Tonček (France Bevk)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tonček
France Bevk
Spisano: 1948
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 dno

Ko boste brali to povest, boste morda takoj uganili, da se godi v Gorici pod fašizmom. Kdaj natanko, bi radi vedeli? Če štejete petindvajset let nazaj, ste zadeli. Lahko pa bi se bila godila tudi nekaj let prej ali pozneje. In ne godila bi se bila lahko samo v Gorici, temveč tudi v Trstu ali v katerem koli primorskem mestu. A tudi Tonček ni bil samo eden, bilo je mnogo Tončkov in Tončk, mladih Slovencev in Slovenk, ki so doživljali iste težave in bridkosti, četudi so se različno imenovali. Rad priznam, da Tonček ni bil vseskozi priden deček, o kakršnih lahko berete v starih knjigah. Ne bi ga mogel v vsem navajati drugim za vzor in za zgled. Bil je pač tak kot vsi goriški paglavci, kar sem jih poznal. Rad je povsod vtikal svoj nos in storil prav tisto, kar je bilo odraslim najmanj po volji. Takšnega, kakršen je bil, sem tudi opisal. Pisatelj ne sme lagati. In nič ne bom prikrival, da je meni všeč prav tak. Res pa je tudi, da bi samo zaradi njegovih nerodnosti te povesti ne bil napisal. Dečkov, ki mačke obmetavajo s kamenjem, klatijo tuje orehe in se potepajo na mile viže, je nič koliko. Do srca so mi segle Tončkove tegobe in krivice, ki jih je doživljal, prikupila mi ga je njegova upornost. Ta ali oni bi se bil slabše izkazal, če bi bil v njegovi koži. To je za večkrat odtehtalo njegove malopridnosti. Še to mu rad odpustim, da je bil slab učenec. Ni bilo lahko biti dober učenec na njegovem mestu. Lahko vam, mladi bralci, ki hodite v slovenske šole, se učite iz slovenskih knjig in poslušate slovenske učitelje. Vse, kar berete, razumete, nihče vam ne govori v tujem, nerazumljivem jeziku. Doma in na prostem čebljate in kričite slovenski, pojete slovenske pesmi. Vse, kar vas obdaja, je slovensko, še zrak, ki ga dihate. Če je kdo izmed vas na vse to slab učenec, mu ne odpustim kot Tončku. Če bi se bilo Tončku tako godilo kot vam, bi ga bila skrb za učenje nekateri popoldan priklenila na dom. Toda on je hodil v italijansko šolo. Takrat - in še prej in pozneje - na primorskem ni bilo slovenskih šol. Slovenske otroke so učili italijanski učitelji samo v italijanskem jeziku. Zamislite si, kako je bilo Tončku, ki je znal od doma samo slovenski, ko je prvič prišel v šolo. Ves majhen in plašen je sedel pred učiteljem, ki mu je govoril v tujem jeziku. Gledal ga je, gledal in ga nič ni razumel. Ko se je naučil črke in začel brati, mu iz čitanke ni pela domača beseda, marveč italijanščina. Tako trde glave Tonček ni bil, da bi se ne bil naučil in zapomnil nobene besede. Precej jih je znal, toda vse premalo, da bi bil lahko dober učenec. Prav zaradi tega si z učiteljem nista bila prijatelja. In nista si bila prijatelja še zaradi nečesa drugega. Učenci so morali govoriti italijanski, četudi so bili Slovenci. Taka je bila zahteva in zapoved. Ne samo med poukom in z učiteljem, temveč tudi med seboj v odmorih in pri igri na šolskem dvorišču. Kdor je spregovoril slovenski, je bil kaznovan. Fašisti pa so hoteli še več. Slovenski otroci naj bi govorili italijanski tudi doma, na cesti, kjerkoli. Toda kdo bi tekal za paglavci, da bi jih povlekel za ušesa za vsako slovensko besedo? Povlekli so za ušesa njihove starše. Rekli so rokodelcem: ‘‘Če vaši otroci ne bodo govorili italijanski, ne dobite obrtnega dovoljenja." In delavcem: ‘‘Če bodo vaši otroci govorili slovenski, boste izgubili delo." In revežem, ki jih je zadela kaka nesreča, do so prejemali podporo ali zastonj stanovanje kakor Tončkovi starši: ‘‘Le pazite, govorite italijanski, sicer boste zleteli na cesto!" Rokodelec se je za- mislil. Če ne dobi dovoljenja, ne sme delati, če ne dela, ni zaslužka. Kako naj živi on in njegova družina? Prav tako sta se zamislila tudi delavec in revež. Taka so fašisti ravnali s Slovenci, tako so skrbeli za reveže. Če so ti hoteli živeti, so morali postati Italijani. Vsaj na videz, če ne v resnici. Mnogi niso mogli prenašati fašistov in so se izselili, tako tudi stric Tomaž. Drugi pa si niso vedeli pomagati ne tako ne drugače in so klonili glave. Med temi so bili tudi Tončkovi starši. In naj je bilo to Tončku še tako malo po volji, si ni mogel pomagati. A tudi njemu nihče ni mogel braniti, da ne bi stokrat na dan grešil proti prepovedi. In to ga je še najmanj pokupilo učitelju. Padalo je po njem od vseh strani. Da, mladi bralci, življenje primorskih otrok takrat ni bilo lahko. Želeli so si svobode boli kot vsakdanjega kruha. Gotovo ste že slišali, kako so tudi primorski otroci po svojih močeh pomagali v boju proti fašistom. Borili so se za slovenske šole, za slovenski jezik, da bi se nobenemu slovenskemu otroku več ne godilo tako kot Tončku. Danes lahko govorijo slovenski jezik, pojejo slovenske pesmi in hodijo v slovenske šole. Žal, da še vedno niso svobodni vsi slovenski kraji na Primorskem. Med njimi je tudi Tončkovo rojstno mesto Gorica. Težko mi je ob misli, da bi morali slovenski otroci teh krajev doživljati enake tegobe in krivice, kot jih je doživljal junak naše povesti. Mi jih ne smemo pozabiti. In tudi ne smemo pozabiti – primorski otroci to dobro vedo - kako velik dar je svoboda. Če bi ne bili svobodni, bi se vam prav tako godilo kot Toniku. Na koncu naj vam povem še to, da je bila ta povest že enkrat prej napisana. Dve ali ti leta pred vojno, katerega leta je to bilo, se več ne spominjam. Takrat so bili v stari Jugoslaviji na oblasti možje, ki so se hudo bali zameriti fašistom. Povest je bilo stavljena, tudi ilustracije so bile že nared, le jaz naj bi še omilil tista mesta, ki bi črnosrajčnikom lahko ne bila po volji. Praskal sem se za ušesi in se potil, da bi bil volk sit in koza ostala cela. Težka zadeva. Bobu ne reči bob, če je res bob, to ni za pisatelja. Pokvariti bi moral prav tisto, zaradi česar sem povest napisal. Ne spominjam se več, kako sem takrat to delo opravil. Morda sem vinu res pilil nekaj vode, ali pa sem zopet isto povedal, le z drugimi besedami. To vem, da nisem bil zadovoljen. Bolj sem bil zadovoljen, ko knjiga le ni izšla in jo je prehitela vojna. Rokopis so skrili v neki bunker, da bi ga ne našel okupator. Kdove kako je bilo s tistim bunkerjem - to pa vem, da se je rokopis izgubil. Prepisa pa tudi nisem več imel. Vrgel sem ga v ogenj, da bi ga ne našli fašisti im me za to nagradili. Saj veste, kako. Takrat sem namreč živel v Gorici in policija je preveč rada vtikala svoj dolgi nos v moje pisanje. Tovariši ki so povest svoj čas brali, so mi svetovali, da naj ‘‘Tončka" Se enkrat napišlem Jaz rad kaj obljubim in sem tudi to obljubil. Takrat pa nisem pomislil, kako se bom vsega zopet spomnil. No, saj Tonika sem dobro poznal in njegovo zgodbo tudi. Toda za povest ni dovolj, da pisatelj pove golo zgodbo, češ živel je tak in tak Tonček in tako in tako se mu je zgodilo. Zgodba mora imeti glavo in rep, kakor pravijo, a kar je vmes, mora biti lepo zapleteno in razpleteno, razdeljeno v poglavja. Mladi bralci se morajo med branjem venomer vpraševati: kaj bo pa zdaj? K temu pomaga vsak še tako majhen dogodek, vsaka beseda, tisoč podrobnosti. Vse to pa ni kot kako pesem, ki ste jo kdaj znali na pamet in jo zopet grebete iz spomina. Poleg tega sem od takrat, ko sem prvič pisal ‘‘Tončka'.', toliko doživel, da je povest ležala zasuta globoko nekje na dnu. Grebel sem in odkopal, marsikaj izgrebel, to in ono pa sem na novo povedal. Pri tem mi je bilo nekaj v posebno veselje. Nihče me ni silil, da naj si privežem nagobčnik, ko sem pisal o fašistih. In noben policaj mi ni že med pisanjem brskal in vohal po papirjih. Povedal sem lahko vse, kar mi je bilo na srcu. Vidite, kaj pomeni svoboda tudi za pisatelja. Prej bi niti takega uvoda ne bil smel napisati. Morda se kdaj zgodi - vse je mogoče - da stari rokopis pide na dan. Dve isti povesti - to se bosta čudili druga drugi, ker bo vsaka drugače oblečena, vendar se bosta spoznali, da sta si vsaj sestrični, če ne sestri. Le v takem primeru bi tudi jaz lahko sodil, katera je lepša tu boljša. To, vidite, kar sem zdaj povedal, je - povest o povesti. Malokatera njenih sester se lahko ponaša s tako zgodovino.

1[uredi]

Bilo je ob koncu velikih počitnic, dva ali tri dni pred začetkom šole. Po cesti, ki vodi iz Sušja na železniško postajo, je tekla čudna skupina potnikov. Spredaj rdečelas kmet z velikimi brki, ki je nosil precej velik kovček. Za njim mestno oblečena ženska s široko torbo, iz katere je gledal hlebec črnega kruha. Poleg nje je drobnel suhljat deček in nosil štuporamo petletno dekletce. Čisto zadaj pa je pobiral stopinje še en deček, leto dni mlajši od prvega, ki je nosil ptičjo kletko. V tej kletki pa ni bil zaprt kak ptič, temveč veverica. In le zaradi nje se je vsak, ki jih je srečal, ustavil in gledal za nnjimi. Zenska s torbo, nekoliko zaletna in rjavih las, je bila mati Rozalija. Prišla je bila po sina in hčerko, Tončka in Maričko, da ju zopet odpelje v Gorico. Deček s kletko, ki so mu temni lasje silili na vrat in na ušesa, je bil Tonček, Marička pa je bila deklica, ki je jezdila na hrbtu starejšega dečka in tiščala v rokah veliko punčko iz cunj. Tri tedne velikih počitnic sta preživela pri Kolkarju v Sušju, materinem bratu Matiji, ki jim je zdaj nosil kovček. Deček, ki je bil Marički za konja, pa je bil njegov sin Peterč. Bili so pozni in se jim je hudo mudilo. Postaja je bila še dobršno daleč, a vlak je moral priti vsak trenutek. Tekmovali so z njim, kdo bo prej na postaji. Delali so dolge in nagle korake ter si brisali znojne kaplje z obraza, Tonček je zdaj pa zdaj zaostal in je moral zopet in zopet teči, da je dohitel mater in druge. Prišli so pred vlakom. Mati Rozalija je kupila vozne listke, nato je vsa upehana in zardela v obraz potresla pest proti Tončku. ‘‘Le čakaj, pob nemarni!" mu je zagrozila.’‘Skoraj bi bili zamudili vlak. In tega bi bil samo ti kriv, nepridiprav!,' Tonček se je za vsak primer umaknil za dva koraka, da bi ga ne dosegla materina roka. Obraz mu je zardel prav pod klobuk, ki se mu je prevelik opiral na ušesa. Sramoval se je pred stricem in Peterčem, ki se mu je tiho režal. Res - tega ni mogel tajiti - bil je on kriv, da so morali tako hiteti. Da vlak ni imel nekaj zamude, bi bili ostali z dolgim nosom. Ko so bili že vsi nared za odhod, njega ni bilo nikoder, kakor da se je v tla vdrl. Splezal je bil na visoko hruško pred Kolkarjevo hišo in se potuhnil v goste veje. Gledal je, poslušal in užival, kako so ga povsod iskali in klicali, a on se ni oglasil. Uganil je eno tistih nagajivosti, ki se jim ni rad odrekel, če so mu prišle na um. Hkrati pa je menda hotel s tem dokazati, kako malo mu je do odhoda v mesto. Preveč se je bil priučil svobode na samoti in polne sklede. Plašila ga je,tudi misel na šolo in na vse, kar je bilo z njo v zvezi . .. Ko so ga slednjič iztakniti, bi ga bila mati najrajši nabila, a ni utegnila več izgubiti niti minute. Prišel je vlak, posedli so k oknu, Marička materi na kolena. Spodaj sta stala brkati stric in suhljati Peterč. Nasmihali so se drug drugemu in si vsak čas nekaj zaklicali. Hvala za vse!" je dejala mati Rozalija. ‘‘pa nič kaj ne zamerite." "Ni za kaj!" je stric Matija zamahnil z roko, češ o tem se ne izplača govoriti. ‘‘Pa pišite kaj!" ‘‘In vi nas obiščite, kadar pridete v mesto." ‘‘Saj smo vam vedno na vratih!" Vlak je potegnil. Za potniki je ostal stric s Peterčem, železniška postaja in prijazno Sušje. Pod progo se je med kamenjem penil tisti potok, nad katerega so se nagibale dolge vrbove veje. Mimo so bežala pobočja s seniki, njivicami v strmini in pasovi gozdičev. Marička je bila vsa srečna v materinem naročju. Ščebetala je venomer kot penica in obračala glavo. Pri tem sta se ji prikazovali dve kitici las, ki sta bili kot podganja repka z rdečima pentljama. Lepo ji je bilo v Sušju, strina Mica je bila prijazna, celo punčko ji je naredila. In vendar je dekletce venomer mudilo domotožje. Kadar koli je pomislila na mater, bi se bila najrajši razjokala. Pa se je pred drugimi sramovala solz in sestrična Barbka, ki je bila le dve leti starejša od nje, bi se ji rogala. Tonček je med vožnjo ves čas proseče pogledoval mater. Čutil se je krivega pred njo. Rad bi se z njo pobotal, a mu ni privoščila pogleda ne besede. Ni mu še odpustila. Zagledal se je skozi okno.Za njim so ostajali hribi in soteske, pri tem se mu je skoraj milo storilo pri srcu. Koliko lepih dni je tam preživel! Ves svet se mu je ponujal, v mestu pa je vse prepovedano. Edino, kar ga je vleklo nazaj, so bili njegovi tovariši. Samo nanje je včasih pomislil z otožjem, skoraj z zavistjo. Kaj so medtem vsega uganili, ko njega ni bilo poleg? Ali so ga pogrešali? Koliko si bodo vedeli povedati, ko se zopet sestanejo! Pokazal jim bo veverico. Kdo izmed njih je že kdaj imel veverico? Nihče! Nevoščljivi mu bodo zanjo. Ozrl se je po rjavi živalci, ki je ždela v kletki. Zdaj je njegova, samo njegova. Prej pa je bila Peterčeva, ki jo je bil še čisto majhno pobral iz gnezda. Tako z vsem srcem je bi navezan nanjo, da je bil gluh za vse Tončkove prošnje, naj mu jo da. Vdal se je šele na prigovarjanje strica in strine. Zdaj pa je veverička čepela v kotu kletke. Rep je bila ukrivila po hrbtu, kot poper drobne in temne oči so ji begale okrog. Plašil jo je ropot in zibanje vlaka, pa drevje, ki je naglo bežalo mimo oken. Na živalco so postali pozorni tudi drugi potniki. Iztegovali so vratove in jo gledali. ‘‘Ta te ugrizne v prst," je menil neki suhec s kozjo brado. ‘‘Ako ti ga popade, ji pridejo zobje skozi in skozi.' Tonček ga je premeril z zaničljivim pogledom. Veverici je stokrat ponudil prst, a ga nikoli ni ugriznila. ‘‘Ali si vzel tudi zanjo vozni listek? ‘‘ ga je vprašala neka debeluška s smešnim klobukom na laseh.’‘Oni dan sem se vozila s psom. Čisto majhen je bil, v naročju sem ga imela, a sem morala plačat zanj kot za otroka. Pomislite – kot za otroka." Kozjebradec se je zahihital. ‘‘Za psa je treba plačati," je dejal neki gospod, ki je žulil debelo cigaro. ‘‘Predpisi so predpisi. Za veverico to menda ne bo veljalo." ‘‘Žival je žival.," je vztrajala debeluška.’‘ Pes je žival, veverica je tudi žival." Jaz že ne bom nič plačala," se je oglasila mati.’‘ prav nič. Rajši vse skupaj vržem skozi okno." Tonček se je pomračil, zaskrbelo ga je. Vedel je, da mati ne mara njegove veverice. Ne bi dala niti stotinke, da bi mu jo ohranila. A si tudi ni mogel misliti, da bi veverica s kletko vred zletela iz vlaka. Izkazalo se je, da so bile debeluškine besede le prazne marnje. Sprevodnik je preščipnil listke, se mimogrede ozrl po kletki in šel dalje. Tončku se je oddahnilo. S porogljivim pogledom je premeril debelo sopotnico. Na, zdaj pa imate! Na postaji jih je pričakal oče. Majhen in suhljat, bled v obraz je stal ob vozu, Šop las mu je kakor po navadi gledal izpod klobuka na čelo. Vesel, da zopet vidi svoja otroka, se je široko smejal v lica. ‘‘Glej, glej!" je vzkliknil. ‘‘Saj sta se poredila kot pujska." O Tončku bi bilo težko to reči. Bil je še vedno'suh kot škripec, le obraz mu je bil močno porjavel. Marička pa je bila res okrogla kot balonček in rdeča v lica. ‘‘Pomagaj, da odnesemo te reči," je dejala mati. ‘‘Saj imate blaga za pol voza," se je čudil oče. ‘‘Vsilijo ti, ne moreš se ubraniti," je menila mati. V resnici je bila vzela s seboj veliko torbo z namenom, da bi ji jo napolnili. Seveda se je branila na vse kriplje, ne in ne, noče jih oškodovati. Ni marala delati vtisa, da v mestu živijo v revščini. Zato se je za obisk tudi vselej lepo napravila in po mestno načičkala. Nazadnje pa je le vzela, kar so ji ponujali. Jezil in bolel pa jo je bratov tihi posmeh, ki mu je igral pod brki. Njemu je bilo težko kaj skriti. To je Rozalijo dražilo in jo delalo nejevoljno, kadarkoli se je vračala z doma. Tonček in Marička sta tiščala očetu pod nos veverico in punčko. Oba hkrati sta mu pripovedovala, kaj sta medtem doživela. ‘‘Daj, daj, Jakob!" je priganjala Rozalija. ,"spravimo se že od tod! Ljudje nas že gledajo." V večernem soncu, ki je tonilo za Brda, so se odpravili proti domu. Samotna ulica ob robu mesta, v kateri so stanovali, ni bila daleč. Kmalu so stali v tesni kuhinji podstrešnega stanovanja in razložili po mizi, kar so prinesli. Mati se je preoblekla, nato je pripravila večerjo. Oče je mlel kos rženega kruha,.ki si ga je bil odrezal od hlebca. Tonček je poiskal velik žebelj in ga zabil, v steno. Nanj je obesil kletko z veverico, ki seje nekam nezaupljivo razgledovala po novem prostoru. Ni se zmenila za oreh, ki ji ga je Tonček porinil skozi rešetko. Marička pa ni nehala razkazovati svoje punčke. ‘‘Zibko ji bo treba narediti," je dejal oče. ‘‘Naredil ji bom zibko." Dekletce je bilo vse v ognju. ,Kdaj? " ‘‘Potrpi, neučakanka! Dobiti moram primernih deščic. In pa barve, da jo bom poslikal." ‘‘Pa kletko za veverico!" je vzkliknil Tonček. ,Kakšno kletko? " je vprašal oče. ‘‘Saj tvoja veverica že ima kletko." "Premajhna je. Stric Matija je rekel, da bi morala biti večja. Naredite mi kletko!" ‘‘Res je premajhna," je priznal oče. ‘‘Saj si bo žival še rep zlomila. Nekod sem videl tako kletko s kolesom. Veverica se je v njem vrtela." ‘‘Tako mi naredite. Prosim." Oče je bil ta dan kaj dobre volje. Tonček je upal, da mu prošnje ne bo odrekel. ‘‘Tako veliko s kolesom? Kam bi jo pa del? Saj to bi bil cel mlin. In take niti narediti ne znam.’‘ ,Pa navadno." ‘‘Bomo videli. če boš priden.', To je pomenilo toliko kot nič. Tisti ‘‘bomo videli" in ‘‘če boš priden" sta zmeraj odpovedala. Kako naj se tak paglavec, kot je bil Tonček, vede, da bi ga drugi hvalili? Nemogoče. Poleg tega se je še mati oglasila od ognjišča. ‘‘Priden pa, priden," je rekla. Ni še pozabila Tončkove skrivalnice na stričevi hruški. ‘‘Kaj pa je storil? " je vprašal oče. ‘‘Še vprašaš!" je vzdihnila mati. Deček je stisnil glavo med ramena. Zdelo se mu je najboljše, da več ne sitnari zaradi kletke. ‘‘Pripovedujta, kako sta se imela," je dejal oče, ko je po večerji odložil žlico. Tonček in Marička sta pripovedovala oba hkrati. Marička se je kar prehitevala, a kar je izjecljala, ni imelo glave ne repa. Tonček jo je venomer popravljal in ji segal v besedo . . . Ne, ni bilo tako, kot praviš - tako je bilo . . . Uj, kako si neumna! Čakaj, da jaz povem’‘. Marička pa je vreščala: Tiho, Tonček! Počakaj! Tonček jo je prekričal… ‘‘Tiho!" se je oglasila mati. ‘‘Saj me že ušesa bolijo." Oče se jima je prizanesljivo smehljal. ‘‘Slovenščine sta se nekaj naučila, je rekel. Mati je trdo molčala. ‘‘V Sušju so se nama smejali, če sva govorila italijanski," je povedal Tonček. ‘‘Oni se lahko smejejo," se je iznenada razburila mati. ,Mi pa se ne bomo smejali. Jaz se že ne bom smejala. Doma - nič ne rečem - govorita slovenski. Toda pred drugimi, na cesti . . . Da boš vedel, Tonček! Ali še veš, kaj si mi obljubil? Ali razumeš? " Da, Tonček je razumel. Vedel je, kaj ji je bil obljubil. To je bilo tisto, zaradi česar ga ni nič kaj mikalo v mesto . . . Vprašujoče je pogledal očeta. Ta se je dvignil in meril kuhinjo od stene do stene. Tako je hodil, kadar je bil razburjen. ‘‘Fej te bodi!" je slednjič izpljunil. ‘‘V šoli naj že ukazujejo, vragi! Kdo bi se upiral. Toda na cesti, pred ljudmi? Še pes sme lajati po svoje . . ." Mati je čimdalje huje ropotala s posodo, ki jo je pomivala. Očetovo govorjenje jo je dražilo. Povedala bi mu svoje, a ni marala začenjati pred otrokoma. ‘‘Spat!" je rekla. ‘‘Tonček, spravi se v svojo skrinjo! Takoj!" Oče je odnesel Maričko s punčko, od katere se ni hotela ločiti. Tonček je še enkrat tiho požvižgal veverici, ki je spala zvita v klobec. Nato se je tiho izmuznil v svojo ropotarno.

2[uredi]

Hiša, v kateri so stanovali, ni bila nič kaj prijazna na pogled. Njeno veliko dvorišče s kurniki in drvarnicami je zijalo kot smradljivo žrelo. Lesene stopnice in mostovži so cvrkotali podvsako stopinjo. Tončka je bilo vselej strah, kadar je v mraku hodil po njih. Podstrešno stanovanje je imelo samo tesno kuhinjo in sobo, v kateri sta spala oče in mati z Maričko. Tončkova ‘‘soba" pa je bila ropotarna. To je bil tesen, poševen prostor pod streho poleg kuhinje. Vanj je padalo le bore malo svetlobe skozi majhno okroglo okence. To okence se je Tončku zmeraj zdelo kot veliko oko, ki se z zlobnim pogledom ozira na ropotijo v kotih. Povsod so stali stari zaboji, ležale prazne steklenice, obrabljene metle in razdrapane cunje. Vse je bilo zaprašeno in prepredeno s pajčevino. Tam je stala tudi velika, pisana kmečka skrinja. Nekoč je morala biti zelo lepa. Poslikana je bila z majolikami in nageljni, le da so bile barve že hudo pobledele; Rozalijina mati jo je bila na smrtni postelji zapustila svoji hčeri. Nekega dne jo je stric Matija pricijazil ta vozu in odložil pred hišo. Naj se je je mati Rozalija še tako branila in sramovala, morala jo je sprejeti. Ko je Tonček urasel svojo posteljico in jo prepustil Marički, so ga preselili v ropotarno. Mati je zmetala iz skrinje staro šaro in vrgla vanjo debelo blazino. pregrnila jo je z rjuho in odejo. Tončkova postelja je bila nared. ‘‘Tu boš spal kot kak grof’‘' je dejala. Tonček ni vedel, kako spijo grofje. Toda če spijo v ropotarnah v starih skrinjah, jih ni nič kaj zavidal. Ni bil velik plašljivec, vendar ga je bilo v tistem prostoru groza še podnevi. Ko so se zvečer zaprla za njim vrata, so mu mravljinci šli po telesu. Sprva se je vsako noč zagrinjal čez glavo. Bal se je, da mu kat pajek ne zleze v nos, v usta ali uho. Hkrati pa ga je plašila misel, da se bo nekod poveznil nanj pokrov, skrinje in se bo zadušil kot zabit v rakvi. Skrinja se nikoli ni zaprla. Tudi pajki ga niso obiskovali. Polagoma se je privadil ropotarni in bi skrinje ne bi zamenjal za nobeno posteljo. Pred spanjem se ni več zagrinjal čez glavo. Okroglo okence pa mu je pošiljalo pramen svetlobe ulične svetilke. V poletju, ko je bil kostanj pred hišo ves v zelenju, so tenje listja kot žive trepetale v svetli lisi. Iz teh gibljivih senc mu je domišljija čarala čudovite podobe. In po njih so mu kot po lestvi plezale misli . . .Ta večer se je sladko utrujen pogreznil v zrahljano blazino. Da bi bilo to kdaj drugič, bi bil zaprl oči in že ga ne bi bilo več. Zdaj pa so ga dramili mnogi vtisi tistega dne . . . Nehote je prisluhnil glasovom, ki so prihajali iz kuhinje. Mati je dala duška svoji nejevolji.’‘ Ti jima daješ potuho," je govorila očetu.’‘ Tudi na cesti da naj govorita slovenski? Povsod so vohuni, ki vse vlečejo na ušesa in komurkoli nesejo na nos . . . Z drugimi nas nikar neprimerjaj. Denar prinesi, da bom lahko plačala stanovanje, pa bom tudi jaz drugače pela . .. Potem se bom lahko požvižgala na ves svet, zdaj se pa ne morem . . . ,Ali ti gre v glavo? Sarn veš, da vse pade le name. Misliš, da je meni lahko, ko moram prosjačiti . . . Po golih kolenih bi rajši hodila . . . po golih kolenih, ti pravim..." Kadar se je materi zdrla beseda, ji je tekla kot curek,vode v korito. Oče je bil že po naravi redkih besed, ta večer pa mu je čisto vzelo glas. V Rozalijinih besedah je bilo precej resnice, pa naj mu je bila še tako proti srcu. Tonček ni ujel vseh besed, a je razumel, o dem govori mati. Zadevalo ga je v dušo. Bil je majhen, zgolj neumnosti so mu šle po glavi, a je že marsikaj uganil in razumel. Tega se ni spominjal, a je vedel iz besed staršev, da so imeli nekod večje in lepše stanovanje. Oče je delal pri stricu Tomažu, ki je imel krojačnico. Mati ni garala po hišah kot zdaj, skrbela je za družico. . . Nekako takrat, ko je bila Marička leto dni stara, je strica Tomaža pičilo, da se je preselil v Ameriko. Oče je moral drugod iskati zaslužka, Čez polleta pa je zbolel. Prepeljali so ga v bolnišnico. Vrnil se je domov in se dolgo kot senca vlačil okrog. Znova je odšel v bolnišnico. Zopet se je vrnil ves šibak in bled . . . To se je trikrat ponovilo . . . Medtem je romal k starinarju velik del pohištva in vse, kar je imelo kako vrednost. Z ostankom siromaštva se je Rozalija preselila v cenejše podstrešno stanovanje. Ko se je oče zadnjic vrnil domov, je zaman trkal na razna vrata, iskal dela in zaslužka, nobena se mu niso odprla. Tista leta in pozneje je mnogo zdravih ljudi pohajkovalo z rokami v žepih. Da si ubije čas, je skoraj vsak dan hodil v neko krojačnico med znance in tam posedal. Kdaj pa kdaj so mu vrgli kako delo za napitnino. Ali pa je doma zakrpal kakemu sosedu raztrgane hlače ači jopič. Rozalija pa je hodila vsak dopoldan in popoldan po hišah prat, ribat, pomivat in likat, da niso umrli za lakoto. Mati je bila po naravi trdna kot dren, vendar je zgodaj začela siveti. Ostre gubice so se ji zarezale okrog oči. Postavaje zagrenjena in zadirčna, skoraj ni več poznala srneha. Nekoč je prišla domov, se sesedla in se razjokala. Poslej nam bo občina plačevala stanovanje. je povedala med hlipanjem. ‘‘Izprosila sem . . . Ne zmorem več vsega . . . Ali pa se moram ugonobiti". "Ali smo se prodali!" jo je vprašal oče. ‘‘Boš že videl," mu je odgovorila mati. ‘‘Ne bom ti ponavljala. Ti stori, kar hočeš . . . Jaz ne morem več . . .’‘ Oče je čutil, da za tem tiči nekaj grdega. Zakaj bi sicer Rozalija tako jokala? Da je imel delo in zaslužek, bi zarohnel, da bi se stresla vsa hiša. Tako pa je tiho stisnil glavo med ramena. . . Tega prizora se je Tonček živo spominjal. Spominjal se je tudi nekega dogodka kaka dva tedna pozneje . . . Uradni Sluga je prinesel očetu neki papir. Tam je stalo zapisano, da se poslej ne piše več Devetak, kakor so se pisali njegovi očetje in dedje, marveč Devetta. Oče je s tega papirja bral še več, kot je bilo zapisano. Če hoče živeti, mora postati Italijan. Preden je komu zinil, za kaj gre, je zmečkal pisanje in ga vrgell v ogenj. Brcnil je stolico, ki mu je bila pod nogami, da je zletela v steno in se polomila. Odšel je in trdo zaloputnil vrata. ‘‘Prekleti fašisti!" je kričal, da je odmevalo po vsej hiši. Tonček in Marička sta od tesnobe pridrževala dih. Tudi mati je vsa trda stala ob ognjišču. pričakovala je, da ji bodo moža zaprli. Skoraj začudila se je, ko se je zvečer vinjen vendar vrnil domov. . . Nečesa pa očetu noben uradni sluga ni prinesel črno na belem. Tega se mu tudi Rozalija ni upala povedati. Zabičala pa je Tončku in Marički, da morata poslej govoriti italijanski tudi doma. Zaradi očeta je to zamolčala, ker se je bala ognja v strehi. In tudi nji bi bilo to težko. Saj je skozi stene nihče ne sliši. In le zelo poredko pride kdo k njim . . . Če ne bosta slušala, je zagrozila, Marička opoldne ne dobi kosila in vrgli jih bodo na cesto. Kam naj se potem denejo? Ali naj živijo kot cigani? Ali razumeta? " ju je vpraševala. ‘‘Otroka, ali razumeta?" Otroka sta spočetka samo gledala. Toliko jima je bilo razu- meti. Saj je bilo tudi materi tuje. Morala se je razjokati, da se je s tem nekoliko sprijaznila . . . Tončka je mamila misel, kako bi bilo, de bi jih res vrgli na cesto. To bi bila dogodivščina, ki bi mu jo vsi zavidali. Taborili bi kje v grmovju in kuhali v kotlu nad ognjem kot cigani. Čez noč pa bi spali v šotoru kot v kakem majhnem cirkusu. Morda bi se mu ne bilo treba več umivati in hoditi v šolo. Saj cigančki ne hodijo v šolo. Matere pa niti malo ni mikalo, da bi živeli po cigansko. Nekoč je Tončka zalotila na cesti, da je slovenski kričal za tovariši. Tako nemilo ga je pobožala, da je zatulil kot volk, tovariši pa so se mu smejali. Ta smeh ga je huje žgal kot zaušnica. Da bi mati vedela, kako težko je bilo Tončku! Za Maričko je bilo laže. Ta je čebljala in ponavljala, kar je slišala. Če česa ni znala povedati, je molčala. Bila je še tako majhna in neumna! Tonček pa je imel rad na jeziku vse, kar mu je bilo v mislih in na srcu. Italijanski pa bi ne znal povedati niti polovice tega. In če bi bilo po rnaterinem, bi izgubil svojega prijatelja Markca in z njim vse druge tovariše. Markec ni spregovoril drugače kot slovenski, pa če bi ga na glavo postavili v čeber vode. Imel je takega očeta, da bi mu potrgal ušesa, če bi ga slišal govoriti italijanski. . . Hkrati pa je Tončka zmeraj najbolj mikalo tisto, kar je bilo prepovedano . . . Trikrat je zaradi tega hudo trdil z materjo, a dvakrat z učiteljem in šolo. Očetov pogled, ki ga je spodbujal k uporu, mu ni nič pomagal. Preden je odšel na počitnice, je moral materi sveto obljubiti, da se bo ‘‘poboljšal',. Da je mati le slutila, kakšno bo Tončkovo poboljšanje bi ga ne bila spustila v Sušje. Kako je znal stric Matija govoriti, da je zadeval v živo! Kakšna razlika med njegovimi in materinimi besedami, ki so ta veder prihajale iz kuhinje . . . Bil je v takem precepu, da mu je zajedala duša. ‘‘Oh" je globoko vzdihnil v svoji skrinji.

3[uredi]

Drugi dan po kosilu je mati kot po navadi odšla na delo. V kuhinji so občepeli oče, Tonček in Marička. Oče je sključen v dve gubi krpal široke hlače iz križastega blaga. Marička si je dala praviti s svojo punčko. Tonček se je dolgočasil na pručici ob nizkem oknu in si z roko neprestano segal na glavo. Dopoldne mu je brivec ostrigel gosto grivo, ki mu je bila zrasla v Sušju. Zdaj je imel občutek, da mu manjka polovica glave. V resnici so mu ušesa štrlela bolj kot prej in celo nos se je zdel daljši. Rad bi bil nosil lase ‘‘na prečo", a se mati'ni dala preprositi. Odkar je bil nekod prinesel domov uši, so ga strigli ,na balinec". Tonček se je zdel sam sebi tako tuj in grd, da se ni upal pogledati v zrcalu. Muhe so se mu sprehajale po glavi kot po strnišču in ga neprijetno ščegetale. Če si je poveznil čepico, ki jo je nosil za vsak dan, mu je šla čez ušesa. Srčno rad bi odšel na potepanje. Odkar se je prejšnji dan vrnil v mesto, še ni srečal niti enega svojih prijateljev. Markec, Dolfek, Viktor! Že sama misel nanje ga je privzdigovala. Zunaj je sijalo sonce, dan je bil vroč, gotovo čofotajo v reki. Todakadar je bil oče doma, se ni upal - ti meni nič jaz tebi nič - izmuznili na cesto. Uh, kako je vroče!" je vzdihnil in se zopet potipal po glavi. Zakaj pa sediš na soncu? " je dejal oče. Pomakni se v senco! Saj si živ, ne?" Oče ni razumel, kaj bi Tonček hotel. Moral je govoriti naravnost. ‘‘Ali naj se grem kopat?,' je vprašal. ‘‘Samo za urico.’‘ ‘‘Sam,o za urico," je dejal zato, da bi oče lažje privolil. Tisto urico bo potem že nategnil. Njegove ‘‘urice’‘so bile po navadi zelo dolge. Da je bilo kakega navadnega dne med šolskim letom, bi oče gotovo našel kak razlok za odklonitev. Vprašal bi ga, ali je že napisal nalogo. Tončka je bilo lahko ujeti, ker se mu z nalogami nikoli ni mudilo. Toda ta dan so bile še počitnice. poleg tega oče ni bil slabe volje. ,"Pojdi!" mu je dejal. Tonček je poiskal kopalne hlače in čepico ter naglo izginil skozi vrata. Objelo ga je sonce jasnega jesenskega dne. Tekel je čez polje, med vinsko trto s polnimi grozdi in obstal na visokem bregu Soče. Preko Oslavja in Sabotina se je razlivala žarka luč,le pod zahodnim bregom tik ob reki je že visel pas sence. Zeleno modri valovi so se lesketali, od belega produ da se je kar bleščalo. Deček si je z dlanjo zasenčil oči in mežikaje gledal navzdol. Pogled mu je pozdravljal znane skale in skupine akacij. Kaj niso tam na oni veliki skali njegovi tovariši? Seveda so. Ležijo iztegnjeni kot siti kušdarji in se grejejo na soncu. ‘‘Markec, Dolfek, hoooj!’‘ Zakričal je in pomahal s čepico. Spodaj so ga slišali, posedli in mu nekaj kričali. Kot brzica se je spustil nuvzdol. Sprejeli so ga s strahotnim krikom. Cele tri tedne se niso videli. Niso si segli v roke. tega niso znali, celo smešno bi se jim to zdelo. Po prijateljsko so se suvali in brcali ter pri tem vreščali. Tovariši so bili ta dan razigrane volje, objest jih je kar razganjala. Smejali so se najprej Tončkovi čepici, ki mu je lezla čez ušesa, kakor da je še nikoli niso videli. Nato so se hahljali njegovi gladko ostriženi glavi. Posebno Dolfek se je kar pripogibal od smeha. Smejali bi se bili tudi prstu, de bi ga jim kdo pomolil pod nos. Smeh jim je vzbujalo tudi Tončkovo belo telo; bil je kot belec med Indijanci. ‘‘Kaj se v Sušju nisi kopal? so ga vprašali. ‘‘Ne. Tam je premalo vode.’‘ ‘‘Kaj pa si delal? " ,Pasel sem. In mlinček sem naredil. Hruške sem klatil.’‘ ‘‘A? " je zazijal Dolfek, ki je bil ves mrtev na sadje. ‘‘Ali je tam veliko hrušk? " ‘‘Veliko," je dejal Tonček. ‘‘In take so.’‘ Pokazal je z roko. Če bi bile hruške res take, bi ne bile manjše kot melone. Se Tonček se je zbal, da pretirava. Zmanjšal jih je, a so bile še vedno prevelike. Da bi jim povedal, kaj vse je videl in doživel, to bi zijali! Toda zdelo se je, da zato ne kažejo preveč zanimanja. Že smeh ga je bil užalili, to pa jim je tako zameril, da se je zakrknil. Ne bo se .jin vsiljeval. Tudi veverice jim ni omenil, dasi mu je bila ves čas na jeziku. In ne bo jih izpraševal, kaj so oni medtem doživeli. Sonce z jasnega in vabljivo šumenje Soče sta mu pregnali nejevoljo. Kričal je kakor sraka, izmed vseh je bilo najbolj slišati njegov glas. ‘‘Poglej, Markec! Hej, slišiš! Dolfek, glej! Tu s skale bom skočil in plaval pod vodo do brega . . . Ali mislita, da se ne upam? Sem glej, Viktor! Zdaj... Dolfek, ne lučaj kamenja! Zdaj . .. Hop!" Čef. Voda je brizgnila na vse strani. Tonček je plaval pod vodo do brega. V zelenih valovih se je nekaj gibalo, kot da bi telovadila žaba. Prikazala se je glava, ena roka, druga roka - Tonček je splezal na breg. Od njega je curljalo, zmagoslavno se je oziral po tovariših. ‘‘Ali ste videli? Pa dajte vi! Daj ti, Markec! Se ne upaš, kaj? Se ne upaš? " Markec je bil mojster v plavanju, to je Tonček dobro vedel. Plaval je v vseh legah pod vodo in na vodi. Toda ne vselej, kadar bi se Tončku zljubilo. Kakor da ga ne sliši, je gledal nekam na nasprotni breg in se ni dal užaliti. ‘‘Pa plavajmo čez Sodo," je predlagal Tonček. ,Ne," je dejal Markec. ‘‘Pojdimo ob bregu proti Solkanu in plavajmo po sredi Soče do Olimpa." Kar je Markec predlagal, je zmeraj obveljalo. Drugi so ga molče priznavali za svojega vodjo. Bil je krepak deček, velik pretepač, kako leto starejši od drugih. Sive oči so mu mimo gledale iz širokega obraza, belkaste lase je imel ostrižene na krtačo. Bilo ga je dobro imeti za prijatelja, a slabo njemu, ki mu je bil sovražnik. Hodili so ob bregu, zdaj plezali. po skalah, zdaj rinili skozi gosto grmovje, kot kaki raziskovalci divjine. Čez kake pol ure so se valili navzdol po reki. Plavali so zdaj na hrbtu, zdaj na trebuhu, se prekopicevali, izginjali v valovih, prikazovale so se zdaj roke, zdaj noge, zopet glave . . . In kadarkoli se je prikazala kaka glava, so njena usta zagnala velik krik. ‘‘Vidiš, glej! Daj ti tako! . . . Ne vleci me za noge! Brcnem te v nos. Hodi po rokah! Glejte, jaz bom hodil po rokah . . ." In res je bilo nekaj časa videti le dve stopali, ki sta moleli iz valov. Vrnili so se in upehani, a dobre volje polegli na pesek. ‘‘Veverico imam," je povedal Tonček, ki se ni mogel dlje vzdržati.’‘S seboj sem jo prinesel." Viktor je bil italijanček in in razumel, ker je Tonček govoril slovenski. Markec je tiščal nos v pesek in se delal nebrižnega. Le Dolfek je dvignil ušesa kot poslušen kuža. ‘‘Veverico? " je vprašal. ‘‘Kakšno veverico?" ‘‘Kakšno veverico?’‘ Ali še nisi videl veverice? ‘‘Živo vendar." ‘‘Ah! Pa ti ne uteče? " ‘‘Kako bi utekla? Saj je v kletki." Markec se je zasmejal na vse grlo. Menda se mu je zdelo smešno, da je veverica v kletki kot kak kanarček, ali kaj. ‘‘Zakaj se smeješ?" ga je vprašal Tonček užaljeno. ‘‘Ali ne verjameš?" Markec pa nič, vstal je in iskal primernih kamenčkov, da bi jih lučal čez reko. ‘‘Ali mi jo pokažeš? " je vprašal Dolfek. ‘‘Zakaj ne? " ‘‘Kdaj? " Tonček je pomislil. ‘‘Kadar bom sam doma." Mati Tončkove tovarišije ni gledala s prijaznim očesom. Posebno Markca, o katerem je vedela, da Tončka ‘‘zapeljuje’‘ s svojo slovenščino. Sinčku je strogo prepovedala, da bi vodil dečke v stanovanje, kjer ‘‘vse prevohajo in pretaknejo". Tonček je na redke čase kršil to prepoved, kadar tudi odeta ni bilo doma. Največkrat zaradi Dolfka, ki je rad vtikal nos v tuje stvari, Ta temnolasi suhec je bil zelo podoben Tončku, le da je bil za spoznanje manjši. In pa lase je nosil ‘‘na prečo., kar mu je Tonček iz vse duše zavidal. Siten kot žverca je hotel vse videti, vse vedeti, vse imeti. Pri njem se je venomer glasilo: Pokaži! Daj meni! Kaj ti dam za to? - Naj je bil hladni gumb ali pisan kamen, vse ga je mikalo. Kamorkoli se je kdo ganil, mu je bil takoj za petami. Ko je Markec zagnal prvi kamen na drugi breg, je bil Dolfek že pri njem. ‘‘Čakaj!" je kričal. ‘‘Ne tako! Tako. Poglej!" Zalučal je kamen tik nad vodo, da je odskakoval na gladini kot kobilica in s cvenkom udaril onstran ob prod. Tonček in Viktor sta obležala na pesku. ‘‘Kakšno žival si ujel? " je vprašal Viktor. Razumel je toliko slovenski, da se mu je nekoliko sanjalo, o čem je Tonček prej govoril. Bil je šibek deček, skoraj nič ga ni bilo, le črna, kodrasta glava mu je nekam velika tičala na tenkem vratu. Prejšnje leto bi bil skoraj utonil, a ga je Markec potegnil iz vode. Poslej se je držal družbe kot klop, četudi ni znal jezika. Če bi ga podili s kamenjem, bi se ne bil dal odgnati. Pa ga nihče ni podil. Tončku je bil ljubši od Dolfka. Če bi ga kdo napadel, bi ga vsi branili s pestmi. ‘‘Nobene živali nisem ujel," mu je odgovoril Tonček. ‘‘S seboj sem prinesel . . . kako se že reče? . . ." Mršil je čelo, da bi se spomnil, kako se veverici rede po italijanski. Saj tega najbrž nikoli ni vedel. ‘‘Žival., ki ima dolg, kosmat rep." ‘‘Lisica!" ‘‘Ne," se je Tonček zasmejal. ‘‘Kaj misliš! Lisica ne bi šla v ptičjo kletko." S trudom sta se sporazumela. A Tončku se je še vedno zdelo, da Viktor misli na polha.

4[uredi]

S prvim dnem šole se je zadelo iz dneva v dan enako življenje. Vsako jutro je prva odšla mati, ki je peljala Maričko v otroški vrtec in nato odhitela na delo. Tudi oče in Tonček st največkrat odhajala skupaj, zaklenila vrata in ključ skrila na mostovžu. Poslovila sta se na prvem križišču in odšla vsak svojo pot. Ob enajstih je zopet pritekla mati, naglo pripravila kosilo, da je našel oče opoldne pogrnjeno mizo. Ko se je Tonček vrnil proti eni, ni po navadi našel nikogar, le lonček z obedom ga je čakal na ognjišču. Kadar očeta ni bilo doma, so bile njegove vse ure do petih, ko je moral oditi po Maričko, da jo pripelje domov. Proti večeru se je najprej vrnil oče, kmalu za njim tudi mati. Tonček je vse počitnice odganjal misel na šolo kot nadležno muho. Zdaj pa se mu je zelo približala, ni se ji mogel izogniti. Saj ni toliko mrzil šole, ki mu je nudila marsikatero mikavnost, kot učitelja. Ta pa je imel že tak obraz - oliven z grmom črnih las - in tako ime – Pentasuglia – da mu že zaradi tega ni mogel biti pogodu. In vse je kazalo, da sta Tončkov obraz in ime učitelju prav tako malo ugajala. Težko bi bilo najti dva človeka, ki bi se tako nič ne razumela. Tonček je prav tako malo razumel učiteljevo italijanščino kot učitelj njegovo slovenščino. Razlika je bila v tem, da je učitelj od Tončka trdovratno zahteval pravilne odgovore. Tonček je bil prepričan, da ni njegova krivda, de ga Pentasuglia razglaša za najslabšega učenca v razredu. Poleg tega sta se bila prejšnje leto dvakrat hudo spoprijela. Obakrat zaradi nekih besed, ki bi same na sebi ne bile nič slabega, de bi ne bile slovenske. Kazalo je, da si zaradi tega nikoli več ne bosta prijatelja. Saj Tončku tudi ni bilo mnogo do učiteljevega prijateljstva. A hudo v napotje mu je hodilo tudi njegovo sovraštvo. Šola je stala na samotni cesti med vilami in vrtovi. Ko je Tonček od daleč zaslišal krike součencev, si je zaželel, da bi to leto dobil drugega učitelja. To bi bila vsaj majhna rešitev. S to vročo željo je stopil v razred, ki je šumel kot čebelnjak. Neki beloglavec je s koščkom krede risal možica na tablo. V prvi klopi sta se dva z veliko vnemo pretepala, drugi pa so ju spodbujali. Drugi so bili v skupinah in so se pomenkovali s takim krikom, kakor da so v mlinu. V sobo je planil dedek, ki je stal na hodniku za stražo. ‘‘Učitelj!" je zavpil.. Beloglavček je dvignil komolec in z eno potezo izbrisal možica. Petelinčka v prvi klopi sta se v trenutku pomirila. Vsak je naglo poiskal svoje mesto. Tonček je obsedel v zadnji klopi poleg Dolfka. Ob pogledu na učitelja se mu je podaljšal obraz. Bil je isti kot prejšnje leto. Vroča Zelja se mu ni izpolnila. ‘‘Sedite! Čitanke na klop!" Brali so o nekem italijanskem kralju, ki je živel kdove kdaj in je nosil posebno čudno ime. Tonček je le malo razumel, poleg tega ga kralj s smešnim imenom niti malo ni zanimal. S prstom je sledil vrsticam, misli pa so mu vasovale drugod' Pomudile so se v Sušju ob hudourniku z mlinčkom, ki sta ga postavila s Peterčem. Preskočile so na veverico. V duhu jo je ljubkal . . . Kaj dela doma? Treba ji bo nabrati svežih orehov . . ' Kje jih bo našel brez nevarnosti? . . . Misli so se mu pretrgale, poškilil je na Dolfka: Tudi Dolfek se je dolgočasil in zdaj pa zdaj poškilil nanj. Nista se mogla ubraniti izkušnjavi, da bi se ne začela pogovarjati. Iz izkušnje sta vedela, da se da med branjem izvrstno šepetati. ‘‘Ali mi danes pokažeš veverico? ', je vprašal Dolfek. ‘‘Da, če hočeš." ‘‘Po šoli? " ‘‘Po šoli." Tončku je bil prst obstal in ni več sledil besedam in vrsticam. In kakor mnogokrat v takih primerih, je tudi tedaj pozabil, da je v šoli. Ves se je predal misli na veverico. ‘‘Oče ji bo naredil novo kletko," je zašepetal. ‘‘A!’‘ ‘‘Tako s kolesom, da se bo v njem vrtela. Zelo veliko.', Ali se je Tonček spominjal le svoje želje in je pozabil na očetov ‘‘bomo videli" in ‘‘de boš priden',? Morda pa se je hotel čimbolj pobahati pred Dolfkom . . . T aje trdo molčal. Tonček ni mogel uganiti, ali morda premišljuje, kakšna naj bo kletka s kolesi. Ali pa ga muči črna zavist. ‘‘Kako jo kličeš? " se je Dolfek zopet oglasil. ‘‘Kar tako - veverička. Nima imena." ‘‘Jaz bi ji dal ime." Saj res. Na to Tonček prej ni pomislil. Krave imajo imena, psi in včasih tudi mačke. Celo ljubka imena. Kakšno ime naj da veverici? Iz teh misli ga je zdramil učiteljev glas. ‘‘Devetta, dalje!" Tonček se je zdrznil, kakor da ga je kdo lopnil po glavi. Ali je mar učitelj opazil, da je šepetal z Dolfkom? Saj sta govorila tiho, tihceno, komaj za spoznanje so se jima premikale ustnice. Pri tem niti nista okrenila glav, le oči sta vrtela drug v drugega . . . Tonček je begal s pogledom po vrsticah. Kje so ostali? ‘‘Devetta, ali slišiš? Beri dalje!" Tonček je začel brati na slepo sredo. ‘‘Ne!" je rekel učitelj ostro. Deček se je z zbeganim pogledom ozrl po součencih. Nekateri so se mu tiho režali, drugi so bolščali v čitanke. Nihče mu ni pomagal. Markec in Viktor sta bila predaleč v prvih klopeh. Dolfek pa se je sam potil in iskal, se tresel, da ga učitelj pokliče. Tonček je preskočil nekaj stavkov in zopet poskusil na slepo srečo. ,Ne! Zakaj nisi pazil? " Tonček je molčal. Tedaj je Armando, dedek v mornarski obleki in s polzanirni lasmi, dvignil dva prsta. Učitelj mu je namignil, naj govori. ‘‘Pogovarjala sta se, je povedal deček. ‘‘Kdo? " ‘‘Ta dva," je Armando pokazal na Tončka in Dolfka. ‘‘Slovenski," je dostavil s poudarkom. Tonček in Dolfek sta izdajalca premerila s hudim pogledom. Ta je le sedel in potuhnjeno stisnil glavo med ramena. Součenci so se ozirali. Učitelj je stal ko vkopan in nekaj trenutkov ni našel besede. ‘‘Tako? " je ostro zategnil, ko je slednjič prišel do sape. ‘‘Ta- ko? Lepo začenjata. Lepo! Devetta, midva se že poznava. Midva se poznava. . . Vedno isto! Pa ti bom te muhe že izbil iz glave. Izbil ti jih bom! Stokrat sem ti rekel, da tega ne trpim," je z ravnilom tolkel po mizi, kakor da pribija vsako besedo. ‘‘Ne trpim! Niti na cesti, tem manj v šoli. Tu je Italija! V Italiji se govori italijanski. Razumeta. Samo i-ta-li-j-an-ski!" Tonček in Dolfek sta morala razumeti, de bi tudi ne hotela. Razumela sta tudi, ko jima je učitelj ukazal, da naj za kazen napišeta petdesetkrat: Tu je Italija. V Italiji se govori samo italijanski. Tonček je gledal v čitanko, ni mu bilo več do šepetanja, a tudi ni mislil na branje. Do učitelja to pot skoraj ni čutil jeze. Tista kazen, prava reč! Saj ni bila prva! Tiste stavke bo že kako načečkal. Bilo je povsem nekaj drugega, kat ga je neizmerno peklilo. Srditi pogledi so mu vsak hip uhajali v Armandov hrbet. Tega dečka nikoli ni maral. Prerad je dvigal roko in ovajal za vsak nič. Bil je sin nekega karabinjerja in se je s tem rad bahal in strašil. Imel je malo prijateljev, vsi pa so se ga bali. Prejšnje leto je sedel daleč od Tončka, zdaj pa se mu je preselil prav pred nos. Dečka je srbela pest, da bi bil ovaduha najrajši sunil v glavo. Razen dveh ali treh bi to ves razred tiho odobraval. Toda, kaj bi nastalo iz tega? Armando je bil učiteljev ljubljenec. Ni se mogel premagati, da si vsaj nekoliko olajša dušo. Nagnil se je globoko nad čitanko, da bi ga učitelj ne videl, in siknil Armandu v hrbet: ‘‘Ovaduh!" Armando se je zganil, kakor da ga je kdo zbodel z iglo. Toda ni dvignil prstov, trd je obsedel, kakor da ne verjame lastnim ušesom. Tonček ni odnehal. ‘‘Ovaduh!" je ponovil razločneje. Tedaj je Armando planil na noge in spregovoril, ne da bi učitelja prej vprašal za dovoljenje. ‘‘Z ovaduhom me zmerja," je povedal in pokazal na Tončka. ‘‘Devetta!" je zakričal učitelj, ‘‘Devetta, vstani! Ali je to res? " Tonček je vstal, a je molčal. Seveda je res. In de bi tudi rekel, da ni res, bi učitelj verjel Armandu, ne njemu. Čemu ga torej vprašuje? In dobro mu je delo, da je Armanda z ‘‘ova- duhom" zadel tako v živo. V pogledih součencev je bral pritrjevanje in odobravanje. ‘‘Mati naj pride v šolo," je dejal učitelj. ‘‘Mati naj pride, z njose pomenim. Sedi!" Tonček je sedel, pri tem so mu drobno zatrepetale ustnice. Da je mati klicana v šolo, je bila zanj največja kazen. Čutil je, kaj težkega se skriva zatem . . .

5[uredi]

Tonček je Dolfka peljal domov, da mu pokale veverico. Markec se jima je pridružil, četudi ni kazal prevelikega zanimanja. Viktorja to pot ni bilo z njimi, po šoli je moral naravnost domov. Mati ga je redko spustila na ulico, preden je napisal nalogo. Da bi ne bilo kakega presenečenja, sta Markec in Dolfek počakala na dvorišču. Ko se je Tonček prepričal, da ni nikogar doma, jima je požvižgal z mostovža. Prihrumela sta po stopnicah kot čreda konj in s hrupom vdrla v kuhinjo. Veverica se ju je prestrašila in poskočila, da se je zamajala kletka. ‘‘Ah!" je dahnil Dolfek od veselega začudenja. Živalca je sedla na zadnje noge, s prednjimi pa se je vzpela po rešetki in se s krempeljci oprijela žice. Košati rep je dvignila po hrbtu prav do glave. Živahne oči so ji zvedavo pogledovale dečke. Brki so ji trepetali in smrček se ji je gibal, kakor da ovohava paglavce. Tončku je sijal obraz. Zdaj je zaljubljeno gledal veverico, a zdaj zvedavo tovariša. To gledata! To strmita! Dolfek je od nevoščljivosti stežka požiral slino. Veverico je kdaj videl le od daleč. Zdelo se mu je, da je zelo ljubka živalca. A da je tako lepa in srčkana, je presegalo vsa njegova prida- kovanja. Markec je bil hladen. Bil je take vrste deček, da mu zlepa ni bila kaka stvar dovolj čudovita. Vse je že videl, vse je že potipal. In če bi se tudi temu na tiho čudil, bi tega ne pokazal'.Bržkone pa ga veverica res ni kdove kaj navduševala. Opazoval jo je z rokami v žepih, usta pa so se mu krivila v pomilovalen izraz. ‘‘Mislil sem, da je večja," je dejal. ‘‘In da je bolj špasna." Tonček je bil užaljen. ‘‘Veverica je," je dejal. ‘‘Ali si čakal, da ti pokažem osla?" Dolfek se je glasno zasmejal. Zdaj je bila vrsta na Markcu, da je bil užaljen zaradi Tončkovega odgovora in Dolfkovega smeha. Tovariša je premeril s pretečim pogledom. ‘‘Jaz sem videl že krokodila," je rekel. ‘‘Jaz pa slona," mu je vrgel Tonček. ,Pa ga nimam doma v kletki. Ti tudi ne krokodila." Da bi Markec ne bil Markec, bi se z njim najrajši dodobra sprl. Toda s tem dečkom ni kazalo razdreti prijateljstva. ‘‘Dajmo ji ime," je predlagal Dolfek. ‘‘Veverička - to ni nič! Veverička je vsaka." Prav. Tonček je bil zadovoljen. Naj veverica dobi ime. Toda - kakšno? ‘‘Smrček naj bo," je rekel Markec. Tonček je odkimal. To ime mu ni ugajalo. Nič za veverico. ,Pa naj bo Krempeljček," je zopet zinil Markec. Tonček ga je pozorno pogledal. Ali se ne smeje pod kožo? Norčuje se, četudi kaže resen obraz... Toda tudi Tončku ni prišlo nič pametnega na misel. ‘‘Kaj pa Brkica? " je vprašal Dolfek. ‘‘Saj ima velike brke. Kaj? " ‘‘Smrček ima tudi, pa krempeljčke," je dejal Markec. Brkica? Tonček je Markčevo opazko preslišal, Dolfkov predlog pa je trikrat obrnil okoli in okoli in ni našel ugovora. Če je pogledal živalci na gobček, je moral priznati, da ji tako ime kar sedi. ‘‘Pa naj bo Brkica," je odločil. Tako je veverica dobila ime. ‘‘Brkica, Brkica!" sta jo poklicala Tonček in Dolfek oba hkrati, le Markec je moldal. Veverica se je zopet preplašila. Zavrtela se je, obsedela v kotu kletke, gledala in vohljala. Ko so se dečki umaknili, se je pomirila, vzela načeti oreh n iz njega pobirala koščke jedrca . . . Nad tem prizorom je Dolfek kar skoprnel. ‘‘Daj jo meni!" je zaprosil. Tonček je odločno odmajal z glavo. Dati komu veverico Za vse na svetu ne. ‘‘Kaj ti dam zanjo? " ‘‘Nič. Ne dam je." ‘‘Dam ti nožič." Dolfek je imel lep nožič z dvema reziloma. Tonček mu ga je stokrat zavidal. - ,Ne." Dolfek je za trenutek pomislil. Kaj naj še ponudi, da bi tovariša omečil? Ni bil tak, da bi se že po prvem porazu umaknil' Ako se je na kako stvar prismolil, ga nisi zlepa odtrgal . Znal je prositi kot ciganka. S to svojo lastnostjo je že nekateri predmet izbezal iz Tončkovega žepa. ln Dolfek si ni še nikoli kake stvari tako poželel kot zdaj veverice. ‘‘Dam ti vse, kar imam v hranilčku." ‘‘Pet krav za groš". ‘‘In še nožič po vrhu." To je bila najvišja ponudba. Več ni imel. Toda Tončka tudi to ni ganilo. ‘‘Siten si kot konjska muha," se je otresel. Dolfek je spoznal, da ne bo imel veverice. To ga je porazilo in hkrati užalilo. Čudil se je Tončkovi odločnosti, saj je bil zmeraj tako mehak; Občutil jo je kot sovražnost. Zdaj mu je manj kot prej privoščil Brkico. ‘‘Saj ti bo poginila," je dejal na videz mirno, a s tako prepričljivostjo v glasu, da je Tončka kar spreletelo. ‘‘Zakaj bi mi poginila? " je vprašal. Tega Dolfek seveda ni vedel. Pa ga tudi dalje to ni zanimalo. ‘‘Rep si bo zlomila," mu je zlohotno prerokoval. ‘‘Rep si bo zlomila, saj ima premajhno kletko." To se je Tončku zdelo verjetno,zato je molčal. ‘‘Mačka ti jo bo požrla," je Dolfek gonil dalje. ‘‘Ali pa ti jo odnesem, ko te ne bo doma. Saj vem, kje hranite ključ. Tončku je planila vsa kri v lica, mrzlo ga je spreletelo po hrbtu. Ni utegnil pomisliti, de Dolfek resno misli s svojo grožnjo. V,tistem trenutku se mu je zdel vsega zmožen. Ogorčenje mu je zalilo srce. Njegovo prijateljstvo z Dolfkom je bilo že večkrat na prevesici, zdaj pa je kazalo, da se bo do konca zlomilo. ‘‘Poberi se!" je zakričal in planil nanj s pestmi. ‘‘Pojdi ven! Ven! Ne dobiš veverice! Ven!" Dolfek tega ni pričakoval. Bil je tako prepaden, da se niti ni poizkušal braniti. Pobegnil je na mostovž, a Tonček je za njim zapahnil. vrata in jih zaslonil s hrbtom. Markca je vse to neizmerno zabavalo. Od prešernega smeha se je zvalil na pod in brcal z nogami v zrak. ‘‘Ho, ho, ho!" se je krohotal. ‘‘Dajta se še, da vidim! Dajta se še! Ho, ho, ho!" Dolfek je medtem prišel do sape. ‘‘Osma, deveta, deseta!" je tulil skozi vrata. To se je nanašalo na Tončkov priimek v italijanski obliki. Kadar so ga hoteli tovariši prav hudo razdražiti, so mu lajnali te besede. Vedeli so, da ga to boli n jezi .. . Dolfkov krik se mu je kot strupene puščice zabadal v hrbet. Okrenil se je in se na vse grlo bolj drl kot pel: ‘‘Komar in muha plešeta, da strop in hišo treseta...

Pesem se je nanašala na Dolfka, ki se je pisal za Komarja. Vračal je milo za drago. S pestmi je zabobnelo po vratih, nato zatopotalo po stopnicah. Dolfek, ki se je bal, da Tonček ne odpre na mostovž, je pobegnil. V kuhinji je bilo vse tiho. Markec se, je nekaj časa oddihaval od smeha, nato se je pobral s tal. "Ali pojdeš z menoj?" je vprašal Tončka. Ne! Tonček je bil sprva namenjen na potepanje. A zdaj se mu je vse skupaj hudo zamerilo. Če bi bila Markec in Viktor sama, da. Toda Dolfka ni hotel videti . . . Za dolgo ne.

6[uredi]

Zaklenil je za Markcem vrata in se spomnil, da je lačen. Vzel je z ognjišča pokriti lonček, a s kredence kos kruha in pet smokev, na katerih so se pasle muhe. Med obedom se je jezil na Dolfka. Res, ni si mislil, da je tak. Misli so mu preskočile na šolo, na učitelja in mater. Vnovič je sklenil, da ta dan ne pojde nikamor. Napisal bo kazen. A kako naj pove materi, da jo učitelj kliče v šolo? Rajši bi hodil po rokah z nogami navzgor prav na konec sveta. Preden bo mati uvedela, zakaj pravzaprav gre - on ji tega ne bo povedal – bo katero izkusil . . . Grenkega občutka ob tej misli mu niso mogle osladiti niti sodne smokve. Postavil je lonček na ognjišče in odprl kuhinjsko omaro. Potaknil je prst v mleko, ki ga je mati hranila za Maričko, in ga obliznil. Poiskal je pero in vrgel zvezek na mizo. Kje pa je črnilo? Iztaknil ga je v kredenci in pogledal stekleničico proti svetlobi. Ni se bilo še docela posušilo. Ko je prvič pomočil pero, je prinesel iz stekleničke muho. Bila je nabodena na konici kakor na ražnju. Ogledoval jo je in ji posvetil čim več pozornosti, kakor da bi hotel s tem dim dlje odložiti pisanje. Pisanje s črnilom je za Tončka že od nekdaj pomenilo veliko muko. Ali se mu je pero razkrečilo, da ni dalo črnila, ali pa se je zapičilo v papir in nenadoma odskočilo. Nastala je zvezda s številnimi kraki, ki jo je moral polizati. Ko je bila naloga napisana, niso bili od črnila samo njegovi prsti, marveč tudi nos, lica in brada. Tondek se muhe še ni do sita nagledal, ko je padla na mizo. Frcnil jo je s sredincem, da je odletela proti ognjišču in pustila umazano sled za seboj. Ker mu slučaj ni postregel z nobeno drugo zabavo, se je lotil pisanja. Pri tem je konec jezika stiskal med zobmi, toda zaradi tega pisava ni hotela biti nič lepša. ‘‘Tu je Italija. V Italiji se govori samo italijanski." Ista dva stavka - enkrat, dvakrat, trikrat. . . Hu, kakšen dolgčas! Desetkrat bi še ne rekel, ali dvajsetkrat – toda petdesetkrat! Pa to je vsaj razumel. Kako bi ne razumel, saj je imel učitelj te besede vse leto na jeziku. Venomer jih je ponavljal slovenskim učencem. ‘‘Tu je Italija. V Italiji se govori . . ." Pero se je zapičilo - packa! Ni je polizal, šel je preko nje. ‘‘Tu je Italija se govori samo italijanski." Dva stavka v enem, to je enostavnejše in krajše. Ali bo mar učitelj bral besedo za besedo? ‘‘Tu je Italija.. ." Nekdo je potrkal na vrata. Tonček je dvignil glavo. Pridržal je sapo in gledal v ključavnico. Kdo je? Da je oče,bi se oglasil. Ali ga je Dolfek prišel dražit? Naj misli, da ga ni doma. Ključa pa tudi ne bo našel, to bo gledal! Nekdo je odšel po stopnicah. Morda ni bil Dolfek. Pogledal bi bil skozi okno, a ga je imel tak lenec, da se mu ni zljubilo vstati. Ta motnja mu je vzela vse veselje do pisanja. Ostanek bo nakrecljal naslednji dan pred zadetkom pouka. Zagledal se je v sonce, ki se je usipalo skozi okno. Zunaj je vabil tako lep dan, da se mu je milo storilo. Bilo mu je žal, da ni šel z Markcem. Dolfka bi enostavno ne pogledal. Toda zdaj, ko je rekel ‘‘ne", bi se mu posmehovali, če bi se prikazal ...Vendar ga ni več držalo doma. Pospravil je pisanje in stopil na mostovž. Naslonil se je na ograjo in se zagledal v svet. ' Dvorišče je mejilo na polje, vmes je bil samo trhel plot. Njive, obrobljene od vinske trte, od smokev in breskev in vse veje polne sadov . . . Odtrgal je pogled od prepovedanega raja in se zazrl na umazano dvorišče. Pri zadnji drvarnici se je grela pekaričina mačka. Rjava in črno progasta se je le malo ločila od tal. Vsako uro se je klatila po dvorišču, vohala po mostovžih in pred vrati tujih stanovanj. Dedek se je spomnil Dolfkovih besed. Bilo je le malo verjetno, da bi mačka mogla skozi zaklenjena vrata v kuhinjo in pojesti veverico iz kletke. A tudi brez tega - če je Tonček zagledal mačko, ga je zasrbela roka, da bi pobral kamen in ga ji zalučal v glavo. Zanj ni bilo pripravnejšega cilja. Tiho je šel po stopnicah in požvižgaval, kakor da ne namerava nič hudega. Spodaj je previdno pobral nekaj kamnov in jih del v žep, enega je stisnil v pest. Mačka ga je poznala, bila jo je sama pozornost. Naj je deček še tako brezbrižno šel preko dvorišča, ga ni spustila a pogleda. Tonček je komaj dvignil roko, že je poskočila, da je kamen zadel v prazno. Tekla je proti priprtim steklenim vratom, ki so v ozadja pekarne gledala na dvorišče. V trenutku, ko je žival planila skozi špranjo, je priletel nov kamen. Ni zadel mačke, zadel je šipo, ki seje s treskom sesula. Če bi se bila podrla hiša, bi se Tonček ne bil huje prestrašil. Obšel ga je velik strah pred pekarico. Na dvorišču ni mogel ostati. Da bi pobegnil po stopnicah, je bilo prepozno. Če bi smuknil na cesto, bi ga opazila. Stisnil se je za veliko loputo vežnih vrat, ki so zijala na stežaj odprta. Srce mu je razbijalo v grlu, ni se upal niti dihati. Delal se je čim manjšega, najrajši bi se stisnil v nič. Pekarica je prišla na dvorišče, iskala je krivca. Pogodrnjala je nekoliko, pobrala kose razbite šipe in zopet je bilo vse tiho. Koliko časa je Tonček ostal za vrati? Tega bi ne bil vedel povedati. Morda četrt ure, morda pol ure. Zdelo se mu je zelo dolgo. Po cesti je priropotal voz, dve ženski sta počasi prihajali mimo in se glasno razgovarjali... Slednjič se je tudi Tonček upal na ulico. Ni stopil mimo pekarice, da bi ga ne opazila iz prodajalne. Sel je mimo čevljarja na drugi strani vrat, četudi ga v tisto smer skoraj nikoli ni vodila pot. Urezal je ravnodušen, nedolžen obraz in potisnil roke v hladne žepe. Dečki, ki tako hodijo po mestu, ne morejo ničesar imeti na vesti. Našobil je tudi ustnice, kakor da hoče brezbrižno žvižgati, a se mu piščalka to pot ni oglasila. Najrajši bi bil stekel, kar bi ga nesle noge. Toda če bi ga pekarica opazila s praga, bi to le potrjevalo njegovo krivdo. Bil je dobršno daleč na ulici, ko mu je razločno prišlo na uho: ‘‘Tonček!" Poklicala ga je pekarica, spoznal jo je po glasu. Noge so se mu ustavile same od sebe, a okrenil je samo glavo. Res, na pragu svoje prodajalne je stala debela Karolina, vsa bela, kakor da je iz testa. Vabila ga je z roko, naj pride bliže. Zdaj bi mu beg niti malo več ne pomagal. Noben hudodelec ni kdaj stopal s takim občutkom pod vislice kot tokrat Tonček pred pekarico. Noge so se mu zapletale kot pijane. Da mu je tedaj kdo pogledal v oči, bi se mu bil zasmilil. ‘‘Tu je nujno pismo za očeta," je dejala ženska. ‘‘Stopi noter! Pismonoša ga je pustil pri meni. Pri vas je trkal, a se nihče ni oglasil. Kaj nisi bil doma? " Tondek je izjecljal nekaj, kar bi lahko pomenilo da ali ne. Čakal je najhujšega, a ta nagla sprememba ga je čisto zmešala. Vzel je pismo, a se Karolini ni upal pogledati v oči, ki so nekam vsiljivo vrtale vanj. ‘‘Hvala!" je rekel. Obrnil se je, da bi odšel. čim prej od ondod, kjer je čutil vroča tla pod nogami. ‘‘Počakaj še malo, Tonček," je rekla pekarica. ‘‘Se nekaj se morava pomeniti." Preden se je dečko zavedel, kaj bo z njim, ga je ženska krepko držala za desni uhelj. ‘‘Ne-e-e," je zastokal. Pekarica ga je nemilo vlekla. Moral je stopiti na prste, da je zmanjšal bolečino. Usta pa so se mu krivila, kakor da mu visijo po strani. ‘‘Povej, Tonček," je rekla Karolina, ‘‘kaj ti je storila moja mačka? " ‘‘Nič." ‘‘Če ti ni nič storila, zakaj pa jo obmetavaš s kamenjem? " ‘‘Saj je nisem zadel." ‘‘Mačke nisi zadel," je govorila ženska, ‘‘a si zadel šipo. Če imaš ušesa, bi bil lahko slišal. Če pa ne verjameš, ti porinem butico skozi luknjo v vratih. Hočeš?" Ne, Tonček tega ni hotel. Saj je verjel. In tudi nič ni tajil. Vedel je, da bi mu tajenje nič ne pomagalo. Da bo pekarica izpustila njegov uhelj, je bilo najboljše, de vse prizna. Toda njeni prsti so ga še vedno držali kot klešče. ‘‘Saj ne bom več." ‘‘Seveda ne boš več. Te bo že mati naučila, da ne boš več. Nima toliko denarja, da bi mi lahko vsak dan kupovala nove šipe." Mati? Še to naj mati izve? Ta misel je Tončka huje zapekla kot uhelj. Mati mu je marsikaj odpustila, a nikoli tega, de je bilo treba za njim plačevati kako škodo. ‘‘Ne povejte materi," je zastokal. ‘‘Ne povejte, prosim vas." ‘‘Ha! Ta bi bila lepa! Molčim naj in trpim škodo. Saj bi se mi lahko smejal. In koj jutri bi mi raztreščil drugo šipo." ‘‘Jaz bom plačal . . ." ‘‘Plačaj. Deset lir, kolikor stane. Plačaj. pa bom molčala!" ‘‘Zdaj nimam. Ko bom imel . . . ko dobim . . ." Tonček bi bil zdaj vse obljubil, vendar njegova obljuba ni bila le prazna beseda. Kje bo dobil toliko denarja, tega ni vedel. Pekarica ni bila trda ženska. Po svoje je bila stroga, a po svoje tudi dobra. Znala je zgrabiti za ušesa, a od časa do časa tudi v dar poriniti rogljič belega kruha. Poleg tega je Tonček tako milo gledal, da ji je šlo do srca. ‘‘Prav," je rekla in izpustila uhelj. ‘‘Naj bo. V enem tednu prinesi. Do sodnega dne te ne bom čakala. Toda, da mi ne boš več kamenjal mačke. Tudi žival boli kot tebe. Saj si poskusil." Ko je Tonček zopet stopil na ulico, je še vedno držal pismo v rokah. Zganil ga je in ga potisnil globoko v hladni žep. Uho, ki ga je peklo kot žerjavica, je zdaj pa zdaj podrgnil z dlanjo. Pekarici bi bil najrajši zagrozil, da bo njeno mačko ob prvi priliki odrl na meh. To misel mu je narekovala jeza. Globoko v srcu je bil ženski celo hvaležen. Njene mačke se bo poslej izogibal kot modrasa.

7[uredi]

Tonček ni dolgo božal svoje tegobe in bolečine. Dospel je na samotni trg, pomežiknil v sonce in zahotelo se mu je veselja. Kam naj gre? V mesto ga ni mikalo. Že stokrat si je ogledal vse izložbe. Da bi se sam potikal kje zunaj, ni bilo zabavno. Tedaj je opazil Viktorja, ki mu je prihajal naproti' Nasmihal se je čez ves obraz, črna glava se mu je kar svetila. Tonček se ga ni še nikoli tako razveselil kot v tistem trenutku. ‘‘Kje sta Markec in Dolfek? " je vprašal Viktor. Tonček je napravil kretnjo, kakor da o tem ne mara govoriti. ‘‘Saj lahko tudi sama kam greva," je dejal. ‘‘Kam? " ‘‘Orehov nimam za veverico. Kje bi jih dobila? " Pravzaprav je tudi Tonček vedel, kje bi našel orehe. Za plotom dvorišča je stal oreh s košatim vrhom. A tam bi jo lahko prav tako izkupil kot s pekaričino mačko. Drevo mora stati kje na samoti, brez nevarnosti. Viktor je to razumel. Zamislil. se je in ostro namrščil čelo. ‘‘Vem zanj," je dejal. ‘‘Daleč? " ‘‘Ne prav daleč." ‘‘Pojdiva!" Vzpela sta se na pobočje Kostanjevice na večerni strani. Pretaknila sta se skozi bodečo žico in se znašla v goščavi akacij. V gosti senci, ki jo je zlatil le kak redek sondni žarek, je bil mrak in hlad. Okolica je bila tako vabljiva, da bi bila najrajši legla na mah in molče strmela v zelene veje. Viktor je poiskal stezo, ki je rahlo padala navzdol in vodila preko pobočja. Vedno manj je bilo akacij, a vedno ved kostanjev in hrastov. Prikazala se je senožet s sadnim drevjem, spodaj njiva s turščico. Ob živem plotu je stala kmečka hiša s hlevom, za plotom je peljala cesta. Italijanček je pokazal na košat oreh, ki je stal na samem, tik pod robom gozda. ‘‘Glej," je rekel. ‘‘Tam," Pobral je kamen in ga zalučal v nizko košato vejo, ki je bila obložena z zelenimi plodovi. ‘‘To ne gre s kamenjem," je vpil Tonček, ki je to vedel iz Sušja. ‘‘Prekla mora biti. Ali pa krepelec. Najboljša bi bila prekla." Prekle nista našla. Pobrala sta vsak svoj oklešček in ga lučala v veje. Včasih nista zadela. Kadar pa sta zadela, je padel z okleščkom na tla tudi kak oreh. Pobirala sta jih in jih tlačila v hladne žepe. Pravkar sta nameravala oditi, ko je spodaj pri hiši zabevskal pes. Pogledala sta navzdol. Ob živem plotu je stal kmet. Pes ni več lajal, a nekaj rjavega se je naglo motalo med drevjem v senožeti . . . Približevala se jima je žival z odprtim gobcem. ‘‘Pes!" je zakričal Tonček. ‘‘Teciva!" Pobrala sta okleščke in jo ucvrla v gozd. To se pravi, pobrisal jo je samo Tonček, Viktorju pa so od strahu odpovedale noge. Pes seje zagnal vanj in ga popadel v nogo nad kolenom. Deček je zakričal in se sesedel. Ni utegnil zajokati, le zobe je kazal se z okleščkom otepal psa, ki ga je naskakoval. Tonček se je ustavil na bregu. ‘‘Viktor!" je kričal. ‘‘Pusti oklešček! Poberi kamen! S kamnom ga daj! Pes se kamna boji." Pobral je kamen tudi on in ga od daleč zalučal v psa. Zgrešil ga je. Preveč se je bal, da ne zadene tovariša. Drugi kamen je žival oplazil po boku, da je zacvilila in odskočila. ‘‘Viktor, zdaj teci. Teci kar moreš! Jaz pa ga bom s kamenjem. Tonček je besno lučal kamen za kamnom, pes pa je odskakoval in srdito lajal. Viktor se je medtem rešil k Tončku. Sele tedaj so se mu udrle solze. Kmet je zabrlizgal, pes se je obrnil in se spustil navzdol. ‘‘Boli!" je javkal Viktor in se gabil za nogo. ‘‘Kako peče! Av, av!" ‘‘Saj nič ne boli," ga je tolažil Tonček. ‘‘Kaj bi tisto!" ‘‘Tebe ni popadel pes. Mene pa boli." Viktor si je odvihal hlade, ki so mu bile od pasjih zob nekoliko pretrgane. Na rjavi koži sta bili dve ranici, ki sta rahlo otekali, iz njih se je prikazovala kri. Tončka je rahlo zaskrbelo. ‘‘Ali boš mogel hoditi? " Viktor je hodil, a je nekoliko pošepaval. Če bi bil pes za njim, bi morda tudi tekel. Po poti je Tonček opazil, da mu je levi žep prazen. V njem je bila precej velika luknja, da se je skoznjo izmuznil oreh za orehom. Med begom pred psom ni niti čutil, da se mu trkljajo po nogah. Ta izguba ga je jezila. A najsi je še tako tipal po žepu, nič ni pomagalo, orehov ni bilo. Sedla sta v senco košate platane pred otroškim vrtcem. Tam je Tonček večkrat poležaval, kadar je čakal na Maričko. Utrujena in znojna sta uživala hlad in počitek. Zdaj, ko je bilo vse za njima, sta se tiho smehljala dogodivščini. Viktorja je domala popustila bolečina na nogi. Izpraznil je žepe in usul orehe pred Tončka, ki jih je zmetal za srajco. Krasen deček ta Viktor! Tonček je z nasmehom mislil nanj, ko je leže z rokami pod glavo gledal v zelene veje. Vse bi dal, vedno je pripravljen na usluge. Sam je ponudil domačo nalogo, ki je brez pogreška, naj jo prepiše. Če bi ne bilo Viktorja, bi si mislil, da so vsi Italijani taki kot učitelj in Armando. Tudi Viktor je ležal na hrbtu in strmel v veje. Mislil je na dogodek v šoli. ‘‘Armanda ne pogledam več," se je oglasil. Tonček ni rekel nobene. ‘‘Moja mati je rekla, da je najgrše, če kdo ovaja," je Viktor nadaljeval. ‘‘Privoščila bi mu, da se mu posuši jezik." ‘‘A!" je zinil Tonček in pomežiknil v zelenje. Viktorjeve matere ni poznal. Le enkrat jo je videl mimo- grede. To je vedel, da je vdova in da se s svojim edincem preživlja s skromno pokojnino. ‘‘In je še rekla," je gostobesedil Viktor, ‘‘da ti nisi kriv, de si Slovenec. Vsak ptič naj poje, kakor mu je zrasel kljun." Tonček se je zasmejal. ‘‘Zakaj se smeješ? " ‘‘Mislim, kakšen bi bil . . . de bi imel kljun . . . Hi, hi, hi!', Tej predstavi se je zasmejal tudi Viktor. Smejala sta se oba. Tonček je iznenada poskočil, kakor da ga je pičila osa. Spomnil se je na pismo. Ves čas ni ved pomislil nanj. Ali je bilo v levem, raztrganem žepu in ga je izgubil? Zmetal, je orehe iz desnega hlačnega žepa za srajco, na dnu je tičalo pismo. Ker je bilo hudo zmečkano, se je trudil, da ga izravnana kolenih. Viktor mu je gledal čez ramo. ‘‘Pismo iz Amerike!" je vzkliknil. ‘‘Amerikanske znamke!" Ah, res! Tončka je toplo spreletelo. Pismo iz Amerike. Na to možnost prej ni pomislil. Znamke ga nikoli niso zanimale. ‘‘Stric nam piše," je rekel. Viktor je bil ves začuden. To mu je bilo novo. ‘‘Ali imaš strica v Ameriki? " je vprašal. ‘‘Da. Zelo je bogat," se je Tonček pobahal. ‘‘Očetu je že poslal dolarje." Stric, Amerika, boogat - to je bilo za Tončka po očetovih besedah skoraj isto. V resnici je bil stric Tomaž le dvakrat ali trikrat poslal nekaj dolarjev v pismu. Na zadnje očetovo pismo, v katerem ga je prosil pomoči, ni bilo denarja ne odgovora. Viktor je poželjivo strmel v znamke na pismu. ,Daj jih meni!" je zaprosil. Prav rad. Kaj je bilo Tončku do znamk! Toda zdaj jih ni smel strgati s pisma. ,Jutri ti jih prinesem," je rekel. "Doma jih imam za polno škatlo," je pripovedoval Viktor. ‘‘Ko dovolj prihranim, si kupim velik album za znamke. Tu imam pet lir. Doma pa še dvakrat toliko." Tončka je živo zanimal srebrni novec, ki ga je Viktor odvezal iz žepnega robca. Potežkal ga je na dlani, kakor da se hode prepričati, de je pravi. ‘‘Kje si ga dobil? " ‘‘Neka stara gospa mi ga je dala. Bil sem na postaji, ko je prišla z vlakom. Pomagal sem ji nesti veliko škatlo." Tonček se je zamislil. Misel na pekaričino šipo mu je postala lažja. ‘‘Ali greš večkrat na postajo? " je vprašal Viktorja. ‘‘Večkrat. Včasih dobim liro, včasih dve. Včasih pa nič, če mi nihče ne da kaj nesti . . . Ta gospa mi je dala kar srebrnik. Težko je hodila in hudo je sopla." ‘‘Prihodnjič pojdeva skupaj," je dejal Tonček. Viktor ni ugovarjal. V mestnih zvonikih je odbilo peto uro. Iz otroškega vrtca so se razlegali otroški glasovi, truma deklic se je usula na ulico.

8[uredi]

Oče je bil ta dan že doma. Tonček je že na mostovžu zmetal orehe izza srajce. Ni maral odgovarjati na vprašanje, kje jih je dobil. Kuhinjska miza je bila polna drobnih deščic. Eno je oče tiščal v rokah, jo rezljal in gladil z ostrim nožem. Ni bilo težko uganiti, da dela zibko za Maričkino punčko. Marička je poskočila in zavrisnila. Tonček pa je od zavisti pozabil na pismo. ‘‘Če naredite zibko za Maričko, morate tudi zame kletko," je zagodel. Oče ga je pogledal s strogim pogledom. ‘‘Ali se tako govori? Ti rajši povej, kod si se klatil ves popoldan? " ‘‘Šel sem po Maričko." ‘‘Tri ure si hodil po Maričko? Saj nisi polž. Ne imej me še za norca. Oče je bil ta dan slabe volje. Tonček bi ne mogel z uspehom zagovarjati svoje dolge odsotnosti. V zadregi se je spomnil na pismo, potegnil ga je iz žepa ter ga očetu pomolil pod nos. ‘‘Tu je pismo za vas," je vzkliknil. ‘‘Stric piše iz Amerike." ‘‘Pa kako veš, da piše stric? " je vprašal oče in vzel pismo. ‘‘Znamke so amerikanske," je Tonček ponovil, kakor je slišal Viktorja. Oče si je pismo ogledal z vseh strani in ga potipal. Da, pismo je iz Amerike. Od Tomaža, ni dvoma. Tako dolgo se ni oglasil. Že ga je tiho skrbelo, da se mu ni morda kaj primerilo. Ali da mu je zameril kako besedo v zadnjem pisanju. Vzel je škarje in previdno prerezal ovitek. Tri z veliko pisavo popisane strani. Nič drugega. Pihnil je v ovitek in še enkrat po- gledal, de ni v njem denarja. Nič, niti dolarja. Kaj to pomeni? Saj vendar ve, kako se jim godi . . . Pomračilo se mu je delo in pogled. Vstal je ter začel iskati naočnike. Pretipal je žepe, pogledal na okno, nato na kredenco. Odšel je v sobo, stopil sem, stopil tja in se zopet vrnil v kuhinjo. V drugo je pretipal žepe. ‘‘Kje so moji naočniki? " je vprašal. ‘‘Sta jih že kam založila? Tonček in Marička nista nič vedela za njegove naočnike. ,Pa ste jih kje pustili," je rekel Tonček. Saj res. Oče se je spomnil, da jih je še imel v krojačnici, kjer je nekaj šival. Tam jih je pozabil. Saj to ni bilo prvič. Ni kazalo, da bi hodil ponje. Hkrati ga je trapila strašna radovednost, kaj stoji v pismu. ‘‘Pa ti preberi!" je dejal in vrgel pismo Tončku. Dečka bi ne bila mogla nobena stvar bolj presenetiti kot to. Bilo je prvid, da bi moral brati tujo pisavo. In povrhu tega še slovensko. Laskalo mu je očetovo zaupanje v njegovo znanje. Obenem ga je obhajala čudna plahost. ‘‘No ali bo kaj? " In Tonček je bral. ‘‘Dragi moj brat Jakob . . ." To je šlo. ,"Preden Ti nadalje pišem, Te lepo pozdravljam . . . Tako sta začenjala svoja redka pisma tudi stric in strina iz Sušja. Te besede je znal Tonček že na pamet. Toda nenadoma se mu je zataknilo. Dvakrat mu je oče popravil besedo, ker jo je izgovoril tako čudno, da ničemur ni bilo podobno. Slednjič mu tudi oče ni znal več pomagati. Tonček je dvignil oči in ujel očetov sršeči pogled. Ta ga je še huje zmedel. Kri mu je zaplala v lica, črke so mu zaplesale pred očmi. Kar je dalje bral, je bilo samo jecljanje brez zveze . .. Iznenada mu je roka omahnila, pismo je zletelo na mizo. Najrajši bi se razjokal. ‘‘Kaj pa bereš? " ga je vprašal oče. ‘‘Ali je kitajsko? Tonček je samo gledal. ‘‘Povej, ali znaš brati ali ne? " ‘‘Znam." ‘‘Vraga znaš! Nič ne znaš! Rad bi vedel, česa se učite v šoli.’‘ Tonček je bil dotlej prepričan, da zna brati. V šoli mu je šla tiskana beseda precej gladko, četudi jo je le malo razumel. Tudi svoje naloge je za silo prebral, naj jih je še tako grdo načečkal. Tu pa je bila tuja pisava. In stričeva pisava je bila poleg tega tako kljukasta in tako čudne besede je rabil. Na vse to je bilo pismo še slovensko. Slovensko pa bi ne bral gladko niti iz knjige. ‘‘V šoli se učimo italijanski," se je Tonček pobranil pred očetom. ‘‘Črke so iste kot naše. Ne boš mi dopovedoval črno za belo." ‘‘Pa vendar ni vseeno . . ." Saj je tudi oče vedel, da ni vseeno. Toda jezilo ga je, da ne more takoj izvedeti, kaj je v pismu. In peklila ga je sramota, da mu sin ne zna prebrati niti navadnega pisma. Tedaj je prišla mati. Očetov jezni glas je bila ujela že na stopnicah. Z naglim pogledom je premerila Tončka. ‘‘Kaj se je zgodilo? " je vprašala. ‘‘Kaj pa je zopet naredil? " ‘‘Tomaž je pisal, a on ne zna prebrati," je godrnjal oče. ‘‘Jaz sem pozabil naočnike. Stoka, kakor da ga ščiplje po trebuhu, a nič ni iz tega. Ko sem bil jaz v njegovih letih . . ." ‘‘Bom pa jaz prebrala," se je ponudila Rozalja. Mati je brala precej gladko, z nekoliko pojočim glasom . . . Stric se je opravičeval zaradi dolgega molka. Ni jim pisal, ker se je pripravljal na odhod v domovino. Na njihovo zadnje pismo tudi zdaj ne bo odgovarjal, se bodo že pomenili, ko pride. Ko bo pismo oddal na pošto, se bo tudi vkrcal na parnik. Morda pride pismo le kak dan pred njim . . . ‘‘Presneta reč!" se je vznemiril oče. ‘‘Saj nam lahko vsak trenutek potrka na vrtata." Tisti večer je bila strica in njegovega pisma polna kuhinja. Vsi so mislili samo nanj, govorili samo o njem. Oče se je tiho smehljal predse, ko je rezljal zibko. Tista leta, ko je delal v bratovi krojačnici, so mu bila v najlepšem spominu. Takrat se je živelo. Ako bi Tomaž ne bil odšel, bi bilo drugače. To misel je pestoval vsa leta. In skoraj je bratu očital tudi svojo nesrečo. Če je od koga pričakoval pomoči, jo je pričakoval od Tomaža. Bil je take vrste človek, da si sam ni vedel kdove kaj pomagati. . . Zdaj, ko je Tomaž tako rekoč stal že pred vrati, so mu rasla drzna upanja in načrti. Samo ob sebi mu je prepevalo srce. In ni mogel kaj, da bi dobršen del tega ne bil zlil v besede. Rozalija ga je dolgo molče poslušala. Bila bi srečna, da bi bilo vse to res. Toda prevečkrat se je že prevarala v upih, da bi zdaj zidala na golo željo. Hkrati pa je bila možu tudi nevoščljiva za Tomaža, če se res izkaže, da je bogat in odprtih rok. Prevečkrat in prerada je poudarjala, da so samo njeni, ki jim kaj pomagajo. ‘‘Vrabec na strehi," je slednjič zinila. Jakob se je razburil. ‘‘O kakšnem vrabcu na strehi pa govoriš? Ali je mar Tomaž vrabec na strehi? " ‘‘Vreče denarja ti ne bo vrgel. Če bi se mu v Ameriki tako dobro godilo, bi se ne vračal domov." ‘‘Pametno si zinila. Se noben Amerikanec se ni vrnil z denarjem, kaj? Vsi so berači." Temu Rozalija ni mogla ugovarjati. ‘‘Bomo videli," je skomizgnila. Tonček se je po večerji težko zamislil. Ali naj pove materi - ali naj ji ne pove? Povedati - to bi se reklo zatemniti misel na strica. Naslednji dan zarana bo še vedno dovolj zgodaj. Ko je ležal v svoji skrinji, se je tiho smehljal vase. Buren, pisan dan, a njegova krona stričevo pismo in njegov skorajšnji prihod . . . Strica Tomaža ni poznal razen po očetovem pripovedovanju in po bledi fotografiji, ki je visela v spalnici. Ta slika pa ni bila niti malo podobna stricu Tomažu, kakor si ga je Tonček ustvaril v svoji domišljiji. V njegovih očeh je bil velik in košat z bujno brado, preko trebuha se mu spenja verižica s tolarji. Iz vseh žepov pa mu gledajo bankovci . . . Če bi ga vprašali, zakaj mora biti stric prav tak, bi ne vedel povedati. Ko pride, se mu bo dobrodušno nasmehnil, mu pomežiknil in ga potrepljal po ramenu. Poreče mu, naj mu seže v žep in zagrabi polno pest denarja, vse zanj . . . Plačal bi šipo, si kupil nožič in za Brkico veliko kletko s kolesom . . In kdove kaj še vse,.. Kako drzne so bile Tončkove želje! Tudi ko jih je iz previdnosti hudo zmanjšal, mu je še vedno ostal v rokah bankovec za deset lir. Ta mu ne uide. Ta mu ne sme uteči. Tonček ga je vendar krvavo potreboval. Če bi kdo videl Tončka, ki se je ob misli na strica smehljal še v spanju, bi bil rekel, daje to najsrečnejši dedek na svetu.

9[uredi]

Mati tudi naslednje jutro ni izvedela, kaj hoče učitelj od nje. Da je Tončku znala brati iz oči, bi ne bilo treba besed. Kadar koli bi moral povedati kako nevšečnost, mu je jezik primrznil in mu glas ni hotel iz grla. Ko ga je učitelj vprašal, kaj je z materjo, ali ji je povedal, je gladko prikimal. Tonček ni bil kak lažnivi kljukec", a če je šlo za laž iz strahu, je stokrat grešil. Tisto jutro, s katerim se je začel za Tončka usodni dan so bili še vsi doma, ko je vstopil šolski sluga. Tonček se mu ni začudil in se je vedel, kakor da ga to niti malo ne zanima. Z veliko vnemo je od vseh strani ogledoval Maričkino zibko. Rdeče pobarvana, vsa poslikana z modrimi in rumenimi rožicami se je sušila na oknu. Mati se je čudila. Kaj ji hoče učitelj, da pošilja slugo po njo? Ko je uradni mož odšel, je uprla vprašujoči pogled v Tončkov hrbet. ‘‘Tonček, ali si mi zopet kako debelo nakuhal? " ga je vprašala. Ne! Ah, kje! Tonček za nič ni vedel. Kaj bi govoril! Mati bo tako dovolj zgodaj vse izvedela. Plačal bo vse skupaj hkrati, ne v obrokih . . . Oči so mu bile tako težke, da jih ni mogel dvigniti. Tlačil je zvezke in knjige v šolsko torbico, a mu je vse padalo iz rok. Se nikoli se mu ni tako mudilo na ulico in v šolo. Prejšnji dan Viktorja ni bilo k pouku. Mati ga je bila gnala k zdravniku. Ta dan je še imel obvezano nogo, a bi ne mogel več šepati, tudi če bi hotel. Pred tovariši se je bahal, kako strašen in velik pes ga je bil napadel. On pa ga je s krepeljcem po gobcu, da je zacvilil, stisnil rep med noge in pobegnil. Tonček, ki mu je bil prinesel znamke s stričevega pisma, je pričeval, da je bilo vse resnica, in je dogodek še primerno napihnil. Učitelj je bil Dolfka premestil v drugo klop. Očitno zaradi tega, da bi s Tončkom vsaj med poukom ne mogla govoriti slovenski. Na njegovo mesto je prišel Viktor. Da je učitelj le slutil, kako je Tončku s tem ustregel, bi si bil dvakrat premislil. Težko bi mu bilo biti še dlje sprt z Dolfkom, de bi ta sedel poleg njega. Tonček pa še ni maral sprave. Poleg tega mu je Viktor lahko prišepetaval, če ni znal. Učitelj se je najbrž čudil, kako da je Tončkova računska naloga ta dan tako brez pogreška. ‘‘Kdaj pojdeva k vlaku? " je vprašal Viktorja. Strica še ni hotelo biti, da bi mu ukazal sedi v žep. Pekarica pa ga je vsak dan bolj opominjajoče pogledovala. ‘‘Danes popoldne," mu je odgovoril tovariš. ‘‘Hočeš? Kje se snideva? " .,Pridi k meni!" Ta dan očeta ne bo doma. Zabičal mu je bil, naj se nikamor ne gane. Nerodno bi bilo, de pride stric in nikogar ne najde. Po šoli je Tonček brezskrbno in s smehom opazoval dva pretepača, ki sta si bila v laseh. Tedaj ga je nekdo zgrabil od zadaj za ramena in ga s kolenom sunil v hrbet, da je počenil v prah. Ves divji je planil kvišku in se obrnil s stisnjenimi pestmi. Pripravljen se je bil spopasti s komer koli . . . Tovarišu je bilo že zadosti Tončkovega kujanja. Presedala mu je družba v dveh: Dolfek ni bil kdove kako iznajdljiv in zabaven. Da se zopet zbliža s Tončkom, mu je izkazal eno svojih navadnih ljubeznivosti. Tudi Tonček je Markca le bolj za šalo sunil v prsi in se zasmejal. ‘‘Cirkus je prišel," je povedal Markec. ‘‘Danes ga bodo postavljali. Prideš gledat? " Tonček je nekoliko pomislil. ‘‘Takoj ne utegnem," je dejal. ‘‘Morda pozneje." ‘‘Tudi zverinjak imajo. Veliko opico. Vsak jo lahko vidi." ‘‘Pridem." Ko si je Viktor po obedu ogledal veverico, sta dečka stopila na ulico. Napotila sta se proti postaji. Tončka je zaradi očetove zapovedi, da naj ostane doma, nekoliko pekla vest. Tolažil se je z mislijo, da se kmalu vrne. Ko pride s postaje, pogleda še k cirkusu, nato pojde po Maričko. Popoldan je dolg. Na postaji sta dečka počenila v senco in opazovala prihajajoče ljudi, vozove in tramvaje. Trije izvoščki so dremali na kozlih svojih starinskih kočij. Skupina postreščkov je s hrbti podpirala postajno poslopje. Dva sta izmenoma kadila slabo cigareto. Tonček se je vdajal sanjam. Bil je umerjen, da bo imel srečo. Denar mu bo kanil v žep, treba mu bo samo iztegniti roko. Ta misel mu je poganjala tem daljše korenine, čim večjo zamudo je imel vlak. Z razigrano brezskrbnostjo je opazoval ljudi, ki so čakali pred postajo. Da si preženeta dolgčas, sta se z Viktorjem pomešala mednje in se igrala skrivalnice. Tonček se je tovarišu skril za debelo gospo, ki je načemerjena nekoga pričakovala. Izza njenega hrbta je škilil na Viktorja, ki je kot bebec stal na mestu in ga iskal z očmi. Debela gospa se je iznenada okrenila in Tončku zbila čepico z glave. ‘‘Na, smrkavec!" Ko je dedek pobiral čepico, se je nekomu zaletel v noge. Dobil bi bil še brco, če bi naglo ne odskočil. Tedaj je privozil vlak. Skozi izhod so se usipali ljudje s kovčki in košarami. Dečka sta stala vsem pod nogami in premerila vsakega potnika posebej. Viktor, ki je bil tega le vajen, se je dvakrat ponudil. Nič. Tonček, ki je bil v tej stvari še ves plah, samo enkrat. Brez uspeha. Ljudje so hiteli mimo, kakor da se jim neznansko mudi. Komaj da ju je kdo pogledal, nihče jima ni zaupal svoje prtljage. Odpeljal se je tramvaj, odropotale so tri starinske kočije. Odcijazili so tudi postreščki s svojimi dvokolnicami. Skozi vrata so kapljali le še posamezni potniki, ki se jim ni preveč mudilo. Tonček je pogledal Viktorja in se kislo nasmehnil. Bil je razočaran. Preveč enostavno si je bil to zamislil. Nikjer kake stare gospe z naduho in veliko škatlo, ki ti za usluge vrže kar cel srebrnik. ‘‘Ali greva? " je vprašal Viktorja. ‘‘Počakaj! Glej!" Prišel je še neki potnik. Zadnji. Pol gosposka obleka mu je bila nekam čudno ukrojena, da je bodla v oči. Široki obraz z brki se je zdel Tončku nekam domač, kakor da ga je že nekje videl. Čez ramo je nosil suknjo, v levici dežnik in potno torbo, v desnici pa velik kovček. Za njim je capljal neki železničar z dvema manjšima kovčkoma. ‘‘Kje pa so kočije? " je vprašal potnik in se oziral. ‘‘Ali niste govorili o nekih kočijah? ‘‘Bile so, a so že odšle, kakor je videti," je pojasnjeval železničar in vzel napitnino. ‘‘Danes je bilo veliko potnikov." ‘‘In to je mesto? " je brundal potnik.’‘ Človek se pripelje, za pol voza prtljage, a nikjer kake kočije ne postreščka. To ni nikako mesto, to je vas. Tramvaj me ne bo zapeljal v hotel. Na kako kočijo tudi ne bom čakal do večera." Železničar je poslušal in skomizgoval z rameni, Češ tako je, ne morem pomagati. Pristopil je Viktor in se ponudil za nosača. Pokazal je tudi na Tončka. Potnik je bil bolj trd po besedah kot po obrazu. Tudi njegov glas je imel prizvok neke šegavosti' Oči, ki so premerile oba dečka, kakor da tehtajo njuno moso, so bile vse prej kot neprijazne. ‘‘Prav," je dejal. ‘‘Nesita manjša kovčka. In torbo. To bosta že zmogla. Drugo ponesem jaz. Morda naletimo med potjo na kakšno kočijo. Vsak dve liri dobita." Tonček je bil že pograbil manjši kovček in torbo, ko ju je nenadoma zopet spustil na tla. ‘‘Kaj je? " ga je vprašal potnik. ‘‘Deset lir," je zinil Tonček malce negotovo. ‘‘Kaj? " ‘‘Deset lir," je ponovil deček dovolj razločno in odločno. Neznanec se je ozrl okoli sebe, kakor da išče palico ali kaj podobnega, s čimer bi predrzneža usekal po glavi. ‘‘Zakaj pa ne zahtevaš kar stotaka? " je slednjič skoraj zakričal.’‘Ali ste tu sami razbojniki? Poberita se!" je zacepetal ‘‘Da mi gresta izpred oči! Pojdita, če ne… Viktor ni čakal, da bi potnik izgovoril svojo grožnjo' Zadrl se je in tekel, kar se je dalo. Tonček se ni bal tujčeve grožnje, ki je ta niti ni do konca izgovoril. če ne? Kaj, če ne?" Ko pa je videl, da je ostal sam, je tudi on nabrusil pete. Ustavila sta se daleč v drevoredu in se upehana sesedla na prvo klop. Tonček je dajal duška svojemu razočaranju in ogorčenju. ‘‘Surovež!" je zmerjal potnika, ko ga ta ni mogel več slišati. ‘‘Skopuh! Grdi skopuh!" Tedaj se je nekje za mestom oglasila sirena. Tonček se je zganil, kakor da je sedel na žerjavico. V hipu je pozabil na tujega potnika in na svojo jezico. Kot strela ga je prešinilo: peta ura... Marička... Prepozen... Skočil je na noge, tekel do prve kavarne, stopil na prag in pogledal v notranjost, na steno. Preden ga je natakar utegnil napoditi, je že ugotovil: res, peta ura . . . "Pridi k cirkusu!" je zaklical Viktorju,ki je pritekel za njim. Odvršal je, kakor da mu je sto vragov za petami. Marička je samcata stala na stopnicah pred poslopjem otroškega vrtca. Kisala se je, da se je sama sebi smilila in si mazala solze po licih. Kakor da je padel z neba, je Tonček treščil pred njo in jo zgrabil, za roko. ‘‘Marička, saj sem tu," je vzkliknil. ‘‘Saj sem tu. Glej, Marička" Dekletce je ustavilo jok, razmazane zadnje solze, a ni zjasnilo obraza. Tonček je bil hud na Maričko. Najrajši bi jo bil tako stresel, da bi ji zletela duša iz telesa. Zaradi nje ni imel brezskrbnih popoldnevov, vedno je moral pazili na uro. Prava reč, de se je zamudil za'nekal minut. Ob belem dnevu bi je ne požrl, volk. In zdaj se še drži šobasto, ko bi bil samo on lahko nejevoljen... Vendar ni kazalo, da bi kakor koli obračunaval z njo. Prav nasprotno. ‘‘Ni treba praviti doma," ji je rekel in hlinil prijazen obraz. Marička je molče kuhala jezo in užaljenost. ‘‘Dam ti bombonov." Dekletce je dobro vedelo, kakšno ceno imajo Tončkove obljube. Kje bo pa dobil bombone? Saj ni bilo prvič, da ji je kaj obljubljal, a nič dal. In če bi ji tudi ponujal bombone na dlani, bi jih sicer vzela, a nikakor ne obljubila, da bo molčala. Taka je bila. Ni mu mogla odpustiti, da je tam stala kakor za ves svet izgubljena. Se ob spominu na to ji je znova šlo na jok. Tonček je spoznal, da je vse zaman. Naj pove. Tega ne more preprečiti. Saj tako ne pojde domov. Zdaj še ne. Ni se bal le očeta, ker je proti njegovi prepovedi odšel na ulico, mikal ga je tudi cirkus, kjer ga čakajo tovariši. Počakal je pod stopnicami, da so se za Maričko zaprla kuhinjska vrata. Nato se je tiho kot tat splazil na ulico in ob hišah..

10[uredi]

Res, na Starem trgu so postavljali cirkus. Tonček je že od daleč zagledal leseno ogrodje. Tam je našel Markca, Dolfka in Viktorja. Z njimi je bila tudi večina dečkov iz njihovega razreda. Ves popoldan so postajali tam okrog, delali napotje in pasli radovednost. Bilo je v resnici kaj gledati. Veliki vozovi kot potujoče hišice. Strelišče s čudnimi, smešnimi figurami je bilo že postavljeno. Suhljata Italijanka z velikimi uhani pod črnimi lasmi je venomer vabila: ‘‘Pridite streljat, streljat, streljat! Trije streli za liro. Trije streli za liro!" Tudi zverinjak je že stal. Na velikem platnu so bile v pisanih barvah naslikane strašne živali. Levi, tigri, leopardi. opice in velikanske kače. Cirkus je šele nastajal med velikim krikom. Krepki možje so napenjali platneno streho čez ogrodje. Dečki so vsak uspeh ali neuspeh pri delu spremljali z ustrezajočimi vzkliki. Največ paše za mlade oči je nudila velika opica, ki je ždela v železni kletki. Razkazovala se je vsemu svetu, pri nji so se paglavci najdlje zadrževali. Opazovali so njene pol živalske, a pol človeške kretnje in se vsaki posebej zasmejali. Najdrznejši so ji skozi rešetko ponudili oreh ali lešnik. Opica ga je vzela, ga zdrobila med močnimi zobmi in usula v dlan. Z ustnicami je izbirala jedrca izmed lupinic in jih jedla. Pri tem je dečkom gledala v roke, kakor da pričakuje novih darov. Neki rdečelasec ji je dal kamenček, ki je bil na las podoben lešniku. Opica ga je vzela, pa - hop! v usta, a že ga je srdito izpljunila. Prevara jo je tako razjezila, da je pisano pogledala, se zgrabila s sprednjimi nogami za železne palice, z zadnjim delom telesa pa je srdito odskakovala. Pri tem je vreščala, da je šlo skozi ušesa. Paglavci so se plaho spogledali in se nekoliko umaknili. Bali so se, da opica ne ulomi na prosto, saj se je železna kletka kar stresala. Prišel je komedijant s pasjim bičem. ‘‘Kaj ste ji naredili? " je vprašal. Nič. Kaj neki! Dedki za nič niso vedeli. Kakor da opica v svojo zabavo tako skače in vpije. Markec je od zadaj sunil Armanda v hrbet. ‘‘Da boš molčal, ovaduh!" mu je zasikal v uho. Armando se je okrenil ves rdeč v obraz. Če bi bil kdorkoli, bi bil z njim obračunal. Markčev izzivalni pogled pa mu je pognal strah v kosti. ‘‘Ne dražite živali" je dejal komedijant. ‘‘Ali pa pojdite! Koko, Koko!" se je dobrikal opici. ‘‘Pridna, mirna!" Ponudil ji je kos umazanega mandolata. Opica ga je držala med prsti, ga grizla in se oblizovala. Dečke je zdaj pa zdaj ošinila z nezaupnim pogledom. Nastala je noč, v mestu so zagorele luči. Dečki so se bili že vsega nagledali, vendar jih še ni vleklo domov. Razposajena volja jih je gnala, da bi se s kom kruto poigrali. Markec je bil nehote opozoril na Armanda. Dečki so vedno pogosteje upirali vanj oči. V svoji mornariški čepici je nekam osamljen stal čisto spredaj in strmel v kletko. Ta dan nobenega njegovih prijateljev ni bilo z njim, drugi dečki pa so ga mrzili. To je vedel, zato seje le redko upal na potepanje z njimi. Tu pa se jim je ponujal kot opica v kletki. ‘‘Ovaduh!" se je nekdo oglasil tik za njegovim hrbtom. Ta vzdevek se ga je rahlo prijel Že oni dan, ko mu ga je bil Tonček siknil v hrbet. Armando se je zdrznil in se naglo obrnil. Pazno je iskal od obraza do obraza. Kdo je vrgel psovko? Dečki so stali trdi kot koli, vse oči so bile enako izzivalno uprte vanj. ‘‘Ovaduh!" je tedaj slišal izza hrbta. Okrenil se je in zopet za hrbtom: ‘‘Ovaduhi" Armando se je sukal kot vrtavka. Iznenada je iztegnil prst in pokazal na Viktorja. ‘‘Zdaj si bil ti!" je vzkliknil. ‘‘Učitelju povem." Ni bil Viktor. A preden je ta utegnil kaj redi v svojo obrambo, je Dolfek Armandu potegnil čepico z glave in jo skril za hrbet. Armando je bil od besa rdeč v obraz. Ves zmeden ni vedel, kaj naj počne. Kazalo je, da je šele tedaj spoznal in občutil, koliko ima sovražnikov. Bil je brez moči. Tu ni bilo učitelja, da bi dvignil prste. Obšla ga je taka plahost, da bi najrajši pobegnil, toda brez čepice si ni upal domov. ‘‘Ti si mi vzel čepico!" je zakričal na Tončka' ‘‘Vrni mi jo! Takoj!" Tonček ni imel čepice. Pokazal mu je obe prazni roki. ‘‘Glej! Kje imam tvojo čepico? " Tedaj se je zgodilo nekaj, česar bi dečki nikoli ne bili pri' pričakovali. Viktor se je bil splazil, za Dolfkov hrbet, mu naglo iztrgal čepico iz rok in jo zalučal proti kletki. Hotel ali ne hotel - pokrivalo je zadelo špranjo med železnimi palicami in priletelo opici prav pred noge. Ko je Armando pogledal v kletko, je bila njegova čepica v opičjih prstih. Dedki so zavpili se zakrohotali. Žival je čepico najprej obračala in ogledovala, kakor da se ji čudi. Nato se je presedla v drug kot, da je paglavcem skoraj obračala hrbet in zopet ogledovala čudno stvar. Slednjič je zagrabila za oba trakca, ki sta visela od roba in ju je odtrgala' Kazalo je, da bo zgolj v zabavo čepico raztrgala na drobne kose. Paglavci so se pripogibali od smeha in se tolkli po kolenih. Tolikšne zabave še živ dan niso doživeli. Armandu kajpak ni bilo do smeha. Zdaj je zardeval, zdaj pobledaval, ni vedel, ali bi se srdil ali jokal. Ni ga mogla utešiti tolažba, da jih bo naslednji dan ovadil v šoli. Njegova čepica s tem ne bo rešena iz opičjih krempljev. Zakričal je in se razjokal, da je še opica plašno pogledala' Zopet je prišel komedijant. ‘‘Čepico so mi vrgli v kletko," je potožil Armando. Mož je pogledal opico, nato dečka, obraz se je tudi njemu nategnil v smeh. ,Pojdi jo iskat!" je dejal Armandu. ‘‘Koko, Koko, daj tisto nazaj" je prigovarjal opici. ‘‘Daj meni! Opica se ni rada ločila od nove igrače. Trudila se je, da bi pretrgala črni rob, na katerem se je blestel pozlačeni napis. Ko ji je železen kavelj slednjič utrgal pokrivalo, je od jeze za' vreščala. Pri tem je dobila čepica veliko luknjo. ‘‘Tu jo imaš," je rekel komedijant in jo vrgel Armandu. ‘‘Bolj nova ni, kot je bila prej. Zdaj pa pojdite zlepa! Ne utegnem, da bi se mudil z vami." Paglavci so se nekoliko oddaljili. Gledali so Armanda in se mu smejali kot prej opici. Kakšna čepica! Zamazana, brez

trakcev, z veliko luknjo . . . Armando si jo je primerjal na glavo, zdaj tako, zdaj drugače. To je bilo od sile smešno. Zopet jo je vzel v roke in jo ogledoval, a ni in ni hotela postati cela. ‘‘Daj jo strašilu za vrabce," je rekel Markec. zanj bo dobra." ‘‘Za cedilo jo lahko rabiš, ker ima luknjo." Vsaka beseda je vzbudila nov smeh. Armando jih je besno gledal. Najrajši bi jih bil utopil v žlici vode. Ko bi ga vsaj pustili samega. Toda če se je le prestopil, so mu sledili. Da si vsaj malo ohladil jezo, se je zakadil v Tončka, ki se mu je najbolj škodoželjno smejal. Spopadla sta se kot dva risa. Morda bi bil Tonček podlegel, da niso Markca tako hudo zasrbele roke. Zgrabil je Armanda za lase in mu obrnil glavo na hrbet. Ovaduh je izpustil Tončka, tedaj ga je Markec položil v prah. ‘‘Pusti me!" je zacvilil Armando. Markec se je dvignil in si obrisal roke ob hlače. Armando je pobral čepico in se z naglim begom rešil v prvo ulico. ‘‘Ha - kaj? " je rekel Dolfek ves razžarjen in Tončka objel čez pas. Zopet sta si bila prijatelja.

11[uredi]

Ves v mislih na ta dogodek se je Tonček šele pred hišo zavedel, da se pravzaprav vrača domov. Obstal je na temnem dvorišču, kolena so se mu zašibila, mrzel pot mu je orosil delo. Naj bi bil kdorkoli, bi mu ta večer ne bilo prijetno v njegovi koži. Nabral se mu je bil tako velik račun, da bi ga z lahkim srcem ne plačal noben paglavec. Tiho si je želel, da bi mati ne bila našla učitelja. Nevihta bi bila odložena vsaj za en dan. Toda njegove najbolj vroče želje se nikoli niso izpolnile . . . Neslišno kot senca je šel po stopnicah, da nobena deska ni cvrkutnila. Sklenil je, da ne bo stopil takoj v kuhinjo. V kot mostovža se bo stisnil in čepe čakal. Doma ga bodo pričakovali in se jezili. Ko ga le ne bo, jih bo začelo skrbeti. Kaj, ako se mu ni kaj primerilo? Slednjič ga bodo odkrili, zarohneli nad njim, a ga bodo vendar veseli. To bo omililo kazen. Ko se je plazil mimo vrat, mu je neki tuj glas udaril na uho. Nehote je postal in prisluhnil. Domači niso sami? Tuji glas je govoril, nato očetov, zopet neznančev. . . Stric iz Sušja? Ne! Naj je kdorkoli - pred tujim človekom ne bodo v prvi sapi planili po njem. Tonček je tiho odprl vrata, samo za tolikšno špranjo, da se je lahko izmuznil skozi. Rad bi bil vstopil čim bolj neopazen. Vsi hkrati so se ozrli vanj. Tudi tuji gost, ki je sedel na klopi za mizo. Če bi bil Tonček zagledal v kuhinji opico iz železne kletke, bi se ne bil tako strašno zavzel. Hkrati z začudenjem pa ga je obšla tudi zadrega, da mu je čisto odpovedal jezik. Pred njim je sedel potnik s postaje. Tudi gost se je začudil Tončku. Kazalo je, da si je dobro zapomnil paglavca, ki ga je bil razjezil. Vprašujoče je pogledal dedka, nato mater in očeta. Oči so mu govorile: kaj pa ta pobalin, ta ničprida dela tu? ‘‘Ali se tako vstopi? " se je oglasila mati. ‘‘Ali se tako pozdravi? ‘‘Kaj nimaš jezika? " Mati Rozalija je bila videti huda. Tudi oče je nekam pisano gledal. ‘‘Dober večer!" je Tonček z veliko težavo izdavil, iz grla. Tuji gost je bil videti še bolj začuden, ko je uganil, koga ima pred seboj. ‘‘Stopi bliže in pozdravi strica!" je rekel oče. ‘‘Daj mu roko, kaj stojiš kot štor! To je stric Tomaž." Tončku se je za trenutek stemnilo pred očmi. Stric? Saj to bi bil lahkko uganil. Toda bil je preveč zavzet in preplašen, da bi se ga mogla dotakniti taka misel. Kako vse drugačen je bil stric v njegovi domišljiji kot v resnici! In kako vse drugače si je bil zamislil srečanje z njim! Dal mu je roko in se poskusil nasmehniti. ‘‘Saj midva sva se že videla," je rekel stric z zgovornim nasmeškom na ustnicah. ‘‘Kaj? " je vprašal oče, kakor da ni dobro slišal. Tončkov obraz je bil tako kisel, njegov nasmeh tako grenak, a njegove oči tako proseče, da ga je stric moral razumeti. ‘‘Nič, nič," je rekel. ‘‘Le šalim se. Zrasel pa je, zrasel," je dejal. ‘‘Ko sem odhajal, ga je bilo komaj za bobek." ‘‘Vse mu raste, le pamet ne," je menil oče. ‘‘Kod pa si se vlačil tako dolgo? Noč je že, a tebe od nikoder.’‘ ,.Pri cirkusu sem bil." ‘‘Boš že dobil cirkus," je dejal oče grozeče. ‘‘Tak cirkus ti bomo zaigrali, da si ga boš zapomnil." "Ali je potep? " je vprašal stric. ‘‘Velik križ je z njim, je vzdihnila mati. ‘‘Kaj hočemo! ‘‘Otroci so pač otroci." Kazalo je, da mati pred stricem ne namerava začenjati svojih litanij o Tončku. Prihranila jih je za kdaj pozneje. ‘‘Pa se vsaj pridno uči? " je hotel vedeti stric. ‘‘Nič se ne uči," je dejal oče. ‘‘Oni dan niti tvojega pisma ni znal prebrati. ‘‘Saj hodim v italijansko šolo," je zategnil Tonček. ‘‘Psmo pa je bilo slovensko." ‘‘Doma bi se učil," je dejal stric. ‘‘Kakšen Slovenec pa si, de ne znaš po slovensko pisati in brati? Še mi smo znali, ki smo živeli na deželi. Vidva bi ga učila," se je obrnil na Jakoba in Rozaldo. ‘‘Kje pa utegnem!" je dejala mati. Jakob je molčal. Ni mogel trditi, da bi si ne mogel utrgati katere ure. In sram ga je bilo priznati, da mu to ni prišlo niti na misel.Nastala je minuta molka. Nato sta Jakob in Tomaž nadaljevala svoj prejšnji razgovor o potovanju in o Ameriki. Oče je bratu previdno, po ovinkih omenil pismo, ki mu ga je pisal in ga v njem prosil pomoči. To ni bila njegova navada, javkanje je rad prepuščal Rozaliji, to pot pa je le nekoliko potožil o svoji revščini. Vse poizkuša in se ubija, a ne more zlesti na zeleno vejo. Ne ve, kako bo, če jim kdo ne seže pod pazduho. On, Tomaž, mu je v zadnjem pismu obljubil, da se bosta o tem pomenila, ko pride . . . ‘‘Danes je težko za vse," je govoril stric nekam pridržano in bobnal s prsti po mizi. ‘‘Tudi v Ameriki ne cvetejo samo rožice. Bankovci tudi tam ne rastejo na vejah kot pri nas lešniki. V zemlji so zakopani in jih ni lahko izgrebsti . . . če bi se bil doma tako gnal kot tam, bi ne bil na slabšem. Morda celo na boljšem." ‘‘Zakaj pa si potem šel v Ameriko? " se je zavzel Jakob. ‘‘Saj, saj," je dejal stric. ‘‘Dokler ne padeš v vodo, ne veš, da je mokra. In pa - saj veš, da nisem mogel prenašati teh peklenščkov - črnosrajčnikov." Oče Jakob se je posmehnil. ‘‘Zdaj jih je še več kot prej," je rekel. ‘‘In še hujši so.’‘ ‘‘Naj bodo! Za vsako zadnjico raste šiba. Vsak volk enkrat crkne. Stricu Tomažu je rado uhajalo na jezik, kar mu je bilo v mislih. Jakob in Rozalija sta se oba hkrati ozrla v vrata. Če ga kdo sliši! ‘‘Če boš tako pel," je dejal oče, ‘‘boš kmalu v luknji.’‘ ‘‘Vem, kaj in komu naj govorim in kaj in pred kom naj molčim. Ne boj se!" Stric Tomaž je bil slabe volje. Ni si dal blizu, pa naj si ga potipal s te ali z druge strani. Ni bil tak človek, da bi potrebnemu ne ponudil roke, a je vsak krajcar obrnil na dlani. Prav tako kot z denarjem je bil varčen tudi z obljubami. Če pa je dal besedo, je držala, kakor da bi jo z žebljem pribil. Te besede pa ta dan ni hotelo biti. Oče se je pomračil in umolknil. Ni kazalo, da bi še dalje vrtal v brata. In ni verjel, da je Tomž tako na kratko z denarjem . . . Pogledal je Rozalijo, ki mu je že naprej prerokovala neuspeh. Saj zdaj se mu lahko tiho smeje. Tončku so se medtem nekoliko razvedrila lica. Potegnil je v nos prijeten vonj, ki je prihajal z ognjišča. Mati je nekaj dobrega kuhala za večerjo. Stopil je k Marički, ki je sedela na pručici in se igrala z novo, pisano žogo. Stric ji jo je prinesel. ‘‘Poglej!" je dejala in vrgla žogo, da je skočila kot veverica. Dečka je stisnilo za srce. Stric se ga ni spomnil niti z najmanjšim darom. Zapravil si ga je s srečanjem na postaji. Zdaj tiči v katerem njegovih žepov. Kaj more biti? Nožič? Ustne orglice? Obojega si je silno želel. Kompas? To bi bilo čudovito! Nihče izmed tovarišev ni imel kompasa. Tudi povečevalno steklo bi mu bilo ljubo. Na soncu bi pobalinsko spekel kakega tovariša, da bi odskočil kot žoga. Žepna ura? Na to ni bilo misliti, stric je bil videti stiskač. Najljubši bi mu bil bankovec. zaradi pekarice . . . Morda pa je nanj le pozabil. Nenadoma se bo spomnil... To upanje mu je zagorelo kot luč. Rad bi bil strica zopet opozoril nase. Stopil je h kletki in rahlo požvižgal veverici, ki je že spala. Ker se ni zganila, ji je požvižgal glasneje. ‘‘Ali jih iščeš? " se je oglasila mati.’‘ ‘‘Tiho, kadar kdo govori!" Saj med očetom in stricem ni več tako gladko tekla nit razgovora. Zdaj pa zdaj sta umolknila in znova začela. Slednjič se je stric dvignil. ‘‘Čas je, da grem," je rekel. ‘‘Kam se ti tako mudi? " se je zavzela mati. ‘‘Ali ne ostaneš pri večerji? Za vse je v loncu." Stric se ni dal pridržati. Izgovarjal se je na utrujenost. Trdil je, da je le malo prej že jedel. Zdaj se mora prespati. Jih bo že še obiskal. Oblekel si je suknjo, voščil lahko noč in odšel.

12[uredi]

Po stričevem odhodu je nastala v kuhinji moreča tihota. Oče je hodil od okna do vrat in mozgal v sebi razgovor z bratom. V misli se mu je očividno vpletal tudi Tonček. Zakaj bi ga bil sicer od časa do časa ošinil s koncem oči? Mati je pripravljala večerjo in pri tem skoraj ni zaropotala s posodo. Vse je kazalo na grozečo tišino pred neurjem. Na njenem obrazu in v njenih očeh se je vedno bolj gostil temen oblak. Pred stricem se je zadrževala, a zdaj se bo vsak trenutek zabliskalo in treščilo. Tončka ves čas ni pogledala. In to je bilo najhujše. Tonček je tih kot miška ždel na klopi, kjer je prej sedel stric. Da je imel tako čarobno moč, bi se bil spremenil v mušico in odbrenčal skozi okno. Toda ni bil tako bitje iz pravljice. Z obupanim pogledom se je ozrl zdaj na Maričko, zdaj na Brkico v kletki. Zavidal jima je mirno brezskrbnost. Kdove zakaj se mu je zdelo to najpametneje - odločil se je in se hotel tiho izmuzniti na mostovž. To je sprožilo plaz. ‘‘Kam? " ga je vprašal oče. ‘‘Tu ostani! In povej, kaj si delal, da si prepozno prišel po Maričko? " Preden je Tonček utegnil kaj odgovoriti, se je mati obrnila od ognjišča. ‘‘To povej najprej, kaj si naredil v šoli!" je zavpila, ‘‘To povej! " Tonček je molčal. Kaj bi pravil? Saj mati tako vse ve. Ona naj pove. ‘‘Govori, pob salamenski!" je mati še huje zakričala in stisnila pest. ‘‘Govoril sem slovenski." ‘‘In kaj še? "Tonček je zopet molčal. ‘‘In kaj še? Ali naj ti pomagam z zaušnico? " ‘‘Saj veste," je dejal Tonček in se nakremžil. ‘‘Vem? Seveda vem. Pa mi nisi ti povedal" Še tega mi nisi povedal, kaj ti je učitelj naročil. Nepridiprav ti tak! Součence zmerjaš in jih obkladaš z grdimi psovkami . . ." ‘‘Z grdimi že ne," se je Tonček ogorčeno pobranil. ‘‘Ovaduh sem mu rekel, ker me je ovadil . . ."Molči, ko mati govori!" se je vmešal oče. ‘‘Zdaj vidiš, kakšen je," se je mati obrnila proti očetu. ‘‘In ti mu kdaj še daješ potuho. Jaz pa sem tista, ki moram popravljati, kar on podere. Da bi bilo samo zaradi tebe," je zopet zapela Tončku, ‘‘bi ne napravila niti koraka. Niti koraka, da veš! Naj bi te tepli in te učili pameti. A zaradi tebe nas lahko udarijo vse skupaj. Se oblek vam ne morem kupiti, kdo misliš, da bo nam plačeval najemnino? Ti s svojim jezikom, paglavec nemarni, ki si samo za nesrečo pri hiši? Naveličana sem že tega, to ti povem. Do grla sem sita. Le še enkrat naj se zgodi, pa pojdi, kamor hočeš. Ne maram te več videti . . . Ali si razumel? Ali mi obljubiš, da se to več ne zgodi? Ali mi obljubiš?" Tonček je s sklonjeno glavo in s pogledom izpod čela sprejemal ploho materinih besed. Kako je znala zadeti. Šlo je naravnost do srca. Tonček še malo ni slutil, kako je materi tista pot težka. Saj niti jezika ni znala toliko, da bi se lahko uspešno zagovarjala. Stala je osramočena kot paglavec in poslušala očitke in grožnje, ki so ji padale na glavo. Tako se ji je upiralo v duši, da bi bila najrajši izpljunila, jih pozdravila s psovko in odšla. Toda misel na revščino jo je kot prikovala na mesto. Premagovala se je in požirala besede, da jo je vse bolelo. ‘‘Obljubi, da se to več ne zgodi!" je ponavljala. Tonček je še vedno molčal. Kaj naj materi obljubi? Da ne bo več govoril slovenski? Da ovaduhu ne poreče ovaduh? Saj bi lahko rekel ‘‘da", a bi potem naredil po svoji pameti, kakor že tolikokrat. A zdaj sredi nevihte se mu ni zdelo potrebno, da bi lagal. Hujše tako ne more biti. A tudi ‘‘ne" mu je bilo težko reči. ‘‘Odgovoril" je rekel oče trdo. ‘‘Ali obljubiš? " je vztrajala mati. ‘‘Ne." Mati je za trenutek zazijala, kakor da ne more verjeti. Nato je poskočila in dečku prisolila gorko zaušnico. ‘‘Nesrečni pob!" je zakričala. Tonček se je prijel za lice. Ni bilo prvič, da jo je izkupil od matere, toda še nikoli se ni tako vse uprlo v njem. ‘‘Tepli me že ne boste!" je vzkliknil. ‘‘Tepla te bom," je vreščala mati. ‘‘Pa še kako te bom tepla,če boš tak. In ko te jaz ne bom več tepla, te bodo tepli drugi. . ." In se je razjokala na vse glas. Tonček je bil zaprepaden. Matere ni videl še nikoli tako jokati zaradi njega. Vpila je, tudi solze so ji kdaj prišle, a da bi vekala kot otrok - tega ne. Težko mu je leglo na srce. Materin jok je potegnil za seboj tudi Maričko, ki je zapiskal z visokim glasom. Tedaj se je zganil. tudi oče. Kazalo je, da mu je jeza prikipela do vrha. Stopil je k ognjišču in potegnil z nape tenko šibo. Preden se je Tonček zavedel, kaj se godi, ga je oče zgrabil in položil čez kolena. In naj se je paglavec še tako otepal z nogami in rokami, je šiba pela svojo pesem. ‘‘Bomo videli, ali te bomo tepli ali ne’‘ je oče sopihal. ‘‘Bomo videli, ali boš slušal ali ne." Oče ni Tončka skoraj nikoli kaznoval. Zalegla je že njegova beseda ali pogled. Kazalo je, da ga je zdaj podžgalo materino milo jokanje. In tudi svojo nejevoljo zaradi bratove zapetosti, ki mu je podirala upe in mu večala skrbi, je moral stresti nad nekom. Tonček je bil začuden. Ali je mogoče, da ga oče tako tepe? In da ga bije prav za stvar, v kateri je upal najti pri njem oporo? Boleli so ga udarci, a še hujše ga je bolelo razočaranje in krivica. Kričal je na vse grlo, da je odmevalo po vsej hiši in celo na ulico. Ostala mu je ta edina obramba. Naj sliši ves svet, kako neusmiljeno ga mlatijo. ‘‘Pusti ga!" se je slednjič oglasila mati. ‘‘Dosti je!’‘ Bala se je, kaj porečejo ljudje in tudi Tonček se ji je zasmilil. Kadar se je oče dodobra razhudil, ni znal nehati. ‘‘Jakob, za božjo voljo!" je vzkliknila. ‘‘Ti nimaš nobene mere. Saj ga boš ubil." Oče je izpustil Tončka, da je padel na kolena in na roke. Šibo je prelomil in jo vrgel za ognjišče. ‘‘Tiho!" je rekel Tončku, ki je še vedno cvilil. ‘‘Da mi več ne piskneš!" Deček se je spustil ob steni na pod in tiho hlipal z rokami na očeh. Mati se je obrnila k ognjišču, oče se je spustil na klop. Marička je tiščala žogo v rokah in preplašena gledala. V kuhinji je bilo vse tiho. ‘‘Večerjat," se je oglasila mati. ‘‘Brez večerje naj gre spat," je dejal oče. ‘‘Da si bo zapomnil. Pa takoj! " Materi to ni bilo po volji, a ni ugovarjala. Saj Tončku ni bilo do večerje. Nič več ni čutil lakote. Žgala ga je le strašna žeja, da ga je peklo grlo. Rad bi se napil vode, a se je premagal. Tiho se je zavlekel v svojo luknjo.

13[uredi]

S težkim vzdihom je legel v skrinjo in se zagrnil čez glavo. Če bi mogel, bi se bil najrajši pogreznil globoko v zemljo. Ni maral slišati glasov, ki so prihajali z ulice in iz kuhinje. Ni hotel gledati pramena svetlobe, ki se je usipal skozi okroglo linico. In da je bil odgrnjen in je odpiral oči in ušesa, bi videl le svoje gorje in slišal le, kako mu ječi duša. Ne bi čutil, če bi se zaprl pokrov skrinje in se ne bi zmenil.zato. Bil je sprt in skregan s šolo, z učiteljem, z materjo, z očetom, z Maričko in z vsem svetom. Trdo je mižal, kakor da bi hotel zaspati, a mu ni bilo do spanja. Pretežko mu je bilo srce. V temi in molku po odeju mu je delala druščino le globoka užaljenost. Z njo se je pogovarjal. Ta ga je venomer spominjala, kako hudo je bil tepen. Tonček je poskušal zagovarjati očetovo šibo. Saj je kazen tudi nekoliko zaslužil. Popoldne je bil odšel na potepanje, ko bi ne bil smel. Prepozno je prišel po Maričko. Noč je že bila, ko se je vrnil domov . . . K temu je dodal še vse tisto, česar doma niso vedeli. . . Kamen je vrgel v pekaričino mačko in razbil šipo. Klatil je tuje orehe. Na prvo srečanje ‘‘Ne boš," mu je šepetala užaljenost. ‘‘Nisi bil tepen zaradi strica, zaradi orehov, zaradi mačke in šipe, niti zaradi Maričke in potepanja. Dobil si jih, ker si govoril slovenski, ker si ovaduhu rekel ovaduh, ker nisi hotel obljubiti, da se to ne bo več zgodilo . . ."Oh, resnica! Tonček je bolestno vzdihnil. Obraz se mu je skremžil na jok. Stežka se je premagal, da se mu niso znova udrle solze. ,Kar smejo drugi, ti ne smeš," mu je dalje prišepetavala užaljenost. Dolfek sme govoriti slovenski, Markec tudi. Markca njegov oče celo nabije, če govori italijanski. Tebi in Marički so se v Sušlju smejali - pa še kako smejali, ko sta hotela govoriti italijanski. Stric Matija ti je pravil pol za šalo, pol zares, če si fašist. Ali si slišal, kaj je rekel stric Tomaž? In oče - ali ti ni zmeraj z očmi pritrjeval, ko sta zaradi slovenščine trčila z materjo? Vsi: le daj tako! - potem pa po tebi . . . ‘‘In prav oče me je natepel," je zastokal Tonček. Imel je še majhno pamet, a je čutil in razumel, da se mu godi velika krivica . . . Zahlipal je v blazino . . . ‘‘Najbolje bi storil, da bi umrl," mu je prišepnila žalost. Ta misel je bila Tončka obšla že v kuhinji. Res, najboljše bi bilo umreti" Vendar ne tako kot mali Krištof, ki je bil prejšnje leto utonil v Soči" Tonček ga je videl, kako je siv kot stena, trd in iztegnjen ležal, na produ. Nato so ga zagrebli. Ni ga bilo več niti v šolo niti h kopanju. Tonček bi hotel tako umreti, da bi še vedno gledal z enim očesom. Vsaj majčkeno malo, da bi lahko videl, kaj se godi okoli njega. Tako želijo umreti vsi dečki, ki se jim zgodi kaka velika krivica. Mati bi jokala, da bi se kar topila v solzah, a tudi oče bi bil ves potrt in žalosten. ‘‘Joj," bi rekli, ‘‘mi smo krivi njegove smrti, ker smo ga tako hudo pretepli! In zaradi česa! Naj bi govoril slovenski, da bi le živel. Bolje bi bilo, da smo šli v grmovje in pod šotor, kot cigani . . .,' Tedaj bi Tonček odprl še drugo oko, planil na noge in se zasmejal. To bi bila nekaka potegavščina, a til zato, ne bi ga natepli, preveč bi se ga razveselili. . . Toda to je nemogoče. Take stvari se godijo le v pravljicah . . . Zares pa se Tončku še ni ljubilo umreti. "Pa pobegni!" je šepetala užaljenost. ‘‘Pobegni, pobegni!" Ta misel se je Tončka oklenila kot robida in ga ni izpustila. A kam naj pobegne? Od Viktorja, ki je rad požiral knjige, je slišal zgodbe o dečkih, ki se jim je godilo prav tako slabo kot njemu, pobegnili so s čolnom po veliki reki, dospeli v daljne kraje, kjer so živeli dobri ljudje in jim nihče več ni delal krivice . . . Ali pa so ušli v širne gozdove, polne zveri, divjakov in raznih nevarnosti. Ker so bili to dobri dečki - vsi dečki, ki pobegnejo od doma, so dobri, vsaj v knjigah - se jim nič hudega ni zgodilo. Kadar je bila sila največja, je prišla kaka čudežna rešitev. Čez tedne, mesece ali leta so se prav tako čudežno zopet vrnili. Starši, ki so jih imeli še za mrtve, so se od veselja razjokali. In četudi so dečki morda prej kako nerodno uganili, jim je bilo vse odpuščeno . . . Tončku pa niti ni bilo do vrnitve, preveč je bil užaljen. Toda kje je tu reka z zapuščenim čolnom, v katerem bi lahko odveslal. Kje so tu obširni gozdovi z zvermi in divjaki? ‘‘V Sušje pojdi!" mu je svetovala užaljenost. ‘‘Če te najdejo, ne daj se odvesti! Skrij se! Ne na hruško in ne za šalo kot zadnjič. Kaj tam manjka goščav, skal, grap in prepadov? " Tonček je bil že nekoliko pozabil na Sušje. Preveč je bilo pisanih, žalostnih in veselih dogodkov zadnje dni. Zdaj pa se mu je nenadoma bridko stožilo po tisti samoti. Ne le zaradi kupov sadja, polne sklede in velikih režnjev kruha strine Mice. In ne le zaradi stričevih dovtipov, razposajene družbe Peterča in Barbke, iger in smeha. Tam se je še lahko govorilo, pelo in kričalo slovenski na vsa usta, iz polnega grla, daje odmevalo z brega na breg. Tam se nihče ne boji, nihče te zaradi tega ne kara in tepe " . . Stric Matija mu je rekel nekoč: ,Kar pri nas ostani, boš pasel krave." Pri tem se je smehljal pod brki. Ne bodo ga zapodili . . . ‘‘Pojdem," je sklenil. ‘‘V Sušje pobegnem." A ga je že nemilo ugriznila neka druga misel. ‘‘Kdo mi da denar za vožnjo? Peš ne morem tako daleč. Saj bi se še izgubil . . ." ‘‘Veverico prodaj," mu je prišepnila užaljenost. V Tončku se je vse uprlo. Že sama misel na to se mu je zdela zločinska. Ločiti se od živalce, ki ga pozna po glasu in ki si jo je tako težko izprosil? S seboj bi jo rad vzel, v Sušje. Kaj naj sicer poreče Peterču, kam jo je del. Užaljenost pa ni odnehala. ‘‘Pa ostani doma!" mu je vsiljivo šepetala. ‘‘Učitelju boš odgovarjal, zakaj si se mu zlagal. Jutri bo velik obračun zaradi Armandove čepice. Součenci se bodo rogali tvojim objokanim očem in licem . . . Ostani in govori italijanski! Le daj! S tem se ne boš prikupil niti stricu v Sušju, niti stricu Tomažu. In morda niti očetu. Markec ne bo več maral za tvojo družbo, Dolfek pa bo potegnil z njim, saj ga poznaš. Z Armandom, vohunom, postani prijatelj! - Ali pa - govori slovenski in drži zadnjico, da te bodo mlatili. Pika poka, pika poka… "Tonček je visel v strašnem precepu. Premetaval se je v skrinji in se bojeval z užaljenostjo . . . Zmagala je užaljenost.

14[uredi]

Naslednje jutro je Tonček spal kot ubit. Mati ga je morala potegniti za palec na nogi, da se je prebudil. Komaj je odprl oči, že se je spomnil sklepa, ki ga je bil prejšnji večer uspaval. Bilo je, kakor da ga je vso noč med spanjem tiščal v pesteh. Ni se mu omajal, bil je prav tako trden kot prej. Oče se je držal nekam napeto in se mu izogibal z očmi. Prvi je odšel z doma. Mati pa ga je lovila s pogledom in tudi Marička je bila z njim sladka kot med." Tonček pa se je šobil, gledal mračno in grbančil čelo. Naj le vidijo, da ni pozabil. Ko je odšla tudi mati z Maričko, je stopil h kletki. Milo se mu je storilo ob pogledu na veveričko. ‘‘Brkica, Brkica!" jo je poklical. Kakor na pol v joku mu je pel glas. ‘‘Veverička!" Živalca ga je že poznala. Ni več skušala pobegniti, kadar je vtaknil prst skozi rešetko. Mirno ga je gledala s pametnimi, bistrimi očmi. Pobral je torbo, da bi si jo oprtal, a jo je znova vrgel na klop. Kaj mu bo danes torba? Saj ga nihče ne vidi, da bi uganil njegov naklep. Pohitel je, da mu Dolfek ne uide. Zagledal ga je daleč pred seboj, kako teče po ulici in mu prevelika torba ropotaje odskakuje na hrbtu. Se malo, pa mu bo izginil izpred odi. ‘‘Dolfek!" ga je poklical. Dolfek se je ustavil v teku in se ozrl. Tonček mu je pomignil z roko. ,"Pridi sem!" Dolfek je bil v nekaj dolgih skokih pri Tončku. Ko ga je pobliže pogledal v obraz, se mu je zasmejal. ‘‘Kakšen pa si? Ali si jokal? " Tonček ga je pisano pogledal. Da bi ne šlo za tako važno stvar, bi mu pokazal hrbet. Pa se je premagal. ‘‘Veverico ti prodam," je rekel mračno. Dolfek sprva ni mogel verjeti. Smeh se mu je razlezel čez ves obraz. ‘‘Res? " ‘‘Pa, če ti pravim. Koliko mi daš zanjo?" ‘‘Nožič." Tonček ga je zaničljivo premeril. Tako težko se loči od Brkice, a on mu ponuja zanjo nožič. ‘‘Deset lir," je dejal odločno. Vedel je, da stane vožnja v Sušlje nekaj manj kot deset lir. Dolfek je zazijal. Ali je mar Tonček ob pamet? Res, da mu je nekdaj sam ponujal vse, kar ima v hranilniku in še nožič povrhu. Toda takrat se je Tonček kujal, danes pa mu sam ponuja veverico. ‘‘Dve liri." Tonček ni rekel nobene, niti z glavo ni odmajal. Pokazal je Dolfku hrbet in počasi odhajal. Če bi ne bil v stiski, bi za nič na svetu ne dal Brkice. Tu pa Dolfek mešetari zanjo, kakor da je navaden pipec. Fej, in zopet fej! Čemu pa je prej toliko sitnaril, če mu nič ni do živalce? Dolfek je prepaden zijal. Veverica, ki bi jo tako rad imel in je celo sanjal o nji, se mu je ponudila kot na dlani. Zdaj pa se mu je zdelo, da se mu z vsakim Tončkovim korakom za vedno izmika. ‘‘Tri lire!" je zaklical za tovarišem. Tonček se ni ozrl ne pridržal korakov. ‘‘Pet lir!" Nič. Stopil je hitreje. V dnu duše se je počasi privajal misli, da ne pobegne. če ne proda veverice, ne more po svetu. ‘‘Deset!" je zaslišal za seboj. Tonček bi bil Dolfku najrajši zabrusil čez ramo: Zdaj pa nič, ko takoj nisi hotel. Toda sama po sebi mu je zastala noga. Dolfek je bil že pri njem. ‘‘Daš tudi kletko? " ga je vprašal. ‘‘Tudi. Pojdi po denar!" ‘‘Ne zdaj. Popoldne." ‘‘Zdaj, ne popoldne," je rekel Tonček odločno. ‘‘Če ne, ne dobiš veverice." ‘‘Pa šola? " Tonček je omalovaževalno zamahnil z roko. ‘‘Saj tudi jaz ne grem v šolo." Dolfek je nekaj trenutkov omahoval. Se nikoli ni opustil pouka. Bal se je, da mu to ne nakoplje kakih nevšečnosti . . . Hkrati bi mu bilo žal za Brkico. Zmagala je želja po veverici. ‘‘Takoj ti prinesem," je dejal. ‘‘Kam? ‘‘ ‘‘Tu se najdeva," je rekel Tonček. ‘‘Jaz pojdem medtem po Brkico." Stekla sta vsak na svojo stran. Tončku se je mudilo. Zdelo se je, kakor da sam sebi nezaupa, da se ne bo premislil. Že pred Dolfkom je zopet stal na cestnem križišču in se oziral okrog. In dlje kot je čakal, težja se mu je zdela veverica in težje srce v prsih. Brkice ni mogel niti pogledati, četudi se ji je v mislih odpovedal že zjutraj. Le prejšnji večer se je sprijaznil z mislijo, da ne bo več njegova. A zdaj, ko je bil tik pred ločitvijo od nje, mu je postalo strašno težko. Kako se ji bo godilo? Ali bo Dolfek skrbel zanjo? Ali ji bo dal orehov? Ali je ne bo prehudo plašil? Tudi Brkica je bila vznemirjena. Kaj pomeni ta nenavadni, dopoldanski sprehod? Kam jo nosi deček? Poskočila je, da se je stresla kletka. Morda jo je zamikala svoboda v zelenih krošnjah dreves ob hišah. Dečku je postajalo nerodno. Ljudje, ki so prihajali mimo, so se ustavljali in ga gledali. Dečka, ki bi z veverico postajal na cestnem križišču, ne vidijo vsak dan. Morda Dolfka sploh ne bo. Premislil si je in jo po drugi poti ubral v šolo. Ali pa ga je mati zgrabila za lase , ko je praznil svoj hranilček . . . Tonček se je že privadil misli, da bo s sklonjeno glavo odšel domov, ko je tovariš slednjič prisopihal. Usul je Tončku pest drobiža in željno pograbil kletko. Razbil je bil glinastega prašička in ga oplenil skoraj do zadnjega beliča. Tonček je spravil denar v žep. Dečka sta nekaj časa hodila skupaj. ‘‘Da ji boš dal, jesti," je naročil Tonček. ‘‘Orehov. ‘‘Bom." ‘‘In tudi vode ji daj!" "Ali tudi pije? " se je začudil Dolfek. ‘‘Glej ga! Vsaka žival pije. Pa večjo kletko ji naredi." Veverička ni bila ved Tončkova, a prav zato ga je trapila še večja skrb zanjo. Ko sta dospela na novo križišče je Tonček obstal. ‘‘Sedaj pa pojdi!" je dejal tovarišu. ‘‘Kam pa ti? " je vprašal Dolfek. ‘‘Nikamor. Bom že videl." Tonček ni maral, da bi Dolfek le s koncem misli ujel njegovo namero. Stal je na mestu in gledal za Dolfkom, ki je odhajal s kletko. Dolfek se je ozrl . . . In še enkrat. . . Šele ko je izginil med hišami, se je Tonček napotil proti postaji. Bil je prepričan, da za vedno zapušča mesto. Pri tem mu je bilo tako bridko, da mu je suho zahlipalo v prsih.

15[uredi]

Tegoba, ki je Tončka spremljala vso pot, ga je minila šele ob pogledu na Sušlje. Objeli so ga spomini treh tednov počitnic. V opoldansko zvonjenje so se razlegali kriki otrok, ki so se bili pravkar usuli iz šole. Tonček je Peterča ujel na strmi stezi, ki se je vila od ceste h Kolkarju. Bratranec se ga je tako razveselil, da se je na mestu poskusil postaviti na glavo. ‘‘Ali si nas prišel obiskat? ‘‘ ‘‘Pri vas ostanem," je dejal Tonček. Peterč je zazeval od veselega začudenja. Tonček pri njih _ to je pomenilo kratke ure na paši vso jesen prav do zime. ‘‘Pri nas? Za vedno? ‘‘Za vedno" je pritrdil Tonček. Beseda se mu je nekam zataknila in glas mu ni bil več tako odločen. ‘‘Kaj pa veverička? " je vprašal Peterč. Veverica? Peterč je še ni pozabil. Tonček bi najrajši ne bil govoril o nji. Težko mu je bilo lagati, a še teže bi mu bilo povedati resnico. "Pridna je," je zategnil. Prikazal se je Kolkarjev dom, ki je s hlevom čepel v prostorni rupi. Peterč je stekel po strmini kot zajec in kot kamen treščil pred hišo. ‘‘Tonček je prišel!" je zavpil. ‘‘Tonček!', Tu je bil stric Matija, ki je gledal Tončka malce začudeno, a ne brez navadnega nasmeška pod brki. Tam je bila Barbka, dolga in suha kot preslica, ki je tako rada gonila jezik in se porogljivo smejala. Petletni Tinček, debeluh, ki je rad vse dni posedal na tnalu in se igral s trskami, je žulil debelo, sočno hruško. lz vežnih vrat je pogledala strina Mica, ki je z očmi vpraševala, kaj se je zgodilo, da Peterč tako vpije. Bila je dolga kot žrd, a so ji oči prikupno gledale iz podolgovatega obraza. Ko je zagledala Tončka, se je zresnila. ,.Ti si? " je rekla. .,Kaj se je zgodilo? " ‘‘Nič." ‘‘Nič? Ali ste doma vsi zdravi? Oče, mati, Marička? " ‘‘Vsi." "Ali so ti kaj naredili? " ‘‘Ne. Nič." ,"Prav nič? Nič novega? " ‘‘Nič . E – e – e, stric Tomaž je prišel iz Amerike." ‘‘Torej je prišel!" je dejal stric Matija. ‘‘Kdaj? " ‘‘Včeraj." ‘‘In so rekli, da nam pridi to povedat? " ,Ne, ne." Tončku je bilo od sile nerodno. Zdelo se mu je, da stoji pred strogimi sodniki. Ni se ganil, kot da je zabit v tla, znojne kaplje so mu stopale na delo. Le še malo, pa se bo hudo zapletel v odgovorih. In tedaj bo moral zajokati in vse priznati ali pobegniti. Saj je lahko uganil, da se stricu in strini nekaj ne zdi popolnoma v redu. Če bi bil kdo zbolel ali bi se bila komu pripetila kaka nesreča, bi bili razumeli njegov nenadni prihod. Da bi ne bilo sumljivo, bi si moral vsaj izmisliti, da jih domači pozdravljajo. Tako daleč pa ni segla njegova pamet. Stric in strina sta se na dolgo spogledala. Pri Kolkarju so delali mošt. Stiskalnica je bila staroverska, na vzvod, na katerega so se obešali stric, Peterč, Tonček, Barbka in nazadnje še Tinče, da so ga čimbolj obtežili. Otroci so od veselja vpili, zdelo se jim je, da se z očetom vred le igrajo. Mošt pa je sikal skozi špranje in luknje v deščicah, se stekal v žlebiček in po žlebičku v škaf, na katerem so se pasle ose. ‘‘Tonček ostane pri nas," je Peterč povedal očetu. ‘‘Tako? " je rekel stric brez velikega začudenja. ‘‘Kaj pa šola? Ali ne bo hodil več v šolo? ‘‘Saj bo hodil pri nas. Ne, Tonček? In pa pasla bova." ‘‘Prav, prav. Novo obleko dobi pa goldinar, če bo za pastirja. Toliko so dali meni, ko sem bil majhen in sem služi..." Tonček je čutil, da stric ne govori resno. Niti ga ni tako sprejel, kakor je pričakoval. To ga je nemalo poparilo. Zdaj mu je bilo tudi jasno, da stric takrat ni mislil resno, ko ga je vabil, da naj ostane pri njih. Le norčeval se je, on pa je prejšnji večer v stiski željno zgrabil za tiste besede . . . Postal je zamišljen, smeh mu ni šel več tako od srca. Ko si je stric po kosilu prižgal cigareto, je dejal Peterču: Zaženi živino na gmajno! Le brž! Pri stiskalnici bova že sama z materjo." Peterč je poskočil. Že je bil pri vratih. ‘‘Pojdiva!" je pomignil Tončku. ‘‘Kam? " je vprašal stric. ‘‘Tebi sem rekel, ne Tončku. Tonček mora nazaj v mesto." Tonček je bil že sredi izbe. Na stričeve besede je obstal kot zadet od strele. Čudno grenko se mu je zavozlalo v grlu. ‘‘Ne pojdem v mesto!" je rekel odločno, a pri tem so mu krčevito zatrepetale ustnice. ‘‘Ne pojdem!" Peterč, Barbka in Tinče so zijali kot mladi vrabci v gnezdu. Oče podi Tončka nazaj v mesto, a ta noče nikamor. Kako se bo to izteklo? Stric in strina sta se zopet na dolgo spogledala. ‘‘Ne pojdeš nazaj v mesto? ', je stric vprašal Tončka. ‘‘Ali ti je rekla mati, da pridi k nam za pastirja? povej, kako je rekla!" Tonček je rad imel strica Matijo, a v tistem trenutku je bil hud nanj. Njegove šegave oči so mu govorile: ali sem te spregledal? Ne bo ga nehal zamotavati v vprašanja, kakor pajek muho"v mrežo. Zdelo se mu je najboljše, da govori čisto resnico. ‘‘Saj mati ne ve," je zajecljal. ‘‘Saj sem . . . utekel . . ." Obšla ga je taka bridkost, da se je spačil v usta in so se mu udrle solze. In kakor vedno, kadar je jokal, si je z rokami zakril oči. Utekel? Peterč in Barbka sta od začudenja strmela. Stric in strina pa sta se zresnila. No, saj to ni bilo zanju nič novega. Takoj se jima je dozdevalo. ‘‘Pa zakaj si utekel? " ga je vprašal stric. ‘‘Ker so me... hudo... natepli..." je Tonček stežka izdavil skozi jok. Barbka se je tako glasno zasmejala, da jo je Tonček ošinil z jeznim pogledom skozi prste. Barbka je bila taka, da bi se bila zasmejala tudi, če bi se do krvi brcnil v palec na nogi ali bi ga pičila osa. ‘‘Tiho, Barbka!" se je oglasila strina. ‘‘Ali je mar to za smeh? Napravi se, da ne zamudiš šole!" ‘‘Pa kdo te je tako hudo natepel? je hotel vedeti stric. ‘‘Oče." ‘‘Zakaj?" Zakaj? Tonček ni vedel, kaj naj reče. Ali naj mar pove, da je bil tepen zato, ker ni hotel obljubiti, da ne bo ved govoril slovenski. Bal se je, kaj stric potem poreče o očetu in materi. Toda nekaj je moral odgovoriti. ‘‘Ker je bila mati klicana v šolo," je povedal. ‘‘Si pa že kako naredil," je dejala strina. ‘‘Kako naredil!" se je razburil stric. ‘‘Kar zdi se mi, kaj je bilo . . . To je od sile! Pretepati otroka zato . . ." , Matija ! " je vzkliknila strina. Pomignila je z očmi na otroke, češ naj molči. ‘‘Saj molčim. Mislim pa si svoje." Tonček je nehal jokati, le roko je še vedno držal na očeh. Strina ga je posedla na klop in ga z desnico objela okrog vratu. Govorila mu je prijazno in prepričevalno, kakor je znala samo ona. ‘‘Tonček, saj veš, da te imamo radi," je dejala. ‘‘Veseli bi bili, če bi res lahko ostal pri nas. Toda ne tako, da bi o tem nič ne vedela oče in mati . . . Utekel si, zdaj te pa povsod iščejo. V skrbeh so, da se ti ni kaj zgodilo. Mati joče in kot neumna leta okrog. Če se ne vrneš, vso noč ne bo spala,še zbolela bo . . ." Tončka so treznile tople, pametne besede. Na to prej ni niti pomislil, da bo mati od skrbi kot ponorela, ko ga pogreši. Da, mora se vrniti v mesto. Ne sme ostati v Sušju. ‘‘Nimam denarja za vožnjo," je rekel. ‘‘Vozni listek ti bom že jaz kupil," je dejal stric. ‘‘O po počitnicah prideš za pastirja, pa boš odslužil." Tončkova lica so bila še solzna, a iz oči mu je že pogledal smeh. Nekoliko ga je pekla le misel na vrnitev. Ali si ni nakopal še ene krivde? A kaj - do večernega vlaka je bilo še dolgo in mesto je bilo še daleč.

16[uredi]

Proti večeru se je Tonček odpeljal nazaj v mesto. pri Kolkarju so mu naložili cel koš pozdravov za očeta, mater strica in Maričko. Tonček je molče kimal, kakor bi hotel reči: je že dobro, ne bom pozabil; nisem več tako majhen. Stric Matija ga je spremil prav do postaje in mu kupil vozni listek. Ni mu dal denarja v roke, kakor da mu prav ne zaupa. Šegave oči so mu ves čas govorile: Ti si pa dober, ti pa znaš. Kar sam jo mahneš po svetu. Deček se je delal vedrega. Skoraj nič več se mu ni poznalo, da je jokal. Toda vožnja z vlakom mu vseeno ni bila v tisto veselje kot druge krati. Gledal je skozi okno, a oči mu niso več tako radovedno požirale bregov in samotnih hiš. Svet ga je zanimal le spočetka, a bolj ko se je vlak bližal Gorici, bolj tesno mu je bilo ob srcu. Zdaj ni mislil več na to, da doma morda skrbijo, kam je izginil, in da se mati topi v solzah. Pred oči so mu vedno jasneje in vedno pogosteje stopali drugačni strahovi. Prikazal se bo, in ga bodo zgrabili kot volka. Ha, tu si, paglavec nemarni! Tako nam narediš in zagodeš! Pa pika poka po njem, da bo joj! Pošteno bo plačal svoj beg od doma, ne bodo mu prizanesli. To se mu je zdelo kakor pribito. In nazadnje je pekarica, pa zamujen pouk, pa učitelj . . . Ob teh mislih mu je bilo težko, teže od trenutka do trenutka. Ko je izstopil, so se mu zašibile noge. Potuhnjeno, previdno se je ozrl okoli sebe, ali ga morda kdo ne vidi. Precej ljudi, a ni opazil znanca med njimi. Hodil je počasi, vedno počasneje, kakor da bi hotel čimbolj odložiti težko svidenje z domom. Na mesto je že legel večerni mrak, ulice so bile precej obljudene. Ljudje so hiteli z dela. Nekateri so se po vročem jesenskem dnevu sprehajali v hladu... In naj je Tonček hodil še tako počasi, se je iznenada - sam ni vedel, kdaj - znašel v domači ulici. Ko je zagledal znane hiše, ga je zopet nemilo stisnilo za srce. Solze so mu silile v oči, zalo se je naredil trdega, da bi jih zadržal. Pri tem je našobil ustnice in urezal tako hud obraz, da bi se ga vsak lahko prestrašil. Da bi mogel, bi se najrajši neopazno izmuznil v hišo. Posedel bi kje v mraku, dokler bi ga mati slednjič ne odkrila. Toda le od daleč je opazil, da stoji pred hišo cela gruda ljudi. Kakor da vedo, da prihaja in ga prida- kujejo. Obstal je. Ni si upal dalje. In da je tudi hotel domov, ne bi bil mogel narediti niti koraka, tako so mu olesenele noge. Spustil se je na podzidek železne ograje ob neki vili. Zagrebel si je obraz v dlani in tiho, obupno stokal. Kaj naj stori? Kam naj se dene? Ali naj mar še enkrat pobegne? Ni gledal, kdo vse hodi mimo njega. Ni opazil neke ženske, ki je prišla in se ustavila pred njim. ‘‘Ti si, Tonček? " je vzkliknila. ‘‘Glej ga!" Bila je pekarica. Tonček se je dvignil. Ves preplašen je zastrmel v žensko. ‘‘Kaj pa delaš tu? " ga je vprašala. ‘‘Doma te pa iščejo kot neumni." Deček ji ni odgovoril. Ni imel glasu. Bil je, kakor da sta mu ohromela telo in jezik. ‘‘Kod pa si se potepal? Pojdi z menoj! No, Tonček! ‘‘Ne!" Tonček je z obupno odločnostjo odmajal z glavo. Same po sebi so se mu ulile solze, ki jih je tako težko zadrževal, s komolcem si je zakril lica. Pekarica pa je odletela, kakor da jo je odnesel veter. Mati Rozalija je stala pred hišo, okoli in okoli nje pa ženske. Vsa je bila objokana, do konca obupana, v nekaj urah je močno shujšala. Na policiji, kamor se je zatekla, so ji sina popisali, a dotlej je zaman čakala kake novice o njem. Ni ga več bilo, kakor da se je v tla vdrl. Vila je roke in vzdihovala. Bila je prepričana., da Tončka ne bo več videla živega. Sosede so jo tolažile, kakor so vedele in znale , a ona jih ni poslušala. Tedaj je pekarica treščila med ženske. .,Tončka sem videla!" je zavpila. ‘‘Kje? " je vprašala mati Rozalija in sklenila roke. ‘‘Da bi le bilo res. Kje?" ‘‘Tam stoji in joče," je pekarica pokazala na konec ulice. .,Boji se domov." Kazalo je, da bo Rozalija od veselja ponorela. ‘‘Tonček!" je zavpila in stekla med hišami. ‘‘Tonček! O. Tonček.!" Druge ženske so se usule za njo. Tonček je zaslišal materin krik in se je skozi solze ozrl po ulici. Zagledal je celo vojsko, ki je tekla proti njemu. Joj, opazili so ga! Vsi gredo nadenj, bliža se grenak obračun... Ozrl se je na desno in na levo - kam naj pobegne? Toda ni utegnil narediti koraka, ko ga je mati že objela in trdo privila nase. ‘‘O, moj zlati otrok!" je vzkliknila. ‘‘Ti nesrečni potep, kakšno mi narediš! A da si le zopet tu! Da si le živ." Tonček ni takoj razumel, da ga mati tako stiska le od radosti, in se ji je hotel izviti iz objema. Pa se mu je iz njenih besed koj posvetilo, da se mu od nje ničesar ni bati. Milo se mu je storilo in se je zopet skremžil. Drug drugemu sta pomagala jokati. ‘‘Kje pa si bil? " ga je vpraševala mati. ‘‘Kod pa si hodil? " ‘‘V Sušju sem bil, pri stricu," je deček odgovoril med hlipanjem.’‘Bog pomagaj, kakšen strah! Kakšen strah!" Mati Rozalija se je usekovala in si brisala solzna lica. Okoli njiju so se bile zbrale tudi druge ženske. Nabralo se je tudi nekaj drugih ljudi. Tonček se je sramoval pred toliko radovedneži. Mirno se je dal prijeti materi za roko, da ga je odvedla domov. Za njima je šla cela procesija žensk. Dečka je obšla nova bojazen. ‘‘0če me bo spet," je zastokal. ‘‘Nič te ne bo," ga je potolažila mati. ‘‘Ne bo te, ne boj se! Le take mi nikoli več ne smeš narediti! Nikoli več! Ali mi obljubiš? " Tonček ji je rad obljubill. Nikoli več! Ne, res ne! V tistem trenutku bi bil vse obljubil. Srce se mu je neizmerno olajšalo. Le sramoval se je. Tako pred vsemi ljudmi kot tisti dan še nikoli ni razkazoval svojih solz.

17[uredi]

Jakob ni bil doma sam z Maričko. Medtem ko je Rozalija sprejemala Tončka, je prišel stric Tomaž. Jakob mu je povedal, kaj se je zgodilo. Dečka so pogrešili opoldne, ko so našli v kuhinji njegovo šolsko torbo, njega pa nikjer. V šolo ga ni bilo . . . Preden sta utegnila več govoriti o tem, so se odprla vrata in Rozalija je potisnila Tončka v kuhinjo. ‘‘Tu je," je rekla. ‘‘Pravkar sem ga našla." Oče se je sina razveselil, vendar ni planil k njemu in ga objel kot prej mati. Pogled mu je bil očitajoč, češ tako nam napleteš.. . Tonček pa je tudi stal in gledal, da je bil bolj podoben hudodelcu na smrtno uro kot izgubljenemu sinu, ki se je vrnil. ‘‘Te, te, te!" se je oglasil stric, ki je bil videti dobre volje. ‘‘Tu je torej naš ubežnik? Tu je naš izgubljenec? Mi smo pa mislili, da si že kdove kje. Kje pa si bil, a? Kod si se klatil? ‘‘Najrajši bi mu eno primazal," je dejal oče. ‘‘Pri stričevih v Sušju je bil," je mati odgovarjala hkrati možu in stricu. ‘‘Da se je le vrnil živ in zdrav - pa konec komedij! Obljubil je, da kaj takega ne bo več storil. Kajne, Tonček? " Tonček je prikimal. Dobro mu je delo, da ga to pot mati zagovarja pred očetom. Tako mehka in prizanesljiva še zlepa ni bila. . . Sedel je k ognjišču in ni vedel, kam naj pogleda. ‘‘Zdaj mu pa ti daješ potuho," je dejal oče. ‘‘Samo to bi rad vedel, kje je dobil denar za vožnjo.’‘ ‘‘Veverico sem prodal," je povedal Tonček. Stric se je ozrl na steno, kakor da je šele tedaj opazil, da ni kletke. Mi srno pa mislili, da si jo vzel s seboj," je dejala mati. ‘‘Tudi na policiji smo povedali, da naj iščejo takega dečka, ki ' ima s seboj kletko z veverico." ‘‘Pa zakaj si pobegnil? " je hotel vedeti stric Tomaž. Tonček je molčal. A da je tudi hotel odgovoriti, bi ne utegnil, ker bi ga bila prehitela mati. ‘‘Otroci vedno katero naredijo," je rekla. ‘‘človek pa tudi ni trš, da bi mu kdaj ne zavrela kri. Kolikokrat sem bila jaz tepena, ko sem bila majhna!" Mati ni marala, da bi Tomaž izvedel vso resnico. ‘‘Povej rajši naravnost," je dejal Jakob. ‘‘Tepen je bil, ker je v šoli govoril slovenski. In ker ni hotel obljubiti, da se to ne bo več ponovilo. Jaz sem ga naklestil. Tako je bilo. Kaj bi se bal priznati!" Stric Tomaž je naredil kretnjo, kakor da misli zleteti pod strop." Pogledal je zapovrstjo očeta, mater in Tončka. Tončka nikoli prej tako prijazno kot takrat. Pob se mu je očitno pri-kupil. Oči so mu vpraševale, ali je prav slišal. Vsi obrazi so mu pritrjevali. Iznenada je srdito zamahnil z roko, kakor da je nekoga udaril. ‘‘Saj to je divjaštvo!" je malone zaklical. ‘‘Saj to je pravo divjaštvo!" Mati se je vsa namrščila, a je molčala. Tomaževe besede so vznejevoljile tudi očeta. Saj si je že sam dovolj očital. Ni mu pa bilo prav, de ga je kdo drug spominjal, da česa ni prav storil. ‘‘Kaj je divjaštvo? " je vprašal skoraj izzivalno. ‘‘Vse skupaj!" je kar bobnelo iz strica. ‘‘To,kar počenjajo z vami fašisti. In to, kar delaš ti. Namesto da bi otroka pohvalil ga premlatiš..." Oče Jakob je že pripravil besede, da bi bratu odgovoril. Zazdele so se mu pretrde, zato jih je rajši zamolčal. Ni se mu hotel do konca zameriti. Zamahnil je le z roko, češ govoriš, kakor razumeš. Vmešala se je mati. Tomaževe besede so jo zadele tako v živo,da ni mogla molčati. ‘‘Ti, Tomaž.,lahko govoriš," je rekla s trepetajočim glasom. ‘‘Saj ne veš, kako je z nami. Misliš, da veš, a ne veš, ker sam nisi poskusil. Ne bi tako govoril, če bi te tako tiščali za vrat kot tiščijo nas in bi ti ne pustili niti dihati." ‘‘Če se daš tiščati, pa te tiščijo," je vrgel stric. ‘‘To ni res, Tomaž," se je oglasil oče. ‘‘Kadar te tlači revščina, so vsi nad tabo, pa se gani, če se moreš. Le upiraj se, če se imaš s čim, poginil boš in še pes ne bo zalajal zaradi tega. Vse drugače bi bilo, če bi imel delo in zaslužek. Potem bi nič ne bilo potreba teh besed . . . Po pravici ti povem, da sem nekoliko računal nate. Pa kaj bi govoril! Kdor je sit ne ve za lačnega... Ti tega ne razumeš." ‘‘Nekaj že razumem," je dejal stric Tomaž mirneje. ‘‘Kar se mene tiče, ti še nisem rekel, da vam ne bom pomagal." ‘‘To zdaj prvič slišim od tebe." ‘‘Ne bodi tako neučakan! Saj sem šele prišel. Zajeti moram sape in se nekoliko razgledati naokrog. Toliko denarja nimam, da bi ga lahko sejal. Saj me menda tudi ne prosiš miloščine. Odprl bom zopet krojačnico in delala bova kot nekdaj. Če bova delala, bova tudi živela. Kaj naj ti še rečem? " ‘‘Saj več ni treba." Jakob je bil zadovoljen .Zganil je z rameni, kakor da je težko breme vrgel raz pleča. Droben nasmeh zadovoljstva mu je igral na licih. . Tedaj je nekdo hrupno potrkal na vrata. Odprla so se, preden je kdo utegnil redi ‘‘dalje". Vstopila je Dolfkova mati, Marjeta, jezična prodajalka cvetic. V desnici ji je visela kletka z veverico. Z roko je mahala med govorjenjem kakor s kadilnico. Brkica pa je medtem plaho begala iz kota v kot. ‘‘To zverino sem vam prinesla nazaj’‘, se je obračala največ proti Rozaliji. ‘‘Vaš jo je danes zjutraj prodal našemu. Zaradi tega ni šel v šolo, potep nemarni. Najprej se je zlagal, da jo je dobil zastonj. Potem pa smo mu prišli na sled, da je zdrobil prašička in odnesel ves drobiž. Ne maram te mrhe pri hiši, da bi se z njo motil. Tu jo imate, denar pa mi vrnite." Vrgla je kletko k steni na pod, da bi se bila skoraj prevrnila. ‘‘To pravite meni, botra Marjeta?', je vprašala mati pikro. ‘‘Jaz nisem prodala veverice ne dobila denarja." Marjeta se ni dala tako zlahka ugnati. ‘‘Ti je nisi prodala, to je res, in tudi jaz je nisem kupila. Toda prinesla sem jo nazaj, a denar naj mi vrne tisti, ki ga je prejel. To ti opravi! Jaz se s paglavci ne bom preganjala in pričkala.', Točki je bilo, kakor da je na natezalnici. Vseh odi hkrati so bile uprte vanj. ‘‘Slišiš, pob!" je rekla mati. ‘‘Nimam več denarja." ‘‘Vidiš," se je mati obrnila k Marjeti. ‘‘Fanta vzemi, če hočeš." ‘‘Že enega imam več kot dovolj," se je razburila Marjeta. ‘‘Več kot dovolj! Tega si le ti obdrži! To ti pa povem, da ne odidem, dokler ne dobim denarja. Ne odidem!" In se je ozrla okoli sebe, kakor da išče mesto, kamor bi sedla. Ker ga ni našla, se je naslonila s hrbtom na vrata in prekrižala roke nad trebuhom. Minuto ali dve so bili vsi tiho. Nato se je oglasil stric Tomaž. ‘‘Koliko si dobil za tisti kosmati rep? " je vprašal Tončka. ‘‘Deset lir." In tedaj je stric Tomaž segel v listnico, potegnil iz nje bankovec za deset lir in ga z nasmehom, a brez besede, pomolil Tončku. Ta ga je začuden vzel n se je skoraj pozabil zahvaliti. Poslikani papir je bil samo za trenutek med njegovimi prsti, že ga je dal Marjeti. Ko je ženska odšla, je Tonček pobral kletko z veverico in jo obesil na žebelj. ‘‘Brkica, Brkica!" jo je tiho poklical. Bila je zopet njegova. Ko se je moral vrniti v mesto, mu je bilo najbolj žal za veverico. Zaman jo je žrtvoval in se ločil od nje. Zdaj ga je zopet razumno gledala s svetlimi očmi. ‘‘Tonček! je zaslišal za hrbtom. Poklical ga je stric, ki ga je ves čas z nasmehom opazoval. Očividno se mu je prikupil, ker je rajši prejel udarce, kakor pa obljubil, da ne bo več govoril slovenski. Stopil je k njemu. ‘‘Povej mi, Tonček," mu je dejal stric, ‘‘Ali imaš še kak dolg? Morda si si kak denar izposodil. Saj veš, zakaj te vprašujem. Včeraj si zelo potreboval deset lir. Pa menda ne za vožnjo. Takrat še ne." Stric Tomaž je namigoval na njuno srečanje na postaji. Dobro, da ga oče in mati nista razumela. Še tako sta ga gledala kot brez sape. Katero bo zinit pob? Ali bosta izvedela kaj novega? Tonček ju je gledal izpod dela. Hkrati je mislil na pekarico. Njena šipa mu je kot grožnja še vedno visela nad glavo. Bil je v zadregi. Stric ga najbrž zato tako vprašuje, ker bi mu rad pomagal. Tu se mu nudi prilika. Pa se je bal spregovoriti. ‘‘Ali pa bi si morda rad kaj kupil," je nadaljeval stric Tomaž. ‘‘Ko sem. bil jaz majhen, mi je vedno česa manjkalo. No, ali bi si rad kaj kupil? " Tonček je prikimal. S tem ničesar ni izdal. Stric Tomaž je zopet segel v listnico in položil petdesetak na mizo. ,Ali bo dovolj? " je vprašal s hudomušnim smehljajem. ‘‘Če ni dovolj, reci. Le vzemi! Saj sem ti tako nameraval nekaj dati. Toda včeraj nisem bil najboljše volje. Saj razumeš, zakaj. Le vzemi! Pa povej, kaj si boš kupil!" ‘‘Večjo kletko za veverico," je rekel. ‘‘Vse boš zafrečkal za neumnosti!" je vzkliknila mati. ‘‘Niti lire ne boš dal brez moje vednosti." ‘‘O veverici bova še govorila," je dejal stric Tomaž. ‘‘In še o dem drugem se bova pomenila. Ne danes. Jutri popoldne pojdeva skupaj na sprehod. Hočeš? Videl boš, da se bova dobro razumela." Prejšnji dan bi Tonček ne bil verjel, da se bosta s stricem kdaj dobro razumela. Zdaj o tem ni mogel več dvomiti. Bankovec je položil v čitanko, a knjigo je vtaknil pod zglavje. Zdel se je sam sebi neizmerno bogat. Bil je do kraja izmučen. Spanec mu je silil na oči, a bi bil še tako rad razmišljal . Kaj je že rekel nekoč stric Matija v Sušju? ‘‘Včasih padajo človeku na glavo same skale, drugič pa same medene hruške . . ." Na Tončka so padale zadnje dni same skale, ta večer pa so začele deževati medene hruške . . .

18[uredi]

Če bi bil Tonček tiste dni meril svoje solze, bi jih bilo za pol meha. Pa ni bil kaka mila jera, ki bi se cmeril za vsak nič. Da je bil kdo drug na njegovem mestu, bi bilo solza za cel meh. Kdor je Tončka poznal, bi lahko pričal, da se je rajši smejal kot jokal. Kadar pa se mu je zdrl smeh, bi bil z njim lahko napolnil pet mehov. Ko je drugo jutro pomolil pekarici petdesetak pod nos, se mu je smejala še čepica na glavi. Karolina je debelo pogledala in bila vsa trda od začudenja. Da ni nekaj slišala o stricu Tomažu, bi ne bila verjela, da bankovec ni ukraden. Uganila je, kako je s stvarjo, in ni poklicala policaja. ‘‘Če mi pustiš vse, mi smeš razbiti še eno šipo, se je pošalila. Nak! Tega Tonček ni maral. Vzel je štiri desetake. V bližini šole se mu lica niso več tako čez in čez smejala. Prejšnji dan je bila mati spravila pol mesta pokonci. Novico o njegovi izginitvi je izvedel tudi učitelj in mnogi součenci. Najmanj, kar ga more doleteti, bo velika pozornost in norčevanje. In res, ko je stopil v razred, so ga sprejeli z glušečim krikom. ‘‘Hej, Tonček! Kaj si spet tu? Kje so te ulovili? Ali si se sam najdel? Tonček! Hej, Tonček! ‘‘Hu - hu - hu!" je Tonček po svoje oponašal njihovo pretirano začudenje in vpitje. Zijali so vanj, kakor da ga še nikoli niso videli. Markec in Viktor sta kar Žarela. Bala sta se že, da ga nikoli več ne bosta videla. Le Dolfek je stal ob strani. Kaj poreče Tonček, ko je moral vrniti denar? Hkrati ga je zopet pekla zavist zaradi Brkice. Zdaj je zopet Tončkova. Saj se mu lahko roga. ‘‘Kje si bil? " je padalo od vseh strani. ‘‘V Sušje sem se bil odpeljal."‘‘Zakaj?" ‘‘Kar tako. Na obisk." Tegoba je bila že pozabljena. Vse skupaj se mu je zdelo vesela dogodivščina. Naj se dečki rajši čudijo, kot da bi se mu rogali. Pustiti pouk in se za zabavo odpeljati po svetu . . . pa naj to stori kdo drug, če se upa. ‘‘Mi pa smo bili pri zverinjaku," je povedal Markec. ‘‘Pokazali so nam velikansko kačo. Komedijantka si jo je ovila okrog pasu, njeno glavo pa si je dala na ramo. Prideš danes popoldne? " ‘‘Ne utegnem," je odgovoril Tonček napihnjeno važno, dasi ga je kača zelo mikala. ‘‘S stricem pojdeva na sprehod.’‘ To je bilo nekaj, česar Markec ni mogel omalovaževati in ga je navdalo z rahlo zavistjo. ‘‘Ali je res prišel stric iz Amerike? ‘‘ ‘‘Res. Stotak mi je dal." Markec je gledal Tončka z malce priprtimi očmi. To je pomenilo, da mu prav ne verjame. ‘‘Pokaži!" ‘‘Doma ga imam, dokler si ne kupim denarnice. Tudi nožič si bom kupil. In v cirkus pojdem." Tonček je govoril tako samozavestno, da mu je moral verjeti celo tak dvomljivec, kot je bil Markec. Beloglavec, ki je bil najboljši risar v razredu, je medtem upodobil na tabli grdo opico z mornarsko čepico na glavi. Dečki so se gromko zasmejali in pogledovali Armanda. Ta pa se je delal gluhega in slepega. To se mu je zdelo najbolj pametno, četudi je prebledeval od jeze. Prejšnji dan je bil poskušal obračunati s svojimi nasprotniki. Ni uspel proti večini. Dečki so trdili, da oni niso vrgli čepice v kletko. Tam so bili tudi učenci iz drugih razredov. In Armando ni videl, kdo je bil, da bi nanj pokazal s prstom. Tudi ni vedel zatrdno, kdo ga je zmerjal z ovaduhom. Da ga je Markec vrgel v prah, je rajši zamoleal. Pregrožeče ga je ves čas meril njegov pogled . . . po tem porazu se ga součenci niso več tako bali kot prej. Beloglavec je komaj utegnil zbrisati opico, ko je vstopil učitelj. S prvim pogledom v zadnje klopi je opazil Tončka. Šel je naravnost proti njemu. Ali ga bo udaril? Ne! Sklenil je roke in jih potresel proti dedku. ‘‘Srečna ura, ko ti ne boš več moj učenec!" je vzkliknil. ‘‘Srečna ura!" Tončkova izginitev ga je bila nekoliko preplašila. Ali ni on kriv, de si je ta nebodigatreba kaj storil? Lahko nastanejo kake sitnosti. . . Ko ga je zagledal, se ga je prav tako razveselil kot prestrašil. Tudi Tonček si je vroče želel, da bi Pentazuglia ne bil več njegov učitelj. Vsaj to! On si je želel še več. Tisti popoldan je na sprehodu stricu Tomažu obljubil, da se bo učil slovenski. V isti sapi ga je tudi vprašal, če bo potem še moral hoditi v italijansko šolo. ‘‘To bi bilo zate, kaj? " se mu je stric Tomaž dobrohotno porogal. ‘‘Ne hoditi v šolo? Imel bi še več časa za potepanje. Še boš hodil v šolo, temu ne utečeš. Kajpada bi bilo bolje, stokrat bolje, če bi bila šola slovenska." Tonček že dolgo ni bil tako srečen. Stric se je pomenkoval z njim kot s kom odraslim, ne kot z otrokom. Tako je znal obračati besede, da so šle naravnost do srca. hočeš nočeš, moral mu je obljubiti, da se bo učil tudi slovenski pisati in brati, ker bi bila ‘‘sramota, če bi znal samo italijanski kot kak fašist". Saj Tončku je bilo to učenje po volji. Ne bo se več zgodilo, da bi se osramotil pred očetom, ker bi ne znal prebrati navadnega pisma, In stric Tomaž se mu je ponudil zaulitelja. Nekoliko ga je plašila le misel, da mu poslej ne bo ostajalo dovolj časa za tovarišijo. Na vprašanje, kaj si je kupil, ko je izmenjal bankovec, mu je bilo od sile nerodno. Stric je venomer vrtal vanj, vse je hotel vedeti. Zlagati se ni mogel, ker ni imel česa pokazati. In stricu bi tudi ne maral lagati. Molčati pa tudi ni smel. To bi bilo prav tako grdo. Trpel je, kot bi ga kdo drl, vendarle vse povedal o pekaričini mački in šipi. Stric se je zasmejal na ves glas. ‘‘In tistih deset lir za šipo si hotel na postaji ubežati od mene? " ga je vprašal. Tonček je sramežljivo prikimal. ‘‘Pa se nisem dal, kaj? He, he!" Dospela sta do senčne klopi v samotnem drevoredu in sedla. Stric je s palico nekaj risal v pesku, Tonček pa je zvonil psu z nogami. ‘‘Kaj si boš kupil za preostali denar? " se je znova oglasil stric Tomaž. ‘‘Večjo kletko za veverico pri starinarju? To ti gre po glavi. Ali sem uganil? " Tonček je strica samo gledal, a oči so mu pritrjevale. Težko mu je delo, da mož očitno ni naklonjen niti veverici niti njeni kletki. ‘‘Veverica je lepa živalca," je dejal stric, ‘‘Tudi jaz jo imam rad. Nimam pa rad ljudi, ki brez potrebe zapirajo živali. Žival trpi. Tudi žival je ustvarjena za svobodo kot človek. Misli si, da bi tebe kdo zaprl v kurnik. Ali si bil kdaj že zaprt? Ne? Jaz pa sem bil. Zato vem, kako je." Deček je bil začuden. ‘‘Kdo vas je zaprl? " je vprašal. ‘‘Kdo? Policaji. V Ameriki. To zijaš, kaj? Nisem ne kradel ne koga ubil. Nekoč so brezposelni delavci demonstrirali po ulicah. Tudi jaz sem se jim pridružil in kričal, naj jim dajo kruha. Dobil sem jih po glavi in nato - v keho! Takrat se mi je zamerila tudi Amerika." Tonček je premleval v sebi stričeve besede. Spomnil se je nekega dogodka. ‘‘Oni dan so fašisti prijeli nekega fanta v naši hiši," je povedal. ‘‘Vsega so pretepli. Se po obrazu je bil krvav." ‘‘Vidiš," je dejal stric. ‘‘Pa tudi ta ni kradel ali koga ubil. Zdaj pa je v kletki kot tvoja veverica." Molčala sta nekaj časa. Stric je mislil kdove kaj, a Tonček si je slikal strica v kletki, kot da je Brkica. ‘‘Ali boš izpustil veverico? " je zopet povzel stric. ‘‘Nato pojdeva v cirkus. Jutri, ko je nedelja." Tonček je bil v prav taki srčni stiski kot takrat, ko je Brkico prodal. Ali naj se za vedno loči od nje, ko jo je pravkar zopet dobil? Nikoli več bi je ne videl. Toda stricu je bilo nemogoče kaj odredi. Težko mu je bilo tudi pritrditi. Stric ga je gledal od strani. Kazalo je, da mu vsako misel bere z obraza. ‘‘No kaj? " je vprašal. ‘‘Veverica ali cirkus? ‘‘Cirkus," je odgovoril Tonček. Z muko je zatrl težek vzdih, ki mu je silil iz prsi. Naslednji dan popoldne - v nedeljo - sta Tonček in stric Tomaž pražnje oblečena odšla iz mesta. Stric je tiho pogledoval neko popevko, Tonček, ki je nosil kletko z veverico, pa je bil tih. Po najkrajši poti in brez ovinkov sta poiskala najbližjo samoto in grmovje. Stric je sedel na veliko skalo. Tonček pa je obstal ob njem, kakor da ne ve, kaj bi. ‘‘No, daj!" je rekel stric. ‘‘Kaj le gledaš? " Tonček je postavil kletko na tla. Ko je odprl vratca, je od stopil za dva koraka. Brkica je bila vso pot vznemirjena. Zdaj še vse bolj, ko ji je zadišalo po gozdu in prirodi. V vejah se je oglašala penica, kakor da jo vabi v svobodo. Veverica je pomolila skozi vratca najprej smrček, nato celo glavo. Pogledala je Tončka in strica, bila je začudena. Ali se ji res odpira širni svet? Skočila je iz kletke in obstala. Pogledala je na vse strani in povohljala. Napravila je dva majhna skoka, nato daljši skok prav do leskovega grma in od tam na vejo. Zopet je pogledala na vse strani in šinila na drugo vejo. Pri tem bi bila skoraj zletela na tla. Ni bila ved vajena skakanja. Ujela se je in poskočila na bližnjo smreko. Ni se več ozrla. Za trenutek je izginila in se zopet prikazala na drugem drevesu . . . na tretjem . . .Izginila je izpred odi. ‘‘Svobodna je!" je dejal stric. ‘‘Da bi bili mi tako svobodni!" Tonček je spremljal beg veverice s kislim obrazom in pritajenim dihom. Ko Brkice ni bilo več, ga je zaskelelo v očeh. ‘‘Od česa bo živela? " je vprašal. ‘‘Ne boj se ti za veverico," je rekel stric. ‘‘Zdaj je jesen, manjka se orehov . . . Pojdiva, da ne zamudiva cirkusa!" Prazno kletko sta obesila na leskov grm kot za strašilo in se vračala v mesto. Tonček je komaj slišal, kaj mu stric govori, tako je bil zamišljen. Kljub vsemu mu je bilo žal, da ni imel več Brkice. Obraz se mu je malce razjasnil šele, ko je zaslišal cirkuško godbo. Na ploskem vozu pred šotorom je stalo šest godcev in privabljalo občinstvo. Tam so stali tudi Markec, Dolfek in Viktor. Ko jih je Tonček zagledal., kako zijajo vanj, se mu je olajšalo tudi srce. Ošabno je dvignil glavo. Naj ga le gledajo, kako gre s stricem v cirkus! Naj vidijo, da se ni le bahal in jim pravil bajk. Ko se je zadela predstava, je Tonček pozabil tudi na veverico, Kolikokrat si je želel v cirkus, zdaj pa se mu je izpolnila srčna želja. Stokrat si je zamislil, kaj se nudi očem pod veliko, platneno streho. Resnica je prekašala vsako domišljijo. Da ni čutil tal pod nogami in strica poleg sebe, bi bil verjel, da sanja. Roke je tiščal na prsih in kot brez diha strmel v konja, ki je dirjal v krogu, da mu je žaganje letelo izpod kopit. Na njem je stala deklica, roke je imela razprte , za njo je plavala tančica. Zdelo se je, da se vranca ne dotika niti z eno nogo, temveč plava nad njim kot prozoren metulj. Nič se ni bala, da pade na manežo pod konjska kopita, tiho, sladko se je smehljala. Ob tem pogledu si je Tonček srčno zaželel, da bi tudi on tako stal na dirjajočem konju. A ne samo on, z njim tudi oče, mati, Marička in stric, vsi! In vranec bi jih nesel, da bi plavali kot sanje. Ne vedno v istem krogu, marveč naravnost, kamor jim srce poželi. Tja, kjer bi bili tako svobodni kot Brkica v gozdu, kjer bi jim nihče več ne grozil, da jih vrže na cesto. Tja, kjer ni italijanske šole ne učitelja Pentasuglie ne vohuna Armanda ne krivične šibe . . . Hop, hop, hop - v novo, lepše življenje!














France Bevk: TONCEK - Knjižnica Sinjega galeba - 146. knjiga - Ureja uredniški odbor: Ivan Minatti, Petra Dobrila, Marjana Kobe in Leopold Suhodolčan - Urednik Ivan Minatti - Ilustriral Nikolaj Omersa - Opremil Milan Bizovičar - Tehnični urednik Dunja Furlani - Korektor Pavel Vozlič * Založila Mladinska knjiga, Ljubljana - Za založbo Zorka Peršič - Tiskalo in vezalo ZGP Mladinska knjiga - Ljubljana 1971