«

In ko sem odhajal, je stopila mati k meni in mi rekla tako milo in proseče skoro jokaje: »Sin, Francelj, ne pozabi naju: mene, matere svoje in njega, svojega očeta ... Greh bi bil, največji greh ... Pomisli in reci!«

Rekel sem: »Mati, bil bi greh!«

Mati je vzdihnila in govorila: »Upadle so moje prsi, nekdaj mlade in močne, upadle so radi tebe in zate. Velo je moje lice in vdrte oči; prečula sem toliko noči poleg tebe in jokaje prosila Devico vseh devic, da bi naju nikdar ne pozabil: da bi naju nosil v srcu tudi, ko naju ne bo več ... Pomisli in reci!«

Mati si je otrlo solzo in solza je kanila na moje ljubezni goreče srce, da je vzplamtelo še bolj. S tiho in prisrčno ljubeznijo sem ji vračal skrb in ji sveto obljubil, da je ne pozabim nikoli ... nikoli ...

Mati! In nisem te pozabil niti en trenotek.

* * *

V tistih letih nekdaj sem srečal Anico.

Anica, hvala ti za sladkosti življenja!

Srečal sem te nekdaj v tistih letih, ko sem bil v mestu in sem te pogledal in sem te ljubil, ker si šla mimo mene sveža, kot studenčnica in lepa kot nagelj, ki je razcvetel samo na pol, kakor bi se bal popolnoma pokazati svojo lepoto.

Tedaj sem pozabil na vse, samo na onadva ne, ki sta gotovo klečala tistega večera pred Devico vseh devic in prosila za mojo srečo: samo na očeta in mater ne.

Šla si mimo mojega življenja kakor misel in tiho sem zahrepenel po tebi: po tvojih poljubih in po pogledih tvojih oči ... in ti si izpolnila moje tiho hrepenenje ... Ali se spomniš tistega večera, ko sva sedela v tvojem domu v gorski vasici na vrtu v uti in si mi dovolila prvi poljub?

Anica! Samo enkrat v življenju sem bil srečen, ko angeli v nebesih in to je bilo tistega večera ...

Imel sem mnogo deklic, a ljubil nisem niti ene ... Prepričal sem se, da so mi vse bile samo dobre znanke, s katerimi sem govoril sramežljivo in lepo in šepetaje, a nikdar nisem niti eni spomnil ljubezni ... Prišla je ona; sveža kot studenčnica in lepa, ko napol razcvetel nagelj in vzljubil sem jo.

Ko sem sedel nekega večera z ljubico, je prišel moj prijatelj in naju pozdravil ljubeznivo in njo je pozdravil še posebej. Potem pa je govoril o zvezdah in o luni, o tem bogu zaljubljencev in jaz sem čutil, da mi ona umika svojo desnico in da mi noče pogledati v oči ...

Prišel sem drugi večer in ona je sedela z mojim prijateljem roko v roki in mu gledala v oči, meni pa ni ponudila ne roke, ne sedeža in mi ni dovolila, da bi samo enkrat pogledal v njene oči ...

Anica, spomniš se, da sem samo pozdravil in odšel in me ni bilo nikoli več ...

* * *

Samo tri ljudi sem ljubil v vsem življenju: očeta in mater in svojo najlepšo Anico!

Hvala vama oče in mati za skrb! Nisem vaju pozabil!

Anica! Tudi tebi hvala za sladke večere, dokler si mi bila zvesta in hvala za prečute noči, ko si me pustila! —

Zdaj sem sam: očeta in mater krije temna jama; ljubica ljubi drugega — Anica bodi mu zvesta —; jaz pa ne ljubim niti svojega življenja.