Tri breze

Tri breze ...
(Človek in noč)
Miran Jarc

Pesem je variantna I. pesmi iz cikla Vodoravnost.

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Tri breze ... tri poti po bregu v dolino ...
Ne misel, škrjanček se dviga v sinjino ...
Star križ: a še Bog se smehlja, ko mu roža
se vije krog nog, ki mu tiho jih boža.

Ne ura, le detel trka v goščavi.
Večnost zgrnila se je po planjavi.
Tiha je rast. Visoko drevo, a še ne do nebá,
pa jutri še više. Vsaka stvar se mi odpuščajoče smehlja.

»Zdaj si naš, zdaj si naš,« se prehitevajo bilke.
Prisluhnil sem jim in vedre budilke
so lahno ovile duhá mi, telo mi sklonile
in varno na zemljo predobro ga položile.

Obzorje in nebes in sonce ... Ves tvoj sem, vesoljna pramati!
Če hočeš miru — znaš vdano ležati?
Ravnina, ravnina. V jasnino se megla duhá mi razteka.
O, da bi ne bilo nikdar več, nikjer več človeka!