Tolovajski glavar Črni Jurij in njegovi divji tovariši, 2. del

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Tolovajski glavar Črni Jurij in njegovi divji tovariši: Ljudski roman.
Miroslav Malovrh
Po kronikah, listinah in ustnih sporočilih sestavil Gvido pl. Skalski = psevdonim avtorja Miroslava Malovrha.
Izdano: Ljubljana, Oton Fischer — Oddelek za kolportažo, 1903
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vsebina

»Vsedite se!« vabi ga njen srebrnočisti glas.

Z roko pokaže na divan, in ko jo Jurij Skopec uboga, prisede baronica k njemu.

Slep bi moral biti, ko bi ne uvidel, koliko odlikovanje to pomeni. Toda preponosen je, da bi se zaradi tega pred njo poniževal.

Ognjevito njene oči hočejo citati v njegovi duši.

»Poklicala sem Vas semkaj,« pravi baronica Stojanska, »da mi poveste, kdo ste.« 

»Kmet sem,« odgovarja jej tolovajski glavar skrivnostnim smehljajem.

»Ne, nikdar,« vsplamti krasotica, »ta obleka pokriva moža, katerega tajnost hočem izvedeti.« 

»Pogumni mož z glavo odmaje.

»Svojega imena ne povem.« 

»Ah,« zakliče ona, »kaj pa, če Vas prisilim? Moj jetnik ste!« —

»Poskusite me prisiliti, lepa gospa, kaj je strah, to mi je neznano, in ko bi tisoč sovražnikov na-me planilo.« 

Baronica hitreje sope.

Bliže prisede, oči se jej svetijo — čar, ki prihaja od tega moža, razburja njene čute.

»Povejte mi vendar,« pravi predrugačenim glasom. »Ne, tega ne morem storiti.« 

»In če Vas za to prosim,« šepeta ona tako milo, da bi se jej vsak drug mož udal.

»Nemogoče, krasna gospa; ne silite v me, svojega imena Vam ne bom povedal.« 

Ona molči. Razni čuti se v njej bore — ponos in naklonjenost temu navadnemu možu.

Krasotica, kateri se ves svet klanja, najde tukaj prvipot upor, kjer ga je najmanje pričakovala.

Kaj naj stori? Siloma ne more postopati, kajti ostali gostje ne smejo izvedeti, da ima razven njih še druzega moža pod streho.

Na drugoj strani pa jej ponos prepoveduje, da bi mu pokazala, kako bije zanj njeno srce.

Jurij Skopec je popolnoma miren.

»Vi ste čudak,« prične zopet baronica.

»Zakaj?« praša jo on ravnodušno.

»Ha, vsak drugi bi sedaj pred menoj klečal. Odlikovala sem Vas, kajti Vi ste prvi mož, ki je stopil v to sobo.« 

Jurij Skopec se ne gane.

»Zakaj molčite?« praša ga ona živahno.

»Drugi naj kleče ter s svojimi sladkimi besedami prosjačijo za Vašo naklonjenost,« pravi tolovajski glavar, »jaz pa tega ne storim, ker sem preponosen.« 

»Ah —« 

Iz njenih očij švigajo strele. Toda to ni jeza, o ne! Krasotica tega moža občuduje, ki je ves drugačen, kakor drugi, ki jo vedno le v nebo povzdigujejo ter se joj laskajo.

»Ali res ne pokleknete?« praša ga počasi.

»Ne!« 

»In če si s tem svojo prostost pridobite?« 

»Tudi tedaj ne.« 

Lepa baronica hitro sope, prsi se jej visoko dvigujejo, lica jej žare.

Kdo je ta nenavadni, ponosni mož v kmetski opravi, čegar jezik razodeva veliko omiko?

Plemič je morda, visok častnik, ki preganjan tava po svetu. Ves svoj ponos še jedenkrat zbore, poskusiti hoče vse, da bi njega na kolenih pred seboj videla.

Njena mala ročica zgrabi njegovo desnico, globoko vzdihne baronica, strele švigajo iz njenih čarobnih očij.

»Skrivnostni tujec,« pravi krasotica, »na kolona — sedaj — pri tej priči — jaz hočem!« 

»Ne!« 

»Oj — ali naj huda postanem na Vas?« 

»To bi mi bilo žal, kajti prelepa in plemenita ste. — Toda klečal ne bom nikdar.« 

Nekaj časa je vse mirno.

Tu Jurij Skopec začuti, da se dvoje mehkih rok ovije krog njegovega vratu, da se baržunasto lice pritiska k njegovemu obrazu.

In srebrnočist glas udarja na njegova ušesa:

»Ponosni, hudobni mož, premagal si me, ne morem si drugače, prelep si, takega še nikdar nisem videla. Ljubim Te — da, baronica Stojanska ljubi tujca, neznanca — vzemi me — Tvoja sem.« 

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Ure preidejo.

Baronica je njegova — v strastni ljubezni ga je objemala. —

Konečno se graščakinja vzdrami, globoko vzdihne ter vstane.

»Ljubček,« šepeta zaljubljenka, »ostani mi tukaj, skrila Te bom v svojem gradu — ne izpustim Te, tako sladke ure hočem še večkrat uživati.« 

Jurij Skopec se smehlja.

Dobro ve, da ne more več dolgo tu ostati, toda tega jej sedaj noče povedati, ker jo ljubezni že vsa razumeta.

Baronica se naenkrat zgane.

»Kaj je to? Zdi se mi, da je nekdo v sosedni sobi. Ha, katera služkinja je tako predrzna, da se ne ravna po mojem ukazu? Počakaj me, ljubček, kmalu se povrnem.« 

Graščakinja si lase popravi ter odhiti v stransko sobo.

Nekaj časa je vse tiho.

Lepa žena že misli, da se je motila, ter hoče nazaj oditi — tu se zastor premakne.

»Ha — to je —« 

Siloviti grof stoji pred njo.

Poželjivo jo gleda s svojimi žarečimi očmi, nehote stegne roki, da bi jo objel.

Baronica togote vsplamti.

»Grof,« zakliče razžaljena, »kako pridete v moje sobe?« 

On položi roko na srce.

»Ljubezen me je sem gnala,« zatrjuje, »hrepenenje, da bi Vas videl — zaradi tega mi oprostite, krasna gospa!« 

»Vun!« 

Grof se ne gane. Zanaša se na svojo orjaško moč ter na ugodni položaj — sam je ž njo!

»Vun!« veleva mu graščakinja še jedenkrat.

»Ne, tukaj ostanem,« pravi nesramnež, »taka prilika se mi ne bo kmalu povrnila. Dosti truda me je stalo, da sem mogel semkaj priti, sedaj hočem svojo srečo porabiti.« 

»Kaj hočete tukaj?« sika razdražena gospodarica.

»Samo Vas hočem imeti, lepo gospo,« roga se silovitež. »Dosti časa sem zastonj zdihoval.« 

»Nesramnež!« 

»V jezi ste še lepša.« 

Hoče jo zgrabiti.

Ona beži pred njim.

»Hahaha,« krohota se plemič, »ves Vaš trud je zastonj. Pogum volja, pravi pregovor. Norec bi bil, ko bi sedaj odnehal. Sama sva, znano mi je, da so vse hišine v pritlični družinski sobi. Se danes bodete moja postala.« 

»Grdoba!« 

Grof se še glasneje smeji.

Hoče jo vjeti.

Že jo misli zgrabiti, tu začuje odločen glas:

»Stojte! Kaj se vrši tukaj?« 

Graščakinja prestrašena zakriči tor se skoro nezavestna zgrudi na stol.

Na pragu sosedne sobe stoji Jurij Skopec, toda baronica ne verjame, da jo bo mogel braniti, ker ve, kako orjaško močan je grof.

Plemič se obrne.

»Kaj je to?« zakliče. »Kmet — tukaj v sobah baronice Stojanske?« 

»Motite se,« pravi tolovajski glavar mirno, »bil sem v gradu ter slučajno slišal tu gori kričanje.« 

»Poberi se mi, kmetavzar!« 

»Tukaj ostanem,« pravi predrznež, »ta plemenita gospa je v nevarnosti, čuval jo bom!« 

Grof se divje zakrohota.

»Hahaha — ali je že kdo videl tako predrznost? Vun s Tabo, prokleti tepec, ali pa Te pobijem, da se Ti bo Tvoja kmetska buča na tisoč koscev razletela.«

Graščakinja se po vsem životu trese.

Boji se za svojega ljubčka, ker meni, da ga bo siloviti grof zdaj in zdaj potolkel.

Jurij Skopec bliže pristopi.

»Poberite se!« zapoveduje nesramnemu plemiču. »To gospo branim jaz, zapomnite si to!« 

Divji krohot mu odgovarja.

»Pogrezni se v peklo?« zarujove grof ter na tolovajskega glavarja plane.

Jurij Skopec ga mirno pričakuje.

Grof zavihti svojo orjaško pest.

Z jednim samim udarcem hoče navideznega kmeta na tla podreti.

Že hoče udariti, tu Jurij Skopec priskoči.

Z nenavadno spretnostjo in močjo zgrabi rujovečega nesramneža — in sedaj ga dvigne.

Tla silovito zaropočejo.

Pri vratih leži grof, ki se kakor črv vije. Zastonj poskuša, da bi vstal, ker ima zlomljenih nekaj reber.

Baronica poskoči.

Vidi, da je skrivnostni tujec že v stransko sobo izginil.

Graščakinja pozvoni.

Nekaj časa je vse tiho.

Z nova potegne za zvonec, ki se po vsej graščini glasno razlega.

Sedaj se koraki bližajo.

Grof stoka in zdihuje, kakor da bi moral takoj umreti — grozovito preklinja.

Ker nikdo ne vstopi, hiti graščakinja skozi druga vrata v prednjo sobo.

Tu stoji mlada hiši na smrtno bleda in težko sopihajoč.

Skozi odprta vrata zre na grofa, ki na tleh leži ter si kakor novorojenček ne more pomagati.

Preplašeno vsklikne služabnica.

Baronica jo zgrabi za roko ter v sosedno sobo za sabo potegne.

Jeden sunek — hišina leži na tleh.

Pred njo stoji krasna gospodarica.

»Nesramnica, priznaj!« 

»Moj Bog — moj Bog!« 

»Ali naj hlapce pokličem, da Te pretepo?« 

»Milost — milost!« 

»Kaj si storila, hinavka?« 

»Priznala bom —« 

»Govori, ali pa Te dam bičati, dokler ne obležiš nezavestna na tleh. Kaj si storila? Kdo je vrata v moje sobe odprl?« 

»Jaz sem to storila. Moj Bog — prizanesite mi!« 

»Kdo Te je podkupil?« 

»Grof.« 

„Ah, mislila sem si to.« 

Hišina se oklepa baroničinih kolen ter prosi milosti.

Sunek z nogo jej odgovori.

»Grdoba, izročiti si me hotela razuzdancu. Poberi se mi izpred očij!« 

Hišina hoče iz sobe pobegniti. Baronica jo z nova hitro zgrabi.

»Ali boš molčala?« 

»Bom — prisegam Vam.« 

»Če mi črhneš jedno samo besedo, spoznala mo boš, kdo da sem. Sedaj mi pokliči ostale služabnice, ki naj nemudoma semkaj pridejo.« 

Hišina si tega ne da dvakrat reči. Vesela, da se jej ni kaj hujšega pripetilo, hiti po stopnjicah navzdol.

Mej tem grof strahovito stoka in preklinja, kakor revna duša na dnu pekla.

Baronica se zanj ne zmeni.

Sredi sobe težko sopihajoča stoji, dokler ne pridejo služkinje. —

»Tukaj leži grof,« veleva jim poluglasno. »Nesite ga v njegovo sobo ter molčite o vsem tem nasproti tujim služabnikom!«

Hišino, katerim sme baronica zaupati, store, kakor jim je zaukazano.

Radovedne so sicer in bi rade izvedele, kaj se je pripetilo, toda svojo dobro gospodarico ubogajo.

Grof se v bolečinah vije. Neznansko zarujove, ko ga služkinje dvignejo.

»Proklote babe,« javka ranjenec, »najraje bi Vam vratove zavil. Oj, kako to boli — tega ne prenašam.« 

Grof omedli.

Zave se še-le, ko ga služkinje na posteljo polože ter se njegov služabnik k njemu drenja.

Domači ženski posli hitro odidejo, ne da bi na prašanja radovednega sluge odgovorile.

Ta hoče hitro grofu pomagati, toda slednji se strašansko roti. —

»Kuga naj pride nad prokleti grad,« rujove kaznovani surovež, »oj, kako to peče, kakor peklenski ogenj!« 

»Kaj se je zgodilo, milostivi gospod?« 

»Napreči daj, lopov; Ti si mi pravi slepar,« rujove grof. »Odpeljati se hočem domov, počasi naj voznik vozi — korakoma — da pridemo srečno domov, jaz pa v roke vražjemu mazaču, ki me bo izlečil za krevljo.« 

»Kaj pa se je pripetilo, Vaša milost?« 

»Tepec, ali si tega ne moreš sam misliti?« 

»Ne, ne.« 

»Po stopnicah sem padel,« stoka grof, »izpodtaknil sem se v tem prokletem gradu, ki naj se na dnu pekla pogrezne. Hitro mi daj hladne obkladke, da zlodjeve bolečine malo ponehajo, sicer še znorim.« 

Služabnik odhiti po vodo in prte. Vse stori, da bi ugodil svojemu gospodu, toda v zahvalo dobi le sunke s pestjo in grde psovke.

Surovi grof je težko poškodovan.

Čuti, da nikdar več ne bo postal tako močan — da ostane hrom. —

In pri vsem tem mora še molčati, ker ne sme povedati, kako ga je priprost kmet premagal. —

Kje je baronica ostala?

Hitro je vsa vrata za sabo zaprla, pred katerimi mora vrhu tega njena zaupnica stražiti.

Potem hiti lerpa gospa v svoje notranje sobe, kjer je poprej ležala na prsih ljubljenega moža.

Tam stoji strašni tujec.

Roki ima križem sklenjeni ter si ravnodušno ogleduje slike na stenah, kakor da se ni nič posebnega pripetilo.

Zastor zašumi in lepa graščakinja stoji poleg svojega ljubčka.

»Oj, kako grozovita je bila zadnja ura,« šepeta zaljubljenka. »Mislila sem že, da je vse pri kraji.« 

Predrznež se začudi.

»Zakaj pa?« 

»Oj, oni grof je tako orjaško močan, do sedaj je vse svoje nasprotnike premagal. Bila sem samega strahu skoraj ob pamet, ker sem mislila, da Te bo ubil, predragi moj ljubček. In sedaj je od Tebe premagan, ha, komaj sem svojim očem verjela.« 

Jurij Skopec se smehlja.

»Grof se je menda večkrat s svojo močjo hvalil, ali ne?« 

»Ah, ne samo to, tudi dokazal je, da se mu nikdo ne more ustavljati. Zaradi tega se ga jo tudi vse balo. Mene celo je hotel —« 

Baronica obmolkne.

»Vem, kaj je hotel storiti,« pravi pogumnež, »zaradi tega sem tudi vstopil ter menim, da ta izborni grof ne bo nikdar pozabil, kaj je z menoj doživel.« 

Lepa plemenitašica ga žarečimi očmi pogleda, ki se jej dozdeva nekako višje bitje.

»Kaj se bo sedaj zgodilo?« nadaljuje Jurij Skopec. »Menda bo kaznovani hudobnež po gradu razsajal ter ljudem pravil, da je v sobah gospodaričinih videl kmeta.« 

Ona se smehlja.

»O ne, tega ne bo storil. S tem bi si grof dal sam sebi slabo spričevalo. Od kmeta premagan biti — tega mu ponosne bo dopuščal.«

»Ponos?« — Jurij Skopec se zaničljivo smehlja. »Ha, ta surovež ni ponosen, k večjemu je ošaben.« 

»Gotovo, prav imaš, ljubček moj,« pritrdi mu krasna gospa, ki se iskreno k njemu pritiska. »To je prava beseda; grof v svojej ošabnosti ne bo nikdar priznal, da ga je kdo na tla pobil. Izgovori so po ceni, lovska družba bo morala bajko o strmih stopnicah ali kaj jednacega verjeti.« 

Mehki polni roki ga zopet objemate.

Zali mož je zopet premagal žensko srce.

»Sedaj lahko dlje časa na mojem gradu ostaneš, ljubček moj,« šepeta lepotica. »Grof je toliko osramočen, da bo odpotoval. Za njim bo tudi ostala družba odšla, in potem sva sama, popolnoma sama v svoji mladi sreči.« 

Kako ljubko, kako zapeljivo se glase te njene besede.

Jurij Skopec misli na svoje ljudi. Sedaj so na poti proti Hrušici, čakali ga bodo potrpežljivo, da pride k njim, ne mudi se, da bi tako hitro morali ropati, kajti dosedanji plen je bil obilen in denarja se jim ne manjka. Toda prepiri lahko nastanejo mej njimi.

»Ah, saj sta Cekinar in Smukač na svojem mestu,« misli si glavar, »pazila bodeta na red, dokler ne pridem.« 

Zaljubljena lepotica se iskreno pritisne k njemu, kakor trta krog orjaškega hrasta — nudi mu svoje rudeče ustnice, naj jih poljubi, in Jurij Skopec se uda čarobnemu trenotku, ko se mej tem od daleč oglašajo rogovi vračajoče se lovske družbe.

137. poglavje. Amalijina zvijača.[uredi]

Deklice zapuste podzemeljski rov. — Ogljar Tone beži.

Jutro napoči.

Jasno se blišče žarki vzhajajočega solnca v oknih zatiškega samostana.

Milijoni rosnih kapljic se kakor dijamanti blisketajo in zvon samostanski vabi vernike k jutranji molitvi.

Tam na višavi poleg temnega gozda se prično premikati temne postave.

Mej smrekami lazijo ter gledajo proti samostanu.

Znani rokovnjači so to. Bivši rudarji in Kramar z ,rudečim Tomažem' čakajo na ogljarja Toneta.

Kramar se oglasi.

»Stvar se je ponesrečila ali pa se bo ogljar Tone še le danes na večer z deklicami sešel.« 

»To zadnje je menda pravo,« meni Tomaž. »Samo temu se čudim, da ogljarja Toneta še ni.« 

»Ne skrbi za njega, gotovo mu ni bilo še mogoče. Saj veš, kako se je preoblekel. Menda mora z dekleti še kramljati. Sam nam je rekel, da moramo tudi z zaprekami računati. Zaradi tega so nam punice prihodnjo noč tem gotovejše.« 

»Upajmo, da je tako.« 

»O tem ne dvojim, kajti naš tovariš je prebrisana glavica. Ta sliši, kako trava raste.« 

»Kam gremo sedaj?« 

»No, v gozd, da se pošteno naspimo, kajti nocoj nismo očesa zatisnili. Črez dan se bo ogljar Tone že oglasil.« 

Rokovnjači se še jedenkrat proti samostanu obrnejo, potem pa hitrih korakov odidejo.

Solnce je vedno višje na nebu. Naenkrat v grmovji zašumi, veje se razdele in mej njimi se prikaže lep dekliški obraz. —

»Ali koga vidiš?« začuje se Amalij in glas.

»Nikogar,« odgovarja Lenčika, ki se na vse strani ozira. »Tukaj nobeden rokovnjač več ne preži na nas. In to bi bilo za naše preganjalce tudi prenevarno, kajti na polji so povsod že kmetje.« 

»Tedaj bodemo podzemeljski rov zapustile.« 

V grmovji zopet zašumi.

Deklice se jedna za drugo prikažejo, ki se skrivaj na okrog ozirajo.

V rokah imajo orožje pripravljeno, kajti izključeno ni, da rokovnjači v bližini kje še na-nje čakajo.

Nič sumnega ne opazijo.

Na polji in travnikih delajo pridni kmetje, in ko Lenčika pregleda skrivališče, v katerem so rokovnjači ležali, zapazi le še malo sledu o preganjalcih.

»Odšli so,« poroča Amaliji, »z jutranjim mrakom so se v gozde umaknili.« 

»Dobro, tedaj bodemo tudi me to skrivališče zapustile, kajti dlje ne moremo tukaj ostati. Pojdite le po dve in dve v dolino tu doli, in tam-le pri grmovji ob velikem drevesu se zopet združimo.« 

Tolovajke nemudoma ubogajo.

Ker so vse kot kmetice oblečene, se nikdo ne čudi, ko jih zagleda. Kmetje mislijo, da so v samostan prinesle poljske pridelke in drug živež.

Amalija kot zadnja odide, za njo pa stopa Milica in poleg nje njen zaščitnik, zraščeni pritlikavec.

O vjetem ogljarju Tonetu se ničesa ne vidi. In vendar je pri tolovajkah, kajti norec je šibkega rokovnjača, ki je male postave, tako povezal, da ga je v njegov koš mogel spraviti.

V njem leži povezan, usta so mu zamašena, koš pa na hrbtu nosi krepki zraščenec.

Amalija se temnega obraza trpko smehlja, ko to opazuje, Milica pa bojazljivo stopa poleg svojega varuha.

Tudi to se kmetom prav nič čudno ne zdi, kajti norec je oblečen kot navaden hlapec, koš je pa itak nekaj vsakdanjega.

Tako pridejo deklice do gostega grmovja. Od tam se pomičejo skupno proti jugu meji drevjem in po jarkih.

Po večernem potovanji pridejo v gozd. Tu se oddahnejo.

Straže razpostavijo, kajti to previdnost zahteva.

Še-le sedaj se more Amalija z lastnimi zadevami baviti.

Te se seveda le Mrtice tičejo, katero si hoče z zvijačo na-se navezati — le v tem slučaji, če se jej to posreči, mogla jo bode uničiti.

Norec postavi koš z živim bremenom v grmovje ter se poleg njega vsede, Amalija pa se Milici pridruži.

»Kaj nameravate sedaj pričeti?« praša jo brez ovinkov. »Če se ne motim, hočete z bivšim lovcem še jedenkrat govoriti.« 

Milica se strese.

»Tolovajski glavar je postlal,« pristavi Amalija, »toda Vaš dober znanec je menda.« 

Milica z ljubko glavico prikima.

»To mi je znano.« 

»Aj, tedaj se ga ne bojite, čeravno se vse pred njim kar trese?«

»Njega samega se ne bojim,« oglasi se uboga deklica komaj razumljivo.

Amalija zadnjih besed ne sliši.

»Ali hočete ž njim govoriti?« praša jo še jedenkrat.

»Ne vem — ne, ne!« 

Amaliji je na tenj ležeče, da sovražena deklica pri njej ostane.

»Na Vašem njestu bi se vendar ž njim sešla,« nadaljuje zvita ljubosumnica. »Če me vse ne vara, bila ste ž njim, dobro znana. Oj — morebiti se Vam blago delo posreči.« 

Milica jo pogleda.

»Kaj menite s tem?« 

Lepa tolovajka se skrivnostno smehlja.

»Beseda veliko premore, posebno če jo tako krasna deklica izgovori, kakor ste Vi.« 

»Ne razumem Vas.«

Amaliji se oči svetijo.

»Ah — jasneje moram tedaj z Vami govoriti. Jurij Skopec je tolovajski glavar, tedaj iz človeške družbe izobčen človek. Mogoče se Vam posreči, da ga na pravo pot spravite. Mila prošnja veliko premore, mogoče bo potem svoje življenje predrugačil ter nevarni, ostudni poklic opustil.« 

Amalija dobro ve, kaj pomenijo njene besede.

Milica hitro in težko sope, bleda lica jej rudeče žare — srpo gleda v solnčne žarke. Na to še ni mislila — oj, koliko upanje so prekanjene Amalijine besede v njenem nedolžnem srcu vzbudile!

»Ali jej je res namenjeno, da bo na pravo pot spravila skrivaj ljubljenega moža, da bo Jurij Skopec zapustil grdo druščino? To bi bil vrhunec sreče na tej zemlji!

Amalija z veseljem opazi, kako globok utis so na Milico napravile njene neodkritosrčne besede.

»Da, da, pojdite k njemu,« nadaljuje hinavka, »znano mi je, kje se Jurij Skopec sedaj mudi.« 

Neko nezaupanje se vzbja v Miličinem nedolžnem srcu.

»Od kod to veste?« praša jo včasi ter ostro pogleda.

Ta se ne da v zadrego spraviti.

»Slučajno sem to izvedela — nekoga poznam, ki srčno želi, da bi se Jurij Skopec spreobrnil.« 

»Kdo je to?« 

»Star, pošten in promožen mož,« pravi Amalija brez premišljevanja, »peljala Vas bom k njemu, v Vaši družbi naj vse poskusi, da pregovori tolovajskega glavarja. Pomislite, če se Vam to posreči, bilo bi dobro delo storjeno, katerega bi se angeljci v nebesih veselili.« 

Milica ne sluti, kolika brezbožnost se skriva v teh hinavskih besedah, kajti njena čista duša ne more gledati v prepade človeškega srca.

In potem se spomni ljubljenega moža.

Ko bi se jej posrečilo, da bi pregovorila Jurija Skopca, naj zapusti tolovajsko življenje!

To bi bila sreča, kakoršne se že dolgo ni več nadejala.

Še nekaj časa se razni čuti bore v njej, konečno pa se odloči.

»Hočem!« pravi trdnim glasom, »da, govoriti hočem ž njim. Kje je oni mož, ki se tako zanima za nesrečnega in nedolžnega Jurija?« 

»V Trstu,« pravi Amalija brez premisleka.

Pri tem se prekanjena ljubosumnica na stran obrne, da bi prikrila svoje veselje.

Konečno se jej je posrečilo, da je pridobila Miličino zaupanje. Vodila jo bode po svojej volji ter v ugodnem trenotku ugonobila.

Sedaj Amalija svoje tekmovalke še noče usmrtiti. Prepričati se hoče poprej, ali Jurij Skopec za lepo deklico čuti več, kakor navadno prijateljstvo.

Ko bi ga pa ljubila, potem se Amalija noče obotavljati — Milica naj umrje, kajti tekmovalko ne trpi; vse, ki ljubijo Jurija Skopca, morajo se v črni grob pogrezniti.

Sicer je pa resnica, da v Trstu stanuje neki gospod, katerega že od poprej pozna Amalija.

Kaj naj najprvo ukrene ljubosumnica, to jej še ni popolnoma jasno; jedno pa je gotovo, da mora Milica k temu tržaškemu znancu.

Lepa ljubica tolovajskega glavarja ima le še jeden pomislek.

»Ali bo ta-le mož z Vami šel?« praša ter s prstom pokaže norca, ki se ne briga za to, kaj se krog njega vrši.

»Ne zapusti me nikdar,« odgovarja Milica poluglasno.

Amaliji ta novica ni povšeči, kajti mnogo ljubše bi jej bilo, ko bi norec ne spremljal Milice.

»E kaj, ne bo mi težko, odstraniti pritlikavca,« mrmra, sama za-se. »To moram tudi storiti, sicer mi postane prenevaren. Milica gre z menoj, to je glavna stvar, vse drugo se bo pa že o svojem času našlo!« 

Deklice nočejo dolgo v dolini ostati.

Sicer javljajo straže, da se nobeden tujec ne bliža, toda Amalija hoče sedaj svoje tovaršice poiskati.

Uršika nedaleč od tod z ostalimi deklicami prijateljice pričakuje, in tam jo tudi krasna Sabina, katere Amalija noče niti za trenotek samo sebi prepustiti.

Sklenejo tedaj odriniti.

Toda kaj naj se z ogljarjem Tonetom zgodi?

Sabo vlačiti ga je nemogoče, kajti konečno bi tudi močnemu norcu postal pretežak.

Amalija bi pa nadležneža tudi rada ne usmrtila. Vrhu tega je prašanje, ali bi bila Milica s tem zadovoljna, kajti njen spremljevalec je premagal ogljarja Toneta.

Amalija še o tem premišljuje, kaj naj počne, da jej izdajalec ne postane nevaren.

V te misli zatopljena sedi na svojem mestu, norec pa vstane ter k Milici pristopi, katero očetovsko ljubeznjivo in prašaje pogleduje.

V tem trenotku jedna tolovajk zakriči.

V košu je naenkrat živo postalo.

Prt, ki je preko koša razgrnen, se začne pregibati — začuje se stokanje, zdihovanje, potem zamolkel krik.

Slednji je prišel iz spakovih ust.

Hitro kakor blisk skoči čudni možicelj proti košu, iz katerega ravnokar plane temna postava.

Prepozno! Ogljarju Tonetu se je posrečilo, oprostiti se spon ter sleči del ženske obleke.

Sedaj drvi skozi goščavo, polunag, hitro kakor jelen — za njim pa spak.

Amalija zgrabi samokres, da bi za beguncem ustrelila, toda prepozno je, kajti ogljar Tone in norec sta že preveč oddaljena. V divjem diru izgineta za drevjem izpred očij tolovajk, ki presenečene zro za njima.

138. poglavja. Na ,ajdovskem grobu'.[uredi]

Tolovajsko življenje. — Povrnitev od kmeta. — Jera si prijatelje pridobiva. — Skrivnostni odhod.

Veselo prepevajo Jurija Skopca divji tovariši, kajti tukaj ob ,ajdovskem grobu' se jim ni bati nikogar, v pragozdu so tolovaji gospodarji kakor v lastnem domu.

V svojem taboru tudi ne trpe pomanjkanja.

Voz se je povrnil, seveda sredi noči, bogato obložen z raznimi živili in nekaterimi sodi črnega istrijanca.

Tolovaji popivajo in se radoste, da se njihovo razgrajanje daleč na okrog razlega; lahkomišljenci se v svoji razuzdanosti več ne spominjajo Smukača - žive le za trenotek, ki ga jim nakloni usoda.

Cekinar, Pante, Černič in Polde sede ob robu gozda pri posebnem malem ognji.

Ti štirje so v glavarjevi odsotnosti poveljniki tolovajske čete. —

Sredi taborišča, pri velikem ognji, popivajo divji tovariši. Sučejo se krog soda, katerega sladka vsebina jim jako ugaja; nekaj Skopčevih ljudij leži poleg onih treh tolovajev, ki so spremljali Hrvata in njegovo lepo Jero.

Ta trojica ima mnogo pripovedovati.

Posebno jeden izmed njih je gostobeseden, in poročilo njegovo menda jako zanima njegove poslušalce.

»Hrvatova Jera je vražja ženska,« pripoveduje tolovaj, »kako je vprizorila celo stvar, sam ne vem. Toliko pa mi je znano, da je babnica peklensko premetena, to jej mora zavist priznati. Hej, dečki, to je bila krasna zabava! Lahko se Vam sline cede!« 

»Hahaha, kaj ne da, sedaj pa usta široko odpirate? No, le poslušajte — potem bodete sami rekli, da lepa Jera razume svojo stvar!«

Jeden tolovajev izprazni polno kupico.

»Menda Vas je zala Jera sama s svojo naklonjenostjo osrečila, he?« praša reže se, »seveda, Hrvatovka ni kar si bodi! Če bi le Janko ne bil tako prokleto ljubosumen!« 

»To je ravno,« odgovarja tolovaj, »saj smo tudi mi mislili, da, bo mogoče z Jero pametno besedo govoriti, in ona sama bi menda tudi ne bila preveč odurna, toda Janko pazi na njo kakor mačka na miš. Zaradi tega je mogla le posredovati, in to je tudi izborno pogodila.« 

»No, povej, povej — kako je pa bilo prav za prav?« 

»Saj sem že pri stvari sami,« zavrne ga pripovedovalec. »Čudili se bodete vsi. Bilo je opoludne, ko smo prišli do prvega kmeta — lepa domačija, vsa čast! V bližini smo se mi trije skrili — v vrbovji, kajti Jera je pri kmetu hotela s svojim možem veljati za krošnjarico.« 

»To nam je znano.« 

»In ta je morala menda kmalu zaslediti, katere deklice bi bile prave,« nadaljuje razuzdanec. »Tedaj, da Vam na kratko povem — zvečer so nas tri razkošne, zale punice obiskale.« 

»Kaj ne poveš!« 

»Razkošne deklice, Vam pravim — bele ko sneg, rudeče ko kri. In pa prijazne! No, znano nam je bilo, kako se jim najbolje prikupimo; podarili smo jim nekaj prstanov in pa blaga za obleko. Ljubice so bile darov vesele, no — in — ostalo si lahko mislite! Danilo se je že, ko so nas zapustile — hahaha — te noči ne bodemo dolgo pozabili.« 

»In kje sta Hrvatova ostala?« 

»Prenočevala sta pri kmetu, kajti voz je bil že do polovice naložen in drugi dan je bil poln. Vrnili smo se tedaj tu sem k ,ajdovskem grobu'.« 

Tolovaji so verno poslušali.

»No, tudi mi bodemo prišli na vrsto,« kličejo. »Jera naj tudi za nas skrbi — tri sto medvedov, ta razume svoj težavni posel. —« 

Tolovaji bi vsi radi doživeli tako noč z razkošno krasotico. Ker je že določeno, kdo bo prihodnjič spremljal Hrvata in njegovo ženo, zavidajo dotičnike vsi poslušalci.

Nekateri celo poskušajo, da bi pregovorili one tri bodoče spremljevalce, naj jim prepuste prednost, toda pri tem nimajo sreče, kajti določena trojica sama hrepeni po taki zabavi.

Vino je tolovajem jezik razvozljalo, zaradi tega razumeta Hrvatova vsako besedo v svoji utici.

Janko že nekaj časa posluša.

»Zopet si neumnosti uganjala, Jera,« oglasi se konečno Hrvat čmerikavim glasom.

»Tako, kaj pa s tem meniš?« praša ga vragica zaničljivo.

»No, ali ne čuješ? Saj tolovaji sami pripovedujejo, da si jim pri kmetu preskrbela lahkomišljene dekline.« 

»To sem tudi storila.« 

»Zakaj pa, hej?« 

»Tepec, zato, da si pridobiva prijateljev,« sika Jera. »Ali ne slutiš, da nama podpoveljniki ne zaupajo? Sumničijo naji, da sva v nekaki zvezi s Smukačevim zaporom. Zaradi tega skrbim za pomoč, ko bi se nama začelo slabo goditi.« 

Janko se potolaži.

»Prav imaš, Jera,« pripomni poluglasno; »kar je res, je res, tukaj Ti moram že zaupati.« 

»In pri tem se Ti ne godi slabo.« 

»Če bi le mogla zaljubljene poglede opustiti,« nadaljuje Janko po kratkem premolku. »Goljufati me ne moreš, za to imam prebistre oči. Danes, ko smo se povrnili, pogledala si nekaterikrat zaljubljeno onega mlečnatega škrijca Černiča, ki nima še poštenih brk pod nosom!« 

»Bedak!« 

»In vendar je res, kar sem videl.« 

»Norec si ter boš vedno ostal,« huduje se Jera. »Resnično, nisi vreden, da Te imenujem svojega moža, ker si toliko nezaupen. Ko mi bo Tvoje ljubosumnosti preveč, ušla Ti bom še nazadnje.« 

»Jaz bi Te zopet našel.« 

»Ne verjamem,« roga so mu boljša zakonska polovica, »svet je širok.« 

»In ko bi moral vsak kotiček preiskati,« godrnja Janko. »Nikdar se mi ne moreš izmuzniti.« 

»Molči sedaj o takih stvareh, to mi je predolgočasno. Pogovoriti se nama je o važnejših zadevah. Ali Ti ni znano, zakaj je Jurij Skopec semkaj prišel?«

»Ne!« 

»Zato pa jaz vem, kajti skrivaj sem nedavno poslušala, ko se je glavar o tem s Smukačem razgovarjal. Odpreti hoče kraljevski grob.« 

»Zakaj pa?« 

»Tu notri baje stoji zlat voz ter so nakopičeni dragoceni zakladi, posebno pa orožje iz starodavnih časov, okovano z žlahtnimi kameni.« 

Jankotu se začno oči svetiti.

»Oho, to bi bilo nekaj za naji. Obogatel bi najraje sam — večna delitev plena mi že preseda. Delež za posameznika je vedno premajhen.« 

Jera se smehlja.

»Da, ko bi bil Ti kak orjak, Janko, tedaj bi se mogla stvar izvršiti. Dokler pa ne moreš sam groba odpreti, potrebujemo k temu neizogibno Skopčeve ljudi.« 

»Ali ne vodi kaka skrivna pot v zakladnico?« 

»Mogoče, toda taka pot gotovo ni nikomur znana; sicer bi Jurij Skopec ne govoril o tem, da hoče siloma odpreti stari grob.« —

Janko se razvname.

»Jera,« zakliče, »ko bi se nama posrečilo, da bi sama prišla do zaklada!« 

»Da, tudi jaz bi bila s tem zadovoljna, toda sama ne moreva ničesa opraviti. Ko bi mogla s Černičem o tem na skrivnem govoriti, potem bi bila stvar vsa drugačna. Posrečilo bi se nam trem morebiti, da odpremo grob, predno se še Jurij Skopec povrne — v tihi, molčeči noči, in levov delež bi nama bil kar gotov.« 

Hrvat svojo ženo nezaupno pogleduje.

»Iz te moke ne bo kruha, Jera; Ti menda vse kaj druzega s Černičem nameravaš.« 

»Ljubosumni norec!« 

»Mene ne varaš, tedaj se nikar ne trudi! Raje čakam, da se glavar povrne, kajti mi trije bi ničesa ne opravili.« 

»Saj je več tolovajev, ki bi mi iz hvaležnosti hoteli storiti uslugo.«

»To bi bil pravcati upor in Jurij Skopec bi nas vse pobil,« ugovarja Hrvat. »Ne, Jera, jaz čakam, da se povrne glavar, tedaj stvar ostane pri starem.« 

Lepa grešnica komaj prikriva svojo nevoljo, kajti v resnici jej je samo za novega ljubimca.

Sama ne veruje na zaklad v grobu, temveč meni, da je to le stara bajka, kateri se ne sme nikaka važnost pripisovati.

Vendar pa noče svojega naklepa opustiti.

Odkar je Smukač zaprt, začelo je njeno strastno srce za drugega plamteti. Andrej Černič, ta skrivnostni tolovaj, ki je tako podoben imenitnemu gospodu, užgal je v njenih prsih nov ogenj grešne ljubezni.

Lepa Jera, ki samo za svoje strasti živi, pritisnila bi za vse rada na svoje strastno srce ponosnega moža, Jurij Skopčevega ljubljenca.

V oni noči jej jo nakana izpodletela, toda to je njeno poželjenje le še bolj vzbudilo.

Ko bi le njenega moža ne bilo!

Toda Janko neprestano nanjo preži in tudi močno vino ne more njegove nezaupnosti zadušiti, tem manj pa ga še omamiti.

Jera si je sicer nekaj steklenic brinovca preskrbela, toda te dobro skriva, ker hoče to močno pijačo za druge namene porabiti.

Tu se nekaj novega domisli.

»Ogledati si hočem vendar ,ajdovski grob',« pravi malomarno, »mogoče najdem tam kako skrito razpoklino, skozi katero bi se moglo priti v notranje.« 

»Pusti to!« zagodrnja Janko.

»Ne, stvar mi preveč po glavi roji,« oporeka lepa razuzdanka, »jutri na vse zgodaj grem k grobu.« 

S temi besedami se na svojem ležišču k steni obrne in Janko koj potem začuje, da njegova ženka globoko diha.

Ali Jera spi?

Janko tega ne ve, kajti Jera je menda iz samih zvijač sestavljena.

Najbolj ga to jezi, da se njegova zakonska družica zadnji čas izogiblje vsem ljubeznjivostim svojega surovega soproga.

Janko je neotesan hlod, zaradi tega se mu zna Jera vedno spretno izmuzuti, kadar zahteva svoje pravice kot soprog.

Jankota to grozno grize, kajti Jera je lepa, razkošna in zapeljiva; ponosen ni malo, da ima tako krasno ženo. Čuva jo, kakor pes na verigi, toda to njegovo zvestobo mu Jera le z zaničljivimi opazkami plačuje.

Togoten se surovi rokovnjač po svojem ležišči valja, konečno pa ga vendar množina zavžitega močnega vina premaga — Janko začne na vse pretege smrčati.

Brezskrbno sme zaspati, kajti zaspanec njegov je lahek, in ko bi Jera hotela utico zapustiti, zbudil bi se gotovo takoj.

Tudi ostali tolovaji poiščejo svoja stanovanja; ob malem ognji le še Černič in Cekinar sedita.

»Glavarja dolgo ni,« meni prvi, »skrbi me že resnično, da se mu je kaka nezgoda pripetila.« 

Cekinar se veselo zasmeji.

»Iz tega razvidim, da še ne poznate glavarja,« glasi se njegov odgovor. »Jurij Skopec bo gotovo prišel — zanj ni nobene nevarnosti na tem svetu.« 

»Moškim nasproti — to sam priznavam,« pripomni Černič zamišljeno; »toda ženska zvijača jo vedno nevarna stvar.« 

Cekinar postane pozoren.

»Vi ste pač doživeli britke izkušnje z ženskami — ali ne?« poprašuje radoveden.

Mladi tolovaj tužno zre v tlečo žrjavico.

»Ne prašajte me o moji preteklosti,« naenkrat odurnim glasom zakliče, »ta leži za mano, pogreznena v globoko morje molčečnosti — s silo sem prognal hude duhove — prikazati se mi ne smejo več, mučili so me preveč — in sedaj lahko noč — postal sem zaspan.« 

Černič počasi odide, s težkimi koraki, kakor onemogel starček, ter izgine v svoji utici.

Cekinar zre za njim.

»Osoda ga je hudo potrla,« mrmra pred se. »Gotovo je Černič le njegovo navidezno ime. Bog ve, kaj je bil poprej, toda tukaj pri nas svoje skrivnosti noče razodeti. Seveda, ženske, ženske so že veliko nesreče na svetu provzročile. Mogoče se mu je tudi Uršika izneverila! Za vraga, kake misli mi rojijo po glavi? Raje grem spat; v spanji človek vse pozabi — kajti noč ima svojo moč.« — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Ko se proti jutru začne svitati, je Černič prvi pokonci.

Mladi mož je bled, na njegovem zalem obrazu se mu pozna, da je le malo spal.

Tu začuje Černič razne glasove.

Od ,ajdovskega groba' sem prihajajo, ki se kakor orjak dviguje proti jasnemu nebu.

Černič si hoče svoje žalostne misli pregnati.

Glasovi vedno močnejši postajajo; mladi mož počasi odide proti velikanskemu grobu.

Tam stoji nekaj tolovajev, ki se glasno razgovarjajo in na vse grlo krohotajo, pri tem pa na ,ajdovski grob' kažejo.

Černič bliže pristopi.

»Kaj pa se tukaj godi?« praša tolovaje.

»Hahaha, Hrvatova Jera je tam-le gori. Išče, ali ne najde kake razpokline, ki bi vodila v notranje skrivnostnega groba.« 

Černič sedaj Jankota zagleda.

Rokovnjač na veliki skali sedi, ki se je z ,ajdovskega groba' odtrgala, ter kislim obrazom svojo lepo ženo opazuje, ki se spretno mej skalami pregiblje.

Jera je urna kakor srna. V vsako špranjo orjaške zgradbe pogleda ter tako počasi pride na plošnati vrh groba.

Tolovaji se veselo reže, kajti prepričani so, da se Jera le šali, ker hoče svojega ljubosumnega in nezaupnega moža dražiti.

Tudi Černič jo opazuje. Njegov čut za vse, kar je lepo, se veseli razkošne in vendar gibčne postave Jerine; zvita Hrvatovka se navidezno čisto nič ne zmeni za gledalce.

Sedaj stoji predrznica na veliki skali, ki kakor steber štrli iz groba kvišku.

Jasno se njena postava od sinjega jutranjega neba razločuje. Sedaj se lepa žena tesno k skali pritisne.

Ko tolovaji pogledajo zopet Jankota, vidijo, da hoče ljubosumnež za svojo ženko na grob splezati.

Toda Hrvat je neroden in že na prvi skali se izpodtakne ter tako telebi na tla, da mu na čelu takoj velik rog oteče.

Tovariši se škodoželjno zakrohotajo, in to ga še bolj v slabo voljo spravi.

»Ali mi ne greš hitro doli?« rujove hripavim glasom.

Nobenega odgovora!

»Jera — Jera!« kriči rokovnjač kakor zaboden vol.

»Ravnokar je bila še pri skali na vrhu,« kličejo sedaj tolovaji, »kje je ostala? — Skrila se je menda ter se hudomušno smeji v svojo malo pest.« 

Janko začne zopet plezati. Ker je sedaj previdnejši, pride konečno vendar na vrh, kjer se na vse strani ozira.

»No, kje pa je Tvoja žena?« kličejo tolovaji. »Ali je ne najdeš?« 

Naenkrat začne Janko z rokama krog sebe mahati, kakor bi se hotel obraniti celega roja sršenov.

»Kaj pa Ti je?« povprašujejo ga tolovaji.

»Pridite hitro gori!« kriči Janko. »Tu je velika luknja, v katero je Jera gotovo splezala.« 

Hrvatu ni treba dolgo čakati. Černič hiti prvi, za njim pa plezajo na grob ostali tolovaji.

Kmalu so na vrhu pri Jankotu, ki kaže v veliko razpoklino poleg skale. Luknja je skoraj skrita, tako da je od zdolaj ni mogoče zapaziti.

Velika ni posebno, vendar pa tolika, da more skozi njo spreten človek zlezti.

»Jera!« rujove Janko v luknjo, »takoj mi prideš vunkaj!« 

»Hahaha!« smeje se tolovaji, katerim Hrvatova skrb neznansko ugaja.

»Jera!« kriči možicelj z nečloveškim glasom, »pri tej priči mi splezaj gori — ali mo ne slišiš?« 

Toda iz luknje se roga samo zamolkel odmev: »Je — ra! — Je — ra!« 

Janko je ves iz sebe.

»No, kaj takega se mi pa še ni pripetilo,« razsaja. »Jera ima samega hudiča v sebi. Kaj ima v tej luknji opraviti? Kaka nesreča se lahko pripeti! Če jej pade kak kamen na glavo ali pa če pride do rova, ki navpično vodi v globočino!« 

»Potem je popolnoma mrtva Tvoja lepa Jera,« glasi se peklenski odgovor hudomušnih tovarišev.

Jankotu strah sapo zapre.

»Noter moram!« zakliče rokovnjač, »privesti jo moram na beli dan.« 

»Mogoče še notri ni!« meni jeden tolovajev, »morebiti se je kje zunaj skrila ter se nam vsem roga.« 

»Ne, tu gori sem že vse pregledal.« 

Hrvat še enkrat v luknjo zakliče. Oprezno posluša in pri tem se mu dozdeva, da euje neko zatajevano smejanje. Sedaj ga nikdo ne more več zadrževati. Z glavo naprej se v največje veselje gledalcev skozi luknjo prerine.

Hrvat je neroden človek. Naj prvo se črez glavo prekucne, da milo zastoka.

Tolovaji menijo, da se je hudo poškodoval. Zaradi tega za njim v luknjo splezajo, kot prvi Černič, ki je vzlic svoji potrtosti postal radoveden.

Mogoče je tukaj skrivna pot, ki vodi v skrivnostno zakladnico.

Ko Černič spretno spleza v notranje, zadene takoj ob Jankota, ki si stokajoč drgne boleče ude.

Zlomil si ni ničesa, toda potolkel si je pri padcu pošteno svoje ude.

Srdito preklinja ter z rokami naprej tava, Černič pa ga, prodirajoč v notranje groba, kmalu za sabo pusti.

139. poglavje. Smukač v škripcih.[uredi]

Zaslišanje in obsodba. — Dan smrtne kazni se določi.

Mej tem se ubogemu Smukaču na Reki slabo godi.

Sicer vstraja pri svoji trditvi, da je le ljubček one dekline, ki mu je dovolila nočni sestanek.

Ker pa sicer molči, od kod je, kaj da je in kako se piše — postaja surnnja sodnikov vedno večja, ter sodišča konečno sklene, da hočejo »obdolženca« nekoliko mučiti.

Smukač se tega posebno ne straši, kajti »palčnikov« in enakih lepih stvarij jo že navajen ter jih ravnodušno prenaša.

Tudi njegov rešid znanec in tovariš je trdovraten in tako bi ne bilo nikakih dokazov zoper Smukača, ko bi ne bil nesrečen slučaj pokopal predrznega tolovaja v nezgodo.

Smukač ima smolo. Ker so nekatero obravnave zoper njega javne, prihaja mnogo radovednežev k njim, da si ogledajo skrivnostnega obdolženca.

Mej temi so nekateri, koje so o svojem času tolovaji napadli — še predno je postal Jurij Skopec glavar.

Ti možje spoznajo Smukača, kajti predrzni tolovaj ni nikdar prikrival ali očrnil svojega obraza.

In to mu sedaj postane osodepolno.

Dotičniki ga javno obdolže, da je tolovaj.

Smukač to sicer odločno taji, toda sodniki mu ne verjamejo ter ga hočejo z mučenjem prisiliti, da prizna svoja hudodelstva.

Ker pa trdovratnež tudi v mučilnici molči ter tudi tovariš njegov ničesa noče priznati, sklenejo sodniki, da ga hočejo zvijačno iznenaditi ter tako dokazati njegovo krivdo.

Najprvo ga s soobtoženim znancem skupno zapro ter potem skrivaj poslušajo njujine razgovore. Ta trud njihov je zastonj.

Smukač in tovariš sta, kakor pravijo ljudje, z vsemi mazili namazana, ter se niti z jedno besedico ne izdasta.

Zabavata so sicer v ječi, toda o vseh drugih stvareh, kakor bi želeli skrivni vohuni.

Zaprti hišni posestnik v svoji premetenosti v jednomer Smukaču očita, da je pričel z njegovo hčerko skrivno ljubimsko razmerje, in sodniki na preži ne čujejo druzega kakor kletvice in psovke.

Ne preostaja konečno druzega, kakor da zopet ločijo obdolženca, ki sta si navidezno toliko sovražna, kakor bi si hotela zdaj in zdaj vratove zaviti.

Sodniki reški že obupavajo, tu pa jim nasvetuje neki premeteni pisač, naj mučijo deklino samo.

To je sicer zoper jasni zakon, kajti deklica ni ničesa zakrivila, toda v takratnem času je bila vest sodnikov še jako široka.

Sklenejo tedaj, da izroče dekleta krvniku z naročilom, da poskusi svojo srečo naj prvo z mukami prve vrste.

»Palčniki« so tako navadno sredstvo, in ker nesrečnica ne more prenašati nobene bolečine, prizna že pri prvem mučnem zaslišanji vse — da je Smukač tolovaj in kako se v resnici imenuje.

Vsled tega zavlada na reki veliko veselje.

Sedaj imajo jasni dokaz v rokah, da so vjeli nevarnega roparja: sklenejo zaradi tega, da bodo najstrožje postopali zoper obsojenca.

Javno razpravo razpišejo.

Smukač in tovariš, ki še ničesar ne vesta o tem, kaj jo deklina priznala, stopita mirno pred sodnike, ki sede krog mize v veliki sodni dvorani. Slednja je kar natlačena radovednih poslušalcev.

Mestni poglavar kot prvi sodnik izpregovori:

»Pravica je zmagala. Jasno jo sedaj ko beli dan, kar sta Vidva hudobneža tajila. Znano nam je vse, in krivičnike bo zadela grozna kazen.« 

Smukačev tovariš osupne.

»Stopite bliže, Smukač,« zakliče mestni glavar. »Vi ste tovariš tolovajskega glavarja Jurija Skopca. Sedaj ste zapadli — neizprosni pravici.« 

»Prokleto!« zamrmra Smukač mej zobmi temnega obraza, »to je izdajalstvo!« 

Tovariš njegov prebledi ko zid. V tem trenotku zagleda jokajočo se deklico, katero ob strani stražijo beriči.

»Aha, deklina je priznala,« huduje se na tihem, »mučili so jo — o joj, najini glavi ne tičita več trdno na vratovih.« 

Smukač se zopet ojači. Ne trene več z očmi, ko mu veli prvi sodnik, naj bliže pristopi k črno pogrneni mizi.

»Ali hočete javno priznati?« praša ga mestni glavar.

Smukač mu zaničljivo pokaže hrbet.

»Tak trdovratni grešnik!« godrnjajo ostali sodniki.

Tudi navzoče občinstvo tolovaja proklinja, kajti Smukačevo ime je že davnej znano. Ker je pa mej tem časom celo postal Jurij Skopčev tovariš, glasila se bo obsodba tako strogo, kakor jo le dopušča zakon.

Mestni glavar se še vedno z obsodbo obotavlja, ker upa, da bo obdolženec vendar še priznal ter morda povedal kaj novega.

»Ali že veste, da so zločinci oropali zlato streho na trsatski cerkvi?« praša ga po daljšem premolku.

Smukač ga pogleda.

»Ne!« 

»Kaj pravite k temu?« 

»Da me grozno veseli,« odgovori predrzni tolovaj.

Občinstvo začne godrnjati, da se čuje po dvorani, kakor bi razburjeni valovi pluskali ob pečine.

»Zavrženec!« zaupije prvi sodnik, ki se togote obrne na svojem stolu.

Smukača pa neznansko veseli, da more jeziti svoje nasprotnike.

»Zakaj naj me to ne veseli?« pravi tolovaj z nova. »Ko so mi palčniki stiskali prste ter sem ležal na raztezalnici, tudi nisem vriskal veselja. Sedaj naj pa Rečani zaradi zlate strehe javkajo, to je le v zadoščenje in tolažilo.« 

Mestni glavar se jeze kar peni.

»Nesrečnež,« kliče, »za to bodete morali umreti!« 

»Gotovo,« odgovarja predrzni Smukač, »to nas čaka vse, in ko bi smel izbirati, umrl bi najraje za ostarelostjo.« 

To je nesramno roganje.

»Ne, umrli bodete kmalu!« preti mu prvi sodnik, »in sicer ne na postelji, marveč na morišči.« 

»Zamojdel!« glasi se Smukačev odgovor. »Prememba mora biti, sicer bi bila smrt predolgočasna stvar.«[1]

Sodniki se pogledujejo. Taka predrznost jih togoti; začno tedaj glasno rentačiti in godrnjati. Smukač ostane miren. Malomarno jih posluša, kakor bi ga cela zadeva čisto nič ne brigala.

Konečno mestni glavar zapove mir.

Tu stopi tolovaj za korak naprej.

»Nekaj bi še rad prašal.« 

»No?« 

»Gospodje krog črne mize so se ravnokar ljuto hudovali.« 

»In to po vsej pravici.« 

»Tega mnenja pa jaz nisem.« 

»Kako to, obdolženec?« 

»Hahaha,« smeji se Smukač, »gospodje sodniki so se tako vedli, kakor bi se šlo za njihove glave in ne za mojo.« 

Sodniki so samega ogorčenja kar iz sebe — Smukač pa se imenitno veseli, kakor na največji zabavi.

Tu napravi prvi sodnik konec neprijetnemu prizoru.

»Naši beriči bodo one roparje že zgrabili,« pravi samozavestno, »lopovi, ki so okradli, zlato streho, ne bodo se dolgo veselili svojega ropa.« 

»Zakaj pa ne greste po tatove?« 

»To se bo kmalu zgodilo,« huduje se prvi sodnik, katerega je že davnej zapustila potrpežljivost. »Sedaj bom razglasil obtožbo.« 

Sodniki menijo, da bo Smukač sedaj postal bojazljiv, toda motijo se — tolovaj ostane popolnoma miren.

»Kakor se Vam poljubi, pa me sodite in obsodite,« pravi predrznež. »To me ne straši. Če bi me celo v vrelem olji cvrli, nikomur ne bom napravil veselja, da bi me videl trepetajočega. Vaše klepetanje sem tako že predolgo poslušal.« 

Mostni glavar obdolženca grdo pogleduje, toda Smukača to ne briga, marveč začno veselo žvižgati.

To mu odločno prepovedo, na kar pa jim le z zaničljivim krohotom odgovarja.

Mej tem odidejo sodniki v posvetovalno sobo.

Posvetovanje ne traja dolgo.

Vsi so prepričani, da imajo v pesteh nevarnega roparja, zaradi tega mora sodba kar najstrožja biti.

V svečanem sprevodu se sodniki z mestnim glavarjem na čelu v dvorano povrnejo, kjer čakajo Smukač, njegov tovariš in slednjega hči na svojo sodbo.

Tiho je sedaj v dvorani, kakor v grobu — celo Smukač molči, čeravno se usta njegova muzajo.

Mestni glavar svojo uradno palico v roko vzame.

Rezko in ojstro doni njegov glas, ko javlja razsodbo.

Deklina naj so s šibami pretepe in iz mesta izžene — oče njen naj pod rabljevim mečem konča svoje grešno življenje.

Grozovita pa je kazen, katero naj prestane Smukač.

Najprvo naj ga krvnik na kravji koži po vseh ulicah vleče — potem naj mu obe roki odseka.

Ko ga je konečno še z žarečimi kleščami do dobrega naščipal — polomi naj mu s kolesom vse kosti.

Razsodba je proglašena.

Vsi zro na Smukača, ki stoji sredi dvorane.

Deklina ihti, oče njen javka in prosi milosti, Smukač pa je miren, kakor bi ga vse to čisto nič ne brigalo.

»Pripravite se na svojo strašno smrt,« zagrmi prvi sodnik nad njim, »kajti razsodba se bo v kratkem izvršila.« 

»Prav lepo!« odgovarja tolovaj ravnodušno. »Toda sedaj bi rad šel v svojo ječo, kajti cela komedija je predolgo trajala, zaradi tega me že noge bole, vrhu tega sem pa tudi lačen.« 

»Vi ste največji hudobnež na tem svetu!« kriči mestni glavar.

»Hvala lepa za laskavi poklon,« pravi Smukač. »Ali smo pri kraji?« 

Srdit zamahne mestni glavar z roko ter namigne beričem, naj odpeljejo obsojence.

Smukač ponosno odide v svojih verigah, kakor bi bil ravnokar premagal največjega sovražnika.

140. poglavje. Priznanje.[uredi]

Jurij Skopec v gozdu. — Sestanek. — Nove ljubezenske radosti.

Mož visoke rasti, kot kmet, oblečen, hiti urnih korakov po gozdu.

To je Jurij Skopec, tolovajski glavar.

Grad leži za njim, toda ustnice njegove še čutijo žareče poljube krasne graščakinje.

Le nerada je pustila ljubimca od sebe, toda morala se je udati, kajti vzlic vsej previdnosti so začeli služabniki že govoričiti.

Grofa se lepi graščakinji ni treba več bati, kajti odšel jo že davno z zdrobljenimi rebri; povrnil se ne bo nič več.

In molčati mora — priznati vendar ne more pred svetom, da ga je priprost kmet premagal — da je ta tujec sloviti Jurij Skopec, mu ni znano — lastne sramote vendar ne sme obelodaniti.

Tudi lovska družba je grad zapustila.

Tri dni je tolovajski glavar preživel v razkošnem objemu lepe tujke.

To je zdaj minilo.

V temni noči je krasotica ponosnega moža izpustila — poljubovaje ga in bridke solze pretakaje, ko jej je obljubil, da se bo zopet povrnil.

Jurij Skopec svoji krepki roki steguje.

»Dobro, da sem zopet v gozdu,« mrmra sam za-se, — »takega življenja se človek naveliča. Sicer sem živel kakor knez — zavžival najfinejša jedila in pijače, ležal na svilenih blazinah — držal krasno žensko v svojih rokah, toda dolgočasa tako živeti — no, to mi ne ugaja. Gozd mi je ljubši, lepi, zeleni gozd, in na mehkem mahovji sladkeje spim, kakor na svilenih blazinah. Gozdni studenec me bolj poživlja, kakor najognjevitejša vina. Sedaj sem zopet stari — tolovajski glavar.« 

Da, Jurij Skopec je zopet prost.

Misliti mora tudi na svoje tovariše, na kraljevi grob na Hrušici. Seveda vse to ni posebno nujno.

Saj mu je znano, da tudi njegovi ljudje ne bodo preveč hiteli — mogoče še pri ,ajdovskem grobu' niso.

Vendar pa hoče kolikor mogoče priti na dogovorjeni kraj sestanka.

O polunoči ga je razkošna ljubica izpustila, sedaj je jutro blizo. —

Mrak se svetli — divjačina se vrača s polja v gozde in hladen veter bije skozi smrečevje. Juriju Skopcu je ta kraj znan. —

Bil je tukaj že tedaj, ko ni bil še tolovajski glavar. Dobro ve, da v bližini ni nikakega sela. Naenkrat predrznež obstoji.

»To je vzduh ognja —« šepeta, »prav natanko razločujem dim, ki ga mi veter nasproti donaša. Resnično, tu v gozdu nekdo tabori, kajti ogenj je le majhen. Morda slučajno že nsi svoje ljudi naletim — kdo ve — ostali so menda v bližini, graščine — čeravno sem jim zaukazal, da morajo od tod odriniti.« 

Predrznež mora biti previden.

Skrivaje se za debli in grmovjem bliža se sklonjen kraju, od katerega prihaja duh dima. Jurij Skopec je pri tem pravcati mojster.

Zaradi tega neopažen zagleda naenkrat temno postavo, ki stoji ob nekem grmovji.

Jutranji polumrak mu zabranjuje natanko spoznati človeka, sluti pa, da je to izpostavljena straža njegovih ljudij.

»Seveda,« smehlja se Jurij, »mene ne morejo zaslediti, sicer bi me straža že davno javila. No, gotovo so to moji ljudje ali pa vsaj Černič z nekaterimi tovariši, ki me hoče tukaj iznenaditi.« 

Skopec se plazi naprej. Kmalu pride na malo livado in tam vidi žrjavico malega ognja, ki je že skoraj ugasnil.

Krog njega stoji nekaj utic, ki so gotovo za daljši čas napravljene.

Jurij Skopec sedaj ne dvoji vfeč, da so tukaj njegovi ljudje, ki so v skrbi zanj ostali blizo gradu.

Iznenaditi jih hoče.

Nekaj časa leži za grmovjem skrit, potem pa leze počasi naprej ter se mirno k ognju vsede.

Žrjavico nekoliko podpiše tor nanjo nameče drv, potem pa se zatopi v pretekle dneve.

Ali je zadovoljen?

Tolovajski glavar mora to prašanje zanikati. Res se je v nekaterih urah, uživajoč strastno ljubezen, čutil srečnega, toda to je bilo le omamljenje, ki ni dolgo trajalo.

Jurij Skopec čuti, da je srce njegovo prazno in — prosto.

Ležal je sicer na prsih lepe Amalijo, razkošne graščakinje, poljubovala ga je krasna Lea in strastna krčmarjeva hči, ljubi ga morda tudi zapeljiva Sabina.

Toda ali je to prava — sveta, čista ljubezen?

Ne, mora si reči tolovajski glavar — resnično še nikdar ni ljubil, prave ljubezni še ne pozna.

»Milica!« 

Nehote so njegove ustnice to ime zamrmrale — da, Milica — to bi mogel resnično ljubiti, brez grešnega poželjenja.

Toda kje je uboga deklica?

Jurij Skopec premišljuje o tem, tu začuje njegovo uho poluglasen krik.

Hitro kakor blisk se obrne.

Pri vhodu jedne utice stoji mlad, lep mož — ne — deklica v moški opravi, ki začudena zre v predrzneža.

»Uršika!« zakliče Jurij Skopec.

»Glavar!« glasi se odgovor.

Sedaj Jurij Skopec izprevidi, da se je motil.

Njegovi ljudje niso tukaj, pač pa deklice, ki so hodile svoja pota.

Uršika se močno veseli njegovega prihoda; hitro se glavarju bliža.

»Glavar, kako ste nas našli?«

»Slučajno, dete moje,« odgovarja jej Skopec.

»Ali je Cekinar tukaj,« pozveduje tolovajka zarudelih lic ter se ozira proti gozdu.

»Ne, draga moja, pričakuje me na Hrušici.« 

»Tjekaj hočemo tudi me iti.« 

»Jaz sem sam tukaj,« nadaljuje Jurij Skopec. »Ali Amalija še spi?« 

»Ne, šla je z oddelkom plenit. Imele smo veliko srečo, glavar.« 

Predno more glavar odgovoriti, opisuje mu Uršika, kako so tolovajke oropale zlato streho na Trsatu.

Glavar zgubanči čelo.

»Resnično,« pravi pol razdražen, pol vesel, »trajalo ne bo dolgo več, in kmalu bo svet o tolovajkah spoštljiveje govoril, nego o meni in mojih divjih tovariših. Ali me res hočete prekositi?« 

»O ne,« odgovarja Uršika plašljivo, »Amalija Vam je hotela le pokazati, da Vas je vredna. Saj smo tako kmalu hotele proti Hrušici odriniti.« 

»In kaj hočete tam početi?« 

»Ah, ostati hočemo vedno v Vaši bližini,« odgovarja Uršika. »Amalija sama neznansko trpi, kor ne more biti vedno blizo Vas.« 

»Zakaj ste se pa odstranile?« odgovarja glavar temnega obraza.

»Amalija je to iz ljubosumnosti storila.« 

Skopec se trpko zasmeji.

»Že dobro — toda Amalija si je izbrala napačno sredstvo. Jaz nisem suženj ter za nikomur ne letam. To bi bila Amalija morala pomisliti.« 

»To sem jej jaz že sama rekla.« 

»No, kar je bilo, tega ne moremo predrugačiti,« pravi glavar nekoliko nestrpno. »Pričakovale bodete tedaj Amalijo in njene spremljevalke?« 

»Seveda.« 

»Toda jaz ne morem čakati,« odgovarja Jurij Skopec. »Saj lahko za mano pridete, ker se bodemo pri ,kraljevem grobu' na Hrušici nekaj tednov mudili. Za to imam posebne vzroke.« —

»Oj, ostanite vendar!« prosi Uršika, »Amalija bi se tako veselila.« 

»Ne,« odgovarja predrznež odločno, »če se je za toliko časa od mene odstranila, čakati more tudi še nekaj dnij. Jedno uro bom še počival, potem pa bom odpotoval.« 

Uršika ne ugovarja več.

Predobro pozna Jurija Skopca, ki hodi vedno svojo pot ter ne trpi nobenega ugovora.

Polagoma se zbude tudi ostale deklice.

Ne čudijo se malo, ko najdejo tukaj Jurija Skopca, in iz njihovega govora se kmalu razvidi, da so vse pripravljene pridružiti se moškim tolovajem.

Jurij Skopec se večkrat ozre proti mali utici, ki stoji tik Amalijinega bivališča.

Prebivalka te ute menda dlje časa spi, kakor njene tovaršice, in precej dolgo traja, predno se volnena odeja, ki prikriva vhod, na stran odgrne.

Čaroben obraz se prikaže, zapeljiv, kakor divne gorske vile. —

»Sabina,« mrmra tolovajski glavar.

Njujine oči se vjamejo.

Jurij Skopec občuduje krasno deklico, plemenita grešnica se zgane.

Kmalu pa se ojači ter se počasi približa ognju. Tudi Sabina je moško oblečena in ta oprava kaj izborno pristoja njeni vitki in vendar polni postavi.

Da, Sabina je lepa, mnogo krasnejša od Amalije in le ljubkost Miličina jo nadkriljuje.

Ali predrznež misli na to?

Mogoče, toda o tem molči, čeravno vedno in vedno obrača svoje poglede proti zapeljivi junonični postavi.

Sabina to dobro opazi.

Koketno se vede nasproti Juriju Skopcu, in v tej umetniji je že od nekdaj prava mojstrica. Ostala dekleta tega niti ne opazijo.

Sabina pa dobro ve, da je všeč tolovajskemu glavarju katerega ne izpusti iz oči.

Ali ga še namerava izdati.

Da, kdo more to vedeti — ženske znajo svoje tajnosti predobro prikrivati, da, celo svoje misli zatajevati.

Deklice mnogo povprašujejo, da jim more Jurij komaj sproti odgovarjati.

Skopec čuje sedaj, kaj vse so tolovajke mej tem časom izvršile, in z nova mora občudovati Amalijino predrznost in odločnost.

»Resnično,« misli si, »ta ponosna krasotica me hoče prekositi. In brezsrčna je tudi postala, ker hoče postati nevesta tolovajskega glavarja. Naj bode, saj je lepa, zapeljiva, toda ukovati se vendar ne bom dal od njo v trajne spone. Naj bo moja tovaršica, veseli naj se v mojem objemu, prost pa hočem vendar ostati.« 

Jurij Skopec misli na odhod.

Ko bi vedel, da Amalija ni tako daleč od njega — in še več, da je Milica v njenem spremstvu, oj, gotovo bi ne zapustil taborišča!

Toda vsi dotični dogodki so mu neznani, kajti niti tega ne ve, da so njegovi tovariši iztrgali Milico iz krempljev glumaških — ter so jo potem na čudovit način zopet izgubili.

To vse mu je neznano.

Zaradi tega se predrznež pripravlja na odhod.

Uršika ga še jedenkrat plašljivo skuša zadržati — zastonj!

Jurij Skopec nima nobenega vzroka, da bi še dlje tukaj ostal, srce ga vleče k tolovajem, izvršiti hoče predrzen čin, o katerem naj govori celi svet.

Čuden načrt se je v njegovi glavi rodil, temne njegove oči se včasih nenavadno zasvetijo, kakor da pogumni mož le komaj prikriva svoje naklepe.

Jurij Skopec vstane.

»Zdravstvujte!« pravi Uršiki, ki ga proti gozdu spremlja, »ostanite mi zdrava; povedal bodem Cekinarju, da lepa deklica po njem hrepeni.«

Uršika zamolklo zastoka.

Rudečica jo oblije ter v zadregi zre proti taboru.

»Ali naj Francetu ničesa ne omenim?« draži jo glavar. »Menda moj podpoveljnik že misli, da nočete o njem ničesa vedeti.« 

Uršika se hipoma obrne.

»Ne, ne,« jeclja vsa zmešana, »tega ne sme o meni misliti, saj pridemo kmalu vse na Hrušico.« 

»No, tedaj mu bom Vaše pozdrave sporočil,« smehlja se Jurij Skopec; »zdravstvujte, lepa Uršika in pozdravite Amalijo v mojem imenu.« 

»Da — da!« 

Predrznež se še enkrat proti utici ozre.

Sabino išče, toda ta je že poprej iz tabora odšla.

Mogoče je zopet v svoji utici — kdo ve?

Jurij Skopec stisne Uršiki desnico, kakor da bi bila deklica dober prijatelj njegov, takoj potem pa izgine za drevjem.

Predrznež ne hiti posebno. Znano mu je, da bo še pred večerom prišel iz gozda, na ravno hoče pa le po noči stopiti.

Tolovajski glavar koraka po goščavi še-le nekaj minut, tu pa se mu naenkrat dozdeva, da je v grmovji nekaj zašumelo.

Mogoče je to kaka bežeča žival — toda ne, šumenje prihaja vedno bliže.

Predrznež obstoji.

Vejevje se na stran razgrne in mej njim se pokaže prekrasen obraz.

Jurij Skopec se zgane.

»Sabina!« zakliče iznenaden.

»Da, jaz sem,« pravi lepa grešnica, ki popolnoma stopi iz goščave, — »šla sem za Vami, glavar, ker moram z Vami govoriti.« 

Jurij že poleg nje stoji.

Sedaj mu ni mari za nadaljevanje pota, tudi se mu ne mudi, kajti pred večerom bo vendar prišel iz gozda.

Vroča njegova kri se začne hitreje pretakati po žilah.

Sabina je vendar tako lepa, zapeljiva, kako naj bi pogumni, mladi mož poleg nje ostal hladen?

Ona zre v njegov zali obraz boječe, kakor bi stala pred svojim sodnikom.

Jurij Skopec to dobro opazi ter se na tihem zelo čudi.

Če so ga plemenita razuzdanka boji, zakaj je pa šla za njim? —

»Pojdite,« izpregovori deklica, »tamle na griču se lahko pomeniva.« 

Jurij se ne obotavlja.

Kmalu sta v grmovji, sredi katerega mehko mahovje vabi k počitku.

Sabina se vsede poleg predrzneža ter ga zopet plašno pogleda.

»Ali veste, kdo sem jaz?« praša ga po kratkem molčanji skoraj odurnim glasom.

Skopec se smehlja.

»No, Vi ste zala deklica, Sabina,« glasi se Jurijev odgovor. —

»Pridejala sem si napačno ime, ko sem prvi pot k Vam prišla,« izpoveduje se grešnica. »Toda resnico Vam hočem povedati, priznati svojo hudobijo, potem pa me sodite in kaznujte — ne bom se branila.« 

Jurij Skopec z glavo zmajeva. V prvem trenotku celo misli, da se jej je pamet zmešala, toda jasne njene oči ga drugače pouče.

Kaj vse to pomeni?

»Da, priznati hočem,« nadaljuje Sabina strastno. »Jaz nisem kmetsko dekle.« 

»To sem si takoj mislil,« pripomni Jurij Skopec.

»Zakaj?« 

»Vaše kretanje je plemenito, Vaš jezik izobražen.« 

»Da, da,« jeclja Sabina, »to je res. Toda zakaj mi tega niste že poprej v obraz povedali, glavar?« 

»Za to imam svojo vzroke. Kako se pa prav za prav pišete?« 

»Sabina Rotenturnska,« odgovori ona poluglasno.

»Tako, tako — tedaj plemenitega stanu ste —« 

»Da, grešnica,« nadaljuje deklica suhim, hripavim glasom. »Poznajo me na gradu Podstrmskem, živela sem razuzdano, konečno pa tako lahkomišljeno, da so me hoteli kaznovati. Toda knez mi je obljubil pomiloščenje, če —« 

Sabina premolkne.

»Če? —« poizveduje Skopec.

Grešnica glavo povesi.

»Zadobila bi odpuščenjo — ko bi se mi posrečilo, izročiti oblastnijam strašnega tolovajskega glavarja Jurija Skopca — z izdajstvom, da — z izdajstvom —« 

Lepa deklica zadnje besede mrzlično hitro izgovarja. Glavico poveša, kakor bi čakala, da jej jo bode grozni tolovajski načelnik odsekal.

Jurij Skopec se ne premakne.

»Ali ne slišite,« ponavlja Sabina hripavim glasom, »da sem izdajalka?« 

Glavar se skrivnostno smehlja.

»In zakaj me niste izdala, lepa Sabina?« 

Ta pritiska svoji roki na trepetajoče srce.

»Ker tega nisem mogla storiti,« stoka plemenita grešnica. »Hotela sem Vas izdati — toda ko sem Vas prvipot zagledala — zasadila bi si bila raje bodalo v srce, kakor da bi Vašim sovražnikom dala tudi najmanjši migljaj. Gotovo mislijo na gradu Podstrmskem na-me, toda pričakujejo me zastonj!« 

Jurij Skopec zre v razburjeni obraz svoje tovaršice.

»Kaj pa sedaj?« praša jo mirno.

Deklica se po celem životu trese.

»Kaznujte me, kakor sem zaslužila,« glasi se njen odgovor, »pomagati si nisem mogla drugače, kakor da sem Vam vse razodela.« 

»In kakošno kazen ste zaslužila?« 

»Smrt,« odgovarja Sabina tihim glasom, »toda ne bojim se je. Svoje skrivnosti bi tako ne bila mogla dalje zatajevati, sicer bi bila znorela. Dobra nisem, ne, živela sem lahkomišljeno,«  uživala vse sladosti, kakor norica, tako hudobna pa vendar nisem mogla postati — da bi Vas bila izdala. Ne, ne, to bi se ne bilo nikdar zgodilo — in sedaj veste vse!« 

Jurij jo prime za belo roko, potem pa pritisne Sabino k sebi. —

Ali jo hoče umoriti?

Ne zoperstavlja se mu deklica, marveč mirno pričakuje, kaj se bo ž njo zgodilo.

Tu se Jurij Skopec zopet oglasi.

»Skesanemu grešniku je treba odpustiti,« pravi; »jaz nisem krvoločen trinog, še manj pa Vam zamerim, da ste se pridružila mojim tovarišicam z namenom, da me ugonobite. Kazen pa vendar mora biti, če tudi drugačna, kakor jo pričakujete — čakajte, lepa Sabina, sedaj bodete plačala svoj dolg.« —

Grešnica se mu ne brani. Čuti, da njegova krepka roka objema njeno postavo. Jurij se proti nji pripogne, toda namestu da bi jo usmrtil — poljubi jo strastno na rudeče ustnice.

Ona čudno zastoče; glas njen prihaja iz radostnega, strastnega srca.

»Ali mi odpuščate?« jeclja Sabina.

»Da, Sabina, Ti lepa izdajalka,« smehlja se divji tolovaj in krepkeje pritisne njeno razkošno postavo na svoja široka prsa. — — —

141. poglavje. Obisk v samostanu.[uredi]

Razkritje. — Najeti morilec.

V zatiškem samostanu je zopet vse mirno.

Sicer tugujejo lastniki bogastev, ki so bila samostanskemu varstvu izročena ter so postala plen Jurija Skopca, toda po toči ne pomaga nobeno zvonjenje.

Opat Benedikt dobro ve, da so bile nočne prikazni naravni dogodki, toda nobena njegova beseda ne pomaga nič, da bi mogel o tem prepričati samostanske služabnike.

Vražjeverci so vsi pripravljeni priseči, da je v začarani dvorani stražilo, in ogibljejo se tega prostora, kakor bi v njem prebival sam peklenšček.

Zvečer si jeden drugemu pripovedujejo take stvari, da se jim kar lasje ježe.

Zastonj so tolovaje zasledovali — Jurij Skopec je s svojimi tovariši srečno ubežal.

Samostanski oskrbnik se po noči še vedno v spanji plaši — sanja se mu v jednomer, da ga strašni Jurij Skopec drži za vrat — ubogi oskrbnik!

Shujšal je — toda to mu le koristi, sicer bi ga bila že davno zadela kap.

Minolo je od one grozne noči že nekaj tednov.

Nekega večera, ko ravno razsaja ljuta nevihta, potrka nekdo na samostanska vrata.

Gostoljubnost je v samostanih že od nekdaj običajna. Zaradi tega peljejo došle tujce v sobano gospodarskega poslopja kjer jim postrežejo z jedili in pijačo.

Za nekaj časa pride tudi opat Benedikt sam, da pozdravi svoje goste.

»Jaz sem oskrbnik grofa Sokolskega,« predstavi se čedno oblečeni tujec zvitega obraza. »Moje ime je Tihorepec, ta dva moja spremljevalca pa sta služabnika na našem gradu.« 

Opat mu prijazno odgovori, čeravno mu tujec po zunanjosti ne ugaja. Na prvi pogled izpozna učeni redovnik, da Tihorepec ni odkritosrčen človek.

»Moj gospod mi je naročil važen nalogi,« nadaljuje gostobesedni tujec, »iščem namreč deklico, ki je poprej na našem gradu služila ter se pozneje izgubila — kako, nam je še danes uganjka.« 

Tihorepec o tem seveda molči, da je Milica grofova hči in in da jo hoče po nalogu sovražne grofice umoriti, namestu da bi jo pripeljal v naročje žalostnega očeta. Toda opat Benedikt je vedno bolj prepričan, da ima s hudobnim človekom opraviti.

Zaradi tega molči, zato pa tem živahneje klepeta Tihorepec. —

Naenkrat se spomni one skrivnostne lepotice, ki je ušla iz samostana s staro glumačico.

»Kakošna pa je bila ona deklica?« 

Tihorepec se ne da dolgo prositi. Na dolgo in široko opiše nesrečno Milico.

»To je res,« misli si opat Benedikt, »taka da je bila ona deklica — toda bila je drugačne barve — bila je —« 

V tem trenotku se v njem zbudi sum: Ali ni bila ta begunka umetno pobarvana?

»Ali je imela kako posebno znamenje na sebi?« praša hlastno. »Morda kako liso na obrazu?« 

Tihorepec premišljuje.

»Seveda,« pravi hitro potem, »tik za levim ušesom, od krasnih las skoraj pokrito, malo rudečo liso v obliki male jagode.« 

Opat Benedikt plane kvišku.

Tihorepec se zgane.

»Ali jo deklica tukaj, velečastiti gospod?« praša hudobnež in oči se mu zasvetijo kakor divji zveri.

Opat z glavo odmaje.

»Bila je tukaj,« pravi potem, »čeravno na čuden način predrugačena. Poslušajte — povedal Vam bom, kar vem o njej.« 

Opat Benedikt nima nikakega vzroka, tajiti to, kar mu je znano, čeravno mu Tihorepec nikakor ne ugaja.

Zaradi tega pove vse, kar ve o glumačih, ki so sabo vlačili Milico, o sestanku knezovem z glumači in o poznejših dogodkih v samostanu.

Tihorepec kar gori.

»Glumači so deklico zopet odpeljali,« vsklikne strastno.

»To je tudi moje prepričanje.« 

»Ha, najti jo moram,« pravi oskrbnik, »iztrgal jo bom iz glumaških krempljev.« 

Opat Benedikt se zopet vsede.

»Povejte mi, zakaj se pa grof Sokolski toliko za-njo zanima?« praša hipoma.

Tihorepec je v zadregi.

»Prav za prav je grofica ona, ki se zanima za dekleta. Imela jo je jako rada — da, ravnala je ž njo, kakor z lastno hčerko — ker nima svojih otrok.« 

Tihorepec je tak hudobnež, da niti ne povesi očij, ko se tako peklensko laže.

Toda opat Benedikt mu gleda v dno srca — prepričan je, da oskrbnik govori neresnico. O tem pa molči ter kmalu svoje goste zapusti, ki so sprejeli prijazno ponudbo, da prenoče v samostanu.

Kmalu odidejo tujci v svoje sobe.

Jeden služabnikov kmalu zaspi, toda drugi ne zatisne očesa, kajti Tihorepec mu je skrivaj namignil.

Kmalu sedita možakarja pri svetilnici skupaj, ko je Tihorepec zaprl vrata v spalnico.

»Ali si vse slišal, France?« praša služabnika, moža, kateremu je surovost na čelu zapisana.

»Seveda, gospod oskrbnik,« odgovarja lovec, ki je na izrecno povelje grofičino spremljal Tihorepca in ki se prišteva mej najzaupnejše služabnike lepe vragice na Sokolskem.

»Milica je tedaj pri glumačih.« 

»Da, tam pleše na vrvi. No sedaj jo bodemo prav gotovo dobili.«

»Tega mnenja sem tudi jaz — kajti o takih glumačih ljudje vedno še dolgo potem govore, ko so že iz dotičnega kraja odšli. Če le niso na Laško odšli.« 

»Ali meniš, da so res šli preko meje?« 

»Mogoče.« 

»Jaz pa tega ne verujem. Taki glumači so navadno uboga para ter si morajo sproti služiti borni kruh. Obrnili so se tedaj k večjemu proti Istri ali Trstu, kjer prirejajo predstave.« 

»Potem jih bomo kmalu zasledili.« 

»Gotovo, kajti četa ni majhna, ljudje bodo o njih še cele tedne govorili.« 

»In če jih najdemo?« 

»Potem bodemo povelje naše gospe izvršili. Midva bodeva molčala. Ostali služabniki, ki iščejo Milico na severu, izvedeti ne smejo ničesa o njej.« 

»Ali naj res jaz to izvedem, gospod oskrbnik?« 

Tihorepec mu prikima.

»Da, Ti moraš Milico usmrtiti — umreti mora. Ti dobro streljaš, nikdar svojega cilja ne zgrešiš. Če tedaj ne zasačiva Milice same, ustreliti jo moraš — celo sredi glumačev. Ne pozabi velikega plačila, France!« 

»Seveda, seveda!« 

»Storiti moraš to, sicer se nikdar več ne smeva na Sokolskem pokazati.« 

»Toda grof?« 

»Kaj je ž njim?« 

»Razsajal bo, jezil se, če mu poveva, da nisva našla njegove hčerke.« 

Tihorepec se zaničljivo zareži.

»Kaj me stari grofovski tepec briga,« mrmra, »če je le grofica moja zaščitnica, potem se za vse drugo čisto nič ne zmenim.« 

»Vendar je pa grof gospodar.« 

»Hihihi — koliko časa še? Grofica ga nikdar ni ljubila, to jaz dobro vem — po njenem okusu so vedno le mlajši možje.« 

France se peklensko smehlja.

»Seveda, to tudi jaz vem,« roga se, »saj človek vendar ni slep in gluh. Grofica pozna svoje udane in zveste služabnike.« 

»Tedaj boš storil, kar Ti je velevano?« 

»Seveda, kaj mi pa preostaja?« 

Oskrbnik zadovoljno prikima.

»Dobro, sedaj greva spat,« pravi svojemu zaupniku. »Jutri je tudi še jeden dan, ki bo zahteval vse najine moči. In kakor hitro najdeva glumače, odločiti se mora stvar. Hahaha, grof naj le zastonj čaka, svoje lepe hčerke ne bo nikdar na srce pritiskal!« 

142. poglavje. Černičev dogodek.[uredi]

V ,ajdovskem grobu'. — Hrvat pade v globočino. — Pantetova skrivnost.

Povrnimo se zopet na ,ajdovski grob‘, v katerega skrivnostno luknjo so tolovaji zlezli.

Sedaj mislijo, da se je Jeri pripetila kaka nesreča, ker ne odgovarja na Jankotovo klicanje.

Černič prvi pleza v globočino, za njim Pante, konečno pa jako neokretno ljubosumni Janko.

Prekopicnil se je črez prvo skalo ter si sedaj milo stokajoč drgne boleče ude. Zdihovanje njegovo se čudno razlega v temnem rovu ,ajdovskega groba'.

Černič in Pante se malo brigata zanj; prižgeta si svetilnici, kateri imata vedno sabo.

Začudena se ozirata na okrog.

Tu je prostor, od katerega vodijo ozki hodniki v notranje orjaškega groba.

Ali je Jera v kako tako luknjo padla?

Nemogoče to ni.

»Žensko morava iskati,« zakliče Pante.

»Da, toda bodi previden!« svari ga Černič. »Hrvata poznaš, kakor Ti je tudi znano, da Te ta sedaj smrtno sovraži.« 

»Naj se repenči; če mi preblizo pride, zavijem pritlikavcu vrat, kakor mlademu mačku.« 

»Premeten in zvit je kakor kača.« 

»Ne bojim se ga.« 

»Tedaj iskajva! Pojdi Ti v ta-le rov, jaz pa se bom obrnil na drugo stran.« 

»Toda hodnikov je več.« 

»Prišli bodo vsi na vrsto.« 

Sedaj se Hrvat ojunači.

»Kje je moja žena — moja Jerica?« rujove kakor zaboden vol, »oj — Jerica se mi je gotovo ponesrečila.« 

»To se tudi Tebi lahko vsak trenotek zgodi, če ne boš pazil,« odgovarja Pante malomarno. »Prižgi svojo svetilnico in preglej oni-le rov. Mogoče je že, da je Tvoja žena kam padla ter sedaj nezavestna kje leži.« 

Janko začne zopet tarnati.

To pa mu čisto nič ne pomaga in zaradi tega se odloči, da prižge svetilnico, ker sta njegova spremljevalca, ravnokar pričela plezati vsak v svoj rov.

Hrvatu se jako mudi. Hoče biti pred vsem prvi, prvi hoče tudi do svoje Jere Priti, zaradi tega se prične hitro v globočino plaziti, ko komaj svetilka malo začne goreti.

Toda mož ima smolo. Kamenje je mokro in spolzko — drsati se začne navzdol.

»Pomagajte!« kriči na vse grlo, »padam!« 

»Drži se dobro, tepec!« smeji se Pante.

Janko ga hoče sicer ubogati, toda prsti njegovi se zastonj oprijemljejo skale.

Drsa se in drsa vedno bolj globoko, sicer ne prehitro, vendar pa neprestano.

»Pomagajte!« rujove rokovnjač, da čudno odmeva glas njegov po podzemeljskih prostorih.

»Ali še vedno padaš, Janko?« roga se mu Pante.

»Da, da, ne morem se vzdržati!« 

Drsanje traja še nekoliko časa, potem sfrči Janko nekoliko po zraku, konečno pa prijadra na dno — sicer so kosti njegove še cele, toda opraskan je pošteno in boli ga celi život, da ne more takoj vstati.

Pante ga čuje stokati, toda ne briga se dosti za svojega sovražnika, marveč previdno pleza v globočino.

V vsak kotiček posveti, ker meni, da je tu doli padla lepa Jera.

Toda o tej ni niti duha niti sluha.

Rov je precej nizek in ozek, da mora na nekaterih krajih po vseh štirih laziti.

Stene so zidane, toda niso z apnom spojene, marveč so skale na umeten način jedna poleg druge navadno zložene.

Konečno pride po hudem trudu na dnu groba. —

Kje je Černič ostal?

Odšel je v rov, ki ni tako ozek, kakor Pantetov.

Mladi tolovaj previdno pleza, sveti na vse strani, da bi našel Jankotovo ženo — zastonj!

Že se hoče kvišku povrniti, tu se mu zazdi, da čuje poluglasen smeh.

Hipoma se obrne.

In glej: za nekim stebrom se začne temna postava premikati.

Dve mali nožici se prikažete, potem pogleda izza skale lepa glavica, konečno poskoči cela Jera lahko kakor srna s skale k Černiču.

»Vi ste?« zakliče zapeljivka se smehljaje. »Da, da, to imenujem srečo. Ko bi bil kdo drugi prišel, morala bi še dalje skrita ostati.« 

Černič se čudi.

»Ali niste poškodovana?« 

»Nisem,« glasi se odgovor. »Saj ne bodete mislili, da sem tako nerodna, kakor moj vražji Janko? Zakaj je pa poprej tako divje rjul?«

»Menda je v globočino padel.« 

Jera se kakor nora krohota.

»Hahaha, dobri Janko,« roga se trdosrčnica, »to je pravcati tepec. Misliti si že morem, kako je tu doli potoval — najprvo svetilnica, potem njegova buča in konečno dvoje suhih beder. Hahaha, to je res smešno.« 

Černič molči.

Jera pa se tako sladko smeji, kakor bi se jej bila neznansko velika sreča pripetila.

Mladi tolovaj se začne hudovati.

»To je vendar Vaš soprog! ki se je morebiti hudo poškodoval.« —

Jera se glasno zakrohota.

»Poškodoval? Hahaha — Janko ima hujše življenje v svojih kosteh, kakor deset mačk.« 

»Padel je mogoče zelo globoko.« 

»Ne verjamem,« pravi Jera malomarno, »,ajdovski grob' ni tako visok.« 

»Toda rovi lahko globoko pod zemljo vodijo.« 

»Živ je še Janko, drugače bi ne bil tako divje rujovel.« 

Černiču postaja tesno v prsih — kakor vsakemu mlademu možu, katerega čaka galanten dogodek. Srce mu močno utriplje, tem bolj, ko zapazi, da ga lepa ženska žarečimi očmi opazuje.

Dolg premolk nastane. Konečno Černič zopet izpregovori:

»Zakaj poprej nisto odgovorila, ko smo Vas klicali?« praša zalo zapeljivko.

Ona se smehlja — ter molči.

»Ali nas niste slišala?« 

»Slišala.« 

»No, zakaj ste pa molčala?« 

»Iz posebnih vzrokov.« 

»Kako, Vi ste imela zo to posebne nagibe?« 

»Da, da,« odgovarja Jera, »hotela sem, da me neki Andrej Černič tu išče in — najde?« 

»Jaz?« čudi se mladi mož.

»Kolikor je meni znano, ste Vi jedini Černič mej Jurij Skopčevimi ljudmi,« glasi se njen burkasti odgovor.

»Tako, tako.« 

Černič od strani ogleduje svojo tovaršico.

»Zaradi tega ste tedaj tu noter šla?« 

»Seveda.« 

»Našel sem Vas,« nadaljuje tolovaj, »sedaj hočeva pa zopet gori iti — drugače bodo ostali tovariši vse rove preiskali.« —

»Kaj pa to škoduje?« 

»Povedati jim morava, da ste zdrava, drugače se bo Hrvat preveč za Vas bal.« 

»No — ta stara mevža,« norčuje se vragica; »res je, da je moj mož, toda mar mi je zanj, kakor za lanski sneg.« 

»Ali ga ne morete trpeti?« 

»Ne, zopern mi je, kakor pelin.« 

Černič bi moral norec biti, ko bi ne izpoznal, kaj Jera namerava.

Zlezla je gotovo v ta starodavni grob, da bi imela nemoten sestanek s Černičem.

Počasi pristopi k njemu.

Mladi tolovaj čuti vročo sapo zapeljive, razkošne grešnice — lica njegova zarude.

Kri se mu začne hitreje pretakati po žilah.

Sedaj stoji Jera tik poleg njega.

»Grovorila sva zadnjič,« šepeta ženska, »toda motil naju je moj vražji dedec.« 

»Res je.« 

»Danes pa se ga nama ni treba bati. Naj lazi po rovih, dokler se mu ljubi.« 

»Ali ne bodeva sedaj šla nazaj?« 

»Kaj se Vam to tako mudi?« praša ga strastna grešnica, kateri oči vedno bolj žare.

Černič molči.

Zapeljivka začne omahovati.

Nehote jo Černič krog pasu zgrabi. Jera težko sope.

»Držite me!« šepeta.

In kakor bi se bala, da bo padla, oklene se mladega moža s svojima mehkima in polnima rokama krog vratu.

»Jerica!« 

»Tako je prav,« šepeta razuzdana Hrvatovka. »To ime iz Vaših ust raje slišim, kakor pa ,Hrvatova žena‘.« 

»Jera, to ni prav?« 

»Zakaj pa?« 

»Omožena ste.« 

»Hahaha — ali naj me to ovira, da bi ne smela uživati življenja?« 

»Toda greh je!«

»Ljubezen ne more biti greh,« ugovarja premetena kača ter pri tem svojega tovariša ljubeznjivo pogleda.

Ali naj mladi tolovaj tu v podzemeljskem rovu ostane leden, ko poželjiva, krasna ženska počiva na njegovih prsih?

Obotavlja se še.

»Ali se bojite?« norčuje se Jera, »hahaha, menda Vam je Pante natrobil v ušesa, da sem veša, ki pije srčno kri mladih in zalih mož?« 

»Ne, ne.« 

»Ženska sem,« nadaljuje zapeljivka, »da, ne tajim, da strasti divjajo v moji duši, da iščem to, kar ne morem najti pri svojem starem dedcu. O, Andrej, Vi ste mož, kakoršen mi ugaja — ali mi niste sovražni?« 

»O ne.« 

»Ali me hočete ljubiti?« praša ga tihim glasom.

Sedaj se tolovaj ne more več brzdati. Strastno jo objame, vroče poljube pritiska na rudeče ustnice lepe grešnice — svetilka ugasne. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Med tem kriči Janko oh in joj!

Najprvo brca z nogami krog sebe, kar je najboljši dokaz, da so kosti njegove še cele.

In ko se o tem prepriča, poskusi konečno vstati.

»Prokleti ,ajdovski grob',« stoka rokovnjač. »Malo je manjkalo, da si nisem vratu zlomil.« 

Posluša.

»Pante!« kriči na vse grlo.

Vse ostane tiho.

»Černič!« rujove Janko.

Nobenega odgovora.

Konečno začno kvišku plezati.

Počasi gre to delo, a vendar gre.

Pri tem stoka, javka in kolne. Od časa do časa glasno kriči, toda odgovarja mu samo zamolkel jek.

Tolovaj mora zadovoljen biti, da se mu pri padcu ni razbila svetilnica, sicer bi se morda zopet po glavi in hrbtu odpeljal v globočino nazaj. Tako pa konečno srečno dospe v zgornji prostor, v kateri vodijo razni rovi.

Rokovnjač se na vse strani ozira, toda manjka mu poguma, da bi z nova šel iskat svojo boljšo zakonsko polovico. Preseda mu že prvo potovanje v globočino.

Zaradi tega tu gori ostane ter kriči v razne rove ime svoje sladke Jerice.

Dolgo časa vse mirno ostane.

Janko že začne misliti, da so se Jera, Černič in Pante tu doli smrtno poškodovali.

Tu začuje neko praskanje, ki vedno bliže prihaja — kmalu zagleda odsev svetilnice, za tem pa drugo luč.

»Jera!« kriči Hrvat.

In ne moti se, kajti ravnokar zagleda svojo ljubeznjivo ženko.

Počasi toda spretno pleza prenietenka iz rova v prostor, kjer stoji Janko. Koj za njo se prikaže Černič.

Janko je ves iz sebe samega veselja. Skače kakor norec, zadovoljen, da Jera še živi.

»Podaj mi vendar roko,« huduje se slednja, »saj vidiš, kako težavna je moja pot.« 

Janko postrežljivo priskoči.

Zgrabi jo za roko ter jej pomaga iz rova.

Tu stoji zapeljiva žena — težko sopeč, z razmršenimi lasmi — zmešana — obleka njena je v popolnem neredu.

Tudi Černičev obraz ves gori, kakor Janko misli, od plezanja.

»Jera,« praša rokovnjač, »kje si bila?«

»Tu doli, kakor vidiš,« odgovarja mu ona slabe volje. »Kaj morem jaz za to, da sem doli padla.« 

»Ali se nisi poškodovala?« 

»Ne!« 

»Čudno,« godrnja Hrvat, »jaz sem si pa skoraj vrat zlomil.« —

»Ker si neroden tepec,« glasi se odgovor njegove ljubeznjive soproge.

»Tvoji lasje so razmršeni — Tvoja obleka pol odprta,« nadaljuje Janko ter nezaupno od strani pogleda Černiča.

Čudno se mu zdi, da se mladi tolovaj vedno od njega obrača.

»Norec,« zadere se Jera nad svojim možem, katerega hoče premotiti, »ali meniš, da more človek pri taki nesreči na svojo obleko paziti? Saj si Ti tudi ves razpraskan, kakor bi se bil z divjo mačko boril.« 

»In Ti si popolnoma zdrava ostala,« meni Janko v svoji ljubosumnosti.

»Pri meni ni bil rov tako strm,« odgovarja mu grešnica svojeglavno.

»Kdo Ti je pa povedal, da sem se v globočino prekucnil?« izprašuje jo rokovnjač nezaupno.

»Saj sem Te slišala rujoveti, da je bilo strašno.« 

»In niti oglasila se nisi?« 

»Seveda sem klicala,« laže se Jera predrzno, »preslišal si me gotovo pri svojem divjem kričanji. Černič mejo konečno našel, njemu se zahvali.« 

»Kako je pa to, da je ravno on vedel, v katerem rovu tičiš?« —

»Ker je bolj prebrisan, kakor pa Ti, tepec,« roga se razuzdanka.

Janko je postal zelo nezaupen.

»Ta dva se mi taka zdita, da sta vse kaj druzega počela, kakor pa po skalah plezala,« mrmra Hrvat. »No, le čakaj, Jera, pazil bom, gorje pa Tebi in njemu, če Vaju zasačim!« 

Ravnokar še premišljuje, ali naj še dalje izprašuje svojo zalo ženko, tu se z nova začuje praskanje — iz drugega rova prileze Pante, ves zaprašen in skrivnostnega obraza.

»Ali ste Jero našli?« praša prišlec.

»Da, našli smo jo.«

»Jaz sem tudi nekaj našel — skrivnost, katero bodem moral še-le razkriti.« 

Janko postane radoveden.

»Kako skrivnost?« praša hlastno. »Kaj si videl, Pante?« 

»To bo samo glavar od mene izvedel,« glasi se tolovajev odgovor. »Jurij Skopec naj odredi, kar je treba; za to je treba drugačnega moža, kakor smo mi vsi skupaj.« 

»Povej nam vendar!« sili ga Hrvat.

»Ne, niti besedice ne zinem, in svetujem le vsakemu, naj ne hodi tu doli; tak poskus bi moral drago plačati.« 

Janko je vedno bolj radoveden.

»Ne povem ničesa,« pravi Pante; »sedaj glejmo, da pridemo na božji dan. Zrak tu doli je tak, da bi se človek kar zadušil.« 

Obrne se proti rovu, ki vodi kvišku, tik za njim je Hrvat, ki ne pazi na svojo ženo.

Ta hitro k Černiču pristopi.

»Andrej,« šepeta grešnica, »ali mi boš tudi zvest ostal, ali me boš vedno ljubil?« 

Černič molči.

Kesa se, da se je udal svoji strasti, zapeljan od razkošne njene lepote, da je objemal ženo svojega tovariša.

Tu doli, kjer počiva paganski kralj že stoletja, izpozabil se je — divjala je zmagovalna strast!

Jera še vedno poleg njega stoji.

»Ali me boš ljubil?« šepeta rezkim glasom.

Černič nekaj zagodrnja, ki pomeni lahko da ali ne.

Jera se potolažena proti izhodu obrne, od katerega se v tem trenotku začuje Jankotov hripavi glas:

»Jera, kje pa ostajaš?« 

»Saj že prihajam,« odgovarja mu premetena grešnica, ki še jedenkrat zaljubljeno pogleda čmernega Andreja. Potem urno kvišku spleza.

143. poglavje. Amalijin prihod.[uredi]

Ljubosumnost in slutnja. — Neprijetno iznenadena. — Hrepenenje po ljubimcu.

Tri ure so minule, odkar je Jurij Skopec zapustil dekliški tabor. —

Uršika pri ognji sanja. Na svojega ljubčka menda misli, ko jo opozori klic straže, da se bližajo tovarišice.

Uršika hitro vstane. Amalije že nekaj časa ni videla, odkar je pogumna načelnica odšla na Reko in Trsat.

Sedaj se mej drevjem prikažejo postave bližajočih se deklic.

V ličnih kmetskih opravah so deklice v resnici zale, toda Uršika zre le na krasno tujko, ki stopa poleg čudnega pritlikavca.

To je Milica s svojim zvestim čuvajem.

Poleg nje koraka Amalija, ki niti za trenotek ne izpusti iz očij svoje tekmovalke v Jurijevi ljubezni.

Deklice nosijo vreče, v katerih so zlate plošče s trsatske cerkve spravljene, in z vseh obrazov odseva zmagovalna zadovoljnost, da so izvršile čin, o katerem bo govoril ves tedanji svet. —

Koliko morajo pripovedovati!

Gibčni jezički niti za trenotek ne mirujejo. Tovaršice, ki so v taboru ostale, se ne morejo dosti prečuditi.

Tudi Amalija se začetkoma pripovedovanja udeležuje, pred vsem pa skrbi za to, da Milica ne sliši. Ta ne sme vedeti, da je Amalija načelnica tolovajske čete.

Zaradi tega je spaka in njo v oddaljeno utico spremila ter ju pozvala, naj se odpočijeta, kakor bi bila tu doma.

Oba sta trudna, zaradi tega sta zadovoljna, da se moreta na mahovje vleči.

Milica v svoji nedolžnosti ničesa ne sliši, toda pritlikavec je nezaupljiv; skozi špranjo pri vhodu opazuje tolovajke.

V taboru je konečno bolj mirno postalo. Tudi deklice trudne ter odidejo v svoje ute k počitku. Le Amalija menda ne čuti potrebe, da bi poiskala svoje ležišče.

K Uršiki pristopi, ki dosedaj ni imela prilike, da bi svoji prijateljici sporočila vsaj najvažnejše dogodke v taboru.

»Poslušaj vendar, Amalija,« zakliče konečno, »saj sem skoraj pozabila povedati Ti nekaj, kar Te bo zelo iznenadilo?« 

»Ah, ali se tiče Sabine?« 

»Ne, ta je v taboru. Motiš se, Amalija, ona je z dušo in telesom postala naša.« 

»Ali si jo opazovala.« 

»Da, naša je.« 

»In vendar jej ne zaupam,« šepeta lepa deklica.

Uršika stopi k svoji prijateljici.

»Oj, ko bi se bila tri ali štiri ure poprej povrnila, Amalija!« 

»No, kaj bi se bilo potem zgodilo?« 

»Našla bi bila pri nas nekega znanca.« 

»Koga?« praša Amalija radovedna.

»Ugani, če moreš!« 

»Kako naj to vem?« 

»No, Tvoj ljubček je bil tukaj, predrzni tolovajski glavar Jurij Skopec.« 

Amalija glasno zaupije.

»In tega mi nisi mogla takoj povedati, Uršika?« 

»Hotela sem Ti to še-le pozneje sporočiti. Jurij Skopec je sedaj že daleč od tukaj, pričakuje Te pri ,ajdovskem grobu' na Hrušici. Naročil mi je, naj Te lepo pozdravim.« 

Amalija bolestno zdihuje.

»Oj, Jurij, zakaj nisem poprej semkaj prišla! Sedaj bi Te mogla, ljubček moj, držati v iskrenem objemu!« 

Hipoma se proti Uršiki obrne.

»Kakšen je bil —?« 

»No, ponosen in odločen, kakor vedno.« 

»Ali je s Sabino govoril?«

»Ne, ni govoril.« 

»Ali je to resnica?« 

»Jamčim Ti!« 

»Ah, Ti — pravi zaljubljenka ter napravi najljubšo sobico, lica pa jej plamte, »kdo ve, kako malo si pazila. Gotovo si samo s svojim Cekinarjem kramljala.« 

»Tega ni bilo tukaj,« oporeka Uršika, ki tudi močno pri tem zarudi. »Jurij Skopec je bil popolnoma sam.« 

Amalija osupne.

»Sam? Ni mogoče!« 

»Kakor sem Ti povedala, tako je bilo. Svoje tovariše je naprej poslal, s katerimi se hoče na Hrušici sniti.« 

Lepa deklica z glavo zmajeva.

»To jo čudno, da je bil sam; ha, morda je bil pri kaki zapeljivki — strasten je, poznam ga — oj, kar zblaznela bi!« 

Uršika ramo privzdigne.

»Tega ne vem, kajti jasno je, da o takih stvareh z mano ne govori. Sicer si pa sama jako čudna, draga Amalija — ne zameri mi — zakaj se ga pa ogiblješ ter se pri tem z ljubosumnostjo mučiš? Ne smeš mu kaj tacega niti zameriti, kajti Tvoj ljubček je ponosen in trmoglav. Če nisi pri njem, marveč hodiš lastna pota, kdo bi se potem čudil, če išče tolažbo v objemu drugega dekleta?« 

Uršika sedaj pričakuje, da se bo njena prijateljica začela grozno togotiti, toda moti se. Lepa deklica zre zamišljeno v tla. —

»Prav imaš, Uršika, kaj bi dala za to, da bi po meni hrepenel! Sredstvo moje ni bilo pravo, sicer bi bil Jurij tukaj na-me čakal.« 

»Prosila sem ga, naj to stori.« 

»In kaj je rekel?« 

»Izgovarjal se je, da se mu zelo mudi, zaradi tega ni hotel dalje ostati. Sicer je bil pa zelo prijazen.« 

»Ali s Sabino ni čisto nič govoril?« 

»Ne, spala je še.« 

»Kje pa je, da je še nisem videla?« 

»Mogoče je še v svoji utici — ne — glej jo — tam-le prihaja!«

Jurij Skopčeva ljubica se hitro obrne. Da, to je Sabina, v lični lovski opravi, ki pa je v nekakem neredu.

Njen zali obraz kar gori in plašno zre proti tovarišicama.

Amalija se strese.

»Ali je prišla Sabina iz gozda?« praša svojo prijateljico.

»Ne verjamem tega — menda je še-le vstala. Saj veš, da rada dolgo spi.« 

»Kakor kaka plemenita gospa, katera je tudi po mojem mnenji,« meni Amalija neprijazno. »Zdi se mi sicer, da je stopila iz grmovja.« 

»O ne, bila je v svoji utici.« 

Sabina menda sluti, da se o njej govori, kajti obrne se proti svojemu domovju, v katerem izgine.

V utici je polumračno, kajti zelene stene so tako goste spletene, da jih niti dež ne more prodreti.

Najprvo gleda izza zastora, ki prikriva vhod, proti Amaliji in njeni tovaršici.

»Tu je načelnica,« mrmra sama za-se, »ah — menda so je ravnokar povrnila. Kako kramlja z Uršiko, ki strastno šepeta. Ni dvojbe, sovraži me še vedno, toda kaj premore sedaj proti meni?« 

Sabina vrže lovski klobuk na ležižšče, da se krasni lasje vsujejo na njena polna pleča.

»Konečno, konečno,« nadaljuje svoj samogovor, »kar sem tako želela, dosegla sem — po tako dolgem čakanji je prišla moja sreča kakor strela z jasnega neba. Sabina Rotenturska — jaz, mnogo oboževana krasotica, ki je osrečila že marsikaterega moža, uživala sem sladost v objemu najlepšega moža. Jurij Skopčeve vroče ustnice so me na usta poljubovale. V tihem, čarobnem gozdu sva uživala ljubezni največjo srečo. Oj, kako se čutim zadovoljno — knez Podstrmski naj sedaj le na-me čaka, jaz ostanem v gozdu, kajti iz celega srca ljubim ponosnega in lepega tolovaja!« 

Vtopljena v spomin na ravnokar doseženo srečo se vleže na mahovje ter svoje žgoče, temne oči s sladkim smehljajem na ustnicah zatisne. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Zunaj stojite Amalija in Uršika pri ognji.

Na Sabino ne mislite več.

Oj, ko bi Amalija slutila, da je ravnokar Sabina slonela na prsih ljubljenega Jurija Skopca — pričela bi gotovo besneti ter bi se ne plašila, brez usmiljenja umoriti svojo tekmovalko.

Tako pa ničesa no ve o tem, ker meni, da je Sabina spala, ko se je glavar mudil v taborišči.

Uršika misli na druge reči.

»Kdo pa je ona tujka, katero si sabo pripeljala?« izprašuje tovaršieo. »Ono prekrasno deklico menim, ki ne izgine s strani grdega spaka.« 

»Prekrasno zoveš ono punico?« sika v pretrganih zlogih.

»No, seveda, tega vendar nikdo ne more tajiti, draga Amalija; kaj lepšega v svojem življenji nisem videla.« 

Amalija stiska male pesti.

»Tedaj je res,« sika razdražena, »tudi drugi ljudje trdijo, kar sem vodno zanikavala. Če Jurij zagleda tega dekliča, zaljubil se bo hipoma. To videti ne sme nikoli, nikoli, za to bodem že skrbela. Najprvo jo moram v Trst poslati, ostalo se bo potem že našlo.« 

Uršika še nadalje izprašuje, od kod je Milica, in lepa tolovajka jo pouči o tem, kar jej je sami znano.

»Ah,« pripomni Uršika, »mogoče sta se že na gradu Sokolskem ljubila.« 

Amalija nevoljno z glavico zmaje.

»No, deklica je še nedolžna.« 

Uršika se žalostno nasmehlja.

»Oj, Amalija,« pravi po kratkem premolku, »ali mora res vsaka ljubezen biti strastno-poželjiva in pregrešna? Jaz sem priprosta deklica, kmetica, toda čitala sem mnogo v knjigah, katere mi je posojal neki star mož. Ljubiti se more tudi brez greha, čista, sveta ljubezen je na svetu, sličnost mislij, ne da bi poželjivost kalila čistosti duše.« 

Amalija zre v žrjavico.

»Take ljubezni ne poznam,« oglasi se hripavo. »Če ljubim, darujem ljubljencu vse, kar je mojega. Jurij je vse dosegel pri meni, njegova sem z dušo in telesom, on je moj gospodar — moj poveljnik. Toda sedaj mora tudi on mene ljubiti, objeti ne sme nobene druge.« 

»Tedaj pojdi k njemu!« svetuje Uršika. »Ostani pri njem!« 

»In Sabina?« 

»Ne bo se mu bližala, dokler si pri svojem ljubčku.« 

»Da, prav imaš,« pritrjuje jej Amalija po kratkem premisleku; »najprvo bom Milico v Trst spremila, potem pa odpotujemo k onemu skrivnostnemu grobu. Če sem pri svojem Juriju, mi vsaj druga ne bo odvrnila njegovega srca. če bo pa kaka tekmovalka hotela to storiti, dobro, borila se bom za ljubezen tolovajskega glavarja — na življenje in smrt.« 

144. poglavje. V Trstu.[uredi]

Čuden dogodek. — Strašno ime. — Ana Sienska. — Imenitna zakonska dvojica.

Večer se bliža.

Jurij Skopec stopa krepkimi koraki po velikem gozdu ter konečno stopi iz goščave. Tu zagleda dvoje cest, ki so križate v razne smeri.

Prav v daljavi je nekaj vasij in zvoniki malih cerkvic kipe proti jasnemu nebu, ki se rudeči v večerni zarji.

»Ah, okolica mi je znana. Ta cesta vodi v Trst — nisem tedaj več daleč od svojega cilja. Ali naj nocoj še pot nadaljujem?« 

Predrznež ima navado, da na tihem sam sabo govori.

Najprvo se ob gozdnem robu vleže v mehko mahovje tar gleda v daljavo, kjer se dviguje gosto zaraščena Hrušica, za njo pa ponosni Nanos.

»Prav za prav bi rad spal,« šepeta tolovajski glavar; »čutim, da sem utrujen. Predzadnjo noč me je objemala lepa graščakinja, danes pa zapeljiva Sabina. Resnično, dolga pot me ne more premagati, pač pa ljubezen — hahaha, ta celo velikane potlači.« 

Jurij Skopec se smehlja, ko te besede izgovarja.

»Čudno,« mrmra, »da so mi vse ženske tako naklonjene, niti jedna se mi ne ustavlja, vse leži pred menoj. Da, tolovajsko življenje je romantično lepo; to je sreča, katero malo ljudij pozna, toda za to srečo se v ozadji preteče dviguje morišče kot konec prostega gozdnega življenja.« 

Nevoljen hočo kvišku skočiti.

Po dnevi ne more potovati, kajti to bi bilo prenevarno; zaradi tega se mora Jurij Skopec vendar odločiti, da vzlic svoji utrujenosti danes po noči nadaljuje svojo pot.

Šele na Hrušici bo varen.

Naenkrat predrznež osupne.

Jasno razločuje klopotanje konjskih kopit ter glasno razgovarjanje, ki se vedno bolj bliža.

Hipoma se skrije v goščavi, kajti neznanci morajo vsak trenotek zaviti krog gozdnega vogla.

Skopcu ni treba dolgo čakati.

Že po preteku nekaj minut se prikaže četa krasno opravljenih jezdecev.

Kot prvi jaha kavalir srednjih let, čegar obraz kaže odurnost in trdosrčnost.

Poleg njega sedi na lepem belcu bogato oblečena, mlada in zala gospa; očividno je jako slabe volje.

Trije služabniki slede tej dvojici na čilih konjih v primernem prestanku.

Jurij Skopec na prvi pogled izprevidi, da sta prva dva ravnokar v hudem prepiru.

Še sta preveč oddaljena, da bi mogel slišati, zakaj se gre, ko pa prideta bliže, čuje tolovajski glavar vsako besedo.

Jezdeca ustavita na razpotji svoja konja; tudi služabniki obstoje.

Prepir postaja vedno ljutejši.

»Ali mislite, da sem Vaša sužnja, gospod pl. Mozelj?« pravi lepa gospa. »Resnično, prevelikokrat sem izpolnila Vašo voljo, toda za to sem žela samo nehvaležnost.«

Kavalir jezno pogleda svojo razburjeno tovaršico.

»Kaj bi bila Vi brez mene, Ana Sienska?« glasi se njegov odurni odgovor. »Ne mogla bi se niti med svetom pokazati ter bi postala navadna pustolovka.« 

»Ah,« sika ženska, »zaradi tega ste tedaj z menoj tako brezoziren, da ste mi celo zaigrali moje dragocenosti.« 

Kavalir se zaničljivo roga.

»Da, to sem storil.« 

»To je vnebovpijoča nesramnost.« 

»Tiho, moja lepa gospa,« odgovarja surovež hudobnim pogledom. »Vi onih dragocenostij tudi niste na pošten način pridobila.« 

»To Vas čisto nič ne briga!« 

»Oj, nekoliko vendar!« 

»Dragocenosti so bile moja last.« 

»Saj vendar živiva v skupnosti premoženja, zala Ana,« smehlja se jezdec zaničljivo.

»Vi ste več ko nesramen!« 

»No, jaz postopam vedno tako, kakor se meni zljubi. In če ne prenehato kregati se, pustim Vas na cesti ter sam odjaham s služabniki v Trst.« 

Ana Sienska se v sedlu vzravna.

»S svojimi služabniki?« praša ga hudomušno. »Ali bi ne bilo bolje, ko bi rekli s svojimi pomočniki pri goljufivi igri, ki se le kot služabniki oblačijo, da ne postanejo sumni?« 

»Vi mi ne smete čisto nič očitati.« 

»In Vi meni tudi ne.« 

»Molčite!« 

»Ne, jaz govorim, kar hočem in kar je resnica,« oporeka mu gospa z jako razburjenim glasom.

Kavalir togote kar besni.

»Da, Vi ste slepar, goljuf!« kriči lepa ženska.

»In Vi ste, nekdanja plemenita in imenitna gospa, danes navadna pustolovka.« 

»To sem le vsled Vas postala.« 

»Na Vas nisem mogel sploh ničesa več pokvariti, lepa Ana!« —

»Nesramni lopov!« 

Kavalir togote zakriči.

Trenotek pozneje zavihti bič ter udari ž njim črez hrbet spremljevalke, ki se bolečine zvije in bolestno zastoka.

»To imate za spomin!« rujove surovež. »Sedaj pa hitro semkaj z ostalimi dragocenostmi, katere imate še spravljene. — Tudi svojo obleko mi morate dati, kajti pustiti Vas hočem nago na cesti.« 

Gospa prestrašeno vsklikne.

Obrniti hoče svojega konja, toda tovariši kavalirjevi prijahajo ter jo krohotajo se obkolijo.

»Vzemite jej vse!« rujove kavalir. »Našel bom dosti drugih lepih bab, katere bom mogel v svoje namene porabiti.« 

Možje svoje roke stegnejo, da bi jo zgrabili.

Zastonj kliče revica tu na pomoč — daleč na okoli ni žive duše.

Ravno jo hočejo s konja potegniti — tu se začuje odločen glas:

»Stojte — pustite jo pri miru — vi rokovnjači!« 

Kavalir se ozre.

Pred njim stoji ponosna moška postava — v lep, pogumen obraz gleda nesramnež.

Tujec je kot kmet oblečen, toda v njegovih rokah se svetita dva samokresa.

»Prokleto!« kriči pl. Mozelj, »pobite kmeta na tla!« 

Sleparji sežejo v vreče, ki vise ob sedlu in v katerih imajo nabite samokrese, mej tem pa zasade svojim konjem ostroge v trebuh, da bi ž njimi pomendrali predrzneža.

Tu tujčev glas v drugič zagrmi:

»Čuvajte se, strahopetni lopovi! Prvi, ki pokaže orožje, dobi krogljo skozi svojo bučo. Kanalje, ki me ne poznate — jaz sem Jurij Skopec, tolovajski glavar!«

Glasni kriki mu odgovore.

Trenotek pozneje sleparji v najhujšem diru beže po cesti, samo častivredni plemeniti Mozelj ne more za svojimi spremljevalci, kajti Jurij Skopec je njegovega konja z železno pestjo zgrabil za ujzdo.

Zastonj kliče prestrašeni surovež svoje tovariše na pomoč — ti raje svojo konje izpodbodejo ter izginejo za gozdom.

Jurij Skopec se zaničljivo smeji.

Njegovo grozno ime je nasprotnike pognalo v beg in togotno gleda kavalirja na konju.

»Ah — Vi ste tedaj gospod plemeniti Mozolj,« pravi zaničljivo, »lepo ime, škoda le, da se pod njim skriva goljuf in slepar. Hahaha, mene pa menda poznate, vsaj po imenu. Prišli ste v neprijetno družbo. Lopov — kako morete s to gospo tako surovo postopati?« 

Pl. Mozelj težko sope.

»Moja tovaršica je,« konečno zajeclja.

»Ki se je hotela od Vas ločiti!« poseže mu tolovajski glavar v besedo. »Ko bi ne bil jaz prišel, izropali bi bili revico ter jo nago ter brez pomoči tukaj pustili. Sedaj se je kolešček zasukal. S konja!« 

»Kaj naj storim?« 

»S konja Vam pravim,« zagrmi Jurij Skopec nad njim ter s samokresom nanj pomeri. »Ali bo hitro?« 

»Toda —« 

»Sprožil bom!« 

Ta pretnja pomaga.

Trepetajoč stopi slepar raz konja, po strani pa tolovajskega glavarja jezno in hudobno pogleduje.

Jurij Skopec se proti lepi gospej obrne, ki je molče gledala ves ta prizor.

»Ali hočete tako dobra biti ter konja držati, dokler se ne povrnem?« praša jo predrznež.

Ona mu prikima ter ga občudovaje ogleduje.

»Povrnil se bom kmalu,« pristavi glavar. »Čakajte me!« 

Gospa mu zopet z glavo pritrdi.

Gotovo je še preveč prestrašena, da bi mogla govoriti. Zaradi tega nema drži konja za ujzdo ter pričakuje, kaj se bo zgodilo.

Jurij Skopec je prijatelj dejanja, ne pa dolgih besedij.

Krepko zgrabi trepetajočega goljufa za vrat ter ga z nepremagljivo silo vleče v bližnje grmovje.

Tu lopov smrtno prebledi.

»Milost — ne umorite me!« stoka ves iz sebe.

»Zaslužili bi bili to,« grozi mu pogumnež, »toda prevelika mevža ste mi, da bi Vas ugonobil. Tam-le v goščavi bodete izvedeli, kaj sem sklenil.« 

Strahopetnež se na tla vrže, toda Skopec ga brez usmiljenja tira v grmovje.

Tam ga izpusti.

»Hitro — doli z obleko!« zapoveduje mu odločno, »hitro, jaz nimam časa. Moja kmetska oprava je dobra za Vas. No, ali bo kmalu?« 

Plemeniti slepar se po celem životu trese, ne upa si niti z jedno besedico ugovarjati, marveč prične svojo bogato obleko slačiti. —

Jurij Skopec stori isto s svojo opravo, pri tem pa svojega protivnika niti za trenotek ne izpusti iz očij.

Tolovajski glavar obleče krasno opravo kavalirjevo, plemenitaš pa se mora zadovoljiti s kmetsko obleko.

Skopec seže v žepe svilene suknje.

»Tu imate svojo mošnjo,« zakliče zaničljivo ter trepetajočemu bojazljivcu vrže svileno vrečico z denarjem, »s tem morete zopet igrati. Kupili si bodete kmalu novo opravo. Toda ne sledite mi, to bi Vas glavo stalo. In sedaj se mi poberite izpred očij!« 

Jurij Skopec ima lastnega denarja v izobilji. Namigne plemiču, ki se z zobmi škripajo proti gozdu obrne, kjer upa najti svoje tovariše.

Jurij Skopec pa kot plemenitaš preoblečen z mečem ob strani stopi iz grmovja.

Tih vsklik začudenja mu zadoni na ušesa, toda tolovajski glavar se za to ne zmeni.

Urno se vspne na konja, katerega z veščo roko brzda.

Kot lovec grofa Sokolskega je vsak dan jahal, zaradi tega sedi kakor vlit na čilem konjiču.

»V Trst,« izpregovori predrznež svojim polno donečim glasom.

Krasotica ga osupnena pogleda.

»Kaj, Vi hočete —?« 

»Ali raje sama potujete?« praša jo Jurij mirno.

»Ne, ne, izročam se Vašemu varstvu,« prosi Ana plemenita Sienska, »sicer bi me oni rokovnjači izropali — da, umorili.« 

»Dobro, tedaj bodeva v Trst jahala,« odgovarja tolovaj ravnodušno. »Jaz sem sedaj gospod plemeniti Mozelj.« 

Lepa pustolovka globoko vzdihne.

»Oj, kolika predrznost,« šepeta, »poprej sem ugovarjala, ker sem mislila, da Vam v Trstu preti prevelika nevarnost.« 

Ponosni mož se smehlja.

»Hahaha, kdo bo slutil, da se pod pl. Mozoljem skriva tolovajski glavar Jurij Skopec?« 

»To vendar ni nemogoče, kajti oni hudobnež Vas bo morebiti, zasledoval.« 

»Hahaha, ti strahopetneži bodo ravno v nasprotno smer bežali ter se niti iz gozda ne bodo upali stopiti.« 

»Toda izdajalstva se morate vondar bati.« 

»Ne, razven če Vi ljudem imenujete mojo pravo ime.« 

Krasotica se odločno vzravna.

»Raje sama pretrpim najmučnejšo smrt, predno izdam svojega velikodušnega rešitelja,« zakliče skoraj jezno.

Jurij Skopec se smehlja.

»To sem vedel,« pravi, »zaradi tega smeva brez skrbi v Trst jahati. Ali je oni blagi gospod pl. Mozelj —« 

»Ne piše se tako.« 

»Katero je njegovo pravo ime?« 

»Tega ne vem.« 

»Dobro, torej sem sedaj jaz pl. Mozelj. Ali je bil oni slepar že kdaj v Trstu?« 

»Kolikor je meni znano, še nikoli.« 

»Ah, to je prav. Že dlje časa nisem počival — sedaj hrepenim, da bi jedno noč mirno spaval.« 

Ona ga prašaje pogleda.

»In Vi ste pod mojim varstvom, lepa Ana pl. Sienska,« pristavi Jurij Skopec.

Nenavadna dvojica odjaha po glavni tržaški cesti.

Skrivnostna pustolovka čuti, da predrzni njen rešitelj želi kaj natančneje o njej izvedeti.

Ne obotavlja se tedaj, dati pojasnila na njegovo nemo prašanje, poprej pa se mu iskreno zahvali.

Tolovajski glavar odklanja hvalo.

»Tega ni treba,« pravi predrznež, »ščitil sem zapuščeno žensko v nevarnosti ter pri tem takoj prejel plačilo. V nekaterih trenotkih sem se iz kmeta prelevil v plemiča — hahaha, to mi jako ugaja.« 

Sedaj se tudi krasna Ana smehlja.

Ženska je jedno onih lahkoživih bitij, ki kmalu pozabljajo nezgode. Gotovo je z novim spremljevalcem bolj zadovoljna, kakor pa s prejšnjim.

»Ime mi je Ana pl. Sienska,« prične pripovedovati. »Še pred jednim letom sem bila soproga imenitnega in spoštovanega moža. Umrl je ter me zapustil brez sredstev. Ker pa sem bila navajena razkošnega življenja, gnala me je osoda v mreže onega sleparja, ki se je imenoval pl. Mozelj. Napravil je iz mene pustolovko, pri tem pa me je še vrhu tega nesramno izsesaval. Karkoli sem pridobila, vzel mi je skoraj vse, da, primoral me je celo s surovo silo, da sem mu izročila, kar sem zaslužila. Oni udarec z bičem poprej ni bil prvi — pretepal me je nesramnež premnogokrat.« 

Jurij Skopec sočutno pogleda lepo grešnico.

»Ali hočete zopet poštena postati?« praša jo tolovajski glavar.

»Prepozno,« odgovarja Ana temnega obraza, »učila se nisem v mladosti ničesa, delo se mi gnjusi — izgubljena sem.« 

»Ali naj Vas v kak samostan spravim? — Če založim primerno svoto, sprejeli Vas bodo povsod kot spokornico.« 

Oči njene se zasvetijo.

»Ne, ne!« zakliče strastno. »Jaz naj grem v samostan? Nikdar — mlada sem, živeti hočem in uživati.« 

Jurij glavo povesi.

»Tedaj sem storil svojo dolžnost,« pravi po kratkem premolku. »Prav imate, Ana pl. Sienska, za svet ste izgubljena — odslej se prištevajte med brezdomovince.«

Lepa, mlada žena ga milo pogleda.

»Ali morem pri Vaših ljudeh ostati?« prosi plašljivo. »Tam so gotovo tudi že druge deklice.« 

»Kakor se vzame,« odgovarja tolovajski glavar. »Res je nekaj ženskih oseb pri nas, toda te tvorijo posebno četo, ki hodi včasih lastna pota. Če hočete pri tej ostati, meni je prav.« 

»Oj, hvala Vam!« zakliče lepa Ana žarečih očij.

Konjiča čilo dirjata. Kmalu se bližata Trstu.

Jurij Skopec pregleduje svoje žepe.

»Ah, tu so listine,« pravi, »to je dobro, pri vratih bodo gotovo zahtevali potni list.« 

»Pl. Mozelj je imel Vse potrebno pri sebi,« pripomni krasotica.

»Da, da, to je izvrstno. Prenočevala bodeva v Trstu. Rekel bom, da ste Vi moja sestra.« 

Ana pl. Sienska globoko zarudi.

»To ni mogoče,« pravi tihim glašom.

»Zakaj ne?« 

»Ker v listinah stoji, da sem jaz soproga pl. Mozolja.« 

»Dobro, potem veljate za mojo ženo,« reče Jurij Skopec popolnoma mirno.

Sam pri sebi pa si misli:

»Ljubimskih dogodkov ni ne konca ne kraja. Zadnji čas je, da s svojimi tovariši izvršim kak predrzen rop, sicer se še omehkužim v rožnatih sponah ljubezni.« 

Ana Sienska prične sedaj živahno kramljati.

Velika lahkoživka je, to Jurij Skopec kmalu izprevidi iz njenega govora.

Pravcata pustolovka, ki pa se ni nikdar zavrgla, marveč si je znala s svojo ljubeznjivostjo pridobiti velike zaklade. Tolovajski glavar z zanimanjem posluša njene besede.

V svoji bistroumnosti takoj spozna, da mu bo Ana postala koristna tovarišica.

Izvanredno je olikana, kreta in govori kakor rojena kneginja ter se v vse razmere hipoma vživi. Pri tem je skromna ter svoje dogodke tako dovtipno pripoveduje, da se jej mora včasih sam Jurij Skopec smejati.

Bližata se Trstu.

Tolovajski glavar se je večkrat na konju obrnil, toda o ubeglih sleparjih ni ničesa opazil. Ana pa se za današnje dogodke čisto nič ne zmeni, kajti svojemu spremljevalcu zaupa ter se popolnoma nanj zanaša.

Sedaj sta pri mestnih vratih.

Jurij Skopec jaha kot prvi.

Kmalo je onstran vratnega oboka, kjer nekaj mestnih čuvajev pohajkuje.

Čuvaji tolovajskega glavarja spoštljivo pozdravijo, ker menijo, da stoji pred njimi kak imeniten gospod.

»Prosil bi milostnega gospoda, naj mi pokaže potni list,« oglasi se načelnik mestne straže.

Jurij Skopec vzame iz žepa listine plemenitega sleparja ter jih izroči službujočemu čuvaju, ki jih hitro pregleda.

»Vse je v redu,« pravi ta, »toda kje so služabniki milostivega gospoda?« 

Jurij Skopec se ne da v zadrego spraviti.

»Zlodji so se mi mej potjo uprli,« pravi mirnodušno, »ker se jim je predobro godilo, postali so kruha pijani ter tako predrzni, da sem jih moral kaznovati. Same togote so me potem zapustili ter sem moral njihove konje nazaj poslati, ker v vaseh nisem mogel primernih ljudij dobiti. Sklenil sem tedaj, da si v Trstu najamem nove služabnike.« 

Ana Sienska se nemalo čudi svojemu spremljevalcu, ki pripoveduje to bajko tako mirilo, kakor bi bilo vse gola resnica.

Seveda »imenitnemu gospodu« vse do pičice verujejo in mestna straža zelo ponižno pozdravlja, ko vrže tolovajski glavar velik srebrnik mej mestne vojake, naj na ,njegovo zdravje' izpijejo kozarec vina.

Temno je že, ko se Jurij Skopec s svojo tovaršieo ustavi pred veliko krčmo sredi Trsta.

Krčmar in natakarice pridrve na ulico, ko začujejo klopotanje konjskih kopit pred hišo, ter spremijo tolovajskega glavarja in njegovo družico v veliko gostilničarsko sobo.

Tudi tukaj povrašujejo po služabnikih. Skopec svojo bajko o upornih slugah ponavlja in verjamejo mu popolnoma.

Zakaj tudi ne, posebno ker ,gospod pl. Mozelj' kakor slučajno potegne iz žepa mošnjo, v kateri zvene rumeni zlati. —

Krčmar sam streže imenitnima gostoma in nikdo se ne čudi, da se gospod in gospa vičeta, kajti v takratnih časih je bil v plemenitih družinah običaj, da sta se tudi mož in žena z »Vi« ogovarjala.

Juriju Skopcu je to znano; čuditi so mora prebrisanosti svoje tovaršice, ki niti za trenotek ne pozabi svoje vloge ter se vede, kakor bi bila že leta in leta ž njim poročena.

Kmalu postane njegovo občudovanje še večje.

Izborna jedila jima krčmar postavi na mizo, in ko krčmarica pri tem pomaga svojemu možu, pogleda slučajno belo pleče plemenite gospe.

V sobi je soparno, zaradi tega je Ana Sienska ogrinjalo odložila, pri tem pa pozabila na ,klobaso', katero je na njenem hrbtu zapustil Mozeljev bič.

Krčmarica zapazi to znamenje surovosti.

»Kaj pa ima milostiva na plečih?« praša zavzeta, »to je tako, kakor —« 

Obmolči.

Juriju Skopcu postane v prsih tesno, kajti to je prašanje, na katero lepa Ana ni pripravljena.

Toda ta niti za trenotok ne pride v zadrego.

»Kakor udarec z bičem, ste hoteli reči,« obrne se h krčmarici; »no, saj me tudi nekoliko boli. Ko smo skozi gozd jahali, udarila je veja ob poti stoječe smreke, ob katero se je zadel moj konj, z vso močjo na moja pleča.« 

To je verojeten izgovor.

Krčmarica verjame, Jurij Skopec pa se čudi bistroumnosti svoje nove znanke.

Ana Sienska to dobro opazi. Ne govori o tem, toda ponosni njen pogled pravi:

»Kaj ne da, krasni, pogumni mož, zvita sem in premetena, jaz Ti bom izborna pomočnica.« 

Tolovajski glavar je vino naročil in priznati se mora na tihem, da se Ana pri mizi vede kakor rojena vladarica.

Mej veselim pomenkovanjem postane pozno.

Krčmar je že davno dal najboljše sobe pripraviti, potem pa se obrne k ,gospodu pl. Mozelju' s prašanjem:

»Ali naj jaz milostivemu gospoda služabnike preskrbim?« 

»Tega ne bo treba,« odgovarja ponosni mož, »odposlal bom raje sela, ki bo sporočil mojemu prijatelju, naj mi odstopi dvoje svojih služabnikov.« 

»Kakor je Vaši milosti drago.« 

Jurij Skopec vstane ter svoji ,soprogi’ uljudno roko ponudi.

Brez obotavljanja se Ana pl. Sienska na njegovo desnico opre in prijazno poklonivši se navzočim meščanom zapusti s tolovajskim glavarjem sobo.

Gostje še dolgo kramljajo o imenitni dvojici. — — —

Krčmar je ponosen na visoki obisk, kajti plemiči ne dohajajo prepogosto v Trst.

Storil je vse, kar je bilo mogoče, da reši čast svoje krčme.

Njegova najstarejša hči naj streže ,milostivi‘ kot hišina ter joj pomaga pri oblačenju.

Ker je Jurij Skopec za sedlom našel natlačeno vrečo — ima Ana Sienska tudi vse potrebno sabo — ne manjka jej celo krasne ponočne oprave.

Tolovajski glavar izpije še kozarec vina ter gleda proti sobi, kjer se odpravlja njegova ,soproga' spat.

Ana sloni na mehkem stolu z obrazom kneginje, domača hči pa jej streže ter jo skuša zabavati z živahnim pripovedovanjem.

Kdo naj sluti, da tu prenočujeta takrat najslovitejša tolovajski glavar in spretna pustolovka, ki nima nikjer svojega domovja?

»Kdo bi mi bil danes zjutraj pravil, da bodem tu prenočeval,« misli Jurij Skopec sam pri sebi. »V resnici stojim na ognjeniku, toda človek mora srečo imeti.« 

Pri tem zopet v stransko sobo gleda.

Dobro zapazi, da je Ana krasna ženska — ne prevelika, toda nežno in razkošne postave, v resnici lepotica.

Na snežnobelem vratu čepi mična glavica z divnimi črnimi lasmi, izpod katerih se čarobno sveti dvoje velikih, temno-modrih očij.

Rudeče ko črešnjo so njene male ustnice, obrazek je nežno-rožast, nos njen ponosen s kratka, Ana je lepa, prav za ljubezen ustvarjena.

In sedaj se oklepa njene čarobne postave bela svilena nočna, oprava, da še bolj da slutiti njene skrivne krasote, kakor pa jih prikriva.

Jurij Skopec se v stran obrne.

»Kaj naj iz vsega tega nastane? Zapisano je menda v knjigi osode, da se moram sniti s prvimi lopoticami tega sveta. Da, ta Ana je pametna, toda tudi lepa je. V zvezi s tako žensko bi si upal celi svet podjarmiti.« 

Še jeden kozarec vina izprazni.

Ana Sienska pa si da od krčmarjeve hčerke česati lase, ki jo obdajajo kakor črn plašč.

Pri tem z deklico kramlja.

»Trst je čedno mesto,« pravi prekanjena pustolovka. »Tudi Tebi ugaja tukaj, kaj ne da, drago dete?« 

»Oj, tukaj v Trstu sem prav rada, milostiva gospa.« 

»Toda znamenitostij nimate posebnih v Trstu?« 

Deklica se smeji.

»Zabavno je vendar pri nas. Tudi v naši gostilni so se že vršile veselice, na katerih sem plesala.« 

»Oj, in še tako mlada!« draži jo Ana.

»Stara sem sedemnajst let.« 

»Glej no — smatrala sem Te za mlajšo.« 

»Trst ima tudi svoje znamenitosti,« nadaljuje zgovorna hišina. —

»Kakošne pa?« 

»Oj, ali milostiva še niste slišala o ,zlati mizi'?« 

»Ne.« 

»Ta Vam je velika znamenitost.« 

Ana Sienska se smeji.

»Ali je miza res čisto zlata?« praša malomarno.

»Čisto zlata je,« zatrjuje deklica, »da, celo z dragocenimi kameni je okovana. Moj oče večkrat trdijo, da bi se za zlato mizo dalo kupiti celo kraljestvo«.[2]

»Tako — tako,« meni lepa Ana ravnodušno, »ali se sme ta miza tudi videti?«

»Seveda, saj veliko tujcev prihaja v Trst, samo da si jo morejo ogledati.« 

»No, tedaj bodem tudi jaz tako storila,« odgovarja premetena gospa, »sedaj pa so Vam zahvaljujem, ljubo dete. Vi ste prav spretna, v resnici pripravna, kakor kaka dvorna gospa na knežjem dvoru.« 

Zala krčmarjeva hčerka vsled te pohvale sramežljivo zarudi. —

Veselo odhiti in kmalu potem se za njo zapro vrata, ki vodijo v gostilnico.

Nekaj časa je vse tiho.

Jurij Skopec, ki je čul vsako besedico, o tem premišljuje, ko ga iz sanj vzbudi šumeča ženska oprava.

V beli nočni obleki od indijske svile je lepa žena podobna boginji, celo utrujeni Jurij Skopec občuduje zapeljivo pustolovko, čeravno je v zadnjem času kakor metulj letal od jedne lepotice do druge.

Ne misli več na krasno graščakinjo, tudi zapeljive Sabine se komaj še spominja.

Sedaj vidi le to boginjo, to čarobno žensko, o kateri sluti, da bo v tesni zvezi z njegovo bodočnostjo.

Njene žareče oči zro v njegov obraz.

»Ali ste čuli?« praša ga premetenka.

»Vse,« odgovarja on mirno, »sicer je pa krčmarjeva hčerka resnico govorila. Čital sem v knjigah, kakor se natanko spominjam, o »zlati mizi«, ki je pravcati čudež zlatarske umetnosti.« —

Lepa Ana bliže pristopi.

»Vaše ime že slovi,« pravi Ana. »Toda po celem svetu bi postalo znano, ko bi prišla ta miza v Vaše roke.« 

Skopec z ramo zmaje.

»To bo težko šlo,« pripomni. »Ker vem, da strogo čuvajo take dragocenosti.« 

Ana Sienska stoji sedaj tik tolovajskega glavarja.

»Hahaha,« smeji se poluglasno, »ali sem se zmotila v Vas? Ali niste Jurij Skopec, ki ne pozna nobene zapreke? Rop ,zlate mize' Vas bo napravil slovečega po celom svetu, zaradi tega odnesiva to dragocenost, pomagala Vam bom pri tem.« —

Predrznež se skrivnostno smehlja.

»Dobro,« pravi, »vsaj nikdo ne bo mogel očitati, da nisem poskusil vsega. Toda prenagliti se tukaj ne smeva. Najprvo se moram s svojimi ljudmi domeniti, kajti teh pri takem podjetji ne morem pogrešati.« 

Jurij Skopec natanko ve, koliko predrznosti bo treba, če hoče svoj načrt izvršiti.

Toda Ana mu ne da časa, da bi dolgo premišljeval.

»Posrečiti se Vam mora,« vsklikne, »da — da, čutim, da bo to velikansko podjetje spravilo ves svet v strah in občudovanje. Prav imate — treba je tu potrpljenja, kajti Vaši ljudje Vam morajo pomagati. Jaz bom stala ob Vaši strani šla bom z Vami v največjo nevarnost, kajti Vi ste mož, kateri mora vse doseči.« 

»Ali res?« smehlja se predrznež, »ali mi res tako zaupate, lepa gospa?« 

»Toliko, kolikor zaslužite.« 

»No, dobro, potem naj prvi moj rop velja — zlati mizi,« odgovori Jurij Skopec odločnim glasom.

Žarečimi očmi ga ona gleda — Jurij čita z njenega obraza, kaj občuti njeno srce, in ko nehote stegne svoji roki, začuti, kako se razkošna lepotica pritiska na njegove prsi — predrzni tolovajski glavar zopet na srcu svojem objema zapeljivo, demonsko žensko.

145. poglavje. Potovanje na Hrušico.[uredi]

Amalija spravi Milico v Trst. — Na preži. — Ogljar Tone ob dekliškem taboru.

Zjutraj zgodaj je še — solnce se je komaj prikazalo na obzorji, ko pokrit kmetski voz obstoji pri kmetskih vratih. V njem sedite dve krasni deklici v kmetski opravi, poleg njiju pa majhen, neznaten možiček, čegar oči se svetijo kakor jastrebu.

Mestna straža ne zahteva potnih listov, ker voznik pove, da so potniki znanci po celem mestu spoštovanega zlatarja Trdine, katerega hočete deklici obiskati.

Kmalu potem drdra voz po slabem tlaku, ne da bi se kdo za potnike zmenil.

Če pa že kdo pogleda skozi okno na ulice, tedaj meni, da je kak kmet pripeljal svoje pridelke v mesto.

Pred zlatarjevo hišo, velikim poslopjem, se voz ustavi.

Pri vratih se prikaže dekla in po kratkem razgovoru krene voz na veliko dvorišče.

Potniki izstopijo.

Amalija, Milica in norec so, ki so prišli v Trst k zlatarju.

Ali je slednji v zvezi s tolovajsko četo?

Ne, nikakor ne, marveč sta mu prejšnja leta, ko je bil Kramar šo poštenjak, Amalija in njen stric izkazala neke velike usluge.

Trdina ne ve, na kaka kriva pota sta ta dva mej tem zašla, ter je zaradi tega takoj pripravljen, da stori Amaliji protiuslugo.

Zvita tolovajka se je tega moža spomnila ter sklenila, spraviti tu sem Milico in njenega varuha, dokler ne pride pravi čas, da se za vselej iznebi svoje tekmovalke.

Premetenka je skovala prav izvrsten načrt.

Trdina je udovec brez otrok, star poštenjak, ki mirno živi za-se in pridno izdeluje razno zlatnino.

Pri njem je Milica dobro spravljena ter bo tukaj mirno čakala, dokler ne pride trenotek njenega pogina.

Dekla je obisk naznanila.

Amaliji ni treba dolgo čakati, kajti zlatar vzlic svoji starosti zgodaj vstaja; v svoji delavnici je že.

Komaj so trije došleci stopili v vežo, pride že uljudni starček.

»Ah, tukaj ste,« vzklikne radostno, ko zagleda Amalijo, »le noter, v sobo! Dolgo Vas že nisem videl.« 

»Kako se kaj stricu godi?« izprašuje zlatar.

»Oj, dobro, izvrstno,« odgovarja Amalija mirno, »naročil mi je, naj Vas lepo pozdravim.« 

Potem da hišnemu gospodarju znamenje, naj k njej pristopi.

Starček naroči zajutrek ter potem stori po želji svojega gosta.

Amalija se ga zaupno pod pazduho prime.

»Preljubi stari prijatelj,« prične zvita tolovajka, »večkrat ste mi zatrjevali, da Vas vsak čas smem prositi za kako uslugo.« 

Starec prikima.

»To sem storil, drago dete, in ostanem tudi mož-beseda.« 

»No, dobro, danes prihajam s tako prošnjo.« 

»Če mi je le mogoče, izpolnjena je že v naprej.« 

»No, prosim Vas zavetišča za ona-le dva,« šepeta premetenka, »deklica je revica, ki se noče od svojega slaboumnega spremljevalca ločiti. Obadva zasledujejo. Neki človek bi jo rad dobil v svoje pesti. Zaradi tega naj nekoliko časa v Vaši hiši ostane.« 

»Ali je to vse?« 

»Da, nič druzega ne zahtevam. Sicer naj pa obadva svoj živež zaslužita. Norec naj krepko pomaga pri gospodarstvu, deklica naj pa Vašo staro oskrbnico pri delu podpira.« 

Stari zlatar sočutno gleda prekrasno Milico.

»Ali sta tadva iz nižjih krogov?« praša zamolklim glasom.

»Seveda.« 

»Tako, tako? Deklica pa ni taka, da bi jo človek smatral za kmetico. Zunanjost njena je celo plemenita.« 

»Mogoče,« pravi Amalija malomarno, pri tem pa se ozre hudobno proti Milici, »ta deklina je bila poprej hišina na nekem gradu. Ah, sadaj se spomnim, da bi Vas rada še za nekaj prosila.« 

»No, dete moje?« 

»Ne izprašujte teh dveh, preljubi gospod, pozneje Vam hočem sama vso povedati ter dati potrebna pojasnila. Ali mi hočete to storiti?« 

»Zakaj pa ne, dete moje, prav rad Ti to storim. Jaz sam nisem prijatelj premnogega govoričenja, kajti to v moji hiši ni navada. Deklica naj moji oskrbnici pomaga, ki si že davno želi mlajšo moč. Tudi norcu bom preskrbel primerno delo — saj nisem trinog, to Vam je menda znano.« 

»Da,« odgovarja Amalija, »poznam Vas kot dobrosrčnega poštenjaka.« 

»Ali Vi nočete tukaj ostati?« 

»Jaz moram še dopoludne zapustiti Trst, ker grem v Gorico obiskat svojo sestričino.« 

Zlatar je brez sumnje, kajti takrat, ko se je seznanil z Amalijinim stricem, bil je ta spoštovan trgovec z žlahtnimi kovinami, Amalija pa na pol otrok, ki je mnogokrat razvedreval čelo starikavemu udovcu.

Slutiti tedaj ne more, da stoji pred njim ljubica slovitega tolovajskega glavarja Jurija Skopca, ki se slučajno tudi danes pod imenom pl. Mozelja mudi v Trstu.

Ta slednja okoliščina Amaliji seveda ni znana, sicer bi gotovo tako hitro ne zapustila mesta.

Tako jo pa samo jedna želja navdaja, da bi kolikor mogoče hitro prišla s svojimi tovarišicami k ,ajdovskemu grobu' na Hrušici.

Mej tem je oskrbnica v drugi sobi postavila izboren zajutrek na mizo.

Saj je vendar Trdina po celem Trstu znan kot jeden najbogatejših meščanov, in v njegovi hiši vlada od nekdaj slovanska gostoljubnost.

Zlatar svoje goste uljudno k mizi povabi. Kmalu zapazi, da norec, od katerega kaj tacega ni pričakoval, jako dostojno zavživa svoj delež.

Tudi Milica se vede kakor olikana deklica, tako da zatemnuje celo zavistno Amalijo, ki se ne briga dosti več za pravila dostojnosti.

Zlatar tega pri Amaliji ne zapazi, ker se le za svoja dva hišna tovariša zanima.

Norec mu prav dobro ugaja, za Milico pa kmalu občuti gorko naklonjenost, da, prisrčno sočutje. Kako krasna je vendar ljubka deklica!

Pri tem se mu nehote vzbudi želja, da bi rad imel tako hčerko.

Toda o tem molči, Amalija pa nestrpno dokonča svoj zajutrek.

Tla jej gore pod nogami.

Stran hrepeni, k tovaršicam, ki sedaj počasi potujejo proti Hrušici. Tam pri skrivnostnem grobu upa svojega ljubimca najti, ki le nekaj hiš od zlatarja počiva v mehkem objemu zapeljive grešnice.

Ha, ko bi to vedela, strast njena bi jo gotovo tirala k nepremišljenemu zločinu!

Sicer je pa premetenka Milici že naročila, naj v zlatarjevi hiši le malo govori in posebno molči o svoji preteklosti.

Milica jej je to obljubila, kajti dobro ve, da obsodba ljubljanskega sodišča preteče visi nad njeno nedolžno glavo, da je na smrt obsojena.

Da, molčati mora — molčati.

Meglena leži prihodnost pred njo, da, celo upanje, da bo videla svojega ljubljenega Jurija, ne razsvetljuje te mračne noči — saj je bivši lovec vendar postal tolovajski glavar.

Milica ima le še jedno vročo željo, da bi prosila Jurija Skopca, naj opusti to svoje grozno rokodelstvo.

To hoče storiti, na kolena pasti pred predrzneža, naj postane drug človek, da, to hoče storiti, in ko bi morala pri ten svoje življenje izgubiti.

Toda kdaj bo videla Jurija Skopca?

Amalija, ta skrivnostna deklica, jej je na vsa tozadevna prašanja le nepovoljno, celo dvoumno odgovarjala.

In sedaj se odpravlja na odhod.

Površno se poslovi od Milice, norca niti ne pogleda, čeravno bi morala ravno njemu posebno hvaležna biti.

Tem prisrčneje pa se poslovi od zlatarja in po preteku komaj jedne ure drdra že kmetski voz zopet skozi mestna vrata. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Lepa tolovajka svojega voznika kmalu odslovi, češ, ostalo pot do svoje sorodnice hoče peš iti.

Voznik je s plačo jako zadovoljen, žvižgaje požene konjiča ter kmalu po prašni cesti izgine za ovinkom.

Amalija še nekaj časa postoji, dokler ni prepričana, da je kmet ne more več videti, potem po cesti urno koraka, izogibajoč se hiš.

Proti gozdu, v katerem je dogovorjen sestanek s tovarišicami, jo vodi pot. Tolovajke se po dnevu skrivajo ter le po noči potujejo.

Sicer so pa deklice sedaj v kmetskih opravah in v pletenih koših nosijo svoje orožje in lovsko obleko. Kdor bi jih srečal, mislil bi si, da gredo v mesto prodajat zelenjavo ali druge pridelke.

Rop so skrile na kraji, ki je samo Amaliji, Uršiki in Lenčiki znan.

Seveda bi deklice tudi po dnevu lahko potovale, toda Hrušica je že blizo in čudno bi se moralo vsakemu zdeti, ki bi videl, da toliko deklic skupaj s koši na rami hodi po teh zapuščenih krajih.

To je vse tako Amalija odredila.

Le-ta pride konečno po stranskih potih k svojim tovarišicam. —

Uršika jej prihiti nasproti ter jo sredi gozda spremi, kjer deklice, utrujene od nočnega potovanja, pod zelenim vejevjem sladko spe.

»Ali je šlo vse povoljno?« je prvo Uršikino prašanje.

»Da, vse,« odgovarja Amalija, »tujka je z norcem v Trstu ter naj tudi tam ostane. Sedaj pa druzega ne želim, kakor najhitreje priti k ,ajdovskemu grobu' na Hrušici. Oj, kako hrepenim po svojem Juriju!« 

»Tega bi bila mogla že mnogo prej objeti,« pripomni Uršika.

»Hotela nisem,« pravi Amalija trmoglavo, »tudi on naj po meni hrepeni — potem hočem uživati slast vroče ljubezni.« 

Uršika molči.

Jurija Skopca ne pozna tako dolgo kakor Amalija, vendar ipa ga natančneje presoja, ker je Amalija preveč zaljubljena in ljubezen je slepa.

Uršika ve, da je tolovajski glavar lep, čvrst mož, mlad — strasten — in ta naj bi po Amaliji koprnel?

Veliko prej je verojetno, da se predrznež z drugimi lepoticami tolaži, toda Uršika o tem ne govori, ker ve, kako hitro je njena prijateljica razburjena.

Saj hode Amalija že Milico usmrtiti, samo zaradi tega, ker nedožno dekle ljubi Jurija Skopca.

Uršika takih grozovitostij ne ljubi, ki izvirajo iz strasti, čeravno je sama smrtno kaznovala onega kmeta pod Kumom.

Na drugi strani pa se tudi noče vmešavati v ljubimske zadeve svoje tovaršice, zaradi tega raje molči.

»Idive k počitku, Amalija,« ogovori ljubico tolovajskega glavarja. »Celo noč smo bile na potu, drevi nas zopet čaka težavna pot, zaradi tega moramo sedaj spati.« 

Amalija je s tem zadovoljna, kajti sama čuti, da jo trudna.

Straž tukaj ne razpostavijo, kajti daleč na okoli ni videti nobene hiše.

Kaj naj tudi ljudje tukaj iščejo?

Kmalu v gozdu vse molči in le globoko sopenje zalih deklic se čuje.

Tako preide morda jedna ura, ko v bližini zašumi suho vejevje, kakor bi se kaka divja zver oprezno približala.

To je temna moška postava, ki se po vseh štrih plazi proti spečim tolovajkam.

To ni kak kmetič, ta bi ne lazil po tleh — to je vohun ogljar Tone.

Kako se je rokovnjaču posrečilo, zaslediti dekliške tolovajke, ostane tajnost; zadostuje, da so jim skrivaj bliža.

Srdito zre grdoba na speče deklice, vedno na beg pripravljen, kajti znano mu je, da tolovajke ne poznajo šale.

»Tukaj sem,« mrmra mej zobmi, »toda kaj mi to pomaga, ko sem sam. Tristo hudičev peklenskih — tu leže — jedna lepša od druge! Koliko bi za to dal, da bi bili moji tovariši sedaj tukaj! V nekaterih trenotkih bi vsak izmed nas objemal svojo ljubico, ne da bi mogle najmanj kričati. Toda sam ne premorem ničesa.« 

Hudobnež poželjivo zre tja, kjer leži krepka in zala Uršika.

Soparno je in Uršika je svojo prsno ruto odpela, tako da vidi surovež krasne njene prsi neprikrite.

Oči mu žare kakor tigru, najraje bi planil na njo. — —

Toda to je le pobožna želja, kajti ogljar Tone je slabotno človeče, ki bi ne moglo premagati nobeno izmed zdravih, mladih tolovajk.

To mu je tudi dobro znano in njegova premetenost je ravno tolika, kakor njegova surovost.

»Z zvijačo bom dosegel svoj namen,« godrnja nesramnež, ko se začno umikati. »Vesel sem le, da ni več tukaj vražjega spaka, ki me je na tla pobil in povezal, kakor kup starih cunj. To je nevarna pošast, kateri bi mi srčno rad zasadil svoj nož med rebra. No, morebiti se bodeva z grbastim pritlikavcem srečala, potem bo že čutil, kako ga bom poplačal za njegovo prijateljstvo.« 

Ogljar Tone se zadnjikrat proti spečim deklicam ozre. Tovariši njegovi so daleč od tod, mude se še na Dolenjskem krog Kuma, kjer napadajo in ropajo, kdor jim pride v neusmiljene pesti.

Sam je tolovajke zasledoval, gnalo ga je za njimi maščevanje, ob jedtiem pa želja, da pri prvi priložnosti izroči razkošne deklice svojim surovim tovarišem.

Sedaj bi bila prava priložnost za to, toda sam je, ne upa se niti jednega samega dekleta napasti, tem manj tedaj celo četo. —

Jeden sam krik napadene bi zbudil ostale tovaršice in te bi ga gotovo poslale na drugi svet.

Zaradi tega se grdoba odstranjuje.

»Odloženo ni opuščeno,« mrmra pesti stiskajoč, »ko pridem drugi pot, ne bom več sam, takrat bodete, krasne deklice, vendar spoznale ogljarja Toneta.«

146. poglavje. Kje je glavar?[uredi]

Ljubosumni Hrvat. — Prihod deklet. — Ljubosumnost. — Osodni sestanek.

Ob ,ajdovskem grobu' na Hrušici je tiho in samotno.

Nikdo ne sluti, da se v tej goščavi skrivajo nevarni tolovaji, ki potrpežljivo pričakujejo svojega glavarja.

Ne čuje se glas nezadovoljnosti, nikdo ne godrnja, tako krepka je vez, ki spaja četo predrznega Jurija Skopca.

Cekinar in Černič sta moža, ki vedno pazita na vojaški red ter ne trpita nobenega upora v taborišči.

Pante je z nekaterimi tovariši proti Reki odpotoval, da izve, kaj se je s Smukačem zgodilo.

Tudi ti tolovaji se še niso povrnili, pričakujejo pa jih pozneje, kajti Pante se jo zarotil, da se prej ne povrne, dokler ni popolnoma na jasnem o Smukačevi osodi.

Ta tihota v tolovajskem taboru je pa le navidezna, kajti tudi tukaj strasti razsajajo, ki se le težko prikrivajo očem neudeleženih oseb.

Lepa Hrvatova Jera je našla novega ljubimca, Andreja Černiča, katerega je tako premeteno v ,ajdovskem grobu' vjela v svoje mreže.

Mladi tolovaj tiči v sponah, v katere ga je vkovala zala zapeljivka.

Rad bi se oprostil teh vezij, kajti žal mu je, da se je dal prevladati od strasti.

Najprvo ima sicer mir, kajti Janko Hrvat je grozno ljubosumen postal.

Sluti, da je njegova žena z mladim, skrivnostnim tolovajem pričela ljubimsko razmerje.

Vražje Jere kratko malo ne izpusti iz očij, kar seveda ni povšeči strastni ženski, ki bi še vedno rada počivala v objemu mladega Černiča.

Premetenka vse poskuša, da bi dosegla svoj namen.

Kupuje živež za celo četo in pri tem nikdar ne pozabi, pridobivati si prijatelje mej tolovaji s tem, da jim posreduje pri lahkomišljenih deklicah.

Kmalu ima vsled tega mnogo pristašev mej njimi in tako mirno pričakuje, kaj bo sklenil Jurij Skopec zoper njo in njenega moža.

Predobro sluti zvita Hrvatovka, da jo obdolžujejo zaradi Smukačeve nezgode.

Če pride glavar, čaka jo gotovo neprijetno zasliševanje, toda zanaša se na prijatelje mej tolovaji. Pri vsem tem pa ne pozabi lastnega strastnega poželjenja.

Kjerkoli more priti do žganja, kupi ga, kajti predobro pozna svojega moža in njegovo strast za opojne žgane pijače.

Toda na Hrušici in njeni okolici je žganje redka stvar, zaradi tega si Jera ne more preskrbeti zadostne množine tega strupa.

Hrvat sicer po grlu izlije vse, kar mu pride pod roke, toda drug sestanek s Černičem se Jeri noče posrečiti.

Tako se godi v tolovajskem taboru, ko novi dogodki provzroče popolno premembo v tej navidezni tišini. —

Zjutraj zgodaj je, ko se Hrvatova Jera probudi ter zlobno pogleda svojega smrčečega soproga.

Pogladi si krasne lase ter steguje junonične ude svoje divne postave, ki vabijo k uživanju pregrešnega življenja.

»Spi,« šepeta zala razuzdanka, »ha, kaj mi to pomaga! Spanec njegov ni trden in ko bi se hotela iz utice na tihem izmuzniti, zbudil bi se takoj ta nadležni Janko. Sploh pa se po dnevu ne smem bližati Andreju, sicer bi me takoj zapazili.« 

Jera stiska male svoje pesti.

»Da, ko bi ga mogla jedno noč omamiti, tega vraga, lahko bi se zopet z Andrejem sešla.« 

Jera mračno zre proti tlom.

Tu stoji zaboj, v katerem je bilo število steklenic in praškov.

To so tajna sredstva, ki imajo vsa svoje čudne vplive in lastnosti. Strupi, omamila in drugo, tudi zaboj je sedaj prazen, ker je Janko vse to nekega dne skrivaj vrgel v vodo, boječ se, da bo Jera na njem samem v svoji zakonski ljubosumnosti poskusila ta nevarna sredstva.

Jera se je zaradi tega grozno razjezila, toda Janko se je svoji razjarjeni soprogi naravnost v obraz smejal ter jo z ostrimi besedami zbadal.

Jera se je zaklela, da se bo zaradi tega maščevala.

Noč in dan premišljuje o tem, kako bi se znebila nadležneža, toda umoriti ga ne sme, kajti to bi njo samo pogubilo. —

Skušala je že ga spraviti v prepir in pretep s tolovaji, v sladki nad), da ga bo jeden ali drugi ubil.

Tudi ta njen trud je bil zastonj.

Hrvat se je vsakemu pretepu v svoji strahopezljivosti umaknil, in tako je Jera vsako upanje izgubila, da se otrese Jankota in snide s Černičem.

Preveč bistrih očij je v taboru, ki opazujejo njo, jedino žensko mej tolovajsko četo.

Cekinar pred vsem zabranjuje prepire, kajti mnogo divjih tovarišev je pripravljenih, pridobiti si naklonjenost pregrešne razuzdanke.

Ko premetenka o tem premišljuje, postane naenkrat pozorna. —

V taboru čuje vriše, glasne glasove, vsklike začudenja in radosti.

Hipoma poskoči na noge.

»Jera,« kruli Janko, ki se v tem trenotku prebudi, »hej, ali mi ne ostaneš takoj tukaj! Baba, kam hočeš iti?« 

»Ali ne čuješ, kako je v taboru živo postalo?« 

»No, kaj pa se je pripetilo?« godrnja ljubosumnež.

»Ravno to hočem izvedeti, pusti me,« togoti se vragica, »saj vendar nisem Tvoja jetnica.« 

Toda Janko se ne da premotiti.

Ravno še, da zgrabi svojo Jerico za rob krila, katerega ne izpusti iz roke.

»Jaz grem s Tabo,« grozi se, »Ti si mi ravno prava, Tebe ne smem niti za trenotek same pustiti.« 

»Tepec!«

»Le zabavljaj,« roga se rokovnjač, »jaz nisem slep in imam zdrave oči. Čakaj tedaj, takoj sem napravljen, potem si bodeva skupno ogledala, kaj pomeni ta škandal.« 

Hrvat si svojo lovsko suknjo ogrne, pogladi si s prsti nekaterikrat svoje mršave lase, in ko si povezne še klobuk na glavo, gotov je s svojo toaleto.

»Tako, Jerica, sedaj si bodeva ogledala, kak hudič se je z verige odtrgal,« zagodrnja. »Vojaki menda niso prišli, sicer bi se stvar drugače glasila. Če se ne motim, čujem celo smejanje.« —

Lepa ženska odmakne zagrinjalo pri vhodu ter stopi na prosto.

Zunaj se še-le čuje pravi direndaj.

Hrvatova utica stoji bolj osamljena, ločena z grmovjem od ostalih, vendar se opazi, kako živahno je v tolovajskem taboru.

Hitro stopi Jera skozi grmovje in Janko jej sledi takoj za petami.

Cel roj tolovajev obdaja razkošne deklice, ki imajo pletene koše na hrbtih.

»Ah, tu je Amalija,« kliče jeden tolovajev, ki se naprej drenja. »Hej, tovariši, živio nevesta našega glavarja!« 

»Živio!« kriče divji tovariši ter mahajo s klobuki po zraku. —

Cekinar pa z žarečimi očrni zre na Uršiko, ki stoji za svojimi tovarišicami, rudečih lic kakor kuhan rak.

Podnačelnik odriva svoje podložnike, ki so v prvem trenotku predrznejo, jedno ali drugo razkošno krasotico prijeti krog pasu.

Amalija stopi sedaj za korak naprej.

»Kje je glavar?« praša, mej tem pa se njene tovaršice za njo drenjajo ter pošteno udrihajo po prstih preveč predrznih tolovajev.

Veselo smejanje se vsled tega razlega, toda divji tovariši so dosti dobrohotni, da puste tolovajke v miru, posebno ko jih Cekinar strogo opominja.

Amalija ponovi svoje prašanje.

»Glavar?« meni podnačelnik, »da, zala Amalija, povedati Vam morem samo to, da ga sami pričakujemo. Po trditvi Pantetovi se Jurij Skopec na nekem gradu mudi.« 

Amalija se strese, kakor bi jo kdo z mrzlo vodo polil.

»Na nekem gradu? Ne — ne!« 

»Drugače ne morem povedati,« odgovarja Cekinar, »če mi ne verjamete, prašajte sama Poldeta.« 

Amalija si tega ne da dvakrat reči.

Takoj pohiti k ljubimcu sladkih potvic, katerega že od poprej pozna.

Polde ni prijatelj mnogih besedij, še manj pa žensk, katerih ne more trpeti.

Zaradi tega kratko in odurno pove, kar mu je znano, toda Amalija se ne briga dosti za njegovo neljubeznjivost.

»Babnica je glavarja sabo vzela?« vsklikne Amalija. »Polde, ali je bila — lepa?« 

»Jaz se hudiča brigam za babe,« godrnja tolovaj, »prašajte Černiča, ta se v tem bolje izpozna.« 

Amalija besni.

K Černiču divja, katerega naravnost zgrabi za roko.

Lepi njen obraz je grozno skremžen, očij njene žare kakor žrjavica in mej rudečimi ustnicami se blišče mali, beli zobje. —

»Ali je bila graščakinja lepa?« zakriči nad Andrejem.

»Bila je imenitna, mladostna gospa,« odgovarja tolovaj, kateremu se Amalija vendar smili, »nisem je mogel natanko opazovati, kajti ostati smo morali v svojem skrivališči.« 

Amalija stiska pesti.

»Ha, če se mi je izneveril,« kriči kakor norica, »potem se bo pripetila nesreča!« 

Cekinar pristopi.

»Poslušajte me, Amalija,« pravi resnim obrazom, »ne smete mi zameriti, če Vam povem svoje mnenje.« 

Tolovajka se kakor vrtavka obrne.

»Kaj hočete?« zakriči divje.

»Dober pouk Vam hočem dati.« 

»In ta je?« sika razjarjena deklica.

»Čuditi se ne morete, če so glavarju tudi druge všeč,« meni Cekinar, »zakaj ste od njega pobegnila, ko tega ni bilo treba?« 

Pri tem se očitajo ozre proti Uršiki, ki mu pa prav ponižno s pogledom odgovori.

Cekinarja to grozno veseli, Amalija pa se še bolj razjari.

»Zadavila jo bom,« kriči lepa tolovajka, »njo in njega, če mi ni ostal zvest.« 

»No, no,« godrnja ,sladki Polde', »dosedaj smo v miru živeli, kakor hitro pa so babnice došle, je vrag že z verige. Če bi bil le že glavar tukaj, ta naj vse babje predpasnike pomeče iz tabora, to bo še najboljše, kar more storiti.« 

Amalija se komaj zaveda.

Še vedno povprašuje, toda Černič jej pri najboljši volji ne more odgovoriti.

Saj sam tega ne ve, kam se je izgubil Jurij Skopec, in tako ostane Amalija v neznosni negotovosti.

To jej skoraj pamet zmeša.

Ne zmeneč so za krohotajoče se tolovaje divja po taborišči, preklinjevaje svojo osodo, da se je od Jurija ločila.

To vse jej ne more pomagati.

Amalija mora čakati, da se Jurij povrne, in to se lahko vsak trenotek zgodi, zaradi tega ne more odriniti proti osodepolnemu gradu.

Tam bi je itak ne pustili notri.

V svoji grozoviti razburjenosti niti na Sabino ne pazi, katere sicer ni nikdar iz očij izpustila.

In zaradi tega ne vidi, da Černič neprestano gleda le Sabino, da celo obraz njegov preminja barve in se skriva za svojimi tovariši, kakor bi se bal, da bi kdo mogel opaziti njegovo razburjenost.

Ali je Černič lepo Sabino že poprej kdaj videl?

To je sedaj še tajnost.

Razkošna razuzdanka Černiča do sedaj še ni opazila, kajti svojega pogleda ne odmakne od Amalije.

Včasih se na njenem obrazu pokaže zaničljiv smehljaj.

»Ha, ko bi vedela,« misli si Sabina, »ko bi slutila, da sem vzlic njeni opreznosti slonela na srcu Jurija Skopca, kako bi še-le potem divjala. No, opozorjena sem, da moram biti previdna, sicer si nisem svojega življenja gotova.« 

Sabina na stran odide.

Noče več ostati tam, kjer Amalija kakor znorela besni.

Sicer se pa tolovajke pripravljajo, da napravijo ločeno od tolovajev po Cekinarjevem navodilu samostojen tabor.

Tam hočejo ostati, dokler se Jurij Skopec ne povrne in pred vsem, dokler Amalija zopet ne prevzame poveljništva.

Sabina gre v gozd.

Od daleč se čaje kričanje Amalijino. Sedaj pride na malo livado.

Tu izvira hladen virček, mahovje na okrog razkošno zeleni in srebrno-bele breze trepetajo v ponižnem vetriču.

Kako krasno je tukaj!

Sabina se oddahne tor sede na mehko ruševino.

Ali misli razuzdanka na svojo bodočnost?

Ni verjetno.

Prosto tolovajsko življenje jej jako ugaja, ker je že od nekdaj prostosti navajena. Niti na misel jej ne pride, da bi zapustila divje tolovaje.

»Čuj — ali ni nekaj zašumelo?

Sabina se obrne.

Temno postavo zapazi, moža, ki se počasi bliža. Že hoče poskočiti, ker meni, da se je kak tolovaj za njo pritihotapil, da tukaj na samem šiloma zahteva njeno naklonjenost.

Vendar obsedi.

Mož, ki se jej bliža, stopa počasi, skoraj težavno premika nogi, tako ne prihaja hudobnež, ki hoče napasti dekleta.

Sedaj začuje Sabina globok vzdihljaj.

Andrej Černič se bliža livadi.

Tudi on se je iz tabora skrivno oddaljil, da se tu v samoti more udati svojim tužnim mislim.

Mladi tolovaj gotovo ne sluti, da je ta prostor že zaseden. Veje na stran porine in sedaj stoji pred lepo grešnico.

Ta bolestno zakriči ter poskoči.

»Ha, ali hodijo že pri belem dnevu strahovi po zemlji?« vsklikne Sabina. »To — je — to — je — ha — ne motim se — grof —« 

Černič se ne premakne z mesta.

Smrtnobled je njegov obraz, iz njegovih očij pa švigajo strele. —

Sabino zgrabi za polno roko ter jo tako stisne, da plemenita razuzdanka bolečine zastoka.

»Prepovedujem si imena,« pravi Černič strogo, »minolost je pokopana, jaz sem Andrej Černič, tolovaj Jurija Skopca.« 

Ona ga osupnena zre.

»Spoznal sem Vas takoj,« nadaljuje on, »že poprej, ko sem Vas zagledal. »Glejte, jaz ne izrekam nobenega imena, čeravno natanko vem, kdo stoji pred menoj. Kar je bilo, leži v grobu.« 

»Tudi za me,« jeclja razuzdanka v grozni zadregi.

»To rad verjamem,« pripomni Andrej zaničljivo.

Sedaj Sabina zarudi.

»Predbacivati si nimava jeden druzemu ničesar,« oporeka grešnica v svojem starem napuhu.

»O ne — ne,« zdihuje tolovaj, »in vendar — da, jaz bi Vam lahko očital.« 

Pripogne se k njej.

»Danes bi jaz ne bil tolovaj, ko bi ne bil poznal Sabine Rotenturnske,« šepeta hripavim glasom.

Ona se nagne nazaj.

»Ali mi hočete očitati, grof?« 

»Nobenega imena, sem Vam rekel,« jezi se Andrej Černič. »Toda —« 

»Ne očitam Vam ničesa,« nadaljuje temnega obraza, »saj sem bil sam kriv, da sem se dal, neizkušen mladenič, zapeljati v igralnico mej sleparje, ker sem preveč rad gledal v dvoje dekliških očij.« 

Ona zre na tla.

Černič stoji tik nje.

»Takrat sem svoje premoženje zaigral,« grči hripavim glasom, »svojo čast — postal sem zločinec, ko sem na tla pobil onega, katerega sem videl prihajati iz Vašega gradu. Saj nisem mogel vedeti, da ste ga sama k sebi pozvala — da je bila ona, katero sem oboževal kot angelja, navadna peklenska vragica.« 

»Nehajte!« sopiha grešnica.

»Ne, povedati Vam hočem vse,« nadaljuje Černič, »vse, čisto vse. Glejte, Sabina, to je plačilo. Znano mi je, da Vas takrat ni najtnanje bolelo, ko sem moral bežati nesrečnež po širokem svetu kot preganjanec. Sedaj Vas je osoda doletela — postala ste sama tolovajka.« 

Njene temne oči se peklensko blišče.

»To sem postala iz proste volje,« odgovarja rezko.

»Mogoče,« pravi on, »take — prave besede nočem izreči — take gospodične imajo včasih posebne želje.« 

»Ne dražite me!« preti grešnica.

»Ah — sedaj mi ne morete več škodovati,« pravi tolovaj zaničljivo, »jaz sem podnačelnik v tolovajskem taboru, tukaj zapovedujem jaz.« 

To se ponosno in samozavestno glasi.

Sabini se na obrazu pozna, da je v skrbeh.

»Tedaj bodete Juriju Skopcu takoj povedali, kdo se v tolovajskem taboru mudi,« meni z negotovim glasom.

»Ne, tega ne storim,« odgovarja Černič.

»Zakaj ne?« praša ga začudena.

»Nikdar ne pozabim, da sem bil nekdaj plemič.« 

Sabina molči.

Tu jej Černič srpo pogleda v obraz.

»Sabina,« pravi, »Vas je privedla tu-sem hudobna nakana. Vi ste izdajalka.« 

»Sedaj ne več.« 

»Ali morete to priseči?« 

»Da, z največjo prisego,« zakliče, »jaz ne želim nič druzega, kakor do svojega konca ostati pri tolovajih.« 

»In če Vas zgrabijo?« 

»Osoda moja naj bo ista, kakor vseh drugih.« 

Černič z glavo zmajeva.

»Bolje bi bilo, če se na svoj dom povrnete.« 

»Tega nočem storiti.« 

»Dobro, siliti Vas ne morem. Toda meni ni prav, da moram gledati osebo da jo bom vsak dan videl, ki me je ugonobila.« 

»Pojdite pa Vi stran!« zakliče vragiea v stari trmoglavosti.

»Ne, jaz ostanem,« pravi Černič in oči njegove dokazujejo, da stara ljubezen v njegovem srcu še ni izumrla, katero je občutil za lepo grešnico.

Ali Sabina to sluti?

Oči njene so čudno svetijo, toda nobeno besede ne izgovori.

Tu stoji Černič tik pred njo.

»Zastonj niste semkaj prišla,« pravi ojstrim glasom. »Sabina, neki notranji glas mi pravi, da ljubite tolovajskega glavarja.« 

Hudobnica ga jezno pogleda.

»To je moja stvar.« 

»Ah, sedaj jasno vidim,« smeji se mladi tolovaj britko; »Vi se z moškimi srci igrate, kakor ste to že od nekdaj navajena. Toda Jurij Skopec ni mož, s katerim se bodete mogla igrati.« 

»Kdo to pravi?« 

»Mislim si tako.« 

»Človek se lahko moti,« smeji se vražja ženska skoraj zaničljivo.

Černiča obraz se stemni.

»Jaz spoštujem Jurija Skopca,« pravi po kratkem premolku, »če ljubite glavarja, mignil ne bom niti z mazincem, da bi to oviral. Jurij Skopec je kavalir, čeravno ni plemenitega rodu. Toda kmalu Vas bo zapustil.« 

Sabina se izda.

»Kdo to pravi?« zakriči divjim glasom.

»Jaz sam,« odgovori Černič hladno. »Lepa Amalija je glavarjeva nevesta —«

Grešnica se glasno zasmeje.

»No, nje se je že naveličal.« 

»Kdo Vam je to povedal?« 

»To je moja skrivnost.« 

»Govorite odkritosrčno!« 

»Ne!« 

Na obrazu mladega tolovaja se izraža strasten notranji boj. —

»Sabina,« pravi in glas se mu razburjenosti trese, »jaz sem mož vroče krvi, to Vam je že od poprej znano. Pač se premagujem, toda če se izpozabim, godilo bi se Vam slabo. Vi ste v moji oblasti, ne pozabite tega!« 

Ona ga meri s svojimi temnimi očmi.

»Ah — ali me hočete umoriti?« izpregovori počasi. »Le pokažite svoj pogum nasproti slabotni ženski, ki se ne more braniti.« 

Černič toliko da togote ne tuli.

Kakor sedaj, igrala se je že poprej ž njim, ostala je v gozdu taka, kakoršna je bila v krasnih dvoranah.

Vse moške je s svojo koketerijo skoraj ob pamet spravila.

Černič opravičeno sluti, da se Sabina mudi mej tolovaji, ker je postala ljubica Jurija Skopca.

Ali naj o tem glavarja praša?

Ne, raje umrje!

Sabina ga nezaupno opazuje.

»No, kaj hočete storiti?« praša ga navidezno mirno, »ali ste sklenili, da me umorite? Potem napravite to hitro — ne mučite me predolgo!« 

Černič iznenaden odstopi.

»Kaj me žalite, ko veste, da Vam ne bom niti lasu skrivil,« pravi v dno srca razžaljen.

»Toda če sem Vam nevarna nasprotnica?« 

»Ne bojim se nobenega človeka.« 

»Dobro, tedaj se odslej ne poznava več.« 

»Kakor Vam je drago.« 

Sabina noče Černiča preveč razjariti.

Jurija Skopca ljubi ter ga hoče kot ljubimca obdržati, zaradi tega bi glavarjevega prijatelja Černiča rada pri dobri volji ohranila.

Toda kako naj se jej to posreči?

Ali naj skuša vzbuditi sočutje njegovo.

Ravno hoče zopet izpregovoriti, ko se od tabora sem začuje glasno kričanje.

Černič se obrne.

Divje, protizakonito življenje je napravilo iz njega druzega človeka, pozabljena je preteklost, sedaj je predrzni tolovaj, ki s svojim duševnim nadkriljevanjem brzda svoje divje tovariše.

»Tu se je zopet peklenšček z verige odtrgal,« pravi sam pri sebi. »Komaj jim človek pokaže hrbet, prične se prepir in pretep. Cekinar me menda potrebuje, treba mu je na pomoč hiteti. Da, čas je, da se glavar povrne, toda potem — potem —« 

Černič čudno pogleda lepo Sabino.

Ali je to ljubosumnost, ki se sveti iz njegovih očij — kdo ve?

Celo Sabina, ta premetena ptica, si njegovega pogleda ne more natanko raztolmačiti. Ko Černič hiti proti taborišču, mu strastna lepotica skrivaj sledi.

Tolovaj se je motil.

To ni upor ali prepir, ki je provzročil mej roparji tak vrišč, ne, Pante se je s svojimi tovariši povrnil.

»Ali si že zopet tukaj?« kliče Cekinar, ki ravno od nasprotne strani prihaja.

Gotovo je imel sestanek z lepo razkošno Uršiko.

Pante se vsede na mehko mahovje.

»Da, zopet sem tukaj,« odgovarja, »truden in opešan, kajti dirjali smo semkaj kakor norci. Do Reke niti nismo prišli.« 

»Zakaj ne?« 

»Ni bilo treba, prijatelj, kajti že mej potjo smo vse izvedeli, kar smo hoteli dognati. Čujte sedaj, na Reki se je pred krvavo sodnijo vršila javna obravnava.«

»Zoper koga?« kriče tolovaji.

»To bodete takoj izvedeli. Trije zatoženci so stali pred sodniki, naš prijatelj, reški hišni gospodar, njegova zala hčerka in — Smukač.« 

»Ta je vendar vse tajil, to je jasno,« oglasi se Cekinar. »Dokazati niso mogli ničesa našemu tovarišu. Saj je menda izpovedal, da je obiskal le svojo ljubico.« 

»Seveda, toda mu ni nič pomagalo, ker deklina ni mogla prenašati muk pod krvnikovimi rokami. Taka babnica je hitro v kozji rok ugnana, in tako je vse prišlo na dan.« 

»O joj, ubogi Smukač!« 

»Da, to je bila voda na mlin gosposke,« nadaljuje Pante; »izrekli so vzlic vsemu tajenju ojstro razsodbo.« 

»Kako se glasi?« 

»Deklino bodo pretepli in iz mesta prognali, očeta njenega bodo obglavili —« 

»In Smukač?« 

»Tega bodo z žarečimi kleščami ščipali, roki mu bodo odsekali ter mu potem s kolesom od zdolaj navzgor vse kosti polomili.« 

Grozen krik nastane mej tolovaji.

Vsi upijejo, ko se posvetujejo, kako naj rešijo Smukača, Hrvat in njegova Jera pa stojita v ozadji.

Peklenska dvojica se neznansko veseli.

Posebno je Janko zadovoljen, da mora umreti tolovaj, ki je po Jerini trditvi hotel oskruniti njeno čast.

Tudi lepa grešnica se na tihem veseli, da se jej je posrečilo maščevanje.

»Jera,« šepeta Hrvat, »to pot se Smukač ne bo mogel rešiti. Tega nikdo ne bo rešil iz ječe.« 

»To tudi jaz za trdno verujem,« odgovarja Jera. »Reški ,stolp' še nobeden ni drugače zapustil, kakor če je šel na morišče.« 

To menda tudi tolovaji vedo, kajti grozno kričanje polagoma utihne in vsi se krog Panteta drenjajo, ker hočejo od njega kaj natančnejšega slišati.

Tolovaj pa sam ne ve nič druzega, kakor to, kar je že povedal.

Cekinar stoji sam za-se ob svoji utici ter togotno mej zobmi mrmra:

»Sedaj je zadnji čas, da pride Jurij Skopec. Kje je glavar, oj, kako nestrpno ga pričakujem, kajti Smukaču more pomagati le nepremagljivi naš glavar!« 

147. poglavje. Pred ,zlato mizo‘.[uredi]

Novo življenje. — Milica vidi tolovajskega glavarja. — Skušnjavica.

V tržaški krčmi je mnogo ljudij, ki oprezno opazujejo ,gospoda pl. Mozelja‘.

Kajti to je znamenit dogodek, če pride v Trst tako imeniten gospod s tako krasno soprogo. Zaradi tega so stalni gostje tudi jako radovedni, da bi kaj natančnejšega poizvedeli o ponosnem tujcu.

Jurij Skopec je kos svoji nalogi.

Z železno mirnostjo in doslednostjo igra svojo vlogo ter se na nobeden način ne da v zadrego spraviti.

Tudi mu je prilično, da ga zala Ana pl. Sienska, ta imenitna pustolovka, tako krepko podpira; tudi ona je izborna igralka.

Tolovajskemu glavarju ne manjka denarja ter bi mogel nekaj časa v veselji in razkošji živeti.

Ana bi si to celo vroče želela, kajti strastna ženska se je do ušes zaljubila v ponosnega Jurija Skopca, kateremu ne odbije nobene želje.

Ž njo živi, kakor bi bila njegova poročena soproga, toda tolovajski glavar tudi v njenem gorkem objemu ne pozabi svojih načrtov.

Duh Jurija Skopca je jeden izmed onih, ki ne morejo niti trenotek mirovati.

Že v jutro po prihodu v Trst odpošlje sela z malim pismom, češ, služabnike nujno potrebuje.

V resnici pa se pismo odda možu, ki je v zvezi s tolovaji in skrbi za to, da je dobe Jurijevi ljudje na Hrušici v roke. Dva tolovaja naj prevzameta vlogo služabnikov, in Jurij Skopec hoče njujin prihod počakati, predno se združi s svojimi tovariši ob ,ajdovskem grobu'. Toda tudi v tej kratki dobi noče Skopec mirovati, kajti po glavi mu rojijo novi načrti.

Sedaj misli na ,zlato mizo'.

Dosodaj seveda še no ve, ali bo mogel ta zaklad odnesti, kajti miza stoji v neki cerkvi.

Pogumni tolovajski glavar se stresa, da bi oropal božje svetišče — obotavlja se še, ker mu manjka zadnji nagon k takemu dejanju.

Pred vsem noče ničesa prenagliti, temveč hoče najprvo v družbi Ane Sienske ogledati si zlato mizo.

K temu je treba dovolila mestnega poglavarstva, toda to ni nič težavnega, kajti krčmar sam se je ponudil, da preskrbi svojemu ,imenitnemu' gostu dovolilo.

Drugo jutro si hoče glavar z Ano Siensko odgledati ta tržaški zaklad.

Krčmar se vsled ,imenitnega' obiska neznansko veseli.

Jurij Skopec z denarjem ne štedi, in kar zavžije, plača takoj v zlatu.

Tudi za vsako uslugo obilno deli nagrade in prijazni krčmarjevi hčerki, ki streže kot hišina Ani pl. Sienski, podeli zlat prstan, ki se tako čarobno blišči, da se ga deklica ne more nagledati.

Predrzneža zaradi tega jako čislajo, in stalni gostje se čutijo jako čaščene, da ,gospod pl. Mozelj' drugi večer k njihovi mizi prisede.

Vsi so prepričani, da imajo opraviti z olikanim človekom, ter tujca ne morejo dosti prehvaliti.

Ko bi meščanje vedeli, da se zabavajo s slovitim tolovajskim glavarjem!

Samega strahu bi pod mizo popadali.

Ker pa nikdo kaj tacega ne sluti, pridobi si Skopec že prvi večer mnogo prijateljev.

Ana pl. Sienska z veseljem opazuje, da je njen najnovejši ljubček mož, ki spada med svet.

Tako si predrznega glavarja ni predstavljala in v duhu kuje visoko leteče načrte.

Tolovajska četa njenega novega ljubimca je za njo le sredstvo k namenu.

Ti ljudje, ki so za njo le kreature, naj pač Juriju Skopcu pomagajo, pridobiti neizmerno bogastvo.

In ko se je to zgodilo, pričeti hoče z lepim možem na tujem novo življenje.

Jurij Skopec naj v Švici ali na Francoskem potem nakupi bogata posestva in ona dva bodeta kot zakonska dvojica uživala sad pridobljenih zakladov.

Tako si lepa Ana želi bodoče novo življenje.

Tega Juriju Skopcu še ni razodela ter se tudi za sedaj še varuje, kaj tacega storiti, izprašuje ga pa tekom prvega skupnega dneva, da bi izpoznala, kako si on predstavlja bodočnost.

V veliko veselje izprevidi, da se njene želje z njegovimi vjemajo, kajti tudi Jurij Skopec namerava po preteku nekaterih let odpovedati se dosedanjemu nevarnemu poklicu ter živeti na tujem kot bogataš.

Ana pl. Sienska ne dvoji več, da bo predrznež izpolnil potem tudi njeno drugo željo — da se bo ž njo poročil.

To bo storil po njenem mnenji že iz hvaležnosti, kajti njen trdni sklep je, pomagati mu z vsemi svojimi močmi pri kupičenju priropanega bogastva.

Konečno se pa tudi na svojo lepoto zanaša, ki je že mnogo moških spravila v pogubo.

Mej šalami, pripovedovanjem in gostovanjem jima preteče prvi dan v Trstu.

Jurij Skopec ni ničesa zamudil.

Sel njegov je na poti, jutri si hoče ,zlato mizo' ogledati in potem lahko mirno pričakuje, da pridejo tolovaji.

Zaradi tega tudi sedanjost brezskrbno uživa — ko noč razgrne svoje črne peruti nad zemljo, počiva tolovajski glavar v mehkem objemu krasne, plemenite pustolovke.

Jurij Skopec je že razvajen, kajti povsod, kamor pride, bijejo zanj ženska srca.

Skrivnostni čar tolovajskega življenja gaje vkoval v svoje spone — bogastvo, lepe ženske in nevarnost — oj, to vabi, to trdno drži v čarobnih vezeh. —

Zopet se oglase jutranji zvonovi v Trstu.

Na vse zgodaj se začuti cestno življenje, isto tako tudi v hiši zlatarja Trdine.

Norec pridno pomaga služabniku, ki je zadovoljen, da je našel tako močnega in pripravnega pomočnika.

Milica pa je že prvi dan postala ljubljenka cele hiše.

Stara oskrbnica bledega in vendar tako ljubkega dekleta prav materinsko ljubi in stari Trdina prihaja večkrat v stanovanje, kakor je potrebno, le da vidi zalega dekliča.

»Milica ostane pri nas,« pravi že prvi večer svoji oskrbnici, »ne pustim jo več od tod.« 

»To mi je jako ljubo,« pritrjuje starka. »Rada jo imam kakor lastno hčerko.« 

Milica si jo hipoma pridobila srca starih ljudij s svojo ljubkostjo in tiho skromnostjo.

Drugo jutro deklica že zgodaj vstane.

Tiho se odpravi v kuhinjo, da bi ne zbudila stare oskrbnice, ter vse za zajutrek pripravi.

Prvi pot po dolgem času občuti neko pohlevno srečo — v varnosti je sedaj vsaj za nekaj mesecev, ker je prepričana, da je zlatar v resnici poštena duša.

Kolika sreča za ubožico, da ne vidi v prihodnost, da ne ve, kaj jo še vse čaka!

Krvava sodnija ljubljanska jo še vedno išče — zasledujejo jo glumači in oskrbnik Tihorepec, ki hoče nesrečno deklico zavratno umoriti.

Da, težki, črni oblaki vise nad njeno glavico, in vsak trenotek jo lahko podere pogubonosna strela. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Milica je pridna pri delu.

Spretna in urna, kakor mala hišna gospodinja, spravi vse v red. —

Svojega skrivnostnega zaščitnika prijazno pozdravlja, kadarkoli se ž njim snide — spak pa jej nemo in prisrčno odgovarja na pozdrave.

Konečno se prikaže oskrbnica.

»Tako zgodaj že po konci?« zakliče z materinskim glasom. »Tega ni bilo treba. Lahko bi bila še jedno uro v postelji ostala.« 

Milica jej prijazno odgovori ter pridno dela, starka pa jo v jednomer ljubeznjivo gleda.

Čas preteka.

Milica prireja mizo k zajutreku v jedilnici, ki leži v pritličji.

Pri tem včasih skozi okno na ulico pogleda.

Tega ne stori iz radovednosti, marveč ker jo zanima nova okolica.

Oskrbnica pri oknu stoji ter opazuje mimogredoče ljudstvo.

Naenkrat se starka radovedno ozre na nasprotno stran ulic. —

»Ah, to sta imenitna gosta sosedne gostilne,« pravi pol za-se, pol proti Milici obrnena, »resnično, mož je lep in žena je tudi pravcata krasotica. Ta dva sta kakor rojena jeden za druzega, to jima mora zavist priznati. Kam neki tako zgodaj gresta? Krčmar je tudi ž njima.« 

Milica sliši te besede.

Nehote pogleda skozi okno.

Tam ob nasprotnih hišah koraka mož zale postave.

Njegove desnice se oklepa lepa gospa — bogato opravljena kakor njen spremljevalec, v suhi svili in z nojevim peresom na širokem klobuku.

Za to imenitno dvojico stopa debeluhast mož; ta je krčmar.

Oskrbnica naenkrat začuje poluglasen, bolesten vsklik v sobi. Hipoma se obrne ter zagleda Milico, smrtno-bledo, ki se naslanja ob mizo, težko sope in nežni ročici pritiska na srce, kakor bi se bala, da jej bode počilo.

»Moj Bog, oj, moj Bog,« šepetajo njene ustnice.

»Dete moje!« zakriči oskrbnica ter prihiti k revici, meneč, da je njena ljubljenka naenkrat zbolela, »kaj Vam pa je kaj zrete tako skozi okno?« 

»Mož,« stoka Milica, »oni — mož —« 

»No, ali poznate tega imenitnega plemiča? Ta jo gospod pl. Mozelj ter stanuje v bližnji krčmi. Včeraj mi je sosedinja o njem pripovedovala.« 

»Gospod — plemeniti — Mozelj,« jeclja Milica, »in — gospa —« 

»Je njegova žena,« odgovarja oskrbnica. »Ali ste pl. Mozelja že poprej poznala?« 

Milica se komaj zaveda.

Morebiti se jo vendar motila — Jurij Skopec je vendar tolovajski glavar, kako naj bi se tedaj kot pl. Mozelj v Trstu mudil?

To je nemogoče.

»Motila sem se,« šepeta, »čudno mu je bil podoben.« 

»Tako — tako,« meni starka radovedno, »komu je bil ta plemič podoben?« 

»Možu, katerega sem nekdaj poznala,« odgovarja Milica težko sopeč, »toda motila sem se, on ni bil to, to ni mogoče.« —

Stara oskrbnica z glavo zmajeva. V kuhinjo odide, da napravi pomirujočo pijačo, kajti da je deklica grozno, razburjena, opazila je natanko.

»Kdo je ta tujec?« mrmra oskrbnica. »Vendar ne kak hudobnež, ki je premotil ubogo revico? Ne, ne, Milica je še nedolžno dete — izgubila še ni dekliške časti, stavim svojo sivo glavo.« 

V jedilnici pa sloni Milica ter zre skozi okno — preverjena je, da se je motila, in vendar — ta sličnost! — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Ko ti dvomi mučijo Milico, stopa Jurij Skopec kot »pl. Mozelj« z Ano Siensko proti cerkvi sv. Justa.

To cerkev oprezno čuvajo, kajti v njej je mnogo dragocenostij.

Jurij Skopec si okolico cerkve ogleda, krčmar pa gre po cerkovnika, ki naj tujcema pokaže ,zlato mizo'.

Cerkovnik kmalu pride.

Čul je od krčmarja, da je tujec imeniten in radodaren plemič. Zanaša se na večje darilo za svoj trud in pojasnilo.

Hiti tedaj cerkvena vrata odpirat.

Jurij Skopec ponosno odgovori na cerkovnikov ponižni pozdrav, krasna Ana pl. Sienska pa komaj glavo nagne.

Dvoje orjaških, okovanih vrat zapira vhod v božji hram, pisana okna pa so z močnimi železnimi mrežami in drogi zavarovana.

Vsi štirje sedaj stopijo v cerkev.

Jurij Skopcu je nekako tesno v prsih, kajti dolgo, dolgo je tega, odkar ni bil v nobenem svetišči.

In sedaj stopa v cerkev z namenom, da jo oropa najdražjega zaklada. Cerkovnik pelje tujca k velikemu altarju. Tam ob strani so velika železna in poslikana vrata, katera je samo z jako umetnim ključem mogoče odpreti.

Za temi je še dvoje železnih vrat, vsaka z umetno ključavnico — nemogoče je tedaj, oropati cerkev največje dragocenosti.

Tudi to dvoje vrat cerkovnik odpre in sedaj se pred očmi zablišči ,zlata miza‘.

Tujca obstojita.

Sedem črevljev in sedem palcev je dolga, tri črevlje in 8 palcev visoka — v osemnajst delov oddeljena, na katerih so iz čistega zlata izklosane podobe sv. pisma.

Mej posameznimi podobami so cele vrste dijamantov, rubinov, smaragdov in biserov.

Vrhu tega ima miza več predalov, v katerih je mnogo dragocenih relikvij spravljenih.

Cerkovnik prične svoja pojasnila kakor litanije, popisuje krasoto te mize ter omenja, da je neki knez, ko se je z ogromnim plenom povrnil srečno iz vojske proti Turkom, podaril to dragocenost cerkvi sv. Justa.

Skoraj jedno uro traja ogledovanje in cerkovnikova povest, in ko zapuste cerkev, sveti se cerkovniku same radosti obraz, kajti v njegovi roki se sveti rumenjak.

Krčmar svoja gosta zopet v gostilno spremi, mimo zlatarjeve hiše, toda tam so okna zaprta.

Jurij Skopec se ne zmeni za to hišo, kajti v njegovi glavi rojijo vse druge misli.

Tudi Ana Sienska je nema.

Čaka, da pride z glavarjem v stanovanje; komaj odide krčmar, varno zapre pustolovka vsa vrata.

Nekaj časa oba molčita.

»No?« praša konečno zapeljiva grešnica, »kaj praviš k dragocenosti v cerkvi sv. Justa, ljubček moj?« 

Tolovajski glavar ne odgovori.

Tiho hodi po sobi doli in gori, včasih pa zamahne z roko, kakor bi se hotel odkrižati neprijetnih duhov.

V njegovi duši se borite dve sili.

Hrepeni sicer po ,zlati mizi', toda cerkvenega ropa se plaši, to hudodelstvo se mu zdi pregrozovito.

Ana sluti, da Jurij Skopec premišljuje, toda siliti noče vanj. —

»Ta miza je v resnici nekaj predragocenega,« izpregovori premetenka z nova, »nisem kaj tako krasnega pričakovala. Miza je v resnici neizmerne vrednosti — kdor postane njen lastnik, bogat bi bil za celo življenje.« 

»Da, da,« mrmra tolovajski glavar, ki svojo pot po sobi nadaljuje, »miza je zaklad, kakor jih je malo na svetu.« 

Ana Sienska se smehlja.

»In dobro je shranjena — nikdo ne more do nje.« 

Jurij Skopec se ponosno vzravna.

»Kdo to pravi?« zavrne jo skoraj odurno.

»No,« smehlja se lepa Ana, »to je vendar jasno, dragocenost, ki je za tolikimi okovanimi vratmi, ne more priti v neprave roke. Vrhu tega pravi cerkovnik, da so po noči vedno čuvaji v cerkvi. ,Zlato mizo' ukrasti je tedaj popolnoma nemogoče.« 

Jurij Skopec molči.

Zapeljiva Ana se na tihem veseli, ko zapazi, kako razburjen je Jurijev obraz.

Ogenj pohlepnosti se v njegovih prsih unema, vragica pa ga premeteno podpihuje.

Ali si bo upal oropati cerkev sv. Justa?

Še se v njem boljši čut temu zločinu zoperstavlja, toda zapeljivka ob njegovi strani ne bo mirovala, dokler se ne uda Jurij Skopec.

148. poglavje. Požrtvovalna ljubezen.[uredi]

V nestrpnem pričakovanji. — Poročilo tolovajskega glavarja. — Sabinin sklep.

Obrnimo se zopet proti Hrušici ter poglejmo v tolovajski tabor! —

Razburjenost zaradi Smukačeve nezgode se še ni pomirila — tolovaji govore le o njegovi osodi.

Nestrpno pričakujejo tolovajskega glavarja, toda navajeni so že, udati se njegovim odredbam, zaradi tega se tudi ne čuje nobena besedica nezadovoljnosti.

Le Amalija bi rada poiskala svojega ljubčka, toda to je nemogoče, ker bi je niti ne pustili v graščino.

Tolovajem ni treba predolgo čakati.

Dan po Pantetovem prihodu pritihotapi se kmetsko opravljen mož do skritega tolovajskega taborišča.

Z razpostavljenimi stražami se po dogovorjenih znamenjih domeni.

Prišlec je mlad mož, sin nekega tržaškega zaveznika tolovajev, s katerim so slednji že delj časa v kupčijski zvezi.

Sel praša po Cekinarju in Černiču, katerima izroči glavarjevo pismo.

Ta list, ki je menda jako važen, imel je skrit v svojem škornju pod odtrgano podlago.

Cekinar pismo odpre.

»Od glavarja!« zakliče krepkim glasom. »Tovariši, glavar piše iz Trsta!« 

Tolovaji se krog podnačelnikov drenjajo.

»Oho, tedaj je Jurij Skopec blizo nas — zakaj ne pride semkaj — zakaj to obotavljanje?« čujejo se z vseh strani klici.

Cekinar prečita kratko pisanje, sestavljeno iz znamenj, katera so samo nekaterim tolovajem znana.

Černič pristopi.

»Kaj zahteva glavar?« praša.

»Tu stoji, naj mu pošljemo dva moža s konji, vred v Trst, kot služabnika opravljena, in sicer želi Jurij Skopec, naj prideta k njemu Pante in Polde, ker sva ostala podnačelnika tu v taboru potrebna.« 

Tolovaji se čudijo.

»Glavar gotovo nekaj posebnega namerava,« pravijo divji tovariši.

»Res je tako,« odgovarja Cekinar, »tu stoji tudi, da biva Jurij Skopec sedaj v jedni prvih tržaških gostilnic pod imenom »gospoda pl. Mozelja«.« 

Mrmranje začudenja se razlega po tolovajskem taboru.

»Da, naš glavar,« zakliče ,sladki Polde', »naš glavar je mož, kakoršnih je malo na svetu. Danes je kmet, jutri naš poveljnik, pojutrajšnjim plemič — kdo mu je v vsem tem kos? To zna samo Jurij Skopec, ki je za tolovajskega glavarja rojen.« 

Cekinar se k Pantetu obrne.

»Ravno prav je, da glavar zahteva Tebe in Poldeta. Ko prideš v Trst, poveš mu lahko takoj vse, kar se tiče Smukača.« 

»Res je tako.« 

»Tedaj se le brzo za odhod pripravi! Konje Ti bo preskrbel naš zaveznik v Sežani, raznih oblek se nam pa itak ne manjka.« 

»Prav imaš — hej, Polde, midva greva v Trst.« 

»To me jako veseli,« odgovarja sladkosnedež; »Trst mi je itak že znan, tam se toči sladko vince ter se dobe izvrstne smokve in pomaranče.«

»To je res, Polde,« smeji se Pante, »toda glej, da v svoji pijanosti ne polomiš kostij vsakemu, ki Ti pride pod medvedje kremplje!« 

»Kako se moram v mestu vesti, mi je dobro znano. Ne zbadaj me tedaj!« zagodrnja Polde ter proti svoji utici odide, da se pripravi na pot.

Tudi Pante stopi v svoje bivališče, kajti sedaj se že zaradi Smukača ne sme niti jedna minuta zamuditi. Tolovaji mej tem selu po možnosti postrežejo.

Cekinar se še nekaj časa pri gostu mudi. Solnce že zahaja ter zlati vrhove temnih smrek. Ko nastopi noč, odpotovali bodo Pante, Polde in sel proti Trstu.

Kmalu potem pa Uršikin izvoljenec izgine v grmovji.

Deklice so postavile svoj tabor na strani ter se niso več za moške preoblekle. Tudi ne razpostavijo straž, kakor takrat, ko so tako odločno zavrnile Smukača.

Tolovajke so drugačne postale. Privadile so se prostemu življenju, mlade so, vroča kri se pretaka po njihovih žilah. Že sinoči je Cekinar zapazil, da je zala Lenčika na skrivnem prijazno kramljala s postavnim tolovajem.

Jurij Skopec je izrecno zapovedal, da mora biti v taboru naj strožji red.

Toda s tem ni nikomur prepovedano, da si ne sme poiskati ljubice — zaradi tega podpoveljniki tudi ne oporekajo temu, če zaljubljene dvojice prijateljski med seboj občujejo. Tudi Amalija tega svojim tovaršicam ne brani, vrhu tega se pa skoraj ne pokaže iz svoje utice.

Cekinar nadaljuje svojo pot.

Od časa do časa se na vse strani ozre, kakor bi koga iskal. —

Ah — ali se tukaj ne sveti rudeče žensko krilo skozi grmovje?

Cekinar se hitreje po goščavi preriva, tu ob gozdnem studencu, kjer je našel Černič Sabino, sedi Uršika v misli zatopljena.

Ozre se, ko čuje, da veje pokajo.

V prvem trenotku hoče poskočiti ter zbežati, kakor hitro pa zagleda mladostni obraz tolovajev, obsedi mirno na svojem prostoru.

»Dober večer, Uršika,« izpregovori Cekinar poluglasnim, tresočim se glasom.

»Bog daj!« odzdravlja deklica navidezno mirna.

»Ali ste tako sama?« 

»Zakaj ne, meni je najljubše, če se morem v samoti vtopiti v svoje misli.« 

»Ali Vas kaj skrbi?« praša Cekinar ter bliže pristopi. »Ali se morda kesate, da ste postala tolovajka?« 

»O ne, sama sem se za to odločila — pot nazaj mi je zaprta, tedaj tudi ne poznam kesanja.« 

»To mi je ljubo.« 

»Zakaj?« 

»No, odgovora ni težko uganiti. Jaz sem tolovaj, ostal bodem vedno to, kar sem, tedaj imam vsaj tolažbo, da bodete vedno pri nas ostala.« 

»Kdo to pravi?« 

»Jaz ne verjamem, da so bo Amalija še kedaj ločila od svojega Jurija. Že davno jej je žal, da je to storila, kajti glavar ni mož, da bi stokal za dekletom, ki ga je svojeglavno zapustilo.« 

Uršika temno zarudi.

Cekinar se vsede na grčav štor.

»Da,« nadaljuje vedno strastneje, »glavar ima popolnoma prav, če se ne veže. Ko bi bila Amalija pri njem ostala, gotovo bi se ne bil za drugo oziral. Tako je pa iskal tolažbo, kjerkoli je imel priliko.« 

Uršika je vedno bolj zmešana.

»In jaz bom ravno tako ravnal,« pravi mladi tolovaj, »saj je dosti lepih deklic na svetu. Razkošna Lizika se me gotovo ne bo branila, če jej ponudim svoje srce.« 

Uršika postane bleda kakor zid.

»Kaj hočete storiti?« 

»Saj čujete,« pravi ter vstaja. »Bil sem norec. Dolgo časa sem zaradi jedne zdihoval, ki se me je ogibala. Sedaj bom drugje poskusil svojo srečo.«

»Kakor Vam drago,« zašepeta Uršika hripavim glasom.

»Lahko noč, devičica,« poslavlja se Cekinar ter se odpravlja.

Deklica poskoči ter za trenotek molči.

Cekinar se obrne ter stopa proti grmovju. Tu začuje lahke, brze korake za seboj.

»France — France!« zadoni na njegovo uho, »ostani tukaj, saj Ti hočem dobra biti prositi Te odpuščenja!« 

Solze zadušujejo dekličin glas; pol obupana objame s svojimi polnimi rokami ljubljenca krog vratu.

»France,« prosi trdovratneža, ki se noče obrniti, »ali me hočeš ob pamet spraviti? Ali morem za to, da mi ni bilo mogoče povedati, kako rada Te imam, kako sem vsled lastne trmoglavosti trpela? Oj, France, dragi France, ne hodi od tod, saj To vendar tako neskončno ljubim.« 

Tolovaj krepko objema svojo ljubico.

»No, vendar jedenkrat,« pravi ter njene tresoče se ustnice iskreno poljubuje. »Ali si se vendar izpametovala? Čakaj, hudobnica, toliko časa si me žalila, sedaj bodem pa dolžne poljube z obrestnimi obrestmi vzel.« 

Cekinar se zopet na štor vsede ter Uršiko na svoje naročje vzame.

Ko jo poljubuje, se ona bridko joče.

»Kaj pa Ti je, ljubica?« zakliče Cekinar nagajivo, »ali Te moji poljubčki bole?« 

»Ne, toda —« 

»No, kaj pa?« 

»Ah, tega ne morem povedati.« 

»Oho, Uršika, ali si se mi morebiti celo izneverila — ali si se od koga druzega dala premotiti?« praša osupnen.

»Kako moreš kaj tacega o meni misliti?« odgovarja mu deklica skoraj jezno. »Mene se še nobeden možak ni dotaknil, moje ustnice si samo Ti poljuboval. Če to ni res, naj se pri tej priči zgrudim na tla.« 

»Ne, ne, ljubica, saj Ti verjamem.« 

Tu se Uršika zopet prične bridko jokati.

Ihti se tako milo, da se Cekinar zastonj trudi, ko jo hoče potolažiti.

Prosi jo, strogo govori, toda dolgo traja, predno more deklica izpregovoriti.

»Dobro,« pravi konečno, »izvej, zakaj mi je tako hudo pri srcu.« 

»No, radoveden sem.« 

»Glej,« izpregovori Uršika, »če bom postala Tvoja Tvoja — ljubica, naveličal se me boš kmalu in prišel bo dan, ko me boš zapustil. Potem pa skočim v vodo, kjer je najglobokejša.« 

»Deklica, ljubica, prisezam Ti, da Ti ostanem na večne čase zvest. Glavar naj menjava ljubice, jaz pa sem z jedno zadovoljen. Le prašaj moje tovariše, ali sem se kateri ženski dobrikal. Tudi Jeri ne, čeravno se je babnica dosti trudila, da bi me vjela v svoje mreže.« 

Uršika si obriše solze.

»Oj, take prisege se le premnogokrat pozabijo,« zdihne po kratkem premolku.

Cekinar se zastonj trudi, da bi izvabil na njen ljubki obrazek najmanjši smehljaj.

Uršika je nežno-ljubeznjiva, poljubuje ga iskreno, toda oči njene se še vedno solzijo.

»Stoj, sedaj sem pravo zadel,« zakliče naenkrat Cekinar. »Kmalu se boš smejala, srček moj, za to imam izvrstno sredstvo.« 

»Katero?« 

»No, poznam dobrega patra, pobožnega puščavnika, ki gleda svet z drugačnimi očmi, kakor navadni duhovniki. Blagoslovi naj naju cerkveno, potem postaneš pred Bogom moja žena ter Te ne smem več zapustiti — če nočem postati naj večji hudobnež celega sveta.« 

Cekinar se ne moti.

Na ljubkem obrazu njenem se prikaže smehljaj, kakor zlato solnce mej črnimi oblaki.

»To hočeš storiti, France?« 

»Seveda, poprej od Tebe niti jednega poljuba ne zahtevam, samo da uvidiš, kako resna je moja ljubezen do Tebe. Puščavnik je blizo Nanosa, mal kmetski voziček naju kmalu tja popelje. Da, Uršika, tako bodeva naredila, in predno preteče mesec dnij, si Ti moja mala ženka.«

Uršika veselo zavriska.

»Toda kaj poreče k temu glavar?« praša, »saj veš, da trpi žensk v taboru?« 

»Nič ne de! Ti ostaneš pri Amaliji, ki ne bo nikdar več zapustila naše čete, če se tedaj na večer snideva, ko se nisva celi božji dan videla, bo ljubezen najina tem večja, kakor da bi se vedno imela. Ali tudi Ti ne misliš tako, ljubica?« 

Uršika nima temu ničesa ugovarjati.

Prepričana je, da je Oekinar njej nasproti pošten. Zaradi tega dobi slednji od nje še mnogo poljubkov, ne da bi moral za nje prositi.

Naenkrat se v bližini začuje neko šumenje.

Razkošna deklica poskoči na noge.

»Nekdo naju zasleduje.«

»Naj le,« odgovarja Cekinar. »Gotovo je kak radoveden tovariš. Ni mu treba vedeti, da se imava tako rada. Jutri na večer se bodeva kje drugod videla, povedal Ti bom kraj sestanka tekom juteršnjega dne, dušica moja.« 

Te besede prav tiho izgovarja.

Uršika je s tem zadovoljna.

Še enkrat svojega Franceta prav iskreno poljubi, s tajnim hrepenenjem, potem pa kakor preplašen ptiček odhiti skozi grmovje.

Cekinar nekoliko posluša, ko pa ne čuje nič nenavadnega, odpravi se ves srečen nazaj v taborišče.

Nekaj časa je vse mrtvo, kakor v črnem grobu.

Potem pa stopi temna postava na malo livado, ko se že večerni mrak vlega na zemljo.

Sabina Rotenturnska je to.

Sluškavala je za debelo bukvo, ko se je zaljubljena dvojica ljubkala na štoru, sedaj pa mirno stoji ter pazi na neko brnenje, ki prihaja iz najbližje okolice.

Sedaj stopi druga temna postava izza drevja, Andrej Černič, ki je tudi na skrivnem opazoval Cekinarja in njegovo ljubico.

Sabina ga mirno pričakuje.

V njenih oeeh se čudno blišči, kakor bi se v njih podili sami škratje.

»Ah, Vi ste tudi tukaj?« pravi konečno grešnica, »hahaha — ali ni bilo to preveč romantično?« 

Černič ostane miren.

»Idila iz tolovajskega tabora,« nadaljuje šegavo.

»Kakor se vzame,« odgovarja mladi mož. »Na vsak način pa je to dokaz, da znajo tudi tolovaji resnično in zvesto ljubiti.« 

Sabina se strese.

»Zvesto in resnično?« ponavlja nehote.

»Da, tako je, ponosna plemenitašica,« odgovarja tolovaj, »človeško srce je povsodi jednako, v tihem gozdu ali pa v pozlačeni grajski dvorani. Slabih ljudij se tudi mej gospodo ne manjka — mož, kakoršen je Cekinar, pa meni pošteno, čeravno je tolovaj!« 

Sabina se prisiljeno smeji.

»Kdo ve?« pripomni porogljivo, »to vse je gotovo premetena zvijača, da omehča dekleta. Uršiko poznam, nedolžna je še, še nobeden mož ni odtrgal te rožico. To je tolovaju znanoin zaradi tega jej je zakon obljubil.« 

»Vi menite, da bi se mu tem raje udala?« 

»Gotovo.« 

Černič se zaničljivo smehlja.

»Sabina,« pravi potem, »kako malo poznate Vi ljudi, čeravno ste že toliko živela!« 

»Ah — prositi Vas moram —« 

»Pustite me, da izgovorim,« poseže jej odločno v besedo, »potem pa poskusite, dokazati neresnico moje trditve. Občevala ste samo z brezznačajneži, Sabina, — nikdar pa ne z možmi, katerim je resnica nad vse ljuba, čeravno jih je osoda pognala mej razbojnike.« 

Razuzdanka osupne.

»Ali menite, da bodem tukaj našla resnico?« 

»Ne vedno, kajti tudi mej tolovaji so brezvestne — surove narave. Toda vsi niso taki, Cekinar je poštenjak in srce njegovo je čisto ostalo, čeravno ropa in krade. Ta mož ni v stanu prevariti nedolžnega dekleta, to je moje trdno prepričanje.« 

Sabina se zopet prisiljeno smeje.

»No, saj bodemo videli, kdo ima prav.« 

»Dobro, čakajmo!« pravi pogumni mož. »Cekinar je rekel, da bo Uršika tekom jednega meseca postala njegova žena. Ostal bo mož beseda.« 

»Mogoče.« 

»Ne, gotovo.« 

»No, no,« odgovarja grešniea zaničljivo, »Vaša trdovratnost me mika, da se bodem za to zadevo zanimala. Za Cekinarja se tako malo brigam, kakor za lanski sneg, toda stavim, kakor hitro bi hotela jaz ž njim koketovati, pozabil bi kmalu malenkostno Uršiko.« 

»Poskusite to, ponosna Sabina.« 

»Dobro, storila bom to, toda —« 

»No?« 

»Posvariti ga ne smete poprej.« 

»Ne, molčal bom, to Vam obljubujem.« 

»Dajti mi svojo častno besedo na to!« 

»Sedaj sem tolovaj.« 

»Tedaj mi dajte svojo tolovajsko besedo — hahaha,« smeji se lepa razuzdanka.

»To storim.« 

»Ah, videli bodete le prekmalu, kako hitro bo ležal ta Cekinar pred menoj ter ma prosil, naj ga uslišim.« 

»Ne verjamem tega.« 

»No, stvar me sedaj mika, poskusila bom svojo srečo že prihodnje dni.« 

»Ostal bo svoji ljubici zvest.« 

»Nikdar,« ugovarja grešnica, ki se zanaša na svojo lepoto, »hrepenel bo po meni kakor norec.« 

»Le počakajmo, kdo ima prav.« 

Oba se nekaj časa z očmi merita; Sabina zre v njegov bledi, zali obraz.

Čuti, da bo kmalu izvedel o njenem razmerji z Jurijem Skopcem, zaradi tega bi ga rada nekoliko v kozji rog ugnala.

»V taboru je sedaj neka prav krasna ženka,« prične hudobnim nasmehom.

Černič jej ne odgovori.

»Neko Jero Hrvatovo menim, omoženo žensko,« nadaljuje zlobnica; »videla sem jo že nekaterikrat, presneto grdega moža ima.« 

»Kaj to meni mar?« odgovarja tolovaj rezko.

»Kako za Vami pogleduje,« roga se Sabina, »opazila sem to že nekaterikrat ter sem mislila, da ste ž njo sporazumljeni.« 

»Kako to?« 

»Res, me ženske se v tem oziru le redkokdaj motimo,« ugovarja hitro. »Zapazila sem še več.« 

»Kaj pa?« 

»Šepetala je na skrivnem z Vami. Da, da, ne tajite. Ta junonična žena, ki je — priznavam — jako lepa, sporazumljena je z Vami.« 

Černič pristopi k Sabini.

»Ali hočete to dokazati?« zagrmi nad njo grozovitim glasom.

Razuzdanka se mu umakne, toda strah njen traja le nekaj trenotkov.

»Ah, saj imam zdrave oči,« odgovarja navidezno mirno, »meni marsikaj ne uide, kar drugi prezro. Da, v obraz Vam povem, da imate ljubimsko razmerje z zalo Jero.« 

Černič se v stran obrne.

Kako britko sedaj obžaluje, da se je v ,ajdovskem grobu' udal sireni.

Sabina se zmagovalno radosti.

»Prav imam,« zakliče veselo, »sedaj se Vas tudi več ne bojim.« 

Černič se britko smeji.

»Razumem Vas; Vi menite, naj mirno gledam ko bodete občevala z Jurijem Skopcem.« 

»To Vas prav nič ne briga,« pravi Sabina rezkim glasom. »Molčati morate, ali pa goljufanemu soprogu odprem oči.« 

Mladi tolovaj se po celem telesu trese.

Ne strahu, kajti tega čuta ne pozna, marveč zatajevane togote. V prvem trenotku si želi, da bi mogel vragico pri tej priči ugonobiti, toda ta želja mu preide, kakor je prišla.

Černič niti ni v stanu, da bi mogel lepi razuzdanki storiti kaj žalega; to tudi ona ve, zanaša se na svojo lepoto, ki še vedno veže nekdanjega kavalirja.

Naenkrat stopi tolovaj pred njo.

»One ženske ne bodem nikdar več pogledal,« pravi s tresočimi se ustnicami.

»Oj, to me čisto nič ne zanima.« 

»Ali je to res?« 

»Res je!« 

»Dobro, sedaj pa tudi mene poslušajte, Sabina. Tega ne trpim, da bi Vas Jurij Skopec objemal. Ali me razumete? Če se je to že enkrat zgodilo — dobro — na to ne maram več misliti, toda ponavljati se ne sme.« 

Vragica se kratko in rezko zakrohota.

»Kako hočete to zabraniti?« 

»Zabranil bom.« 

»Tega niti ne morete.«

»Izprevidela bodete, kaj premore ranjeno srce,« zakliče strastno ter s tem le preveč razodene, kako ljubi to nevarno razuzdanko.

»Kaj naj storim, o tem mi ni treba nikogar dovoljenja prositi.« 

»Ženska, ne spravi me popolnoma ob pamet.« 

»Ah, ne bojim se Vas.« 

Hipoma jo z obema rokama objame ter vzdigne.

Ona se brani, toda ne resno, tudi glasno ne kriči, marveč se zaničljivo smeji.

»Pojdite no — kaj pa počenjate?« 

»Ne trpim tega,« zakliče Černič.

»Ali me hočete umoriti?« 

Černič lepo grešnico počasi in varno na tla postavi, toda njuno polno roko drži kakor s kleščami.

»Izpustite me, to me boli.« 

»Kaj to škoduje,« odgovarja tolovaj, »ta mala bolečinica ni čisto nič proti onemu zlu, katero ste Vi meni provzročila. Takrat se mi je srce trgalo, krvavelo je, prognala ste me med roparje — sedaj pa morate moja postati.«

Sabina ga pogleda.

»Ali me ljubite?« praša hladno.

»Da, da,« stoka mladi mož. »Sabina, Vi ste nekaj storila, za kar bodete morala o svojem času odgovor dajati. Brez Vas bi bil jaz kaj druzega postal — sedel bi še na svojem gradu, mogoče na strani ljubeče žene. Vi pa ste bila vragica mojega življenja.« 

»Ali res?« 

»Nesrečen som postal zaradi Vas.« 

»Maščujte se vendar, saj sva sama.« 

Mladi tolovaj težko sopiha.

»Da, tako Vi grozite,« pravi po daljšem premolku. »Poznam to Vašo navado, žalibog, le predobro. Znano Vam mora biti, da Vam ne morem nič žalega storiti.« 

Sabina se smehlja — pozna moč, s katero še vedno nadvladuje mladega nesrečneža.

»In kaj naj se sedaj zgodi?« ga praša.

»Odpovejte se Juriju Skopcu.« 

»Tega ne morem obljubiti.« 

»Morate!« 

»Ne!« 

»Tedaj ga — usmrtim,« škriplje Černič.

»Pojdite no, saj je Vaš prijatelj — pravijo, da Vas je smrti rešil.« 

»To je res,« mrmra tolovaj.

»Bila bi to črna nehvaležnost.« 

»Sabina,« prosi mladi zaljubljenec, »pustite glavarja. Tukaj je še več deklet, ki ga ljubijo.« 

»To vem.« 

»Amalija.« 

»Že mogoče.« 

»Mož, ki ima toliko ljubic, Vam vendar ne more ugajati,« nadaljuje vedno strastneje.

Sabina se skrivnostno smehlja.

»Hahaha — ali to menite — no, tedaj Vam moram povedati, da me ravno kaj tacega mika. Boriti se, da se znebim tekmovalke, večna razburjenost, to je vse kaj druzega, kakor pa mirno, jednostavno življenje. Nemirno življenje me veseli, skrivnosti in romantika me zanima, in tega imam mej tolovaji v izobilji.« 

Črnič jej hoče večkrat v besedo poseči, toda vladarski pogled iz njenih vražjih temnih oči mu zapre usta.

Z žarečimi očmi zre v razkošno razuzdanko.

»Sabina,« pravi konečno nesrečni mož, »ljubil sem Vas nekdaj iskreno.« 

»To vem.« 

»Toda Vi se z vsakim igrate, tako ste tudi z menoj postopala.« 

Sedaj se zlodjevka glasno zasmeje.

»Da, ne tajim — storila sem to. Ljudje so že takrat rekli, da nimam srca. To je seveda samo prazno besedičenje, jaz sem ženska in imam srce, kakor vsaka druga. Toda moje srce je drugačno, ljubiti ne morem nikogar resnično.« 

»Nikogar?« praša Černič odločno naglašajoč.

»Nikogar!« 

»In tolovajskega glavarja?« 

»Mogoče, toda do danes še ne vem, ali je to prava ljubezen ali pa samo oni mimogredoči čut, ki me je dostikrat za malo časa vezal na može.« 

Mladi tolovaj zre v tla.

»Meni pa še tako kratka sreča ni bila naklonjena,« pripomni temnega obraza.

Tu pristopi ona k njemu.

»Ali to imenujete srečo?« 

»Da,« glasi se njegov odgovor, »ko bi mogel le leto dnij v Vašem objemu počivati, dal bi za to svoje izveličanje.« 

Vragica se brezsrčno smehlja.

»To je bilo takrat — da, toda sedaj ste tudi to srečo zaigrali, ker ste postali — tolovaj.«

»Vsled Vas.«

»Prav! Toda slabo Vam pristoja, če hočete sedaj bilje peti o svojem izgubljenem življenji. Tudi jaz se ne kesam ter ne bom nikdar roparjev zapustila.«

»Ali res ne?« 

»Ne — tukaj je lepo, prosto življenje mi je povšeči, tu smem ljubiti, kakor mi srce veleva.« 

»Vi nimate srca!« 

»Oj, imam srce,« smehlja se vragica ter s prstom pokaže na polne prsi, »le glejte, kako bije!« 

Černiču je, kakor bi se vlegla megla na zemljo.

Vidi krasne prsi, katere se le na pol skrivajo za kmetskim nizkim modercem — potem pa z glavo zmaje.

Sabina pristopi bliže k njemu.

»Imam srce,« šepeta ter se za trenotek oklene njegove roke, da mladi mož čuti, kako utriplje njeno srce.

Černič zastoka.

»Sabina,« pravi, »Vi me bodete spravila ob pamet.« 

»Zakaj pa?« praša hudobnica ter zopet odstopi. »Bodite zadovoljni, da Vas nisem nikdar ljubila. Komurkoli sem se udala, plačati je moral to drago. Čudno toda resnično, da sem vsakemu prinesla nesrečo, kdor je z mano stopil v ožjo zvezo.« 

»Pa ne navlašč.« 

»Ne, toda moja osoda je tako hotela. Vi ste bili vedno plemenit, tudi tedaj, ko ste izvedeli, kako živim. Tega ne bom nikdar pozabila in še enkrat ponavljam, bodite veseli, da nisem nikdar Vaša postala, kajti žal bi mi bilo, ko bi tudi Vas zadela še večja nesreča.« 

Mladi tolovaj stiska pesti.

»Vsako nesrečo bi bil rad prenašal,« odgovarja tiho, »toda tudi ponosen sem. Nikdar bi ne bil pred Vami klečal, kakor pa drugi, ki so se Vam laskali.« 

»To vem.« 

Černič stoji tik lepe grešnice.

»Celo ponosni knez Podstrmski je pred Vami v prahu čivkal,« nadaljuje, »seveda je pa dobil za to tudi plačilo.« 

»Tega ne tajim.« 

Černič jo prašaje pogleda.

»Povejte mi,« nadaljuje hlastno, »ali bi me bila uslišala, ko bi bil tako storil, kakor drugi?« 

»Ne verjamem, kajti čislala sem Vas vedno za boljšega človeka, za ponosnega moža, ki se nikdar ni ponižal. Drugače bi Vas bila zaničevala.«

»Ah,« vzdihne zaljubljen tolovaj, »to sem slutil. Videla me bodete tudi zanaprej ponosnega ter ne mislite, da bodem mej tolovaji storil to, kar sem prej zamotaval. Zdravstvujte, Sabina, ljubite Jurija Skopca, danes sem za Vas postal tujec.« 

Bliskoma se obrne ter odide.

Sabina se zgane, kakor bi hotela planiti za njim, toda še v pravem času se zave.

»Da, Jurija Skopca, tolovajskega glavarja ljubim,« šepeta tudi odhajaje, »toda, ne vem, srce moje, povej mi — zakaj tako utriplješ — ali je to prava ljubezen?« 

149. poglavje. Jurij Skopec hoče ,zlato mizo' ropati.[uredi]

Skrivnostna služabnika. — Pantetovo poročilo.

Dva jezdeca jahata skozi mestna vrata v Trst.

»Midva sva služabnika milostivega gospoda plemenitega Moželja,« pravita straži, ki zahteva njijine potne liste.

Imenitni gospod je še v dobrem spominu pri stražnikih in služabnika odjahata v mesto brez zaprek.

Ko bi straža slutila, da sta ravnokar došla dva nevarna roparja iz slovite tolovajske čete Jurija Skopca?

Da, Pante in Polde sta izvrstno preoblečena.

Poizvedujeta po gostilni in kmalu se pred njo ustavita, prašata, ali ne stanuje tukaj milostivi gospod Mozelj.

»Milostivi gospod je v svojih sobah, ž njim pa njegova blagorodna gospa,« pravi gostilničar ter ju pelje po stopnicah v prvo nadstropje.

Tolovaja kmalu stojita pred vratmi ter ponižno potrkata.

»Noter!« oglasi se možat glas.

Pante in Polde vstopita.

V sobi stoji Jurij Skopec v bogati plemenitaški opravi skozi vrata zapazita tolovaja mlado in lepo žensko v zapeljivi jutranji opravi.

Predrzni glavar jima namigne, naj bliže pristopi, Polde pa vrata z zapahom previdno zapre.

»Ali nikdo ne posluša?« šepeta Pante.

»Ne, toda govorita tiho, ko bi slučajno kak posel pasel svojo radovednost. Najprvo, kaj je novega?« 

Pante pove, kaj se je Smukaču pripetilo.

»Vsi hudiči!« zarentači Jurij Skopec, »tu se mora nekaj zgoditi. Oprostiti hočem tovariša in časa imamo menda še dosti, ker ne bodo tako hitro še izvršili sodbe.« 

»Kako počasni so sodniki, to je že davno vsemu svetu znano,« smeji se Pante. »Prišii bodemo še pravočasno na Reko, da rešimo Smukača iz rabljevih krempljev.« 

»Kaj se je še zgodilo?« 

»Deklice so se zopet k nam povrnile.« 

»To sem si že mislil — dalje!« 

»Premislite, glavar, punice so zlato streho s trsatske cerkve odnesle.« 

»Tri sto vragov!« 

»Da, storile so to. Amalija je prava predrzna ptica. Ta nas bo še prekosila, glavar.« 

Jurij Skopec si više brke.

»Mene —? O ne,« pravi glavar, »misleč na zlato mizo,  »izvršil bom nekaj, o čemur bo celi svet govoril.« 

»Kaj je to, glavar!« 

»Čakaj!« 

Pante z jednim očesom v sosedno sobo pogleduje.

»Glavar,« šepeta, »zopet je krasna ženska v Vaši družbi.« 

»Kaj to škoduje?« 

»No, Amalija!« 

Jurij Skopec čelo nagubanči.

»Naj misli in reče, kar hoče,« pravi odurno. »Zapustila me je, tedaj naj se ne čudi, če so mi druge tudi všeč.«

»Toda razsajala — norela bo!« 

»Kaj meni to mar?« 

»Glavar, Amalija je strastna ženska.« 

»Sama sebi naj si vse pripiše. Sedaj moramo o drugih stvareh govoriti, Pante, jaz se tudi ne mešam v tvoje ljubimske zadeve.« 

To jo zadosti odločno povedano in tolovaj tudi takoj obmolkne.

Sedaj pristopi Polde.

S tihim glasom poroča o vsem, kar se je v taboru pripetilo.

»Tovariši Vas željno pričakujejo,« pravi konečno, »kajti primorani smo lenuhariti.« 

»No, sedaj odidem na Hrušico,« izpregovori Jurij Skopec, »čakati sem moral Vaji. Ko sem došel, izgovarjal sem se zaradi tega, ker nisem imel nikakih služabnikov, sedaj pa v Vajini družbi lahko zapustim mesto, ne da bi vzbudil kako sumnjo.« 

»Čemu pa to?« 

»Povrnil se bom zopet semkaj, meni skrivnostno tolovajski glavar, »in to iz prav posebnih vzrokov.« 

Pante zopet pristopi.

Poluglasno poroča o neki stvari, ki očividno jako zanima Jurija Skopca.

»To si tedaj v globočini zapazil?« praša ta po kratkem premolku.

»Gotovo, glavar.« 

»Dobro, tedaj bom sam stvar razjasnil.« 

»To ne bo tako lahko mogoče.« 

»Ah, meni ni nič nemogoče, videl boš, da bom odstranil vse zapreke. Sedaj pojdita, tovariša, dajta si prinesti dobro kosilo, tam ob ,ajdovskem grobu' se Vam itak predobro ne godi.« —

»Slabo gotovo ne,« odgovori Pante, »Hrvatova Jera nas skrbuje z živežem; sicer pa s to Hrvatovko tudi ni vse, kakor bi moralo biti.« 

»Kako to?« 

Pante zopet pripoveduje.

Glavar čelo zgubanči, ko Pante navode vse okoliščine, ki govore za to, da sta Janko in Jera v veliki zvezi s Smukačevo nesrečno usodo.

»Dobro,« pravi glavar po kratkem premišljevanji, »izvedel bom, kaj je resničnega na tem. Če sta ga izdala, gorje jima, kajti kazen, katero bodeta morala prestati, preplašiti mora v bodoče vsakega, ki bi nas nameraval izdati.« 

»Hm,« pripomni Pante, »to bi bilo vse dobro in lepo, toda Jera ima v zadnjem času mnogo pristašev v taboru, ki se za-njo potegujejo.« 

»Ali se jim je sama udala?« praša Jurij Skopec zaničljivo.

»Ne, to ravno ne, za to je Hrvat preveč ljubosumen in oprezen. Mogoče, da sem ter tja postavi svojemu Jankotu rožičke na mršavo glavo, toda to se more le redko-kdaj zgoditi.« 

»Kako pa si je prijatelje pridobila?« 

»Hm, babnica je premetena lisica. Preskrbela je tolovajem lahkomišljene kmetske deklice, kadar je šla po živež. Tako si je mnogo pristašev iz hvaležnosti pridobila.« 

»Naj že bo, kakor hoče, vse to pa me ne bo oviralo, da ne bi je najstrožje kaznoval, če je res postala izdajalka. In tega bi rad poznal, ki bi se mi zoperstavljal. Hejsa, ta bi občutil mojo železno pest.« 

»Da, da, glavar, Vi ste nepremagljiv.« 

»Sedaj le pojdi ter si daj jedila in pijačo prinesti.« 

Pante se še vedno obotavlja.

»Glavar, še nekaj Vam moram sporočiti.«

»Govori!« 

»Povejte mi, ali niste bili nekdaj na gradu Sokolskem?« 

Obraz glavarjev se grozno stemni, ko se zmisli svoje smrtne sovražnice, grofice Sokolske.

»Bil sem,« pravi odurnim glasom, »toda kaj te to briga?« 

»No, tam je bila neka hišina — Milica po imenu — ali ni res?« 

Tolovajski glavar zgrabi Panteta za roko.

»Milica,« pravi razburjenim glasom, »kaj je ž njo, ali si kaj slišal o tem nesrečnem detetu?«

Pante se muza.

»Seveda.« 

»Tedaj govori — govori!« 

Tolovaj so ue da dolgo prositi ter natanko pove, kaj je doživel s svojimi tovariši v glumaškem taboru.

Jurij Skopec pazljivo posluša. Oči se mu svetijo, ko sliši, da so tovariši k sebi vzeli lepega dekleta, ob jednem pa Pantetu v besedo poseže.

»Čuj,« praša ga glavar temnega obraza, »pa vendar ni nikdo dekliču storil kaj žalega?« 

»Bog obvaruj, glavar, saj je Cekinar vedel, da se zanimate za lepotico. Postopali smo ž njo, kakor bi bila iz sladkorja.« 

»To bi tudi vsakemu svetoval,« zapreti Jurij Skopec, kajti Milica, je angelj, nedolžno, ljubko bitje.«

»Glavar, še nisem pri kraji.« 

Tolovaj svoje poročilo nadaljuje in Jurij Skopec postane nenavadno razburjen.

»Oj, glumači so jo zopet odpeljali,« zakliče, »in njene muke so se z nova pričele.« 

Pante z ramo zmaje.

Pove še, da je Cekinar pri Reki naletel na glumače, da pa Milice ni bilo pri njih.

Jurij Skopec je druzega mnenja.

»Skrili so ubogo revico,« zakliče, »stvar bom sam moral v roko vzeti. Gorje onemu, ki je le količkaj razžalil tega angelja v človeški podobi, strašno ga bodem kaznoval.« 

»Ha, tepena je bila gotovo dosti,« pripomni Pante suhoparno, »stara copernica, ki vlada mej glumači, dobro vihti svoj bič.« —

Jurij Skopec stiska pesti.

»Milica — tepena —?« škriplje, »aj, to bom maščeval. Poznal ne bom usmiljenja — kdor je tepel Milico — mora umreti.« 

Grozovitim glasom izgovarja tolovajski glavar te besede.

Pante je s svojim poročilom pri kraji.

Na vsa nadaljna prašanja glavarjeva more le s tem odgovarjati, da z ramo zmajeva. K svojemu tovarišu Poldetu odide, ki ravno krepko obdelava velik kos pečenke, katero zaliva s sladkim vinom. —

Jurij Skopec je sam.

Za Ano Siensko se ne zmeni, katere krasni obraz se včasih skozi vrata pokaže.

Spomini iz preteklih časov so se vzbudili v njem, v duhu vidi Milico pred seboj, ljubko dete, katero je vedno kakor svetnico oboževal.

In to ubogo dete je bilo pri glumačih, mučeno, služiti je moralo britko svoj borni kruh.

Tolovajski glavar je grozno srdit na vse, ki so slabo postopali z Milico.

Ko bi bili sedaj glumači v Trstu, zagnal bi se med nje, kakor angelj maščevanja ter bi vse Miličine mučitelje na tla pobil. —

Kje je Milica?

Sabina ni vedela ter tudi ni mogla vedeti, da je Amalija našla deklico, tolovajke so v taboru tudi o tem po nalogu svoje načelnice molčale, zaradi tega mora Jurij Skopec misliti, da je Milica zopet pri svojih mučiteljih.

Kako naj jo išče? Mogoče je revica že daleč od tod.

Jurij Skopec sklene, da bo takoj po svojem prihodu odposlal vohune, ki naj jo zasledujejo.

Ne sluti, da jo Milica prav v bližini, da ju le nekaj hiš loči, da biva v domovji poštenega zlatarja.

Ko bi Jurij Skopec to vedel!

Naenkrat se odpro na stežaj vrata iz sosedne sobe in Ana Sienska vstopi.

Glavar je tako zamišljen, da jo še-le zapazi, ko mu na ramo položi svojo belo roko.

Presenečen jo pogleda.

»Kaj želiš, Ana?« 

»Ne pozabi celega sveta,« svari ga lepa spremljevalka, »osoda te deklice naj Te še tako zanima, toda Ti, glavar slovite tolovajske čete, ne smeš nikdar mirovati. Misli na ,zlato mizo'!« 

Skopec zre mračno na tla.

»Nisem je pozabil.« 

»Bodi tedaj možak! Tu notri sem marsikaj slišala, pogumne deklice so zlato streho s trsatske cerkve odnesle, ali kaj Te te ženske osramote? Ne, nikdar — Ti si boš prisvojil ,zlato mizo‘, ono dragocenost, s katero boš postal neizmerno bogat.« 

»To bom tudi storil,« pravi pogumni mož.

Ana Sienska se ponosno smehlja.

Čuti, kako zna tega moža vladati, čeravno le z zvijačo in premetenimi besedami, kajti sicer bi se Jurij Skopec ne udal nobeni ženski.

150. poglavje. Kaj je sreča?[uredi]

Glavarjev prihod. — Amalijina ljubosumnost. — Tekmovalka. — Maščevalna prisega.

Pozen večer je že, ko zagleda tolovajski glavar ,ajdovski grob'. —

Predrznež je jako previdno ravnal.

V veliko veselje krčmarjevo je Jurij Skopec pri svojem odhodu rekel, da se bo kmalu zopet povrnil ter v Trstu dlje časa ostal.

Plačal je vse radodarno ter razdelil bogato darilo — zaradi tega se krčmar in njegova cela hiša Skopčevega zopetnega prihoda zelo veseli.

Pante jaha poleg glavarja, Polde pa je naprej hitel, da napove glavarjev prihod.

Kmalu potem se ob gozdnem robu prikažejo temne postave.

To so tolovaji, ki so prihiteli pozdravit svojega glavarja, in Jurij Skopec z veseljem opazi, da si je pridobil naklonjenost divjih tovarišev.

Kmalu se drenja cela četa krog glavarja, ki je stopil s konja ter vsem stiska roke.

Poluglasno vriskanje se razlega in v slovesnem sprevodu spremljajo Jurija Skopca v tabor.

Seveda se marsikatero radovedno oko obrača proti lepi Ani Sienski, ki ponosno opazuje svojo okolico.

Čuti se vzvišeno nad vsemi ostalimi tolovaji kot tovarišica strašnega moža, kateremu hoče s svojo prebrisanostjo še mnogo koristiti.

Tolovaji skrivaj mej seboj šepetajo.

»No, to bo pravi direndaj,« meni jeden divjih tovarišev, »če zagleda Amalija to tujko, začela bo besneti. No, to bo vrišč, toda glavar bo red napravil.« 

»Seveda,« pravi njegov sodrug, »Jurij Skopec ne razume nobene šale ter bo z Amalijo kmalu gotov.« 

Ana Sienska je tudi s svojega belca stopila ter poleg glavarja stopa proti taborišča.

Kmalu zagledajo ognja, utice in nekoliko v stran malo stavbo, katero so za glavarja postavili.

»Vaše domovje jo dosti prikladno,« zakliče Cekinar, ki jo glavarjevega prihoda posebno vesel, »pripravili smo je po možnosti čedno v tej puščavi.« 

»Hvala Ti, prijatelj.« 

Ana Sienska stopi v novo domovje, kajti odslej hoče biti deležna vseh nevarnostij in neprijetnostij gozdnega življenja, katere mora prenašati tudi njen ljubimec.

Pante in Polde preskrbita prtljago, Jurij Skopec pa se s Cekinarjom k ognju vsede.

»Glavar,« prične Cekinar zamolklim glasom, »Ali Vam je Pante že povedal, da sta Hrvatova sumna Smukačeve nesreče?« 

»Da, znano mi je to.«

»Ali bodete Jankota in Jero zaslišali?« 

»Pozneje, danes je itak že pozno postalo. Sicer moramo pa previdni biti, kajti dokazati jima ne moremo še ničesa.«

Cekinar jezno zre v ogenj.

»To jo res, glavar, toda po mojem mnenji sta ta dva izdajalska vraga.« 

»Dobro, pomagati pa nam mora zvijača. Nova spremljevalka je ravno prava, da nam pojasni to stvar. Govoril sem ž njo že o tem. Pridobi naj si Jerino zaupanje in tako se bo Hrvatovka izdala.« 

Cekinar svojega načelnika občuduje.

»Da, glavar, prav imate — Vi vedno prav pogodite, zakadi tega Vam pa tudi slepo zaupamo.« 

Jurij Skopec se zadovoljno smehlja.

»Dokazati bodemo mogli Jeri krivdo le z zvijačo,« nadaljuje Cekinar, »in to je prav, kajti vragica ima sedaj mnogo pristašev v našem taboru.« 

»Vsled posredovanja pri lahkomišljenih dekletih,« pristavi Jurij Skopec suhoparno.

Pri tem se proti utici obrne, kjer zapazi Jankota Hrvata in njegovo ženo.

Ta dva se hlinita, kakor da bi se o prav navadnih stvareh pomenkovala, toda to je le navidezno, kajti v resnici kakor dva mačka oprezno opazujeta pogumnega glavarja.

»Sedaj se o naji dveh razgovarja,« meni Jera, »to si lahko mislim. Cekinar naji bo pošteno počrnil.« 

»O tem ne dvojim,« pripomni Janko.

»Sedaj se semkaj ozira — hu, kako mračen pogled,« šepeta lepa grešnica, »le prav neumen obraz delaj, Janko, da ne ko pričel sumiti, drugače prideva v peklenske klešče.« 

»Nič se ne boj, saj me poznaš.« 

»Dobro je le, da sem si pridobila toliko pristašev. Ti naji kodo najhujšega obvarovali.« 

»Res je, Jera, previdno si ravnala.« 

Jurij Skopec še jedenkrat Hrvatovo zakonsko dvojico ojstro pogleda.

Tudi v njem se sedaj utrjuje prepričanje, da sta ta dva človeka Smukačeve nezgode kriva, toda tega ne razodene.

Sicer pa se njegova pozornost na drugo stran obrne.

Izza grmovja stopa razkošna dekliška postava počasnih korakov proti ognju.

Amalija je.

Cekinar ve, da je sedaj tukaj odveč, zaradi tega vstane ter se pridruži tovarišem, ki sede pri drugem ognji.

Jurij Skopec ostane sam, in sedaj stoji Amalija poleg njega. —

»Dobro došel!« pravi slednja tihim, tresočim se glasom.

Tolovajski glavar jej ponudi roko v pozdrav.

Amalija se zraven njega vsede.

»Tako dolgo sva bila ločena, Jurij,« nadaljuje deklica ter ga pri tem vroče, poželjivo pogleda.

»To ni bila moja krivda.« 

»Aj, Ti očitaš?« 

»Ali sem Ti ukazal — da se me ogibaj?« 

V Amaliji se bori dvoje sil.

Rada bi oporekala, še raje pa se bridko zjokala.

»Oprosti mi,« pravi konečno premagovaje se, »bila sem ljubosumna.« 

»Na koga?« 

»Na Sabino —« jeclja strastnica ter se komaj zoper solze bori. —

»No, to je bilo nespametno,« pravi Skopec mirno, »bežala si od mene, in jaz nisem vajen, da bi zdihoval po trmoglavki.« 

Sedaj se njene krasne oči začno žariti.

»Ali me nisi čisto nič pogrešal,« praša hlastno, »mene, Tvoje Amalije?« 

Glavar se temnega obraza smehlja.

»Ne pozabi, da jaz nisem zaljubljen mlečnik, marveč tolovajski glavar!« 

Amalija srpo zre v ogenj.

»Jurij,« sika konečno, »Ti mi nisi bil zvest!« 

On jej ne odgovori.

Toda to je nepotrebno, kajti Amalija se ravnokar proti glavarjevemu bivališču ozre.

Njene oči odrevene, prsa se jej valovito dvigujejo — pri utici njenega ljubčka stoji neznana lepotica bogato opravljena.

»Jurij,« sopiha divje in hripavo, »Jurij —«

»Kaj hočeš, Amalija?« 

»Tam — tam-le — je druga!« 

»Seveda,« odgovarja on mirno, »moja tovarišica, ki mi bo še mnogo koristila. Ta pozna šolo življenja, sama je imenitna sleparica, take zaveznice sem si že davno želel.« 

»Ljubiš jo,« stoka Amalija in sapo jej zapira.

»Nehaj mi!« pravi predrznež, »takih prizorov ne ljubim, najmanj pa ljubosumnosti. Zakaj nisi pri meni ostala? Da sem po preteku mesecev izgubil potrpežljivost, ne moreš mi zameriti. Vročekrven mož sem, kateremu so kri hitro po žilah pretaka. Prosim Te tedaj, da mi z očitanji prizanašaš!« 

Lepa deklica se komaj še zaveda.

»Jurij, ali je to ona graščakinja?« 

»Ne.« 

»Toda bil si v graščini.« 

»Res je, tega ne tajim.« 

»In tam si gotovo imel kako ljubico,« zasika strastna Amalija. »Jurij, Jurij, še znorela bom.« 

»Brzdaj svojo strast!« 

»Ne, trikrat ne,« škriplje ona, »jaz sem Tvoja ljubica, Tebi sem žrtvovala vse. Ti si bil prvi, jedini mož, ki me je smel objeti.« 

Jurij Skopec zamahne z roko.

»Zakaj tako kričiš?« praša ju poluglasno; »glej, ljudje tam ob ognji slišijo vsako Tvojih besedi.« 

Amalija bi najraje začela besneti.

V prsih njenih razsaja hud vihar, polne prsi se jej visoko dvigujejo.

Le z največjim naporom nadvladuje svojo strašansko razburjenost.

»Jurij,« pravi po daljšem premolku, »odslej ostanem pri Tebi.« 

On z glavo odmaje.

»Ne, Amalija, to je nemogoče. Obljubil sem Ani Sienski, da jo bom ščitil, in ko bi bila Ti ž njo v družbi, pričel bi se boj, ki ga hočem preprečiti.« 

»Jaz sem Tvoja nevesta!« zakriči v srcu britko ranjena ljubljenka.

»Bila si, Amalija,« zavrne jo glavar. »Nikdar Te nisem silil, da pojdi od mene, Tvoja lastna volja je bila, da hočeš postati samostojna gospodarica. Mislila si, da bodem za Tabo zdihoval. Toda jaz sem Jurij Skopec, tolovajski glavar, ki nikdar ne bo javkal za izgubljeno ljubico.« 

Amalija je vsa iz sebe.

»Jurij,« sika, »čuvaj se!« 

»Kaj mi hočeš storiti?« 

»Če sem razljučena, potem sama sebe ne poznam.« 

»To je bedarija, trma.« 

»Ne, divja strast je.« 

»Ne muči me, Amalija!« pravi pogumni mož resnim glasom. »Ne jezim se nad Teboj, toda vezati se ne dam. Ako se izpametuješ ter pripoznaš svojo napako, pahnil Te ne bom nikdar od sebe, dobila boš bogat del plena, da, če boš pametna postala, imel Te bom celo rad.« 

»Ah, razumem, ljubezen Tvojo naj z drugo delim.« 

»Jaz ničesa ne obljubujem.« 

»Ti moraš jedino moj biti.« 

»To je nemogoče.« 

»Jurij!« grozi se ona.

»Ali mi hočeš pretiti?« praša jo mirnim smehljajem.

»Če me razdražiš, celo zaničuješ, postala bom furija.« 

»No, potem le pojdi k svojim prijateljicam, Amalija,« pravi Skopec ravnodušno, »tam se boš pomirila in svojo krivico izpoznala.« 

»Nikdar!« 

»Pojdi, Amalija, Ti si danes v takem stanji, da je vsak miren pogovor s Teboj nemogoč. Kazen mora biti, to sedaj izpoznavaš, tedaj se izpametuj, če hočeš, da bodeva v bodoče prijateljski občevala.« 

Amalija vstane.

Z žarečimi očmi, stisnenimi pestmi, popolna boginja maščevanja, tako stoji pred ljubljenim možem.

»Nobene druge ne trpim poleg sebe,« sika strupeno, »ali boš samo mene ljubil, ali pa — pokončam vse svoje tekmovalke.« 

»Jutri boš drugače mislila.« 

»Nikdar.« 

»Le pojdi!« zapoveduje Jurij Skopec z nekako strogostjo. »Midva se danes no moreva pobotati. Jutri bodem še jedenkrat s Tabo govoril.« 

Amalija odide. Toda grozen maščevalni ogenj plamti v njenem srcu, toda ne zoper ljubčka, ki je predrag njeni duši — ne, pač pa zoper tekmovalko, ki stanuje ž njim skupno v novem bivališči.

Jurij Skopec zre za njo, dokler ne izgine za grmovjem.

Počasi se bliža svojemu domovju, kjer ga Ana Sienska pričakuje.

»Kdo je bila deklica?« šepeta pustolovka preplašena. »Bojim se dekleta, gotovo mi hoče kaj žalega storiti.« 

»Ne skrbi, Ana, jaz sem Tvoj varuh. Sicer je Amalija strastna, pri tem pa zelo pametna deklica. Kmalu bo izprevidela, da me njena trmoglavost ne mika, in potem bo drugačna postala. Pomiri se tedaj — treba se Ti ni ničesa bati.« 

Glavar stopi v uto.

Polni roki lepe ženske se oklenejo krog vratu ponosnega moža.

»Oj, Jurij, Jurij,« šepeta lepa grešnica, »kako Te ljubim — kako neizrekljivo Te ljubim!« — — — — — — — — —

Amalija stopa skozi goščavo.

Ne gleda niti na levo, niti na desno, marveč zre pred se in rudeče njene ustnice izgovarjajo nerazumljive besede.

Ali so to maščevalne prisege?

Mogoče, toda nikdo jih ne more čuti; kar sedaj po njeni glavi roji, je njena tajnost.

Tako pride do svojih tovaršic.

Ker v bližini tolovajskega taborišča ni treba izpostavljati straž, vse deklice spe in pri ognji sedite le še Lizika in Lenčika, Sabina pa ob strani sanjavo zre proti nočnemu nebu.

»Kje je Uršika?« praša Amalija rezkim glasom.

Lizika in Lenčika osupneno pogledate razburjeno načelnico, ki se vede kakor obupnica.

Sabina pa se v stran obrne, da prikrije zaničljiv smehljaj. Saj sluti o tem ve vsakdo v taboru, da je došel tolovajski glavar.

»Kje je Uršika?« ponavlja Amalija, »govoriti moram ž njo.« 

»Tega ne vem,« odgovarja Lenčika, »poprej je odšla, in tega je že nekaj časa.« 

Amaliji se čelo zgubanči. Ne pove, kaj misli, toda vidi se jej na obrazu, kako v njej vse vre.

»Pustite me samo,« pravi odurno, — »ne, ostanite pri ognji, in ko pride Uršika, povejte jej, da hočem takoj ž njo govoriti. Povedati jej imam nekaj važnega, ali sta me čuli Lizika — Lenčika?« 

»Da, da, sporočila jej bom takoj,« oglasi se Lenčika.

Amalija gre v svojo utico, ne da bi pogledala Sabino. Lepo razuzdanko črti, toda ko bi znala, da je tudi ona počivala v Jurijevem objemu, tedaj bi Amalija v svoji obupni razburjenosti gotovo izvršila krvavo hudodelstvo.

Toda Sabina zna svojo tajnost prikrivati, in jedini, ki jo pozna — Andrej Černič — ta bo molčal!

Amalija stopi v svoje domovje.

Tu se vrže na ležišče, obupana in preklinjevaje svojo britko osodo.

Dolgo časa tako leži.

Naenkrat se začne po utici razširjati bleda svitloba; mesec se pokaže izza temnih vrhov gostih smrek in mili njegovi žarki prodirajo vejevje, iz katerega so spletene stene in streha priprostega domovja.

Tu se zastor pri vhodu odgrne in dekliška postava zmuzne v utico.

Uršika je.

Lasje njeni so razmršeni, prsna ruta odvezana, obraz njen žari in deklica hitro ter globoko sope.

Amalija začudena zre svojo prijateljico.

»Tu sem,« pravi Uršika trepetajočim glasom. »Lenčika mi je povedala, da hočeš še z mano govoriti.« 

»Res je, to hočem,« glasi se odgovor.

»Ti si tako bleda, Amalija, kaj se Ti je pripetilo?« 

»In Ti si rudeča kakor kuhan rak.« 

»Jaz — sem — tako — hitro — tekla.«

Amalija se vsede.

»Oj, ne govori neresnico, Uršika, saj se vendar ne znaš lagati. V Tvojih očeh vse čitam, draga prijateljica.« 

»Kaj pa?« 

»Ah, Ti še prašaš? No, dobro, povedala Ti bom, Uršika. Ti si nocoj vse veselje vroče ljubezni v objemu svojega Cekinarja uživala. Ti si —« 

»Ne nadaljuj, Amalija!« zakliče deklica. »Motiš se, če misliš, da sem Francetu dovolila vse, kar more dati nedolžno dekle. Tega moj ljubček tudi ne zahteva, dokler naji ne poroči stari puščavnik.« 

Amalija se zgane, kakor bi jo bil zadel pasji bič.

»Ah — vzeti Te hoče za zakonsko ženo?« 

»To bo France storil — že v nekaterih dneh.« 

»Toda Tvoji lasje so razmršeni, Tvoja prsna ruta v neredu —« 

»Da, da,« pravi Uršika ter še bolj zarudi, »to je res, toda ljubila sva se kakor dva človeka, ki se znata ustavljati poslednji poželjivosti. O, Amalija, poljubovala sva se, da sem mislila, sedaj moram umreti, France me je tako na srce pritiskal, da sem mislila, zadušiti se mi bo treba, ustnice moje krvave, tako sem mu vračala poljube, toda — toda šla sem od njega, kakor sem k njemu prišla.« 

Amalija milo zastoče.

»Zavidam Te,« jeclja, »tega jaz nisem mogla storiti, žrtvovala sem Juriju svojo nedolžnost.« 

»To je bilo nespametno.« 

»Tudi jaz sedaj tako pravim, toda zastonj je po toči zvoniti. Takrat sem uživala največjo slast v njegovem objemu, bila Sem popolnoma njegova, sedaj pa živi — z drugo.« 

»To sem slišala.« 

»Kdo Ti je povedal?« 

»France.« 

»Ah, tako — prav — videl je tujko, oj, Uršika, ta mora — umreti.« 

»Ali jo hočeš usmrtiti?« 

»Da, toda zgodilo se bo, ne da bi kdo kaj slutil. Učila si me, Uršika, vem, kako si kaznovala ničvrednega kmeta, storila bom po Tvojem vzgledu.«

»Nikar tega, Jurij Skopec bo vse izvedel.« 

»Ne, stvar ostane tajna.« 

»Svarim Te.« 

»Sklep moj je trden kakor skala.« 

Dolg premolk nastane.

Uršika svojo prijateljico dobro pozna ter ve, da bi bilo vsako ugovarjanje brez vspeha.

Tu se Amalija zopet vzravna.

»Uršika, Ti si srečna, jaz pa sem najbolj obžalovanja vredna na celem svetu.« 

»Pretiravaš.« 

»Najraje bi besnela, kričala, toda tega ne maram storiti, nikdo naj ne ve, kako me peče Jurijeva nezvestoba.« 

»Amalija, sama si jo provžročila.« 

»Ali mi hočeš tudi Ti očitati?« vsklikne ljubosumnica, »Ti, moja najboljša prijateljica?« 

»Ne, toda ne bodi takoj tako huda! Sicer Ti hočem pa še nekaj novega povedati.« 

»No?« 

»Opazovala sem Sabino.« 

»Ah!« 

»Menda išče ljubčka.« 

»Koga pa?« 

»Andreja Černiča, tega mladega, zalega moža. Videla sem, kako je ž njim zaupno kramljala.« 

Amalijin obraz se nekoliko razjasni.

»Tako, tako, tedaj sem jo krivično obdolževala?« 

»Prepričana sem o tem, Sabina se za Jurija Skopca ni nikdar brigala, z njene strani se Ti ni bilo treba ničesa bati.« 

Amalija se bolestno zajoka.

»Oj, jaz zaslepljenka,« zakliče, »Sabino sem hotela od Jurija odstraniti, mej tem pa je druge ljubil. Dve deklici ali ženi, da, le čudi se — Uršika — mogoče še več — joj, jokala bi se, dokler mi ne izteko oči.« 

»Ne žali se, mlada si in — lepa!« 

»Jaz pa nočem druzega, nego edino Jurija!«

»Ali Ti smem nekaj svetovati?« 

»Kaj pa — Uršika?« 

»Poslušaj me mirno! Jurij Skopec je premenljiv, mogoče se hoče tudi nekoliko maščevati, ker si ga zapustila. Jaz na Tvojem mestu bi bila popustljiva in krotka, igrala bi vlogo mučenke, to omeheuje moška srca.« 

»Tega ne morem storiti.« 

»Le poskusi, Amalija, to ni tako težko. Zakaj si ženska — me moramo biti zvite, to pravijo moški sami. Jaz bi se prav zapeljivo oblačila, skušala, da se z Jurijem Skopcem na samem srečavam, tako da Te mora videti v vsej Tvoji lepoti. Če boš tako ravnala, potolažila se boš kmalu na njegovih prsih.« —

Amalija si oči obriše.

»In če tudi to sredstvo ne pripelje ljubčka v moj objem?« 

»To se bo gotovo zgodilo.« 

»Ali res misliš, Uršika?« 

»Prisegla bi na to.« 

»Dobro, ravnati hočem po Tvojem nasvetu, jedno pa prisegam ob jednem, da se hočem strašno maščevati nad svojo tekmovalko.« 

»Toda nedolžna je.« 

»Sovražim jo.« 

»Bodi pametna, Amalija! Ta ženska ni mogla vedeti, da si bila ljubica tolovajskega glavarja. Tudi on jej tega ni povedal. In sedaj se še nečesa spominja?« 

»No?« 

»Ona deklica, ljubka Milica, je vendar v Trstu.« 

»Imenuješ jo ljubko, Uršika, toda jaz jo peklensko črtim.« 

»No, lepa je, kakor angelj. Toda o tem Ti nisem hotela praviti, Amalija, menila sem vse kaj druzega.« 

»Radovedna sem.« 

»Tedaj čuj, kaj mi je France povedal! Jurij Skopec je več dnij v Trstu stanoval pod imenom »pl. Mozelja«.« 

»O, o, s tekmovalko?« 

»Da, to se je zgodilo in se ne da več predrugačiti. O tem, kar je minulo, se ne sme več tugovati.«

»Jaz si ne morem pomagati.« 

»Poslušaj dalje! Gostilna, v kateri je glavar bival, leži prav blizu zlatarjeve hiše.« 

Amalija se zgane.

»Ali misliš, da je videl Milico?« zakliče hripavim glasom.

»Tega mi France ni mogel povedati.« 

Amalija se komaj zaveda.

»Če se je to zgodilo, ljubil me Jurij ne bo nikdar več,« šepeta, »oj, zakaj nisem že takrat ugonobila tega dekleta?« 

»Jaz bi tega ne bila pripustila, Amalija.« 

»Kaj, Ti bi bila —« 

»Da, to bi bil nesramen umor,« odgovarja Uršika resno. »Uboga deklica Ti ni nič žalega storila, Bog zna, ali sploh ljubi tolovajskega glavarja?« 

»O tem sem popolnoma prepričana.« 

»Mučiš se prav po nepotrebnem.« 

»Ne, ne, jaz moram zopet v Trst ter tam vse ukreniti, kar veleva previdnost. Ha — vse se je zoper mene zarotilo, ne smem biti srečna.« 

»Amalija, Tebi se meša.« 

»Mogoče, kako bi tudi moja revna glava ne trpela, če se zastonj borim zoper svoje tekmovalke?« 

»Domišljuješ si preveč.« 

»Oj, ko bi bile to le domišljije moje ljubosumnosti,« stoka Amalija, »toda primem jih lahko z roko — žive — po zemlji hodijo — hočejo mi iztrgati srce mojega ljubljenca.« 

»Pomiri se vendar!« 

Amalija je gluha in slepa.

Grozne prisege maščevanja sika, potem pa začne krčevito plakati, da se njena razkošna postava mrzlično pretresa. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Tudi v tolovajskem taboru še čujejo.

Dva moža stojita pod košato bukvo ter gledata orjaški ,ajdovski grob‘.

Bledi mesec čarobno obseva orjaško stavbo, pod katero počiva starodavni kralj.

Tolovaja sta Andrej Černič in Cekinar.

Prvi se je mlademu tolovaju pridružil, čeravno ga glede olike in omike jako nadkriljuje.

Černič je v svoji bistroumnosti spoznal, da Cekinar pod svojo surovo skorijo skriva plemenito jedro, in tako sta se oba spoprijateljila.

Cekinar še na pol sanja, kajti Uršikini poljubi še vedno plamte na njegovih ustnicah.

»Sedaj je glavar zopet tukaj,« pravi Černiču, »kmalu se bo pričelo delo in stavim, da Juriju Skopcu po glavi rojijo velikanski naklepi.« 

»Tedaj nov rop,« pripomni Černič zamišljeno.

»No da, zdi se mi, da se ta pot nekaj posebnega pripravlja. Glavar je seveda čul, da so deklice priplenile ,zlato streho' na Trsatu, in sedaj jih hoče prekositi.« 

»Že mogoče.« 

»Hej, to bo veselje!« 

Černič pogleda v odkritosrčni obraz svojega tovariša.

»Prosto življenje Vam menda ugaja?« 

»No, ne želim si nič boljšega.« 

»Toda konec vsega tega?« 

»Na to ne smemo misliti.« 

»Ne,« odgovarja Černič, »in vendar moram premnogokrat na to misliti; posebno po noči, ko ne morem spati, vidim v duhu kolo in vešala, kakor tudi krvnikovo sekiro.« 

Cekinar se stresa.

»To še ni najhujše.« 

»Kako to mislite?« 

»No, če nas bodo vjeli, skrbeli bodo za to, da nam postane smrt jako kislo jabolko.« 

»Z mučenjem?« 

»Seveda, saj ste slišali, kako se glasi obsodba zoper Smukača.« 

»Grozna je.« 

»Pri nas ne poznajo usmiljenja,« meni Cekinar, »tu mora rabelj vso svojo umetnost pokazati. V olji in smoli nas ero, če ne lomijo kostij s kolesom od nog do glave. Jedno je tako peklensko kakor drugo, grozen, počasen smrten boj, da mrzel pot obliva gledalce. Ti poštenjaki pravijo, da je to pravična kazen za naše grehe.« 

Cekinar se pri teh besedah trpko nasmeja, tudi Černiču na bledem obrazu zaigra britek smehljaj.

»Da, tako je,« zakliče mladi tolovaj, »prav imate. Z nami postopajo, kakor bi bili mi divje zveri ali pa same peklenske pošasti. Toda naj že bo, kakor hoče, sami smo si prostovoljno izbrali svojo osodo, tedaj moramo tudi posledice trpeti.« 

Tovariš mu prikima.

»Sicer nas pa še nimajo,« glasi se njegov odgovor. »V Norimbergu nikogar ne obesijo, dokler ga nimajo — pravi že star pregovor. In Jurij Skopec se ne da tako lahko vjeti, beriči morajo nekoliko prej vstati, če hočejo našega glavarja zgrabiti.« 

Černič mu pritrdi.

»To je res, vendar pa pridejo ure, ko sreča zapusti svoje ljubljence, in potem potem pride — grozoviti konec.« 

151. poglavje. Milica v nevarnosti.[uredi]

Tujca v krčmi. — Ves trud zastonj. — Razkritje.

V znano gostilno tržaško sta zopet prišla dva tujca.

To nista tolovaja, kakor bi mislili, marveč moža, ki sta napravila dolgo pot in zasledujeta plemenito divjačino.

Graščinski oskrbnik s Sokolskega, kastelan Tihorepec, in pa lovec France sta prišla v Trst, ko ostali služabniki grofovi drugod iščejo grofovo hčerko.

Grof Sokolski bi rad svojega nesrečnega otroka pritisnil na ljubeče očetovsko srce, soproga njegova, ta peklenska hudobnica , pa je Tihorepcu naročila, da jej mora v skrivnostni košarici prinesti odsekano glavo nedolžne Milice.

Zakaj je prišel Tihorepec v Trst?

Znano mu jo sicer, da se v primorskem mestu ne mude glumači, toda hinavski dedec in njegov ravno toliko vredni spremljevalec si hočeta po dolgem trudu privoščiti nekoliko nabave.

Tihorepec je mož srednjih let, pri katerih so pot življenja bliža starosti.

Vendar pa še vedno ne zaničuje lepih žensk, zaradi tega hoče z lovcem Francetom nekaj dnij v Trstu preživeti, da se do dobrega navžije vseh sladosti, ki mu jih ponuja ugodna prilika.

Tihorepec še nikdar ni bil v Trstu, toda od dobrega znanca je marsikaj izvedel, kar ga je napotilo v to mesto. —

Opoludne sta prišla v mesto in sedaj ravnokar v veliki sobani krčme sedita za mizo, ko sta si privoščila izborno kosilo.

»Tukaj sva,« šepeta oskrbnik, »tu je gostilna, o kateri mi je stari znanec mnogokrat pripovedoval. Tukaj vedno lepe deklice strežejo gostom, in ker semkaj zahaja mnogo bogatih tujcev, niso preveč neprijazne, kadar zaslišijo, da denar zažvenketa. Ali veš, France, kaj s tem menim?« 

Lovec se muza.

»No, saj menda nisem na glavo padel. Dobro vem, kam pes taco moli, in če sva previdna, godilo se nama ne bo preslabo.«

»Toda previdnost,« svari Tihorepec, čeravno so dekline lahkomišljene, vendar ne smeva vsega na veliki zvon obesiti. Hitro bi začeli ljudje po nepotrebnem jezike brusiti. Le v tihi, temni noči morava iti na lov — ali me razumeš?« 

France je s tem zadovoljen.

Postal je pristaš oskrbnikov ter mu slepo uboga.

Pri kosilu je krčmar gostoma sam stregel, ker Tihorepec ne štedi denarja ter je naročil najboljše vino.

Sedaj pa, po kosilu, pride nekaj dekel, da pospravijo z mize. —

Tihorepec jih kot veščak opazuje.

Zdrave so deklice, polnega života, toda ponižno njih vedenje ne kaže, da so lahkomišljene.

Tudi France je tega mnenja.

»Gospod oskrbnik,« šepeta lovec, ki je prav zaljubljeno pogledal jedno izmed dekel, ki pa se zanj niti zmenila ni, »punice so ali prav nedolžne, ali pa zelo razvajene.« 

»Ej kaj,« zamrmra hudobnež, »to je samo na videz, kajti po noči bodo dekleta vsa drugačna. Paziti morajo sedaj na krčmarja ter se nočejo izdati.« 

»Da, to je mogoče,« odgovarja lovec pomirjen, »no, drevi se bom približal razkošni plavki.« 

»In jaz črnki,« mrmra oskrbnik, »tudi ta je razkošna ter mi najbolj ugaja.« 

Vražja človeka se tako domenita, toda na svetu ne gre vse tako gladko, kakor bi si kdo želel.

To lovec kmalu poskusi.

Gostilniško sobo za kratek čas zapusti in ko se zopet povrne, tišči robec na levo lice.

Krčmar to hitro zapazi ter gosta praša, kaj mu je.

»Naenkrat so me začeli zobje boleti,« pravi France zamolklim glasom.

Prijazni krčmar takoj odhiti, da prinese zdravilo zoper zobobol, lovec pa se čmeren k mizi vsede.

»Prokleta mačka,« godrnja, ko krčmar za sabo zapre vrata, »glejte, gospod Tihorepec!« 

Lovec odkrije lice in oskrbnik zapazi zateklo lice, na katerem se vidi višnjevkast odtis petih malih prstov.

»Kaj je to?« čudi se oskrbnik.

»Zaušnico sem dobil,« grozi se France, »tako gorko, da slišim vse angeljce peti.« 

»Od koga?« praša Tihorepec iznenaden.

»No, od zale, razkošne plavolaske. Bila je zunaj sama ter sem jo krog pasa objel. Huj, v tem trenotku sem jo že imel tako, da sem mislil, božič in velika noč sta jeden in isti praznik. Tržaška dekleta imajo proklete moči v rokah.« 

»O, o, to je slabo znamenje?« mrmra Tihorepec ter si nehote pogladi velo lice.

France kar besni.

»Bog ve, ali je to res, kar Vam je pravil dobri znanec,« uduje se. »Dekleta so tukaj no mojem mnenji satansko neprijazna.« 

»No, le počakaj,« pomiruje ga Tihorepec. »Jaz bom stvar previdneje pričel. Namestu dobrikanja bom najprvo ponudil nekaj zlatov.« 

»Seveda, taki rumenjaki so navadno boljše limanice.« 

Oskrbnik za trdno sklene, da se hoče približati črnolaski, ki mu jako ugaja.

Mej tem se povrne krčmar s sredstvom zoper ,zobobol', katero mora lovec z zalivalo prevzeti.

Znano mu je, da tako zdravilo pri zaušnicah nič ne pomaga, zaradi tega odide v svojo sobo, da si z mrzlimi obkladki ohladi pekoče lice.

Oskrbnik pa po stari, ljubi navadi na mehki postelji obilo kosilo prebavlja ter kmalu zasmrči. Ko se zbudi, ni Franceta tukaj, in krčmar mu pove, da je tovariš šel ogledat si nekoliko neznano mesto in morje.

»To mu rad verjamem,« misli si Tihorepec. »Deklice se sedaj na tihem norčujejo, zaradi tega se bo še-le proti večeru povrnil.« 

Oskrbnik je dolgo spal, in ko si oči zmane, zapazi, da se večer bliža.

Svojo sobo zapusti.

Slučaj hoče, da Tihorepec na hodniku sreča črnolaso deklico, katere okrogli život ga tako mika.

Spomni se, kako slabo se je godilo lovcu, zaradi tega hoče svojo srečo na drug način poskusiti.

Najprvo nagovori deklo, hvali krčmo in posebno še, kako je tukaj vse snažno, kakor le malokje drugod.

Deklica ga mirno posluša, kar smatra stari lisjak za dobro znamenje.

Tega seveda ne zapazi, kako se včasih v dekličinih očeh zasveti.

Tihorepec je rojen diplomat.

Od krčme zavije v svojem govoru na postrežbo.

Pridne in poštene deklice na vse pretege hvali, pri tem pa se v žepu neprestano igra z denarjem, da glasno zveni.

Tihorepee meni, da je to pravcata godba v ušesih zale deklice, ki ga še vedno mirno posluša.

Predrznejši postane ter gre za korak naprej.

Od pridnosti deklet preide na njihovo krasno zunanjost.

Hvali razkošne postave, brhke obrazke in lepe lase.

Tihorepec se tako polagoma bliža svojemu cilju.

»Tako zala deklica, kakor ste Vi, zasluži posebno nagrado,« pravi oskrbnik ter rožlja s cekini v žepu. »Kaj pravite k temu, razkošna deklica, ko bi Vam jaz podaril dva zlata?« 

Dekle molči.

»Ž njim si lahko kupite lepe stvari,« nadaljuje razudanec, »zlato verižico, prstan in novo obleko. Rad bi Vam dal dva cekina — ali jih hočete imeti?« 

Deklica se čudno smehlja.

»Pridite danes po noči k meni,« šepeta stari grešnik, »pričakoval Vas bom ter bogato obdaril —« 

Tihorepcu nadaljna beseda v grlu obtiči.

»Vi ste ničvrednež!« zakliče razkošna deklica, ko se jej hoče zviti hudobnež približati.

S krepkim sunkom ga sune od sobe ter odhiti po stopnicah, ki vodijo na dvorišče.

Tihorepec se opoteče, pride do nasprotnih stopnic, zgrabiti hoče vrv, ki je ob steni napeljana, toda izgreši jo ter se prekucne z velikim ropotom v globočino, kjer še-le v veži pred kuhinjskimi vratmi obleži.

Vsled groznega vrišča pribite ljudje gledat, kaj se je zgodilo. —

»Ali ste se izpodtaknili, dragi gospod?« praša krčmar.

»Tako je,« stoka oskrbnik ter si mane vse ude, na tihem preklinjajoč stopnico, krčmo in — vse črnolase zapeljivke.

Javkajoč izgine v prvo nadstropje ter se v svoji sobi slabe volje vsede v naslonjač.

Naenkrat začuje hitre korake.

Moške stopinje so to — vrata se odpro — v sobo pridrvi lovec, ki težko sope in ki ga znoj obliva.

France odpira usta, kakor riba na suhem.

»Govori vendar —« 

»Vi — vi — del — sem — jo!« jeclja lovec.

»Koga pa?« 

»Milico,« zakliče hudobnež, ki se težko vsede na stol, »da, Milico!« 

Oskrbnik se hripavo zakrohota.

»Meša se Ti, France.« 

»Kaj pa še,« zavrača ga lovec razžaljen »moje oči so bistre.« 

»Imej, kakoršne hočeš, toda danes si iz zatečenega lica gledala kakor krt.« 

»Ne,« ugovarja France trdovratno, »ona je, izpoznal sem jo v prvem trenotku, kajti stala je pri oknu v pritličji velike hiše, ki je last zlatarja Trdine.«

»No, sedaj vidiš, kako si se motil. Milica je pri glumačih, kako naj potem pride v zlatarjevo hišo? Prevarati si se dal od sličnega obraza.«

»Ne, ona je bila.«

»Ne verjamem.« 

»Pojdite pa sami tje,« meni lovec slabe volje, »saj je še dan. Vračal sem se s sprehoda, tu sem jo videl pri oknu, ki je na stežaje odprto.« 

Oskrbnik postane radoveden.

»Dobro,« pravi, »sam se bom prepričal, toda stavim, da grem zastonj.« 

»Ne, ona je bila,« ponavlja lovec.

Oskrbnik težavno vstaja z naslonjača.

»Kaj se Vam je pa pripetilo?« meni France začuden. »Saj pošteno šepate.« 

»Izpodtaknil sem se ter padel po stopnicah.« 

»Taka neprevidnost!« reži se hudobno lovec ter se pri tem stran obrne.

Sluti, da se je oskrbniku jednako godilo, kakor njemu.

»Kje je zlatarjeva hiša?« izprašuje Tihorepec.

»Koj v sosedstvu, na levi strani ulic, štiri hiše od tod.« 

»Dobro, kmalu se bom prepričal, da si se motil.« 

France z glavo odmajeva, oskrbnik pa zgrabi klobuk in palico ter odkrevlja.

Zunaj se že mrači.

Ker ulice niso široke, prižgali so v stanovanjih, posebno pa v pritličjih, povsodi že luči.

To je za oskrbnika ugodno.

Zapazi, da tudi že pri zlatarju gori luč, tako da je lahko opazovati osebe, ki se mude v sobi, na cesti stoječih pa je v polumraku težko izpoznati.

Oskrbnik ob palici počasi naprej krevsa.

Oči njegove pa zro, kakor jastreb na nedolžno golobico.

Tu notri pri zlatarju sia dve ženski, starejša in mlada deklica, katere obraza pa ni moči videti, ker je proč obrnena. —

»Resnično, po postavi bi mogla biti,« šepeta Tihorepec, »toda to je popolnoma nemogoče.« 

Tu se deklica proti oknu ozre.

Tihorepec se komaj vzdrži, da ne zakriči na ves glas.

To je Milica, ni dvoma, tako ne more varati podobnost, ona sama je. Obraz je nemogoče zamenjati.

Tihorepec nekaj minut nepremično stoji ter zre v nasprotno hišo, dokler se ne domisli, da bi opazovanje moglo koga opozoriti.

Odide tedaj ter se po ovinkih povrne v krčmo, kjer ga lovec pričakuje.

Tihorepec okorno vstopi ter vrata za sabo varno zapre.

»No?« praša lovec.

»Ona je!« odgovori poluglasno Tihorepec. »Menda pri zlatarju služi.« 

»To se tudi meni dozdeva.« 

»Kaj pa sedaj?« 

Oskrbnik po sobi gori in doli krevlja ter mrmra tiho pred se.

Naenkrat obstoji.

»France,« pravi zamolklim glasom, »Milico sva našla, sedaj velja, da izvršiva grofičin nalog.«

Lovec zre v tla.

»Ali naj res umrje?« 

»Da, umreti mora,« pravi oskrbnik peklensko mirno.

»Toda —« 

»Tu ne odločuje nobeden ,toda‘ — umreti mora.« 

To je grozno povelje. Toda lovec je grozen izprijenec, ne pretresa ga strah, tem manj, ker je sam odločen privrženec hudobne grofice.

»Kočljiva je pa vendar ta stvar,« izpregovori France po daljšem premolku. »Ko bi bil zunaj na polji ali v gozdu pri glumačih naletel na Milico, izpihal bi jej kmalu malo dušico. Toda tu v mestu, v hiši spoštovanega zlatarja in meščana — ne, to je nemogoče.« 

Tihorepec se poleg hudodelca vsede.

»Nemogoče ni nič, France; stvar si bom dobro premislil ter gotovo našel pravo pot.«

»Hm, tvegati moram pa vendar glavo in vrat.« 

»Kaj pa še! Vredil bom stvar tako, da ne bo nobene nevarnosti. Saj Ti je znano, da šem zvit kakor kozji rog, sestavil bom načrt, po katerem bodeva prišla do cilja, ne da bi potem najmanje postala sumna.« 

»Radoveden sem, kaj si bodete izmislili.« 

»Potrpi, France,« muza se vražji dedec, ki je menda popolnoma pozabil svoj prejšnji poraz. »Poznaš me, da me nobena stvar ne spravi v zadrego.« 

»To je res; če nam le kak zlodej ne pride vmes.« 

»Ne boj se!« 

»In kaj z našima punicama?« 

»Neumne babnice pusti pri miru,« zakliče oskrbnik. »Sedaj naji važnejše stvari čakajo.« 

»Čudno,« modruje lovec, »prišla sva semkaj, da hočeva deklice ljubiti, in sedaj hočeva —« 

»Jedno umoriti,« pristavi Tihorepec zamolklim, grobnim glasom.

152. poglavje. Gozdni studenec.[uredi]

Zarana v jutru. — Boj tekmovalk. — Jerina zvijača.

Zlato solnce obseva rudeče vrhove gora.

Tudi orjaški kameniti grob se blišči v jutranji zariji, mej goščavo pa se še vali nočna megla ter počasi umika oznanjevalki belega dneva.

V tolovajskem taboru se že prične oglašati življenje.

Iz ute stopi pogumni glavar ter zamišljeno gleda na ,ajdovski grob', ki se mogočno dviguje proti nebu.

Kmalu potem se mu Pante pridruži.

»Kaj naj se zgodi najprvo, glavar?« praša, »mi čakamo Vašega povelja.« 

Jurij Skopec se obrne.

»Tu notri v kraljevem grobu leži pokopana skrivnost,« pravi Skopec svojim krepkim glasom, »in to, kar si povedal o svojem dogodku na dnu groba, potrjuje me v prepričanji, da so tam skriti zakladi.« 

»Ali naj grob natančneje preiščeva?« praša Pante hlastno.

»Sedaj še ne,« odgovarja ponosni mož, »mrtvi kralj, ki počiva v kamenitem grobu, čakal nas bo mirno ter nam ne bo ušel. Mene kliče druga dolžnost na Reko — rešiti moram Smukača. Znabiti se krvniku preveč mudi. Spremil me boš z nekaterimi drugimi tovariši, Cekinar in Černič pa naj prevzameta povelje v taboru.« 

Pante stisne glavarju roko.

»Da — tako je prav,« zakliče, »najprvo moramo tovarišu pomagati, glavar. Zanašajte se na nas v vsaki sili, tudi do — vešal.« 

Jurij Skopec se bridko nasmehlja.

»Kaj je pa s Hrvatom in Jero, ali jih ne bodete zaslišali?« praša Pante na tihem.

»Ne, sedaj ne,« odgovarja grozoviti glavar, »podnačelnika strogo pazita na-nju. Ker sam grem na Reko, poizvedoval bom na licu mesta ter dognal, kdo je bil Juda Iškarijot — potem pa gorje mu!« 

»Da, gorje zlodju!« pravi Pante proti Hrvatovi utici zroč, »potem mu bodemo pokazali, kaj zasluži izdajica, glavar, ali ni res?« 

»Vsaka reč ob svojem času,« glasi se Jurij Skopčev odgovor. »Jaz sam bom sodil — pravično, pa tudi brez usmiljenja!« 

Pante si roki mane.

Divji tolovaj je in že iz prejšnjih časov zaradi svoje krvoločnosti znan.

Odkar je pri Juriju Skopcu, ne sme tej svoji strasti prostega duška dati, toda vedno je še stari divjak.

Tolovaja na tihem govorita ter se proti orjaškemu grobu ozirata.

Pante načelniku še jedenkrat natanko opisuje, kaj je razkril v temni sredini starodavne zgradbe, in oba sta tako zatopljena v pomenkovanje, da ne zapazita, ko krasna Ana Sienska zapusti glavarjevo bivališče.

Zapeljiva ženska je nečimerna ter je rada vedno rožnato-sveža, zaradi tega hiti k bližnjemu studencu sredi znane livade.

Zapazila je virček pri svojem sinočnem prihodu ter si njegovo lego natanko zapomnila.

Tjekaj hiti.

Krog in krog vlada jutranja tišina.

Urna srna skače po goščavi, in ko stopi krasna Jurijeva ljubica na livado, sfrfota nekaj divjih rac preko drevja, ki so pri vodici prenočevale.

Ana Sienska si v biserni studenčnici hladi glavo in roki po vroči noči.

Potem se začne zopet oblačiti, toda ni še ogrnila na se vrhnega krila, ko postane na neko šumenje v goščavi pozorna.

Ali se tukaj kak tolovaj skriva?

Ana Sienska tega ne veruje, saj je vsakemu znano, da izvoljenka glavarjeva, ter ve, da vlada mej tolovaji strog red. Nikdo bi se ne upal — nadlegovati jo.

Že misli, da se kaka srna bliža studencu, ko naenkrat zagleda človeško obličje, ki gleda mej vejevjem proti njej.

»To je deklica,« mrmra zapeljiva grešnica ter radovedno opazuje prihajajočo neznanko.

Ali ni to deklica, katero je že sinoči videla? Tu v grmovji stoji Amalija, bivša glavarjeva ljubica.

Lepi Ani postaja tesno v prsih, ko zapazi strastne poglede svoje tekmovalke.

Amalija je podobna demonu, ki hoče zdaj in zdaj planiti na svojo žrtvo.

Toda Ana Sienska ne pozna bojazni.

V svojem nemirnem življenju je morala prestati že mnogo nevarnostij, zaradi tega ne beži, marveč strastno nasprotnico mirno pričakuje.

Da je Amalija njena sovražnica, dobro ve, saj jej je Jurij Skopec sam priznal, da je bila Amalija poprej njegova ljubica.

Za trenotek obe mirno stojite.

Ana Sienska je še v spodnji obleki, z golima rokama; krasni njeni lasje so še nepočesani — lepa je, kakor gozdna vila. —

Amalija pa jo slična boginji maščevanja ter v svoji razburjenosti še divnejša, kakor sicer.

Sedaj se grmovje razdeli.

Počasi stopi Amalija proti studencu — oči njene se srpo upirajo v zapeljivo glavarjevo ljubico.

»Kaj pa delate tukaj?« oglasi se konečno Amalija.

Ana Sienska ne trene z očesom.

»Zakaj so ne bi smela tukaj muditi?« odgovarja zaničljivo, »ali ste morda ta studenec sama za-se najela?« 

To roganje Amalijo še bolj razburi.

Spomni se pa, kako jo je Uršika sinoči svarila, zaradi tega se po možnosti premaguje.

»Tukaj se jaz po navadi kopljem,« izpregovori konečno ter togotno pogleda svojo ponosno protivnico.

»Ali res?« zavrača jo Ana, »no, če se ne motim, v ta namen ne potrebujete celega jutra. Tukaj je tudi za druge prostor. To je moje mnenje.«

Amalija stegno lepo roko.

»Tam za taboriščem je še drug studenec,« pravi odurno, »tolovaji prihajajo tja še-le kasneje.« 

»Mogoče,« glasi se hladni Anin odgovor, »vsekako pa mi je tukaj popolnoma všeč in prihajala bom semkaj vsako jutro, dokler se bom pri ,ajdovskem grobu‘ mudila.« 

Amalija togotno zasikne.

»To Vam prepovedujem.« 

»Vi nimate tukaj čisto nič prepovedovati,« odgovarja Ana tonska ponosno, »ta studenec je za vsakega tukaj in prišla se bom kopat vsako jutro tu sem.« 

Amalija se komaj zaveda.

Zopet se spomni Uršikinega svarila, toda razljučenost njena in pa ošabnost tekmovalkina zadušita v njej vsako previdnost.

Počasi se bliža pripravljena na skok kakor divja mačka, toda Ana Sienska je oprezna.

Amalija stiska pesti.

Sedaj še le vidi, kako zapeljivo lepa je Ana Sienska, katero obsevajo prvi zlati žarki jutranjega solnca.

To jo popolnoma spravi ob pamet.

»Odtujila ste mi srce mojega ljubimca, prične naenkrat in neposredovano.

Ana Sienska se zaničljivo smeji.

»To se v resnici tragično glasi,« meni malomarno. »Jurij Skopec je ponosen, pameten mož, ki ljubi premembo. Prizanašajte mi tedaj z očitanjem, katerega ne zaslužim. Vas nisem poznala, ko sva se z glavarjem prvi pot videla. Sedaj sem jaz njegova, in Jurij Skopec je prav zadovoljen s to premembo.« 

To je hud udarec za Amalijo, ki bolestno zastoka.

»Ah, to naj reče — Jurij me je poprej ljubil, ker ravno druge ni bilo tukaj?« zakriči divje.

Ana Sienska zmaje s svojo okroglo ramo.

»Tega ne vem — ter se mi tako prašanje ne zdi prav potrebno.« 

To je preveč.

Amalija je redkokdaj svoje strasti brzdala, sedaj pa jo naprotničino zbadanje pripravi popolnoma ob pamet.

»Nesramnica!« sika togotno.

Ana Sienska zaničljivo zamahne z roko.

»Kdor je s kmetov doma, ta tega nikdar ne pozabi,« pripomni malomarno. »Taka kmetica vedno prične psovati, ko jej zmanjka pametnih razlogov.« 

Amalija grozno besni.

»Jaz nisem kmetica, Ti pa si pritepenka!« 

»Če niste kmetica, vedete se pa vendar kot taka,« glasi se Anin hladni odgovor. »Pojdite raje najprej v šolo ter se učite, kako se vedejo olikane deklice, to Vam ne bo škodovalo.« 

V Amaliji kar vre.

Sedaj je vse pozabljeno, divje se vzravna, da bi planila na nasprotnico.

Ana Sienska se čuva.

Ker vidi, da Amalija nima nobenega orožja, ne mara v roke vzeti bodala, ki visi ob njenem pasu.

Sicer je pa Ana nenavadno krepka.

Hipoma odskoči ter sune Amalijo, ki je planila na-njo, tako močno od sebe, da se ta začne opotekati.

Na strmem nabrežji, ki obdaja kotel, napolnjen s studenčnico, zdrči, izpodtakne se ter pade v visoko pljuskajočo vodo. —

Tu notri z vsemi štirimi krog sebe maha, kakor velikanska riba, ki se v solnčnih žarkih igra, Ana pa se prisrčno krohota.

Bolje bi bilo seveda, ko bi se glavarjeva ljubica sedaj v tolovajski tabor vrnila.

Toda Ana Sienska se ne mara strahopetno umakniti.

Tu se Amalija pobere.

Mokra je, kakor morska deklica, toda vzlic hladni vodi jej lica plamte kakor boginji osvete.

»Nesramnica, to mi bodeš poplačala!« kriči Amalija ter plane iz vode na sovražnico.

Ana zopet suje proti ljubosumnici.

Upa, da bo nasprotnico znova pahnila v vodo, toda moti se grozno.

Razljučena Amalija jo vzlic krepkim udarcem zgrabi za polno roko in k sebi potegne.

Trenotek pozneje se prične divji boj.

Strastni borilki izgubite trdna tla, ker ne morete na mokrem strmem obrežji varno in gotovo stopati.

Amalija pade, toda v padcu se tako oklepa tekmovalke, da jo podere sabo.

Voda visoko zaškropi.

Dvoje divjih vodnih deklic se valja, čeravno neprostovoljno, v hladni studenčnici, ki krog razkošnih životov vre in žubori.

Včasih se Amalija potopi, potem zopet Ana Sienska, toda Jedna kakor druga se zopet vzravna, da bi zadobila trdna tla.

Amalija krepko objema svojo sovražnico.

»Doli s Tabo, doli pod vodo!« sopiha strastna ljubosumnica, tukaj kiaverno pogini, utoni pred mojimi očmi!« 

Ana Sienska je sicer jako krepka, toda čuti, da se kmalu ne bo mogla braniti razljučeni sovražnici.

Amalija je kakor zblaznela in norci so vedno nenavadno močni.

Tu začne lepa Ana klicati na pomoč.

Njeno kričanje se razlega daleč na okrog, čeravno se Amalija na vse pretege trudi, da bi jej zamašila usta.

V okolici postane živahno.

Uršika, Lenčika in Lizika se urnih korakov bližajo ter začudeno zro nenavadni prizor v vodi.

Dosti ne vidijo, kajti voda neprestano kvišku pljuska ter zagrinja smrtni sovražnici.

Pa tudi dva tolovaja sta čula Anino klicanje na pomoč — Pante in Jurij Skopec pridrvita skozi grmovje k studencu.

Predrzneža hipoma zapazita, kaj se tukaj vrši.

Oba planeta v vodo ter vsak jedno zgrabi, da bi ju razkužila.

Jurij Skopec drži Amalijo ter jo vleče od njene žrtve, ante pa nese pol nezavestno Ano na obrežje.

Amalija besnosti kriči.

»Pusti me — pusti me!« vpije ter Jurija po obrazu praska, »umoriti jo moram — utone naj grdoba!«

Glavar svojo nekdanjo ljubico krepko drži.

»Ali si znorela — Amalija?« prašil jo resno in strogo.

»Razžalila me je, zaničevala me — to moram poplačati.« 

Amalija brca in bije krog sebe, toda izpuliti se ne more iz njegovih jeklenih rok, ki jo drže kakor železne klešče.

Tu Amalijina razljučenost naenkrat odneha.

Amalija se nezavestna zgrudi in Jurij Skopec jo komaj vjame ter na trato položi.

Ponosni mož takoj izprevidi, da Amalija ne more nobene nesreče več provzročiti, zaradi tega jo izroči tovaršicam.

»Tukaj, Uršika,« pravi tolovajski glavar, »spravi Amalijo v utico ter se ne gani od nje. To je nezaslišano, kdo bi si bil mislil, da se bo tako dala prevladati od svoje strasti.« 

Uršika, Lenčika in Lizika vlečejo pol nezavestno ljubosumnico proti svojemu taboru, Jurij Skopec pa pristopi k Pantetu, ki drži v svojih rokah premočeno Ano.

Molče jo izroči glavarju, ki jo odnese kakor malega otroka proti svojemu domovju.

Lepa pustolovka je strašno zdelana, kajti Amalija jo je dolgo časa pod vodo držala, da se je skoraj zadušila.

Jurij Skopec takoj izprevidi, da je tukaj treba ženske pomoči, zaradi tega pošlje pristopivšega Cekinarja po Hrvatovo Jero, naj pride pomagat onesvečeni Ani Sienski.

Tolovajski glavar tega ne stori rad, toda kaj si če, ko je Hrvatovka jedina oseba v taboru, ki pozna razna zdravilna zelišča in pa ve, kako je treba streči bolniku?

Jankova soproga radovoljno, celo veselo prihiti, ker upa, da si bo tako zaslužila glavarjevo hvaležnost.

Urno stopi v utico, v kateri leži nezavestna Ana Sienska.

Glavar jo z bolnico samo pusti ter zunaj ute zagleda Panteta.

»Tri sto medvedov,« pravi slednji ter si briše pot s čela, »kdo bi bil kaj tacega pričakoval. Babnici sta se držali, da sva jih komaj ločila. Ves razpoten sem in tudi Vi ste se dosti trudili z Amalijo.« 

Jurij Skopec mračnega čela gleda proti orjaškemu grobu.

»Da, to so sitnosti z ženskami,« godrnja Pante, »tudi meni se ni nič bolje godilo, ko sem jedenkrat imel dvoje ljubic. Izvedeli sta jedna za drugo ter sta se kakor dve divji mački spoprijeli. Ko je bila vsaka zadostno krvava, podali sta si roki ter sta mi skupno hoteli oči izpraskati.« 

Tolovajski glavar še vedno molči.

»Da, velik križ je z babami,« nadaljuje Pante, »zaradi tega je najbolje, da ima človek jedno samo ljubico. Vse bi bilo prav, toda ljubosumnost napravi iz najskromnejše golobice pravcato furijo.« 

Glavar zre v tla.

»Prav imaš, Pante,« pravi, »toda vsak človek ima svoje slabosti. Trmoglavosti pa ne trpim. Amalija me je samovoljno zapustila, cele mesece se le klatila, kdo naj mi tedaj zameri, če sem vzel drugo?«

»Ne umevajte me napačno!« zakliče Pante hlastno. »Vi imate popolnoma prav, glavar. Jaz samo menim, da bi bilo bolje, ko bi Vaša nova ljubica ne prišla v dotiko z Amalijo.« 

Jurij Skopec mu prikima.

»To se tudi ne sme več zgoditi,« pritrjuje. »Odslej me bo vedno Ana spremljevala, Amalija pa mora s tovaršicami v taboru ostati. S tem bom vse neprijetnosti preprečil.« — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Mej tem Jera lepo Ano k zavesti spravlja.

Premetena Hrvatovka se na vso moč trudi; konečno lepa greešnica vendar odpre oči.

Preplašena zakriči, ker meni, da je to Amalija, ki hoče zopet na njo planiti.

»Ne bojte se,« pravi Jera s hinavsko ponižnostjo, »ali menite, da sem bivša glavarjeva ljubica, ki Vas je v vodo vrgla?« 

»Da, da.« 

»Ne, jaz sem Jera Hrvatova,« pomiruje jo zvita ženska, »žena Jankota Hrvata, ki je Skopčev zaupnik.« 

To je seveda očitna laž, toda Ana Sienska, ki še ne pozna vseh razmer v taboru, veruje neznanki vse.

»Da, tako je,« nadaljuje Jera. »Jurij Skopec je najin prijatelj, poklical me je, da Vam pomagam. Popolnoma mi smete verovati, vedno bom ostala Vaša pristašica.«

»Kako naj to razumem?« čudi se Ana.

»No, saj menda smem z Vami odkritosrčno govoriti,« laže se zvita kača, »tukaj so tako rekoč tri stranke: glavar s svojimi udanimi tovariši, potem je nekaj nezadovoljnežev —« 

»Kaj, nezadovoljneži mej tolovaji?« izprašuje glavarjeva ljubica.

»Da, takih je dosti v naši četi,« zatrjuje Jera. »Mi nismo v urejeni državi, marveč živimo v tolovajskem taboru. Marsikdo mej tolovaji bi rad postal glavar, zavida Jurija Skopca ter mu morebiti celo po življenji streže. Pravim — morebiti, kajti dokazati tega ne morem. Toda iz raznih okoliščin sem spoznala nezadovoljnost.« 

»In tretja stranka?« 

»So deklice,« šepeta Jera, »že davno so se združile, in ni še dolgo tega, ko so samostojno živele in ropale ter vsako skupnost s tolovaji odločno zavračale. Sedaj so zopet tukaj, povsod pa se čuti nezadovoljnost. To ste morala sama britko občutiti.« 

»Da, prav imate,« pripomni Ana.

»Tedaj morate priznati, da govorim golo resnico. Če bi Vam smela dati dober svet —« 

»Kateri?« 

Premetena Jera se k divni pustolovki pripogne.

»Zaupajte mi,« šepeta, »ne pravite nikomur, da hočem biti Vaša varuhinja. Tega niti glavarju ni treba vedeti.« 

»Zakaj ne?« 

»Ker je nezaupen mož,« odgovarja prebrisana Hrvatovka.

»Jurij Skopec je vedno trmoglav ter bi lahko mislil, da hočem na Vas vplivati. Tega pa ne trpi, bolje je tedaj molčati.« 

»Prav imate.« 

»Jaz Vam hočem le dobro storiti,« pristavi premetenka. »Še več Vam razodenem: One deklice sovražim iz dna srca. posebno pa Amalijo, ki me je že smrtno razžalila.« 

To je seveda do pičice zlagano, toda Ana veruje vse.

Jera z veseljem opazi, da se je prikupila lepi grešnici.

Dolgo še prigovarja glavarjevi ljubici, dokler ne vidi, da jej ta popolnoma ne veruje.

Ana se Hrvatovi ženi za postrežbo toplo zahvali in kmalu sta obe zaupni prijateljici.

Jurij Skopec ne pogleda v utico, ker meni, da ima Jera vedno z njegovo ljubico opraviti.

Ko se s Pantetom razgovarja, kujejo se v njegovi domačiji nove spletke, katere nameravajo njega in njegove tovariše pogubiti.

Jera ve, da hoče Jurij Skopec na Reko iti; pričakovati mora tedaj, da bo njeno izdajalstvo postalo očitno.

V tem slučaju ne sme pričakovati milosti. Prehiteti hoče tedaj glavarja, da, Jera je sklenila, da bo ugonobila Jurija Skopca, predno jo bo mogel zaradi Smukača kaznovati.

153. poglavje. Pred smrtno kaznijo.[uredi]

Ukradeno kolo. — V ječi. — Smukačeva odločnost. — Smrtna razsodba.

V tedanjih časih so z obsojenci dolgo čakali, predno so jih izročili krvniku.

Obravnava za obravnavo se je vršila, da bi hudodelnikom natanko dokazali zločine.

Mnogo se je pisalo, in marsikateri obdolženec je v ječi zdihoval leto dnij, predno so ga odpeljali na morišče.

Na Reki pa se jim ta pot nenavadno mudi, da spravijo Smukača in njegovega pajdaša na drugi svet.

Oba sta skupaj v jedni ječi, seveda zaradi tega, ker hočejo kaj natančnejega o Juriju Skopcu izvedeti.

Reški sodniki so modrijani ter vedo, da jetnik, ki je sam zaprt, ne govori, če sta pa dva skupaj, povedati si imata marsikaj, da si preženeta dolgi čas.

V tem oziru se sodniki tudi ne motijo, kajti jetnika se noč in dan razgovarjata.

Toda za vraga — le o stvareh, ki jako malo zanimajo sodnike.

Zaradi tega so slednji seveda jako slabe volje.

Še nekaj se temu pridruži.

Hči tolovajskega zaveznika, ki je obsojena, da jo bodo pretepli in potem iz mesta prognali, prostati ima svojo kazen že prihodnje dni.

Dekleta, ki je nekoliko bolehna, zaprli so v celico, kjer je zaradi bolezni ne stražijo posebno strogo.

Nekega lepega jutra najdejo beriči njeno ječo prazno — ptiček je izletel.

To provzroči seveda velikansko razjarjenost, toda stvar se ne da popraviti, obsojenko je gotovo kak prejšnji ljubimec oprostil, katerih je menda imela veliko število.

Sodniki so vsi poparjeni.

»Če se je to moglo zgoditi, pričakovati smemo, da nam uidejo tudi ostali jetniki,« pravi prvi sodnik ter z glavo zmajeva. »Zaradi tega sem za to, da se smrtna kazen prej ko mogoče pri Smukaču in njegovem tovarišu izvrši.« 

Sodniki so s tem predlogom zadovoljni.

»Da, spraviti ju moramo kmalu na drugi svet, drugače nam uideta.

»Treba je to krvniku sporočiti.

Ker Rečanje nimajo takega koristnega moža, poslati morajo po njega v Zagreb.

Predno pa pride od tam, preteklo bo še nekaj dnij.

Mej tem se lahko popravi morišče. Vešala so trohljivai kolesa pa celo manjka. To orodje, s katerim pošilja krvnik uboge grešnike na drugi svet, je nekdo — ukradel.

Treba je napraviti novo kolo, in to stane tudi denar. Mestni blagajničar zdihuje, ko mora odštevati lepo svotieo denarja za novo morilno orodje.

Smukač in njegov tovariš tako nekaj dnij pridobita.

Lepo jutro je, ko se jetnika zbudita.

Smukač zeva ter svoje krepke ude steguje na slamnatem ležišči, tovariš pa milo javka.

»No, kaj pa je zopet?« praša ga tolovaj.

»Zopet sem slabo spal,« stoka jetnik, »sanjalo se mi je o vešalih in kolesu — to je prava nesreča.« 

»Zakaj pa — vsak mora jedenkrat na vrsto priti.« 

»To je sicer res,« javka strahopetnež, »toda to je hudo, če mora človek vsako noč umreti. Povem Vam, sanje moje so bile tako žive, kakor še nikdar. Naj prvo sem čutil, kako so mi djali vrv krog vratu, kako sem se dušil in brcal.« 

»Hahaha!« 

»Toda še huje pride. Potem sem čutil, kako so mi glavo odsekali, konečno pa, da so mi od zdolaj navzgor s kolesom drobili vse kosti.« 

Smukač se zopet zakrohota.

»Vi ste res uboga reva.« 

»Ali se Vam nikdar kaj tacega ne sanja?« 

»Ne, nikdar!« 

»Blagor Vam.« 

»Kajneda?« 

Strahopetnež vstane s svojega slamnatega ležišča.

»Moja hči je rešena,« pravi po daljšem premolku.

Smukač postane pozoren.

»Oho, moja ljubica, ki me je tako krasno spravila v zadrego.« 

»Kdo se more mukam ustavljati?« 

»Jaz že.« 

»Da, Vi; toda tako dekletce je slabotno, da, moja hči je ušla.« —

»Kdo to pravi?« 

»Čuvaja sta se pri vratih danes po noči o tem razgovarjala, ko jaz nisem mogel spati.« 

»Hm, prav je tako.« 

»V varnosti je — tedaj je bila menda v kaki navadni celici. Od tukaj je vsaka rešitev nemogoča.« 

»Zakaj pa?«

»Pomislite, kako debel je zid.« 

Smukač še neskrbno smeji.

»Ko bi le Jurij Skopec prišel.« 

»No, in potem?« 

»Ta bi naji tudi iz tega trdnega stolpa rešil.« 

»Tega ne verjamem.« 

»Glavarju ni nič nemogoče.« 

»Jaz pa vendar ne morem tega verjeti,« pravi zaveznik ter z glavo zmajeva.

»Čakati je treba,« meni Smukač. »Kakor poznam svojega glavarja, nikakor ne bo pustil svojega tovariša na cedilu, posebno pa meno ne, svojega podnačelnika. In če bom jaz rešen, oteti bodete tudi Vi. To se samo ob sebi umeva.« 

Strahopetnež neverjetno odkima.

»Preveč pazijo na naju,« mrmra, »po mojem mnenji niti sam satan ne uide iz tega stolpa.« 

»Hahaha,« smeji se Smukač, »ljudje pravijo vedno, da jo hudič neumen. Naš glavar je gotovo pametnejši.« 

Ta razgovor se seveda vrši le poluglasno, kajti jetnika vesta dobro, da vohuni pri vratih sluškavajo.

Smukač se neznansko veseli, ker ve, da vohuni jeze besne, kadar ne morejo slišati, kaj se v ječi govori.

Zaradi tega s svojim tovarišem šepeta.

»Radoveden sem le,« pravi Smukač, »koliko časa bodo še na naji prežali. Vragi so potrpežljivi kakor pravcati osli.« 

Tolovajski zaveznik se nekoliko nasmehne, toda obraz se mu le skremži, strah pred smrtjo se mu bere na obrazu.

Naenkrat pri vratih nekaj zaropota.

Strahopetnež še bolj prebledi.

»To ni ura, ob kateri nam donašajo jedi,« šepeta. »O ne, to pomeni kaj druzega — Smukač — odpeljali naji bodo na morišče.« 

»No, no,« meni tolovaj sam nekoliko nemiren, »tako so jim pa vendar ne bo mudilo.« 

»Da, da, izgubljena sva.« 

Vrata se odpro.

Baklje razsvetljujejo temno ječo — orožje se zasveti v rudečem odsevu. — Na hodniku stoji cela vrsta ljudij.

Oboroženi mestni beriči poleg sodnikov v črnih talarjih, pisači, jetničarji in rudeče oblečen mož, ki ima krinko na obrazu.

»Rabelj,« stoka Smukačev tovariš, ki se po vsem životu trese, »sedaj nama sam Bog ne pomaga več — konec je Vsega!« 

»Nisva še tako daleč,« pravi Smukač poluglasno, »ne bodi ka mevža.« 

»O joj, izgubljen sem!« 

Smukač ga krepko sune pod rebra, naj miruje.

Ta se opoteka kakor pijanec, ob steni sloni, Smukač pa brez strahu stopi pred sodnike, kolikor mu to dopuščajo rožljajoče verige.

Pred njim stoji prvi sodnik.

»Razsodba naša je potrjena,« izpregovori krepkim glasom, »ko solnce prikaže na obzorji, končala bodete svoje življenje pod krvnikovimi rokami. Pripravita se na smrt.« 

To je preveč.

Tolovajski zaveznik pade na kolena ter prosi britkim glasom milosti, tudi Smukač se v prvem trenotku vznemiri.

Trenotek pozneje pa že stoji tolovaj ponosen pred svojimi sodniki.

»Poslali Vama bodemo danes duhovnika, ki naj Vama zadnja tolažila naše svete vere,« nadaljuje prvi sodnik. »Sicer sta velika hudodelnika, toda te dobrote Vama vendar ne odrekamo.« 

»Jaz ne potrebujem nobenega črnosuknježa,« zagrmi tolovaj tako glasno, da prvi sodnik prestrašen odskoči.

»Vi ste peklensko hudoben zločinec.« 

»E kaj, jaz hočem brez duhovnika umreti,« kriči tolovaj. »Moj prijatelj tukaj-le se tudi zahvaljuje za vse Vaše tolažbe. Če moram umreti, potem ne bom delal zijalom veselja, da bi videli Jurij Skopčevega moža javkati.« 

»Smukač pri tem krepko z verigami zarožlja, da se vsi odposlanci plašno za korak umaknejo.

Tudi duhovnika, ki je navzoč, nikakor ne mika, da bi stopil v ječo.

Vrata se zapro.

Smukač je s tovarišem zopet sam.

Slednji se zvija na tleh in milo stoka.

»Umreti moram — umreti moram,« zdihuje neprestano.

Smukač se raztogoti. Strahopetneža tako krepko brcne, da glasno zaječi.

»Jezik za zobmi, stara baba!« sika Smukač. »Vrag, ne pa človek, naj prenaša Tvoje lamentacije! Tiho, ali pa Ti dam še jedno brco, da boš mislil, noge so Ti naravnost na glavo priraščene.« 

To ima vspeh. Zaveznik obmolkne, ker ga ne mika, v novič seznaniti se s Smukačevim težkim črevljem.

»Da zdihujem, je vendar naravno,« meni ponižno, »rešiti naju ne more nikdo več, in če se moram tako sramotno s tega sveta posloviti, umevna je moja obupanost.« 

»Molči, Ti pravim,« škriplje Smukač. »Sedaj moram vse strune napeti ter na vsako znamenje od zunaj paziti. Prepričan sem, da nama bo glavar v zadnjem trenotku pomagal.« 

»Jaz tega ne morem verjeti.« 

»Tepec, Ti nimaš niti pojma, kaj premore Jurij Skopec,« grozi Smukač. »Jaz ga bolje poznam, tedaj tudi vem, da glavarju ni nič nemogoče.« 

»Toda —« 

»Joj, joj, zakaj ni vsaj duhovnik tukaj ostal, da bi me malo potolažil?« 

»To bi se mi še manjkalo,« godrnja Smukač, »take litanije bi človeka kar ob pamet spravile. Če potrebuješ črnosuknježa, zahtevaj ga jutri na morišči! Potem se lahko še izpoveš — tako-le površno seveda — kajti če bi Ti hotel vse grehe priznati, čakati bi moral rabelj do večera, predno bi Ti mogel položiti mršavo glavo pred noge.« 

»Oj, ko bi bil le že mrtev!« 

»To se bo tako še prekmalu zgodilo,« roga se mu Smukač. »Meni se bo slabeje godilo, saj veš, da se glava z jednini udarcem na tla zvali, mene hočejo pa počasi mesariti. Poglej me, ali se mi na obrazu vidi, da se česa bojim — he?«

Strahopetnež tolovaja od strani pogleda.

Smukač govori resnico — obraz njegov je miren, kakor ga jutri čakalo veselo gostovanje.

Neprestano koraka z rožljajočimi verigami po ječi gori in doli, včasih pa postoji in oprezno posluša. ^

Ali se Smukač res še na Jurija Skopca zanaša? — Ali bo tolovajski glavar res mogel rešiti svojega podnačelnika iz pretrdnega stolpa?

154. poglavje. Skrivnostni trgovec.[uredi]

Čarobni soki iz jutrove dežele. — Peklenska hudobija. — Morilca zmagujeta.

Nekaj ur poprej, predno izve Smukač, da je njegova smrtna obsodba potrjena, sedi v Trstu Tihorepec v svoji sobi ter posvetuje s svojim tovarišem, ničvrednim lovcem Francetom. —

Možakarja se celi dan ne pokažeta, kajti oba sta nemilo zdelana. Zaljubljene misli morata za sedaj še opustiti.

Tihorepec je slabe volje.

»Prokleto sva se opekla,« godrnja, »debelo se mi je lagal znanec, ki je trdil, da v tej gostilni deklice niso vzor kreposti. No, jaz sem svoj del izkupil.« 

Lovec gladi svoje zateklo lice.

»Jaz pa nič manj,« mrmra. »Mogoče se nam je pa le prav poročalo ter sva le po naključji naletela na dve trdovratni babnici. V krčmi je še več drugih deklet, o katerih se ne ve, ali so tudi take svetnice. Poskusiva tedaj pri ostalih!« 

»Poskušaj Ti sam,« stoka oskrbnik, »pozneje mi lahko poročaš, kaj si opravil. Meni zadostuje že jedno neprostovoljno potovanje po stopnicah — bole me vse kosti.

»Sedaj bom previdnejši,« meni lovec.

»Stoj!« zakliče Tihorepec. »Za sedaj pusti dekleta tu v hiši pri miru ter se raje brigaj za ono pri zlatarju, da si zaslužis hvalo in plačilo naše grofice.« 

»Seveda,« pripomni France, »to je glavna stvar. Svojo nalogo poznam, zadovoljni bodete z menoj. In preoblekel se bom, da me Milica gotovo ne bo spoznala — v tem sem pravi mojster — jedino to jo dobro, da nama je grofica dala na pot razne koristne reči.« 

Rekši zapusti France sobo.

Kmalu potem se povrne z veliko culo pod pazduho, priprosto oblečen, kakor kak boljši krošnjar.

Tiho zapusti lovec gostilno ter odide proti morju, v starem mestu pa stopi v neko trgovino.

Poludne je blizo, ko zapusti star mož to trgovino. Belo brado ima, ki zakriva skoraj ves njegov obraz, kraji širokega klobuka pa mu padajo na oči.

Starček nosi na hrbtu ob dveh jermenih leseno škrinjo z mnogimi predali.

Tak je, kakor večina krošnjarjev, ki od hiše do hiše ponujajo svojo robo.

Stari mož počasi koraka.

Včasih zavije v stranske, ozke ulice, da se izogne za njim gledajočim radovednežem, ter pride konečno pred zlatarjevo hišo.

Tu ponižno na vrata potrka.

Stara oskrbnica je slučajno v veži ter hitro vrata odpre, meneč, da je prišel kak mojstrov naročnik.

»Mi ničesa ne kupimo,« zakliče, ko zagleda preoblečenega krošnjarja.

Urno hoče vrata zapreti.

»Oj,« stoka navidezni starec, »ljuba, dobra, lepa gospa, saj hočem samo malo vode piti — omagujem že v neznosni vročini — dovolite mi starčku, da se nekoliko v hladni veži oddahnem.« 

Oskrbnica ima mehko srce.

Tudi jo je krošnjar imenoval ,ljubo, dobro, lepo gospo' — tak poklon mora napraviti dober vtis.

Prijazno povabi starega moža v bližnjo sobo, kjer mu ponudi stol.

Potem gre iskat kozarec vina, kajti v zlatarjevi hiši je gostoljubnost običajna.

Ko se oskrbnica povrne, zagleda na mizi skrinjico, katero je krošnjar odložil.

»Bog Vam plačaj, lepa, dobra gospa,« pravi preoblečeni grofovski lovec tresočim se glasom, »tako-le vince je pravo zdravilo za starca, kakor sem jaz, ki hodi celi ljubi dan od hiše hiše po razbeljenem tlaku, da bi razpečal svoje orijentalske balzame in kapljice.« 

»Kaj imate?« izprašuje radovedna ženska.

»Oj, razne čudovite reči, ki so došle s Turškega, iz Egipta celo iz daljne Indije. Krepčilne esence, ki podeljujejo mladost in lepoto — tudi razna zdravila, ki učinjujejo pravcate čudeže.« 

Oskrbnici se oči svetijo.

»Ali je to res?« praša hlastno, »mladost in lepoto? Tega skoraj ne morem verjeti.« 

Starec pokaže na svojo škrinjico.

»Da, take reči imam.« 

»Ki pa menda mnogo stanejo?« 

»Da, drage so — toda — jaz sem hvaležen. Preprijazno ste me pogostili, zaradi tega Vam hočem malo stekleničico pobiti, da morete zdravilo poskusiti. V nekaterih dneh se bom zopet povrnil, in če Vam bodo kapljice pomagale, skleneva potem lahko kupčijo.« 

Oskrbnica je jako zadovoljna.

Radovedna zre v škrinjico, katero preoblečeni krošnjar sedaj odpre.

Tu notri leže raznovrstne stekleničice.

Pisane in pozlačene so — človek mora verjeti, da so iz tujih jutrovih dežel.

Lovec France vzame malo posodico, v kateri je žolta te kočina.

»Tu vzemite,« pravi resnim glasom, »namažite si zjutraj obraz s kapljicami, in doživeli bodete čudeže. To je le poskušnja. V nekaterih dneh se bom zopet oglasil.«

Oskrbnica vzame v roko osodepolno stekleničico.

Seveda se hoče takoj hvaležno izkazati.

»Milica,« zakliče skozi duri, »Milica, dete moje, prinesi malo prigrizka in pa vrč vina iz kleti.« 

Staremu krošnjarju se zasvetijo oči kakor žrjavica, potem pa hitro na tla pogleda, da bi se ne izdal.

Oskrbnica poskuša stekleničico odpreti.

»To zdravilo ne bo zadostovalo za mnogo dnij,« pripomni po daljšem premolku.

»Res je,« odgovarja krošnjar, »saj je to le za poskušnjo, da me ne bodete imeli morda za sleparja. Učinek je čudovit, ter je treba balzam le zjutraj rabiti, takoj ko se vstane.« 

Oskrbnica ga verno kakor evangelij posluša.

Tu se vrata odpro.

Ljubka deklica vstopi v sobo, Milica je, ki prinaša na krožniku prigrizek za tujega gosta.

Vražji hudobnež jo izpod krajev svojega širokega klobuka od strani opazuje.

»Ali je to Vaša hčerka?« praša nenadoma oskrbnico.

»Ne,« odgovarja starka ter ljubeznjivo pogleda bledo Milico, »toda ljubim jo, kakor svojega otroka.« 

Milica jej hvaležnim pogledom iz svojih krasnih, srnastih očij odgovori, s tem dokazujoč, da je ljubezen mej obema vzajemna.

»Ah — tako — tako,« godrnja krošnjar, »toda deklica je tako bleda, tako bolestno bleda —« 

»Moja Milica je morala že veliko pretrpeti.« 

»Ali se jej je ljubček izneveril, he?« izprašuje vražji človek ter srpo pogleda divno revico.

»Ne, ne.« 

Lepa deklica osupne.

Zdi se jej, da je nekje že čula ta glas, menda na gradu Sokolskem — glas je res znan.

Toda na onem gradu ni bilo nobenoga tako starega moža, tedaj se mora motiti.

Milica nima povoda, da bi se še dlje mudila v tej sobi kajti v kuhinji je treba preskrbeti kosilo za hišnega gospodarja.

Tiho in skromno odide, krošnjar pa še vedno gleda na vrata, za katerim je izginila.

»Jako lepa deklica je to,« pravi krošnjar počasi.

»Kaj ne da?« oglasi se oskrbnica živahno, »moja Milica je divna kakor pravi angeljček.« 

»Le tako bleda je.«

»Da, žalibog; koliko se trudim, da bi jo razvedrila, koliko bi dala za to, da bi njena ličica postala zopet rudeča.« 

Starec se skrivnostno smeji.

»Nemogoče ni nič na svetu,« pravi. »Tu notri v predalu imam sredstvo, ki hitro provzroči veselost in rudeča lica. Že iz sočutja za ubogo dete Vam hočem dati malo posodico s kapljicami, katere naj revica zavžije na tešče v vodi ali mleku. Videli bodete čudeže.« 

Pri teh besedah hudobnež že odpira predalce.

Starki da malo posodico s tekočino, čisto kakor studenčnica.

»Pet kapljic zadostuje za prvi pot,« pristavlja starec, in krog njegovih ustnic igra zlobno režanje.

Oskrbnica tega ne opazi.

Glasno se mu zahvaljuje ter spravi stekleničico v torbici, ki jej visi na srebrni verižici ob strani poleg ključev za pasom.

»Starček,« pravi potem, »če bodo Vaša sredstva pomagala, hvaležna Vam bom na večne čase. Kupila bom še več od Vas, tudi ko bi morala kapljice z zlatom plačati.« 

»Ne bom Vam predrago računal zdravil,« zatrjuje krošnjar. »Ne pozabite, da se morajo kapljice zjutraj na tešče rabiti. Tudi ne smete posodic zamenjati.« 

»Ne, ne.«

Preoblečeni lovec zavžije kosilo, potem pa se poslovi od presrečne oskrbnice.

»Pojuteršnjim se zopet oglasim,« pravi ter odpre hišna vrata. —

»Ali ostanete dolgo časa v Trstu?« 

»Da, najmanj še mesec dnij.« 

S temi besedami slepar odide, toda krošnjarit ne gre nikamor več, marveč krene zopet v staro mesto ter v znani trgovini izgine.

Kmalu potem stopi na ulico zopet — lovec France, ki nese svojo culo v roki ter hiti proti krčmi.

Prišedši tja odide v sobo, v kateri ga čaka Tihorepec.

Slednji sedi pri polni mizi.

»Kje toliko časa tičiš, France?« zakliče. »Jaz sem kosil, sicer bi bile jedi postale mrzle. Tvoje sklede so še v kuhinji, naroči, da Ti jih prinese.« 

»Ne, jaz sem sit.« 

»Kaj si že obedoval?« 

»Seveda, gospod Tihorepec; toda uganite, kje?« 

»No?« 

»Pri zlatarju,« šepeta vražji zlobnež, »lepa Milica mi je sama kosilo prinesla.« 

»Tristo vragov, ali Te ni spoznala?« 

»Ne, bil sem tako izborno preoblečen, da bi me niti Vi ne bili spoznali.« 

»Izvrstno; povej vendar, kaj si opravil.« 

Lovec se ne da dvakrat prositi ter prične poročati, Tihorepec pa ga s takim zanimanjem posluša, da pozabi celo jedila. —

»Balzam za oskrbnico?« praša potem.

»Je navadno dišeče olje.« 

»In steklenica za Milico?« 

Lovec mu na ušesa zašepeta:

»V njej je strašanski strup, ki ga nam je dala grofica!« sika. »Dve kapljici zadostujete, da umore Milico, toda oskrbnica jej bo celo pet kapljic v vodo pomešala.« 

Tihorepec si zadovoljno roki mane.

»France, Ti si zlatega denarja vreden,« pravi. »Deklica je že toliko ko mrtva, kajti jutri zjutraj ne bo več dihala. Škoda za njo, bila je lepo dete, katero bi bil jaz rad imel za ljubico. Toda povelje grofičino so mora izvršiti.« 

»Kaj pa gospod grof?« 

»Ta mi ne more ničesa očitati,« pravi oskrbnik malomarno. Vrhu tega pa tudi naše grofice še ne poznaš. Če izve, da klica ne živi več, tudi grof ne bo več dolgo trave tlačil.« 

»Ah — ali ga hoče umoriti?« 

»Za božjo voljo — ne tako glasno, človek! Ali ne veš, da stene slišijo? Kaj bo grofica storila, naji čisto nič ne briga. Glavna stvar je, da se smeva na Sokolsko povrniti in da naji čaka dobro plačilo.« 

»Tedaj mora grof umreti,« šepeta lovec, »da, jutri Milica, potem pa njen oče. In — hihihi — jaz bom od tega imel največji dobiček. Jaz sem krepak korenjak — grofica je strastna ženska — veseli se, France, na Sokolskem te čaka še velika sreča.« 

155. poglavje. Na morišči.[uredi]

Zvonček mrtvaški. — Čudni jezdeci. — Rešitev. — V skrivališču.

»Bim — bam — bim — bam,« doni žalostno z zvonika glavne cerkve reške.

Zvonček mrtvaški zveni po ušesih neštevilne množice, ki se danes na vse jutro drenja po reških ulicah.

Ne samo meščani, tudi prebivalstvo z dežele je prihitelo v mesto, da vidi, kako bodeta danes plačala dva hudodelnika svoje zločine s smrtno kaznijo.

Zunaj pred mestnimi vrati na mali višavi se dviguje morišče, krog katerega stoji le nekaj ljudij, kajti večina čaka še v mestu, da bi ne prezrla, kako bodo na kravji koži vlekli obsojenca na morišče.

Ob stolpu, v katerem sta zločinca zaprta, je gnječa celo nevarna.

Tu stojita dva krepka konja, za katerima ob vrveh leži dvoje kravjih kož.

Na-nju hočejo obsojena hudodelnika privezati ter ju tako po tlaku umazanih ulic vleči proti morišču.

Vspored so nekoliko premenili.

Roki naj se Smukaču še-le na morišči odsekate.

Potem naj ga krvnik z žarečimi kleščami ščiplje, konečno pa s kolesom polomi vse kosti, pričenši pri nogah. Njegov tovariš pa naj vse to gleda, predno pade njegova glava pod krvnikovim mečem.

Množica je zelo nemirna in glasna.

Večinoma so kmetje že sinoči prišli na Reko ter vstali pri prvem dnevnem svitu.

Zabavljajo, smejejo se, kolnejo in popivajo, tako obkolujejo »stolp« ter nestrpno pričakujejo jetnika.

Konečno se boben začuje.

Od mestne hiše se bliža dolg sprevod — sodniki z beriči in mestnimi vojaki prihajajo.

Tudi duhovščina je zastopana, kajti takoj po dovršenem rabljevem delu darovala se bo v glavni cerkvi slovesna sv. maša, pridiga pa, ki jej bo sledila, naj odvrne vernike od jednakih hudodelstev.

Beriči na povelje prvega sodnika odpro železna vrata, ki vodijo v ,stolp‘.

Množica utihne.

Sedaj se začuje rožljanje verig, ki se vedno bolj bliža.

Šest krepkih beričev spremlja obsojenca, ponosnega Smukača in strahopetnega tovariša.

Slednji je strahu bolj mrtev kakor živ, komaj se more po konci vzdržavati ter ga morajo beriči skoraj nositi.

»Smukač,« stoka, »vun je, niste prav imeli, glavar ni prišel.« 

»Jezik za zobmi, klepetec,« odgovarja tolovaj togotno, »Ti si prava mevža. Kaj se bojiš meča, to je malenkost. Jaz bi si tako smrt le želel.« 

Tovariš neusmiljeno javka.

»Gledati bodem moral, ko Vas bodo mesarili,« zastoka zopet. —

»No, no,« zavrača ga Smukač mirno, »boš vsaj imel kaj gledati. Jaz ne bom stokal, zanašaj se na to.« 

Beriči ju poljejo h konjema.

V tem trenotku ju množica zagleda.

Naenkrat nastane grozen vrišč.

Smukač je od nekdaj že na slabem glasu, da, mnogo ljudij je navzočih, katere je poprej oropal.

Ponosni tolovaj se za-nje ne zmeni.

Miren se vležo na kožo, tovariša pa morajo siloma poriniti na tla.

Sprevod se začne premikati.

Spredaj so bobnarji in trobentači, potem stopa nekaj mestnih vojakov, za temi korakajo mestni očetje in na čelu jim prvi sodnik, konečno pa konja za sabo na kravjih kožah vlečeta obsojena zločinca. Beriči, ki ju obdajajo, imajo mnogo opraviti, da ju branijo razljučene množice.

Kot zadnji stopa krvnik s svojimi pomočniki, ki nosijo tudi goli njegov meč.

Tako se pomika sprevod proti mestnim vratom.

Tlak reškega mesta je od nekdaj znan kot slab. Zaradi tega ležišče in drsanje na kravji koži nikakor ni prijetna zabava. Smukač sicer niti z očesom ne trene, tembolj pa javka njegov tovariš.

Stoka in tuli, da se daleč po ulicah razlega.

Mej njegovo kričanje pa se meša vriskanje brezsrčne množice in zvonenje mrtvaškega zvonca.

Bližajo se mestnim vratom.

Obsojenca vlečejo skozi nje, s tem pa se jima zmanjšajo muke, kajti deželna cesta je gladkejša kakor mestni tlak.

Vedno dalje se pomika žalostni sprevod proti morišču, ki se že od tukaj vidi.

Kmalu potem se ustavijo.

Krvnik hoče sedaj obsojenca vezij oprostiti, kajti v sponah jih ne more tako spraviti na oni svet, kakor to zahteva njegov posel, ker bi ga pri tem ovirale njujine verige. Zveže jima samo z vrvmi prav trdno roke.

Potem ju hoče popolnoma na morišče vleči.

Tukaj pa je pot nekoliko ozka.

Na desni in levi sta klanca, tako da steza vodi skozi nekako sotesko.

Množica se drenja naprej, da bi kolikor mogoče kmalu prišla na lice mesta ter si tukaj zagotovila najboljše prostore.

Vsled tega sedaj samo beriči spremljajo obsojenca, kajti radovedno ljudstvo se prične razvrščevati krog morišča.

»Hej — stojte — pozor!« zakliče naenkrat nekaj beričev, ki kot prvi stopajo pred obsojencema. »Zajahajte na stran, gospoda, kajti premodri gospodje sodniki reškega mesta spremljajo dvoje velikih hudodelnikov k zasluženi smrti!« 

Začuje se klopotanje konjskih kopit.

Potem se prikaže nekaj jezdecev, — pred vsemi bogato opravljen gospod, poleg katerega jaha prekrasna gospa.

Štirje služabniki, vsi na konjih, slede neposredno ter sabo vodijo lepega, osedlanega, a prostega vranca.

To je gotovo imeniten potnik, ki je v mesto namenjen, sedaj pa mora ob strani pota počakati, da pride ves žalostni sprevod mimo njega.

Navidezno z zanimanjem zro ti tujci na nenavadni sprevod, ki se počasi bliža morišču.

Sodniki radovedni gledajo imenitnega in ponosnega kavalirja, ki ima tako divno gospo.

»To je gotovo kak knez, ki od daleč prihaja,« šepetajo uradniki, »oj, kako dražestna je gospa njegova! No, ravno prav, vsaj se bo prepričal, kako se pri nas na Reki izvršuje pravična sodba.« 

Sedaj prideta obsojenca do tujcev.

Beriči so še bolj radovedni, kakor sodniki, ter neprestano zro na tujce.

Tu se pripeti nekaj nepričakovanega.

Bliskoma skoči imenitni gospod s sedla.

Beriči menijo, da si hoče natančneje ogledati obsojenca, toda že trenotek pozneje so drugačnega nazora.

Gol meč se zabliska v roki elegantnega tujca — z orjaško močjo treska orožje na butice beričev — jeden, dva — in trije se valjajo na tleh.

»Hoj — hoj — kaj je to?« zakriči jeden mestnih oborožencev ter preplašen odskoči.

Vsi drugi beriči obstoje, kakor bi bila strela med nje udarila.

Hipoma zgrabi neznani plemič z neverjetno močjo povezanega Smukača ter ga nese k svojim služabnikom.

»Tu, posadite ga dobro v sedlo,« zagrmi orjaškim glasom, »prišel sem vendar še v pravem času.« 

Sodniki se obrnejo.

Ravnokar še vidijo, kako jeden plemičevih služabnikov s konja skoči ter Smukačevemu tovarišu prereže vezi.

»Glej, da pobegneš,« glasi se opomin, »hiti, zadrževali bodemo po možnosti preganjalce.« 

Tolovajski zaveznik si tega ne da dvakrat reči.

Bole ga sicer vse kosti, pot na kravji koži ni bila prijetna, toda strah pred smrtjo je še večji.

Kakor pušica začne bežati.

»Držite jih, držite jih,« kriče beriči, »izdani smo, izdani!« 

Proti navideznim plemenitim potnikom začno siliti.

Tu zgrabijo slednji za samokrese, celo prekrasna gospa drži tako morilno, s srebrom okovano orožje v desnici.

»Napravite prostor,« zagrmi odurni glas kavalirjev, »prostor, drugače Vas vse hudič pogoltne!« 

Trenotek pozneje začno pokati samokresi.

Nekaj sodnikov popada na tla ter z nogami brca — čeravno so zadeti.

Kričeč begajo beriči na vse strani, v divjem diru pa odhajajo tujci mimo presenečencev in mimo morišča, na katerem čakajo krvnikovi pomočniki.

»Recite rablju, da je Jurij Skopec prišel po svojega tovariša!« razlega se glas imenitnega gospoda, ki ravnokar mimo vešal divja, »hahaha — Rečanje naj more moje ljudi, kadar bodo malo prej vstali — Jurij Skopec prijazno pozdravlja vse sodnike!« 

Trenotek pozneje zagrne cestni prah četo tujih jezdecev.

Še enkrat se oglase samokresi, potem pa izginejo predrzneži v daljavi.

Krog morišča stoji ljudstvo — beriči, sodniki — vse je prestrašeno — kriče, besne, za konjiki hočejo — zastonj — ti so že daleč proti severu in konj nimajo Rečanje, razven onih dveh sta na kravjih kožah privlekla obsojena zločinca.

Toda kdo naj zasleduje predrznega zloglasnega Jurija Skopca, katerega samo ime že spravlja pogumne može v strah in trepet?

Zaradi tega vsi nemo zro za begunci, ki konečno popolnoma izginejo na obzorji.

Tudi Smukačev tovariš je pobegnil — za skalovjem je izginil. V prvem trenotku niti nikdo nanj ne misli. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Poglejmo za predrzneži!

Juriju Skopcu se je mojstersko delo posrečilo.

Dobro poučen v vseh razmerah je izprevidel, da je nemogoče, oprostiti Smukača iz stolpa.

Za to je bil čas prekratek.

Zaradi tega je sklenil, rešiti tovariša na poti k morišču, in kako jo je v tem oziru pogodil, to morajo sedaj prebrisani reški sodniki sami priznavati.

Glasno krohotanje se razlega po prašni cesti, na kateri divjajo čili konjiči tolovajske čete.

Navidezni služabniki imenitnega kavalirja so Pante, Polde in dva druga tolovaja.

»Hahaha,« zakliče Pante, »Smukač, dečko, slabo se Ti je godilo; hej, ali se moreš sam v sedlu vzdržati?« 

»Če mi odrežeš vrvi z rok, gotovo. Kje je moj glavar?« 

»Tukaj sem,« oglasi se Jurij Skopec, ki je izborno igral vlogo imenitnega gospoda. »Smukač, pošteno si tičal v škripcih.« 

»Toda upal sem na Vas, glavar,« zakliče divji tolovaj, čegar vezi so že razvezane. »Zanašal sem se na svojega glavarja do zadnjega trenotka, ker sem vedel, da me ne bode pustil na cedilu.« 

»In prav si imel,« smehlja se pogumnež, »od sinoči že taborimo v bližini, ker nam je bilo znano, da Te bodo danes tirali na morišče.« 

Smukač je že zopet dobre volje.

Sicer ga še vedno hrbet boli, toda kaj se briga za to, ko je zopet prost — prost!

»Juhuhu, živeli Rečanje,« vriska, »hahaha, zaradi mene so si naročili celo novo kolo, ker jim je bilo staro ukradeno. In sedaj vražjega molilnega orodja niti poskusiti ne morejo, ali je trdno.

Hrupen krohot mu odgovarja.

Pante, Polde in njujina tovariša skoraj s konj pocepajo, ko čujejo povest o ukradenem kolesu.

Le Jurij Skopec je resen.

Zapustil je kmalu glavno cesto ter krenil v stran, kjer begunci kmalu izginejo za skalovjem.

Smukač prijaše sedaj poleg glavarja.

»Tu, glavar, je moja roka. Ko bi Vas ne bilo, mesarili bi me sedaj na kosce. Tri sto vragov, tega Vam ne pozabim, dolžnik sem Vaš ter Vas bom rešil, če zaidete še v večjo zagato. Za Vas se dam na male kosce razsekati.« 

»Že dobro, tovariš,« odgovarja resni mož. »Znano Ti mora biti, da nikogar ne zapustim v nesreči. To sem prisegel, ko sem postal Vaš glavar, toda sedaj mi povej, kdo Te je izdal?«

»Izdal — ah tako — v hiši zaveznikovi? Da, tega v resnici ne vem, glavar.« 

»No, bom že jaz to stvar poizvedel,« odgovarja Jurij Skopec.

Smukač glavarjevo spremljevalko po strani ogleduje.

»Oho,« zakliče, »glavar, to pa ni Amalija. Kdo je ta ženska? Nisem je še nikoli videl.« 

»To Ti rad verjamem.« 

»Kdo pa je?« 

»Moja tovarišica,« oglasi se predrzni mož, »to Ti mora zadostovati. Sicer si pa grozno bled.« 

»No, hrbet me nekoliko skeli. Saj pa tudi ni šala, po reškem prokletem tlaku drsati se na kravji koži proti morišču celo uro. Brrr, šumelo mi je po glavi, kakor bi se mi v njej vrtelo petsto mlinskih kamnov.« 

»To Ti rad verjamem. No, Polde Ti bo pomagal, ta ima pri sebi vedno nekaj mazil. Ko bodemo v varstvu, napravil Ti bo dober obliž.« 

»Kam jahamo, glavar?« 

»Na Hrušico.« 

To Smukaču ugaja. Po zadnjih nemirnih dneh si želi, da bi se mogel pošteno odpočiti.

V skalo viti in gosto obraščeni dolinici ustavi glavar konja.

»Tu ostanemo do večera,« pravi svojim spremljevalcem.

Smukač z glavo zmajeva.

V duhu vidi še morišče, do katerega mu je manjkalo le še nekaj korakov.

»Glavar,« oglasi se živahno, »to se mi zdi vendar nekoliko predrzno. Saj še nismo tako daleč od Reke.« 

Glavar stopi s konja.

»Ravno zaradi tega,« odgovarja mirno. »Zasledovali nas bodo, to je gotovo. Mislili bodo, da smo kar najhitreje dirjali proti severu. Odposlali bodo najprvo oborožence na konjih za nami, ki bodo povsod povpraševali, ali nas je kdo videl. Ker jim tega ne bo mogel nikdo potrditi, jahali bodo vedno dalje, stvar se jim bo prečudna zdela, mi pa bodemo po noči mirno potovali preko Gorjancev.

Smukač prikima.

»Glavar,« čudi se, »Vi ste desetkrat bolj prebrisani, kakor mi vsi skupaj.« 

Jurij Skopec se smehlja ter svoji lepi spremljevalki, Ani Sienski, pomaga s sedla.

Ostali štirje tolovaji preskrbe konje ter urno postavijo nekaj utic od vejevja.

Pante odide na stražo, Polde pa Smukaču hrbet z mrzlo vodo izpira in Iliadi, konečno ga namaže z balzamom ter obveže.

Smukač kmalu na to zasmrči, Polde pa se Pantetu pridruži. —

»No, to je bilo zopet predrzno podjetje,« pravi svojemu tovarišu, »tri sto medvedov, človek je komaj z očesom trenil in že je sedel Smukač na konji. Rečanje menda strašansko proklinjajo.« 

»Gotovo se jeze.« 

»Veselje je, služiti pod Jurijem Skopcem,« nadaljuje Polde, »samo jedno mi ne ugaja.« 

»Kaj pa, Polde?« 

»Naš glavar preveč ljubi,« šepeta, kakor bi se bal, da ga bo kdo slišal. »To ni dobro, kajti z možakarjem je človek kmalu gotov, z ženskami je pa druga stvar.«

Pante se brezskrbno smeji.

»Tako Ti govoriš, ker ne maraš za ženske. Jaz se ne bojim za našega glavarja, ki bo tudi babnice znal ukrotiti.« 

Polde z glavo zmajeva.

»Tovariš, misli na-me; ko bo prišel pravi čas, priznal boš, da imam prav. Ko bi glavar ljubil samo jedno, ne rekel bi niti besedice. Toda celo kopo naenkrat, to je gotova nesreča.« 

»Ne nori no!« 

»Tako je, prijatelj, in prav veselilo bi me, ko bi se jaz motil.« 

»Polde, Polde, Ti si včasih pravcat bedak. Jurij Skopec je preveč vročekrven, da bi bil zadovoljen z jedno samo ljubico.« 

»To ravno ni prav.« 

»Ne vem, zakaj?« 

»Dekleta, katerega več ne mara, moral bi — umoriti,« pravi Polde ravnodušno.

»Človek — ali se Ti res meša?« 

»Nikakor ne, kajti glavar lahko v tem oziru postopa, kakor mu je drago. Toliko pa je gotovo, da babnica, ki počiva nekaj črevljev pod rušnjo, no more več škodovati.« 

»Ti si krvoločnik.« 

»Kaj pa še, prav pameten sem. Ženska, ki postane ljubosumna, je hujša od desetih tigrov. Zaradi tega je bolj pametno, da se taki babi zavije vrat.« 

»Zakaj se toliko brigaš za glavarjeve ljubice?« 

»Ker mi je za to, da se preprečijo nepotrebne nezgode.« 

»Čuvaj se, da Te Jurij Skopec ne sliši.« 

»Toliko sem sam prebrisan.« 

V tem trenotku se začuje prav kratek žvižg.

»Oho,« zakliče Pante, »to je znano znamenje. Ali so tu v okolici res kaki naši znanci?« 

»Odgovori vendar na dano znamenje!« 

Pante jednako zabrlizga.

Kmalu potem se v grmovji začne premikati, izza katerega stopita dve postavi.

»Resnično,« pravi Pante, »to je naš reški zaveznik, kateremu sem prerezal vezi. Zlodej je moral hitro bežati kakor jelen.« —

Polde prikima.

»V družbi je.« 

»To je njegova hči. Hej — le sem pojdita, beričev se nam tukaj ni treba bati.« 

Zaveznik počasi prihaja.

Ves zasopen je — obraz njegov kar gori, iz srpih njegovih očij pa se še vedno sveti strah pred smrtjo.

Poleg njega stopa zala deklica, ki je s pomočjo jednega svojih ljubimcev pobegnila iz reške ječe.

»Tukaj sva,« sopiha ubežnik, »videl sem, kam ste jahali — tudi na svojo hčer sem naletel, ki se tukaj potika, odkar jo je popihala. Sedaj me morate sabo vzeti, kajti na Reki me ne sme nikdo več videti.« 

»Verjamem, da ne,« reži se Polde.

»Postati hočem tolovaj,« kriči begunec; »ne preostaja mi drugo, nego da pristopim k Jurij Skopčevi četi. In za mojega dekliča bo menda že Smukač skrbel.« 

»Gotovo bo to storil,« pripomni Pante, »sicem imamo pa posebno dekliško četo. Tej naj se pridruži. Toda peš se bodeta morala pritihotapiti na Hrušico, kamor smo namenjeni, kajti sabo Vaji ne moremo vzeti, ker imamo vsi hitre konje.« 

»Zakaj ne,« ugovarja begun, ki se poleg Panteta na travo vsede. »Moja hči je preskrbela dvoje čilih konj, katera imava nedaleč od tod privezana.« 

»Tem bolje. Pripravita so tedaj proti večeru na odhod.« 

»Izmuznil sem se tedaj krvniku,« mrmra zaveznik, »koliko grozo in strah pred smrtjo sem prestal! Joj, joj, še sedaj vidim v duhu bliščeči meč.« 

»To boš kmalu pozabil.« 

»V svojem življenji nikdar več.« 

Polde se čmerno drži.

»Že zopet jedna babnica,« godrnja, »za vraga, konečno bo te ženske zalege več, nego nas tolovajev. Človek bi kar jezo počil. S kolikim veseljem bi jih nekaj kop v vodi utopil, kakor mlade mačke — to bi gotovo le koristilo.«

,Sladki Polde' se v te ljubeznjive misli utaplja, Pante pa od strani opazuje zaveznikovo hči.

Zala deklina mu je povšeči, toda konečno je Smukačeva ljubica in svojemu tovarišu ne mara v zeljnik hoditi.

»Čuj,« obrne se naenkrat k zavezniku, »ravno mi na misel prihaja — mogoče mi moreš Ti dati potrebnega pojasnila.« 

»No, kaj pa?« 

»Ali ne veš, kdo nas je na Reki izdal?« 

»Moja hči je marsikaj poizvedela,« pravi begunec. »Govori, deklina, saj Ti je Tvoj rešitelj marsikaj povedal!« 

Hči njegova pristopi.

»Da,« izpregovori neustrašeno, »čula sem nekaj o tej stvari. Neka ženska je po noči prišla na Reko ter izpovedala, da so v hiši mojega očeta tolovaji zbrani.« 

Polde svojega tovariša pod rebra sune.

»Ali si slišal?« 

»Da, da.« 

»No, ali ves, kdo je to bil?« 

»Po mojem mnenji —« 

»Jera,« zarentači Polde, »ta prokleta baba je bila, ali pa naj me vrag vzame. Ta se je zaklela, da se bo maščevala nad Smukačem, in to priliko je porabila za svojo osveto. Taka peklenska spaka!« 

»Menim, da se ne motiš.« 

»Popolnoma prav imam,« huduje se Polde, »oho, to bo satanska babnica morala britko občutiti. Takoj grem h glavarju, ki mi mora dovoliti, da zaslišim Jero.« 

»To bo sam storil.« 

»Za moj del, potem jo bom pa vsaj smel poslati v peklo,« kriči krvoločnik neznanskim glasom. »Povem Ti, Pante, čudil se boš, kak izvrsten rabelj sem jaz. Šegetal jo bom z bodalcem ure in ure, predno bo izdihnila svojo peklensko dušo.« 

,Sladki Polde' zre v daljavo mračnega obraza ter z bodalom suje v mehko rušnjo, kakor da ima že pred sabo na smrt obsojeno Hrvatovko.

Celo Pante zre bojazljivo na tovariša, čegar krvoločnost mu je že davno znana.

»No, pojdita po svoja konja,« obrne se proti zavezniku, »ter ju priveži poleg naše živine! Potem pa se vlezi spat, saj menda v stolpu nisi dosti počival?« 

»Bog zna,« pravi begunec, »da že več nočij nisem zatisnil očij. In če me je spanec premagal, planil sem nekaj trenotkov pozneje že kvišku, ker sem v sanjah videl, kako se je moja odsekana glava valila po krvavem pesku.« 

Pante se dobrohotno smeji.

»No, le počij si! Toda ne moti ostalih, ki že spe!« 

»Smukač tudi?« praša deklina, katere oči strastno zablišče.

»Da, ta še posebno,« odgovarja Pante. »Tega mi ne budite, punica! Za vraga, ali se Vam tako mudi, da bi Vas zopet ljubeče objemal? Počakajte vendar, da pridemo na Hrušico.« 

Deklica dela sobico, toda to je le navidezno, kajti ta ženska je pokvarjena, da jo take besede ne morejo več razžaliti.

S svojim očetom odide po konje.

»Sedaj pa imamo dokaz,« pravi Pante Poldetu. »Izdani smo bili, in to je storila ta hinavska kača, Jera. No — doživela bo hud dan, naravnost priznavam, da ne bi rad tičal v njeni koži.« —

»Joj, ko bi jaz smel po svoji volji postopati!« rentači ,sladki Polde'.

V njegovih očeh se blisketa krvoločnost.

V uticah je vse mirno in tiho.

Tolovaji sem ter tja zasmrče — kdor pa natanko sliši, čuje šepetanje iz glavarjeve utice.

Tu notri leži Jurij Skopec na mehki odeji, na njegovih prsih pa sloni lepa Ana Sienska.

Res, da ljubi pogumni tolovaj premembo, toda divna Ana ga zna izvenredno na-se vezati, kajti ni samo krasna, marveč olikana.

In to ravno zanima glavarja, katerega strastna, a priprosta Amalija ni mogla niti nekaj mesecev za-se obdržati.

Jurij Skopec čuti, da mu je Ana več, nego ljubica, da ga bo navduševala k nadaljnim izvanrednim činom.

»Jurij,« šepeta zapeljivka, »oprostil si sedaj svojega tovariša. Ne pozabi tedaj ,zlate mize‘ v Trstu!«

»Da, ,zlate mize',« ponavlja Jurij zamišljeno.

»Najprvo moramo na Hrušico nazaj,« nadaljuje lepa grešnica. »Prenevarno bi bilo, ko bi sedaj naravnost v Trst jahali. Bolje je, da se reška zadeva nekoliko pozabi, saj se Vam itak ne mudi.« 

Jurij Skopec se smehlja.

»Ana,« pravi ter jo po gorkem licu poboža, »Ti si nenavadna ženska. Toda prav je, da naji je osoda združila, prepričan sem, da bom v zvezi s Teboj slovitejši postal, kakor vsi tolovajski glavarji celega sveta.« 

»Tako je tudi prav.« 

»Še jedno, dete moje,« nadaljuje Jurij; »ne brigaj se za Amalijo, ko bi Ti še tako pretila. Le meni povej vse, kar bo rekla.« 

»Ne bojim se nikogar.« 

»In vendar moraš previdna biti, Ana — Amalija je jako strastna ljubosumnica, toda kaj morem jaz za to, da je njena trmoglavost zamorila v meni vsako ljubezen do nje?« 

»Poznam Te, Ti ponosni mož.« 

Jurij Skopec jo na srce pritisne.

»Čudno,- kako Ti mene na-se vežeš. Tvoj duh se strinja z mojim duhom.« 

Ana ga strastno objame.

»In vendar je Amalija izvršila pogumne čine,« pravi zapeljivka. »Jera Hrvatova mi je pravila, da je s svojimi tovarišicami samostojno napadla in oropala cel grad.« 

»To je res,« odgovarja glavar, »toda Amaliji manjka vzvišenega duha — jaz ne maram biti navaden ropar, marveč hočem kaznovati ohole zatiralce ljudstva ter pomagati revežu.« 

Ana navdušeno zakliče:

»Da, da, takega moža, kakor si Ti, želela sem si že v svojih mladostnih sanjah: pogumnega, ponosnega, nepremagljivega — oj, Jurij, premagala bodeva celi svet!«

156. poglavje. Dva srečna človeka.[uredi]

Muke ljubosumnosti. — Odklonjena zapeljivka. — Jera in ogljar Tone.

Ob ,ajdovskem grobu' se ni treba bati izdajalcev, vendar bi potnik, ki bi slučajno prišel v bližino, ne našel niti najmanjšega znamenja o navzočnosti večje tolovajske čete. Celo razpostavljene straže so tako skrite, da jih nikdo ne more videti, vsak večji vrišč pa je v taboru strogo prepovedan.

Andrej Černič je sedaj prvi poveljnik, dokler se Jurij Skopec ne povrne.

Sicer bi moral to biti Cekinar, katerega je glavar v to določil, toda tolovaj ni v taboru — odpotoval je v družbi z Uršiko, svojo izvoljenko.

Samo Černič ve, kam je odšel, morebiti sluti to tudi Amalija.

Da, mir vlada v taboru, toda ta mir je le navidezen, kajti za njim se skrivajo razsajajoči valovi strastij, ki se le siloma morejo zatajevati.

Tu je v prvi vrsti Jera Hrvatova, lahkomišljena grešnica.

Sešla bi se še enkrat rada na skrivnem s Černičem, toda to se jej ne posreči.

Prvič Janko peklensko pazi na svojo ženo, kateri nikakor ne zaupa, da mu je zvesta.

Toda to bi je še toliko ne oviralo, ko bi se Černič sam ne ogibal zapeljivke.

Dostikrat tako vredi, da ga na samem sreča, toda Andrej Černič vselej zašepeta: »Pozor — nisva sama,« ter urnih korakov odhiti.

Jera je jako slabe volje.

Ne veruje sicer, da se Andrej že kesa one ure, v kateri so ga njene bujne krasote premotile, kajti kakor je Jera premetena, vendar je prepričana, da je njen najnovejši ljubček le malo prebojazljivo previden.

Moti se.

Černič se sam na-se jezi, da se je v ,ajdovskem grobu' izpozabil ter objemal pregrešno lahkomišljenko.

Takrat predrznež še ni vedel, da bo prišla v tolovajski tabor divna Sabina Rotenturnska, sedaj pa se duša njegova bavi le z vražjo brezsrčnico, ki je ugonobila celo njegovo življenje.

Da, Černič grozno trpi.

Sabino še vedno ljubi, čeravno ve, da je lakkomišljena razuzdanka osrečevala druge moške, da je sedaj celo ljubica tolovajskega glavarja.

Kdo se more zoper lastno srce boriti?

Tako se tudi Černiču godi, ki se kakor mlad zaljubljen pastirček vsak dan plazi proti dekliškemu taboru, samo da bi za trenotek videl ljubljenega dekleta.

Doslej mladi mož ni več govoril s plemenito razuzdanko.

Večkrat premišljuje o njeni predrznosti.

Gotova mora, biti, da je ne bo nikdo izdal, sicer bi ne ostala pri svojih tovaršicah. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Da, neprijeten mir vlada v taboru, kakor tišina pred viharjem.

Amalija molče tava okrog, navidezno v svojo osodo udana, toda v srcu njenem razsajajo vse bolečine nesrečne ljubezni.

Tolovajskega glavarja sicer ne črti, ker misli po stari dekliški navadi, da je njen ljubček le žrtva premetene zapeljivke.

Vsa njena srd se obrača proti Ani Sienski, ki je po njenem mnenji vzrok celi nesreči.

Pri tem celo na Sabino Rotenturnsko več ne misli, da, redkokdaj se spomni odsotne Uršike.

Amalija hoče samo Ano ugonobiti.

Kako naj se to zgodi, tega sicer ne ve, toda v njeni duši se rode razni črni naklepi.

Jeden sam pomislek jo še zadržuje.

Amalija dobro ve, da bi silovita javna poguba lepe pustolovke ob jednem uničila tudi njo.

In tega ne mara, živeti hoče, uživati življenje v Jurijevem objemu.

Če tedaj pokonča tekmovalko, zgoditi se mora to tako, da jo nikdo ne bo mogel obdolževati.

Toda kdo naj jej pri tem pomaga?

Na Uršiko se ne more zanašati, kajti ta bi jej tako uslugo gotovo odrekla.

Tu se spomni Hrvatove Jere.

Slišala je, da ima ta ženska vedno skrivnostne kapljice, ki bi jej pri tem mogle koristiti.

Amalija ne premišljuje dolgo.

Najprvo poišče Jankotovo soprogo, da jo previdno izpraša. —

Seveda je preveč pametna, da bi se koj v prvem trenotku izdala s svojim morilnim naklepom, marveč hoče najprvo izvedeti, kakega mnenja je Hrvatovka.

Toda ti njeni upi hitro splavajo po vodi.

Jera jej kratko malo da razumeti, da je prijateljica Ane Sienske.

Besneča jeze, toda na videz prijazna, mora oditi, ne da bi našla kako pomoč.

Tako preideta dva dneva.

Jurij Skopec je na Reko odjahal, da oprosti Smukača.

Jako tiho je vse v taboru, proti večeru druzega dne dajo straže znamenje, da se nekdo bliža.

Prvi trenotek je vse v skrbeh, toda kmalu se pomirijo, ko izvedo, da Cekinar prihaja.

Kmalu se prikaže mali voziček, s katerim dovaža Jera živež. —

Na njem sedita Cekinar in Uršika kot kmetska dvojica preoblečena, kočijaži pa jeden divjih tolovajev.

Z živahnimi klici in prisrčnimi čestitkami pozdravljajo tolovaji svojega tovariša, Uršika pa zarudelih lic zbeži kakor srnica v grmovje.

Cekinar zre smehljaje se za njo.

»Prišla bo,« mrmra, »danes na večer, da, prišla bo, kajti odstranil sem zadnjo zapreko.«

Uršika hiti skozi goščavo, dokler ne pride do svojih tovaršic. —

»Dobro došla, mlada ženka,« kličete Lizika in Lenčika smeje se, »dobro došla!« 

Uršika jima prikima ter urno stopi v Amalijino utico.

Tu notri čepi njena prebivalka na tleh.

»Ali si že nazaj, Uršika?« praša jo mrtvim glasom.

»Da, da,« pravi presrečna tolovajka, »danes zjutraj sem postala žena svojega Franceta, stari puščavnik naji je poročil, glej, tu je moj prstan.« 

»Mnogo sreče Ti želim,« mrmra Amalija, ne da bi se ganila, »sedaj menda veš, kako možje ljubijo.« 

»Ne, ne,« pravi Uršika ter zarudi, »France me niti objel ni na poti, saj nisva bila sama na vozu, toda —« 

»No?« 

»Danes po noči bom pri svojem možu,« pristavi Uršika pogumno.

»Voščim Ti veliko sreče — toda tudi Tvoj France ni boljši od druzih, tudi on Te bo zapustil.« 

»Nikdar,« ugovarja Uršika.

»Pojdi mi, jeden moški je kakor vsi drugi. Sedaj si še mlada in lepa, ko se boš pa postarala, boš tudi zapuščena. Taki so vsi.« 

»Moj France me resnično ljubi.« 

»To bodemo že videli.« 

»Da, videli bodemo,« odgovarja Uršika razvneta, »Ti si sicer britke izkušnje doživela, toda jaz bom srečna.« 

»Koliko časa?« 

»Vedno.« 

»Ne verujem.« 

»O tem se nočem prepirati,« pravi Uršika. »Ti si vsa zagrizena, zaradi tega bi se zastonj s Tabo pričkala.« 

Amalija molči.

Uršika gleda skrivaj skozi vrata.

Zunaj je še svetlo. France jo hoče pri studencu proti večeru počakati ter jo potem, ko se stemni, k svoji utici peljati.

To jej je povedal, ko sta se bližala taboru.

Dosedaj je bila samostojna devica, odslej je odvisna in vendar srečna žena Cekinarjeva.

Amalija svojo prijateljico pogleda.

»Ali se čutiš srečno, Uršika?« 

»Oj, in kako!« 

»In jaz — jaz sem tako nesrečna,« stoka lepa deklica. »Ha, koliko bi dala, ko bi mogla po naravnem slučaji provzročiti smrt Ane Sienske. Dvajset let svojega življenja.« 

»Ti grešiš.« 

»Sovražim jo nepopisno, odvrnila mi je srce Jurijevo, oj, s slastjo bi jo zadavila, z veseljem bi ji porinila nož v srce, katero bi jej potem iztrgala iz prs. Ha, postala sem kruta kakor tiger!« 

Amalija je neznanska, ko se tako roti.

Nosnice in ustnice se jej tresejo — oči njene so steklene in videti je, kakor bi zrla v daljavo.

Uršika se ustraši.

»Ne glej tako grozovito, Amalija!« zakliče. »Bojim se Te skoraj.« 

»Ti si moja ljuba prijateljica, toda ono sovražim v dnu svoje duše.« 

Amalija stiska svoje male pesti.

»Uršika,« stoka za nekaj časa. »Beži z menoj od tod ter se zaroti, da nočeve več pogledati nobenega moža!« 

Uršika molči.

Kaj naj tudi k temu poreče? V Amaliji se vsak trenotek preminjajo strasti.

Tu Amalija svojo polno roko stegne proti izhodu.

»Le pojdi, Uršika,« zakliče, »k svojemu možu! Razumela me boš še-le pozneje, ko se Ti bo izneveril.« 

»Tega naj me Bog obvaruje!« 

»Tudi Ti boš furija postala, kakor sem jaz,« pristavlja Amalija zamolklim glasom, »le pojdi, ne, ostani — moj Bog, saj sama ne vem, kaj hočem.« 

Uršiki se prijateljica smili; objame jo z obema rokama, ki sedaj začne britke solze pretakati.

Vsede se poleg nje ter jo začne tolažiti.

»Tako me je tudi Jurij nekdaj objemal,« ihti se Amalija, »ravno tako me je pritiskal na srce. In sedaj — sedaj sem sama, zapuščena, izgubljena je moja nedolžnost in za to mojo žrtvo se mi tako zahvaljuje.« 

Uršika molči.

Reči noče, da je ona sama s svojo trmoglavo samostojnostjo zakrivila svojo nesrečo, kajti Amalija bi tega vendar ne hotela priznavati.

»Ali nimaš nikake tolažbe za-me?« zakliče konečno Amalija.

»Ne, draga prijateljica, razven to, da se moraš s potrpežljivostjo ojunačiti. Če Jurij Skopec vidi, da mirno prenašaš veliko srčno bolečino, mogočo je, da se bo njegova stara ljubezen zopet vzbudila.« 

Amalija čmerno gleda.

»To se pravi, jaz naj za njegovo ljubezen — beračim?« 

»Ti pretiravaš.« 

»Ne, tega ne storim,« kriči Amalija visokim glasom, da kar skozi ušesa doni, »jaz nisem pohlevna golobičica — ljubiti hočem, pa tudi krvavo se maščevati.« 

Uršika jo pomiruje.

To se jej konečno nekoliko posreči.

Amalija se po toliki razburjenosti pol onesveščena zgrudi na ležišče.

Uršika jo skrbno pokrije — potem zapusti utico ter pokliče Lenčiko, kateri priporoči Amalijo v oskrbo in varstvo.

Potem hiti po mračnem gozdu k studencu, kjer čaka Cekinar na svojo ženo. — —

Gosta tema pokriva sedaj zemljo.

Na nebu se svetijo zvezdice, mesec pokriva oblak, noč je gorka in soparna, z jedno besedo poletna noč, ki provzroča, da so vroča kri hitreje pretaka po žilah.

Temna postava hiti po goščavi.

Ženska je — Hrvatovka.

Slučaj je nanesel, da je mogol Janko priti do velike steklenice žganja, katero je do dna izpraznil.

Do nezavesti pijan leži rokovnjač v svoji utici ter se do belega dne gotovo ne bo prebudil.

To ugodno priliko hoče Jera porabiti.

Mej drevjem stojite dve večji utici, v katerih stanujeta Cekinar in Černič.

Jera se k Andrejevi koči priplazi ter oprezno posluša.

Nič se ne gane.

Zapeljivka smukne skozi vhod v utico, toda ko z rokama otiplje vse notranje, prepriča se, da Černiča ni doma.

Urno odide Jera na prosto.

»Mogoče kje v mesečini sanja,« šepeta, »poiskati ga hočem, najti ga moram, krasnejše noči za najino ljubezen ne bodeva kmalu več imela.« 

Odide tor pride mej tem mimo Cekinarjeve utice.

Tu obstoji.

V utici se začuje zdihovanje in polzadušeno smejanje.

Zaničljivo se Jera zareži.

»Ah, Cekinar se je res dal poročiti ter sedaj svoje ženitovanje praznuje — ta norec! Ha, tudi meni je bil všeč, stalo bi ga samo jedno malo besedico, pa bi bila njegova postala. Toda sedaj mi je Černič desetkrat ljubši.« 

Jera svojo pot nadaljuje. Proti studencu sredi livade hiti, tam je Andreja večkrat videla. Sedaj se še previdneje bliža kraju, kjer se je pred kratkim vršil tako ljut boj iz ljubosumnosti.

Mesec plašno pošilja izza oblakov svoje blede žarke na zemljo in v tem polumraku zapazi Jera, da stoji pod široko bukvo pri studencu visoka postava.

Andrej Černič zre neprestano proti dekliškemu taboru ter ne čuje, da se za njim lomi suho trsje.

Še-le, ko se mala ročica dotakne njegove rame, se zgane ter nehote zašepeta:

»Sabina!« 

K sreči Jera tega imena ne razume.

»Jaz sem,« pravi grešnica, »Andrej, današnja noč vabi vse zaljubljence pod milo nebo.« 

Andrej si z desnico pogladi vroče čelo.

»Aj — Jera!«

»No, kaj me pa tako zijate?« nadaljuje zaljubljenka, »ravno tako, kakor da bi bila jaz kaka copernica ali pa veša, ki Vam hoče srčno kri izpiti! Ali ne poznate več Jere?« 

»Seveda Vas poznam.« 

»Kaj ne, da je nocoj krasna noč?« kramlja Hrvatovka. »Ostati nisem mogla več doma, kajti Janko, ta spaka, katero iz vsega srca zaničujem, leži doma pijan ter iz njega diši žganje kakor iz soda. Zadušiti me je hotelo.« 

Černič jej malomarno prikima.

»Ali se hočete kopati?« praša jo raztresen, »le povejte, potem bom hitro odšel.« 

»Ne, ne, po noči, pravijo, so megle in vode strupene.« 

»Ne verujte tega!« 

»Tako se mi je reklo. Le ostanite, da se bodeva malo pomenila!« 

»Za to nisem pri pravi volji,« odteguje se Černič, ki dobro ve, kaj namerava strastna Hrvatovka.

Ona ga prime za roko.

»No, če nočete kramljati, potem se drugače lahko zabavava — s poljubovanjem!« 

Mladi mož se vzravna.

»O — razumem,« jo zavrača. »Došla ste, ker Vas je strast prignala. Tu notri, v kraljevem grobu, sem se izpozabil — grešnik sem in slaboten človek, kakor vsak drugi. Toda sklenil sem, da se to ne sme več zgoditi.« 

Ona ga šaljivo pogleda.

»Ali se bodete pomenihili. Vi ponosni telovaj?« roga se grešnica. »Divji tovariš Jurija Skopca si hoče glavo pepeliti, hahaha!« 

Černič z glavo zmajeva.

»Ne, tega ne bodem storil, kajti pot mojega življenja pozna samo jedno smer: naprej! Kesam pa se, da sem se izpozabil v ajdovskem grobu.« 

Jera se tesneje k njemu pritisne.

Toda danes je zapeljivka zastonj prišla.

»Hahaha, ali se morda pogumni Andrej boji slabotnega Jankota?«

»Kaj jo strah, tega ne vem.« 

»Oj, človek dostikrat drugače govori, kakor pa misli,« draži ga vsa goreča strastnica. »Ali Vam nisem povedala, da leži moj mož doma pijan ter smrči, kakor star jazbec? Tudi ostali tolovaji počivajo in straže so daleč od tod razpostavljene. Midva sva popolnoma sama.« 

Oklepa se ga z obema rokama okoli vratu, toda Černič se je oprosti.

»Ne trudite se, Jera!« pravi odločnim glasom; »jedenkrat sem se izpozabil, toda to se ne bo nikoli več ugodilo.« 

Grešnica se zgane.

»Tega ne mislite v resnici.« 

»Resno govorim.« 

»Ne morem verjeti.« 

»Sklep moj je neomahljiv.« 

»Zaničujete me?« sika kakor strupena kača.

»Povrnite se k svojemu soprogu — nikdar več ne bom z Vami grešil.« 

»Kaj?« čudi se vsa zavzeta.

»Kesam se britko, Jera,« odgovarja mladi tolovaj. »Vi seveda imate jako plitvo vest, če imate sploh katero.« 

»Ne, toga kesanja ne poznam,« odgovarja lahkomišljenka zamolklim glasom, »Janko se mi studi, postopa z menoj surovo — pretepa me celo! Sam me ne more osrečevati, in vendar me s peklensko ljubosumnostjo zasleduje.« 

»Zakaj ste se ž njim omožila?« 

»Ej kaj,« meni lahkomišljeno, »hotela sem imeti moža. Deklica je vsaka zadovoljna, da se poroči, ter si mnogo ne izbira.« —

Černič molči.

Jera je že prepričana, da se premišljuje.

»Pojdite,« dobrika se, »malo bi rada šetala. V bližini poznam kotiček, ki je kakor navlašč za ljubkovanje pripraven.« 

»Ne, jaz ostanem tukaj.« 

»Ali me res zametavate?« 

»Svoje besede nikdar ne snem.«

Jera ga srpo gleda.

»Saj sem že rekla,« jeclja togotno, »da ste se pomenihili.« —

»Pustite me pri miru!« 

»Da, grem,« besni grešnica, »saj je drugih bolj hvaležnih ljubčkov dosti na svetu. Lahko noč, gospod izpoveduik, nočem Vas motiti v pobožnosti.« 

S temi besedami vsa razjarjena odhiti. Toda v svoji jezi se ne obrne proti taboru, ne, preveč je razburjena, da bi mogla spati. —

Kakor furija besni po goščavi, dokler ne pride na kraj gozda. —

V mesečini so dviguje kakor neznanski orjak ,ajdovski grob'.

Globoko sopeča se vsede Jera na mehko mahovje.

»Nesramnež,« sika, »zavrgel me je!« 

»Ali je to res?« začuje se tuj glas.

Jera poskoči kvišku.

Le nekaj korakov od nje stoji mož, čegar premeteni obraz jej je popolnoma neznan.

»Kdo ste?« zakliče Hrvatovka.

»Tujec, kakor vidite,« odgovarja tihotapec.

»Ne, izdajalec ste, priznajte — jeden krik iz mojih ust in prihitele bodo straže.« 

»To se ne bo zgodilo, lepa Jerica Hrvatova,« pravi mož. »Ali hočete prijatelja ugonobiti? Ali me res več ne poznate? — Seveda, dolgo časa je tega, kar sva se zadnji pot videla.« 

Jera ga ostro pogleda.

»Resnično — ogljar Tone!« vsklikne konečno.

»Kaj ne da, saj sem Vašemu možu večkrat storil kako uslugo. Tudi mi je znano, da Janko ni vedno tako ravnal s svojo ženo, kakor je zaslužila, zaradi tega sem tudi nanj hud postal.« 

Jera se čudi.

»Zakaj ste tukaj?« 

»No, lepa Jerica, nimam vzroka, da bi molčal,« pravi ogljar Tone. »Glejte, dobro vem, da imate tukaj marsikaterega sovražnika. Sicer nočem tolovajem nič žalega storiti. O ne, to mi še na misel ne pride. Toda daleč od tukaj je še nekaj predrznih mož, ki bi radi imeli nekoliko zalih ljubic. Predno so se one-le dekline pridružile tolovajem, zasledovali smo jih že in zaradi tega sem se za njimi tu-sem pritihotapil.« 

Ogljar Tone govori resnico.

Jero dobro pozna ter ve, da ga ne bo izdala, če jej obljubi svojo pomoč.

Premetena razuzdanka se skrivnostno smehlja.

»Nekaj deklic hočete tedaj odpeljati?« 

»No, kakor bo stvar ravno šla. Ljuti krvoločniki nismo, pač pa imamo mnogo denarja ter se tedaj morebiti z dekleti lepim potom pobotamo.« 

Jera se zamisli. Tu ima zopet priliko, pokazati svojo posredovalno umetnijo ter zaslužiti lep kupček denarja.

Ogljar Tone ni napačen človek, čeravno se ne more meriti z zalim Andrejem Černičem.

»Glejte, da Vas ne zasačijo!« svari ga grešnica. »Jurij Skopec peklensko malo razume šale. Vi gotovo niste njegov prijatelj.« 

»Pa tudi ne njegov sovražnik,« odgovarja ogljar Tone previdno, »ne, ne, o tem ne more biti govora. Sicer pa Jurija Skopca poznam le v toliko, kolikor sem o njem slišal.« 

Jera pristopi bliže k njemu.

»Tedaj Vam je jedino le za dekleta?« 

»Seveda, zala Jerica, kajti zlatnin in drugih dragocenostij imamo sami dosti. Mi smo tolovajska četa, kakor je Skopčeva.« 

»Kdo je Vaš poveljnik?« 

Ogljar Tone ve, da mora o Amalijinem stricu in ,rudečem Tomažu' molčati, zaradi tega pove popolnoma izmišljeno ime.

Jera se začudi.

»Tega tolovajskega glavarja ne poznam.« 

»Saj je tudi še-le malo časa pri nas,« odgovarja prebrisanec, ki Jero predobro pozna. Njen značaj mu je postal jasen, ko se je prvikrat ž njo sešel.

Vzame tedaj težko zlato verižico iz žepa, ki se čarobno blišči v mesečini.

»Glejte, lepa Jerica,« pravi, »takih rečij imamo v izobilji, ki so namenjene zalim ljubicam.« 

»Pokažite!« 

Ogljar Tone jej pomoli verižico, toda jeden konec obdrži v roki, ker se boji, da bo Jera siloma prisvojila si dragocenost.

Hrvatovka z veščimi pogledi presoja zlatnino ter se prepriča, da je verižica umetno delo ter z žlahtnimi kameni bogato okovana.

»Kaj ne, da je lepa?« meni rokovnjač.

»Da, všeč mi je.« 

»Ali bi jo rada imela?« 

»Zakaj ne?« pravi premetanka, kateri se oči poželjivo svetijo.

Ogljar Tone verižico zopet spravi.

»Poslušajte me, lepa Jerica,« izpregovori zopet ogljar, »po mojem mnenji je ravno prav, da sem se z Vami sešel. Od Vas pričakujem dobro pomoč. In ker nisem nehvaležen, prepričala se bodete, da Vam bom izvrstno poplačal Vaše usluge.« 

Lepa razuzdanka z ramo zmaje.

»To je kočljiva stvar,« pripomni, »kajti deklice so jedna na drugo navezane, kakor klopi.« 

»Vem, toda znano mi je tudi, da so se že mej seboj prepirale.« 

Jera je prepričana, da so tolovajke popolnoma složne, toda njena blagohlepnost je vzbujena.

»Poskus ne stane nič,« pravi, »zakaj bi se tedaj obotavljala? Morebiti se mi posreči, da pregovorim nekatere izmed njih, ko bi pa to ne šlo, preskrbela Vam bom razkošne kmetske punice, seveda le proti dobri plači.« 

Ogljar Tone se smeji.

»No, tedaj sva glede kupčije zjedinjena. Ali so pa te deklice tudi tako lepe, kakor Vi, Jerica?« 

Ona poželjivo gleda zlato verižico, s katero se Tone zopet igra: premetenec dobro opazi, kaj bi Jera rada imela.

»Kaj ne da, Jerica, to le verižico bi Vi rada imela?« 

»Da, — rada.« 

»No — recimo — da Vam jo podarim. Kaj bi Vi meni za njo dala?« 

Grešnica molči.

»Govorite vendar, Jerica,« sili jo ogljar Tone, kateremu bujna njena postava jako ugaja. »Saj nikdar niste v zadregi zaradi kakega odgovora — ali ste morda celo pobožna postala?« 

»Kaj pa še!« 

»No, tedaj ne molčite! Če Vam krog belega vratu obesim to verižico — kaj dobim za-njo?« 

»Ah — pojdite. Vi ste porednež!« smeji se hinavka.

Ogljar Tone dobro razume dvojni pornen njenih besedi.

»Jaz imam še več takih zlatnin,« šepeta rokovnjač, »dobro skrite jih imam na varnem kraji. Jaz bi se dosti ne zmenil za druga dekleta, ko bi le smel objemati razkošno Hrvatovo Jerico.« 

»Laskate se mi,« stoka zapeljivka ter poželjivo zre na verižico.

»Golo resnico govorim.« 

Sname jej prsno ruto ter obesi težko dragocenost krog belega vratu.

Jera se strese, ko začuti mrzlo kovino na gorki koži. Prime jo nehote, kakor bi jo hotela proč vreči, toda le božati začne krasno verižico.

»Izborno Vam pristuje,« zakliče ogljar Tone. »Seveda, kaj potrebujete Vi zlatnino, ko ste sama že tako divna, tako zapeljiva?« 

»Nehajte vendar!« 

»Ne, to Vam bodem vodno ponavljal, ker je res, Jerica. Vse druge punice naj se pred Vami skrijejo!« 

Objame jo krog pasu ter k sebi pritisne.

Ne brani se mu razuzdanka — samo zdihuje, kakor je že navajena, kadar se dela nepokvarjeno nedolžnost.

Jeza proti Černiču jo stvarja še prijaznejšo; upira se le zaradi lepšega, ko jo ogljar odpelje v senco starodavnih gozdnih orjakov.

Tu sem ne prodirajo milobni žarki blede lune.

Da, taka vroča, poletna noč čarobno vpliva na ženska srca — ogljar Tone ima sedaj zaveznico v tolovajskem taboru.

157. poglavje. V odločilnem trenotku.[uredi]

Skrivnostni balzam. — Priprave za potovanje. — Osodepolna steklenica.

»Ah, v resnici sedaj verujem, da je imel krošnjar prav — kako gladi čudovito olje mojo kožo, vidi se naravnost, kako se izgubavajo gube na mojem obrazu.« 

Tako govori zlatarjeva oskrbnica, ko druzega jutra stoji pred zrcalom.

Z nekako svečanostjo si maže vela lica ter se opazuje v ogledalu.

Seveda ne vidi nobene druge spremembe, nego da se jej koža sveti maščobo, toda prislovica pravi, da vera že osrečuje človeka. Starka je celo prepričana, da se je število nepreštetih gub in gubic na njenem obrazu zmanjšalo.

Olje je porabljeno.

Žalostno zre oskrbnica v prazno stekleničico.

»Škoda, res škoda,« zdihuje; »ko bi le sedaj hotel priti krošnjar. S suhim zlatom bi mu plačala balzam. Tako moram pa do jutri potrpeti.« 

Tu se vrata odpro.

Milica vstopi.

»Že po konci, dete moje?« zakliče starka prijazno. »Oj, to je prezgodaj, lahko bi še spala.« 

»Nisem mogla več počivati,« odgovarja Milica tihim glasom.

Jokala se je — to se jej vidi na očeh.

Tudi oskrbnica to opazi.

»Ali česa želiš, ljuba Milica?« 

»Da, da,« šepeta prekrasna deklica, »pred nekaterimi dnevi je bil neki tujec v bližnji gostilni. Imeniten gospod — s svojo soprogo.« 

»Res je tako, dete moje,« muza se oskrbnica, »kaj ne da, sedaj te radovednost tare? No, bil je tujec res imenitnega stanu, plemeniti Mozelj s svojo lepo soprogo.«

»Da, da,« šepeta Milica ter še bolj prebledi.

Starka to opazi.

Toda pravega vzroka ne pozna, marveč misli, da je ljubljenka njena telesno bolna. Spomni se skrivnostnih kapljic.

»Joj, kako sem pozabljiva,« pravi oskrbnica pri sebi, »skoraj sem pri svojem balzamu pozabila, da mi je dal krošnjar čudovito zdravilo za mojo dragico. Pet kapljic zadostuje, da bo zopet zadobila rudeča lica. Še danes hočem to sredstvo poskusiti.« 

Starka ve, da ima Milica navado, vsak dan na tešče piti kozarec sveže vode.

Zaradi tega jej hoče skrivaj iz osodepolne steklenice primešati v vodo onih pet kapljic.

»To bo veselje,« mrmra, »ko bo moja Milica zopet okrevala. In bolje je, da otrok o tem ničesa ne ve.« 

Zgodaj je še ter gospodar ob tej uri navadno še počiva. Začudi se zaradi tega starka, ko se vrata zopet odpro ter se na pragu prikaže zlatar Trdina.

»Kaj vidim?« zakliče oskrbnica. »Zakaj ste tako zgodaj vstali, mojster?« 

»Ali ne veste,« odgovarja zlatar, »da sem sinoči pozno v noč že dobil neko pismo?« 

»To mi ni znano.« 

»Tedaj sem Vam pozabil povedati,« nadaljuje Trdina. »Na dunajskem cesarskem dvoru se bo vršila velika svečanost. — naročenih mi je mnogo dragocenostij, katere moram še dogotoviti — verižic, čaš in spominskih svetinj iz čistega zlata. Vse to moram osebno v prestolnici izročiti. Priden moram biti, če hočem v pravem času izvršiti nalog. Tudi pomočniki morajo prej vstajati, kajti pri meni je v resnici rana ura — zlata ura.« —

Oskrbnica prikima.

»Tedaj bodete potovali, mojster?« 

»Seveda, ker moram.« 

»Toda nevarno je.« 

»Zakaj pa, ko me bo nekaj pomočnikov spremljalo. Da, mogoče je celo, da bom sabo vzel Milico. Naj si revica nekoliko ogleda svet.«

»In jaz naj sama tu ostanem?« 

»Jeden vendar mora hišo čuvati.« 

S tem odide mojster v delavnico.

Oskrbnici se obraz podaljša, toda navajena je mojstru brez posebnega ugovora ubogati, zaradi toga molče odide v kuhinjo.

Milica mej tem po sobah pospravlja, in ko je tukaj gotova, prične prirejati mizo za zajutrek.

Potem odide v shrambo, kjer je vse polno živil nakopičenih, kajti v zlatarjevi hiši ne poznajo pomanjkanja.

Milica hoče nekaj slanine narezati, tu začuje za sabo tihe korake.

Brzo se obrne.

Pred njo stoji norec.

Svojo varovanko s čudnimi pogledi opazuje, da same zadrege temno zarudi.

»Milica,« zašepeta čudak ter bliže pristopi.

»Ali znate govoriti?« jeclja deklica.

»Da, govorim,« odgovarja skrivnostni človek, »dar besede mi sploh nikdar ni manjkal.« 

»O moj Bog!« 

»Molčal sem vedno,« nadaljuje zveriženec, »ker sem to za trdno sklenii storiti. Toda tudi Ti, draga moja Milica, ne smeš še vedeti, zakaj sem toliko let molčal — celo grof je mnenja, da sem — nem.« 

»Toda —« 

»Pusti me izgovoriti!« pravi norec. »Povedati Ti moram še marsikaj. Pred vsem pa mi odgovori na važno prašanje: koliko časa hočeš še tukaj ostati?« 

Deklica ga začudeno pogleduje.

»V hiši svojega dobrotnika?« 

»Da, zlatar Trdina je poštenjak. Toda ona ženska, ki Te je sem pripeljala, je Tvoja smrtna sovražnica.« 

»Ni mogoče!« 

»Drago moje dete,« šepeta pritlikavec, »Ti si nedolžna, ne slutiš nobene hudobije, toda jaz — jaz bolje poznam svet. Mene deklina ni mogla prevariti — vzlic hinavskim besedam — vzlic vsem lepim obljubam.«

»Saj jej nisem nič žalega storila,« stoka uboga deklica.

Norec pristopi tik nje.

»Oj, Ti otroško bitje, Ti zaupni angelj, ali mora človek res koga razžaliti, da si ga nakoplje za sovražnika? Sicer ne vem, zakaj Te ona hinavka črti, toda to se jej čita na očeh.« 

»Saj se ne bo več povrnila.« 

»Kdo ve? Lahko je že jutri tukaj. Sicer si pa morala obljubiti, da hočeš o vseh dosedanjih dogodkih molčati.« 

»Kar sem obljubila, to hočem tudi izpolniti.« 

»To je plemenito, toda previdno pa ni. No, nočem Te grajati, Milica, kajti Tvoje je srce čisto kakor zlato, ter ravnaj po svoji volji. Saj sem tudi jaz na svetu, da Te varujem, tudi pozneje, ko se bodeva povrnila na — Sokolsko.« 

Milica stegne roki od sebe.

»Na Sokolsko — nikdar!« 

»In vendar, dete moje!« 

»Tam me čaka bleda smrt.« 

»Sedaj še, toda to se bode predrugačilo.« 

»Ne, Sokolskega gradu ne maram več videti.« 

»Premislila si boš to.« 

»Nikdar!« 

Norec z roko skrivnostno zamahne.

»Ali se grofice bojiš?« 

»Da, bojim se je.« 

»Res je, da je grofova soproga peklenska pošast, toda na svetu se vse neha in tudi — greh.« 

»Tega ne razumem.« 

»Ne, Tvoja nedolžna duša tudi ne sme gledati v prepad človeške hudobije.« Še jedno — ali boš vedno slušala na moj svet?« 

»Da, da, preblagi moj zaščitnik.« 

Norec se zgane, kakor bi jo hotel na srce pritisniti, toda prevladuje se.

»Previdna bodi — ne zaupaj nikomur!« šepeta pritlikavec resnega obraza. »Govoriti sem moral, čeravno sem hotel še igrati vlogo nemega norca. Nikdo drug razven Tebe ne sme vedeti, da znam govoriti. Danes sem Te moral svariti.«

»Pred ono deklico?« 

»Da, kajti slutim, da se bo kmalu povrnila. Spraviti Te hoče v nesrečo, Milica.« 

»Ne, ne morem tega verjeti.« 

»Čuval bom nad Teboj.« 

Norec zasliši zunaj korake.

Stara oskrbnica gre mimo.

Čudak pritisne prst na usta.

Milica ga razume.

Hitro se obrne k delu, pritlikavec pa odide iz shrambe.

Po hodniku stopa starka.

Vidi sicer norca, toda temu se ne čudi, kajti ta se večkrat mudi poleg svoje varovanke.

Ker velja za neumnega, pusti ga oskrbnica pri miru, kajti sedaj misli samo na čudoviti balzam in njegove učinke.

Pri tem ne pozabi Milice.

Znano jej je, da bo deklica kmalu šla po svoj kozarec vode. —

Milica ima navado, da pusti vodo nekaj časa stati, predno jo izpije.

Starka hoče svojo ljubljenko prijetno iznenaditi, zaradi tega namerava skrivaj primešati njeni vodi one kapljice.

Ko je Milica s pripravami za zajutrek gotova, odhiti na dvorišče po vodo.

Kozarec ž njo postavi v sobi na mizo, ko jo oskrbnica tudi že kliče.

Milica hiti k svoji materinski prijateljici.

»Pojdi vendar v mojo sobo in prinesi mi moje delo, katero sem tam pozabila!« 

Milica odhiti po stopnjicah, oskrbnica pa iz žepa vzame malo stekleničico.

»Tako, sedaj bo moja ljuba deklica kmalu dobila rudeča lica,« šepeta starka ter pet kapljic v vodo primeša. »Ta krošnjar ima res neprecenljiva sredstva.« 

Temna senca se premika mimo okna. Oskrbnica se za to ne zmeni, kakor tudi ne vidi, da zre dvoje bistrih očij v sobo. Tu priskaklja Milica s prvega nadstropja ter prinaša, kar je starka zahtevala. Slednja vzame delo v roko, Milica pa se bliža mizi, da izpije vodo.

»Ali bo sredstvo kmalu pomagalo?« ugiba oskrbnica. »Prav radovedna sem. Oj, kako bi me veselilo, ko bi bilo hitrega učinka.« 

Milica zgrabi kozarec.

Počasi ga bliža ustnicam, nastavi ga, toda predno pride kapljica na njen jezik, začuti, kako se krepka pest oklene njene roke.

Jeden sunek — kozarec leži na male kosce razbit na tleh.

»No, kaj pa to pomeni?« zakliče oskrbnica iznenadena, »zakaj ste Milici izpulili kozarec vode?« 

Starka zakliče te besede norcu, kajti slednji jo kakor nevidni duh planil v sobo.

Kozarec leži razdrobljen na tleli, po katerih se cedi njegova vsebina. Začudena zre Milica na svojega varuha. Norec je bolj Smernega obraza, kakor sicer ter molče s prstom kaže na črepinje.

»Da, kaj pa ima Tvoj spremljevalec?« praša še enkrat starka, ki se ne more pomiriti.

Milica sama se čudi svojemu zaščitniku, ki v enomer kaže na razbiti kozarec.

Tu pristopi oskrbnica.

»Sedaj si že moram sama stvar raztolmačiti,« pravi svoji ljubljenki. »Glej, draga Milica, imam namreč zdravilo, ki naj Ti zopet da zdravo lice. Tvoj obrazek je tako bled, zaradi tega sem dobila od nekega krošnjarja sredstvo, ki naj Te izleči. Menda je Tvoj pritlikavi prijatelj videl, da sem Ti skrivaj v vodo vlila nekaj kapljic.« 

Norec večkrat prikima.

»No, no,« nadaljuje starka, »to vendar ni nič hudega. Hotela sem Te samo prijetno iznenaditi. Saj si sama včeraj videla krošnjarja, ki mi hoče pozneje prodati balzam mladosti, mala poskušnja, ki mi jo je tukaj pustil, je že čudeže učinila. Danes zjutraj sem sama videla, da je mnogo gub z mojega obraza izginilo.« 

Milica svojo priletno prijateljico pogleda.

Starka ima seveda še ravno tako zgubančeno kožo, kakor poprej, samo da je oljnata in se maščobe sveti.

Zraščenec stoji temnega obraza poleg Miiice.

Slednja zagleda domačega mačka, čmernega črnca, ki se je v sobo vtihotapil, da bi kradel, kakor jo stara navada Murnova.

Sicer bi ga hitro izpodili iz stanovanja, toda danes se nikdo zanj ne zmeni. Maček počasi prileze do Milice.

Menda je žejen ali pa tekočina na tleh posebno prijetno diši, z jedno besedo, črni muc začne lizati po tleh.

Trenotek pozneje pa že milo mijavka. Vsi trije ga pogledajo.

Tu leži Muren ter se krčevito valja na hrbtu — bela pena mu stoji pred gobcem. Še jedenkrat bolestno zamijavka — potem se stegne — mrtev je!

Oskrbnica postane bleda kakor zid.

»Strup!« mrmra vsa zmedena.

»Strup!« ponavlja Milica, ki tudi prestrašena zre na mačka.

Norec pa temnega pogleda s prstom kaže na mrtvega Murna in na obrazu njegovem se čita resna svaritev.

»Jezus, Marija,« zakliče konečno oskrbnica, »to je moral grozen strup biti. Gotovo se je krošnjar samo zmotil, kajti bil je sama dobrota. No, naj mi le zopet pride, beriči ga bodo hitro odpeljali v luknjo. Koliko je manjkalo, pa bi sedaj moja ljuba Milica tu pred menoj ležala mrtva!« 

Norec z glavo zmajeva.

On jedini ne veruje, da se je krošnjar motil. Sumi, toda tega ne izgovori.

In Milica? Tudi ona se sedaj marsičesa spominja.

Glas starega krošnjarja so jej je zdel tako znan, kakor da ga je že kedaj slišala, menda celo na Sokolskem.

Kdo jej more to pojasniti?

Oskrbnica vzame osodepolno stekleničico iz žepa.

»Tu vzemite!« pravi zraščencu; »vrzite strup na gnoj ali pa ga zakopajte! Joj, če se mi krošnjar zopet prikaže, ta jo bo skupil!« 

Preteč udriha poštena ženica s pestmi po zraku — toda zastonj čaka. Sicer zre skozi okno celi in drugi dan na ulice — povprašuje in poizveduje, toda skrivnostnega krošnjarja nikdo ne pozna ter ga tudi nikdo ni videl.

158. poglavje. Vrnitev glavarja.[uredi]

Poročilo. — Izdajalstvo! — Preteči upor.

»Glavar prihaja — glavar! Hura — oprostil je Smukača — da, Jurij Skopec ima deset hudičev v sebi!« 

Tako kličejo tolovaji — ko jeden tovarišev, ki so spremljali glavarja na Reko — po noči v tabor pridirja.

Vse je pokonci.

Vsi zapuste svoje ležišče ter se drenjajo krog sela, ki navdušeno poroča o najnovejšem predrznem činu Jurija Skopca.

»Kaj tacega premore samo naš glavar,« zakliče Cekinar, »da, da, Smukača z morišča odpeljati, tega ne zna ni kdo drugi storiti.« —

Samo dvoje oseb je v taboru, ki se pri tej novici grozno razjarite.

Ta dva sta Janko Hrvat in njegova lahkomišljena žena Jera. —

Posebno zadnja kar besni, ker je smrtno sovraženi Smukač zopet oproščen.

V krogu tolovajev stojita, poslušata ter se pomenljivo pogledujeta.

Tu zakljiče tolovaj, ki ga je Jurij Skopec poslal v tabor:

»Hej, tovariši, še jedno poročilo od glavarja. Smukač je bil izdan, za to ima dokaze, zaradi tega Hrvata in njegovo ženo zgrabite, ki se bodeta morala zagovarjati pred Jurijem Skopcem.« 

Te besede provzroče grozen vrišč.

Vsi kriče in kličejo, jeden huje od druzega.

»Izdajalstvo — izdajalstvo — ali je to res?« 

Slednje besede prihajajo iz ust onih tolovajev, katere si je Jera s svojim nesramnim posredovanjem pri kmetskih deklinah pridobila za prijatelje.

»Zgrabite ju!« grmi Cekinarjev glas.

Andrej Černič stoji poleg svojega tovariša.

Hrvat je tako prestrašen, da ne more besedice izpregovoriti, toda Jera se kmalu zopet zave.

»To ni res,« kriči vriščečim glasom, »nesramno sva obrekovana — midva nisva izdajalca!« 

Cekinar stoji sredi razsajajoče množice.

»Zgrabite ju!« ponavlja svoje povelje še glasneje, »ha — kdo se upa zoperstavljati se glavarjevemu ukazu?« 

Nekaj tolovajev se naprej drenja, da bi zgrabili Hrvatovo dvojico, toda Jerini pristaši njo in njenega moža obkolijo in tako nastane grozen direndaj.

Cekinar takoj izpozna, da je položaj nevaren.

Černiču nekaj zakliče, potem pa zgrabi dva samokresa in z orjaškim skokom skoči mej upornike.

»Kdo tukaj predrzno oporeka?« zarujove. »Prvi, ki se ustavlja glavarjevemu povelju, dobi iz mojega samokresa krogljo v glavo. Alo, zgrabite obdolženca!« 

Z napetima samokresoma stoji Cekinar pred Jerinimi prijatelji, ob njegovi strani pa Andrej Černič.

Tudi slednji je izza pasa potegnil samokresa. Rokovnjači, ki so se zbrali krog Hrvata in Jere, vidijo štiri osodepolne cevi na svoje glave namerjene. Preplašeni odstopijo, v tem trenotku pa že nekaj tovarišev plane na zakonsko dvojico, ki kričeč zatrjuje svojo nedolžnost.

Hipoma je Hrvat kakor snop porajklan in tudi Jeri so roke zvezane.

»Privežite ju na drevesa!« veleva Cekinar, ki temno zre na Jerine privržence. »Glavar bo že prišel na sled, kake spletke se tu na tihem kujejo. In Vi tam-le, ki ste se potegovali za izdajalca — veseliti se smete — to je bil upor!« 

Sedaj prihaja slednjim tesno pri srcu.

»Ne, mi nismo uporniki,« oglasi se jeden izmed njih, »tudi mi smo zvesti svojemu glavarju; vendar pa menim, da se pri Jankotu in Jeri ne smemo prenagliti. Mnogo se na svetu neresničnega besediči, in nikakor ne morem verjeti, da sta ta dva izdala Smukača.«

»Ne, ne,« kriči Hrvatovka, »nedolžna sva — popolnoma nedolžna!« 

Cekinar se ne da premotiti.

Mož je železnega značaja, ki pozna samo Skopčevo voljo — ugovora pa nikakega ne trpi.

»Pri tem ostane, kar sem rekel,« zakliče. »Glavar mora tako kmalu priti, potem se bo že pokazalo, ali sta ta dva izdajalca ali ne — le še nekaj ur, in Jurij Skopec bo v taboru.« 

Jera neznansko kriči.

Slaba vest jo peče ter sluti, da je njeno izdajalstvo postalo očito.

Huda jej prede.

Janko je mnogo bolj miren, kajti pil je ravno poprej mnogo žganja, tako da je na pol omamljen.

Zločinska dvojica je z vrvmi povezana na dvoje bukev in Cekinar s Černičem stojita poleg njiju kot straži, v rokah držeč nabasane samokrese.

Tolovaji, se zbirajo v dve gruči.

Večji oddelek so glavarjevi pristaši, v manjšini pa so oni, ki morajo za vražje usluge biti hvaležni pregrešni Jeri.

Slednja dobro ve, da so jej ti rokovnjači naklonjeni, zaradi tega ne izgubi vsega upanja.

»Nedolžna sem — zakaj ste me k deblu privezali kakor copernico, katero hočejo na gromadi sežgati?« kriči v jednomer.

Cekinar jej ne odgovarja.

Černič straži Jankota; neprijetni čuti ga navdajajo, ko se pri tej priliki zopet in zopet spominja one že večkrat proklinjane ure, ko se je od razuzdane Jere dal v ,ajdovskem grobu' zapeljati na nepravo pot.

Tudi Jera bi rada spravila mladega podnačelnika na svojo stran, toda Černič se dela, kakor bi ne čul njenih klicev.

Cekinar je jezen.

Z napetima samokresoma koraka proti manjši tolovajski skupini, ki stoji ne daleč od tod.

»Čuvajte se!« zagrmi nad njimi, »kdor ni z menoj, ta je tudi protivnik našega glavarja. Kakor hitro pride Jurij Skopec, izve naj, kaj se je zgodilo, razven če takoj pokažete, da se odkritosrčno kesate zaradi svojega postopanja. Mi ostali Vas ne potrebujemo, poberite se od tod, če hočete tudi v peklo! Posamezne Vas bodo kmalu polovili, toda potem ne bodete imeli za sabo Jurija Skopca, da bi Vas rešil z morišča.« 

Te besede vplivajo.

Prvi govornik stopi za korak naprej.

»Mi smo zvesti pristaši glavarjevi,« zatrjuje tolovaj, »toda po našem mnenji Hrvatova nista kriva. Saj nimata nobenega povoda, da bi škodovala Smukaču.« 

»To jaz bolje vem,« odgovarja Cekinar temnega pogleda. »Ker vidim, da Vam je žal, ker ste se upirali povelju, molčal bom nasproti Juriju Skopcu. Sedaj pa glejte, da se spravite v svoje ute. — Tukajšno zadevo bom jaz sam vredil.« 

Poparjeni odidejo Jerini pristaši ter jo obžalovaje od strani pogledujejo.

Kmalu je v taboru zopet vse tiho, kajti razven Cekinarja in Černiča čuje le še malo tolovajev pri jetnikih.

Janko Hrvat je od žganja tako omamljen, da kmalu zaspi, čeravno je ob drevo privezan.

Toda Jera ne zatisne očesa.

V strahu pričakuje svojo zasluženo kazen, kajti opravičeno sluti, da se ne bo mogla nasproti dokazom zadostno zagovarjati.

Cekinar pristopi k Černiču.

»Vedno sem domneval, da se bo kaj tacega izkuhalo,« pravi mlademu tolovaju. »Hrvat in njegova žena sta prava hudobneža, posebno pa slednja.« 

»Ali je res Smukača izdala?« 

»To bomo že od glavarja izvedeli.« 

Černič molči. Tudi Cekinar nima več prilike k nadaljnemu razgovoru, kajti od daleč se sedaj začuje klopotanje konjskih kopit, ki se vedno bolj bliža taborišču.

»Prihajajo,« zakliče Cekinar, »hej, to je glavar!« 

Na njegovo vpitje se vsi tolovaji zbude ter se zbirajo krog podnačelnika.

Janko še vedno smrči, Jera pa postane smrtno bleda.

Na njenem zalem obrazu se izraža zavest krivde.

Vedno bliže prihaja klopotanje konjskih kopit, začuje se klicanje straž in kmalu potem se mej drevjem pokažejo prišleci. —

Kot prvi jaha Jurij Skopec in ob njegovi strani Ana Sienska, za njima pa Smukač, Pante, Polde in še jeden tovariš. —

Četa obstane sredi taborišča.

»Hura! Naš glavar naj živi! Živio Jurij Skopec!« 

Tako doni v zboru — in tolovaji, ki so se ravno poprej potegovali za Jero, kriče najglasneje.

Cekinar to z dopadajenjem opazuje.

»Zlodji so se kmalu izpametovali,« zašepeta Černiču na uho. —

Jurij Skopec stopi s konja, isto store njegovi spremljevalci, ki so celo noč jahali.

Vendar niso še počitka potrebni.

»Ali se je ravnalo po mojem povelji?« praša glavar ter Cekinarju pomoli desnico.

»Da, glavar, tam-le stojita Hrvat in njegova žena ob drevo privezana. Janko je zopet kakor živina pijan, da celo stoje smrči, zaradi tega je pa Jera tem bolj živa.« 

Smukač zagleda sedaj dvojico.

»Glavar, glavar,« zarujove, »prepustite mi vendar izdajalko! — Stisnil jo bom tako za vrat, daj jej bo brizgala kri iz ust in nosa. Oj, glavar, storite mi to neznansko veselje, da jo smem ko steklo mačko zadaviti!« 

Glavar odločno odkima.

»Ne, Smukač, tega Ti nikakor ne dopuščam, ker nismo navadni morilci. Sodili bodemo pravilno o krivdi izdajalcev. In zanašaj se na-me — moja sodba je ostra.« 

Grozovit pogled Skopčev dokazuje Smukaču, da glavar pri izdajalcu ne pozna milosti, da pa tudi ne pripušča samovoljne kazni.

Toda jedno zabavo si mora tolovaj privoščiti.

Težkih korakov se bliža vragici, ki se ga na smrt prestraši. —

»Glavar, glavar!« kriči Jera. »Pomagajte, Smukač me hoče umoriti.« 

Toda Jurij Skopec se ne zmeni za izdajalko.

Prepovedal je Smukaču, da ne sme vragici nič žalega storiti, da se je ne sme niti s prstom dotakniti.

In Jurij Skopec ve, da se Smukač ne bo protivil njegovemu povelju.

Sedaj stoji divji, razjarjeni tolovaj pred lepo žensko.

»Baba prokleta,« zadere se nad njo, »spraviti si me hotela na morišče.« 

Jera jo v smrtnem strahu, kajti Smukač jo gleda tako grdo, kakor da bi jo hotel pri tej priči na male kosce raztrgati.

»Ne, ne, to ni res!« stoka ter se ogiblje Smukačevemu pogledu.

»In vendar jo res, dokaze imam za to. No, veseli se, babura, hudo Ti prede. Tudi Jurij Skopec zna ojstro soditi, da Vama bo obema zaprlo sapo. Jaz sam pa bom nadomestoval krvnika ter Vaju živa počasi mesaril, kakor mesar svoje kozličke.« 

Jera je skoraj ob pamet.

»Jaz sem popolnoma nedolžna,« ječi.

»Da, kakor mlado jagnje,« roga se tolovaj, »to poznam. Toda ta pot jo boš vendar izkupila, nesramnica! Ko bi ne bil pravočasno prišel glavar, gledala bi sedaj reška množica moje razkosano telo na kolesu. Le Jurij Skopec me je mogel rešiti; storil je to, sedaj pa pride kazen na vrsto.« 

Jeri se skoraj pamet meša, vjednomer kriči hripavim glasom:

»Obrekovana sem, jaz nisem ničesa storila; Bog ve, kdo je na Reki videl in spoznal tolovaje.« 

Smukač je drugače prepričan.

Dokazi za Jerino krivdo so tako jasni, da ni mogoče več dvojiti; tudi Janko je bil s svojo ženo sporazumljen.

K temu se pridružuje še Cekinarjeva izpoved, da je videl Jero, ko se je proti jutru z Reke vračala v tabor.

Tu ne pomaga tajenje — krivda njena je dognana in obsodba njena je gotova.

Mej tem so reškemu zavezniku in njegovi hčeri odkazali utico; in tudi Smukač poišče svoje ležišče, kajti hrbet ga še vedno boli — vzlic zdravilnemu mazilu, ki mu je je Polde položil na skeleče rane.

Ana Sienska je stopila v glavarjevo utico, Jurij pa mej tem Cekinarja izprašuje o vsem, kar se je mej njegovo odsotnostjo novega pripetilo v taboru.

Podnačelnik, zvest svojej obljubi, pri tem zamolči, da se je nekaj tolovajev hotelo upreti zaradi zapeljive Jere.

Sicer pa nima dosti povedati, razven tega, da se je on sam poročil z Uršiko.

Jurij Skopec svojemu zvestemu tovarišu častita, saj mu je znano, kako iskreno ljubi Cekinar svojo Uršiko.

Tudi povprašuje, kaj je z Amalijo, toda v tem oziru ne more podpoveljnik nič druzega javljati, kakor da se deklice niso čisto nič brigale za tolovaje.

Le Lenčika je bila nekaterikrat skrivaj tukaj, ker si je izbrala ljubčka, sicer pa ni ni kdo govoril s predrznimi tolovajkami.

Tudi Uršika zopet pri tovaršicah prebiva, ker Jurij Skopec ne mara, da bi se ženske v neposredni bližini tolovajev mudile.

S tem se najbolje prepreči prepir in poboj, pa tudi red se tako najlažje vzdržuje.

To je tudi Cekinarju znano, zaradi tega je sam svetoval Uršiki, naj ostane pri svojih prijateljicah.

»Kaj se naj sedaj zgodi?« praša tolovaj, ko Jurij Skopec obmolči.

»Dve uri počitka moramo imeti, potem pa se bo vršila sodba zoper izdajalca, in ko bo to končano — potem —«

Glavar pokaže s prstom proti ,ajdovskem grobu‘, čegar vrhunec obsevajo prvi žarki jutranjega solnca.

»Potem hočem razkriti tajnost tega groba,« nadaljuje Jurij Skopec. »Pante mu je o čudnih stvareh poročal, da jo našel na dnu groba nekaka vratica, ki menda prikrivajo vhod v pravcati kraljevi grob. Tje noter moram priti, mogoče najdemo zaklade, ki bodo izdatno pomnožili naše premoženje. In potem gre naša pot v Trst — tam bom —« 

Tolovajski glavar ne izgovori, toda ponosni njegov pogled dokazuje, da hoče izvršiti čin, o katerem bo govoril celi svet!

159. poglavje. Novi naklepi.[uredi]

Pričakovanje. — Neprijetno iznenadenje. — Kaj lovec pripravlja.

Grajski oskrbnik Tihorepec stopi v gostilniško sobo.

»No, ali je kaj novega?« praša krčmarja, ki pri njegovem vstopu ponižno sname črno baržunasto čepico.

Gostilničar ničesa ne ve o dogokih z deklama, ki sta raje molčali, saj sta sami mogli preskrbeti zadoščenje, in to na jako krepak način.

»Kaj naj bo novega, predragi gospod?« odgovarja krčmar, »tu v Trstu ni tako kakor na Dunaji, pri nas se redkokdaj kaj posebnega pripeti.« 

»Tako, tako,« meni prekanjeni hudobnež, »saj v Trstu mnogo ljudi živi, da morajo ljudje vsaj umirati.« 

»To je res, toda ravno zadnje dni se o nikakem smrtnem slučaji ne poroča, predragi gospod. Sedaj Vam bom pa zajutrek preskrbel.« 

Po teh besedah odide v kuhinjo.

Tihorepec se vsede k oknu, kmalu potem vstopi lovec France.

»No, kaj je?« praša ga oskrbnik hlastno.

»Do sedaj še nič. Toda kakor poznam starko, mudilo se jej bo zelo, da poskusi vsebino obeh stekleničic. Sama je rekla, da bo pomešala dekletu kapljice mej vodo. Menda je slučajno kak zlodej vmes posegel.« 

»Kdo neki?« 

»Da, kdo more to povedati. Včasih se pripete tako čudna naključja, da bi človek kar iz kože skočil. Sedaj grem še jedenkrat poizvedovat.« 

»In s tem v lastno pogubo, he?« 

»Oho — meni se ne bo nič zgodilo.« 

»Bodi previden, France!« 

»To se samo ob sebi umeva.«

Lovec ostane še nekaj časa mirno poleg oskrbnika sedeč ter se o navadnih rečeh ž njim pogovarja, toda misli njegove so drugod.

Mej tem prinese krčmar zajutrek, katerega so oba gosta z velikim tekom lotita.

Tihorepec čaka, da krčmar odide.

»France,« zašepeta potem, »kaj meniš, ali naj drugipot poskusiva, spraviti dekliča na oni svet, ko bi se bil najin prvi naklep ponesrečil?« 

»Seveda storiva to?«

»Toda kako?« 

France se peklensko reži.

»Hm,« pravi po kratkem premisleku, »Milica je bila v Ljubljani obsojena. Kaj, ko bi to njenemu sodniku sporočila? Rabelj bi moral najino delo prevzeti, midva pa bi se jedne skrbi odkrižala.« 

»Ne, to ne gre,« pravi Tihorepec odločno. »To je popolnoma izključeno. Prvič bi o tem grof gotovo izvedel ter bi se imela midva njegove jeze bati. Drugič pa bi trajale mej tržaškoin ljubljansko oblastnijo obravnave tako dolgo, da bi punica desetkrat že zopet izginila.« 

»V tem oziru imate prav.« 

»To tedaj ne gre, ker bi si midva le sama sebi škodovala. Ne, poskusiti morava na drug način dekleta umoriti. Saj še ni gotovo, da ne more več dobiti namenjenih jej kapljic.« 

Lovec vstane.

»Dobro,« pravi, »zajuterkoval sem, sedaj se grem sprehajat ter v sosedstvu previdno izpraševat. Seznanil sem se z nekim črevljarjem. Ta dečko ve za vse mestne novico, kakor kaka tiskana kronika.« 

»Dobro, pričakoval Te bom tukaj.« 

France zapusti gostilno, kmalu pa se povrne urnih korakov. —

Gostilniška soba je prazna, le oskrbnik sedi na svojem prostoru.

»No, kaj je — ali je mrtva?« 

»Ne.«

»Tedaj ni dobila kapljic?« 

»Sam peklenšček jo je rešil,« sika lovec. »Moj znanec, črevijar, sicer ni nič natančnega vedel, kako se je zgodilo, toliko pa mi je povedal, da je v zlatarjevi hiši naenkrat poginil maček, da je oskrbnica vsa razburjena ter čuva odslej Milico kako lastno oko. Ne morem več dvojiti, da je starka začela sumiti — ve, da je bil v steklenici strup.« 

»Prokleto!« 

»Jaz se tudi dosti togotim. Vražja starka — bes jo lopi! — povsod povprašuje o starem krošnjarju. Seveda ni ničesa mogla poizvedeti, toda sedaj moram previdnejši biti.« 

»Človek bi kar znorel.« 

»Ni še konec vsega sveta,« meni lovec; »prišel bom deklini do živega, ko bi se mi vsi vragi vpirali.« 

»Kako boš to storil?« 

»Toliko je gotovo, da jo spravim v večnost.« 

»Ne bo Ti to lahko postalo, kajti starka je sedaj nezaupna postala. Vstop v hišo zlatarjevo Ti je sedaj zabranjen.« 

»Pa tudi nepotreben.« 

»Toda —« 

»Le poslušajte me!« nadaljuje lovec tihim glasom. »Moj znanec, blebetavi črevijar, mi je marsikaj povedal. Zlatar Trdina hoče odpotovati ter Milico sabo vzeti. Hej, mej potjo bo dosti prilik, da pošljem deklino na drugi svet.« 

»Ali je ta novica resnična?« 

»Seveda je, črevijar je o vsem dobro poučen.« 

Tihorepec premišljuje.

»Sedaj imam zopet upanje, kajti poprej se ne moreva na Sokolsko povrniti, predno ne izvedeva grofičinega naročila. Joj, kako hrepenim po domačiji! Povsod je lepo, doma najlepše. Ko bi bilo le že vse pri kraji!« 

Lovec se muza.

»Kakor mi je črevijar povedal, odpotoval bo zlatar kmalu. Tri sto hudičev, toliko ljudij sem že spravil v peklo, pa da bi se mi ravno ta mala spaka ustavljala!« 

»Mojster si,« hvali ga Tihorepec.

»Morebiti pa nama niti ni treba čakati, da zlatar odpotuje. Oho, ravnokar mi nekaj prihaja na um.«

»Kaj pa?« 

»To je moja skrivnost,« pravi hudobnež smeje se, »da, da, sedaj Vas bodem kmalu prijetno iznenadil. Res je, res, moja misel ni napačna.« 

Tihorepoc se trudi, da bi od lovca poizvedel, kaj naklepa, toda premetenec molči.

Kmalu po kosilu zapusti France zopet gostilno, toda ne obrne se pri tem na ulice, marveč krene na gostilniški vrt.

Tam nekoliko postoji.

Najprvo opazuje poslopja, ki se tiše hiše same. Tu so hlevi, skedenj in zidana shramba, v kateri je razna stara šara spravljena.

Tu so nakopičeni stoli, mize, postelje in drugo pohištvo, katero se rabi le ob posebnih velikih veselicah.

V tej shrambi nikdo ne stanuje, ker bi v njej tudi prostora ne imel.

Vrata, ki vodijo na dvorišče, so zaprta, isto tako okna.

Toda France dobro zapazi, da je stežaje pri oknih lahko odpreti ter da ne bo težavno tem potom priti v malo poslopje, ki ima visoko streho, v slednji pa je več hiš, in sicer tudi na oni strani, ki je sosedov — zlatarjev vrt. Visok zid deli oba zemljišča, toda shramba in njena streha sta višja, od tega zidu.

To si France vse dobro zapomni.

»Hm, tako bo šlo,« mrmra hudobnež; »črevljar mi je pravil, da gre Milica vsako jutro na vrt po zelenjavo. Izborno, moja misel res ni napačna.« 

Zlobnež koraka na vrtu dalje ter se ozira po grmovji, ki stoji okoli in okoli ob zagrajnem zidu.

Tu je leskov grm.

»Ravno, kar potrebujem,« govori lovec sam pri sebi, »toda paziti moram, da me nikdo pri mojem delu ne zasači.« 

Ozre se proti gostilni.

Tam ni nikogar videti, kajti hlapci in dekle imajo dosti opravila, da ne morejo pohajkovati.

France je prepričan, da ga nikdo ne opazuje.

Sedaj se spravi k delu.

Od leskovega grma si odreže dolgo in debelo palico, katero osnaži vseh stranskih vejic in perja.

Potem jo poskusi, ali je zadostno vpogljiva.

»Izvrstno,« šepeta lopov, »boljša je, kakor sem pričakoval,« potem pa spravi leskovko pod suknjo.

Odreže si še nekaj šibie, te pa od trdega lesa, ter se konečno v krčmo povrne.

Ta pot gre naravnost v svojo izbo.

Kaj tu sedaj počenja, tega niti zviti Tihorepec ne more videti — toliko pa je gotovo, da veljajo vse te lovčeve priprave Milici in njeni smrti!

160. poglavje. Sodba tolovajev.[uredi]

Strašna sodba. — Izdajalska dvojica. — Jurij Skopec in tolovajke.

Jurijev neumorni duh mu ne da dolgo spati.

Dve uri komaj pretečete, ko zopet zapusti svoje ležišče.

Zamišljen opazuje lepo Ano Siensko, ki še trdno speča počiva na svoji priprosti postelji.

Lepa je pustolovka, prelepa, toda Jurija Skopca zanima bolj njena predrznost in premetenost, kakor pa njena divna krasota.

Ženska lepota ga ne more stalno vezati, pogumneža so deklice že razvadile. Angelj bi morala biti ona, ki bi ga na večne čase okovala v zlate spone ljubezni.

Angelj — podoben Milici.

»Ana mi bo še mnogo koristila,« mrmra predrznež. »Pomočnica mi je taka, kakoršno sem si že davno želel. Nobena bi mi je ne mogla nadomestiti.« 

Sedaj stopi iz ute.

Prvi pogled velja obdolžencema, ki stojita ob deblih povezana.

Janko še vedno smrči, kakor velikanska pila, Jera pa na tihem milo zdihuje.

Proseče obrača svoj pogled proti glavarju, ker upa, da bo njena lepota vzbudila v prsih groznega tolovajskega glavarja milejše čute.

Upanje njeno je zastonj.

Jera je pač zala, toda Jurij Skopec tega niti ne zapazi.

Na srebrno piščalko sedaj zabrlizga.

Glas njen se razlega po tabora in na dano znamenje postane po vseh utah naenkrat živahno. Z vseh stranij hite tolovaji ter so zbirajo krog svojega glavarja, ki resnega obraza pokaže z roko na povezanca.

Tam naj se divji tovariši vstopijo v polukrog.

Tudi Smukač prihaja, kajti hrepenenje po maščevanji mu ne da miru, da bi počival, lvonečno prideta tudi reški zaveznik in njegova hči.

Mož je besen zaradi izdajalstva, ki ga ni spravilo samo v smrtno nevarnost in na raztezalnico, marveč ga je stalo hišo in celo precejšnje premoženje.

Ko zagleda povezano Jero, zarujove kakor divja zver ter hoče planiti na izdajalko.

Pante ga zadržuje.

»Pustite me!« kriči togotnež. »Kanalja mo je ob vse pripravila, sedaj jej moram vrat zaviti.« 

»Ne, glavar je sklical sodišče, ki jo bo pravilno sodilo,« ugovarja Pante. »Jurij Skopec ne trpi, da bi se kdo umešaval v njegove odredbe.« 

Zaveznik se komaj da pomiriti.

Mej tem so vsi tolovaji zbrani, izimši straže.

Vsedejo se v polukrogu krog obdolžencev, Jurij Skopec pa stopi v sredo med nje.

Poleg njega stoje podpoveljniki in ob strani zaveznik in hči kot tožnika.

Cekinar prevzame nehvaležno nalogo zagovornika.

Jurij Skopec noče nobenemu krivico delati, marveč naj obdolženca postaneta deležna vseh pravic kakor pri navadni sodniji.

Jurij Skopec v drugič zažvižga.

Smrtna tišina nastane.

Janko dobi nekaj krepkih sunkov pod rebra.

Zbudi se ter debelo gleda, še pol omamljen, na molčeče zborovalce.

Jera se skuša spon oprostiti.

»Sramota je to,« kriči, »kako postopate z žensko, ki se itak ne more braniti.« 

Jurij Skopec dvigne desnico.

»To ni sramota, Jera, kajti izdajalka ste.« 

»Ne, nisem!« 

Glavar se proti zavezniku obrne.

»Kaj imate Vi povedati?« 

»No, slišal sem vse,« odgovarja mož, »ko sem bil v ječi, govorile so straže večkrat o izdajalstvu. Neka ženska je bila pri mestnih čuvajih, ženska, ki je rekla, da je v moji hiši nekaj Jurij Skopčevih tolovajev zbranih. Ženska je bila mlada in zala — moja hči bo bolje popisala ono izdajalko.« 

Jera zakriči:

»Vse je laž!« 

»Kaj veste Vi, deklica?« praša neustrašljivi glavar zaveznikovo hčerko.

»Ne dvojim, da jo ta-le ženska vse izdala. Mož, ki me je oprostil, je poizvedoval — mestni vojaki so mu povedali, da je imela izdajalka malo, rudečkasto znamenje za desnim ušesom. Le poglejte, pa se bodete prepričali.« 

Smukač kvišku poskoči.

»To je res, Jera ima tako znamenje — ona je, o tem ni dvojbe!« 

Sedaj mora Cekinar govoriti.

Naglasa še nekaj okoliščin, ki bi morebiti mogle govoriti za Jero, vendar pa mora sam priznati, da jo je videl v pomenljivi noči, ko se je proti jutru vračala v tabor.

Sedaj jej ne pomaga nobeden izgovor več.

Nikdo joj ne verjame, kajti očividno je, da se grešnica laže. —

Celo njeni nekdanji pristaši jo sedaj zaničujejo — kajti z izdajalko noče nobeden opraviti imeti.

Janko še vedno debelo gleda.

Rokovnjaču še vedno roji žganje po glavi, tako da ne zine besedice.

»Ali je mož njen tudi kriv?« poizveduje glavar.

»Seveda,« rentači Smukač, »saj me je hotel umoriti; že na Dolenjskem me je zavratno napadel, da bi me spravil na drugi svet.« 

»Ker si hotel mojo ženo zapeljati,« kruli povezanec.

»Kaj je pa na Tvoji ženi še mogoče pokvariti?« roga se mu Smukač.

»Le čakaj,« tuli rokovnjač kakor divja zver, »ko bi bil jaz zdaj-le le prost, doživel bi Ti nekaj posebnega. Toda obračunil bom s Tabo, prokleti zlodej, in tedaj se boš bliskoma vozil na dno pekla.« 

»Tiho!« zapoveduje Jurij Skopec.

Janko ga ne sluša, marveč rujove v jednomer.

»Glavar, razglasite sodbo!« zakliče Smukač, »oba sta kriva, tu ne more živa duša več o tem dvojiti.« 

»Sodbo naj izreče večina,« odgovarja strašni mož, »Vi vsi ste slišali, kaj se je zgodilo, tedaj sami odločujte! Cekinar, prašaj vsacega posebej - večina odločuje. Konečno pa naj se določijo ljudje, ki bodo izvršili sodbo.« 

»Prostovoljni rabelj sem jaz,« tuli Smukač.

»To se bo našlo,« zavrne ga Jurij Skopec. »Černič, prevzemite Vi službo sodnikovo, zaukažite mir, kajti pri takem vrišču se ne doseže pravo sporazumljenje. Kmalu se bom povrnil.« —

Jurij Skopec odide, in sicer proti bukovji, kjer tabore deklice.

Černič ima dosti truda, da brzda divje tovariše. Vedno in vedno završči silni hrup, katerega je mogoče le v glavarjevem imenu zadušiti.

Konečno se razburjenost v toliko poleže, da more Černič s prašanji pričeti.

In kako se glase razne sodbe?

»Oba moramo počasi na ražnji speči,« pravi prvi.

»Obesimo ju na visoko drevo, da bo pa stvar dlje časa trajala, privežimo ju za noge,« meni drugi.

»To ni nič,« kliče tretji. »Tam-le imamo velik kotel. V njem moramo prokleto dvojico počasi creti.« 

»Jaz bi jima najprvo vse prste na rokah in nogah porezal,« rujove četrti.

»In jaz ju hočem zaklati, kakor dva kozlička,« besni Smukač. »Hej, in poprej se mora napraviti pravilen mesarski stol, da bodeta morala gledati vse priprave za to klanje.« 

Janko neprestano grči, Jera pa kriči tako glasno, da po vseh ušesih zveni.

Vse upanje jo je zapustilo.

Mej tem povprašuje Černič ostale tolovaje za mnenje, ker pa hoče vsak izmed njih predlagati ostrejšo smrtno kazen, ne doseže se porazumljenje.

Černič sam noče izreči svoje sodbe, ker mu boljši čut ne pripušča pripomoči k pogubi one ženske, katero je še pred kratkim pritiskal na srce.

»Čul sem vse,« pravi konečno, »vendar je vsak izmed Vas kaj druzega povedal — treba je še odločitve.« 

»Žreb naj odloči!« 

»Ne, večina, tako je glavar zapovedal.« 

Z nova se prične posvetovanje.

Nekateri tolovaji so pravcati divjaki. Smukačev predlog jim najbolj ugaja, zaradi tega zahtevajo, naj se prepusti odločba Smukaču, ki se je komaj rešil smrti na morišču.

Konečno se temu tudi ostali sodniki pridružijo; le Cekinar in Černič ne oddasta glasu.

Tolovaji z velikim hrupom vstajajo. Krohotajo se primejo za roke ter začno krog nesrečne dvojice kolo plesati.

Jeri stopa mrzel pot na čelo — pred očmi vidi svojo neizogibno pogubo.

»Vidva sta dva komada drobnico,« zakliče ,sladki Polde' obsojencema v obraz, »Smukač pa je Vajin mesar.« 

Janko neznansko tuli, Jera pa kriči na vse pretege.

Tu Černič k Cekinarju pristopi.

»Ali hočete res tako sodbo izvršiti?« praša ga na tihem.

»Seveda se bo to zgodilo.« 

»To je nečloveško.« 

»Toda pravično.« 

»Ne, peklensko je,« odgovarja bivši plemič. »Tega ne morete storiti.« 

»Oho, izvršiti se mora!« 

»Ne verjamem.« 

Smukač čuje ta dvogovor. Oči se mu svetijo, ko se k Černiču obrne z besedami:

»Čujte, tovariš, sicer ste Vi jeden najdivjiših izmed nas, zaradi tega se čudim, da naenkrat tako govorite. Hahaha, ali se morda spominjate preteklih sladkih uric? Smešno, mi smo Jurij Skopčevi ljudje.« 

»Toda peklenščki nismo.« 

»Da, hudiči smo.« 

Podnačelnik z glavo zmajeva.

»Jurij Skopec ne bo nikdar pripustil, da se izvrši tako grozovita sodba.« 

»Oj, glavar je svojo besedo zastavil, in te nikdar ne sne. »Glejte tjekaj!« 

Smukač pokaže z roko proti ,ajdovskemu grobu'.

»Kdor noče biti prisoten, ostane naj v taboru,« nadaljuje krepkim glasom, tako da ga moreta tudi obsojenca slišati. »Tje bom odvedel oba izdajalca.« 

»In potem?« 

»Tam bom napravil mesarski stol,« škriplje Smukač, »kajti pokazati hočem, da se znam maščevati. Janko bo prišel prvi na vrsto. Nagega bom privezal na stol ter ga počasi zaklal, da bo vedel, kako prijetno je umirati. Jera bo prišla pozneje na vrsto — hahaha — in če se od nog do glave oškropim s krvjo, opravil bom svojo mesarsko službo do konca.« 

Černič se s studom proč obrne.

Janko sedaj klaverno stoka, toda mnogo glasneje kriči izdajalka, ki v duhu že čuti mesarski nož v svojem belem vratu. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Poglejmo raje za glavarjem. Tudi njemu je zoperno poslušati krvoločne besede svojih pajdašev, zaradi tega gre proti dekliškemu taboru.

Mimo studenca ga vodi pot. Skozi vejevje se sveti rudeče žensko krilo, in ko bliže pristopi, zagleda ob vodici sedečo Amalijo.

Lepa deklica ga še ne vidi.

Bled je njen ljubki obraz, iz katerega temno zro njene divne oči v hladni vrelec.

»Amalija!« izpregovori glavar, ki obstoji.

Ona se zgane.

»Jurij!« zakliče radostno.

Koj potem se jej obraz zopet zmrači — vendar pa vstane ter pristopi h glavarju.

»Jurij, ali si res k meni prišel?«

»Rešil sem mej tem svojega tovariša smrti na morišču.« 

»In ono — ono — si pustil na Reki?« 

»Ne, Ana Sienska je pri meni, potrebujem jo za svoje velike načrte.« 

Amalija se skuša brzdati.

»Ali res misliš, da nisem jaz za nobeno rabo?« praša ga tresočim se glasom.

»Nisi mi prava pomočnica.« 

»Ne govori tako, Jurij,« zakliče zapeljiva krasotica, »kajti dokazala sem že, da nisem na glavo padla.« 

»Kdaj?« 

»Napadla sem Blanski grad.« 

»To je bil sicer pogumen čin, Amalija, toda k temu je bilo treba samo nekoliko odločnosti.« 

»Oho, jaz znam še več. Ali Ti ni znano, da sem se splazila h kostanjeviškemu sodniku na vrt pri belem dnevu?« 

»To vem, toda vse to ne zadostuje za moje načrte, h katerim je treba miru, Ti pa si prestrastna.« 

Amalija zre na tla.

»Oj, Jurij, vzemi me vendar zopet k sebi, v svoj objem. Saj Te vendar tako iskreno ljubim.«

Obupni njen glas napravi globok utis na nezvestega ljubimca. Ihtečo se pritisne na srce, toda no tako strastno, kakor v nekdanji ljubezni, marveč bolj iz usmiljenja nasproti zapuščeni siroti.

Ana pa ga strastno objema.

»Jurij, mene samo moraš ljubiti!« 

»To bi bila morala poprej reči, Amalija, sedaj je prepozno.« 

»Kaj praviš? Ali mo sovražiš?« 

»Ne, ne, pozabil Te nisem, tudi vem, kaj si mi žrtvovala. Toda jaz sem mož, ki se nikdar ne veže.« 

»Ali tudi na mene ne?« 

»Ne.« 

»Tedaj ljubiš ono Ano Siensko?« zakriči vsa divja.

»To bi bilo preveč rečeno,« odgovarja Skopec. »Sedaj jo le občudujem, kajti njena prebrisanost je res izvanredna.« 

»Toda počivala je na Tvojem srcu.« 

»Tega ne tajim.« 

»Ali vidiš?« zavpije ljubosumnica ter se iztrga iz njegovih rok. »Ljubil si jo, poljuboval — in jaz — jaz —« 

Amalija mali ročici na obraz pritisne ter začne britke solze pretakati.

Tolovajski glavar stoji zraven nje. Amalijo pozna ter ve, kako trmoglava je, zaradi tega je ne tolaži, marveč mimo čaka njenega ogovora.

In to ne traja dolgo časa.

Ihtenje hipoma poneha.

»Jurij, kaj naj nastane iz tega?« 

»Ne razumem Te, Amalija.« 

»Ali hočeš iz mene res vragico prestvoriti?« 

»Zakaj?« 

Ona tik njega stopi. Desnica njena kaže na burno dvigajoče se prsi.

»Jurij,« šepeta, »tu bije moje srce. V njem živite dve sili — požrtvovalna ljubezen in peklensko sovraštvo. Do sedaj sem se le po prvi ravnala, ker Te ljubim, toda če me popolnoma zavržeš — tedaj —«

»Kaj naj to pomeni?« 

»Oj — hudo Te znam raniti.« 

Jurij se smehlja.

»Ali meni pretiš, Amalija — meni?« 

»Ha, Ti se norčuješ, toda ne razumeš me še, Jurij. Glej, Tvoje življenje mi je predrago.« 

»Saj se Te tudi ne bojim.« 

»Toda druge stvari so, ki bi Te bolele,« nadaljuje Amalija. »Oj, Jurij, ne pripravi me ob vso pamet!« 

»Še vedno Te ne razumem. Ali se nočeš jasneje izraziti?« 

»Ne!« 

»Zakaj ne?« 

»Bo že pravi čas prišel.« 

»Ah, ali imaš skrivnosti pred menoj?« 

»Da, imam jih.« 

Glavar se zopet smehlja.

»Pojdi no, Amalija, obdati se hočeš z nekim žarom, da bi postala zanimivejša — gledam Ti v dno srca.« 

»Motiš se.« 

»Oj, poznam Te predobro.« 

»Ženske ni mogoče nikdar dosti spoznati,« nadaljuje hlastno nesrečna zaljubljenka. »Jurij, spominjal se boš mene pozneje.« 

»Kdaj?« 

»Ko se boš kesal, da si me zavrgel.« 

»Kesanja ne poznam.« 

»In vendar se boš kesal.« 

Predrzni mož z ramo zmaje, vendar pa mu ni posebno prijetno pri srcu.

Še enkrat se k svoji bivši ljubici obrne.

»Kje je Sabina?« 

Amalija se zgane.

»Kaj Te ona briga?« odgovarja čmerno, »ha — ali tudi njo vklepaš v svoje nestanovitno srce? Jurij, slišala sem nekdaj praviti o Turčiji; tam so imenitni ljudje, ki niso nikdar z jedno žensko zadovoljni, marveč jih morajo kar po več imeti.«

»To se imenuje harem,« odgovarja glavar mirno.

»Da, tako se imeujejo stanovanja turških žena,« zakliče Amalija jezno, »in tak imeniten Turek si tudi Ti, Jurij, ki postopaš, kakor prav doli na Turškem. Jedna Ti ne zadostuje, in ko bi To še tako iskreno ljubila.« 

Tolovajski glavar postane resen.

»Motiš se, Amalija,« oglasi se, »tudi meni bi jedna zadostovala, ko bi —« 

»No?« izprašuje ona radovedno.

»Ko bi jo tudi jaz ljubil,« pravi glavar. »Ta čut mi je do sedaj neznan. Vedno sem mislil, da je prava, katero sem ravno ljubkal, toda vselej sem se motil, lepe sanje so bile vedno, iz katerih sem se vselej probudil — neprijetno iznenaden.« 

Amalija se obupno smeja.

»Vse prečrno vidiš. Tako ni vse, kakor praviš. Ti bi me bila tudi tedaj objemala, ko bi ne bila prepričana, da Te zvesto ljubim.« 

Amalija molči, vendar pa sluti, da ima Jurij Skopec skoraj prav.

Mlad je, strasten in lep, toda tudi nesrečen. Iskal je svojemu bolnemu srcu tolažila, ki pa je trajalo le toliko časa, dokler ga je nadvladovala strast.

Amalija je samopašna.

Jurija hoče le za-se imeti — nikdo naj poleg nje nima pravice do njegovega srca.

Poželjivo gleda zalega moža, ki zamišljeno zre v bukovje.

»Ali se po Sabini oziraš?« praša ga Amalija v novi ljubosumnosti.

»Ne,« odgovarja glavar, »prišel sem, ker se mi studi krvoločnost mojih ljudij. V tem trenotku se vrši sodba zoper Jankota Hrvata in njegovo Jero.« 

Amalijo ta stvar ne zanima.

»Kaj pa je zakrivila?«

»Izdala je Smukača.« 

»Seveda ta zločin zahteva ostro kazen. Hahaha, in Ti, predrzni tolovajski načelnik, se braniš slišati sodbo? Ne poznam Te več.«

»Jaz nisem zver, marveč človek.« 

Amalija vsklikne.

»Ti in človek? Ne, ne, Jurij, Ti si vendar tiger — kajti raztrgal si moje srce. Oj, kako sem Te ljubila, kako Te še ljubim, in Ti brezsrčnež si me zavrgel!« 

»Motiš se,« odgovarja Jurij Skopec, »nisem Te zavrgel. Ti si se mi odtujila, toda to Ti rad odpuščam. In zakaj naj se jeden na druzega jeziva? Ali Te nisem poprej pritisnil na srce?« —

»Da,« razjari se strastnica, »toda to je bila le nekaka milost od Tebe. Morda bi me zopet za nekaj časa ljubil, dokler bi Te zopet druga ne vjela v svoje zanjke. Toda tega ne maram, biti hočem jaz edina Tvoja, ali pa —« 

Ne izgovori, v svoji razljučenosti pa stiska male pesti.

Jurij Skopec joj hoče še enkrat odgovoriti, tu pa se iz goščave začuje glas.

»Glavar — glavar!« 

»Tukaj sem,« oglasi se predrznož, Amalija pa izgine za bukovjem kakor senca.

»Glavar, sodba je izrečena.« 

»Kako se glasi?« 

Tolovaj poroča.

»To je grozno,« pravi glavar, »ali se ne morete o drugem načinu smrtne kazni zjediniti?« 

»Ne, glavar.« 

»Pomislite vendar —« 

»Ne, glavar,« zakliče Smukač odurnim glasom. »Vi sami ste rekli, da se mora izdajalstvo kar najojstreje kaznovati. Ali se še spominjate — takrat v podzemeljski dvorani Predjamo? Sodba se ne da niti najmanje predrugačiti.« 

Jurij Skopec zre na tla.

»Dobro, storite, kakor hočete,« pravi temnega obraza. »V taboru pa nočem biti, ko boš klal izdajalsko dvojico. Sicer sem hotel obiskati ,ajdovski grob', toda to ima čas. V nekaterih urah odpotujem z Ano Siensko, Černičem, Poldetom in Pantetom v Trst. Izvršiti hočem tam čin, o katerem bo ves svet govoril.«

»Ali ne smem jaz zraven biti?« 

»Ne, Tebe je treba v taborišču, da podpiraš Cekinarja. Nas pet je popolnoma zadosti, pozneje pa bodemo združeno delovali. In pri tem ostane, menda poznaš mojo trdno voljo.« 

Smukač ne oporeka.

Na tihem se še veseli, da se glavar ne protivi strašanski obsodbi, kajti bal se je njegovega upora.

Tako se oba povrneta v tabor, Jurij Skopec, da se pripravi na pot v Trst, Smukač pa ves goreč maščevanja s trdnim sklepom, da brez usmiljenja izvrši krvavi posel rablja.

161. poglavje. Na baronovem gradu.[uredi]

Mej potjo v Trst. — Vzbujena strast. — Tajnost.

Jurij Skopec zapušča tabor.

Na čilem konju, poleg lepe Ane Siensko, tako hoče priti kot pl. Mozelj v Trst.

Černič, Pante in Polde predrzneža spremljajo tudi na konjih kot služabniki preoblečeni le tako se je mogoče vsakemu sumu izogniti.

Ana Sienska ničesa ne ve o Jerini osodi, kajti Jurij Skopec jej je strašno obsodbo zamolčal.

Sicer bi bila gotovo prosila, naj prizanese Hrvatovki, ki je postala njena zaveznica.

Cekinar svojega glavarja nekaj časa spremlja.

»Prevzel bodem stražo,« pravi pri slovesu, »Smukač je kar divji, zaradi tega ne maram biti navzoč pri izvršitvi sodbe.« 

Jurij Skopec svojemu zaupniku prikima.

»Poslal bodem poročilo,« pravi potem; »če bom imel srečo, povrnil se bom po stranskih potih tu-sem, da preiščem ,ajdovski grob‘. Če me bodo pa zasledovali, morate takoj zapustiti tabor. V malih oddelkih pridite za mano, kamor sem že nedavno rekel. Tam pozna Pante kraj, kjer ostanemo na varnem. Toda to se bo že pozneje našlo.« 

Mali oddelek odhaja proti Trstu.

Jurij Skopec zopet ponosno sedi na konju kot plemič.

Tudi Ana Sienska je krasno, celo bogato opravljena, pa tudi trije služabniki so tako oblečeni, da priča njihova zunanjost o bogastvu pl. Mozelja.

Komedija se zopet pričenja, in ta pot velja svetovno znani dragocenosti — zlati mizi.

Jurij Skopec je resen.

V srcu se zgraža nad strašno obsodbo, katero so njegovi tovariši izrekli zoper izdajalsko dvojico.

Ana Sienska to zapazi.

Nekaj časa mirno jaha poleg moža, katerega občuduje in ljubi. —

»Jurij!« 

Jurij Skopec se kakor iz sanj zbudi.

»Ti si tako resen, obraz Tvoj je celo teman.« 

»Sodba mojih ljudij mi ne ugaja,« pravi predrznež, »ono klanje izdajalske dvojice.« 

»Katera sodba?« 

Jurij si hoče srce olajšati.

Ni mu znano, da se je Ana sprijaznila z Jero, in zaradi tega pove, kako grozno-krvavo sodbo je izposloval izdani Smukač zoper izdajalca.

Lepa Ana se prestraši.

Rada bi pomagala svoji zaveznici, toda pametna je ter ve, kako nevarno bi bilo, tolovajem iztrgati žrtev.

»Naj Jera pogine,« misli si na tihem, »pridobila si bom že druge prijateljice. Hrvatovki itak ni bilo varno preveč zaupati.« 

Zaradi tega se dela, kakor da jo stvar malo zanima.

»Jaz bi si na Tvojem mestu tega ne gnala preveč k srcu. Izdajici ne zaslužita boljše osode.« 

»Umorili naj bi ju, to je naš zakon, toda kaj je treba pri tem zverinsko postopati? Smukač je zvest tovariš, toda v svoji togoti je hujši od krutega tigra.«

»Saj ne boš zraven, Jurij, ko bo tekla izdajalska kri.« 

»To je tudi moja tolažba, sicer bi ne bil tako hitro odjahal.« 

»Temu sem se tudi čudila,« pravi Ana Sienska, ki kakor otrok v tem trenotku že ne misli več na nesrečno Jero. »Prišli bodemo pozno po noči v Trst.« 

»Ne, to se ne bo zgodilo, prenočili bodemo mej potjo, kjer si že bodi, samo da pri belem dnevu pridemo v Trst. Ta predrznost nam bo pozneje koristila, kajti nikdo ne bo sumničil, da je imenitni pl. Mozelj izvršil rop.« 

»Res je,« pritrjuje lepa spremljevalka, »toda v gozdu ne bi rada ostala, ker bi pri tem preveč trpela moja dragocena obleka.« 

»Ne boj se tega, imeli bodemo krasno noč.« 

»Vse jedno,« pravi pustolovka. »Joj, sedaj se domišljam, da pridemo mej potjo mimo gradu; graščak je bogataš in moj znanec iz prejšnjih časov ter samo poleti na tem gradu stanuje, svoja velika posestva pa ima na Goriškem.« 

Jurij Skopec postane radoveden.

»Kakov graščak je to?« 

»Jako bogat baron, ki pa je vzlic temu zelo skop.« 

»Tako, tako,« mrmra Jurij Skopec, »škoda, da jahamo v Trst, sicer bi bili to gospodo lahko obiskali. No, pa saj se to morda pozneje zgodi.« 

Lepa Ana odkima.

»Ne, Jurij, naš trud bi bil zastonj. Najprvo ima baron ves svoj denar v Benetkah naložen, potem pa je grad blizo večje vasi in služabnikov ima graščak polnoštevilno. Vsak roparski napad bi bil več ko predrzen. Toda prenočili bodemo tam.« 

»Da, to hočemo storiti.« 

»Baron nas bo gotovo sprejel, kajti gostoljubnost je tu doma,« nadaljuje spremljevalka. »Tudi baron za svojo osebo ni skopuh; da je na takemu glasu, temu je kriva njegova žena, grda, prepirljiva baronica, ki pa je imela ogromno doto. Baron je že skoraj obubožal, zaradi tega je v svoje zanjke ujel to zlato ribico.« 

»Pametno od njega!«

»Kaj ne da?« pravi Ana. »Tam se nam ni ničesa bati. Plemenita zakonska dvojica precej samotno životari, ker ljubosumna soproga ne trpi, da bi gospod baron občeval z lepim spolom. Kakor sem čula, je graščak še vedno lahkoživec.« 

Jurij Skopec se namuzne.

»Glej, glej, Ana,« pripomni, »kako dobro si poučena.« 

»Zakaj pa bi ne bila,« pravi odkritosrčno, »saj sem Ti sama že priznala, da sem poprej vedno premišljevala, kako bi na kak posebno predrzen način prišla do večjega denarja. In ravno tega barona bi bila rada osrečila — s svojim praznim žepom.« 

»Zakaj se pa to ni zgodilo?« 

»To je bilo nemogoče, ker je baron imel že poprej bridke izkušnje z mojim tedanjim spremljevalcem. Mene samo pozna le iz mladih let ter se me ne bo več spominjal. Zaradi tega ga brez skrbi lahko obiščemo, jutri pa pridemo o priličnem času v Trst.« 

»Prav imaš, Ana, zanašati se moramo vedno na svojo ugodno nam zvezdo — toda previdnost nikdar ne škoduje.« 

»Jaz sem previdna.« 

»Vem, zaradi tega Ti tudi zaupam.« 

Krdelo nadaljuje svojo pot. Polde in Pante se na tihem pomenkujeta, Černič pa zamišljeno zre pred se. Na Sabino misli.

Na lahkomišljenko — katero vendar goreče in strastno ljubi, čeravno ga je spravila v nesrečo.

Vse je zaradi nje žrtvoval — postal je tolovaj — toda osoda je vmes posegla — tudi ona je sedaj član tolovajske čete.

Kaj naj iz tega nastane? Černič ne ve; molče, mračno zre v oblačno bodočnost.

Ana Sienska nekoliko zaostane.

Jurij Skopec jaha naprej, Ana pa se Pantetu in Poldetu kakor slučajno pridruži. Čudno! Ko nekaj časa ž njima na tihem šepeta — prične se ,sladki Polde' prisrčno smejati — za njim pa tudi Pante.

Spremljevalka dene svoj beli prst na rudeče ustnice.

Kaj neki je z divjima tovarišema dogovorila? Kdo to ve?

Solnce se polagoma bliža zahodu. V daljavi se vidi nekaj kmetskih hiš, ob strani pa veliko poslopje.

»Radoveden sem, kako nas bo baron sprejel,« pravi Jurij Skopec svoji spremljevalki. »Mogoče je, da nam celo pokažei vrata.« 

»To je izključeno.« 

»Zakaj?« 

»Saj sem že naglašala, da je tu gostoljubnost doma. Ko bi nas graščak odklonil, govorilo bi se povsod o tem, konečno pa se moram tudi na-se zanašati in na svojo — lepoto.« 

»Ah!« 

»Baron lepih žensk nikakor ne sovraži,« pravi Ana Sienska. »Videl boš, kako se bo njegova grda žena spakovala, če me bo občudovaje opazoval. In —« 

Obmolkne, kakor bi se bala, da se izda s svojo skrivnostjo. Jurij Skopec se za to ne zmeni, marveč izpodbode konja ter krene v drevored, ki vodi proti gradu.

Jezdeci pridejo skozi velika vrata na grajsko dvorišče.

Krog in krog so gospodarska poslopja, pri katerih opravljajo hlapci in dekle svoje delo. Jurij Skopec se prepriča, da bi bil tu silovit napad prenevaren.

Služabniki se približajo. Došlece spremijo proti gradu, in na vrhu stopnic, ki vodijo na dvorišče, se prikažeta dve postavi.

Ana je prav imela. Prvi je lepo raščen mož čednega obraza in v najboljših letih, slednja pa majhna, suha in zraščena ter rumenkaste kože kakor star pergament — pravo strašilo.

Toda bogata je — to zadostuje.

Najprvo se ceremonijelno pozdravijo.

Jurij Skopec je cel kavalir.

»Pl. Mozelj s češkega in soproga,« predstavlja sebe in Ano. »S svojimi služabniki potujem v Trst, kamor pa po svojem mnenji danes ni mogoče pred večerom priti.« 

Baron lepo Ano od strani opazuje. Obraz njegov je prijazen in z največjo uljudnostjo vabi prišlece, naj vstopijo.

Vabilo se hvaležno sprejme.

Baron spremlja svoje goste v notranje prostore lepega gradu, soproga njegova pa čmerno opazuje, kako dopadljivo ogleduje od strani njen soprog razkošno Ano Siensko.

Obisk je nadležen, toda zaradi gostoljubnosti mora vgrizniti v kislo jabolko.

V tem trenotku pristopi Pante k glavarju.

»Pustite me s Poldetom v Vaši bližini,« zašepeta mu na ušesa. »Černič ostane pri konjih. Le recite, da sva Vajina osebna služabnika, katerih ne morete pogrešati.« 

Jurij Skopec se nemalo čudi tem besedam, misli pa, da se je to zgodilo, ker se tolovaja bojita za njegovo varnost.

Zaradi tega ne zapazi, da se Ana Sienska v tem trenotku sporazumno pogleda z njegovima tovarišema.


Ni dvojbe, tu se kuje skriven načrt.

Lahkoživemu baronu velja ta pot.

Slednji spremlja pl. Mozelja in njegovo soprogo v veliko grajsko jedilnico.

»Veselje mi je, da Vas morem nocoj prenočiti pod svojo streho, gospod pl. Mozelj,« pravi hišni gospodar; »gostoljubnost je pri nas doma, zaradi tega bi mi bila posebna čast, ko bi se hoteli dlje časa pri meni muditi.« 

»To je nemogoče, predragi gospod,« odgovarja Jurij Skopec kakor rojen plemič, »pot moja je nujna.« 

Baron so zopet od strani ozira proti lepi Ani.

Izborno mu ugaja, kdo naj tedaj popiše njegovo skrivno veselje, ko opazi, da mu krasotica odgovarja s pogledi.

Ni dvojbe, jako prijazno ga je pogledala.

Baron čuti, da se mu kri hitreje pretaka po žilah.

»Oj,« misli si, »tej pl. Mozeljevi gospej sem menda povšeči. Res, da ima zalega moža, toda če se ne motim, čuti se nesrečno, ker je mož prečmeren, mogoče trinog — ha — ko bi dlje časa tu ostala, morda imam srečo. — Toda nemogoče je to — joj joj — treba bi bilo, da poskusim — moja žena ima trden spanec — hej tu mi prihaja dobra misel.« 

Baron sedaj zapazi, da ga njegova grda soproga neljubo gleda. —

Da prikrije, kako globok vtis je napravila nanj zapeljiva tujka, obrne se k trem tolovajem, ki stoje pri vhodu.

»No, to so služabniki,« pravi hišni gospodar; »preskrbeti moram, da se jim odkaže primerno stanovanje. Morda v gospodarskem poslopji; ali je kdo izmed njih gospodi neobhodno potreben?«

Jurij Skopec se spomni Pantetovih besed.

Žaliti ne mara svojih ljudi, zaradi tega pokaže na Poldeta in Panteta.

»Ta dva sta osebna moja služabnika,« pravi počasi. »Pogrešal bi ju le težko, ker ju potrebujem pri oblačenju in slačenju. Oni tretji pa« — s tem pokaže na Černiča — »ostane naj pri konjih.« 

»Dobro, dobro,« pravi baron živahno, »ravnal se bom po Vaši želji ter temu primerno dal svoje ukaze.« 

Obraz njegov kar žari veselja.

Graščak je pravi lisjak, kajti misli si takole:

»Ta gospod pl. Mozelj je prijatelj miru in složnosti. Odkazal mu bom nekaj krasnih sob — njegovi soprogi pa posebno spalnico. Oj, če me vse ne vara imel bom danes srečo.« 

Pri tem gleda Ano.

In zopet ga iz njenih krasnih oči zadene žar, ki ga neizrekljivo osrečuje.

»Odkazal bi svojima dragima gostoma rad stanovanje,« prične zopet, »mej tem pa bo večerja pripravljena.« 

Zadnje besede veljajo njegovi ženi, ki mora sedaj, četudi nerada, tu ostati — baron pa spremlja svoja gosta v prvo nadstropje.

Tukaj so dolgi prehodi, mnogoštevilna vrata.

Ana Sienska to priliko porabi.

»Jurij,« šepeta svojemu ljubčku, »skovala sem načrt, s katerim boš zadovoljen. Če mi hišni gospodar odkaže posebno spalnico, reci, da Ti je to prav: ali me razumeš?« 

Glavar jo začuden pogleda.

»Stori mi to ljubav,« smehlja se premetenka. »Poznaš me — ta — norec — domišljavi tepec — skupil jo bode —« 

Ne konča, toda Jurij Skopec jo razume. Ana Sienska hoče dokazati, da je vredna tovaršica predrznega tolovajskega načelnika.

Graščak ni nobenega služabnika sabo vzel. To je navlašč storil. —

Sedaj sam odpre nekaj vrat.

»Tu je soba za služabnika, zraven pa je spalnica za gospoda.«

Jurij Skopec vidi, da je stanovanje krasno opravljeno, toda v njegovi sobi stoji samo jedna postelja.

»Gospe, ki so v spremstvu svojih soprogov prihajale k meni na obisk, spale so vedno v sosednih dvoranah,« pristavi zaljubljeni baron, ki pri tem pogleda zapeljivo Ano.

Slednja se mu pomenljivo nasmehlja.

»Jaz bi rada danes sama spala,« pravi premetena ženska. »Žal, da je moja hišina mej potjo zbolela.« 

Baron plava v nebeški radosti.

Vse mu gre po volji.

»Moja soproga Vam bo radovoljno odstopila jedno svojih služabnic, milostiva gospa.« 

»Ponudbo Vašo hvaležno sprejmem,« glasi se odgovor zvite zapeljivke.

V onih časih je bil sploh običaj, da so imenitni zakonski imeli vedno posebne spalnice.

Polde in Pante sta zaostala, ker morata zvesto izvršiti svoji vlogi kot služabnika. Ko hišni gospodar zopet spremlja Ano Siensko po stopnicah v pritličje, zapazi v novič več žarečih pogledov razkošne tujke, ki provzroče, da baronu močno sili kri v glavo. Tudi Jurij Skopec vse to dobro vidi, toda dela se nevednega.

Saj je prepričan, da ga Ana Sienska zvesto ljubi in da veljajo njeni pogledi le — baronovemu žepu.

Kaj neki namerava prebrisana ljubica tolovajskega glavarja?

162. poglavje. Mojstersko delo.[uredi]

Zaljubljeni baron. — Ponočni dogodki. — Z dežja pod kap.

Baronica je dokazala, da v njeni hiši vlada veliko bogastvo — večerja je izvrstna.

Pri tem ima vse roke polne dela, nadzorovati mora služabnike, da jej kdo ne izmakne kake steklenice vina.

Zaradi tega ima baron dosti prilike, zaljubljeno pogledovati lepo Ano Siensko, ki mu neprestano s sladkimi smehljaji vzbuja plamtečo strast.

Jurij Skopec svojo vlogo izborno igra.

Ana ga je skrivaj prosila, naj se dela sitnega, godrnjavega soproga, in Jurij Skopec jo v tem oziru rad uboga.

Prepričan je, da bo njegova Jjubica izvršila predrzno sleparsko podjetje.

Je in pije, toda če ga Ana Sienska ljubeznjivo kaj praša, da jej čmeren odgovor temnega obraza.

To pa ravno barona veseli.

»Trinog je,« misli si, »in pa tako angeljsko-lepo soprogo ima. Zakaj neki tako odurno ž njo postopa? Kako me revica pogleduje — oj, tolažil jo bom še nocoj — hahaha — vedno sem še stari dečko!« 

Jedna sladčica za drugo prihaja na mizo, najdražje vino se sveti v kristalnih kozarcih, z jedno besedo, baron ali bolje rečeno baronica hoče pokazati, kaka bogatija je v njeni hiši.

Slednja ne zapazi, kako zaljubljeno pogleduje njen soprog prekrasno tujko.

»Nocoj bom srečen,« misli si baron, »oj, ko bi le že hotela polunoč biti.« 

Konečno vstanejo od mize in baron spremi svoje goste v prvo nadstropje.

Jedna domačih postrežnic že čaka, da pomaga Ani Sienski pri nočni opravi. Ko se baron poslavlja od gostov, jo še enkrat pomenljivo pogleda.

Jurij Skopec odide s Poldetom in Pantetom v svojo spalnico — pustolovka s služabnico pa v svoje krasno stanovanje.

Nočna oprava je kmalu gotova. Pri tem si postrežnica ne more kaj, da ne bi se glasno čudila divni lepoti mlade gospe pl. Mozeljeve.

Ana jo kmalu odpusti, toda predno se vleže spat, preišče s strokovnjaško natančnostjo vse štiri stene svoje spalnice.

Kmalu zasledi tajna tapetna vratica. Na njenem lepem obrazu se pokaže smehljaj.

»Ha, mislila sem si,« šepeta pustolovka. »Sedaj bom Juriju Skopcu dokazala, kako izborna pomočnica mu bom v vseh slučajih.« 

Vleže se v posteljo. Z zadovoljstvom se steguje po svilenih blazinah.

»Ko bo Jurij Skopec imel dosti bogastva — stanovala bom ž njim tudi v takem gradu,« mrmra, »oj, živeti hočem potem čas svojega življenja v razkošnosti in veselji.« 

Svetilka še vedno gori. Svetlobo njeno prikriva rožasto pregrinjalo — spalnica je v čarobnem polumraku.

Tako preteče dobra ura. Naenkrat začuje Ana Sienska neko šumenje.

Od tapetnih vrat sem prihaja.

»Oj, nisem se motila,« šepeta krasna ženska, »srce baronovo gori v strastni ljubezni. Norec res misli, da ga bom osrečila. Naj le pride!« 

Nekaj časa je vse tiho.

Gotovo gleda zaljubljenec skozi ključavnico.

Hinavka se dela, kakor bi spala, toda izpod dolgih trepalnic zre proti skrivnemu vhodu.

Vratica se počasi odpro. Človeška postava vstopi.

Baron je.

Ogrnil si je bel plašč, da preplaši kot nočna prikazen vsakega, ki bi ga srečal; prišel je namreč iz pritličja po hodniku.

Bliža se postelji.

Ana opazi njegove poželjive poglede. Zaljubljenec se trese strasti po celem životu.

Moti se bedak, če misli, da ga čakajo sladke urice.

Zapeljivka stegne svojo belo, okroglo desnico.

Baron osupne. Kaj je to — kaj se tako čudno blišči v njeni roki?

Joj — to je samokres!

Hišni gospodar obstoji.

»Milostiva,« šepeta, »jaz sem — jaz — hrepenenje me je gnalo tu sem — sočutje z divno gospo, ki je tako angeljsko — mila, dobrosrčna — in katere soprog je tako oduren.« 

Ana Sienska je sedaj vsa drugačna.

»Kaj pravite?« izpregovori zamolklim glasom. »Mojega soproga hočete osramotiti — ponoči se v mojo spalnico vtihotapljate —« 

»Toda Vaši pogledi — Vaši smehljaji,« jeclja baronček, »dajali so mi pogum —« 

»Jaz o tem ničesa ne vem.« 

»Toda milostiva —« 

»Odstranite se takoj,« zakliče Ana ter nameri s samokresom. »Ženska sem, ki zna braniti svojo čast. Da, jaz ljubim svojega moža, zapomnite si to. Ko bi se mi ne smilila Vaša soproga, kričala bi sedaj ter javno razodela, kaj ste hoteli učiniti. Toda sprejeli ste nas gostoljubno — to upoštevam — sedaj pojdite — ali pa streljam!« 

Baronček pade iz devetih nebes neprijetno na trda tla.

»Milostiva,« stoka, »ali bodete molčala?« 

»Če se takoj odstranite.« 

»Oj, obljubite mi — moja soproga —« 

Ana se zaničljivo smehlja.

»No, misliti si morem, kaj bi k temu rekla Vaša uboga žena. Dobro, molčala bom, toda takoj me zapustite! In zapomnite si, da zna poštena zakonska žena braniti svojo čast.« 

Baronu se kolena šibijo.

Jurij Skopec jo pri večerji mnogo pravil o svojih velikih posestvih. Hišni gospodar je prepričan, da prenočuje pod njegovo streho imenitna gospoda. In motil se je, Ana je stroga ter čuva svojo žensko čast.

Revež ne ve, kaka komedija se tukaj igra, in da se vrši še-le prvo dejanje, ostala iznenadenja pa ga še-le čakajo.

Ana se na pol vsede.

S tem razkrije divne lepote svojega razkošnega života.

Baron čuti, da vre kri v njegovih žilah.

Prekrasna je zapeljivka — tu dvigne z nova samokres.

»Proč!« zapoveduje. »Obljubo mojo imate — proč — ali pa streljam!« 

Baron omahuje proti vratom.

Komaj se ta za njim zapro, skoči Ana iz postelje.

Bliskoma pristavi skrinjo k vratom, potem pa se smeji, kakor da je doživela največje veselje celega sveta.

Baron mej tem po hodniku tava.

»No, kaj tacega,« godrnja presenečenec, »kdo bi si bil mislil, da je ženska tako krepostna. Menil sem, da me bo bujna krasotica z mehkimi rokami objela —« 

Pri teh besedah baronček obmolkne.

Objetega se čuti v tem trenotku.

Toda ne čuti okroglih ženskih rok, marveč krepke pesti.

Prestrašen se hišni gospodar ozre.

Pante stoji za njim.

»Ha, kaj je to?« zakliče preoblečeni tolovaj. »Oj, moja slutnja — vtihotapili ste se v spalnico moje milostive gospe.« 

»Molči, tepec!« jeclja baronček.

»Kaj pa še — to mi še na misel no prihaja,« huduje se Pante, ki izborno igra svojo vlogo, kakor mu jo je narekovala premetena glavarjeva ljubica. »To je ostudno, milostivi gospod, kar ste storili. Z menoj morate iti k mojemu gospodu. Joj, ta ne razume nobene šale, divjal bo, prav gotovo Vas bo z mečem prebodel, kakor kuharica z ražnjem tolstega fazana.« 

Baronček ni junak.

»Človek,« stoka, »bodi vendar pameten!« 

»To sem, hvala Bogu, ha, moja uboga gospa, kaj ste jej storili, morda celo —« 

»Ne, ne, prisesam Ti,« jeclja strahopezljivec, »niti dotaknil se je nisem.« 

»Gotovo pa ste se iz hudobnega namena k njej splazili,« divja tolovaj, »oj, moja prokleta dolžnost je, da Vas vlečem k svojemu gospodu.«

Z orjaško silo ga vleče za sabo.

Baronček misli, da je sinoči zadnjikrat večerjal.

Stokajoč prosi navideznega služabnika, naj ga izpusti.

Zastonj — Pante je neizprosen.

Že je graščak pri vratih, za katerimi spi Jurij Skopec.

Tu še enkrat poskusi svojo srečo.

»Zlodej,« pravi, »izpusti me, in dal Ti bom mnogo denarja.« 

Pante obstoji.

»Mnogo denarja, hm, če ga ne bo premalo, tedaj bi že molčal. Toda takoj ga moram imeti, sicer —« 

»Pojdi z mano!« stoka strahopezljivec, ki se v duhu vidi že nasajenega na raženj — ne, na meč.

»Kam?« 

»Tu gori je moja delavnica, tam imam nekaj denarja.« 

»Nekaj denarja? Jaz ga hočem veliko imeti.« 

»Dosti ga bo za Te.«

»Dobro, toda sedaj hitro!« 

Pante ga krepko drži za zavratnik.

Ogoljufani baronček se seveda ne upa upiti, ker se boji, da bo prihitel »gospod pl. Mozolj,« ali pa celo njegova ljubeznjiva zakonska polovica.

Zaradi tega se mora udati.

Panteta pelje v svojo delavnico. Tu stoji več omar. Jedno teh odpre ter vzame polno vrečo. Začne jo odpirati.

»Zakaj jo odpirate?« praša tolovaj. »V vreči je ravno okrogla svotica, s katero hočem zadovoljen biti.« 

Baron se skoraj sesede.

»Človek,« zakriči, »ves denar hočeš imeti kaj poreče k temu moja soproga?« 

»Ej, kaj,« huduje se Pante, »s svojo ženico se pogovorite, kakor Vam je drago, to me čisto nič ne briga. Kdor hode ženo svojega gosta zapeljati, mora molčati kakor grob. Sem z denarjem, sedaj je moj!« 

»Toda —« 

Baron hoče vrečo zgrabiti, toda Pante ga krepko udari po prstih.

»Kaj pa še, denar gre z menoj! In če sedaj le še zinete, vlečem Vas k svojemu gospodu, ki bo kratkim potom z Vami postopal. Povem Vam, da jo na svoj meč nasadil že marsikaterega plemiča, ki se je predrzno bližal njegovi soprogi. Moj gospod ne razume nobene šale.« 

Baronu se pred očmi stemni. Kaj naj stori? Mirno pusti, da se tolovaj zaničljivim krohotom in z lepim denarcem poslovi. —

Toda nesreča je redkokdaj sama. Hišni gospodar hoče v pritličje oditi. Premišljuje, kako bi se pri svoji ženi mogel zaradi denarja izgovoriti, tu ga že zopet zgrabi še močnejša pest. —

Prestrašen se ozre. Sedaj ga ,sladki Polde' drži za goltanec.

»Ha, to je nesramnost,« besni tolovaj. »Gledal sem skozi ključavnico — videl sem, da Vas je morala moja milostiva gospa s samokresom iz svoje spalnice izgnati.« 

»Oj — oj!« 

»Sedaj pa hajdi! — k mojemu gospodarju!« grozi se Polde, ki nastopa v tretjem dejanji te tragične komedije. »Moj gospod Vas bo na drobne kosce raztrgal, kajti svojo soprogo ljubi nad vse na svetu.« 

Baronček javka.

»Izpusti me, človek!« 

»Ne, razžalili ste mojo gospo, sedaj pa sprejmite zasluženo kazen!« 

»Vrag — človek — prizanesi mi!« 

»Če dobim denarja, kakor moj tovariš, potem morebiti molčim, sicer pa ne poznam usmiljenja.« 

»Niti vinarja nimam več na gradu.« 

»Jaz pa ga moram imeti!« 

»Tovariš naj Ti da polovico!« stoka graščak.

»Lepa hvala,« roga se Polde. »Mojega tovariša prokleto slabo poznate, če mislite, da mi odstopi tudi najmanjši počeni groš.« —

»Toda jaz sem suh kakor cerkvena miš.« 

Zastonj je vse tarnanje graščakovo, ki se mora pri tem še vsakega večjega hrupa ogibati.

Polde ga tira nazaj v delavnico. Toda vse njegove grožnje ne pomagajo — baron v resnici nima več denarja.

To konečno tudi ,sladki Polde‘ izprevidi.

»Potem hočem druge dragocenosti, imeti,« zareži se nad barončkom, »sicer ne poznam nobene milosti.«

»Poslušaj me vendar!«

»Ne, ne, če ne dobim ničesa, mrtev bodete v par minutah, kajti moj gospod Vas bo v prvem trenotku prebodel.«

»Moj Bog — moj Bog!«

Polde se ne obotavlja dolgo. Beli plašč zgrabi ter ga z baronovih pleč odtrga.

Graščak ima krasno prsno iglo z diamantom — jeden hip, in v roki ,sladkega Poldeta' je že — potem vzame preplašencu uro in verižico — konečno pa še denarnico in dvoje prstanov, katere mu z roke potegne.

»Tako,« reži se hudobnež, »sedaj imam tudi jaz svoj delež za molčanje.« 

»Ne, ne,« stoka baron, »svoje stvari moram zopet imeti — naj se že zgodi, kar hoče.« 

Polde se roga.

»Ali naj Vas spremim doli?« pravi hudomušno, »ali naj Vas peljem k Vaši soprogi ter jej povem, kaj ste iskali pri mojej milostni gospe? Hej, gospod, kako je?« 

»Človek, nehaj vendar!« 

»Kaj pa še? Vse sem videl. In če napravite direndaj, tedaj bo moja milostiva pričala, da ste lopovsko postopali. Menim, da Vaša gospa tudi ne pozna šale.« 

Baron je uničen.

Polde ga pusti, kjer stoji, ter odide.

Baron skoči za njim.

»Mojo zlatnino — mojo uro — kaj bo moja žena rekla?« 

»To mi je vse jedno,« odgovarja Polde nagajivo. »Svoje plačilo hočem imeti za molčanje, sicer pa je milost samo pri Bogu. Recite, kar hočete, preblagorodni gospod, saj se take reči prav lahko izgube. Za izgovor menda ne bodete v zadregi. Ali greste pa raje k mojemu gospodarju? Če izve, kaj se je zgodilo, potem Vam niti toliko časa ne bo preostajalo, da izmolite prav majhen očenašek.«

Baron stoji kakor priraščen štor.

Ko se konečno do dobrega zave — o Poldetu že davno ni več duha ne sluha. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Drugi dan se ,gospod pl. Mozelj‘ s svojimi ,služabniki' poslovi.

Zahvali se za gostoljubnost — služabniki dobe bogato nagrado.

Toda samo baronica se poslavlja od gostov, baron se ne da videti, ker ga preveč ,glava boli'.

Kmalu so na državni cesti.

»Zakaj se smejiš, Ana?« praša Jurij Skopec svojo lepo spremljevalko.

»Hahaha, ko bi Ti videl!« 

Glavar se k svojim tovarišem obrne.

Pante pokaže vrečo z denarjem, Polde pa ostale dragocenosti. —

»Tu, glavar, je plen za nas vse — hahaha — dobro je šlo.« 

Jurij Skopec Ano začuden pogleda. Ta mu konečno razloži, kaj se je po noči zgodilo, kako se je baronček vsedel na njene limanice.

Jurij Skopec se čudi.

»Ana — Ti si pametna, spretna,« priznava jej, »Tebe moram res pohvaliti.« 

Kako pa se baronček laže glede denarja in dragocenostij nasproti svojej ljubosumni soprogi, o tem — molči zgodovina.

163. poglavje. Na vrtu.[uredi]

Zjutraj zgodaj. — Čudni dogodki. — Norec razkrije tajnost. — Nujen beg.

Solnce zopet vzhaja.

Žarki njegovi obsevajo še-le Opčino in strehe stolpov, po ulicah pa je še mračno. Vendar se že oglaša življenje.

Tudi v zlatarjevi hiši so že pokonci. Vitka dekliška postava hiti po štopnicah navzdol — Milica, ljubka in nesrečna grofova hčerka.

Spretno odpro njene ročice vrata, ki vodijo na vrt in deklica stopi na sveži jutranji zrak, kjer se rosnate kapljice svetijo kakor demanti na travi in listju.

Kako krasno je tukaj!

Solnce še ne poljublja cvetic, ki pa že dvigujejo svoje nežne glavico proti jasnemu nebu, čakajoč, da pozdravijo dnevno kraljico.

Spredaj na gredah je že svetleje, tu mej sadnim drevjem vlada nočni polumrak.

Milica ima na roki košarico, kajti njena navada je, da trga vsako jutro še rosnato zelenjavo, ki potem opoludne toliko bolje diši.

S cvetličnega vrta se vidi na dvorišče.

Tam stoji norec.

Pridno snaži konjsko opravo in voz, kajti zlatar hoče že prihodnje dni odpotovati.

Čudni možicelj pozdravi svojo dragico z roko ter ljubeznjivo zre za divno deklico.

Tako se zgodi vsako jutro, kajti neprestano čuva svojo varovanko.

Milica mu prijazno odzdravi ter lahkih korakov odide na zeliški vrt.

Kmalu potem čepi mej gredami ter izbira najzrelejša zelišča. —

Polagoma se zdani.

Milica ima košarico napolnjeno ter se na okrog ozira.

Opazuje sadno drevje, katerega veje se pod obilico sadja upogibajo, potem pa se ozre proti sosednemu zemljišču, ki je z visoko zidano ograjo od vrta ločeno.

Deklica osupne. Jedna lina na sosedovi strehi jo odprta.

Ali se je motila?

Bistro pogleda tja — v resnici, okence je odprto.

Milica se čudi. Od oskrbnice ve, da v tej shrambi nikdo ne stanuje, sedaj pa je na vse zgodaj menda nekdo na podstrešji.

Ali so morda tatovi?

Ta misel ni neverjetna.

V tem poslopji je marsikaj shranjeno, kar bi moglo grabeže privabiti, in v Trstu se nikdar ni manjkalo ljudij, ki imajo predolge prste.

Milica že hoče v hišo pohiteti, da sporoči oskrbnici, kar je zapazila.

Toda takoj potem se premisli.

Mogoče je, da se pripravljajo v krčmi za kako večjo veselico, zaradi tega so hlapci menda že pri delu.

To mnenje se jej zdi najbolj verjetno, zaradi tega se zopet k gredam obrne.

Ravno odtrga lepo mlado čebulico, tu zagleda na drugi strani posebno veliko artičoko.

Milica se pripogne, da bi jo odtrgala, v tem trenotku začuje nenavadno sikanje.

Začudena se obrne.

Čuti, da je nekaj mimo nje strčalo, česar pa ne more videti. —

Tu zapazi, da je njena obleka od prsti oprašena, kakor da bi bil kdo zemljo kvišku vrgel.

Milica poskoči, da se otrese prsti — tu zopet nekaj prifrči — zdi se jej, da je videla malo senco mimo leteti, potem pa zapazi, da se na drugem mestu prst zapraši.

Deklica se prestraši.

Ker misli, da je to kaka nenavadna naravna prikazen, odhiti brzih korakov proti hiši.

Ravno prihiti mimo sadnega drevja, tu sliši tretji pot neznano sikanje, potem pa poluglasen udarec, kakor da bi se bil zadel kak trd predmet ob deblo.

Toda videti ni nič, zaradi tega Milica tem bolj beži.

Ko pride do vrat, zagleda norca, ki hitro stopi k njej ter jo molče za roko prime. Pogleda pa jo pomenljivo in prašaje, da ga deklica v tem hipu razume.

Pove mu vse, kaj je doživela na vrtu, pozabi pa na odprto lino sosedove hiše.

Norec jo mirno posluša. Prašaje jo gleda in Milica mu natanko pove, kje se je v osodepolnem trenotku mudila.

Ko se to zgodi, izpusti pritlikavec njeno roko. Milica smukne v hišo s trdnim sklepom, da o vsem tem molči nasproti oskrbnici.

Stvar se jej zdi malenkostna; morebiti je kak ptič ali preplašen netopir mimo nje letal — da, gotovo je bilo nekaj tacega.

Mej tem odide norec na vrt. Oprezno se ozira na vse strani, toda nič sumljivega ne zapazi.

»Kaj neki je to bilo,« mrmra skrivnostni človek, »skoraj gotovo se je ubogo dete motilo. Vendar pa se ne morem po miriti.« 

Norec stopa na zeliški vrt. Tu je sedaj popolnoma svetlo. Natanko vidi, kje je Milica trgala zelenjavo, kajti obleka njena je pustila sledove na rosnatih tleh.

Tam, kjer je varovanka njegova čepela, izginila je rosa — tu se spak pripogne ter s hitrimi očmi zemljo pregleduje.

Tukaj ni nič nenavadnega. Norec se vzravna. Obrne se proti sadnemu drevju, kjer je Milica tretjipot čula sumno sikanje in pa zamolkel udarec ob deblo.

Milica mu je drevo popisala — vitka, visoka hruška je, polna rumenega sadja.

Kmalu stoji norec tam. Bistre njegove oči ničesa ne zapazijo — toda stoj, kaj je to?

Iz debla hruškinega moli tanka palica, na njenem konci so peresa pritrjena.

»Pušica!« mrmra zraščenec.

Zgrabi jo ter se prepriča, da globoko tiči v lesu — dokaz, s kako močjo je bila odstreljena.

Ko jo previdno potegne iz debla, vidi, da ost ni železna, marveč lesena kakor ostala pušica, na konci pa čudno zeleno pobarvana.

Temnega pogleda zre skrivnostni Miličin varuh to orožje.

»Sedaj ne morem več dvojiti,« mrmra, »trikrat so streljali na ubogega otroka. Prvi dve pušici sta se zadrli v prst, da jih nisem mogel najti. Naj ostanete, kjer sta, meni ta pušica popolnoma zadostuje.« 

Norec se ozira, kje bi zapazil zavratnega strelca. Na vrtu ga gotovo ni, kajti pušice, so od zgoraj prišle.

Bistre njegove oči zapazijo na strehi sosedove shrambe le priprto lino — od tam je streljal zavratni morilec. Tiho odide.

Ko pride v hlev, zgrabi domačega zajca, katerih je vse polno tu notri. Za dolga ušesa ga držeč rani ga nekoliko s pušico na zadnji nogi — živalica strepeta, in ko jo norec izpusti, pade mrtva na tla.

Temnega obraza zre pritlikavec na mrtvega zajca.

»Sedaj dosti vem,« pravi sam pri sebi. »Umoriti so hoteli Milico — skrivnostni sovražniki so v bližini. Pušica, ki je bila namenjena ubogi deklici, bila je — otrovana.« — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Tam v sosedni krčmi leži Tihorepec še na blazinah.

Graščinski oskrbnik se čmerno drži, kajti sinoči je hotel še jedno izmed deklet premotiti, toda krepko je čutil njeno pest na hrbtu, ko ga je od sebe sunila.

»Tržaške punice so se menda vse v samostan obljubile,« mrmra hudobnež. »Kaj tacega še nisem doživel. Smejejo se mi v obraz, četudi jim ponujam rumene zlate. Tri sto vragov — človek bi kar iz kože skočil.« 

Tu v sosedni sobi nekaj zašumi.

V tem trenotku se tudi že vrata odpro in lovec France pridirja v spalnico.

»Hitro, hitro,« jeclja lovec, »izgovoriti se morava, poravnati svoj račun ter takoj odpotovati.« 

»Zakaj pa?«

Lovec zapre vrata.

»Smolo sem imel,« jezi se zlobnež, »v drugi pot že se mi je ponesrečil naklep.« 

»O tem mi ni nič znano.« 

Lovec vzame izpod suknje čudno orožje. Lok je, napet z močno struno.

France ga togotno zdrobi na male kosce.

»Kaj pa vse to pomeni? Govori vendar —« 

»Nimam časa,« sopiha lovec, »oblecite se, mej tem Vam bom poročal. Sam satan je z dekličem, da se mi je zopet izmuznila.« 

Oskrbnik iz postelje poskoči. Sluti, da se je nekaj važnega pripetilo, toda kaj, o tem nima niti pojma.

France se togote komaj zaveda.

»Glejte, gospod Tihorepec,« prične peklenski hudobnež poročati, »skoval sem si tako lep načrt. Iznenaditi sem Vas hotel, da je Milica mrtva — in sedaj mi je ta up splaval po vodi.« 

»Zakaj pa?« 

»Milostiva grofica mi je dala na pot razne strupe,« sika lovec, »kajti v tem oziru je naša gospa prava čarovnica. Zaradi tega sem sklenil, da ustrelim dekliča z otrovano pušico.« 

»Kolika predrznost!« jeclja Tihorepec.

»Ničesa se pri tem ni bilo treba bati,« pravi France, »ne, prav ničesa. Izmislil sem si vse tako prebrisano. Na vrtu sem si odrezal krepko leskovko in nekaj palčic. Napravil sem lok in pušice ter slednje z grofičinim strupom otroval. In izbral sem si tak prostorček, da me nikdo ni mogel videti — skril sem se pod streho krčmarjeve shrambe. Vse je bilo v najlepšem redu, Milica je na vse zgodaj prišla na vrt. Jaz sem strelec, da se ne more nikdo z mano meriti. Ko sem prvikrat ustrelil, nagnilo se je dekle na stran, pri drugem strelu je naenkrat poskočila in tretja pušica se je dotaknila njenih kit. Prokleto, z lokom streljam ravno tako dobro, kakor s puško, toda jutranji mrak me je varal.« 

Tihorepec se prestraši.

»Kaj pa sedaj?« zakliče. »Ali ni Milica takoj v hišo zbežala ter ljudi sklicala na pomoč?«

»Ne, ampak vražji norec je prišel na vrt. Saj poznate, prokletega spaka s Sokolskega. Tudi on se mudi v zlatarjevi hiši. Zlodej naj ve, kako se je zgodilo, toda Milica mu je menda pravila, da je slišala nekaj frčati. Spak je iskal —« 

»In pušice našel?« zakliče Tihorepec prestrašen.

»V gredah ne,« šepeta lovec, »streljal sem z največjo močjo zaradi tega so se pušice skrile v zrahljani prsti. Tretjo pušico pa, ki je tičala v drevesu, je previdno izruval.« 

Tihorepec je že oblečen.

»To je neprijetna stvar.« 

»Seveda, sedaj morava Trst zapustiti. Sicer me norec ni mogel videti, zapazil sem pa vendar, da se je vedno proti strehi oziral. Prišel bo gotovo v krčmo, in če naji tu spozna, nastal bo ogenj v strehi. Proč morava od tod, kakor hitro je mogoče. V bližini kje se bodeva nastanila ter oprezovala, kdaj bo zlatar z Milico odpotoval, tedaj pa se nama mora posrečiti, da jo spraviva na drugi svet.« 

Tihorepec molči.

Francetu ničesa ne očita, kajti njegov načrt je bil izvrstno premišljen.

Toda sedaj preti nevarnost.

Če pride pritlikavec v krčmo — spozna grofičina sela — zasukati se more stvar na jako neprijeten način.


»Spravi najino prtljago v red, mej tem bom pa poiskal krčmarja ter poravnal račun. Za najin odhod se mi ne manjka izgovora.« 

France je s tem zadovoljen, Tihorepec pa hiti po stopnicah v pivnico.

Tu je krčmar že pri delu.

»Odpotovati morava,« zakliče oskrbnik. »Pozabil bi bil kmalu važno opravilo, katerega sem se še-le danes zjutraj spomnil. Povrnila se bodeva kmalu v Trst ter se v tem lepem mestu dlje časa pomudila.« 

Te zadnje besede krčmarja nekoliko pomirijo, ker mu je že žal, da tako hitro izgubi gosta, ki nista stiskala denarja pod palcem.

Hitro je vse poravnano in pol ure pozneje sedita oba hudobneža že v sedlih ter dirjata proti mestnim vratom, ne da bi se ozrla proti zlatarjevi hiši.

Tam pri oknu prvega nadstropja pa stoji norec ter temnega obraza zre za jezdecema.

Pozna ju, in sedaj ve, kdo hoče umoriti Milico. Žalibog pa mora molčati, če noče spraviti uboge deklice zopet v oblast ljubljanskih sodnikov.

164. poglavje. ,Ajdovski grob' se podre.[uredi]

Priprave k strašni noči. — Amalijin poraz. — Smukač in njegovi žrtvi.

Smukač čaka, da odjaha glavar, potem pa se prepusti svoji maščevalni strasti.

»Hej, tovariši,« kriči živinski tolovaj, »danes bodete doživeli igro — da Vam bo pri spominu na njo še v poznih letih kri zastajala po žilah. Kaznoval bom izdajalca, prokleto dvojico, ki je hotela nas vse spraviti na morišče, ko smo se mudili v zaveznikovi hiši. Rabelj bi bil do členkov taval v naši krvi. Hola, ko se zmrači, pričel bom svoje delo.« 

Janko Hrvat se polagoma iztrezuje.

Sedaj še-le natanko razume, kaj ga čaka, zaradi tega prične strašansko rujoveti.

V te plašne glasove smrtnega strahu pa se mešajo visoki kriki na pol zblaznele Jere Hrvatove.

Zastonj kliče hinavska lepotica svoje nekdanje pristaše na pomoč, kajti večina je z obsodbo zadovoljna.

Oni pa, ki morda na tihem žele oprostiti svojo bivšo prijateljico, molče iz previdnosti, ker si nočejo nakopati odločnega sovraštva svojih tovarišev.

Smukač je že od nekdaj divjak, danes pa je bolj podoben satanu samemu.

Začetkoma je hotel stesati mesarski stol, toda to delo jo nepotrebno, kajti na ,ajdovskem grobu' je takozvan žrtvenik.

Plitvo je izdolben ter ima ob straneh lijake, po katerih se lahko odtaka kri – prav kakor navlašč ustvarjen za mučilni kamen.

Tu so menda v pradavnih časih malikovalci svojim bogovom darovali živino, pa tudi – ljudi.

Smukač je sam našel ta kamen.

»To je izvrstno,« kriči, »saj mi ni treba opravljati tesarskega dela. Kamen je jako pripraven za moj namen. Tu gori bom najprvo položil Jankota, za njim pa Jero, in njujina gorka kri bo tekla po lijakih.« 

Opoludne je bilo, ko je Jurij Skopec odjahal, sedaj so bliža večer.

Pri bakljah se bo izvršila sodba, kajti živinski Smukač hoče imeti posebno veselje, ko bo počasi pošiljal obsojenca na drugi svet.

Tolovajk se nobena ne prikaže.

Celo Uršika ne obišče Cekinarja, ker ve, kak grozen prizor se bo vršil na večer.

Toda tudi v dekliškem taboru ne vlada mir.

Amalija besni.

Izvedela jo takoj, da je Jurij Skopec z Ano Siensko in nekaterimi tovariši odpotoval. Opazovala je na skrivnem neprestano svojega nezvestega ljubimca.

Po glavarjevem odhodu pridivja ljubosumnica v dekliški tabor kakor furija.

»Od tod gremo nemudoma,« kriči, »oblekle bodemo zopet moško opravo – izvršile bodemo zopet predrzne rope. Sedaj smo dosti lenuharile – čas je za delo, da nas svet ne pozabi.« 

Amalija obmolkne.

Sicer so tovaršice. jednake njene govore navdušeno pozdravljale, danes pa gleda načelnica same začudene obraze.

»Kaj pa je to?« zakliče Amalija, »ali Vas je minulo vesolje do prostega življenja in pogumnih činov?« 

Tu pristopi Lenčika.

»Kam se pa tako mudi, Amalija?« pravi tolovajka z nekako nevoljo. »Saj smo še-le pred kratkim nabrale obilo zakladov. Po mojem mnenji počakajmo, da Jurij Skopec poprej izvede kak poseben rop.« 

»Ne, na njega ne bomo čakale, prekositi ga moramo.« 

Lenčiki se obraz stemni.

»Menim, da smo tukaj prav dobro preskrbljene,« glasi se njen odgovor, »človek ne sme preveč skušati sreče. Sicer si pa sama odredila, da ostanemo za sedaj v bližini Skopčevih ljudij.« 

»Premislila sem se drugače,« kriči Amalija.

»Tako, tako,« huduje se Lenčika, »čuj, Amalija, mene nikakor ne mika, da bi sedaj že zapustila ta ugodni kraj. Tudi veš, da imam ljubčka mej tolovaji, katerega imam rada ter ga nočem zapustiti.« 

»Pa tukaj ostani,« jezi se Amalija, »ne bomo te pogrešale.« 

»Uršika tudi ne gre s Tabo,« ustavlja se Lenčika.

»Oho, ali je to res?« 

»Da, res je, jaz ostanem tukaj,« odgovarja prijateljica strastne ljubosumnice. »Francelj je moj mož ter ga ne maram zapustiti.«

»Pa še Ti ostani,« rentači Amalija, »ostale pa gredo z menoj.« 

»Ne,« oglasi se sedaj Lizika, »jaz ne, kajti včeraj sem se seznanila z zalim tolovajem. Na večer se bodeva zopet sešla.« 

Amalija vsa besna kvišku poskoči.

»Kdo gre z mano?« zakriči rezkim glasom.

Globoka tišina nastane.

Deklice se pogledujejo, toda nobena roka se ne dvigne.

»Tukaj ostanemo, tukaj ostanemo,« mrmrajo vse, Sabina pa se zaničljivo smehlja.

Amalija to zapazi.

»Ah, tega je Sabina kriva,« jezi se strastnica.

»Ne, naša prosta volja je,« odgovarja Uršika, »Sabina ni niti besedice izpregovorila, to vse lahko pričamo.« 

»Videla sem jo, da me je zasmehovala.« 

»Nehaj no, Amalija,« pravi Lenčika slabe volje. »Ti se jeziš, ker Jurij Skopec ljubi drugo. Svoje togote pa ne raznašaj nad nami, me smo jo site.«

Amalija debelo gleda govornico.

»Ali se hočete upirati mojemu povelju?« 

»Da, ker si samoglavnica,« zakliče Lizika odločno.

»Že dolgo smo Ti hotele to povedati, ker si tako nestrpna. Me ostanemo tukaj, če pa Tebi ne ugaja, pojdi pa sama po svetu pustolovit.« 

»To praviš meni?« 

»Gotovo to storim,« glasi se trmoglavi odgovor.

Besen krik zadoni iz Amalijinih ust.

»To mi boš drago plačala,« rujove ter hoče planiti na Liziko.

Toda togotnico zgrabi hipoma deset krepkih pestij.

»Pustite me!« besni Amalija.

»Prej ne, predno se ne izpametuješ,« zakliče Lenčika, ki se sedaj tudi razjari. »Ali hočeš pri nas take stvari uprizoriti, kakor z Ano Siensko, glavarjevo ljubico?« 

Zadnje besede udarijo Amalijo kakor strela z jasnega neba. –

Omahne, in ko jo deklice izpuste, sesede se na tla.

»Tako je tedaj,« šepetajo njene ustnice. »Ha, ali naj res postanem vragica? Če se začnem maščevati, prizanesla ne bom nikomur, tudi ne svojemu izvoljencu.« 

Deklice plašno zro na pol nezavestno načelnico.

Uršika k njej poklekne.

»Bodi vendar pametna, Amalija,« tolaži jo rosno, »na tak način si boš vsa srca odtujila. Saj vidiš, da hočemo vse tu ostati. Nikakor nimaš prav, če ostaneš pri svoji trmi.« 

»Dobro – dobro!« mrmra Amalija, »odpovedale ste mi pokorščino.« 

»Če si pametna, gotovo ne. Ko bomo pozneje šle ropat, ravnale se bomo točno po Tvojih naredbah.« 

Amalija srpo zre na tla.

»Pusti me,« pravi motnim glasom, »sedaj dosti vem – pusti me!« 

Uršika jej vedno še prigovarja, toda nobenega odgovora ne dobi več.

Amalija za nekaj časa vstane ter se opoteka proti svoji utici, Uršiko pa, ki jo hoče spremiti, odurno in rezko zavrne.

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —


Mej tem se je pri ,ajdovskem grobu' pričelo živahno življenje.

Smukač je z nekaterimi tovariši obsojenca od dreves odvezal.

Sedaj ju siloma vleče proti ,ajdovskemu grobu‘, kjer ju ob vznožji orjaške stavbe priveže k dvema borovcema.

Janko Hrvat rujove kakor divji vol, glas njegov je že hripav, le posamezni slogi še hršče iz njegovega grla.

Tudi Jera kriči na vse pretege – zastonj, tukaj je ne sliši nikdo, ki bi jej hotel pomagati.

To Smukač dobro ve.

Srdito opazuje svoji žrtvi.

»Poglej tu gori plošnati kamen, Janko, pa tudi Ti, Jera,« roga so krvoločnik. »Prihranil sem si delo za mesarski stol. Ta kamen je žrtveni k starodavnih malikovalcev, na katerem je že marsikdo bil darovan bogovom. Danes bo ta kamen zopet služil svojemu namenu, in obetam Vama, da bodo ure pretekle, predno bo hudič prišel po vajini črni duši. Kakor hitro bo solnce zatonilo, pričel bom svoje rabeljsko delo, ki mi bo v največje veselje.« 

Novo javkanje se razlega po gozdu. Janko prosi milosti, isto tako Jera, katero je trmoglavost popolnoma zapustila.

Smukač jima samo s škodoželjnim krohotom odgovarja, ker hoče že sedaj duševno mučiti svoji žrtvi.

Gre tedaj po dolg in širok nož, katerega prične v pričo obsojencev brusiti.

Včasih poskuša ostrino na nohtu ter se Hrvatu in njegovi ženi v obraz reži.

Jera je tudi že hripava.

Vidi se — nago — na žrtveniku ležečo — in kako Smukač nož vihti.

Rešitve ni mogoče pričakovati.

Tolovajev nož je sedaj nabrušen.

Položi ga na kamen ter odide v tabor po vrvi, s katerimi hoče žrtvi trdneje povezati na žrtvenik.

»Ko se povrnem, tedaj se prične,« zakliče javkajočima nesrečnežema. »Pripeljal bom sabo tovariše, potem Vama bom pokazal, kako se znam maščevati. Smrtni strah, ki sem ga prestal na kravji koži, povrnil Vama bom stotero. Rezal Vama bom ud za udom s telesa.« 

Obsojenca samo še grgrata.

Ponosno koraka Smukač proti taboru. Ko pride mej bukovje, začuje čudno grmenje, ki prihaja od ,ajdovskega groba.' –

»Tri sto medvedov, to se glasi, kakor da bi se v grobu kaj podiralo.« 

Grmenje ne preneha. Dva krika se začujeta, potem pa Smukač zapazi, kako so skale orjaške zgradbe premikajo.

Nagnejo se na stran – tu se kakor zvonik visoko dvigne prah – puh podere Smukača na tla. Tolovaji prihajajo od tabora v diru.

»Kaj je, kaj se je zgodilo?« 

»,Ajdovski grob' se je podrl,« kriči Smukač, ki se s tal pobira.

»Resnično!« 

Oblak prahu se vedno bolj izgublja.

Skaloviti grob ni več tako visok, za to se je pa tem bolj razširil. Grmenja se ne čuje več.

»Smukač, sedaj Ti ni treba več rabeljskega posla opravljati,« pravi Cekinar, ki ravno prihaja.

»Ogromno skalovje je Tvoje delo prevzelo.« 

»To mi jo vse prehitro,« jezi se divjak.

»Bodi vesel, da nisi tam stal,« pripomni Cekinar, »sicer bi sedaj ležal pod razvalinami orjaškega groba.« 

»Slaba tolažba za-me,« rentači krvoločnik, »veselje mi je zlodej požrl. Ha, s koliko slastjo bi bil vraga rezal!« 

Smukač hoče proti razvalinam oditi.

Cekinar ga zadržuje.

»Pusti to, tovariš,« pravi resno, »prah je še tako gost, da bi človek roke ne videl pred nosom.« 

»Bodem pa z rokami tipal,« ugovarja tolovaj.

»In pa vragu naravnost v žrelo padel,« pravi Cekinar. »Saj še ne veš, kaka nevarnost preti. Groblja se lahko še jedenkrat zruši.«

Smukač izprevidi, da ima Cekinar prav.

Zaradi tega čaka, da se oblak prahu popolnoma poleže.

To traja dolgo časa. Mrak je že, ko je mogoče natanko pregledati, kake posledice je imela katastrofa. ,Ajdovski grob' je seseden.

Kako se je to zgodilo, to je težko uganiti. Temelj, na katerem so sloneli tisoči in tisoči stotov, nagnil se je menda od dežja podkopan.

Smukač hiti k borovcema. Tam, kjer sta stala, nakopičenih je vse polno orjaških skal, pod katerimi morata ležati obsojenca.

»Ta dva sta popolnoma zmečkana,« pravi Cekinar. »Škoda, smrt njujina jima je bila prelahka za izdajalstvo.« 

»Prestala sta dosti smrtnega strahu.« 

»Premalo za to, pravim, kar sem jaz moral pretrpeti.«  Cekinar z ramo zmaje.

»Kaj pomaga govoričenje,« pravi, »saj vidiš, da je priroda sama kaznovala izdajalca. Pojdi, tovariš, v goščavo, kajti mogoče je, da so ljudje v ravnini slišali strašno gromenje tor prihite gledat, kaj se je zgodilo.« 

Čmeren stopa Smukač za Cekinarjem.

Srdito se še enkrat ozro proti razdrtemu grobu.

Maščevati se ne more več, prepozno je. –

Tema se razprostira po temnem gozdu – tiho je vse v naravi.

Ali sta Janko in Jera res že pred večnim sodnikom – ali ležita res zmečkana pod razvalinami ,ajdovskega groba'?

165. poglavje. Jurij Skopec vidi norca.[uredi]

K predrznemu činu pripravljen. – Načrt. – Kesanje.

»Tu sem zopet, gospod krčmar. Bilo mi je tukaj tako všeč, da se še enkrat oglašam. Kakošne sobe pa imate prazne?« 

Tako zakliče Jurij Skopec, ki se kot pl. Mozelj zopet vrača v Trst.

Pred znano gostilno stoji z Ano Siensko in svojimi služabniki.

Razveseljeni krčmar hiti na ulice, primerno pozdravi »imenitno gospodo«.

»Dobro došli, plemeniti gospod,« pravi krčmar ter se odkrije ter neštevilnokrat priklanja, »dobro došla tudi milostiva gospa. Le izvolite vstopiti, pripravil Vam bom najlepše sobe.« 

Hlapci sprejmejo konje ter jih preko dvorišča odpeljejo v hlev, služabniki pl. Mozelja pa zvesti svoji vlogi stopajo za njimi, da se preverijo, ali bode živina dobro preskrbljena.

Jurij Skopec stopi z lepo Ano v gostilno.

»Odkazal Vam bom one sobe, katere ste že prvi pot imeli,« izpregovori uljudni krčmar.

Jurij Skopec z glavo odkima. V njegov načrt ne pristuje stanovanje v prvem nadstropji.

»Ali nimate sob v pritličji, gospod krčmar?« 

»Imam jih, imam,« pravi tolsti krčmar, »toda priporočati jih ne morem Vaši milosti tako, kakor one v prvem nadstropji. Sicer so ravno tako lepo opremljene, toda vrišč iz gostilnice bi Vas morda motil.« 

»Če ni druzega,« odgovarja glavar, »tedaj je vse v redu. In še nekaj: imel bi rad v svoji bližini sobo za služabnike, in sicer tudi v pritličji.« 

»Gotovo, zgodilo se bo takoj.« 

Krčmar pelje svoje ,imenitne goste' v sobe, ki leže blizo pivnice.

»Izborno,« pravi predrznež, »to stanovanje mi ugaja. Življenje na ulicah me zanima, imam vsaj nekoliko zabave. In sedaj preskrbite dober obed, krčmar, kajti pošteno sem lačen.« 

Debeluhasti mož hiti v kuhinjo.

»Srečo imam,« misli sam pri sebi; »sicer sta danes zjutraj ona dva gosta nenadoma odpotovala, toda hitro imam nadomestilo z imenitnim gospodom pl. Mozoljem in njegovim spremstvom. Zaslužil bom pri njem lepo svotico denarja.« –

Mej tem se Jurij Skopec v svoji sobi udomači.

Njegove jastrebove oči pregledujejo celo okolico. »Glej, Ana,« šepeta, »ta okna niso visoko od tal. In kar je najbolje, iz male sobice vodi okno v ozke stranske ulice, tedaj moremo po noči iti iz hiše, ne da bi nas kdo zapazil.« 

Lepa ženska svojemu ljubčku prikima.

»Vse je dobro premišljeno,« pravi Ana; »bala sem se že, da ne bomo dobili sob v pritličji. V tem slučaji bi naše podjetje skoraj nemogoče postalo.« 

Jurij Skopec se smehlja.

»Sreča mi je naklonjena, Ana.« 

Takoj potem se mu čelo zmrači.

»Kaj Ti je, ljubček?« 

»Ah, misel se mi vedno vrača, da hočem cerkev oropati – to je vendar neznanski zločin.« 

Grešnica z ramo zmaje.

»Jurij, Ti si cel menih.« 

»Ne, toda –« 

»Ti si tolovajski glavar, tedaj ne smeš imeti takih malenkostnih pomislekov. Ali se hočeš povrniti, ne da si kaj opravili?« 

»Ne, ali —« 

»Pomisli na deklice, ki so odnesle ,zlato streho' s trsatske cerkvo,« prigovarja premetenka. »Ali se boš od takih punic dal osramotiti?« 

Zvita zapeljivka zadela ga je na občutnem kraji.

Ponosni mož se vzravna.

»Izvršil bom,« pravi, »kar sem sklenil, in nobeni oziri me ne morejo več premamiti.« 

»Oj, tak si mi povšeči.« 

»Toda s tem poderem zadnji most za sabo,« mrmra Jurij Skopec, »kdor oropa cerkev, proklet je na večne čase.« 

Vražja ženska se pritiska na njegove prsi.

»Kdo bi tako govoril! Kaj je večnost, peklo ali nebesa? To so prazne čenčarije, jaz nisem še nikdar kaj nenavadnega videla.« 

»Toda jaz!« odgovarja Jurij zamolklo.

Ana se čudi.

»Ali so se Ti duhovi prikazali?« 

»Mislim – da!« 

»Oj, gotovo si se motil.« 

»Kdo ve?« 

»Jaz ničesa ne verujem,« pravi grešnica. »Sedaj živim, in ko umrjem, konec je vsemu. Kazni in plačila ni onstran groba – dobri leže ravno tako mirno v črni zemlji, kakor hudobneži.« 

»Kdo more to vedeti?« 

»Tako je, verjemi mi!« 

In če jo povračilo v večnosti,« nadaljuje pogumni tolovaj, »Ana, če je smrt res samo prehod iz jednega v drugo življenje? Oj, kako strašna bo potem večnost!« 

Razuzdanka prebledi. Mraz pretresa njene bujne ude, toda kmalu zaigra smehljaj na njenem krasnem obrazu.

»Motiš se, Jurij, oni samo tako govoričijo, da lažje vladajo ljudstvo. Stavim, da črnosuknježi sami tega ne verujejo. Pustimo take misli! Sedaj ljubi, poljubuj, živi v razkošnosti in ropaj, kajti če si vredimo življenje prijetno, pozabimo lahko na – nebesa!« 

Ponudi mu rudeče ustnice.

In Jurij Skopec poljubuje peklensko zapeljivko, udušuje očitajoči glas vesti – zadnji korak k spokorjenju je s tem zamujen! — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Krčmar ima v bližini opraviti.

Ukazuje, naj so pripravi bogata pojedina ter pri tem z veseljem misli na rumene zlate pl. Mozelja.

Potem hiti v gostilniško sobo. Prepričati se hoče, ali je tukaj vse v redu, tor pripraviti vino, kajti gospoda hoče v svojem stanovanji obedovati.

Tu vrata zaškripljejo. Krčmar to prezre.

Mož prekorači prag, majhen, zraščen – norec je, Miličin zaščitnik.

Krčmar tega pritlikavca še nikdar ni videl. Ko se obrne, misli, da ima gosta pred seboj, ki zahteva krepčil.

»Kaj želite?« praša ga kratko.

»Kozarec vina bi rad imel.« 

Gostilničar natoči zahtevano ter postavi pred nenavadnega gosta. –

»Ali imate veliko opraviti?« praša norec.

»Mislim, da,« pravi ter že zopet vino nataka v steklenice. »Imenitne goste imam.« 

»Tako – tako.« 

»Ravnokar so došli,« nadaljuje krčmar, »zelo imenitni gostje – neki pl. Mozolj – s soprogo in služabniki.«  Norca to malo briga.

»Ali me ne poznate?« praša po kratkem premolku. Krčmar ga pogleda.

»Ne, ne poznam Vas.«

»Že mogoče, čeravno v sosedstvu stanujem. Pri zlatarju Trdini sem.« 

»Na obisku?« 

»Kakor se vzame. Pri njem imam dosti opravila. Prišel sem se k Vam pritoževat.« 

Krčmar osupne.

»Pritoževat?« 

»Tako je, gospod krčmar. Vedeti morate, da se večkrat mudim na vrtu. Na zlatarjevem vrtu namreč, ki meji na Vaše posestvo.« 

»To je res.« 

»No – in danes zjutraj me je nekdo kamnal.« 

Krčmar se smehlja.

»Pojdite no, pojdite!« 

»In vendar je tako,« zatrjuje norec ter si ustnice z vinom namoči; »mogoče, da me kdo ne more trpeti. Z jedno besedo, kamenje je proti meni letelo.«

»To ni mogoče.« 

»Ne motim se.« 

Krčmar postane radoveden – tako da pristopi k mizi, za katero sedi gost.

»Nočem Vam oporekati,« pravi, »toda mojih ljudij tega ni nikdo storil. Saj ste sami videli, kako visoka je zidana ograja: na-njo ne more nikdo splezati.«  Norec se nasmehne.

»In vendar se je zgodilo.« 

»Ne, tega ne morem verovati.« 

Čudni pritlikavec vstane.

»S podstrešja Vaše shrambe je nekdo lučal, ki je stal pri odprti linici.« 

Krčmar še bliže pristopi.

»S podstrešja moje shrambe?« 

»Da s podstrešja.« 

»To je tudi nemogoče, tje ne pride živa duša. Že cele štiri tedne ni bil nikdo tam.« 

»Tedaj se je kdo vtihotapil.« 

»Nemogoče, popolno nemogoče,« zakliče krčmar živahno. »Shramba je varno zaprta, da nikdo ne more va-njo.« 

»Kdo ve? Morebiti si je kak Vaš služabnik dovolil neumno šalo?« 

»Tudi to je izključeno,« godrnja krčmar. »Za take bedarije moji ljudje nimajo časa. Težko morajo delati ter so veseli, če morejo sem ter tja malo počiti. Tudi so moji posli povsem zanesljivi. Dobro vedo, da bi vsled take burke izgubili službo pri meni.« 

Norec dosti ve.

Tujci so bili tedaj, ki so hoteli izvršiti zavratni umor.

Od krčmarja ne more ničesa več izvedeti, tudi ima ta s pripravami za obed preveč posla.

Norec mirno obsedi.

Čuka, da bi še kdo prišel v pivnico, katerega bi mogel natančneje izprašati.

Kmalu pride zdrava, krepka dekla, ravno ista, ki je po stopnicah sunila Tihorepca.

Dekla je radovedna.

V gostilnici je že davno znano, da se pri zlatarju mudi tuja krasna deklica.

Ker je s to tujko ob jednem došel zraščenec, upa radovednica, da bo od njega izvedela, kar jo tako zanima.

Krčmar jej v kleti, tedaj se lahko govori z gostom. Norec je tudi radovoljno odgovarja. Seveda jo pri tem jako previden ter se ne izda niti z najmanjšo besedico.

Dekla čuti, da se za splošnimi izrazi čudnega možicelja še kaj posebnega skriva. Temu bi rada prišla na sled.

Toda sedaj začne norec njo izpraševati.

»Ali je vedno veliko tujcev pri Vas?« oglasi se tako mimogrede.

»O ne,« pravi dekla, »razven gospode, ki je ravno poprej došla, bila sta zadnje dni samo dva tujca pri nas.« 

»Tako – tako – ali sta bila to kaka imenitna gospoda?« 

»Ne, ne,« odgovarja deklica razburjeno. »Denarja jima sicer ni manjkalo, toda bila sta prava suroveža – ali me ne bodete krčmarju izdali? »

»Ne, gotovo ne!« 

Razžaljena dekla si hoče srce olajšati.

»Predrzna lopova sta bila,« zakliče togotno. »Zasledovala sta mene in Katinko! Toda na nepravi sta naletela, medve sva pošteni ter sta hudobneža skupila, kar sta zaslužila. Menda jima pri nas ni več ugajalo, ker sta danes zjutraj nenadoma odpotovala.« 

»Tako – tako – danes zjutraj?« 

»Da, čudili smo se, da sta tako naglo zapustila našo krčmo. Jaz za svoj del sem vesela, da nista več tukaj.« 

Norec premišljuje.

»Mogoče sta bila kaka sleparja,« pripomni za nekaj časa.

»Kdo ve? Menda imate prav?« 

»Kakošna pa je bila njujina zunanjost?« 

Deklo posebno veseli, da more o grdem zasledovalcu govoriti. Sumna tujca tedaj po možnosti natanko opiše.

Kako posluša pritlikavec!

Glavo ima naprej sklonjeno, da ne presliši niti najmanjše besedice.

»Moja slutnja,« misli si Miličin varuh, »moja slutnja! Po tem popisu je bil jeden izmed njiju oskrbnik Tihorepec. Oh – morilca najeta – stavim, da sta se vtihotapila na podstrešje krčmarjeve shrambe.« 

Deklico hoče še nekaj prašati.

Tu jo krčmar iz kuhinje glasno pokliče, dekla odhiti – ubogajoča svojemu gospodarju. Norec sedaj noče več ostati, vino je plačano in poizvedovanje končano. V misli zatopljen odide. –

Tako je zamišljen, da niti ne zapazi, ko so v njegovi bližini neka vrata počasi odpro.

Dvoje bliščečih se očij zre iz sobe, odločen moški obraz se prikaže, trenotek pozneje pa glava zopet izgine. Jurij Skopec je iz svojo sobe pogledal – videl je moža, spoznal ga je – nekdanji prebivalec z gradu Sokolskega se mudi v njegovi bližini!

166. poglavje. Po katastrofi.[uredi]

Skrivnostni ponočnjak. — Rešena izdajalca. — V zavetji.

Zopet razprostira temna noč svoje temni peruti nad Hrušico.

Polna luna se skriva za gostimi oblaki — le sem ter tja prodere izmed raztrganih oblakov kak čaroben žar nočne kraljice, ki takoj potem izgine v novič za orjaškimi gručami oblakov.

Razvaline ,ajdovskega groba' plašno štrle v nočno tmino.

Glej, ali se ne premika tam-le črna postava?

Da, temna senca se bliža razrušenemu grobu.

To gotovo ni nikdo izmed Jurij Skopčevih ljudij, kajti takemu bi ne bilo treba, da bi se v tem zapuščenem kraji tako plazil — ne, to je gotovo kak sovražnik tolovajskega glavarja.

Ko mesec zopet za trenotek zasveti, spoznamo obraz ogljarja Toneta.

Sedaj je pri orjaškem grobu.

Pritiska se ob velike skale ter zre proti tolovajskemu taboru. Tam je vse mirno — tolovaji počivajo.

Iz gostega grmovja je opazoval vse, kar se je danes zvečer zgodilo.

Sedaj prihaja k razrušenem ,ajdovskemu grobu', kajti tudi on je čul bajko o zakladih, ki počivajo poleg paganskega kralja. —

Ko bi se mu posrečil vhod do zakladov.

Ogljar Tone je zelo blagohlepen, zaradi tega nima miru, dokler ne preišče orjaških razvalin, po katerih začne plezati.

»Tu je mesto, kjer sta bila povezana,« šepeta. »Škoda za Jero, bila je odločna, razkošna ljubica. Sedaj je mrtva — skale so oba popolnoma zmečkale.« 

Vsede se na veliko skalo, ki se je z groba zvalila na stran. —

»Škoda za lepo Jero,« mrmra še jedenkrat, »veselje je bilo, ko sem objemal tako zalo in strastno žensko.« 

Oditi hoče, tu naenkrat osupne.

»Za vraga,« godrnja, »ali ni bil ta glas tak, kakor bi kdo zamolklo ječal?« 

Rokovnjač posluša.

Glas se ponavlja, in sedaj natančneje razločuje. Začetkoma misli Tone, da je v bližini kak tolovaj, toda kmalu se pomiri.

»Tri sto medvedov, tu med skalovjem nekdo zdihuje,« pravi malovrednež sam pri sebi, »tu pod menoj je to — prokleto — ko bi bila obsojenca še živa! To bi bil pravi čudež.« 

Ravnokar se polna luna zopet med oblaki prikaže.

Ogljar Tone zapazi temno luknjo mej skalami, nekak rov, ki vodi v globočino.

Slučaj je hotel, da so se skalo tako jedno ob drugo naslonile, da je mej njimi nastala votlina.

Rokovnjač premišljuje.

»Ali naj tu doli splezam?« godrnja, »hm, stvar se mi zdi preveč nestanovitna. Če se razvaline še enkrat prevrnejo, ne vidim več belega dneva.« 

Čuj — zdihovanje se v tretjič zasliši.

Ogljar Tone se ojači.

V skalo se z vso močjo vpira ter tako prepriča, da nevarnost ni ravno prevelika. Razvaline trdno leže ter se niti za las ne premaknejo.

Rokovnjač začne plezati v luknjo.

Z največjo previdnostjo postavlja nogi na robove pečine ter kmalu pride na tla.

»Oj — oj!« stoka glas poleg njega.

»Jera Hrvatova,« pravi Tone poluglasno.

»Tukaj — tukaj,« oglasi se zopet ženska in poleg se čuje, da nekdo togotno kruli.

Ogljar ima vedno pri sebi, kakor vsi rokovnjači, malo svetilnico, kresivo in gobo.

Kmalu gori luč, ki razsvetljuje luknjo.

Tone začuden vsklikne.

Pri njegovih nogah ležita povezana Jera in Janko, prva popolnoma nepohabljena, slednji pa ima le nekaj prask in rogov, katere so provzročili mali kamni, ki so ga zadeli pri oni strašanski katastrofi.

Jera se veselo oddahne.

Mislila je, da z nova prihajajo Smukačevi tovariši, namestu njih pa zagleda moža, katerega je že osrečevala — ta je pomočnik v najhujši sili.

»Odveži me!« stoka.

Ogljar Tone se ne obotavlja.

Hitro zgrabi nož, ki ga ima za pasom.

Vezi padejo — Jera je prosta — takoj potem pa tudi Janko Hrvat, ki zamolklo tuli.

»Maščevanje — maščevanje!« prihaja iz njegovega grla.

»Tiho!« opominja rokovnjač, »tolovaji so v bližini — sicer nas še v zadnjem trenotku pobere peklenšček.«

To pomaga.

Janko ne črhne več, pač pa poskuša vstati.

Posreči se mu konečno.

Udje ga neznansko bole, kajti žo več ur je ležal trdno povezan.

Toda zlomljena ni nobena kost, za praske in rogove pa se ne zmeni dosti.

Tudi Jera je kmalu zopet gibčna, kajti mlada je in krepka.

»Bežimo od tod!« šepeta prav tiho, »obsojena sva na smrt, ker naji tolovaji sovražijo.« 

»To sem si mislil,« godrnja ogljar Tone: »da, Jurij Skopčevi ljudje ne poznajo nobene šale.« 

»Maščeval se bom, oj, maščeval,« kruli Janko Hrvat, »uničiti jih moram vse — prav vse!« 

»Rad Ti bom pri tem pomagal,« meni ogljar Tone, »toda najpoprej moramo priti od tod — jutro se bliža. Nedaleč od tod imam skrivališče — toda tudi tam se ne bodemo dolgo mudili, marveč moramo gledati, da se kolikor mogoče hitro odstranimo iz tega nevarnega kraja. Pozneje se lahko o vsem potrebnem posvetujemo.« 

»Da — proč od tod!« 

Jera sama kvišku spleza, ker skale niso previsoke, Jankotu pa mora ogljar pomagati.

Stoka in sopiha pri tem Hrvat kakor star kovaški meh. Kmalu so vsi trije na trati poleg ,ajdovskega groba'.

Niti za trenotek se tu ne obotavljajo.

Kakor mogočo brzo hiti trojica skozi temno goščavo, kot prvi ogljar Tone, ki vodi rešenca proti svojemu skrivališču.

Jedno uro že hodijo in Janko marsikateri krat zajavka.

Toda prepričanje, da jih more le uren beg rešiti smrtne nevarnosti, goni ga naprej, dokler ne pridejo do zapuščene pastirske koče blizo vrha Hrušice.

Tu notri se že dlje časa skriva ogljar Tone, tu ima tudi hrane v izobilji shranjene.

Koča sama je razdrapana, toda za njo je podzemeljska jama, v katero stopi Tone s svojima spremljevalcema. Ko zapre vrata za seboj, prižge luč.

Na tleh ležijo kupi sena in nekaj volnenih odej. Rešenca se na-nje vsedeta ter poželjivo posežeta po jedilih, katera jim ponudi rešitelj. —

Ogljar Tone je prav dobre volje.

S skrivnim dopadajenjem opazuje zalo Jero.

Sicer je na smrt trudna, toda krasna je še vedno in menda se mu bo kmalu — hvaležno izkazala.

In hvaležna mu mora tudi biti, saj jo je rešil grozne smrti. —

Rokovnjač se muza.

»Hej, to je bil srečen slučaj,« misli si; »sedaj imam žensko, kakoršno sem si vedno želel. In pa Jera se ne brani preveč, o ne, to vem že iz lastne izkušnje. Seveda je Janko tudi tu, toda motil me ne bo dosti.« 

»Maščevanje — maščevanje,« kruli Janko Hrvat.

Ogljar odveže mal zavoj. Tu notri ima razne koristne drobnosti, kot: mazila za rane, platno in jednake reči.

»Nate, Janko,« pravi rokovnjač, »obvezal Vam bom nekoliko Vaše praske in rogove, da Vas ne bodo preveč boleli.« 

»Jaz ničesa ne čutim — samo maščevati se hočem.« 

»Da, maščevali so tudi bodemo,« zakliče Jera. »Jurij Skopčevi vragi so naji hoteli neusmiljeno zaklati, zaradi tega morajo vsi poginiti — vsi brez izjeme.« 

»Le počasi,« svari ogljar, »z naglico tu ničesa ne opravimo, ali me razumeta?« 

»Hudiči pa se vendar ne smejo zmagovalno veseliti!« 

»Bog obvaruj, kajti jaz sam sem jim dosti sovražen. Toda mi sami ne moremo ničesa opraviti.« 

Jera ga pogleda.

»No, ta bi bila lepa! Mi smo zadostni po številu, da jih moremo vso izročiti oblastnijam. Če te izvedo, da so tolovaji na Hrušici, poslali bodo cele čete vojakov, ki bodo pokončale vse te peklensko satane.« 

»Pojdite no, Jera,« ugovarja ogljar; »brez zamere, toda Jurij Skopčevih ljudij še ne poznate. Straže imajo noč in dan razpostavljene, vrhu tega pa po vseh krajih vohune, ki bi hitro javljali, da se bližajo vojaki. Na Hrušici mej gostim drevjem bi bilo treba na tisoče oborožencev, da bi zajeli celo tolovajsko četo.« 

»Saj lahko po noči pridejo.« 

»Ne pomaga nič, vojaki bi našli le prazni tabor. Ne, stvar moramo drugače pričeti, nastaviti moramo Juriju Skopcu in njegovim ljudem — past.« 

»Toda ne tako, kakor pri samostanu v Zatičini,« meni Jera. »Tam se Vam je ponesrečilo — Sabina in Uršika sta vse povedali.« 

Ogljar se v ustnice ugrizne.

»To je bil slučaj,« pravi, »sam vrag naj ve, kako je bil naš naklep izdan. Osnovan je bil načrt jako previdno — prisegel bi bil, da dobimo deklice v roke. Tako se je pa stvar v zadnjem trenotku spakedrala.« 

Jera prikima.

»Jera,« stoka Janko, »Jera, hladi mi rane in praske, peko me kakor živ ogenj.« 

»Ej kaj, pomagaj si sam,« odgovarja brezsrčnica malomarno, »jaz sama komaj čutim ude.« 

Ogljar Tone napravi konec temu neprijetnemu prizoru.

Namaže mu z mazilom rane ter obveže, Jera pa premišljuje, kako bi se mogla osvetiti.

»Ali imate kaj žganja?« praša Hrvat svojega rešitelja. »Žganje da moč človeku, da pozabi na vse bolečine.« 

Ogljar Tone so reži.

»Hahaha, če nimate druzih težav, tedaj Vam lahko pomagam. Za vse slučaje imam še dve steklenici spravljeni.« 

»Dajte sem!« 

Janko hlastno zgrabi jedno steklenico.

»Prokleto — to je pravi tropinovec,« jeclja za nekaj časa, »to vrsto poznam, pretaka se po žilah kakor ogenj.« 

»Le pijte — privoščim Vam ga!« 

Hrvat se ne da dosti siliti.

Vedno in vedno nastavlja steklenico na usta ter požira močno pijačo kakor hladno studenčnico.

Ogljar Tone se muza.

Janko je oslabljen — ne traja dolgo, da se pijanec zvali na seno ter začne smrčati kakor star jazbec.

Ogljar zadovoljno prikima.

»No, ta se ne bo tako kmalu zbudil,« meni režaje se, »truden je ter spi, kakor bi ga bil kdo pobil.« 

Obrne se proti Jeri.

Tudi ta se je na seno vlegla, toda oči njene so na široko odprte ter žare v strastnem ognju — maščevalnega hrepenenja.

Ogljar se poleg nje vsede.

»No, kaj sedaj pravite, Jera?« praša tiho, »sedaj ste moja dolžnica, kakor nikdar poprej. Če bi mene ne bilo, poginiti bi morala lakote mej razvalinami, ali pa bi prišla svojim morilcem zopet v roke.« 

»Saj sem Vam hvaležna.« 

»Ali mi bodete mojo uslugo poplačali?« praša pohotnež ter poželjivo gleda na razkošno postavo lepe grešnice.

»Da — toda danes ne,« šepeta ona; »trudna sem neznansko. Pustite me danes pri miru — pozneje bodete z menoj zadovoljni. Da, Vašim tovarišem se morajo želje izpolniti, preskrbela jim bom dekleta, ki se mude pri tolovajih. Vse morajo postati ljubice ,rudečega Tomaža' in njegovih pristašev — vse! Potem pa se bom maščevala nad Smukačem, Jurijem Skopcem, celo nad Černičem, ter prej ne bom srečna, dokler vsi ne končajo do zadnjega moža — na morišči.« 

Ogljar Tone prikima.

»Toda previdnost je potrebna.« 

»Da previdna hočem tudi biti, in pri tem neizprosna. Vsi tolovaji morajo poginiti — vsi brez izjeme.« 

Ogljar Tone jo krepko objame.

»Pustite me pri miru,« sika grešnica. »Pomislite, če se Janko zbudi.« 

»Hahaha, ta bo spal do belega dne, predobro poznam to žganje. Ravno tako močno je, kakor kaka omotica. Ali hočete jeden požirek, lepa Jerica?« 

»Ne.« 

»Toda svoje plačilo hočem imeti,« zakliče tolovaj ter jo tesneje k sebi pritisne, »da, svoje plačilo. Oj, saj niste toliko trudna, moja zlata Jerica — Vaše oči žare tako bistro, tako ognjeno.«

»To je hrepenenje po osveti.« 

»Dobro, pomagal Vam bom pri tem, sedaj pa hočem imeti plačilo za rešitev. Obljube so sicer tudi lepa stvar, toda moje načelo je vedno: bolje drži nego lovi ga. Saj sem Vam vendar rešil življenje — menda je sedaj mala hvaležnost popolnoma umestna.« 

Grešnica se mu navidezno upira, toda Jera je v resnici oslabela.

Janko smrči kakor velika žaga, zbudil se ne bo, konečno si mora pa Jera tudi ogljarja Toneta obdržati za prijatelja, če hoče, da se jej posreči maščevanje nad tolovaji.

167. poglavje. Rop zlate mize.[uredi]

Odhod. — Očitajoča vest. — V cerkvi. — Nove zapreke.

Temna noč, katere ne jasni bledi mesec, povspešuje najbolje predrzno podjetje.

Jurij Skopec živi črez dan kot pl. Mozelj razkošno in v veselji na radost debeluhastega krčmarja, ki neprenehoma misli na rumene zlate svojega ,imenitnega' gosta.

Sedaj je noč.

V gostilni je vse tiho, kajti ob desetih je redarstvena ura, tu gredo vsi mirni tržaški meščani pohlevno spavat.

Tudi neprestano prši, da vsakdo najraje ostane na suhem doma. Ni je žive duše na ulicah.

Le sem ter tja se oglaša rog nočnega čuvaja, ki s hripavim gladom naznanja ure.

Vse hiše so temne, nikjer več ne gori luč — le predrzni roparji še bde, kajti ob jednajstih se prično v sobah pl. Mozelja imenitni gostje na tihem oglašati.

Jurij Skopec se plazi po sobi.

»Ana,« šepeta, »ali si pripravljena?« 

»Da, pričakujem Te že.« 

»In tovariši?« 

»Dali so že dogovorjeno znamenje. Vse je tedaj gotovo, treba nam je le skozi okno v stranske ulice splezati.« 

»Dobro — dobro.« 

Jurij Skopec previdno odpre vrata, ki vodijo na hodnik.

Poluglasno sikanje naznanja ,strežajem‘, da jih pl. Mozolj čaka. —

Tolovaji so takoj pri njem. Pripravljeni so že davno, kajti znano jim je, da hoče glavar danes po noči izvršiti predrzen rop.

Vreče imajo sabo, da vanje spravijo sad današnjega izleta. —

Ana Sienska drži v roki zavoj, čegar vsebina je jako nenavadna.

Tu notri so razni ključi — veliki, mali, čudne oblike, da so morejo tudi najumetnejše ključavnice odpreti.

V tej stroki je Ana Sienska prava umetnica.

Juriju Skopcu je ta njena spretnost znana, sicer bi se bil moral še drugače preskrbeti.

Tako pa se popolnoma zanaša na svojo prekrasno tovaršico, ki je obljubila, da bo odprla najumetnejšo ključavnico.

In to je tudi potrebno.

Ko je cerkovnik pokazal ,zlato mizo‘, odprl je mnogoštevilna vrata — mej temi kovinska, ki varujejo dragoceni zaklad pred vsakim tatom.

Te zapreke upa Jurij Skopec brez težav premagati.

Treba je tedaj le še čuvaje odstraniti, ki vsako noč stražijo ,zlato mizo'.

Previden mora glavar pred vsem biti.

»Ali je vso v redu?« praša predrznež.

»Vse,« glasi se odgovor. »Hajdimo naprej!« 

»Dobro,« pravi glavar, »tedaj najprvo skozi okno!« 

Kakor strahovi se plazijo po hodniku.

Ana je za moškega preoblečena, kajti dolgo žensko krilo bi jo morda oviralo.

V krčmi je vse mirno.

Jurij Skopec odpre okno, ki iz njegove stranske sobe vodi v ozke ulice.

Mej tem vstopijo ostali tolovaji v glavarjevo sobo, katero Pante za sabo z zapahom zapre.

»Sedaj jeden za drugim,« šepeta Jurij Skopec. »Ta pot grem kot zadnji, ker moram z malim koncem lesa okno pripreti. Pri svojem povratku no smemo nobenega zadržka imeti.« 

Nikdo mu ne ugovarja.

Prepričajo se, da ni nikogar v ozkih ulicah — potem zlezejo skozi okno, za njimi Ana Sienska, konečno pa glavar sam, ki varno prisloni in pritrdi okno.

Predrzno podjetje je to.

Vsi vedo, da jim more ta rop osodepoln postati.

Če jih zaslede, ne reši jih nič druzega, kakor hiter beg, tor morajo zapustiti konje in dragoceno prtljago.

Z begom pa bi rešitev ne bila še zajamčena, kajti preplezati bi bilo treba visoki mestni zid ter bi pri tem prav lahko prišli v roke preganjalcem.

Toda vzlic temu se nikdo ne obotavlja.

Vsi s ponosom zro na svojega tolovajskega glavarja, za katerim bi šli celo v peklo.

Sedaj stopa Jurij Skopec kot prvi.

Pot do cerkve mu je popolnoma znana, zaradi tega se ne boji, da bi jo izgrešil.

Tiho in vendar urno se pet temnih postav premika skozi samotne ulice mimo tržaških hiš, v katerih meščanje mirno spe. —

Jurij Skopec večkrat obstane.

Pri tem oprezno posluša na vse strani.

Nevarnost je blizo, ker krog cerkve so celo noč stražniki, vendar ne stoje dolgo pri vratih, marveč šetajo krog božjega hrama.

To je Juriju Skopcu znano.

Vse to je natanko poizvedel, ne da bi bil vzbudil kako sumnjo.

Pot je prava.

Vedno bliže prihaja petorica cerkvi.

Kdor bi mogel v nočni tmini videti obraz tolovajskega glavarja, zapazil bi, da v srcu Jurija Skopca besni ljut boj raznih čutov.

Neizmerno bogastvo je že iz zatiškega samostana odnesel, toda to je bilo posvetno, ne pa cerkveno blago.

In sedaj namerava hišo božjo oropati.

Debele potne kaplje stoje na čelu predrznega tolovaja, prsi se mu visoko dvigujejo in včasih se mu ukrade tih vzdihljaj mimo ustnic.

Toda noga mu ne zastaja — predrznež hiti naprej, vedno naprej!

Ravno tako je, kakor bi hotel z urnimi koraki zadušiti glas očitajoče vesti.

Tovariši ga komaj dohitevajo, le Ana Sienska vstraja tik svojega ljubčka.

»Tu je cerkev,« zašepeta Jurij Skopec.

»In tam-le vidim svetilnice nočnih čuvajev,« pripomni pustolovka tihim glasom.

V tem trenotku predere mesec oblake, toda tolovajska petorica tudi že stoji v senci starega poslopja.

Komaj dvajset korakov od tod stopa šest mestnih oborožen cev mimo njih.

Jednakomerni, težki koraki dokazujejo, da so to stari, dosluženi vojaki, ki stražijo naj dražji zaklad tržaškega mesta.

Pante se splazi h glavarju.

»Glavar, tukaj prokleto diši po vislicah in kolesu. Tržačani so se peklensko zavarovali.« 

»To vse mi je že davno znano.« 

»Kaj hočemo tedaj storiti?« šepeta z nova Pante. »Po mojem mnenji se sami sebe morimo, ko bi hoteli priti v cerkev.« 

»Ne, jaz ne odstopim.« 

»Toda čuvaji?« 

»Odšli bodo na drugo stran.« 

Zopet je vse tiho. V resnici odidejo stražniki, katerih ne veseli v mrzli noči po cele ure stati na prostem pred cerkvenim vhodom.

Ana svojega ljubčka za rokav pocuka.

»Srečo imamo,« sika, »čuvaji so menda te ulice tukaj že pregledali, to je dobro znamenje.« 

»Tako je,« pravi predrznež zamolklim glasom.

Zopet nastane tišina.

O straži ni več duha ne sluha, in ko se mesec skrije za gostimi oblaki, hite tolovaji preko trga k cerkvenim vratom.

Jurij Skopec se proti Ani obrne.

»Ali imaš ključe?« 

»Tukaj so!« 

»Poskusi svojo srečo — ta trenotek vse odločuje. Preostaja nam le še nekaj minut.« 

Lepi Ani je to dobro znano. Hitro začne delati pri ključavnici s svojimi umetnimi pripomočki.

Neznansko mora biti spretna, kajti nekaj trenotkov pozneje slišijo tolovaji, da nekaj prav tiho zaškriplje.

Jurij Skopec pristopi.

»Ne odlomi ključa, Ana!« 

»Ne, ne.« 

»Bodi previdna!« 

»Vstopi!« zašepeta pustolovka, »cerkvena vrata so odprta!« 

»Ali je mogoče — tako hitro?« 

»Meni ni nič nemogoče.« 

Lepa zločinka govori resnico, kajti počasi se orjaška vrata odpirajo — tolovaji vstopijo.

»Stojte!« zapoveduje Jurij Skopec, vrata se morajo najprvo od znotraj zapreti.« 

Ana si tega ne da dvakrat reči. Z isto spretnostjo kakor pri odpiranju jih zopet zapre.

Roparji se tiho plazijo proti glavnemu altarju, pred katerim gori ,večna luč‘.

Jurij Skopec obstane.

»Cerkveni rop,« mrmra, »kako strašno je to! Ha, Jurij, tako daleč si zagazil! Ko bi mati še živela — nikdar bi se ne bilo kaj tacega zgodilo, toda sedaj — sedaj — ne morem več nazaj, naprej moram po temni poti, ki morebiti vodi — na morišče!« 

Siloma se otrese teh neprijetnih mislij, ko zapazi, kako začudeno ga gleda zapeljiva Ana Sienska.

Ženski satan stegno svojo desnico.

»Pri velikem altarji,« šepetajo njene rudeče ustnice, »tam je zlata miza.« 

»Naprej!« zapoveduje glavar.

Sedaj stoje pred velikim altarjem.

Ob strani v zidu so vrata, ki zapirajo vhod k dragocenosti.

Jurij Skopec svojej ljubici namigne.

»Odpri vrata!« pravi po kratkem notranjem boji. »Toda bodi previdna, jeden sam nepremišljen glas nas vse pogubi.« 

Ana se niti za trenotek ne premišlja.

Urno skoči po stopnicah k vhodu.

Vnovič začne delovati s svojimi umetnimi pripomočki.

Ključavnica malo zaškriplje — vrata se odpro, potem druga, tretja, končno pa kovinasta, ki prikrivajo zlato mizo.

Vse to se zgodi s čudovito hitrostjo.

Tolovaji se neznansko čudijo svojej pomočnici, Jurij Skopec pa stiska pesti ter na prsi pritiska, kakor bi hotel zamoriti vsklike obupnosti.

Oj, kaj sedaj počenja?

Hujšega ne more storiti — od tega trenotka naprej, je cerkven ropar.

Kako strašen boj!

V duši njegovi se boljši čuti oglašajo, toda zastonj hudobni duh mori glas vesti!

»Boj zoper človeštvo je moje geslo,« mrmra predrznež.

Sedaj se zablišči skozi odprta vrata zlata miza in nad njo zlata tabla se svetita v nepopisnem žaru. Kako se lesketajo žlahtni kamni, ki obdajajo razne oddelke pri mizi in tabli!

In iz sredino vsega tega ure podoba križanega Izveličarja na tolovaje.

Juriju Skopcu se zdi, da je podoba živa in da ga očitaje gleda križani Izveličar. Ostali tolovaji na vso kaj druzega mislijo, Blagohlepne roke trgajo zlate plošče s table in mize ter mečljejo z žlahtnimi kamni vse povprek v nenasitne vreče.

Kmalu je stena prazna, kjer je malo poprej žarela največja dragocenost božjega hrama.

»Glavar, naše vreče so polne,« roga se Pante, »ostanke pa prepuščamo Tržačanom.« 

»Tedaj se vrnemo!« zapoveduje Jurij Skopec. »Jaz grem prvi, da vse poizvem, kajti mogoče je, de sedaj stoji straža pred cerkvenim vhodom.« 

»To bi bilo za hudiča!« kruli sladki Polde.

»Tiho!« 

Jurij Skopec stopa po prstih proti izhodu, tik za njim Ana Sienska, konečno pa trije tolovaji s težkimi vrečami.

Kmalu so pri vratih.

Tolovajski glavar gleda skozi ključavnico. Obraz, se mu zmrači, toda ne zine niti besedice. Ana opazi, da se je pogumni ljubček zganil.

»Kaj vidiš?« ga praša.

»Odpri, toda previdno!« glasi se njegov odgovor.

Lepa grešnica je vsa vrata, ki vodijo do zlate mize, za sabo varno zaprla.

Treba ni, da Tržačani na vse zgodaj izvedo, kaj se je zgodilo, kajti vhod k dragocenosti je navadno le ob nedeljah prost, tedaj lahko še dva dni v gostilni mirno ostanejo.

To jo tudi potrebno, kajti Jurij Skopec hoče zabraniti, da bi postal v kakem oziru sumen, ker namerava tudi pozneje razkošno živeti kot pl. Mozelj.

Vrata so odprta. Petorica stopi iz cerkve.

V tem trenotku plane Pante nazaj.

»Glavar,« šepeta, »tam-le vidim svetilnice.« 

»Da, da, tam le na levi — in tudi na desni prokleto,« sika Polde, »pot nazaj nam je zaprta.« 

Jurij Skopec ne trene z očmi.

»Mirujte!« zapoveduje ojstrim glasom. »Ana, zapri zopet vrata.« 

Pante meni, da ni prav slišal.

»Ali, glavar,« šepeta, »če sedaj pride straža pred vrata, vjeti smo kakor v pasti.« 

»Stori, kakor sem rekel!« 

»S težkimi vrečami ne moremo tako bežati, kakor bi bilo treba.« 

»Mirujte!« 

Ana med tem varno zapre vrata. Tudi ona se čudi glavarjevemu ukazu, toria svojemu ljubčku popolnoma zaupa.

Jurij Skopec sloni ob stebru, njegovi tovariši pa počenejo na tla pod cerkveno lopo.

Položaj je obupen. Skoraj gotovo je straža sosedne ulice preiskala ter se tedaj bliža cerkvenemu vhodu.

»Glavar,« sika Pante, »mi se moramo hitro zopet v cerkev umakniti.« 

»Ne, to je nemogoče, kajti potem bi ne prišli pred jutrom v krčmo.« 

»Kaj pa naj storimo?« 

»Ali najdeš pot s svojima tovarišema sam do gostilne?« 

»Seveda.« 

»Tedaj prepusti meni, da izvabim z Ano stražnike od cerkve ter Ti napravim prosto pot! Ali si me razumel?« 

»Razumel, toda to je igra na smrt in življenje.« 

»V najhuši sili morate vreče proč pometati ter golo življenje rešiti.« 

Polde z glavo zmaje.

»Zlata ne pustim.« 

»Tiho!« 

Straža se bliža.

Jurij Skopec se k Ani obrne. Nekaj jej na ušesa zašepeta. Ali si me razumela?« 

»Da, Jurij, občudujem Te — predrzno, obupno je — toda zadnje rešilno sredstvo.« 

»Tedaj pojdi — šel bom tik za Tabo — ne boj se — ostal bom vedno v Tvoji bližini.«

Ana smukne iz lope tik ob cerkvenem zidu, Jurij Skopec jej sledi, in kmalu izgineta v nočni tmini.

Nikakoršno nezaupanje se ne vzbuja v dušah zaostalih treh tolovajev, ki s težkimi vrečami čepe pod cerkveno lopo. Svojega glavarja poznajo ter vedo, da jih ne bo pustil na cedilu. Toda svetilnice se vedno bolj bližajo — nevarnost je skrajna, da jih stražniki zapazijo.

Če se Juriju Skopcu ne posreči, da premoti oborožence, izgubljeni so tolovaji, ali pa vsaj — dragoceni plen!

168. poglavje. Premetenost Ane Sienske.[uredi]

Stražniki postanojo pozorni. — Preganjanje. — Boj v zagati.

»Vražja noč, burja brije človeku okrog ušes, da mu jemlje sluh — pravcata noč za lopove in drugo sodrgo, ki se ogiblje belega dneva.« 

Tako govori čuvaj, ki se še z drugimi petimi oboroženci bliža cerkvenim vratom.

»Zakaj moramo neki vsako noč tod stražiti?« meni tovariš čmernega obraza.

»Neumno prašanje, brate, oblastniia je previdna. Kjer tak zaklad stoji v cerkvi, tam je tudi dosti grabežev. Zaradi tega moramo krog cerkve stražiti.« 

»Ali je zlata miza res tako dragocena?« 

»Kraljestvo si lahko za-njo kupiš.« 

Z leve strani se bliža druga straža.

»Ali je vse v redu?« 

»Vse,« odgovarja drugi. »Nocoj menda ni žive duše na ulicah. Še razuzdanih babnic nismo videli, ki se navadno ob tej uri klatijo po cestah.« 

»Menda je že vsaka svojega ljubčka vjela.« 

Oboroženci se združijo v jedno četo ter korakajo proti cerkveni lopi.

»Najprvo bodemo tu noter posvetili,« pravi vodja straže. »Nedavno je celo pred cerkvenim vhodom stala taka lahkoživka. No, pod ključem sedaj lahko premišljuje o svoji nesramnosti.« 

»Saj je pa kazen tudi zaslužila.« 

Naenkrat straža že prav biizo lope obstoji.

»Oho, tu se nekaj plazi.« 

»Kje pa?« 

»Tu ob cerkvenem zidu.« 

»Glejte — tamle se premika neka senca.« 

»Tedaj se tu krog vendar potika nesramna sodrga,« zakliče vodja straže, »pozor, deklina je — natanko sem jo videl.« 

Mesec prodere oblake v tem trenotku.

Ni dvojbe, tam-le hiti ženska, vsaj taka postava je, katero obdaja dolg plašč.

»Kolika predrznost,« kriči jeden čuvajev, »oho, tudi mi smo urnih nog, ne bo nam ušla nočna ptica, hola, tovariši, v zagato hiti babura, ta nam ne bo popihala več.« 

Izgovorjeno — storjeno.

Čuvaji pozabijo na cerkev.

Hitro se razdele na dva oddelka ter tako napravijo polukrog. —

V sredini slednjega je zasledovana oseba.

Oboroženci so v resnici urnih nog.

Ker je noč itak hladna, ugaja jim že zaradi tega ta lov, da se nekolike ogrejejo.

Polagoma se bližajo begunki.

Ana Sienska je, ki se natanko ravna po naročilu Jurija Skopca.

Sicer ima moške hlače, toda dolgi plašč in hoja razodeva žensko.

Hitro beži, da bi prej zvodila stražo od cerkve.

Ker pa tu ni znana, obrne se proti onim hišam, ki tvorijo tako zvano ,zagato‘.

Oboroženci se radujejo.

»Hahaha,« krohota so jeden izmed njih, »kmalo bo nočna ptica v naših pesteh.« 

Mož se ne moti.

Ana Sienska se izpodtakne — pade, pobere se zopet in sedaj mora še urneje bežati.

Sedaj so čuvaji pri vhodu v zagato, ki obstoji le iz nekaterih hiš.

»Imamo jo!« zakliče prvi oboroženec.

Ravnokar posije zopet bledi mesec.

Temna postava sloni ob zidu, ki jej zapira nadaljni bog.

Lepa pustolovka je izgubljena!

Luna se zopet skrije.

Prvi stražnik hiti, da zgrabi zasledovanko.

Tu so pred njim prikaže druga postava.

Jeden udarec, jeden krik in čuvaj se valja po tleh.

Drugi stražnik priskoči.

»Hej, to je menda nesramnež, ki hoče braniti tako ponočno razuzdanko. Tega se nam še manjka! Hola, oba bomo zgrabili.« 

Komaj izgovori zadnjo besedo, že leži v uličnem blatu.

Ulice so nerazsvetljene, vidi se komaj roka pred očmi.

Čuvaji ne vidijo ničesa, da pa pred človekom stoji živo bitje, to se dobro čuti.

Trije oboroženci pridrve v zagato, toda nekaj trenotkov pozneje tudi ta trojica neljubo poljubi mater zemljo.

Jurij Skopčeva pest udriha kakor železno kovaško kladivo.

»Tri sto medvedov,« kriči vodja straže, »to Vam je jako nevaren človek. Vzemite v roke partizane, sunite ž njimi naravnost pred sabo, jeden ga bo že na tla porušil.« 

Povelje se točno izvrši.

Pet korenjaških stražnikov gre vštric jedeh poleg druzega v temno zagato ter suje s sulicami pred se.

Nevarni človek se menda umika, kajti mestni junaki nekaj časa samo v zrak sujejo.

To jih stori pogumne, da gredo vedno dalje v zagato, toda zaradi grozne teme zgreše vrsto in posebno jeden prehiti druge v službeni gorečnosti.

Naenkrat se začuje bolesten krik.

»Oho,« zakliče vodja straže, »sedaj ga je zadela partizana, dobro ste pogodili, sedaj se bo menda vendar udal.« 

»Vi osli, Vi biki!« rujove znani glas onega čuvaja, ki je prehitel druge, »Vi norci in bedaki, zabodli ste me v spodnji hrbet — joj, joj, najmanj štiri tedne bom moral na trebuhu ležeč spati — joj, joj!« 

Ostali oboroženci osupneni obstoje.

Njihov tovariš še vedno rujove in stoka, potem pa se prerije skozi stražo ter boži kar more iz vražje zagate.

Kee se vsak boji, da ga bodo v tinini nasadili svojci na partizano, obrnejo se vsi ter brusijo pete, dokler ne pridejo iz temnih ulic.

V zagati je vse tiho.

Čuvaji preklinjajo.

»Notor moramo.« 

»Babnica je še notri.« 

»Nevarni dedec tudi.« 

»Naprej!« 

»Toda previdni bodite!« 

Tako so z vseh stranij glasi.

»V zagato, zgrabiti ju moramo!« 

Čuvaji se zopet pomikajo v temno zagato.

Sedaj jih neznanec ne sprejme.

»Oho, vendar je zlodej tudi svoj delež dobil,« vesele se mestni oboroženci. »Menda se je z vlačugo v zadnji kot zaril. No, uiti nam ne moreta, gotova sta nam!« 

Sedaj se zopet prikaže luna mej oblaki. Ravno nad ozko zagato stoji, katere prebivalci mirno spe. —

Kdor mora črez dan trdo delati, tega tudi ne more vsak nočni nemir zbuditi.

Čuvaji se na vse strani ozirajo.

Presenečeni so pogledujejo.

Mesec razsvetljuje najmanjši kotiček zagate, toda v njej ni žive duše razven čuvajev.

Zginil je neznani človek in ž njim ponočna vlačuga.

»Tristo vragov,« rentači vodja straže, »to ni vse tako, kakor bi moralo biti. Ta dva sta bila ali peklenščka sama ali pa dva njujina podložnika.« 

»O ne,« pravi jeden stražnikov, »to se je popolnoma naravno vršilo. Stavim, da ju je kdo v svojo hišo pustil. Jutri zjutraj bomo povsod preiskali, do tedaj pa stražili ob izhodu zagate.« 

Čuvaji so s tem zadovoljni.

Šest korenjakov se vstavi pred zagato, ostali pa odidejo proti cerkvi, da najprvo preiščejo lopo.

Tam je vse v redu.

Ne vidijo žive duše, vrata cerkvena so — kakor navadno — trdno zaprta, prepričani so čuvaji, da pri božjem hramu ni imel nobeden tat kaj opraviti.

Jurij Skopec jo svoje tri tovariše s pomočjo Ane Sienske rešil. —

Tolovaji so s svojim težkim in dragocenim ropom srečno ušli. —

Pantetu so znane vse ulice, zaradi tega jih varno vodi po nočni tmini.

Počasi se izgube glasovi razsajajoče mestno straže, toda s tem še niso tolovaji na varnem.

Polde koraka poleg Panteta.

»Glavar nam je zrak očistil,« šepeta, »bojim pa se, da bo vrag pri tem vzel njega in njegovo Ano.« 

Pante sam je v skrbeh, toda znano mu je tudi, kolikokrat se je Jurij Skopec izmotal iz najvočjih težav in nevarnostij.

»Le naprej!« sili, »najprvo do krčme, kjer ju bomo v stranskih ulicah pričakovali, če se nam glavar v jedni uri ne pridruži, potem se moramo nadejati najhujšega. Saj poznaš, Polde, povelje glavarjevo, da se moramo v slučaju nevarnosti obrniti proti mestnemu zidu ter bežati. Toda tako daleč še nismo — upati smemo še vedno.«

»Peklenska para,« grozi se Polde, »jaz nimam niti iskrice upanja več. Vrag naj me kosmatega požre, če glavar ni že vjet.« —

»Tiho, požuriti so moramo!« 

Vreče so težke, kajti oropani zaklad ima veliko pezo.

Tolovaji pod svojimi bremeni sopihajo, toda niti trenotek ne počivajo, marveč neprestano hite naprej ter se pri tem oprezno na vse strani ozirajo.

»Tu je gostilna,« šepeta Pante, »le hitro sedaj v stranske ulice!« —

Tolovaji pod oknom v temni senci svoje vreče previdno na tla postavijo.

In sedaj nestrpno čakajo na svojega predrznega glavarja; nada jih skoraj zapušča, ker mislijo, da je Jurij Skopec s svojo spremljevalko že v pesteh mestne straže!

169. poglavje. Priplenjeni zaklad.[uredi]

Pričakovanje. — Konečno! — Luč na oknu.

Čas le počasi mineva.

Kakor mrtve sohe stoje tolovaji v ozkih ulicah pripravljeni, da vsak trenotek v slučaju nevarnosti zgrabijo svoje dragocene vreče.

Nič se ne gane.

Vse je tiho, celo mesto počiva kakor v začaranem spanji.

Polde je najbolj nestrpen.

»Gotovo je glavar vjet,« pravi na tihem Pantetu.

Ta z glavo odmajeva.

»Ne, nikakor ne, kajti v tem slučaji bi bili beriči gotovo že prišli v krčmo. Spoznali bi bili gotovo v jetniku pl. Mozelja, kateri je že po celem mestu zaslovel vsled svoje darežljivosti in prekrasne soproge.« 

»Ne verjamem,« oporeka Polde, »kajti pridržali so ga v zaporu le zaradi tega, ker se je po noči brez svetilnice klatil, o cerkvenem ropu pa še ničesa ne slutijo. Če ga obdrže do nedelje pod ključem, je izgubljen, ker bodo tedaj odprli vhod k zlati mizi ter zapazili, kaj se je zgodilo.« 

Pante osupne.

Kar Polde tukaj trdi, jo popolnoma resnično, da, Pante sedaj sam misli, da so je Juriju Skopcu pripetila nesreča.

»Nekaj minut moramo še čakati,« pravi zamolklo.

»Jedna ura je že pretekla,« šepeta Polde.

»Vse jedno, nekoliko časa moramo še vstrajati, potem se še-le splazimo proti mestnemu obzidju. Ravno tako nujno tudi še ni.« 

Polde ni tega mnenja, kajti vreče so težke in treba bo onstran mestnega zidu še daleč potovati, predno pridejo v varno zavetje.

Vendar pa se uda svojemu tovarišu.

Tolovaji sapo nategujejo, da ne bi zgrešili niti najmanjšega glasu. —

Zopet pretečejo minute.

»Nič ne pomaga,« pravi Polde poluglasno, »proč moramo odtod, kajti glavar je vjet.« 

»Ali res misliš?« oglasi se nekdo iz naj večje bližine.

Tolovaji se zganejo.

Pred njimi stojite dve temni postavi, ki sta ravnokar smuknili v ozke ulice.

»Glavar!« raduje se Polde.

»St — st!« svari Jurij Skopec, ki ravnokar vzdiguje svojo tovaršico k priprtemu oknu v pritličji, — »sedaj nimamo časa za razgovor. Podajte mi vreče na okno!« 

Urno se vspne za Ano v sobo.

»Vreče!« zapoveduje tihim glasom.

Krepke roke podajajo plen kvišku, ki ga zgrabi vrečo za vrečo orjaški tolovajski glavar ter previdno postavi v sobo.

Malo trenotkov pozneje je dragocen plen vsaj začasno v varnosti.

Punte in njegova dva tovariša izginejo skozi okno v krčmo, kjer jih Jurij Skopec že pričakuje.

»To je bilo nevarno delo,« pravi zapiraje okno; »z Ano sva morala dolgo pot v ovinku napraviti. Moja spremljevalka je zašla po nesreči v zagato, kjer sem moral najprvo nekaj stražnikov na tla pometati.« 

»Da, glavar, slišali smo kričanje ter smo so v resnici za Vas bali.« 

»Ni bilo ravno sile,« smehlja se predrznež. »Beričem sem zapustil zadosten spomin. Vendar sem bil z Ano v vražjih škripcih, ker ulice niso imele na drugem konci izhoda. Tu nama je pomagala jedino le prevelika službena umetnost beričev. V temi so tako ljuto s partizanami pred se suvali, da so konečno ranili jedeh druzega. Veliko zmešnjavo, ki je vsled tega nastala, sva porabila ter so v ugodnem trenotku mej njimi, ob tleh izmuzala iz zagate ter šo le po velikem ovinku prišla do gostilne. Sreča, da še niste pobegnili, sicer bi biii konji in vsa veliko vredna prtljaga izgubljeni.« 

»Ta pot so nam jo bogat plen posrečil, glavar.« 

»Res je,« pravi Jurij Skopec na kratko, »zadovoljen sem. Sedaj pa pojdite providno v svojo sobo. Mej tem bom z Ano zaklad med našo prtljago tako skrito razdelil, da nikdo ne bo mogel kaj opaziti.« 

Pante se še obotavlja.

»Glavar!« 

»Kaj je?« 

»Če bodo poprej zasledili rop — kaj pa potem?« 

Pogumnež se smehlja.

»Kaj to mene briga? Jaz sem bogati in plemeniti Mozolj, kdo me bo le najtnanje sumničil? Zgrabili bodo najprvo navadno sodrgo, katere so nikdar v Trstu ne manjka.« 

»Vi ste preveč predrzni, glavar.« 

»Le brez skrbi se vlezi k počitku, Pante! Prepusti mirnega srca meni, da storim, kar je treba. Če bi sedaj nenadoma odpotovali, vzbudili bi s tem sum. Če pa se nekaj časa tukaj ostanemo, nikdo ne bo slutil, da smo mi izvršili cerkveni rop. Pojdi spat, Ti pravim!«

Pante uboga, vendar ni nič kaj zadovoljen, ker ne upa, da se bo stvar tako gladko iztekla. — Vrata se za tolovaji zapro. —

Jurij Skopec z zapahom zatvori duri, ko nekaj časa posluša, ali se v krčmi kaj pregiblje.

Nič se ne gane — vse spi.

Pomirjen se glavar povrne k Ani.

»Vse je v redu,« pravi, »nikdo ne more slutiti, da smo zapustili krčmo. Pregrni okna, da se ne bo luč videla na ulice!« —

Pustolovka stori, kakor jej je velevano, glavar pa prižge svetilnico.

Ana pristopi k Juriju Skopcu.

»Ljubček moj,« zakliče tihim glasom ter se ga s polnima rokama krog vratu oklene. »Izvršil si čin, o katerem bodo še stoletja pozneje govorili. Ime tvoje bo po celem svetu zaslovelo.« 

»Moje ime?« praša temnega obraza.

»No, prepričana sem, da ne bodo prišli na sled, kdo si je prilastil dragocenost, toda rop sam je predrzno dejanje, katerega se bodo še pozni rodovi spominjali.« 

Predrznež se ne gane.

»Da, čin, kakoršnih se pripeti malo na svetu,« pravi zamolklo; »jaz sam čutim grozovitost tega hudodelstva — oropal sem hram božji!« 

Lepa zapeljivka se smeji.

»Kaj Te to briga?« pravi lahkomišljeno. »Zakaj take stvari iz samega zlata in žlahtnih kamnov izdelujejo? Mramor bi bil tudi zadostoval in nikdo se ne bi zanj zmenil. Kdor ima tako zaklade, misliti si mora, da jih tudi drugi žele imeti in hahaha — mi bodemo zaklad bolje porabili, kakor pa cerkev — pri nas ne bo zakopan ostal.« 

»In vendar sem cerkven ropar,« šepeta Jurij Skopec v neprijetne misli zatopljen.

Lepa Ana se zopet smehlja.

Pritiska se na prsi svojega izvoljenca ter se trudi, da ga na druge misli spravi.

»Poskriti moramo zaklad.« šepeta, »toda poprej moram hlače sleči. Pri nocojšnem delu so mi bile koristne — toda vedno bi ne marala biti v moški obleki.« 

»Naše deklice na Hrušici so druzega mnenja,« pravi Jurij Skopec, ki se sam misli otresti tužnih mislij. »Amalija in njene tovaršice so dolgo časa nosile moško opravo.« 

»Vsak človek ima svoj poseben okus,« pravi Ana ter si slači neljubo obleko.

Pri tem jo Jurij Skopec strastno objame in v divji strasti poljubuje — zadušiti hoče pekočo vest, ki se vedno in vedno v njem oglaša.

Toda premetenka se mu izmuzne.

»Veliko imava še dela, Jurij. Pomisli, da morava zaklad poskriti, hitro, nemudoma, predno napoči jutro. Za najino ljubezen nama itak preostaja še mnogo prilike.« 

Tolovajski glavar se prime za vroče čelo.

Toda lepa Ana mu ne pušča časa za tužno premišljevanje. Hitro privleče raznotero prtljago, katero bodo kot potne vreče privezali ob konjska sedla. Te vreče so navidezno natlačene, v istim pa so v njih le prazni zabojčki, katere so navlašč sabo vzeli, da spravijo vanje priplenjeni zaklad.

Ana jako spretno skriva oropane dragocenosti.

Najmanjši prostorček v vrečah dobro izrabi ter pri tem brezozirno na male kosce lomi posvečene svetinje.

Ko Jurij Skopec gloda to njeno početje, občuti v srcu nepopisno bolečino.

Zdaj in zdaj pričakuje, da bo zadela radi te oskrumbe njega in njegovo zapeljivko strašna kazen božja. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Ali vsi Tržačani spe?

O ne, vsaj nekdo še čuje v primorskem mestu.

Ob oknu svoje spalnice stoji Milica. Kakor že mnogokrat, tako tudi danes ne more najti počitka.

Ali misli ljubko dete na hudobneža, ki jo hočeta umoriti, na krošnjarja s strupom in zavratnega strelca z otrovanimi pušicami?

»Ne, Milica se spominja samo preteklih dnij, ko je še na gradu Sokolskem bivala, kjer jo je sicer neprestano mučila peklenska grofica, toda je tudi pod jedno streho bivala s svojim — izvoljencem.

To so bili srečni časi — kako veselo in zadovoljno se je vlegla spat, če jej je zali lovec privoščil le jedno prijazno besedo!

Uboga deklica! Grofova hčerka ljubi moža, katerega ime navdaja celi svet s strahom in trepetom.

»Oj, Jurij,« šepetajo njene rudeče ustnice, »oj, dragi, preljubljeni mi Jurij!« 

Iz njenih očij priteko svitle solzice. Ali ga sme še ljubiti, ko ga jo izobčila že vsa človeška družba?

Ročico pritiska na razburjeno srce.

Ne — ne more ga pustiti — ljubi, ga vedno — ljubila ga bo vedno, dokler jej bleda smrt ne zatisne očij.

Okno njene spalnice je na pol odprto.

Pred nekaterimi trenotki je Milica na ulicah pod seboj začula zamolkel šum.

Kaj to pomeni, ne ve, toda neprestano zre proti sosedni gostilni.

Znano jej je, da se izvoljenec zopet mudi v Trstu.

Zgovorna oskrbnica jej je povedala, da se je »pl. Mozolj« zopet povrnil v kremo.

Kaj revica pri tem trpi, tega ni mogoče popisati.

Srce njeno sluti, da je prišel grozoviti tolovajski glavar Jurij Skopec le zaradi tega v Trst, da izvrši zopet kak predrzen čin.

Da, o tem ne dvoji, toda Milica bi raje poprej umrla, predno bi izdala ljubljenega moža.

Naenkrat osupne.

V nasprotni hiši zapazi luč.

Polunočna ura je odbila, Milica sluti, da prihaja svetloba iz sobo, v kateri prebiva Jurij Skopec.

Kaj počenja strahoviti mož sredi tihe noči?

»Ali se še-le pripravlja k nevarnemu ropu, ali pa se je že povrnil od pregrešnega podjetja?

Luč ne ugasne.

Milica je noče videti, marveč v britkem joku pohiti k svoji postelji, kjer zarije svojo ljubko glavico v blazine.

Konečno poklekne pred ležiščem ter moli. Molitev njena se dviguje proti nebu, ki naj spravi Jurija Skopca na drugo pot — ki naj postavi mejo njegovemu zločinskemu početju.

Da, nedolžno dete moli za groznega tolovajskega glavarja!

170. poglavje. Smukačevo poročilo.[uredi]

Tišina pred viharjem. — Odhod tolovajev. — Na straži.

Drugi dan mirno preide — tudi sledeča noč — v veliko tolažbo nezaupnega Panteta, ki se boji, da bodo prehitro zasledili cerkveni rop.

Mestni oboroženei so seveda malo sreče imeli, kajti čeravno so dan pozneje preiskali vse hiša v zagati, našli niso najmanjšega sledu o »ponočni ptici« in njenem »sumljivem zaščitniku«.

Celo molčati morajo o svojem sramotnem porazu, saj bi jih vendar vsak zasmehoval, da so se dali od jedne babure in jednega vlačugarja tako v kozji rog ugnati — zaradi tega tudi mestna oblastnija ničesa ne izve o nočnem boju pri stol n cerkvi. —

Jurij Skopec živi še jeden dan razkošno in potratno, zvečer pa naznani krčmarju, da mora drugo jutro odpotovati.

Nerad izgubi gostilničar tako dobre goste, ki mnogo zavživajo in dobro plačujejo. Toda kaj pomaga, ko pravi imenitni gospod pl. Mozelj, da mora oditi na jedno svojih oddaljenih posestev?

Pante mej tem ne drži križem rok.

Previdno povprašuje po raznih gostilnah, kaj je kaj novega v Trstu.

Pomiri se konečno, in ko so proti večeru povrne v krčmo, najde glavarja v stanovanji, v katerem premetena Ana vse za odhod pripravlja.

Tolovaj vrata za sabo varno z zapahom zapre.

»Vse je v redu,« šepeta, »o ropu nikdo ničesa ne sluti.« 

»Kakor sem čul, odprli ne bodo vrat k zlati mizi do nedelje, če se slučajno ne oglasi kak radovedni tujec, ki bi si rad ogledal to dragocenost.« 

Jurij Skopec je po možnosti zadušil očitajočo vest.

»Sedaj vidiš, kako prazen je bil tvoj strah,« pravi svojemu tovarišu. »Ničesa se nam ni treba bati ter moremo v največji varnosti jutri odpotovati.« 

Pante mu prikima.

»Da, glavar, prav ste imeli — kakor vselej. Vendar pa želim, da bi bil že iz mesta. Vedno se mi zdi, kakor da nam bo ta rop nakopal še mnogo sitnosti.« 

Glavar z ramo zmaje.

»Pozneje, to rad verjamem. Če zapazijo rop, napeli bodo vse strune, da zgrabijo zločinca. Toda kje smo že tedaj?« 

»Da bi le že bili v svojih gozdih!« 

»Ne boj se! Ali imate vse svoje reči v redu?« 

»Vse je na odhod pripravljeno, glavar.« 

»Dobro, tedaj se bodemo nocoj naspali, kajti mogoče je, da prihodnje noči ne bodemo imeli dosti prilike za počitek. Najprvo gremo na Hrušico, da pregledamo ,ajdovski grob‘. Pokazal mi boš skrivnostni hodnik.« 

»Gotovo, glavar.« 

Pante se hoče posloviti.

»Ah, skoraj sem Vam nekaj pozabil sporočiti, glavar,« naenkrat zakliče.

»Govori!« 

»Posreči se nam lahko dober plen. Zlatar Trdina bo z mnogimi naročenimi zlatninami odpotoval na Dunaj. Prišel bo po cesti pod Hrušico, kjer ga brez težav moremo olajšati dragocenostij. Seveda moramo nekoliko tovarišev poklicati na pomoč, ker bo Trdina sabo vzel več oborožencev.« 

Juriju Skopcu se oči zasvetijo. Tak napad mu je mnogo ljubši, kakor pa cerkven rop.

»Kdaj bo zlatar odrinil?« praša.

»Pojuteršnjim zjutraj.« 

»Dobro, tedaj imamo dosti časa ter ga počakamo v gozdu blizu Podjame. Stvar je dognana, Polde naj gre po ljudi in voz. Ko pelje jeden oddelek cerkveno zlato na Hrušico, pričakovali bodemo zlatarja v goščavi z ostalimi tovariši.« 

Pante zapusti sobo.

Še jedenkrat si da Jurij Skopec od krčmarja prinesti, kar premoreta njegova kuhinja in klet — najboljše vino privošči ,imenitni gospod Mozelj‘ tudi svojim služabnikom.

Krčmar se muza.

Napravil je izborno kupčijo in iz vsega srca si želi še mnogo takih gostov.

Noč mine, in ko se komaj dani, stoje konji pripravljeni za odhod pred kremo.

Jurij Skopec zasede z Ano čila konjiča, služabniki pa donašajo prtljago ter jo svojim živinčetom nalagajo.

Hlapci se ponudijo, da bi jim pri tem pomagali, toda Pante jih odločno zavrne.

»Mi smo sami zato tukaj, da opravljamo službo.« 

Ta zavrnitev je popolnoma utemeljena, kajti krčmarjevi hlapci bi se gotovo čudili, kako težke so vreče.

Celo močni konji tolovajev se zganejo, ko se jim naloži breme.

Zlato je težje od svinca.

»Vaša prtljaga je jako težka,« pripomni krčmar, ki stoji na pragu; »ko ste došli, ni bilo videti, da živina nosi veliko pezo.« —

»Vreče so težke,« pripomni Pante, »kajti tako imenitna gospoda, kakor je naša, potrebuje marsikaj na potovanji, o čemur se nam navadnim ljudem niti ne sanja.« 

»Res je, res, toda čuvajte se, pota dandanes niso varna.« 

»No, mi se ne bojimo rokovnjačev,« hvali se Pante ter pokaže na samokrese, ki tiče za sedli.

»Le ne bodite preveč predrzni!« svari krčmar. »Sedaj rogovili po naših krajih neki grozoviti tolovaj s svojimi pristaši. Jurij Skopec mu je ime. Sicer v zadnjem času nismo ničesar o njem slišali, toda kako nevaren je, dokazuje najbolj to, da si je prilastil ,zlato streho' na trsatski cerkvi.« 

Glavar že na konju sedi.

Sedaj se h krčmarju obrne.

»Ali je to res?« 

»Res je, res, milostivi gospod.« 

Tedaj se morate tudi Vi meščanje v Trstu čuvati,« pravi predrznež, »če ne Vam ta tolovaj še ,zlato mizo' odnese.« 

Krčmar se smehlja.

»Vaša milost se šali. ,Zlato mizo' tako dobro stražimo, da se nam ni bati kaj tacega. Jurij Skopec naj le k nam pride, če si hoče svoje kremplje prav pošteno osmoditi.« 

»Prav imate, gospod krčmar,« smeji se pogumnež. »Sedaj pa zdravstvujte! Na svidenje, kajti Vaša kuhinja in klet sta izborna.« 

»Na svidenje, milostivi gospod,« priklanja se krčmar.

Jurij Skopec vrže še nekaj srobrnega denarja mej gostilniške posle, ki urno pobero bogato nagrado.

Potem odjaha s svojim spremstvom ter ne sluti, da za zagrinjalom zlatarjeve hiše za njim zro objokane oči nedolžnega angelja — nesrečne Milice.

Brez zapreke pride tolovajski glavar skozi mestna vrata, kajti stražarji že dobro poznajo imenitnega gospoda pl. Mozelja, ki že v drugič zapušča tržaško mesto.

Nikdo ne sluti, kaj se skriva v prtljagi tega plemenitega kavalirja — razdrobljena ,zlata miza‘, največji zaklad tržaško stolne cerkve.

Počasi se premiče četa proti vrhu Opčine.

Pante se večkrat ozre doli proti mestu, ko pa pridejo onstran hriba ter izgine Trst in morje izpred njegovih očij, zajaše poleg glavaija.

»Z Bogom, Trst,« zakliče Pante, »in sicer nikdar več na svidenje! Glavar, ne verjamete mi, koliko sem prestal strahu. Velik kamen se mi je odvalil od srca, da smo zopet na prostem. Sedaj naj nas sam peklenšček lovi!«

Jurij Skopec mu samo prikima.

Konji morejo le korakoma stopati, ker so tako težko obloženi.

Dan je soparen in še-le pozno popoludne prijašejo v senčnati gojzd.

Naenkrat Pante svojega konja ustavi.

»Hej,« zakliče tolovaj poluglasno, »če se ne motim, stoji nekdo tu za grmom — samokrese v roko, tovariši!« 

»Kaj pa še,« začuje se znan glas, »kaj me ne poznate — Smukača?« 

»Resnično, naš tovariš je. Od kod pa prihajaš?« 

»S Hrušice,« odgovarja podnačelnik. »Mislil sem si, da kmalu pridete ter sem Vas zaradi tega tukaj pričakoval. Presneto počasi lazite.« 

»Seveda,« odgovarja Pante, »konji kar stokajo pod težkim bremenom. Dobro, da si tukaj, Smukač, preskrbeti nam moraš voz, kajti prežali bodemo tu še na nekega zlatarja.« 

»Dobro — to me veseli, da dobimo po dolgem času zopet nekaj dela. Saj nas je lenoba že dosti morila. Toda raje ostanem takoj pri Vas. Svojega čilega konja odstopim Poldetu, da odjaše v tabor.« 

»Tudi prav.« 

»Grlavar, bili ste srečni, kakor vidim,« obrne se Smukač k Juriju Skopcu.

»Da, zlata miza je naša. Plen je tako bogat, kakoršen se nam nikdar več ne bo posrečil. Prestali pa smo tudi dosti truda in nevarnosti.« 

»To Vam rad verjamem.« 

»In kako je v taboru, ali si kaznoval izdajalca?« 

»Ne!« huduje se Smukač.

Jurij Skopec se togotno vzravna.

»Kaj sta Vam ušla?« zakliče v skrbeh.

»Ne, ne, le skale so ju zmečkale, predno sem mogel svojo jezo nad njima lastnoročno ohladiti. Čujte, glavar!« 

»Najprvo si moramo skrivališče poiskati.« 

»Tako zavetišče je prav blizo. Tukaj-le pod pečino je razpoklina, prostorna za nas in še več ljudij, ter sem vanjo že dosti praprotja in mahu znosil. In hladno je tudi v njej.« 

Smukač pelje celo družbo v skrivališče ter tu sporoči, kaj se je v taboru pripetilo.

Pante jo čmeren, ko Smukač omeni, kako se je ,ajdovski grob' podrl.

»Sedaj moramo že paganskega kralja pri miru pustiti,« pravi. »Škoda — kajti stavim, da leži velik zaklad za kamenito ploščo, ki prikriva pravcati vhod v grob.« 

»Kdo ve?« oglasi se glavar. »Na vsak način pa je sedaj nepotrebno, da se povrnemo na Hrušico. Ostali bodemo tukaj, da napademo zlatarja, potem pa naj se nam pridružijo ostali tovariši, da odrinemo skupno na Italijansko. V tem pomorskem mestu nameravam priplenjene zaklade tajnim zaveznikom prodati. In še jedno me veseli, da je namreč razdrti grob prevzel Smukačevo krvavo delo. Takih stvarij ne maram, kajti če mora že kdo na oni svet, zakaj bi mu tako po nepotrebnem podaljšali to pot?« 

Smukač se jezno drži.

»To je vse lepo in dobro, glavar. Toda kdo je mene v tem oziru prašal — hej? Počasi so mi hoteli kosti streti, in za to se imam zahvaliti prokleti Jeri in njenemu vražjemu Jankotu. Oko za oko!« 

Jurij Skopec z glavo zmajeva.

»In vendar mi kaj tacega ni povšeči. Ali mi tolovaji ne moremo biti boljši od krvnika?« 

Smukač se ogreje.

»Čemu, glavar? Videli bodete, da z nami nikdo no bo imel usmiljenja. Le pazite, če rabelj dobi v svoje kremplje koga izmed nas, mučil ga bo prav počasi, predno ga pošlje na oni svet. Rad bi videl, kdo za vraga si je izmislil vse te muke. Saj sem jih jaz sam moral že nekoliko okusiti.« 

»No, saj sem Te še v pravem času rešil.« 

»Hvaležen sem Vam,« pravi, »tudi Vas nikdar ne pozabim, glavar.« 

»Tedaj ne govorimo o tem. Ona izdajalca ležita zmečkana pod razvalinami, tedaj sta zadostno kaznovana. Sicer sta menda dosti smrtnega strahu prestala.« 

Smukač se togotno reži.

»Menim, da, glavar, saj sem jima tudi natanko raztolmačil, kaj ju čaka. Janko je tulil kakor naboden volk in Jeri se je že pamet mešala. Toda prav imate, dosti besedij naj bode o tem! Veselim se že na Benetke, kjer so, kakor znano, jako lepe punice!« 

Jurij Skopec se smehlja, Ana Sienska pa se zgane — oglaša se v njenih prsih ljubosumnost.

»Saj imamo v taboru dosti lepih deklet,« meni pogumnež, »ali nisi nobene ljubice mej njimi našel?« 

»Ne,« godrnja tolovaj, »babnice nočejo o meni ničesa vedeti. Uršika se je s Cekinarjem poročila, lepa Sabina se cmeri kakor deževen dan in Amalija se zadere nad vsakim moškim, ki jo nagovori, kakor priklenjen pes. Ostale tolovajke pa so si že vsaka svojega ljubčka izbrale. Čakati moram tedaj, da pridemo v Benetke — hejsa, žepe bom imel polne denarja, tedaj se mi ni treba bati, da ne dobim zadosti deklet, ki bodo ljubile mene in — moje zlato.« 

S temi besedami odide po svojega spočitega konja, katerega Polde zajaše, da pripelje seboj s Hrušice voz in tovariše.

Jurij Skopec je vedno previden.

Pante se za grm poleg ceste vsede ter oprezno gleda proti jugu, kajti glavarju je znano, da bodo po vseh cerkvah v Trstu začeli zvoniti, kakor hitro izvedo o izvršenem ropu. —

In Pante je najspretnejši za tako stražo.

Ostala družba se k počitku vleže.

Jurij Skopec sodi na mehkih odejah, ki so pregrnene črez mahovje, poleg njega pa čepi lepa Ana.

Večkrat pogleda svojega ljubčka in vidi se jej, da jej nekaj teži srce.

Jurij Skopec to zapazi.

»Kaj pa Ti je?« praša svojo divno spremljevalko.

»Oj, neke misli me tarejo, saj veš, da smo me ženske včasih čudna bitja.« 

Ana zre pred se.

»Pozabiti ne morem Smukačeve opazke,« pravi počasi, »da so namreč v Benetkah krasne ženske.«

Glavar se smehlja.

»Ali se bojiš, da se Ti izneverim?« 

»Da, bojim se.« 

»Poslušaj me, Ana!« izpregovori predrznež. »Jamčiti Ti ne morem v tem oziru nikakor, kajti jaz sem strasten človek, ki mnogokrat živi le za dotični trenotek.« 

Pustolovka prebledi.

»Tedaj me hočeš zapustiti?« 

»Kdo to pravi, Ana?« odgovarja glavar. »Izključeno ni, da bom morebiti kdaj objel drugo, nikdar pa ne bom pozabil, da si Ti zaveznica, katera mi je prekoristna. Ne, Ana, že zaradi Tvoje prebrisanosti se ne bom nikdar od Tebe ločil, ker ne morem in nočem pogrešati Tvoje pomoči.« 

»Oj, potem sem zadovoljna.« 

»Ali me ne boš nikdar ljubosumila?«

»To že, toda pokazala Ti ne bom tega ter Te mučila, kakor Amalija. Ne, tako ne bom nikdar ravnala, ker vem, da tega možje ne vidijo radi. Samo, da me nikdar popolnoma ne zavržeš!« 

Jurij Skopec krasno zapeljivko objame.

»Na tem spoznam zopet Tvojo prebrisanost, Ana,« pravi glavar, »in to me veseli. Ne, ne bodi ljubosumna, potem se ne bodeva nikdar ločila.« 

»Do smrti!« zakliče zapeljivka.

»Da, do smrti!« pravi Jurij Skopec ter zamišljeno zre v zrak.

171. poglavje. Napad v gozdu.[uredi]

Zlatarjev odhod. — Razburjenost v Trstu — Mej potjo.

Z zvonika naznanjajo zvonovi jednajsto uro dopoludne.

Pred hišo zlatarja Trdine stoji velik potni voz. V njem je mnogo zabojev in vreč, na mehki blazini pa sedi ljubka Milica.

Spremljati hoče svojega očetovskega prijatelja na Dunaj.

Zlatar sam sedi vzlic svoji starosti na lepem konju in tudi norec ne manjka, ki noče zapustiti svoje varovanke.

Štirje oboroženi zlatarjevi pomočniki so v varstvo svojega mojstra v potni družbi.

Norec, ki čudno čepi na konju, je zadovoljen, da zapušča uboga Milica Trst, kjer so sovragi že dvakrat poskusili, da jo umore.

Zlatar še jedenkrat ponavlja svoja naročila stari oskrbnici, ta pa s solznimi očmi poljublja v slovo Milico, svojo ljubljenko.

Konečno glasno plakaje odhiti v hišo, mala družba pa se k odhodu pripravlja.

Pomočniki se pomenkujejo.

»Tujci so došli v sosedno krčmo,« pravi prvi.

»In takoj potem so odšli v cerkev gledat ,zlato mizo'.« 

»Ta je nenavaden zaklad, kaj tacega bi mi ne znali ustvariti.« 

»Ne, celo naš mojster bi kaj tacega ne zmogel. In vendar je jeden prvih v svoji stroki.« 

»Naprej,« ukazuje zlatar, »časa nam ne preostaja za obotavljanje.« 

Starček je hotel že na vse zgodaj odpotovati, toda delo je bilo še-le pred dobro uro izgotovljeno.

Sedaj se hoče žuriti, da ne pride prepozno v prestolnico.

Voz zadrdra po tlaku in potna družba se premika mimo krčme.

V tem trenotku zlatar svojega konja ustavi.

»Kaj je to?« zakliče.

»Po vseh cerkvah udarja plat zvona,« oglasi se jeden pomočnikov, »gotovo gori.« 

Vsi se obrnejo proti gospodarjevi hiši, toda ničesa ne zapazijo.

»Kje gori?« kličejo pomočniki.

»Tega ne vemo.« 

»Naprej!« veleva Trdina, »ne smem se muditi, če hočemo o pravem času priti na Dunaj. Svojemu visokemu naročniku se ne maram zameriti.« 

Voz se pomika dalje, jezdeci pa mu slede. Zopet hiti jeden znanih meščanov mimo.

»Ali slišite plat zvona, mojster Trdina?« kriči meščan na vse grlo.

»Da, da.« 

»Oj, kolika nesreča — kolika nesreča!« 

»Kje pa gori?« 

»Saj zvonovi ne naznanjajo ognja,« kriči mož. »Ravnokar prihajam iz mestne hiše, tam je vse zmešano, kajti zlata miza, naš ponos, je od neznanega zločinca ukradena!« 

Pomočniki prestrašeni zro na donašalca grozne vesti, iz voza pa se začuje bolesten krik. —

»Je-li mogoče?« praša starček neverjetno, »ha, to skoraj ni mogoče!« 

»In vendar je tako,« sopiha meščan. »Ravno poprej so si tujci hoteli ogledati slovito svetinjo. Le pomislite, mojster, kako vražje prebrisani so bili neznanski lopovi — vse je bilo zaprto — ko pa so odprli zadaja vrata, stali so tujci s cerkvenikom pred prazno steno.« 

»Nesramno — sramotno!« zakliče zlatar, »toda kaj vse to pomaga, jaz se moram žuriti, da ne pridem v prestolnico prepozno. Upajmo, da bo mestno starešinstvo kmalu zasledilo in zgrabilo nesramne lopove ter jim zopet iztrgalo posvečeni plen.« —

»Da, upajmo to!« pravi meščan ter odhiti.

Plat zvona se še vedno glasi z vseh cerkva.

Ljudstvo se drenja proti mestni hiši, preklinjevaje nečuveni zločin in njega izvršitelje.

Mestni očetje so vsi zmešani.

Konečno se pomirijo vsaj toliko, da odrede vse potrebno, da zgrabijo tatove ter rešijo stolni cerkvi predragi zaklad.

Oboroženci, čuvaji in beriči preiskujejo vse hiše, v katerih stanujejo slaboglasni ljudje.

Mej tem direndajem zapusti Trdina mestna vrata.

Niti v voz ne pogleda, tako je v skrbeh zaradi zlate mize.

V vozu pa sedi bledo dekle.

Milica preliva britke solze — stoka in zdihuje — moli in se trese — kajti jedino ona pozna zločinca!

Ni dvojbe, to je učinil Jurij Skopec!

Dvakrat je bil v Trstu, gotovo zaradi tega, da je poizvedel najboljšo priliko za izvršitev svojega hudodelstva. Milica se zmisli one noči, ko je videla luč v njegovem stanovanji.

Gotovo je ono noč oropal cerkev.

Milici se skoraj pamet meša. Pozna ga, zločinca, in jedna sama beseda iz njenih ust bi zadostovala, da bi spravila oblastnijo na pravo sled.

In vendar molči.

Izdati noče ljubčka — raje poprej umrje.

Voz jednakomerno drdra po prašni cesti.

Milici se dozdeva, da čuje trobente sodnega dne, ko udarjajo zvonovi mestnih cerkva na njena ušesa.

Srce njeno jo grozovito boli.

Kaj naj nastane iz tega — kako se bo stvar končala?

Solze jo še vedno oblivajo, ko pridrdra voz onstran Opčine na ravno.

Zlatarju se zelo mudi.

Ker je zamudil mnogo časa, zaradi tega hoče prvi dan nepretegoma potovati do prvega prenočišča.

Do znanega gozda prišli bodo še-le proti večeru.

Mojster jaše kot prvi.

Z njim jezdijo pomočniki, konečno pa pride voz, za katerem sledi norec na čilem konjiču.

Milica je z vsem preskrbljena.

Jedi in pijače ima na vozu in celo jermen je napeljan v voz, s katerim lahko da znamenje vozniku, ko bi kaj potrebovala. —

Ura mine za uro.

Solnce se že nagiba proti zapadu, potna družba pa si še vedno ne privošči počitka.

Okolu šeste ure popoludne je, ko zlatar zagleda tamni gozd, skozi katerega se vije državna cesta.

Slednja je mojstru dobro znana.

Dostikrat je že tu potoval, ne da bi se mu zgodila kaka nesreča, kajti imel je sabo vedno oborožene spremljevalce in vrhu tega ta pokrajina ni bila na posebno slabem glasu.

Zaradi tega se starček tudi ničesa ne boji.

Živina je že utrujena, kajti celih sedem ur je že na poti.

Milica sedi bleda na vozu, solze so se jej posušile, zaradi tega se zlatar tudi ne čudi, da je tako nenavadno tiha. Le sem ter tja jo praša, če kaj potrebuje, in vselej se mu deklica prisrčno zahvali za njegovo skrbljivost.

Kmalu so sredi gozda.

Konjiči krepkeje dirjajo, kajti tukaj v šumi je hladno, zunaj nje pa solnce z vso silo pritiska.

Vsi so trudni, toda pred deveto uro zvečer ne smejo misliti na počitek.

Cesta postane slabejša, da živina komaj vleče težki voz.

Ob levi strani strle v visočino strme pečine.

»Čujte, mojster, kaj je to?« 

»Čuk se oglaša.« 

»Tako zgodaj že?« poprašuje jeden pomočnikov. »Mislim, da so čuki ponočne ptice.« 

»Morda je kdo ptico preplašil?« 

»Tu se že zopet oglaša.« 

»Da, da, toda kaj nas to briga. Le urno naprej, da pridemo prej do prve svoje postaje!« 

»Cesta je slaba, mojster.« 

»To je res.« 

»Konji že komaj voz vlečejo.« 

»Saj bo pot kmalu boljša postala.« 

»Da bi bili le že tam.« 

Drug pomočnik se mojstru približa.

»Cele ure sem premišljeval o izvršenem ropu v Trstu,« pravi. »Povejte mi vendar, mojster, ali je kaj upanja, da mesto zopet dobi zlato mizo nazaj?« 

»Kdo more to prorokovati?« 

»Najtežavneje je to, da niti ne vedo, kdaj se je izvršilo hudodelstvo. Tatovi so s svojim plenom morebiti že črez hribe in doline.« 

»To je res, toda naši mestni očetje so odločni možje,« pravi sivi zlatar, »napeli bodo vse sile, da dobe v pest neznanske lopove.« 

»Upajmo, da se to zgodi!« 

»Čujte!« oglasi se drugi pomočnik, »čuk se v tretjič oglaša.« 

»Slišim ga.« 

»Oj, mojster, tu se nečesa domišljam. Čital sem nekje, da rokovnjači posnemajo živalske glasove, kadar si dajejo dogovorjena znamenja.« 

»To je mogoče.« 

»Ko bi bili taki lopovi v bližini!« 

»No, kaj to škoduje?« pravi zlatar, »saj ni nemogoče, da se kaka dva potepuha tod klatita. Mogoče so tudi cigani ali glumači, kajti ta cesta vodi v Italijo in nazaj.« 

»Ali se nam res ni treba bati, mojster?« 

»Ne!« 

»Zakaj ne?« 

»Taka sodrga po navadi ni pogumna, mi pa smo dobro oboroženi, da se ne damo tako hitro v kozji rog ugnati.« 

»Toda če jih veliko pride?« 

»Ne, to je izključeno.« 

Tu se čuk v četrti pot oglasi, in sicer prav od blizo.

V tem trenotku nekdo glasno zažvižga.

»To so rokovnjači,« zakliče jeden pomočnikov. »Mojster, ravnokar sem videl dvoje postav.« 

Stari Trdina se ne da premotiti.

»Sprejeli jih bomo tako odločno, da jih bo za drugi pot vse veselje minulo,« zagrmi njegov glas, »s takimi potepuhi bodemo kmalu gotovi.« 

Divji krohot se razlega po šumi.

To nista dva rokovnjača, kakor meni potna družba — ne — izza drevja drvi veliko število od nog do glave oboroženih tolovajev.

»Pokazali Vam bodemo, kaki potepuhi smo mi!« kriči orjak, ki je najbližji vozu.

Nepopisna zmešnjava nastane.

Kričanje, proklinjanje, možati glas zlatarjev in nekaj strelov iz samokresov se ob jednem začuje.

Sicer se dva lahko ranjena tolovaja za trenotek umakneta, toda potniki zaradi tega nimajo nikakega dobička.

Za meče jim niti ne preostaja časa, kajti trenotek pozneje jih tolovaji že raz konj potegnejo.

Zlatarjevi pomočniki se obupno branijo in najbolj izmed vseh napadencev norec.

Udarec s kopitom puške po glavi ga še-le omami.

V nekaterih minutah so vsi povezani.

Sedaj se obrne srd tolovajev zoper zlatarja Trdino.

Starček še ni povezan, toda krepke pesti ga trdno drže.

»Imenoval nas je potepuhe, glavar. Zlodej mora zaradi tega umreti!« 

Te besede veljajo zalemu možu v plemenitaški obleki, ki se je sicer udeležil boja, sedaj pa imenitno sloni s prekrižanima rokama ob deblu velike smreke.

Jurij Skopec molči.

Ponosni mož nepremično stoji ter zre v zrak.

»Ah — nobeden odgovor je tudi odgovor,« kriči jeden tolovajev, »glavar nam daje prostost, da storimo, kakor se nam zdi prav. Hej, tovariši, zavežite starcu oči, da ne bo videl, kako mu bom zasadil nož v ošabno srce.«

Moj divjim krohotom ga ubogajo tolovaji.

Hipoma ima stari Trdina oči zavezane. Pošteni mojster kleči pred divjim rokovnjačem, ki ravno vihti dolg nož.

Mej tem pomečejo drugi tolovaji zaboje in vreče z voza na tla.

Pri tem se vsled težkega padca pokrov jednega zaboja razbije in zlatnina, verižice, prstani, in zlate spominske svetinje se vsujejo na mahovje.

»Dobra kupčija!« radujejo se lopovi. »Ah — kaj je to?« 

Vitka postava smukne mimo njih — hitro kakor blisk proti ponosnemu glavarju ob smreki.

»Vzemite moje življenje!” prosi sladek dekliški glas, »umorite me, toda prizanesite mojemu sivemu varuhu!«[3]

Glavar Jurij Skopec se bliskoma obrne.

»Milica!« kriči s pravcatim gromovitim glasom. »Milica — ona je!« 

»Jurij!« zašepečejo ustnice skoraj onesveščene deklice, ki se zgrudi na tla.

172. poglavje. Milica in Jurij Skopec.[uredi]

Spomini iz preteklih časov. — Maščevalno pretenje. — Odhod.

Tolovajski glavar priskoči — v naročji drži skoraj nezavestno Milico.

»Usmilite se ga!« prosi ona z umirajočim glasom.

»Stojte!« kriči Jurij Skopec, »ne storite starcu nič žalega, ali ste me čuli?« 

Tolovaji ubogajo kakor vojaki, čeravno grdo gledajo zlatarja.

»Proč od tukaj — odnesite plen - v razpoklino ž njim! Prišli bodo morebiti še drugi potniki po tej cesti.« 

Povelje se nemudoma izvrši.

Tolovaji jetnike in voz z blagom odpeljejo proti pečini.

Kot zadnji stopa za njimi Jurij Skopec, ki kakor otroka nese Milico v naročji.

Čudno mu je pri srcu.

Zdi se mu, da je zopet na gradu Sokolskem, tako nepričakovano se mu je prikazala Milica.

Skoro srpo zre na njen bledi, objokani, in vendar tako ljubki obraz.

Kaj neki je ubogo dete mej tem časom že moralo prestati — morda je celo postala žrtva kakega brezvestnega razuzdanca!

Komaj pa se slednje prašanje rodi v njegovi glavi, že je mora odločno zanikati.

Milica je gotovo še devica — tako nedolžno znajo le angeljci gledati.

In sedaj je v njegovi — tolovajskega glavarja oblasti!

Ali občuti to Jurij Skopec?

Kadarkoli je videl strastni tolovaj dosedaj lepega dekliča, bil je takoj pripravljen, da si jo pridobi za ljubico.

Drugače je tukaj — pri Milici.

Zdi se mu, da drži v naročji nadnaravno bitje z onega sveta, nedolžnega angelja, kateremu ne more niti lasu skriviti.

In Milica? Z zaprtimi očmi leži mirno na njegovih rokah; nezavestna ni, to dokazujejo valovito dvigajoče se njene prsi.

Kaj občuti uboga revica, ne da se z besedami popisati. Kakor v sanjah se čuti, v njeni blagi duši pa se bore nasprotujoče si misli.

Revno dete!

In grozni tolovaj jo nese proti skrivališču kakor kragulj — skopec krotko golobico.

Kmalu so pri pečini.

Jurij Skopec stopi v razpoklino.

Svoje sladko breme položi na kup odej, sam pa stoji poleg device ter čaka, kdaj ga bo nagovorila.

Zastonj — Milica ni v stanu, da bi izpregovorila prvo besedo.

Pregrozovit je razloček mej takrat in danes!

Ko je zadnjipot govorila z Jurijem Skopcem, bil je še graščinski lovec, sedaj pa je — tolovaj!

Strašno!

Milica meni, da mora vsled notranje bolečine na ves glas zakričati — toda blede njene ustnice se samo nemo premičejo.

Tu pretrga molčanje sam Jurij Skopec.

»Milica, ali se morava tako zopet videti?« 

»Da, da,« odgovarja vsa zmedena deklica, »oj, moj Bog, prizanesite mojim spremljevalcem, pošteni ljudje so, ki niso še nikomur nič žalega storili.« 

»Za njihovo življenje jamčim.« 

»Oj, hvala Vam!« 

Grozovitež zre na ljubko bitje.

Poslal je Ano Siensko proti glavnemu taboru, da vse pripravi na odhod v Benetke, kamor ga vleče hrepenenje po novih činih.

Tu mu osoda na njegovo pot nanese Milico.

»Kako pridete v Trst?« praša jo glavar.

Milica se ojači.

»Zasledujejo me, ker sem na smrt obsojena,« jeclja ubogo dete, ki bojazljivo zre v obraz ljubljenega moža.

»Nedolžen angelj ste,« odgovori jej hitro tolovaj. »Toda sedaj mi povejte, kaj se je z Vami zgodilo. Vse hočem slišati; iskal sem Vas, zalezoval glumače, toda zastonj je bil ves moj trud.« —

Milica sklepa ročice kakor angelj, ki opravlja molitev. Z ginljivo priprostostjo opisuje svoje muke, ne da bi se pritoževala ali koga obdolževala, in sicer od onega trenotka, ko so jo beriči kot tatico v Ljubljano odpeljali pa do današnjega dne.

Jurij Skopec jo ves čas molče posluša.

Znano mu je marsikaj že z druge strani, toda večina, kar tu čuje, mu je popolnoma nova; dušo njegovo navdajajo srd in maščevalne misli.

»Prokleti Tihorepec!« zakliče, ko Milica konča svojo povest. »Zlodej bo moral drago plačati svoje hudobije.« 

»Oj, ne, ne,« odgovarja Milica živahno. »Odpustila sem mu vse, saj moramo tudi svoje sovražnike ljubiti.« 

»Tako govore morebiti nebeška bitja,« krohota se Jurij Skopec, »tam gori nad zvezdami naj veljajo taka načela, jaz pa sem — tolovajski glavar!« 

»Oj, moj Bog,« zastoče Milica ter se zgrudi na ležišče.

»In peklenski glumači bodo tudi dobili pošteno plačilo za svojo neusmiljenost,« grozi se glavar. »Gotovo bom to sodrgo še enkrat v svojem življenji srečal.« 

»Maščevanje je moje, govori gospod,« ihti prestrašena deklica. »Bog me je povsodi varoval — zaradi tega nikomur nič hudega ne želim.« 

Grozovitež se čudno smehlja.

»Da, da, to verjamem. Milica — Vi ne spadate na ta hudobni svet — tukaj se le tuje strasti igrajo z Vami kakor razburjeni morski valovi z malim čolničem. Dosedaj Vas je čuvala ona moč, katero imenujete vsemogočnost, konečno Vas bodo pa vendar požrli peklenski valovi. Jaz moram odslej za Vas skrbeti.« 

Milica ga plašno — prašaje pogleda.

»Da, odslej hočem jaz za Vas skrbeti,« nadaljuje Jurij Skopec; »nedaleč od tod bivajo sredi gozda pošteni ljudje, ka terim sem nekdaj v veliki sili pomagal. Zvesto so mi udani — molčati znajo, tam se bodete kmalu udomačila.« 

Milica svojo divno glavico dvigne.

»Oj, pustite me pri mojem očetovskem varuhu, zlatarju Trdini iz Trsta.« 

»Ne,« odgovarja tolovaj, »to je popolnoma izključeno. Zlatar je sicer poštenjak, toda pri njem Vas z vseh stranij obdajajo nevarnosti. Prepričan sem, da Vas čaka v njegovi hiši gotova smrt.« 

»Ah —« 

»O tem sem popolnoma prepričan,« pristavlja Jurij Skopec.

Jurij Skopec še več ve, toda o tem molči nasproti deklici.

Iz njenih besedij je razvidno, da jo je Amalija spravila v Trst.

To se pa gotovo ni zgodilo iz sočutja — o ne, Jurij Skopec predobro pozna svojo bivšo, strastno ljubico.

Jako verjetno je, da hoče ljubosumnica pri prvi priliki ugonobiti Milico, kajti Jurij Skopec ve, kako brezozirna je Amalija, ki hoče na vsak način ostati njegova jedina ljubica.

Zaradi tega hoče on ljubkega otroka spraviti v varno zavetišče.

Milica se spomni svojega očetovskega zaščitnika.

»Oj, nesrečni zlatar,« stoka, »divjaki ga bodo uničili.« 

»Ne, gotovo ne,« poiniruje jo tolovajski glavar, »tega ne trpim. Pri svojih ljudeh imam neomejeno veljavo — ugovarjati in kljubovati se mi nikdo ne upa.« 

»In njegovo premoženje?« 

Jurij Skopec z ramo zmaje.

»To je postalo po naših tolovajskih postavah last mojih tovarišev; toda odškodoval bom zlatarja na drug način.« 

Hvaležen pogled ga zadene iz njenih čarobno-krasnih očij, toda hitro povesi plašna deklica trepalnice, ko zapazi, kaki strastni žarki švigajo iz njegovih temnih očij na njeno postavo.

Jurij Skopec Milico občuduje. Kolikokrat je v samotnih urah na-njo mislil!

In kako lepa je postala!

Ko je pogumnež zapustil grad Sokolski, bila je še otroškonežna, sedaj pa so bridki udarci nemile jej osode provzročili, da se je popolnoma razcvetela.

Milica je divno-krasna!

Jurij Skopec vse dobro opazi.

Življenje mej glumači, trdo delo na vrvi, vse to je spopolnilo njene nežne, in vendar tako polne ude.

Jurij Skopec je zamaknen.

»Kako lepa ste postala, Milica,« pravi mož, ki je že toliko ljubil. »Še nikdar nisem videl lepše deklice.« 

Milica globoko zaradi, takoj potem pa prebledi kakor mrlič. —

Oči njene ga prosijo, naj jej prizanaša.

Jurij Skopec razume te poglede, srce, njegovo čuti usmiljenje za krasno dete, ob jednem pa v njem vzbuja strast poželjivosti.

Dve sili se borite v njegovih prsih — sočutje, usmiljenje — in pa divja strast.

Ha, ali bi bilo to kaj posebnega, ko bi postala njegova ljubica nekdanja hišina, ki je celo na smrt obsojena? Saj mu je znano, da mu je bila deklica vedno naklonjena.

Ko bi jo sedaj poljubil?

Juriju Skopcu se oči vedno poželjiveje svetijo.

Milica sluti, kaka strast divja v prsih ljubljenega moža — slabotna je, brez pomoči — kako naj bi se mu ustavljala, ko tudi njeno srce zanj tako vroče bije!

Tu se začujejo težki koraki.

»Glavar,« oglasi se Polde, »jeden jetnikov hoče z Vami nujno govoriti. Pravi, da je stvar jako važna.« 

Jurij Skopec hoče v prvem trenotku Poldeta stran poslati, da bi sam ostal z Milico, katero želi pritisniti na svoje srce. —

Ko pa vidi njen bledi obrazek, premisli se drugače.

»Saj je še čas,« mrmra, »Milica je moja, ne dam je več iz rok.« 

Obrne se k Poldetu.

»Ostani tukaj!« mu veleva. »In da se mi deklice niti s prstom ne dotakneš!« 

»Bodite brez skrbi, glavar, saj veste, da ne morem trpeli babnic.« 

»Dobro, kmalu se bom povrnil.« 

Jurij Skopec še jedenkrat strastno pogleda nesrečno Milico — potem pa hiti k svojim ljudem.

Tolovaji sojetnike k drevesom privezali ter leže v gručah na mehkem mahovji.

Smukač pride glavarju naproti.

»Kdo hoče z menoj govoriti?« praša Jurij Skopec.

Podnačelnik pokaže na norca, ki je ob debelo smreko privezan.

Strjena kri pokriva njegov obraz, vendar pa so mu rano na glavi z debelim platnom obvezali.

Norec je pri zavesti.

Njegove bistre oči neprestano zro tolovajskega glavarja, ki govori s svojimi tovariši.

»Odvežite moža!« glasi se Skopčevo povelje.

Smukač se obotavlja.

»Glavar, ta pritlikavec je močan kakor medved.« 

»Odvežite ga — pravim še jedenkrat!« 

Takoj pričneta dva tolovaja vrvi odvezovati; norec pri tem ne trene z očesom.

Vezi padejo na tla.

»Pustite me samega,« veleva glavar. »S tem možem hočem govoriti.« 

Pokorno odidejo tolovaji — Jurij Skopec stoji pred norcem.

»Kaj seje z Milico zgodilo?« praša čudak hripavim glasom.

»Tam-le v razpoklini počiva.« 

»Ha — ali ste jo onečastili?« sopiha norec ter stiska pesti. —

»Ne govorite tako!« zapoveduje glavar. »Ne zamerim pa Vam tega, ker sem od Milice čul, kaj ste vse za njo storili. Zaradi tega bodite odslej tudi prost ter ostanite pri ljubki deklici — varujte jo peklenskih sovražnikov!« 

»Da, sovražnikov,« pravi zamolklo, »vem, kolikokrat je bila bleda smrt že prav blizo Milice.« 

»Takrat v Ljubljani?« 

»Ne, pred nekaterimi dnevi v Trstu, ko so vragi na-njo streljali z otrovanimi pušicami in jo hoteli tudi drugače zastrupiti.« 

»Ah — ni mogoče.« 

»In če se ne motim, bila sta ta dva hudobneža oskrbnik Tihorepec in lovec France,« pripoveduje norec zamolklim glasom.

Jurij Skopec meni, da se zraščencu meša.

»Od kdaj pa znate govoriti?« praša ga za nekaj časa.

»Od nekdaj že, toda govoriti nisem hotel, ne, molčal sem.«

»In čuvali ste Milico?«

»Da, ljubim jo — svojo nečakinjo.« 

Jurij Skopec se zgane.

»Kaj pravite tu?« 

Oči se norcu svetijo.

»Ali menite, da nisem pri polni pameti?« 

»Da, kaj pa naj si mislim?« 

Norec bliže pristopi.

»Čujte, Jurij Skopec!« pravi. »Povedal Vam bom neko povest iz minolih časov. Resnična je — to prisežem pri živem Bogu.« 

»No?« poizveduje glavar radoveden.

»V vasi Sokolsko,« prične norec, oživel je pred mnogo leti neki kovač. Bil jo priden, toda vendar ni bil posebno premožen, kajti nikdar ni kak berač zapustil njegove hiše brez daru. Ta je bil moj oče.« 

»Tako — tako.« 

»Jaz nisem bil jedini otrok,« nadaljuje norec, »ne; imel sem sestro, ljubko dete s temnimi lasmi in živahnimi očmi. Veselo je prepevala moja sestra, ko je naklo odmevalo iz kovačnice, jaz pa som že zgodaj pomagal svojemu očetu pri delu. Mati je prerano umrla — oče je ni dolgo preživel — šel je za njo v črni grob, jaz pa sem prevzel kovačnico.« 

»In potem?« 

»Potem se je grof Sokolski povrnil s potovanja,« pripoveduje stric Miličin, »nastopil je očetovo dedščino. Večkrat jemladi in zali grofič jahal skozi vas — čudno, vsakpot je moja sestra stala na pragu. — Ljubil sem jo zelo — kajti čeravno sem bil grd, bila je dobra z menoj — redkokdaj sta se brat in sestra tako dobro razumela, kakor midva.« 

»Kaj se je potem zgodilo?« sili Jurij Skopec pripovedovalca.

»To se je nekaj časa tako vršilo,« odgovarja zraščenec, »mislil sem si sicer marsikaj, nekega lepega dne pa je moja sestra izginila. Kako sem jo iskal — povsodi — prodal sem kovačnico, samo da bi našel svojo sestro.« 

»Ali je bila v gradu?«

»Ne, tudi grofa ni bilo doma; pravili so, da je na tujem.« 

»Ah!« 

»Nekega dne je prišel sel k meni,« pripoveduje norec zamolklo, »peljal me je k neki mali hišici. Tam je moja sestra umirala, na svojem srcu pa je držala malo dete — ljubko deklico.« 

»Milico!« zakliče Jurij Skopec.

»Da, Milico,« odgovarja norec, »bila je njen in grofa Sokolskega otrok.« 

»Ha, vrag jo je zapeljal.« 

»Tako sem tudi jaz najprvo mislil,« pravi norec, »tudi jaz sem se zaklel, da se hočem neusmiljeno maščevati. Toda premislil sem se, ko je začela umirajoča sestra pripovedovati. Grof Sokolski ni bil nesramnež — poročil se je v resnici z mojo sestro — sama mi je izročila nekaj listin, ki to potrjujejo. Pozneje pa se je začel grof kesati ter je zašel v slabo družbo. Moja sestra ga je zapustila, ko jo začel, ž njo grdo ravnati — to pa je grof pozneje odkritosrčno obžaloval. Moja sestra je dolgo časa pri tujih ljudeh stanovala, kjer je prišla Milica na svet, ne da bi bil grof o tem kaj vedel. Milica je hči grofa Sokolskega — za to imam jasne dokaze.« 

»Kje jih imate?« zakliče tolovaj.

»Vseh nimam več, ker mi jih je jeden del neznan človek ukradel. Pozneje sem našel zavetišče na gradu Sokolskem, kamor me je grof sam dal poklicati. Milica pa je stopila v službo grofice — še danes ne ve, kdo je njen oče.« 

»Zakaj tega niste grofu povedali?« 

»Tega nisem hotel storiti,« odgovarja norec temnega obraza. »Morebiti bi mi niti ne bil verjel, ker so mi bile najvažnejše listine ukradene. Zaradi tega sem molčal — Milico pa sem čuval — kot njen jedini sorodnik. Tako — Jurij Skopec — sedaj poznate mojo zgodbo in sedaj še jedenkrat recite, da sem norec.« 

Jurij Skopec se ne gane.

»Verujem Vam,« pravi skoraj svečano. »Vi niste norec — marveč zelo pameten mož.« 

Norec ojstro pogleda tolovajskega glavarja.

»Ali bodete Milici prizanašali?«

»Da, prizanašal jej bom.« 

»In jaz smem pri njej ostati?« 

»To sem Vam že poprej obljubil.« 

»Zahvaljujem se Vam prisrčno.« 

»Le pojdite k njej,« pravi tolovajski glavar, »tam-le v razpoklini je — prišel bom kmalu za Vami.« 

Norec — še vedno ga tako imenujemo — odide počasi v podzemeljsko votlino.

Tolovaji se čudijo, ker si ne morejo tolmačiti glavarjevega ravnanja. Tu stopi Jurij Skopec v njihovo sredino.

»Mi odrinemo,« pravi mirno in odločno, »plen z jahalnimi konji vzamemo sabo, voz z vprežnimi konji pa prepustimo jetnikom. Ko odidemo, oprostiti se morajo slednji takoj svojih spon.« 

Smukač misli, da ni prav slišal.

»Glavar!« zakliče nehote.

»Kaj hočeš?« 

»Po mojem mnenji bi morali od bogatega zlatarja odkupnino zahtevati — ta nam more veliko svoto plačati.« 

»Ne, pri tem ostane, kakor som odredil.« 

Smukač prične godrnjati, toda pri prvem ojstrem pogledu, ki ga zadene iz glavarjih orlovih očij, obmolkne brez ugovora, Jurij Skopec ne trpi upora.

Zlatar vse sliši.

Začuden gleda nenavadnega glavarja, ki ga je rešil gotove smrti.

Kaka skrivnost veže tolovaja z Milico?

Da mora Jurij Skopec njegovo ljubljenko poznati, opazil je natanko, toda ne upa se v tem oziru prašati.

Tu se Jurij Skopec sam približa staremu možu.

»Ta kraj bodemo kmalu zapustili,« pravi, »toda Vi ne smete nobene škode trpeti. Jaz sam bom za Vašo odškodnino skrbel, toda kako, o tem ne prašajte! Tudi svoje pomočnike smete seboj v Trst vzeti.« 

Starček glavo povesi.

»In Milica?« praša.

»Ta gre z menoj.«

»Oj, ne storite uboge deklice še bolj nesrečne!« prosi zlatar milim glasom.

»Kdo pa pravi, da nameravam kaj tacega?« zakliče Jurij Skopec živahno.

Toda kmalu se pomiri.

»Če sabo vzamem Milico,« pravi, »storim to le zaradi tega, da jo rešim bridke osode.« 

»V mojej hiši je varna,« zakliče Trdina.

»Ne, tam jej proti smrt.« 

»Nemogoče!« 

»To jaz bolje vem. Zdravstvujte, zlatar Trdina — z Bogom kmalu se bodeva zopet videla.« 

173. poglavje. V Benetkah.[uredi]

Vinotoč. — Kapitan »zlatega leva«. — Strast in poželjivost.

Ob »Velikem kanalu« v Benetkah je živahno. Gondole frče sem ter tja, ob nabrežji pa se drenjajo gondolirji, težaki in radovedneži.

V »ošterijah«, posebno pa v takih, v katere zahajajo navadno pomorščaki, strežejo črnooke deklice, ki so vsak dan pripravljene, zaljubiti se in pa — če treba — tudi z bodalom krvavo maščevati.

V jednem teh vinotočev sedi mnogo gostov krog miz kapitani, tuji trgovci in domačinci. ki vsi s slastjo srkajo ognjevito črnino.

Pri mizi poleg okna sodi mlad mož visoke rasti in zalega obraza z dvema krasnima ženskama.

Mož je bogato in plemenitaško oblečen; tudi oprava njegovih tovaršic je čedna, čeravno ne tako lepa, kakor mladega kavalirja, katerega natakarice dopadljivo opazujejo.

Slednjim nič kaj ne ugaja, da je ta zali gost v taki ženski družbi.

»Ta bi bil tudi svoji ljubici lahko doma pustil,« meni jedna, »saj tudi me nismo napačne ter bi bile s tako lepim možem tudi dosti prijazne.« 

»Menda je tujec,« pripomni druga, »ter ne ve, da so v tej pivnici ljubeznjive natakarice.« 

»Meni se tudi tako zdi.« 

»Kako ponosen je — kakor kak knez. Morebiti je celo častnik.« 

»Res je, prav tako odločen je njegov obraz in posebno njegov pogled.« 

Ko se natakarice tako pogovarjajo, zro jako čmerno na gostovi spremljevalki.

Tujec mora tudi bogat biti, kajti steklenico vina je plačal z zlatom ter si ostanka ni dal izročiti.

Seveda ostanejo razkošne natakarice vedno v bližini radodarnega gosta.

Nedaleč od slednjega sede pri drugi mizi trije pivci, dva domača kapitana in dunajski trgovec.

Slednji kozarec vina mej prsti vrti, kapitana pa se poželjivo obračata proti kavalirju, posebno pa proti njegovima spremljevalkama, ki jima menda zelo ugajata.

»Sedaj bodeta kmalu odjadrala,« izpregovori nenadoma trgovec.

»Seveda,« odgovarja jeden kapitanov, »najini ladiji sta pripravljeni. Jutri se poslovimo, kajti sapa je ugodna.« 

»Tem bolje, ker imata tako dragoceno blago pod krovom,« pripomni trgovec, ki je menda tudi dal nekaj svoje imovine na jedno teh ladij vkrcati.

Kapitana se smejeta.

»Da, da, toda naj dragocenejši tovor odpeljeva na Angleško, cel zaboj biserov in demantov.«

»Ta zaboj je vreden celo velikansko premoženje,« pravi trgovec. »Na kateri ladiji pa ga imata?« 

»Na moji je,« oglasi se jeden kapitanov ponosno, »na ,zlatem levu' je.« 

»Želim Vam srečno vožnjo.« 

»No, to se samo ob sebi umeva. Jadral sem že pri največjih viharjih — sedaj pa se nam obeta najlepše vreme.« 

Pri tem govornik od strani opazuje lepi mladi ženski, ki sedita v njegovi bližini.

»No, tovariš,« šepeta drugi kapitan, »zali tujki Vas menda v oči bodeta?« 

»Ne tajim tega.« 

»Toda razkošne natakarice tudi niso napačne.« 

»Naj bodo, kakoršne hočejo biti,« glasi se odgovor, »toda z onima krasoticama se niti primerjati ne morejo. Za vraga, ko bi smel tako ljubico objemati, žrtvoval bi lepo svotico denarja.« 

»To so pobožne želje.« 

»Seveda,« godrnja kapitan »zlatega leva«, »to je gotovo tuj kavalir s svojima ženskama, ki je slučajno ali pa iz radovednosti tu sem zašel. Ha, ko bi jaz imel njegovi spremljevalki na svoji ladiji, prvo noč bi že morali moji postati.« 

»Hahaha,« smejita se tovariša.

Kapitan neprestano zre proti sosedni mizi.

Naenkrat kavalir vstane.

»Oho,« meni trgovec poluglasno, »kavalir se menda jezi, ker smo prevelikokrat gledali proti njegovi družbi. Menda pa vendar ne bo zahteval zadoščenja?« 

»Gospodič naj le pride,« rogata se kapitana ter stegujeta svoje krepke roke. »Ž njim bodeva kmalu gotova.« 

»No, meni se pa zdi, da je mož močan,« svari trgovec v skrbeh.

Kavalir se počasi bliža.

Kapitana menita, da ju hoče tujec na odgovor pozvati, zaradi tega se zelo začudita, ko se kavalir prijazno odkrije.

»Oprostite!« pravi s plemenitaško dostojnostjo. »Slišal sem slučajno, da odplujete na Angleško. Ali vzamete morebiti tudi potnike sabo?«

Poveljnik »zlatega leva« prikima.

»Zakaj pa ne, če mi dobro plačate.« 

»Jaz plačam vsako ceno. Moji mladi sorodnici tam-le me spremljate.« 

»Zelo prijetno,« odgovarja kapitan, kojega oči se poželjivo zasvetijo.

Sam pri sebi pa si misli:

»Kolika sreča! Take ugodne prilike ne dobim več. Mej potjo bom kavalirja upijanil in potem bom že za to skrbel, da se približam njegovima sorodnicama.« 

Kavalir mirno stoji.

»Kdaj hočeta odpotovati?« povprašuje kapitana.

»Jutri opoludne.« 

»Toda jaz imam osem do deset težkih zabojev s knjigami in drugimi težkimi predmeti.« 

»To nič ne de, samo da plačate.« 

»Kaj zahtevate?« 

Kapitan imenuje nesramno visoko ceno.

Kako se tedaj začudi, ko kavalir mirno seže v žep ter mu na mizo položi nekaj zlatov!

»To imate na račun. Prtljaga moja bo ležala jutri zjutraj ob nabrežji. Preskrbite, da jo spravite na ladijo!« 

Kapitan se veseli dobre kupčije, razven katere ga tudi čaka izborna zabava s krasnima ženskama.

Kavalirja uljudno povabi, naj ž njim izpije kozarec vina na srečno vožnjo, katera ponudba se dostojno sprejme.

»Na Angleškem hočem sorodnike obiskati,« odgovarja kavalir na dotično kapitanovo prašanje. »Moj stric, ki je na Štajerskem umrl, imenoval me je izvršitelja njegove oporoke ter mi naročil, naj osebno izročim knjižnico in nekaj druži h predmetov iz zapuščine njegovemu stričniku v Londonu.« 

»Tako, tako,« meni kapitan zaničljivo. »Jaz v resnici ne vem, čemu so take plesnjive knjižure na svetu. Takozvani učenjaki so res čudni ljudje na tem svetu.« 

»Gotovo,« pritrjuje kavalir. »No, in ker je prilika ugodna, obiskati hočeta moji sestričini svoje sorodnike na Angleškem. Še-le danes smo došli v Benetke ter smo veseli, da smo hitro našli ladijo, ki jadra na Angleško.« 

Tujec izprazni svoj kozarec.

»Tedaj jutri zjutraj,« pravi od mize vstajaje, »jutri na vse zgodaj bo moja prtljaga ob nabrežji, da jo bodete mogli vkrcati na ladijo.« 

»Preskrbel bom to, bodite brez skrbi!« 

Kavalir uljudno pozdravi ter se pridruži svojima tovarnicama, ki vstaneta. Vsi trije zapuste krčmo v največjo žalost natakaric, ki bi rade za cel zlat prodale vsaj še jedno steklenico vina.

Kapitan »zlatega leva« je dobre volje.

»Jaz imam vendar pasjo srečo,« smeji se poluglasno. »Hahaha, krasotici mi ne uideta več, kajti kavalir je v resnici, če se ne motim, tak učenjak, ki vedno tiči v svojih knjigah.« 

»No, meni se pa tujec ne zdi tak,« meni trgovec.

»Stavim, da ga že prvi dan tako upijanim, da bo ležal pod mizo ter se 24 ur ne bo probudil. Mej tem me bodeta ženski morali kratkočasiti.« 

»In če ne bodeta hoteli?« 

»Hahaha, predobro poznam ženske. Najprvo se seveda zaradi lepšega branijo, toda kdor ni na glavo padel, lahko pri njih vse doseže. Hej, to bo vesela vožnja!« 

Drugi kapitan ga zavida, toda kmalu se v tem oziru pomiri.

»Tovariš,« šepeta poveljnik »zlatega leva«, »tudi Vi bodete imeli svoj delež. Dve ženski sta mi konečno preveč. Ko se vse posreči, pridite s čolnom na moj brod, saj bodeva skupno jadrala.« 

»Ali hočete res to storiti?« 

»Seveda, ali nismo mornarji vsi bratje, ki si jeden drugemu pomagamo v sili in sreči? Kakor hitro bo kavalir pijan ležal pod mizo, dal Vam bom znamenje.« 

»Velja, tovariš!« zakliče drugi vesel ter stiska desnico svojega prijatelja.

174. poglavje. Jurij Skopec pošlje poročilo.[uredi]

Tolovaji z deklicami združeni. — Amalijina togota. — Sabina in Andrej Černič.

V tolovajskem taboru na Hrušici je vse za odhorl pripravljeno.

Znano tu še ni ničesa o uspehu, ki ga je dosegel glavar v Trstu.

Čeravno ni došel še nobeden sel od njega, tolovaji zaradi tega vendar niso v nobenih skrbeh.

Predobro jim je znana glavarjeva ostroumnost.

Po njihovem mnenju so mu mora vse posrečiti.

V taboru sta sedaj dve stranki; jedna, ki ima svoje ljubice, in druga, ki zaradi tega zavida prvo.

Ni čudo tedaj, čo v glavarjevi odsotnosti tolovaji sem ter tja nekoliko pozabijo na strogi vojaški red.

Cekinar ima dosti opravila, da pomiruje razgrete zaljubljence in nevoščljivce.

Mnogokrat se mu to ne posreči.

Nekateri tovariši so včasih kakor od samega peklenščka obsedeni, ker bi tudi radi imeli svoje ljubice.

Samo Uršike si ne upa nikdo nadlegovati, ker preveč spoštujejo svojega mladega podpoveljnika Cekinarja.

Amalija je sedaj prosta: vsakdo ve, da ima glavar druzega dekleta — zaradi tega jo zalezujejo ter se jej dobrikajo osameli tolovaji.

Zastonj!

Amalija vsakega odurno zavrne — srce njeno hrepeni jedrno le po odsotnem bivšem izvoljencu.

In Amalija ima konečno tudi mir pred sitneži, kajti tolovaji sami ne vedo, ali pozneje ne bo morebiti zopet postala ljubica nestanovitnega Jurija Skopca.

Ko bi se tedaj Amalija zoper koga pritožila, slabo bi se godilo dotičniku.

Zato je pa tem večji direndaj zaradi ostalih tolovajk.

Jeden bi rad prevzel drugemu dekleta. Ker se s silo v tem oziru ne da prav nič opraviti, poslužujejo se pri tem pravega sredstva.

Ropanje je dosedaj bilo jako vspešno in marsikateri tolovaj ima krasne zlatnine kot svoj delež spravljene.

Sicer tudi tolovajke niso uboge, toda Amalija je razdelila med nje samo denar.

Tako je v taboru na Hrušici, ko se Cekinar in Černič srečata nekega jutra.

Mlada moža sta postala dobra prijatelja, čeravno Černič glede olike zelo nadkriljuje svojega sodruga.

»Dobro jutro,« pozdravlja Cekinar, »kako ste spali?«

»Slabo!«

»Verjamem, saj se meni tudi nič bolje ne godi. Po noči je pri nas sedaj kakor na sodni dan. Da bi le že došel glavar sam ali pa vsaj poslal kakega sela!« 

»Da —« 

»Nocoj je bilo kakor v peklu. Z nabasanim samokresom sem moral hiteti mej zlodje, čeravno mo je Uršika s povzdignenim rokama prosila, naj se ne mešam v prepir. Toda napravil sem kmalu mir.« 

»To je bilo dobro.« 

»Toda Vas nisem videl, Černič.« 

Mladi mož zre na tla.

»Bil sem tudi na pravem mestu, čeravno drugod. Nekaj pijanih divjakov je prilomastilo v dekliški tabor —« 

»Saj tam ni nobenega dekleta.« 

»Amalija je.« 

»Te se nikdo ne dotakne, ker velja še vedno za glavarjevo ljubico.« 

»Poleg nje stanuje tudi Sabina.« 

»Ah — njo ste tedaj branili?« 

Černiču se oči svetijo.

»Da, ravno v pravem času sem še prišel. Vragi so hoteli — siloma —« 

»In to ste zabranili?« 

»Da, posrečilo se mi je.« 

»Hm, to je prav, toda nakopali si bodete sovražnike mej našimi ljudmi. Prašali se bodo, kaj se v to zadevo mešate, ko niste niti njen mož, niti njen ljubček. Mislili si bodo, da ste jim le nevoščljiv.« 

Černič mu prikima.

»To sem jej tudi povedal.« 

»No, tedaj naj vendar k Vam pride. V Vaši utici je ne bo nikdo nadlegoval.« 

»Tudi na to sem mislil.« 

»Tedaj jej to recite.« 

»Tega ne storim.« 

»Zakaj ne?« 

»Ker sem preponosen.« 

Cekinar začuden pogleda svojega prijatelja.

»Ah, tako,« pravi potem. »Pozabil sem, da ste bili nekdaj nekaj boljšega.« 

»Da, in sedaj sem - tolovaj.« 

»Tedaj vzemite k sebi Sabino,« zakliče Cekinar. »Znano mi je, da jo ljubite — ne sme se Vam ustavljati.« 

»Nikdar je ne bom silil.« 

Cekinar hoče še nekaj ugovarjati, tu se začuje grozno kričanje.

»Tri sto medvedov,« zakliče Cekinar, ali so je že zopet satan z verige odtrgal?« 

»Tega ne verjamem.« 

»Sel,« začujejo se klici, »hej — Smukač prihaja, donaša nam novice od glavarja.« 

Moža hitita proti utam.

Komaj odideta, razgrnejo se veje in dvojo deklic se prikaže — Amalija in Sabina.

Slednja zre na prostor, kjer je ravnokar stal Černič.

»Proč sta,« šepeta Sabina.

»Da, ni jih več.« 

»Ali si slišala, kaj sta govorila?« 

»Vse sem čula.« 

Čudno — največji sovražnici in pa taka prijaznost!

Sprijaznili sta se. Seveda Amalija ne ve, da je Sabina že jedenkrat počivala na Jurijevem srcu — sicer bi jo smrtno sovražila, kakor Ano Siensko.

»Pojdive v moški tabor,« šepeta, »radovedna sem, kaj poroča Jurij Skopec.« 

Deklici hitita skozi grmovje. Smukač je ravnokar v tabor prijahal.

Krog njega se tolovaji drenjajo, izmed katerih ima marsikdo poleg sobe svojo ljubico.

Smukač jih ogleduje.

»Hej, ali ste kak boj imeli?« kriči glasno; »ali ste morda svojevoljno izvršili kak roparski napad?« 

»Zakaj?« 

»No, saj vidim, da ima marsikdo izmed Vas svojo glavo obvezano.« 

»Prepirali smo se.« 

»Mej seboj?« 

»Tako je.« 

»Čuvajte se, da tega ne izve glavar! Misliti si morem, zakaj ste se pretepavali. Zaradi babnic — ali ne?« 

»Prav imaš,« oglasi se Cekinar, ki se s Černičem bliža.

Tolovaji molče.

»No, to je pa lepo,« huduje se Smukač; »če glavar to izve, poslal bo vse babe v peklo.« 

»Ne pravite mu!« kličejo najhujši pretepači.

»Pozabil ne bom, da ste moji tovariši. Kje so oni, ki nimajo ljubic?« 

»Tukaj.« 

»Postavite se na ono-le stran! Tako — trideset Vas je — ravno zadostno število. Vi, ki nimate ljubic, šli bodete z menoj h glavarju, tudi Černič nas bo spremljal.« 

Vse je tiho.

»Nadalje bo šla Sabina z nami,« pristavlja Smukač. »Glavar jo potrebuje.« 

Černič se ozira.

»Kje je Sabina?« zakliče podnačelnik.

»Tukaj sem,« oglasi se Sabina.

Slednja stoji pri grmovji poleg Amalije.

»Šla bom tedaj z Vami?« praša Smukača.

»Jaz tudi,« sika Amalija razdražena.

»Kaj pa še!« odgovarja Smukač. »Sabina nas bo samo spremljala, tako je glavar izrecno zaukazal. Černič naj jo vzame v svoje osebno varstvo, to mi je še posebno zabičal —« 

Amalija prebledi.

Hipoma zgrabi svojo tovarišico za polno roko.

»Ti greš k njemu —« grgra ljubosumnica.

»Tako se glasi njegovo povelje.« 

»Ha — nikdar!« 

»Moram, Amalija.« 

»Ne, ne, za svojo ljubico Te hoče imeti.« 

Sabina se tužno nasmehlja.

»Motiš se, Amalija. Ne tajim, da sem se poprej za ponosnega moža zanimala.« 

»Ah — ah!« 

»Toda sedaj mi ni nič več zanj.« 

»Lažeš!« 

»Resnico govorim.« 

»Sabina, usmrtim Te!« 

Smukač priskoči.

»No, stvar postaja vedno lepša,« rentači ter izbije Amaliji samokres iz rok. »Amalija, ali Vas je res sam hudič obsedel?« 

»Ne sme k njemu!« kriči strastnica.

Tu Sabina k njej pristopi.

»Amalija,« šepeta jej na uho, »prisegam Ti pri spominu na svojo ranjko mater, katero sem vedno ljubila: Nikdar ne bom Juriju Skopcu privoščila najmanjšega prijaznega pogleda — nikdar — ne bo me svojo imenoval, to Ti prisegam.« 

Amalija se nekoliko oddahne.

»Ali boš prisego tudi izpolnovala?« 

»V nasprotnem slučaji me smeš umoriti.« 

»Grem pa vendar tudi jaz h glavarju.« 

Smukač bliže pristopi.

»Izpametujte se vendar, Amalija,« pravi rezko. »Glavar nekaj posebnega namerava. Kaj, to mi ni znano — gotovo pa kako predrzno podjetje. Pri tem naj ga Ana Sienska in Sabina podpirata.« 

»To tudi jaz premorem.« 

»Ne, prevročekrvna ste, tako je glavar govoril. Jaz sam sem mislil, da bi bilo dobro, ko bi Vi k njemu prišla. Toda o tem ni hotol ničesa slišati, marveč je rekel, da more le take ženske rabiti, ki se znajo — brzdati.« 

Amalija se trese.

»Z Vami hočem iti!« kriči kakor norica.

»Tukaj ostanete!« 

»Potem se zgodi nesreča!« 

»Kaj pa še!« 

»Od hudiča je obsedena,« mrmra Smukač. »Da — da, te babe, človek bi kar iz kože skočil. Če so ponosne ali ljubosumne, ni mogoče ž njimi izhajati. Sreča še, da sem ujel zaveznikovo hčer — s to se da vsaj mirno živeti.« 

Amalija besni.

Jeza njena se obrača najprvo proti Sabini, potem pa proti vsem tolovajem, ki so jo prišli iz radovednosti gledat.

Orožje so jej vzeli in dvoje krepkih možakarjev jo drži za roke.

»Z Vami grem,« razsaja strastnica, »k Juriju hočem iti, sicer vse pobijem!« 

»Da, to je konečno tudi v stanu storiti,« godrnja Smukač, »ko bi jo glavar le mogel tako videti. Resnično, Amalija bo v svojej besnosti še kako nesrečo provzročila — popolnoma je nora.« S

abina se je umaknila, ko je Amalija s samokresom na-njo pomerila.

Nehote se lepo dekle na vse strani ozira, kakor da bi iskala pomoči.

Tu stoji cela vrsta zalih in krepkih tolovajev, toda od njih ne mara nikakih uslug sprejeti.

Divne njene oči zagledajo Andreja Černiča, ki ločen od ostale družbe sloni ob deblu visokega javorja.

Sabina se mu počasnih korakov bliža.

Mladi mož nepremično stoji ter niti s trepalnico ne trene, vendar pa se v njegovih temnih očeh za trenotek zabliska — kakor blisk na črnem nočnem nebu.

Sabina stoji sedaj tik njega.

»Oho,« mrmrajo tolovaji, »lepa Sabina si bo menda vendar ljubčka izbrala. Seveda Černiča, ki je bil poprej gotovo nekaj posebnega — no, ,gliha vkup štriha'.

Razkošnica pogleda za trenotek v oči ponosnega moža.

»Varovali me bodete pred suroveži,« šepeta v nekakem strahu.

Černič se ne premakne.

»Kolikor vidim — ne preti Vam nobena nevarnost.« 

Sabina se v rudeče ustnice grize.

Tu ima sedaj odgovor, kakoršen jej pristuje. Černič se je popolnoma predrugačil.

»Zakaj ste me do sedaj ščitili?« praša ga razburjena deklica.

»Storil sem to, ker ne morem pozabiti, da sem plemenitega rodu. Tudi sedaj bi Vas še branil surovih napadov, to jo vsem tolovajem znano. Zaradi tega se Vam ni treba ničesa bati.« —

Sabinine oči žare.

»In ko bi me kdo — recimo v samotni noči — vendar napadel?« 

»To se ne bo zgodilo.« 

»Ah — ali je tako mogočno Vaše varstvo?« 

»Ne pozabite, da sem podnačelnik! Tu v taboru velja vojaški red — nepokorščina se s smrtjo kaznuje.« 

Sabina ga prašaje pogleduje. Očividno se v njej dve sili borite.

»Žal mi je nekaj pravi nenadoma.

Černič molči.

»Obžalujem nekaj,« ponavlja Sabina tako tihim glasom, da jo mladi tolovaj komaj čuje.

Pri tem stopi Sabina prav tik njega.

Černiča se dotika njen divni in razkošni život, na svojem obiazu čuti zaljubljenec njeno gorko sapo.

»Ali niste prav nič radovedni?« izprašuje ga lepa grešnica, ker tovariš njen še vedno molči.

»Radoveden nisem bil nikdar,« glasi se neprijazni odgovor. —

Sabina za korak odstopi.

Na njenem licu se vidi izraz razžaljenega ponosa, vendar pa deklica ni jezna na mladega tolovaja.

»Šla bova skupaj h glavarju,« oglasi se Sabina.

»Z ostalimi tovariši — da,« odgovarja on mirno.

»Dobro, ubogam,« nadaljuje deklica, »jaz jedina ženska bom mej tolikimi tolovaji. Ali me bodete tudi mej potjo čuvali?« 

»Če Vas bo kdo nadlegoval — gotovo.« 

»Hvala Vam,« pravi Sabina tako iskreno, kakor bi tega nikdo ne pričakoval pri tej nestanovitni in brezsrčni razuzdanki. —

Toda Černič se ne gane. Mladi mož je kakor iz kamna izsekana soha, tako mirno stoji tu ter zre na gručo razgrajajočih tovarišev.

»Pri Vas bom ostala,« oglasi se Sabina za nekaj časa, »bojim se Amalije.« 

Černič jej prikima.

»Da, preveč je strastna,« odgovarja mirno; »sploh ne bodete več prišla ž njo v dotiko, ker bodemo že v jedni uri odpotovali.« 

»H glavarju?« 

»Da, v Benetke.« 

»To je prav — ha — kako Amalija besni, kako jej lice gori — ljubosumnost je vendar grozna lastnost.« 

»Kakor se vzame,« odgovarja Černič. »Ko bi bil jaz njen ljubček, gotovo bi ne bila ljubosumna.« 

Sabina ga začudeno pogleda.

»Ali bi bili Vi svojemu dekletu vedno zvest?« praša ga neverjetno.

»Vedno.« 

»To moški dostikrat pravijo, toda svoje obljube ne izpolnujejo.« 

Černič se proti Sabini obrne.

»Ali menite?« praša temnega obraza. »No, tu se motite, lepa Sabina. Še so možje na svetu, ki so pošteni, možje, katere spravlja ženska neodkritosrčnost v nesrečo. Toda dosti besedij! Ukazal bom, da se poveže Vaša prtljaga — v nekaterih minutah odrinemo — glavar nas kliče — beseda njegova velja!« 

175. poglavje. Lea kot posredovalka.[uredi]

Abrahamov povratek. — Bolni Levi. — Satanski naklep.

Stari prepeličar Abraham se ravnokar s potovanja povrača.

Njegov prašni, blatni voz drdra na dvorišče njegove zagrebške hiše.

Hrščaje se zapro velika vrata za njim in Abraham skoči raz voz ter hiti v hišo. Pri tom celo pozabi pozdraviti svoje služabnike.

Naravnost v stanovanje svojo gojenke Lee ga vodijo urni koraki.

Oči se mu hudobno svetijo, ko pa stoji prod krasno deklico, je zopet popolnoma ljubeči oče — hinavec!

S prvim pogledom se že prepriča, da so se njegovi ukazi izvrševali, kajti dva najzanesljivejša služabnika stražita divno orijentalko.

Služabnika na migljej nemudoma zapustita sobo.

»Lea, ljubo dete,« pravi stari prepeličar, »tu sem zopet.« 

Lea se v pozdrav prikloni.

Deklica ni več tako prijazna, odkar pozna značaj starega reditelja, ki jo hoče kakor blago spečati bogatemu sosedu.

»Ali se ne veseliš mojega prihoda?« zakliče Abraham ter jo od strani grdo pogleda.

Deklica molči.

Prepeličar čuti, da je krasna gojenka izgubila vse zaupanje do njega.

Starec začne po sobi gori in doli capljati.

»Ali si še vedno Leviju sovražna?« praša jo hlastno.

»Moj sklep je neomahljiv.« 

»Tako, tako,« godrnja Abraham, »čuj me, dete, premislil sem si stvar. Če hočeš biti pametna, ne bom Te več silil — ne, ne, saj ti hočem le dobro.« 

Hudobne njegove oči nasprotujejo prijaznim besedam.

Lea ne kaže nikake radosti.

»Deklica,« zakliče zopet Abraham, »ali že veš, kaj se je zgodilo — najnovejšo novico?« 

Lea ramo privzdigne.

»Kako naj kaj vem — ko sem jetnica?« 

»Ah, tako — no, povedal Ti jo bom jaz. V Trstu je v stolnici velik zaklad, takozvana ,zlata miza‘.« 

»Čula sem o njej.« 

»Zaklad je milijone vreden.« 

»Tudi to mi je znano.« 

»Pomisli tedaj, dete, ono dragocenost so vzlic vsem varstvenim naredbam neznani tatovi odnesli. Gotovo je to Jurij Skopec učinil drug človek kaj tacega ne premore.« 

Lea se ne zgane.

»Gotovo, nikdo drugi ni tega storil, kakor Jurij Skopec,« nadaljuje Abraham. »Moj Bog, kako lepa kupčija bi se dala sedaj napraviti!« 

Lea razburjenca začudeno pogleda.

»Obrnite se tedaj do tolovajskega glavarja,« pravi deklica hladnokrvno.

Abraham se za ušesi praska.

»Hm, Jurij Skopec ne pozna nobene šale. Gotovo misli, da sem ga jaz izdal takrat, ko se je mudil v moji hiši. Glej, ravno zaradi tega hočem s Tabo govoriti. Dam Ti popolno prostost, če mi pri tej kupčiji posreduješ, kajti Ti boš ,zlato mizo' po ceni od njega dobila.« 

Lea osupne.

»Ne razumem Vas.« 

»Avšica! No, razložiti Ti moram stvar natančneje. Jurij Skopec Te ljubi.« 

Lea molči.

Abraham zopet po sobi okrog divja ter mrmra nerazumljive hebrejske besede.

Toda deklica molči in se ne gane.

Naenkrat razburjen starec pred njo obstoji.

»Da, tako bo šlo,« zakliče. »Lea, veliko sem storil za Te, dolžnost Ti je tedaj, da mi storiš to uslugo.« 

»Vse — samo Levijeva nočem postati.« 

»Če boš pametna, dalo se bo o tem govoriti,« pravi Abraham, premeteni prepeličar. »Upam, da boš z menoj zadovoljna.« 

Lei se oči zasvetijo.

Videla bo zopet moža, katerega tako iskreno ljubi njeno deviško srce.

Abraham to dobro opazi.

»Znano Ti je, da Jurij Skopec z mano ne bo nič več hotel opraviti imeti,« nadaljuje premetenec. »Zaradi tega moraš Ti posredovati. Kupi priropano zlato in dragocene kamne, in plačal bom Juriju Skopcu veliko svoto denarja.« 

Lea pristopi.

»Kje je tolovajski glavar?« praša radovedno.

»Našel ga bom,« odgovarja Abraham, »zakaj pa imam svoje prebrisane ljudi? To mi je malenkost. Sedaj pa Te prašam: Ali hočeš pri tej kupčiji posredovati?« 

»Hočem,« pravi Lea brez pomisleka.

Žid se muza.

»Prav tako, dete moje. Zadovoljna boš z menoj, izpolnil Ti bom vsako željo ter Ti veliko lepih rečij daroval. Tedaj smem svojega sela odposlati?« 

»Seveda.« 

Abraham se veseli, kajti bal se je, da se mu bo deklica trdovratno ustavljala.

Sluti, da je Lea zaradi toga tako popustljiva, ker upa, da bo zopet videla Jurija Skopca.

Prepeličar o tem previdno molči ter po prijaznem pozdravu zapusti deklico, pri tem pa ne pozabi za sabo varno zapreti vrata. —

Žid si ne privošči niti počitka niti jedij in pijače.

Sicer ve, da se bo Jurij Skopec prvi čas po izvršenem ropu skrival, toda Abraham noče niti trenotka zamuditi.

Svojega sela predobro pozna.

Če se temu ne posreči najti Jurija Skopca, potem tega tudi nikdo drug ne more izvršiti.

Žid svojega zaupnika o vsem potrebnem natanko pouči ter mu opetovano naroča, naj hiti, kar more.

Prepeličar se globoko oddahne, ko sel zasede konja in odjaha.

Urno se v svoje stanovanje povrne, rekoč, da mora račune napraviti o svoji zadnji kupčiji, toda prišedši tja odide po tajnem hodniku nemudoma v sosedno hišo.

Tiho kakor mačka se splazi do spalnice svojega zaveznika.

Znano mu je, da mladi zid še vedno ni popolnoma okreval.

V istini začuje Abraham, ko stoji pri vratih, stokanje in zdihovanje onega možicelja, kateri je tako bridko okusil orjaško pest Jurija Skopca.

Starec odpre vrata.

Levi sloni na stolu ter grdo zre na mnogoštevilne steklenice zdravil, katere mu je zapisal ranocelnik.

»Dragi moj sin,« pravi Abraham, »ali ste sam?«

»Ah, oče Abraham,« odgovarja Levi kislega obraza, »ali ste vendar konečno prišli. Težko sem Vas pričakoval, joj, moj vrat in moja glava, kako me bolita!« 

Abraham mu prikima.

»Seveda, kamor zadene Jurij Skopčeva pesi, tam ne raste več trava. Toda kmalu se Vam povrne zdravje.« 

»To pravi tudi zdravnik.« 

»Potem se bodete z Leo poročili,« nadaljuje Abraham, »v posesti tako lepe ženske bodete kmalu vse težave pozabili.«

»Da, da, ko bi bila le že moja žena.« 

Abraham se poleg mladega prepeličarja vsede.

»Ravnokar sem se še-le povrnil,« pravi skrivnostno, »in vendar sem že važno zadevo vravnal.« 

»Katero?« 

»Ali naju ne more nikdo slišati?« 

»Niti živa duša.« 

»Dobro tedaj, poslušaj me pazljivo!« 

Abraham prične pripovedovati.

Predno pa je še pri koncu svojega poročila, poseže mu Levi živahno v besedo.

»Kaj hočete storiti? To je nemogoče, to bi bila največja nespamet.« 

»Zakaj?« 

»Če govori Lea s tolovajskim glavarjem, vzel jo bo Jurij Skopec sabo.« 

»Hahaha,« smeji se stari žid hripavo, »ravno zaradi tega sem vse tako odredil.« 

»Ne, tega mi ne storite!« 

»In vendar mora to tako biti. Lea ga bo izvabila. Ko bom že kupil ves zaklad, seveda gre polovica tudi na Vaš račun, zapustil ne bo prokleti Jurij Skopec več živ zagrebške okolice.« 

»Tako — tako, ali hočete zopet balmahone nanj nahujskati. To nič ne pomaga — zopet jim bo ušel.« 

»Vem, vem, dragi moj sin, ta pot bom mnogo previdnejši. Hihihi — ali poznate gostilno pri ,rudeči žabi'? Tam naj se Lea ž njim snide.«

Tudi mladi prepeličar se sedaj peklensko reži.

»Resnično, oče Abraham, moj spomin me zadnji čas zapušča. Hahaha, Vaša misel je izborna. In če pride Jurij Skopec v znano sobo — tedaj —« 

»Za to bom že jaz skrbel.« 

»Če le ne postane nezaupen.« 

»Le zanašaj se na-me! Ta pot bom tako previdno postopal, da bo peklo gotovo požrlo tolovajskega glavarja. In potem bomo praznovali veselo ženitovanje.«

176. poglavje. Težki zaboji.[uredi]

Pijani morščaki. — Skrivnostno kihanje. — Na širokem morji.

»Tri sto morskih volkov, vražji zaboji so peklensko težki. Človeku se pri prenašanju kar kolena šibijo.« 

Tako preklinjajo in rentačijo morščaki, ki vlačijo težke zaboje na ladijo ,zlati lev‘.

Kavalir sam nadzoruje njihovo delo.

»Bodite previdni!« kriči opetovano, »kajti v zabojih so tudi steklenice z redkimi živalimi kačami in drugo golaznijo, v vinskem cvetu pripravljeno. Obljubujem Vam bogato nagrado.«

Morščaki so vsi potni, ko spravijo vso prtljago tujega kavalirja na brod, toda lepo število srebrnjakov jim obilni trud bogato poplača.

Morščaki se kavalirju na vso moč zahvaljujejo.

Potem pa hite proti nabrežnim gostilnicam, kakor bi za njimi gorelo.

Žeja njihova je velika.

Imenitni potnik ostane na krovu ladje.

»Lepa ladija,« pravi priznavaje.

»Kaj ne da, milostivi gospod,« odgovarja kapitan, »moj brod se lahko z vsakim meri. Vendar pa nikdar sam ne jadram, marveč me vedno moj prijatelj s svojo ladijo spremlja. Pot skozi gibraltarsko morsko ožino je nevarna, ker so tam ob afriškem nabrežji morski roparji, ki so oropali že marsikatero ladijo ter jo potopili v dno morja. Dveh ladij se ta sodrga ne upa napasti.« 

Tujec malomarno prikima.

»Kdaj pa prideta Vaši gospodičini, plemeniti gospod?« praša kapitan žarečih očij.

»Menim, da kmalu.« 

»Oj, ali res? Sicer pa priznavam, da nisem še nikdar prevažal tako krasnih gostov na Angleško, kakor sedaj. No, skrbel bom za to, da se jima bo godilo na moji ladiji tako prijetno, kakor je sploh mogoče. Pripravil sem tudi že dvoje največjih kajut za Vaši častiti sorodnici.« 

»To mi je ljubo,« pravi tujec kratkobesedno.

Kapitan svojega gosta od strani ogleduje.

»Vražja stvar,« godrnja poveljnik ladije v svojo brado, »to bi ne bilo slabo, da bi ne mogel tacega neizkušenca z nekaterimi močnimi čaji spraviti pod mizo. S silo seveda ne smem ničesa poskusiti, kajti vedno bolj sem prepričan, da je tujec nenavadno močan.« 

Kavalir se zopet obrne h kapitanu.

»Ali so moji zaboji dobro spravljeni?« 

»Seveda, gospod, sam sem pazil na to, da so jih spravili morščaki pravilno pod krov, ne da bi jih preveč premetavali.« 

»Tem bolje.« 

Tujec se še nekaj časa pomenkuje s poveljnikom ladije o vetru in vremenu.

Pri tem čas mineva.

Naenkrat prično kapitanove oči žareti.

»Aj, tu prihajata gospodičini!« zakliče proti nabrežju zroč. —

Tujki stopate po deskah s suhega na brod lahkih korakov. —

Kapitan hiti njima nasproti ter ju uljudno spremlja v odkazani jima kajuti.

Kavalir se mu pridruži.

»Služabnikov nismo sabo vzeli,« pravi tujec, »ker jih na iadiji itak ne potrebujemo. Na Angleškem se bodemo že primerno preskrbeli, če ne, nam bodo pa naši sorodniki v tem oziru pomagali.« 

»Meni ravno prav,« misli si kapitan. »Ko bi imeli tujci svoje posle sabo, boriti bi se moral jaz tem bolj s težavami. Tako bom pa gospodiča z močnim čajem kmalu spravil pod mizo. Ženski bodeta pa pozneje menda molčali — hahaha — vidi se, da se radi veselita svojega mladega življenja.« 

Kapitan se ziblje v sladkih sanjah.

Pričakuje le še svoje pomorščake, toda ti so preveč pogledali v kozarec. Poslati mora še-le svojega krmarja po-nje, da jih spravi na krov ladije.

To traja precej časa.

Konečno se primajejo na ladijo, opotekajoč se kakor pri najhujšem viharju.

Veseli vihte v rokah prazne steklenice ter vriskajo.

Hripavimi glasovi prepevajo pomorske pesmi. Kapitan se jeze trese. Ljuto hiti svojim ljudem nasproti.

»Ali se mi ne spravite hitro na krov, Vi morski psi — Vi volkovi —« 

Ostalo mu ostane v grlu.

Pomorščaki mu s krohotanjem odgovarjajo.

»Taka sodrga!« rohni kapitan. »Sedaj moram v resnici še nekaj ur čakati, da se živinski pijanci nekoliko izpametujejo. Sicer mi vsi zlodje popadajo z jarbol v morje.« 

Mornarji kakor znoreli rujovejo:


„Lad’ja meni domovje,

Morje široko polje!“

»Jezik za zobmi, prokleti pijanci!« rujove kapitan. »Spravite se mi na svoja ležišča, da se prespite in moremo vsaj po kosilu dvigniti sidro. Kako se more vendar človek tako upijaniti?« 

Jeden pomorščakov se oglasi v imenu svojih tovarišev.

»Oho, kapitan, kaj nismo mi vsi Vaši dobri učenci? Hihihi, ali ste že pozabili, kako ste zadnjič v svoji preveliki vinjenosti padli z ladije v morje? Ravno v pravem času smo Vas še potegnili iz vode.« 

»Ali mi boš molčal, mrcina?« rentači razjarjeni poveljnik.

»Tako, zakaj pa? Ali ste morda kaj boljši od nas? Saj vem, kolikokrat ste ležali pijani pod mizo. Mi Vas samo posnemamo. Živio — kapitan — živio!« 

Pomorščak maha s prazno steklenico krog sebe.

Kapitan ga grdo gleda, mož pa s svojimi tovariši opotekaje se odide pod krov.

»Ali prenašate kaj tacega mirno?« praša tujec ladjinega poveljnika skrivnostnim smehljajem.

»Kaj naj pa storim?« oglasi se odgovor. »Moji ljudje so jako izborni sicer, in če jih odpustim, dobim namestu njih samo sodrgo. Človek mora marsikaj mirno požreti.« 

»Toda to je nepokorščina.« 

»Kaj se če?« 

»To bi se meni ne smelo pripetiti,« meni tujec, kojega oči se svetijo, »meni ne!« 

Potem se obrne ter odide v svojo kajuto. Tudi mornarji so že davno pod krovom, toda vsi ne smrče na svojih ležiščih, marveč sta dva zašla na dno ladije, kjer je prostor za razno blago in prtljago.

Tu se Valjata po tleh ne daleč od tujčevih zabojev.

»Prokleti kapitan,« jeclja jeden, »ne privošči nam nikakega veselja — toda vrag me vzemi, če se bom kdaj zmenil za njegovo zabavljanje!« 

»Hoho, če ne smem več piti, potem naj peklenšček vzame naše življenje. Tovariš, ali imaš še kako steklenico?« 

»Da, imam jo, toda prazna je.« 

»Moja je tudi že kmalu pri kraju. Toda — hihihi — delila bodeva bratski — živio!« 

»Bog Te blagoslovi!«

Močna pijača teče po suhem grlu.

Steklenica je kmalu prazna.

Mornarja naslonita težki glavi na prtljago tujega gosta.

Naenkrat se začuje kihanje.

»Bog pomagaj!« pravi morščak.

»Bog pomagaj!« odgovarja v istem trenotku drugi mornar.

»Tepec, Bog plati! se reče.« 

»Saj vendar jaz nisem kihnil.« 

»Jaz tudi ne.« 

»Ti si pravo pijano prase. Grotovo si kihnil, toda tega niti opaziš, Ti stari morski volk.« 

»Mogoče,« odgovarja tovariš malomarno.

Mornarja se budalasto pogledujeta.

»He-či!« zopet nekdo kiha.

»Bog pomagaj!« pravi drugi pomorščak.

»Na zdravje!« odgovarja tovariš.

»Stari morski volk, saj nisem jaz kihnil.« 

»Jaz tudi ne.« 

Morščaka se debelo gledata.

»V resnici,« meni prvi, »tako pijana že dolgo nisva bila. Sveti Miklavž, Ti svetnik vseh mornarjev, oprosti me grozne opice!« 

»To je hudo,« pravi zamišljeno, »popivali smo tako, da niti ne vem, kdaj kiham. Oj, oj, to je slabo znamenje!« 

»Da, da, prav imaš.« 

V tretje nekdo še glasneje zakiha.

»Ej kaj, sedaj niti ne pravim več: Bog pomagaj! Kajti če je človek tako pijan, kakor midva, da niti ne znava, kdaj kihava, najbolje je, da popolnoma molčiva.« 

»Prav imaš, Ti si res prebrisana butica. Toda sedaj jaz prav gotovo nisem kilinil.« 

»Molči no! Kako moreš to vedeti, ko imaš pol vedra pijače v sebi?«

»No, saj jo sicer dobro prenašam.« 

»Vse jedno, toda danes si se je preveč nalezel. Najbolje je, da zaspiva.« 

Kmalu se začne razlegati njujino smrčanje, ki traja, dokler od zgoraj ne zakliče poveljnik:

»Vsi možje na krov!«

177. poglavje. Polde pride v tabor.[uredi]

Pred odhodom. — Povezana Amalija. — Ženska zvijača.

Tolovaji so pripravljeni na odhod. Cekinar ima kot podpoveljnik jako malo posla, kajti izmed tolovajev ima vsak svojo ljubico, nezadovoljneži so k glavarju odšli in prepiri so popolnoma prenehali.

Tudi Amalija je morala v taborišču ostati.

Cekinar jo je moral šiloma pridržati, kajti ljubosumnica je pri odhodu tovarišev kakor norica razgrajala.

Konečno je moral Cekinar zapovedati, naj jo zvežejo, kajti tudi njegova potrpežljivost ga je zapustila, ko se je preveč seznanil z njenimi nohtovi.

Amalija neprestano preti in besni, toda Cekinar je ne posluša, kajti strastnica mora vsaj nekaj dnij v sponah ostati, dokler ne more več odišle čete dohiteti.

Zastonj kriči Amalija, da ga bo zatožila pri glavarju — Cekinar se ne da omehčati.

Znano mu je, da ga bo Jurij Skopec pohvalil, zaradi tega tudi ne posluša Uršike, ki ga prosi za svojo prijateljico.

Jutri zjutraj hočejo tolovaji odriniti.

Tu javljajo straže, da se človek bliža.

Cekinar pozdravi došleca Poldeta.

Slednji ima svojo roko obvezano, kajti kroglja zlatarjevega pomočnika ga je ranila.

Sicer rana ni nevarna, kajti kost je nepoškodovana, toda Polde je izgubil mnogo krvi in zaradi tega ga je Jurij Skopec poslal v tabor, da okreva.

Polde je kakor navadno — čmeren in resen.

Vzlic temu pa Cekinarja prisrčno pozdravi, ki je v resnici njegov prijatelj.

»Glavar me pošilja v tabor,« pravi, »da sporočim razna povelja. Kje je Amalija?«

Cekinar mu pove, kar je treba.

»Tako, tako, povezati si jo tedaj dal? No, prav si postopal, kajti z babnicami tako ni mogoče drugače izhajati. Z deklino moram govoriti, glavar mi je to naročil.« 

»Če te bo le hotela poslušati?« 

»Mora — saj sam praviš, da je zvezana.« 

»Da, toda pozabil sem —« 

»No, tovariš, jutri lahko začneš mojo roko lečiti. Škoda, da nisem smel zlodja na drugi svet poslati, ki mi je levico prestrelil.« 

»Tega menda glavar ni dovolil?« 

»Ne, ni mi uslišal dotične prošnje. No, zamojdel — mogoče vraga pozneje kje srečam — odloženo ni odpuščeno.« 

Cekinar mu ne odgovori.

Saj predobro ve, kako surov je ,sladki Polde'.

»Kje je Amalija?« praša še jedenkrat Poldo.

»Peljal te bom k njej.« 

Cekinar spremlja svojega tovariša.

Mej potjo čujeta razne glasove iz utic, v kateri bivajo razne zaljubljene dvojice.

»No, pri Vas je sedaj prav veselo življenje,« godrnja tolovaj čmerno. »Tri sto medvedov — sam satan naj pohrusta vse babe na svetu!« 

Cekinar se molče smeji ter mirno koraka proti dekliškemu taboru.

Pri neki utici odgrneta zastor pri vhodu ter vstopita.

Tu leži Amalija. Povezana je tako, da se ne more premakniti. Noge so jej v železje vklenjene in roke z močno vrvjo povezane.

Divne njene kite so razsute — tako leži razkošna krasotica na tleh ter sem ter tja milo zaječi.

Polde bliže pristopi.

»Deklica je upadla.« 

»Drugače si nismo mogli pomagati,« meni Cekinar, »glej, Polde, kako me je po obrazu opraskala!« 

»Res je, kakor divja mačka.« 

»Prava sramota je kaj tacega.«

Amalija svojo divno glavo privzdigne.

»Oj, kolike bolečine!« šepeta. »Oprostita me vrvij, ki me režejo v meso na rokah!« 

Cekinar je dobrohoten človek.

»To bi itak rad storil,« pravi, »toda Vi ste kakor znorela, Amalija. Če Vas oprostim spon, zasadila mi bodete v istem trenotku nohtove v obraz.« 

»Ne, ne bom tega storila.« 

Amalija milo pogleduje tolovaja. Celo divjemu Poldetu se srce omehča.

»Oprosti jej vendar roke!« šepeta svojemu prijatelju, »saj si ne more pomagati, ko ima noge v železje okovane.« 

»To je res.« 

»Tedaj stori, kakor sem rekel!« 

»Ali naj res poskusim?« 

»No, če Te bo hotela zopet praskati, povezal jo bom sam v novič.« 

»Bodite tako dobri, Cekinar!« prosi Amalija. »Saj bom popolnoma mirna.« 

»No, uslišal Vas bom, povem pa Vam: Kakor hitro bodete pokazala svoje kremplje, poznal ne bom nobenega usmiljenja več.« 

Tolovaj zgrabi svoj nož ter prereže vrvi, ki vežejo roki zalega dekleta na hrbtu.

Sedaj ostane Amalija mirna.

»Hvala Vam,« pravi slabotnim glasom, »bolečin nisem mogla več prestajati.« 

»Da niste bila tako divja, ne zgodilo bi se Vam bilo nič hudega,« meni Cekinar.

»Oho, ta je sedaj krotka,« godrnja Polde. »No, celo babnice morejo konečno odnehati, ko izprevidijo, da ne morejo z glavo skozi zid prodreti. Ali nočeš tukaj ostati, tovariš?« 

»Ne, pregledati moram straže, in —« 

»Potem se povrneš k svoji Uršiki. To mi je že znano. No, le pojdi, saj tako ni nič važnega, kar imam Amaliji povedati.« 

Cekinar odide.

Polde se poleg Amalije vsede, ki mirno leži na svojem prostoru.

Kaj hoče tudi storiti?

Železja na nogah bi se tudi z ojstro pilo ne mogla tako hitro oprostiti.

To je Amaliji znano. Uda se v svojo usodo, toda le navidezno, kajti v istini rojijo po njeni glavi strašne maščevalne misli. —

Polde se odkašljuje.

»Ranjen sem bil v boji,« prične po daljšem molku, »zaradi tega me pošilja glavar v tabor.« 

Deklica ga malomarno pogleda.

»Kaj to mene briga? Jaz ne znam ran lečiti.« 

»To mi je znano in zaradi tega tudi nisem k Vam prišel. Glavar mi je nekaj posebnega za Vas naročil.« 

»Jurij?« zakliče Amalija.

»No, da, Jurij Skopec, saj imamo samo jednega glavarja.« 

»Slušam Vas.« 

»Najprvo ne smete tako noreti, ker je k sebi poklical Sabino. Saj je noče ljubkati, to mi je izrecno naglašal — Sabina naj mu samo v zvezi z Ano Siensko pri nekem podjetju pomaga.« 

»Ali je to res?« 

»Seveda.« 

Amalijin obraz se zjasni, vendar pa še žge ljubosumnost v njenem srcu.

»In vendar se jej bo dobrikal.« 

»Ne, tega ne bo storil.« 

»Ah — saj tega ne veste, Polde.« 

»Glavar je tako rekel — in nikdar še ni dane besede prelomil. Raje bi se z drugo ljubico zabaval.« 

»Z Ano Siensko — oj — saj vem —« 

»Kaj pa še — z neko tretjo, katero menda že od poprej pozna. Gotovo sta bila že nekdaj j eden drugemu dobra.« 

Amalija se zgane.

»Kdo je ta?« osupnena praša.

»Ni mi natanko znano,« godrnja Polde. »Glavar jo je samo Milico imenoval. Bila je pri zlatarju, katerega smo v gozdu napadli.« 

Zamolkel krik mu odgovori.

Amalija se zgrudi na ležišče.

»Vse zastonj — vse — vse,« jeclja umirajočim glasom.

»No, kaj pa je že zopet?« grozi se tolovaj. »Ta prokleta ljubosumnost.« 

Amalija se komaj zaveda.

»Kje je ona Milica?« 

»Poslal jo je Jurij Skopec k znanim ljudem. Pante jo je moral spremljati tor glavarju priseči, da jej ne bo storil nič žalega.« 

Amalija glasno stoka.

»Ah — da se je kaj tacega zgodilo!« 

»No, no,« godrnja Polde, »prememba sladi življenje. Jurij Skopec bi najraje imel vsak mesec drugo ljubico. Vsak po svoje!« 

Amalija se zopet vsede.

»Ljubi, dragi Polde,« pravi, »oj, povejte mi vendar kaj več o tem.« 

»Kaj pa še! Ali menite, da nimam nič druzega opraviti? Da, ko bi Vi imela lep kos potvice, potem bi se dalo o tem govoriti, tako je pa moj čas predragocen, da bi ga z babnico o ničevnih stvareh tratil.« 

Amalija pozna slabost divjega tolovaja.

»Polde,« zakliče, »tukaj-le v kotu stoji lonec poln sladkega medu.« 

Male mišje oči sladkosnedeževe se zasvetijo.

»Med, sladki med, to je vsaj nekaj! Takoj hočem poskusiti, ali je stvar dobra.« 

Kmalu privleče iz kota lonec ter se zopet na prejšnji prostor vsede.

Polde začne lizati.

Ker nima žlice, zadostujejo mu prsti. Siloviti tolovaj zadovoljno grči.

»Med je izboren,« pravi, »škoda, da ga ni več.« 

»Povejte mi vendar,« sili ga Amalija, »kako se je vse to zgodilo?« 

Pri tem s svojo nežno ročico boža divjega suro veža.

Polde sicer ni poseben prijatelj žensk, ko se mu pa divna deklica tako dobrika, kruli vendar jako zadovoljno.

In tu postane nenavadno zgovoren ter pove Amaliji vse, kaj se je pri ropu ,zlate mize' v Trstu in pozneje zgodilo.

Ljubosumnica ga žarečimi očmi posluša. Neznansko je razburjena.

Polde sicer ni posebno gostobeseden, vendar pa Amalija od njega vse izve.

Tolovaj liže sladki med ter ljubeznjivo gladi lonec, ki ga drži mej koleni.

»To je dobro,« mrmra divjak, »s tem loncem se bom še celo uro lahko zabaval. Amalija je vendar dobra deklina — in kako mehko ročico ima - resnično, ženske menda tudi niso tako hudobne, kakor ljudje govore.« 

Pri tem dopadljivo zre na razkošno postavo svoje tovaršice.

Po dolgem času se prvipot zopet zmisli, da bi ne bilo ravno tako napačno, ko bi mogel svojo imenovati tako zalo ljubico.

Toda te „muhe" kmalu odpodi ter raje začne s kljuko zopet lizati sladki med.

Amalija premišljuje.

»Sedaj mi je marsikaj jasno,« šepeta. »Milica mi je nevarnejša nego Ana Sienska, katere se je Jurij gotovo že naveličal. Sabine ne mara, poznam, da nikdar ne prelomi dane besede. Toda Milica, ta vragica — ha, najti jo moram, umreti mora!« 

Amalija se obrne k svojemu obiskovalcu.

»Kam je Pante spremil Milico?« praša ga navidezno malomarno.

Polde jo nezaupno pogleda.

»Da, o tem Vam ne smem ničesa povedati.« 

»Tako, tako.« 

»Ne smem — sicer, kaj Vas pa to briga? Glavar menda že ve, zakaj skriva dekleta.« 

»Da, da,« stoka Amalija, »to si morem misliti.« 

Polde zopet zre na razkošno deklico in njegova poželjivost se zopet vzbuja.

Zaradi tega pusti sedaj med pri miru.

»Amalija,« pravi tolovaj, »ne razumem Vas, zakaj še vedno letate za Jurijem Skopcem. Saj Vas vendar noče več imeti za ljubico.« 

»To jaz bolje vem.« 

»Saj je mogočo, da Vas je rad imel, toda sedaj mu druge deklice bolje ugajajo.« 

Amalija se k njemu pripogne.

»Polde,« sika, »kje je Milica?« 

»Tega ne povem.« 

»Ljubi, dobri Polde.« 

»E kaj, Ve ženske ste kače, krokodili, tigri in jednaka zverjad.« 

Amalija mu tega ne zameri.

Z nova mu gladi zagorelo lice, tolovaj pa pri tem zadovoljno kruli.

Vsled Amalijine zaupnosti postane pogumnejši ter jo prime za polno roko.

Amalija se mu ne brani.

»Glej jo no,« misli si Polde, »Amaliji vendar ugajam jaz stari medved. Ženske so res čudne živalice.« 

S svojo orjaško dlanjo gladi njeno polno roko; v njeni navzočnosti pozabi popolnoma, kako je dosedaj sovražil vse ženske.

»Pustite glavarja pri miru,« godrnja, »Amalija, bodite moja! Delež moj dosedanjega plena je velik. Dam Vam vso zlatnino, če postanete moja ljubica.« 

»Ne, zlatnine ne maram, pač pa zahtevam nekaj druzega od Vas.« 

»Kaj pa?« 

»Povejte mi, kje je Milica?« 

»Tega ne smem.« 

»Povejte vendar — prosim — prosim.« 

»Glavar bi se hudoval.« 

»Ljubi, dobri Polde!« 

Tolovaju postaja tesno pri srcu, kajti Amalija položi sedaj svojo mehko roko krog njegovega vratu.

Seveda zapeljivka ne čuti čisto nič za njega — hlini se, da bi izvedela njegovo skrivnost. Polde se še vedno obotavlja.

»No, kako je, Polde? Govorite vendar — potem bodete — z menoj zadovoljni.« 

»Kdaj — danes?« 

Ona pokaže na noge.

»Kadar bom prosta.« 

Poldetu se obraz nezaupno skremži.

»Ko bi železo padlo z Vaših nog — premislili bi se kmalu drugače, Amalija.« 

»Ne, gotovo ne,« stoka, »usmilite se me vendar! Prav mirna bom. Ne bo se Vam treba zoper mene pritoževati.« 

Divji tolovaj se konečno uda. Prereže jej zadnje vrvi, ki jo še nekoliko ovirajo, toda verige jej pusti na nogah.

Amalija ostane popolnoma mirna.

»Hvala Vam,« pravi slabim glasom ter ga zopet po licu boža. —

»Oj. Polde, Vi ste moj jedini prijatelj,« tuguje zepeljivka, »sicer me vsi preganjajo. Jurij Skopec se več za-me ne zmeni, kakor da bi ne bila več lepa. Kaj sem mu neki storila jaz revica — saj sem ga vendar vedno ljubila.« 

Poldetu se Amalija smili.

»Da, to je mogoče,« godrnja, »toda zakrivila ste velike pregrehe, Amalija.« 

»Katere?« praša hlastno.

»Prestrastna ste bila — tega glavar ne more trpeti.« 

»Oj — jaz —« 

»Pustite me, da izgovorim,« godrnja tolovaj. »Jaz navadno brez ovinkov govorim. Jurij Skopec je nenavaden mož, ki ljubi danes jedno, jutri pa drugo deklico.«

Amalija čudno zdihuje.

»Vse nič ne pomaga,« huduje se Polde, »tu ne pomaga niti javkanje niti škripanje z zobmi. Da glavar ljubi Sabino, tega niti ne verujem, marveč mislim, da je Andrej Černičeva ljubica.« 

»Toda ona ne mara Černiča,« zarentači Amalija.

»Mogoče,« odgovarja tolovaj hladnokrvno, »toda glavar ne pogleda nobene ženske, o kateri mu je znano, da se jeden izmed nas poteguje za-njo. V tem oziru je Jurij Skopec plemenit, zaradi tega gremo pa tudi mi vsi za njega skozi ogenj.« 

Hinavka molči.

»Prej se Jurij Skopec že zanima za Ano Siensko,« nadaljuje Polde, »kajti ona je sedaj njegova izvoljenka. In da bo objel tudi zlatarjevo Milico o tem ne more nikdo dvojiti.« 

Amalija stiska svojo malo pest.

»Zakaj je takrat nisem usmrtila,« šepeta pol obupana. »Jaz nesrečnica si sama ustvarjam tekmovalke. Zakaj sem jo v Trst spravila? Mej potjo bi jo bila lahko ugonobila.« 

»Kaj mrmrate?« praša Polde nezaupen.

»Nič, nič.« 

»No, jaz tudi nimam ničesa več povedati,« huduje se tolovaj, »uiti nam ne morete, ker imate železo na nogah, katero more le oni odpreti, ki ima ključ v rokah.«

»Kdo ga ima?« praša navidezno malomarno.

»Cekinar.« 

Amalija prične sedaj komedijo igrati.

Roki svoji vije — v zategnenih glasovih začne tugovati.

»Oj, ko bi bila jaz to vedela — ostala bi bila raje pri svojem stricu, tam bi se mi ne godilo tako slabo.« 

»Mogoče še slabše,« pravi Polde. »Kramar bi Vas bil prodal ,rudečemu Tomažu', in ta surovež bi Vas bil v svoji večkratni pijanosti pretepal.« 

»Ali res?« praša ga premetenka.

Polde vstane.

»Vašega tarnanja sem sit,« godrnja sladkosnedež, »in med sem polizal. Ali imate še kaj skritega?«

Amalija odkima.

Tolovaj odide.

»Ta mi je gotov,« mrmra Amalija. »Hm, dosedaj je bil sovražnik ženskega spola, toda tudi medved se da ukrotiti. In mirovala ne bodem, dokler me ne oprosti. Potem pa pohitim ne k Juriju - marveč k njej — bodoči njegovi ljubici. Jurij bo k večjemu mrliča mogel objeti. Da, to bo moja osveta — Jurij Skopec, boj se razjarjene Amalije!« 

178. poglavje. Na Jadranskem morju.[uredi]

Popivanje. — Pod mizo. — Skrivnostni zaboji. — Premagani!

Na širnem morju jadra dvoje ladij.

Prva je ,zlati lev', drugo pa zapoveduje tovariš razuzdanoga kapitana.

Solnce se na zapadu zlati v morskih valovili.

Na krovu ,zlatega leva' stoji ponosni tujec, kojega tovaršici se mudita v svojih kajutah. Menda ju nekoliko muči morska bolezen.

Zamišljeno zre v nepregledno daljavo, kjer se žareče nebo stika z morsko planjavo.

»Kako krasno je morje,« mrmra ponosni mož, »toda mnogo ljubši mi je moj zeleni gozd.« 

Tu pristopi kapitan.

»Ali Vam morda ni dobro?« praša ga slednji.

»Zakaj?«

»No, na morji marsikdo zboli, ker ne prenaša guganja ladije. Najboljše sredstvo zoper morsko bolezen je močno žganje.« 

»Hvala Vam za svet. Ravnal se bom po njem.« 

Kapitan se na tihem veseli.

»Vabim Vas danes zvečer na kozarec starega araka,« pravi zaljubljeni poveljnik ladije.

»Vašo laskavo ponudbo sprejemam z veseljem,« odgovarja tujec. —

Solnce zahaja.

Za ladijama krožijo vriščaje morske lastavice.

Pogledati hočem, kako se godi mojima sorodnicama,« pravi tujec, »potem pa Vas bom obiskal v Vaši kajuti.« 

Kapitan se v pest smeji.

»Stvar se dobro razvija,« pravi sam pri sebi. »Joj, to bo krasna noč, katere se bom še v poznih letih spominjal.« 

Kavalir se kmalu povrne.

»Gospodičini sta nekoliko bolehni,« pravi, »vožnja po morji — prvi pot.« 

»Hahaha,« smeji se kapitan na tihem. »V mojem in mojega tovariša objemu bodete ptičici kmalu ozdraveli.« 

Poln radosti pelje kapitan ponosnega ptujca v svojo kajuto.

Ko vstopita, povabi poveljnik ladije svojega gosta, naj se vsede. Slednji mu ugodi, kapitan pa na mizo postavi steklenico in dvoje čaš.

»Prepričali se bodete, da je moj arak izborna pijača.« 

»Verjamem Vam.« 

Kozarca zazvenita.

»Na srečen pot, kapitan!« 

»Na zdravje Vaših lepih dam!« 

Napivanje in popivanje traja nekaj časa.

»Zlodej pije kakor suha goba,« misli si poveljnik ladije. »Vraga, konečno ostanem še sam na cedilu. Že se mi v glavi meša — prokleti arak, kako je močan — juh!« 

Oči se mu stekleno svetijo, ponosni ptujec pa ne trene z očmi.

Popivanje se nadaljuje.

Sedaj začne gost svojega gospodarja k popivanju siliti. Kapitan mu mora ubogati ter pri tem ne zapazi, da prvi skrivaj izliva svojo močno pijačo pod mizo.

»Prokleto, ali me bo res tak novinec premagal?« rentači kapitan na tihem. »Pod mizo ga hočem imeti — pod mizo —« 

Ponosni tujec se smehlja — kapitan se reži.

Naenkrat se slednjemu začne cela kajuta pred očmi v krogu sukati.

Nekaj trenotkov pozneje se zvrne poveljnik ladije s stola na tla kakor snop slame.

V svoji pijanosti objame mizno stojalo ter si domišljuje, da objema krasnega dekleta.

»Moja divna dama,« jeclja kapitan, »oj, dajte mi poljubček, odprite svoji roki, da morem uživati slast ljubezni na Vašem srčku.« 

Kavalir vstane.

Ponosno stoji tukaj, kakor da m prišla kapljica opojne pijače preko njegovih ustnic.

»Kapitan ima dosti,« pravi poluglasno; »sedaj moram pogledati, kaj moji spremljevalki —« 

Beseda mu zastane v grlu.

Na njegovo uho udarja daljno žensko kričanje.

»To je Ana — sedaj razločujem tudi Sabino!« 

Kakor vihar drvi ponosni tujec proti ženski kajuti.

Tu notri je živahno.

Kapitan druge ladije v svoji nestrpnosti ni čakal na dogovorjeno znamenje, marveč se je dal v malem čolniču prepeljati na ,zlatega leva‘, češ, škoda za vsak trenotek, ki se izgubi.

Krmar ga je sprejel ter mu sporočil, da kapitan še s tujcem popiva.

Namignil je strastni zaljubljenec krmarju ter ž njim odhitel proti kajuti, v kateri prebivata lepi tujki. —

Deklici prestrašeno zakričita, ko vstopita neznana možakarja.

»Oho,« roga se tuji kapitan, »le ne preveč sramežljivosti — saj nisva tako napačna dečka.« 

»Zapustita naju!« veleva jedna izmed potovalk, »vun z Vama!« 

»Kaj pa še!« norčuje se kapitan; »če človek naleti na tako krasno družbo, porabiti mora ugodno priliko. Vajin spremljevalec leži s kapitanom pijan pod mizo — hej, krmar, vzemite ono-le ljubico, jaz pa se bom s to-le zabaval.« 

Z divjim krohotom piane proti deklicama, ki znova zakričita.

»Nič Vama ne pomaga,« rujove surovež, »kmalu sta krotki —« 

Ostale besede mu ostanejo v grlu.

Grozovit udarec s pestjo ga poruši na tla.

Kakor strela z jasnega neba prikaže se tuji kavalir poleg njega, pobije ga ter temnega čela zre na poraženega kapitana.

Krmar dirja preplašen iz kajute.

»Mornarji,« kriči, »tuji potnik je prijateljskega nam kapitana napadel. Zgrabite in denite ga v železje!« 

Kavalir hiti za njim.

Ne briga se za razgrajajočega krmarja, marveč hiti po stopnicah na dno ladije, kjer je nakopičeno razno blago.

Tu stoje njegovi zaboji.

Čudno — kaj je to?

Tujec zaploska z rokami — pokrovi zabojev se odpirajo in iz njih se dvigujejo človeške postave.

»Kaj naj storimo — glavar?« 

»Povežite vse mornarje — hitro, Pante, Ti prevzameš krmilo, saj si bil prej pomorščak!« 

»Živio, glavar!« razlega se po ladiji.

Jurij Skopec se obrne proti Černiču.

»Vi ostanite pri obeh deklicah, ki sta bili že v nevarnosti. Tam bodete našli tudi kapitana spremljajoče ladije. Ko bi se zopet zdramil, obdržite ga v kajuti. Meni se mudi k tovarišem.« 

Černič se ne obotavlja.

Misel na Sabino mu podeljuje hitrost ptiča.

Za njim odide na krov glavar.

Tu se je vnel hud boj.

Nekaj pomorščakov je že povezanih, drugi pa se še branijo, mej njimi najljuteje krmar.

K sreči je krmilo trdno privezano, sicer bi ladiji pretila velika nevarnost.

Boj traja le še nekaj minut, potem pa leže vsi mornarji povezani na krovu.

»Kam naj obrnem ladijo?« praša Pante glavarja, ko ta k njemu pristopi.

»Proti jugovzhodu,« pravi Jurij Skopec. »Izkrcali se bodemo v Dubrovniku.« 

»Toda spremljajoča nas ladija bo to zapazila,« pripomni Pante.

»Ugasnili bodemo vse svetilnice. Noč je temna, izginili bodemo in jutri zjutraj naj nas druga ladija le išče.« 

Pante mu prikima.

179. poglavje. V logarjevi hiši.[uredi]

Miličino pribežališče. — Vohun na smreki. — Pri glumačih.

Sredi temnega gojzda leži šumarija.

Logar, ki tukaj domuje, je le navidezno služabnik svojega gospodarja, kajti v resnici je pristaš Jurij Skopčeve čete, ka teri so udani tudi vsi njegovi ljudje.

Pri logarju so skriti vsi priplenjeni zakladi, največji zaklad pa je krasna deklica — nesrečna Milica.

Milica se v samotni hiši čuti tem bolj varno, ker je pritlikavec pri njej — ž njim more sedaj drage volje kramljati.

Revica še ne pozna svojega očeta, kajti o tem sta tako Jurij Skopec kakor tudi »norec« njej nasproti molčala.

In Milica se čuti tukaj skoraj srečno.

Ne smeji se sicer in ne prepeva, ne, osoda jo je prenemilo že zgrabila s svojo neusmiljeno roko.

Nekaka tužna sreča navdaja njeno deviške srce, ko premišlja, da živi pod varstvom svojega ljubljenca.

Da, Milica se ne plaši več pri misli, da je njen izvoljenec — tolovajski glavar.

Oj, če se Jurij povrne — kako tesno jej pri tej nadi postaja v prsih — stopila bo pred njega ter milo prosila, naj postane drug človek.

Ko bi se jej to posrečilo!

Rešila bi neumrjočo dušo večne pogube — dala bi plemenito srce človeštvu nazaj.

Tu, pod zelenimi gozdnimi orjaki se ziblje v takih prijetnih nadah.

Jurij Skopec se je s kratkimi besedami od nje poslovil. —

Kolikokrat se spominja njegovih besedij.

»Zdrava ostani. Milica, videla se bodeva zopet kmalu!« 

Takrat je bila polneza vestna — celo zlatar je mogel le malo govoriti s svojo ljubljenko.

Toda tudi ž njim se bo zopet sešla — to jej je Jurij Skopec izrecno obljubil.

Milica živi samo v spominih in bridko-milih nadah.

Tudi danes se izprehaja, kakor navadno, po obširnem logarjevem vrtu.

Ko bi natančneje si ogledala okolico, zapazila bi v gostem vejevji stare smreko človeka, ki je ne izpusti iz svojih žarečih očij. —

Kmalu se deklica povrne v hišo.

Vohun na smreki je menda zelo razburjen, kajti ko stopi Milica črez prag šumarije, zašume veje pod njim.

Ko izgine deklica v hiši, spleza vohun spretno kakor maček na tla ter odhiti v gozd.

Opazovalec nesrečne Milice ne preneha v svojem teku, dokler ne pride na malo livado sredi šume, na kateri tabori nekaj ljudij.

Stari naši znanci so.

Tu stoji načelnica glumaške družbe, Herkul, jeden žongler in jedna odcvetela deklina.

Vsi čepe v travi krog ognja, na katerem se ob ražnji peče divji zajec.

Vohun pridirja iz goščave.

Glumaški burkež je, kateremu se na obrazu vsed hitrega teka in razburjenosti ne poznajo tako posledice dolgega stradanja, kakor pa ostalim članom družbe.

Herkul se ozre.

»Oj, tu je burkež,« pravi čmernega obraza. »Ta zlodej tudi ni več za nobeno rabo na tem prokletem svetu. Hej — ali si izvoliunil, kje bi se dalo kaj ukrasti. Z našimi umetnijami tako ne zaslužimo več soli za sok.« 

Načelnica jezno zre v ogenj.

»Da, ko bi bila Cenobija še pri nas,« mrmra temnega pogleda. —

Burkež se utrujen na travo vsede.

»Izvohunil sem že nekaj,« pravi po malem premolku.

»Bo že kaj pravega,« norčuje se Herkul. »Prebedast si, da bi bil za kako rabo. Druzega ne znaš, kakor jezik brusiti.« 

Burkež ga od strani pogleda.

»Bil sem pri neki logarski hiši,« pravi skrivnostno.

»No, kaj pa je potem?« huduje se Golijat. »Ali misliš, da tak šumar nima psov? Tudi puške imajo takoj pri roki in mene ne srbi koža, da bi si želel seznaniti se s kako svinčenko.« 

Burkež se reži.

»Menda pa vendar!« 

»Kaj pa še! Čemu neki se tako smejiš, he?« 

Tovariš se plašno ozre proti močnemu korenjaku.

»Tebi se ne smejim.« 

»No, tega bi ti tudi ne svetoval, ti griža, sicer Ti polomim vse kosti.« 

Burkež se od suroveža odmakne.

»Ne prepirajta se!« svari načelnica.

»Baba, časi so minuli,« grozi se Herkul, »ko ste nam zapovedovali. Sedaj je konec tej Vaši slavi. Jaz bom itak šel svoja pota, potem mi vsaj ne bo treba kruha z Vami deliti.« 

»Iz šumarije lahko nekaj dobimo,« pravi burkež skrivnostnim obrazom.

»Da, nekaj svinčenk,« oglasi se Herkul.

Burkež se smehlja.

»Jaz pravim, da je v logarjevi hiši nekaj za nas.« 

»Ali misliš, če je tam sedaj samo kaka stara babura, da se lovec ne more vsak trenotek povrniti?« 

Burkež se ne da premotiti.

»Sedel sem na neki smreki, s katere sem videl preko vrtnega zidu.« 

»No, — in?« 

»Na vrtu se je lepa deklica sprehajala.« 

»Logarjeva hči — ali ne?« 

»Ne, bila je Cenobija,« odgovarja burkež suhoparno.

Herkul dvigne svojo grozovito pest.

»Grom in strela — ali me hočeš za norca imeti?« 

»Bila je Cenobija — dolgo časa sem jo opazoval. Vedno je še bleda, vendar pa je čvrstejša, kakor je bila pri nas.« 

»Nemogoče!« 

»Odtrgati mi smeš glavo, če se lažem.« 

Načelnica priskoči.

»Burkež,« hršči hripavim glasom, »ali res govoriš resnico?« 

»Raztrgajte me na male kosce, če Cenobija ni v šumariji.« 

Glumaška družba je neznansko razburjena. Dolgo časa kriče vsi ob jednem, dokler Herkul ne napravi reda. —

Pred njegovo pestjo se vsi umaknejo razven načelnice.

»Cenobijo moramo dobiti v svojo oblast,« pravi slednja. »Če bomo zopet imeli indijsko plesalko na vrvi, nastopijo za nas zopet zlati časi.«

»Tega mnenja sem tudi jaz.« 

»Toda kdo naj gre po njo?« 

»To je najmanjša skrb,« odgovarja Golijat. »Punica mora postati moja ljubica, in iztrgal bi jo tudi samemu vragu iz žrela, ko bi bilo treba.« 

»Toda previdnosti je treba,« svari glumačica.

»Gotovo bo moja ljubica postala,« rentači surovež.

Načelnica molči.

Oporekati noče silovitežu, kajti predobro ga pozna. Na tihem pa sklene, da jo bo z Milico popihala; deklico bo prodala za drag denar kakemu razuzdancu ter zaslužek za-se obdržala.

Herkul zre v ogenj.

»Hej, pajac, ali si natanko zapazil okno, za katerim prebiva Cenobija?« 

»Seveda!« 

»Dobro, šla bodeva skupaj še nocoj po dekleta.« 

»In jaz grem z Vama,« zakliče načelnica.

»Vas ne potrebujeva.« 

»Kako je to, da ne? Kdo Varna bo zastrupil pse, da Vaju ne izdajo — he?« 

»Baba mora vedno prav imeti,« godrnja Herkul. »No, da le v pest dobimo deklico, potem bo moja postala — če ne z lepo, pa z grdo!« 

Glumači so gotovo lačni, toda misel na Cenobijo in zlate čase, ki jih čakajo, provzroče, da pozabijo na jed in pijačo.

Kaj še čaka vse ubogo, nesrečno Milico?

180. poglavje. Na nevarnem begu.[uredi]

Amalija jetnica. — V tihi noči. — Nepričakovan obisk.

Temna noč je. Tolovaji pod poveljništvom Cekinarjevim in Poldetovim so zapustili Hrušico.

Sedaj tabore sredi v gostem gozdu.

Amalijo so položili povezano na voz, kajti Cekinar si ne upa oprostiti jo spon.

Amalija je vsa iz sebe in bati se je njenega maščevanja.

Strastna deklica je sedaj popolnoma mirna.

Zakaj neki?

Ali se zanaša na ,sladkega Poldeta'?

Težko, kajti divji tolovaj se je oni večer pač nekoliko izneveril svojim načelom, toda drugo jutro se je zbudil kot ravno tak sovražnik ženskega spola, kakor jo bil poprej.

Amaliji se niti ne približa več.

In Cekinar je gluh za njene prošnje.

Amalija na tihem krvavo osveto prisega.

Najprvo hoče Ano Siensko in Milico ugonobiti, potem bodo pa ostale prišle na vrsto, za katere se Jurij Skopec zanima.

Tudi Sabina naj se je varuje.

In konečno bo tudi Jurij Skopec občutil njeno jezo, če je zopet ne vzame za svojo jedino ljubico.

Te misli Amaliji neprestano po glavi rojijo.

Mirno prenaša sunke na kmetskem vozu ležeča, vezi jej na rokah in nogah provzročajo velike bolečine — toda vse voljno prenaša, ker jo jedino le navdaja hrepenenje po maščevanji.

Sedaj leži ljubosumnica v svoji utici na ležišči od mahovja.

Ogenj pojema — straže so nekoliko oddaljene. Razven njih le še Amalija ne spi.

Ljubosumnost in jeza jej ne dasta spati.

Naenkrat nekaj za njo zašumi.

Amalija se ozre — kajti strupene kače niso tukaj redke. —

»Pst — pst!« 

Kaj je to?

Amalija oprezno posluša.

Mala roka se mej vejevjem prikaže, konečno zagleda jetnica tudi dvoje žarečih očij.

»Pst — ali me ne čujete?« 

»Ha, kdo ste?« 

»Tiho — tiho — sicer moram bežati.« 

»Ta glas!« 

»Jaz sem, Hrvatova Jera.« 

»Ni mogoče!« 

Amalija meni, da vidi prikazen.

»Tiho, jaz sem, ne pa moj duh —« šepeta nenavadni obisk. —

»Toda —« 

»Vem, kaj hočete reči. Mislite si gotovo, da z Jankotom ležim strta pod razvalinami ,ajdovskega groba‘. Toda rešila sva se oba.« 

»Ni mogoče,« jeclja Amalija.

»Povedala Vam bom vse pozneje.« 

Amalija ne ve, pri čem da je.

Jera živi!

Če je to tudi res, kaj naj jej ta okoliščina koristi, ko je bila Hrvatovka vedno njena odločna nasprotnica?

Jera je popolnoma mirna.

»Kaj pa tu iščete?« praša jo Amalija. »Če zakričim, ne uidete več prisojeni Vam mučni smrti.« 

»To vem!« 

»Zakaj ste pa potem sem prišla?« 

»Da pomagam Vam.« 

»Oho — to mi je nekaj popolnoma novega.«

»Mnogo mi je znano,« pravi Jera. »Videla sem, da so Vas zvezali. Godi se Vam slabo in glavar objema sedaj druga dekleta.« 

»Katerim ste Vi naklonjena.« 

»Bila — ker sem se varala. Od sedaj sem Vaša prijateljica, ki Vam bo pomagala. Smukač pa mora poginiti.« 

»Tudi jaz mu ne bom prizanašala.« 

»Tedaj sva zaveznici.« 

Amalija premišljuje. Znano jej je, da je Jera tvegala življenje, ko je mimo straž prišla tu-sem.

»Zaupajte mi!« šepeta Jera.

»Da, kako pa?« 

»Pojdite z mano!« 

»To mi je nemogoče.« 

»Zakaj?« 

»Ker sem premočno povezana,« odgovarja Amalija. »Te-le ključavnice pri verigi na nogah ni mogoče odpreti.« 

»Prinesla sem pilo sabo.« 

»Ta mi čisto nič ne koristi.« 

»Le pojdite z mano. Po vseh štirih se lahko premikate. Nedaleč od tod me pričakuje Janko, ki Vas bo nosil, dokler se ne oprostite spon.« 

Amalija se še vedno obotavlja.

»Čas hiti,« sili Hrvatovka. »Danes Vas morem še oprostiti — jutri je to morebiti že nemogoče.« 

Amalija se spomni svojega maščevanja.

»Dobro, z Vami grem.« 

»Počakajte nekaj trenotkov, da odstranim nekaj vej v zadnji steni Vaše utice!« 

»Žurite se!« 

Amalija zapazi, da postaja luknja v steni vedno večja.

»Ali ste gotova?« 

»Da, Vi pa ne pozabite svojega plašča!« 

Amalija začne po vseh štirih laziti ter v zobeh za sabo vleče plašč, katerega zunaj prevzame Jera.

Pot se strašno vleče.

Amalija obupuje, toda Hrvatovka jo vspodbuja in krepko podpira.

Naenkrat se začujejo koraki.

»Straža,« šepeta Jera.

Jera obleži v visokem praprotji — poleg nje Amalija.

Straža mirno odide.

Komaj je tolovaj dvajset korakov od begunk oddaljen, prične se z nova težavno lazenje po vseh štirih.

»Kje je Janko?« šepeta Amalija.

»Prav blizo.« 

»Tiho — tiho!« 

»Kaj pa je?« 

»Straža se vrača.« 

Amalija ima prav. Ženski se stisneta v grmovje. Grozni trenotki — obema stoji mrzel pot na čelu. Jedna minuta — dve minuti — konečno vendar straža odide.

Begunki se globoko oddahneta.

Položaj njujin je bil obupen.

»Naprej!« veleva Jera.

»Sedaj je največja nevarnost za nama.« 

Amalijo roke in noge grozno bole — toda žene jo naprej strast — maščevanja.

181. poglavje. Pohotni kapitan.[uredi]

Po končanem boji. — Černič in Sabina. — Proti Dalmaciji!

»Ti bodo jutri debelo gledali,« krohota se Pante, ki drži v krepkih rokah krmilo. »Glavo stavim, da bodo mislili na spremljajoči ladiji: nas in njihovega kapitana je požrla kaka morska pošast.« 

Tolovaji so sedaj gospodarji na ,zlatem levu‘.

Ker se Jurij Skopčevi ljudje pri jadrih in jarbolah čisto nič ne izpoznajo, ukaže glavar, naj se nekaj mornarjev oprosti vezi, da bodo pomagali pod njegovim in Pantetovim poveljem.

Pomorščaki so veseli tem bolj, ker jim obljubi Jurij Skopec, da jim bo bogato poplačal njihov trud.

Jetnikom se sploh no godi slabo, pač pa obema kapitanoma.

Ana Sienska se hoče vedno in vedno krvavo maščevati posebno nad poveljnikom spremljajoče ladije. Černič jo komaj kroti. —

Lepa pustolovka govori o izpraskanih očeh, odsekanih rokah, iztrganem jeziku in drugih takih lepih rečeh.

Težavno vstaja stokajoči pohotnež, toda to se mu ne posreči, kajti tolovaji so ga prekrepko povezali.

»Kaj je z mano?« šepeta tuji kapitan.

Černič se ne zmeni zanj, marveč le brani Ani Sienski, da ne plane na poraženega kapitana.

Slednji se sedaj do cela zave.

»Kaj se je zgodilo?« rujove kapitan kakor zaboden vol. »Tri sto morskih volkov, kdo me je povezal?« 

Razsaja in hoče pretrgati vezi — zastonj!

Najprvo misli, da so se mornarji zoper svojega poveljnika spuntali.

»Čakajte,« škriplje jetnik, »to Vas bo drago stalo. Ha, z uporniki bomo kratkim potom postopali, take vrage obešamo brez usmiljenja.« 

»Ali res menite?« praša ga Černič suhoparno.

Kapitan se vedno bolj razjarja.

»Ne bodete ušli svoji osodi,« rentači poraženec. »Jutri zjutraj bodete že viseli z jarbole.« 

»Ne verjamem.« 

»Lopovi, nesramneži!« rujove kapitan kakor norec.

Černič se ne zgane.

Ko pa le ni miru, pristopi h kapitanu.

»Ali me res smatrate za upornika?« praša ga zaničljivo.

»Kaj pa ste sicer?«

»Jeden iz Jurij Skopčeve čete,« glasi se mirni odgovor, »in mož, ki Vas je na tla pobil, je naš glavar sam.« 

Kapitan preminja barvo.

»Jurij Skopec je tukaj?« jeclja preplašenec.

»Da, in večina njegovih tovarišev. Sedaj veste, kaj Vam bo pomagalo Vaše razgrajanje in pretnje.« 

Poveljnik je uničen.

Čul jo o grozovitem možu, toda na morji ga niti v sanjah ni pričakoval.

Ana Sienska odide na krov k Juriju Skopcu.

Sabina ostane.

Molče in resna kakor je zadnji čas vedno bila, stoji poleg Černiča.

»Kaj se bo sedaj zgodilo?« praša mladega tolovaja.

Černič z ramo zmaje.

»Ni mi znano, kaj namerava glavar. Jedno pa je gotovo, da nas čaka še marsikateri pogumni čin.« 

Sabini oči žare.

»Kako čudovito je to življenje,« šepeta. »Oj, kolika tajnostna slast, če z vseh stranij prete nevarnosti!« 

»To morda velja za možake, za Vas žensko pa ni umestno tako pustolovstvo.«

»Zakaj?« 

Mladi mož se komaj brzda.

»Ali poznate stari pregovor: s tatovi vjet — s tatovi obešen?« praša hripavim glasom.

»Seveda mi je ta prislovica znana.« 

»No, tedaj bi Vam še nekaj rad povedal — človek nima vedno sreče, celo najpremetenejšega čakajo skrivno nastavljene pasti.« 

»Jurija Skopca ne!« 

»Tudi on je človek, kakor vsak drugi.« 

»Ej kaj, obesili niso še nikogar, dokler ga niso zgrabili,« smeji se Sabina.

Smeh njen je prisiljen.

»Toda recimo, da nas lepega dne obkolijo mnogoštevilni vojaki,« pravi Černič.

»Bojevali se bodemo do zadnjega trenotka.« 

Sabina odločno odkima, ko mladi tolovaj pripomni, da more celo Skopceva četa vsled izdajalstva priti živa v roke pravice.

»Mej Jurij Skopčevimi ljudmi ni nobenega izdajalca.« 

Černič zre temnega obraza na tla.

»To rad verjamem, toda naš glavar ima mnogo tajnih zaveznikov, mej njimi pa tudi take, katerim bi jaz ne zaupal počenega groša.« 

»Boje se pa vendar njegove maščevalne roke.« 

»Vjet lev ne more več škodovati. Pomislite, kaj Vas čaka, če nas zasačijo!« 

Sabina, ki je mej tem stopila s Černičem v sosedno kabino, ostane mirna.

»Ne bojim se smrti — kakor poprej. Danes sem vse drugačna.« 

Mladi tolovaj bliže pristopi.

»Sabina, Vi ne smete tako umreti! Kaj prašam jaz — tolovaj — za muke in smrt! Toda ko bi vedel, da bode rabelj z istim kolesom obdeloval Vaše divne ude, s katerim bo lomil moje kosti, trpel bi strašne muke že v ječi pred smrtjo.« 

Sabina postane že resnejša.

»Kaj naj storim?« praša počasi. »Na grad Podstrmski mi je pot zaprta.« 

»Svet je širok.« 

»To znam. Toda človek mora tudi živeti. Beračiti ne maram, prodati pa se tudi nočem prvemu razuzdancu.« 

»Tega tudi ne smete storiti.« 

»Ali mi hočete to Vi prepovedati?« 

»Gotovo, Sabina,« odgovarja mladi tolovaj. »Ker sem podpoveljnik, delež moj ni majhen pri plenu. Vrhu tega imam tudi še poseben zaklad na varnem kraji spravljen. Dam ga Vam z veseljem ter morete tako pričeti novo življenje.« 

Sabina se zgane.

»In če sprejmem Vašo ponudbo?« 

»Čutil bi se srečnega.« 

»Kje pa Vi ostanete?«

»Pri svojem glavarju.« 

»Ne,« pravi Sabina strastno-razburjenim glasom. »Z menoj morate iti ter postati moj zaščitnik.« 

Černič prebledi.

»Nemogoče!« 

»Zakaj?« 

»Prisegel sem Juriju Skopcu, da ga nikdar ne zapustim.« 

»In prisege nočete prelomiti?« 

»Ne, ostal bom pri Juriju Skopcu do smrti.« 

Sabina svojo lepo glavo povesi.

»Tedaj obdržite svoj denar,« pravi, »jaz ostanem pri tolovajski četi.« 

»Ne, ne storite mi tega!« 

»In vendar se bo to zgodilo,« pravi trmoglavo, »živeti nočem na tujem z denarjem moža, ki je daleč od mene.« 

Černič molči.

Tu stopi Sabina k njemu.

»Vem, kaj si mislite, — da me veže Jurij Skopec. Motite se. Nekdaj mi je bil ponosni mož res povšeči, tega ne tajim. Toda postala sem druzega mnenja. Jaz ostanem pri tolovajski četi, ker mi prosto življenje ugaja.« 

Mladi tolovaj ne zine besede, ker predobro pozna njeno trmoglavost.

Mej tem Jurij Skopec ukaže, naj tovariši zdramijo pijanega kapitana ,zlatega leva'. Polivajo ga z mrzlo vodo, toda čeravno pijanec nima suhega lasu in niti na sebi, ne zdrami se iz svoje pijanosti.

»Pustite ga!« zakliče konečno Jurij Skopec. »Jutri je tudi še en dan. Povedati nam mora na vsak način, kje ima spravljen zaboj z zlatnino in dragimi kameni.« 

Zgorej na krovu pa stoji Pante pri krmilu ladije, ki naravnost jadra proti Dalmaciji.

182. poglavje. Skrivnostni beg.[uredi]

Prihod posredovalca. — Icigovo trpljenje. — Čudno poročilo.

Pozno jutro je že, ko se zbude tolovaji, katerim zapoveduje Cekinar.

Slednji je kakor navadno prvi na nogah.

»Danes je počitku dan odločen,« pravi sam pri sebi. »Ne mudi se nam in tukaj smo popolnoma varni.« 

Cekinar se pri svojem nadzorovanji taborišča obrne proti Amalijini utici.

Naenkrat začuje zunaj pri stražah veselo kričanje.

Kmalu potem se prikažeta dva tolovaja, ki za sabo vlečeta suhega žida v zamazanem kaftanu. Obraz njegov je jednak mrtvaški glavi — sama kost in koža sta — nad dolgim krivim nosom pa se mu sveti dvoje malih in zvitih očij.

»Icig je tukaj!« kričita tolovaja, »Icig iz Zagreba — našega glavarja išče.« 

Jeden tolovajev prepeličarja tako pod rebra sune, da se pred noge podnačelnikove zvali.

»Joj, joj,« javka židov, »kako neusmiljeni so gospodje roparji z revnim semitom!« 

Cekinar se smeji.

»Ti in reven? No, Icig, poznam Te dobro. Ti si kreatura prekanjenega Abrahama v Zagrebu, s katerim ima naš glavar še star račun poravnati.« 

In krepko prime Iciga za zavratnik.

»Bog pravični,« tarna prepeličar, »prečastiti gospod Cekinar, izpustite me. Vašemu glavarju donašam neko poročilo.« 

»E kaj, Jurij Skopec ni pri nas. Tovariši, le poglejte to-le suho južino. Sedaj jo bomo polagoma ocvrli.« 

Icig grozovito kriči, toda glasnejše je krohotanje divjih tolovajev.

Cekinar ga vleče k ognju.

Plamen visoko šviga, kajti jutro je hladno.

»Usmilite se me!“ prosi žid, »pečem se že.« 

»Oho, peče se že,« rujovejo tolovaji. »Že smrdi, Icig, menda se ere še-le maščoba Tvojega kaftana.« 

Icig meni, da ga je že konec.

Upije in caplja z vsemi štirimi, da bi se ga kamen usmilil, toda Cekinar ga še vedno ne izpusti.

Namen njegov ni, da bi storil židovu kaj žalega, pač pa ga hoče do dobrega splašiti.

»Joj, joj, že me peče skozi obleko — o nesreča — o žalost!« 

Tu vrže Cekinar tarnajočega židovčka na mehko mahovje.

»Mrtev sem,« javka Icig ter z nogami in rokami caplja, »ocvrt pri živem telesu, popolnoma sem mrtev.« 

Tolovaji se na vse grlo krohotajo.

Cekinar mirno čaka, da se prepeličar popolnoma zave. Slednji se potiplje po celem životu in konečno za nos. Ko čuti, da je vse pri starem, vstane ter se globoko oddahne.

»Dosedaj si še popolnoma zdrav,« zakliče Cekinar. »Če se Ti je pa zamazani kaftan nekoliko prismodil- škoda je le za — njegove prebivalce.« 

»Joj, joj, kje je Vaš imenitni gospod glavar?« 

»Ni ga tukaj.« 

»Kdaj se povrne?« 

»Mogoče še-le v nekaterih mesecih,« glasi se nepovoljni odgovor.

»Ali je to res?« 

»Ali misliš, Ti židovski sklek,« zarohni Cekinar nad njim, »da se bom lagal takemu razcapanemu prepeličarju?« 

Icig se prestraši.

»Joj, saj nisem nič rekel — nikogar nisem hotel razžaliti, prav nikogar.« 

»To je tudi Tvoja sreča.« 

»Joj, da ni glavarja tukaj! Tako dolgo pot iz Zagreba sem napravil. Kdo mi bo povrnil troške?«

»Sedaj mi nehaj javkati, Ti pokveka, če ne Te v resnici vržem na gromado. Kaj hočeš od našega glavarja?« 

Icig se klaverno drži.

»Nalog imam od očeta Abrahama, toda povedati sinem to le glavarju osebno.« 

»Govori, jaz sem njegov pooblaščenec!« 

»To bo malo pomagalo,« stoka Icig.

»No, ali boš hitro odprl svoj kljun? Ali naj Ti pomagam?« preti Cekinar.

Icig se grozno prestraši.

»Vse — vse Vam bom povedal.« 

»Hitro — ne obotavljaj se!« 

»Abraham hoče nekaj kupiti.« 

»Kaj pa?« 

»Plen zadnjih tednov.« 

»Menda tako, kakor prvikrat,« grozi Cekinar. »Žid, Tvojega gospodarja je treba živega na meh odreti.« 

»Bog neskončni!« 

»Ne javkaj mi! Kaj naj kupi Abraham, ko nismo zadnji čas ničesa priplenili.« 

»Joj — joj —« 

»Jezik za zobmi!« 

»Saj ste bogatije priplenili — Abraham je rekel, da Vam hoče veliko, veliko denarja dati.« 

»Za kaj pa?« 

Icig začne zamolklo govoriti.

»No, za trsatsko zlato streho in še več za zlato mizo iz Trsta.« 

Cekinar se dela nevednega.

»Jaz ničesa ne vem o zlati mizi.« 

»Bog pravični, kdo si jo je tedaj prisvojil, če ne mogočni Jurij Skopec? Abraham hoče za-njo dati veliko svoto denarja.« 

»Ali se to tako mudi?« 

»Abraham ravno sedaj potrebuje suho zlato in dragocene kamne.« 

»Glavar ima vse skrito na kraju, ki je samo njemu znan.«

»Čudež božji!« 

»Čakati moraš tedaj, žid!« 

Icig povesi glavo.

»Ali nimate sicer ničesa na prodaj?« 

»Prašaj pri tolovajih! Marsikdo ima kako dragocenost pri sebi.« —

Icigu se oči zasvetijo.

Prekanjen prepeličar se začne s tolovaji pogajati, katerim manjka gotovega denarja.

Cekinar nekaj časa posluša, kako stoka in se zvija židov pri barantanju, ko pa se potem obrne, zagleda Lenčiko, ki proti njemu hiti.

»Hej, dekle, kaj je?« 

»Amalija je ušla,« sopiha tolovajka.

»Ni mogoče!« 

»Da, ušla je — ravnokar sem bila v njeni utici. O njej ni niti duha niti sluha, pač pa je velika luknja v ozadju njene ute.« 

Cekinar so hitro potipa, toda ključ h ključavnici na Amalijinih nogah je na svojem mestu.

Sedaj postane ta zadeva še bolj nejasna.

Na-to se niti misliti ne more, da je Amalija po noči prepilila verige na nogah.

Divje preklinjajoč hiti Cekinar v Amalijino utico, za njim pa mnogo tovarišev.

Tudi ,sladki Polde' se huduje.

»Proklete babnice! To ima človek od svoje dobrohotnosti.« 

»Amalija je v stanu,« zakliče Cekinar, »da nam v svoji strasti nakoplje grozne sitnosti. Kako je ušla, mi je velika zagonetka. Verige na nogah ni mogla odstraniti, tedaj je morala po vseh štirih laziti. Daleč ne more biti.« 

»Iščimo jo!« 

Tolovaji se razkrope na vse strani, vsak grm preiščejo, v vsako votlino pogledajo.

Toda zastonj je njihov trud, kajti o ubežnici ni niti duha niti sluha.

183. poglavje. O polnoči v gozdu.[uredi]

Odpeljana! — Grozno probujenje. — Milica in njena mučiteljica.

Polna luna stoji nad šumo.

Luč njena razsvetljuje samotno logarjevo hišo, v kateri vse počiva.

V bližnjem gozdu se nekaj premice.

Tri temne postave se bližajo. Pri mesečini jih izpoznamo.

Herkul, burkež in glumačica se tihotapijo proti šumariji. Prvi nosi močno vrv, slednja pa obsežno culo.

»Le tiho!« svari načelnica.

»Nismo še tako blizo,« odgovarja burkež.

»Videla sem v mesečini že streho. Če nas psi začutijo, izgubljeno je vse.« 

Logarjeva hiša se prikaže.

»Kje so psi?« praša ženska.

»Zadaj za hišo. Toda ponoči gotovo prosto letajo po dvorišči.« 

»To mi zadostuje.« 

Glumačica se po mačje bliža zidani ograji. Tu spretno na smreko spleza, da jo niti psi ne čutijo.

Na močni veji obtiči.

Tu odpre svojo culo, v kateri je več kosov pečenega zajca.

Jeden komad zgrabi z desnico ter ga vrže črez zid.

Drugi kos sledi prvemu, potem pa babura kakor kamenita nepremično čepi na drevesu.

Na dvorišči postane živahno.

Dva velika psa pridivjata ter vohata po tleh, pri tem pa jezno godrnjata.

Kmalu potem pa veselo zacvilita — začuje se, kako se kosti pod njujinimi močnimi zobmi lomijo.

»Izvrstno,« šepeta vražja babura.

Ne traja dolgo in psa začneta bolestno tuliti, najprvo glasno, pozneje pa vedno slabeje.

»Strup je že začel svoje delo,« mrmra hudobnica. »Ha, še nekaj trenotkov in največja nevarnost je odstranjena.« 

Ne moti se. Psa se na tla zvalita ter stegneta vse štiri od sebe.

Hipoma spleza glumačica z drevesa.

»Pst — pst.« 

Herkul in burkež prihitita na dogovorjeno znamenje.

»Ali je vse v redu?« 

»Vse!« 

»Ali so psi v resnici mrtvi.« 

»Jamčim za to.« 

»Tedaj hitro črez zid!« 

Prvi spleza preko ograje burkež, za njim načelnica, kot zadnji pa Herkul.

»Dobro je, da zid tu dela senco,« šepeta Golijat, »sicer bi nas lahko iz hiše zapazili ter nas s svinčenkami pozdravili.« 

»Bedarija,« godrnja babnica, »v hiši se zanašajo na pse.« 

»To je menda res.« 

»Kje je okno, pajac?« praša Herkul.

»Tu zgoraj.« 

»Tedaj splezaj Ti najprvo gori ter si priveži vrv krog života! Potem bom prišel za Tabo.« 

»Dobro.« 

»Ali imaš s smolo namazano ruto in cunjo namočeno v omotici?« 

»Vse — vse!« 

»Tedaj hitro gori — čas poteka!« 

Burkež začne z neverojetno spretnostjo plezati. Kmalu je na oknu, pri katerem je videl Milico.

Smolnato ruto pritisne na steklo okna — zamolklo zahršči in steklo je razrušeno.

Skozi tako nastalo luknjo seže z roko v sobo ter odmakne zapah, s katerim je okno zaprto.

Trenotek pozneje stoji v čedno opravljeni sobi.

Na snežnobeli postelji leži krasna deklica — Milica.

Burkež se reži.

»Vse gre izvrstno,« šepeta, »srečo imamo.« 

Potem seže v žep, iz katerega privleče mal zavoj. Ko ga odveže, razširi se hipoma po sobi oster duh.

Z jednim skokom je pri Miličini postelji ter pritisne na njen obraz ono cunjo.

Globok zdihljaj pride iz dekličinih prs — Milica se po vsem životu stresa, kakor bi se hotela prebujena v postelji vzravnati.

Zastonj!

Burkež opazuje svojo žrtev.

»Resnično, krasna je,« šepeta. »Ko bi se ne bal, da me ubije surovi Golijat, postati bi morala moja.« 

V tem trenotku se prikaže Herkul pri oknu, do katerega je s težavo splezal ob privezani vrvi.

»No, ali je omotena?« 

»Saj jo vidiš, da se ne zgane.« 

»Dobro, sedaj glej, da prideš zopet na dvorišče! Poprej pa poberi vse, kar misliš, da je dekletovega ali pa vredno, da vzamemo seboj!« 

Burkež urno napravi culo.

Herkul stopa z nesrečnim dekličem k oknu ter se spusti na dvorišče. Z desnico se drži za vrv, z levico pa oklepa Milico.

Glumačica komaj vesel krik zataji, ko zagleda svojo krasno žrtev.

V tem trenotku je tudi že burkež na tleh.

»Hitimo — hitimo!« 

Vrv puste viseti ter urno splezajo črez ograjni zid.

Trojica sedaj beži po gozdu v svoj tabor.

Herkul so poti, kajii nezavestna Milica mu konečno po preteku mnogih ur vendar postane nadležna.

Ko pridejo v taborišče, je orjaški Golijat ves prepoten.

Ko položi ubogega dekleta na tla, oddahne se globoko.

»Nezavestna je še,« pravi potem.

»Omotica bo več časa trajala,« pripomni načelnica. »Sedaj jo moramo varno povezati, da nam ne uide. Oj, sedaj bodemo kmalu mnogo denarja zaslužili.« 

»Saj ga nam je tudi treba.« 

Uboga grofova hči leži na umazanih cunjah, nesramna glumačica pa prinese veliko železno krogljo, katero z verižico priklene na dekličino nogo.

»Tako, sedaj nam ne more več popihati.« 

»Ali ostanemo tukaj?« praša Golijat.

»Seveda.« 

»Toda nevarno je.« 

»Kaj pa še. Nad štiri ure smo oddaljeni od logarjeve hiše in psi so mrtvi. Naj le iščejo Milico, ki je odslej zopet — Cenobija!« 

Lopova odideta ter pustita načelnico samo z Milico.

Čisti gozdni zrak ni ostal brez vpliva na omoteno deklico — prične se pregibati.

»Probuja se,« šepeta vražja babura, »ha, čudila se ne bo malo.« 

Milica počasi odpre svoje krasne oči, ko pa zagleda od mesečine razsvetljeno okolico, zopet zamiži.

»Sanjam,« šepetajo njene ustnice.

Peklenski krohot jej odgovarja. Milica se vsede.

Veriga na njeni nogi zarožlja.

»Kaj je to?« 

»Hihihi!« glasi se v njeni bližini.

»Kje sem?« 

»Pri meni, golobičica,« odgovarja hripavi glas neusmiljene babure.

Deklica se zopet na ležišče zgrudi.

»Kako hude sanje imam,« govori ubožica sama pri sebi.

»Ne, resnica je vse, grlica moja; pogrešala sem te preveč, zaradi tega sem zopet po Te prišla.« 

»Oče nebeški!« 

»Aj, kaj se tako plašiš. Pri meni ni tako slabo, kakor pri tolovajih, hihihi!« 

Milica ne more verjeti, da je vse to res, kar vidi in sliši.

Glava njena jo boli, udje njeni so težki, zaradi tega meni, da v resnici le sanja.

»Oho,« pravi neusmiljena babura, »če ne verjame, tedaj jej moram jasno dokazati.« 

Pri tem zgrabi bič, zavihti ga s vso močjo ter udari revico po plečih.

Deklica milo zastoka.

»Hahaha,« krohota se peklenska vragica, »ali sedaj veš, kje da si?« 

Milica je sedaj pri polni zavesti — sedaj ve, da je zopet pri svoji mučiteljici.

Bežati hoče. Poskoči, toda odgovarja jej le škodoželjen krohot.

»Kam pa se Ti mudi, srček moj?« roga se babura. »Preskrbela sem Ti zapestnico, ki je jako pripravna, ž njo mi ne prideš niti sto korakov daleč.« 

»Moj Bog — moj Bog!« 

»Ali mi boš hitro molčala?« huduje se peklenska hudobnica. »Le poglej, kaj imam v roki!« 

In babura zopet vihti bič.

Milica je skoraj ob pamet.

»Ali si morda že pozabila na vrvi plesati, he?« 

Milica molči.

»Odgovori mi!« 

»Usmilite se me!« 

»Bičam Te, če mi ne daš odgovora.« 

»Saj ne vem.« 

Zopet ploskne usnjati bič po njenem hrbtu.

Sedaj Milica ne zastoka.

»Varuha imam,« pravi pogumno, »ki me bo varoval nadaljnih muk.« 

»Kdo je ta?« 

»Tolovajski glavar, Jurij Skopec.« 

Glumačica postane nemirna.

»Ta Te bo varoval?« 

»Da, iskal me bo, dokler me ne najde.« 

»Prokleto,« jezi se babura, »tedaj se ne smem preveč varno čutiti. Če deklina govori resnico in jo najde Skopec pri meni, vredno ni moje življenje pol vinarja.«

Milica ročici sklene.

»Peljite me nazaj,« prosi, »pokažite mi logarjevo hišo.« 

Glumačica jo od strani pogleda.

»Ali so tam tolovaji?« 

»Dva sta v logarjevi hiši.« 

»Koliko ima logar psov.« 

»Tudi dva.« 

»Izvrstno,« misli si peklenska babura, »teh se mi ni treba bati.« —

»Kje je tolovajski glavar?« 

»Pri svojih ljudeh.« 

»Kdaj se bo povrnil?« 

»Tega mi ni povedal, pač pa mi je rekel, da pride v nekaterih tednih.« 

Glumačica se krohota.

»V nekaterih tednih — hahaha — do tedaj sem že črez hribe in doline. Ha, kako si me po nepotrebnem ustrašila!« 

»Usmilite se me!« 

»Kaj pa še! Tu imaš za moj strah plačilo.« 

In bič udriha po nedolžnem dekletu.

Milica se bolečin na tleh zvija.

»Usmilite se me!« plaka ubogo dete. »Kaj sem Vam vendar storila?« 

»Nič, toda spoznati moraš, da si zopet v moji oblasti. In še danes se boš začela vežbati na vrvi, kajti zaslužiti mi moraš veliko denarja. Ne tuli mi, sicer —« 

In peklenska načelnica zopet zavihti pleteni bič.

184. poglavje. Srečno ušla.[uredi]

Pomočniki. — Ogljar Tone. — Tekmeca. — K maščevanju!

Kje je Amalija ostala?

Ko pride mimo straž, mora še dolgo skozi goščavo po vseh štirih laziti.

Pot je težavna.

Sicer jo podpira Jera, toda konečno vendar omaga.

»Ne morem dalje,« stoka ter se vleže v mahovje.

»Sedaj sva itak v varnosti. Le mirno tukaj ostani!« 

Jera ne čaka odgovora, marveč urno odhiti.

Kmalu potem zagleda Amalija dva moža, ki se jej brzih korakov bližata; za njimi stopa Hrvatovka.

Moža pristopita.

Jeden je Janko Hrvat, drugi pa je Amaliji neznan. Oba zgrabita onemoglo begunko ter jo brez obotavljanja neseta po gozdnem mraku.

Amalija molči — preveč je trudna.

Iz nekdanje zaljubljenke je postala divja boginja osvete. Da, maščevati se hoče ljubosumnica, druzega čuta ne pozna več strastna ženska.

Nobeni noče prizanašati — vse morajo poginiti, ki so osrečevale s svojo ljubeznijo Jurija Skopca.

Milica mora umreti — Sabina, Ana Sienska — vse, vse!

Ko se začne mladi dan svitati, pridejo do male utice, katero so menda lovci ali pa drvarji zgradili.

Tjekaj neso Amalijo ter polože na mehko ležišče.

Janko si briše pot s čela.

»Prokleto,« godrnja, »to je bilo delo! Nisem si mislil, da more biti taka devičica toli težka.« 

»Tiho!« svari Jera. »Kdo ve, ali se ne klatijo tolovaji tu okrog. Ko bi le že naši ljudje tu bili. Saj smo vendar dogovorjeni, da se pri tej utici snidemo — ali ne, ogljar Tone?«

»Seveda, seveda,« pritrjuje mož, ki kleči na tleh ter iz torbe jemlje razno orodje.

Amalija se čudi.

Slišala je že to ime — sedaj se spominja. Ta mož je njo in njene tovaršice kot stara ženska preoblečen zvabil v zatiški samostan.

Čudno!

Njen nekdanji nasprotnik je postal sedaj njen rešitelj.

Ogljar Tone začne verigo na Amalijini nogi piliti.

To je težavno delo ter bo menda cele ure trajalo.

Jera to dobro ve.

»Jaz bom z Jankotom šla na stražo. Ko se popolnoma zdani, prišla bom zopet pogledat.« 

Amalija molči.

Nemo zre na moža, ki spretno obdelava železno spono, da mu znoj teče po obrazu.

Naenkrat jo pogleda ogljar Tone.

»Ali nisem jaz dober človek?« izpregovori. »Pred nedavnim časom ste me hotela brez usmiljenja poslati na drugi svet, ko bi se no bil z urnim begom rešil, in sedaj Vas v zahvalo oproščujem težke verige.« 

Amalija ga mračnega pogleda opazuje.

»Saj jo Vaš takratni čin tudi zaslužil ojstro kazen. Izročiti ste nas hoteli svojim pajdašem.« 

Ogljar Tone se muza.

»Saj to ne bi bilo kaj posebnega, lepa Amalija. Moji tovariši so krepki korenjaki — gotovo toliko vredni, kakor Jurij Skopčevi tolovaji. In glavar je Vas itak že davno zapustil.« 

»Odkod to veste?« 

»No, Jera mi je to pravila,« pripomni Tone. »Hrvatovka je sploh izvrstna ženska, s katero se da govoriti.« 

Amalija molči.

»In Vi še vsega ne veste,« nadaljuje rokovnjač. »Jurij Skopec je ljubil grofico, neko židovko v Zagrebu, neko krčmarjevo hčer poleg Zagreba in pa še več druzih. Da, Skopec ima srečo pri ženskah.« 

Amalija se jeze kar trese.

Da, sedaj sovraži Jurija — maščevanje njeno ne velja samo njegovim ljubljenkam, marveč tudi njemu samemu.

Ogijar Tone zopet marljivo dela.

Konečno je jeden ud verige prepiljen.

Amalija more zopet nogi prosto pregibati.

S slastjo steguje svoje krasne ude.

»Oprostite me sedaj še obročev na nogah!« 

»Oho, to ne gre tako hitro. Truden som pošteno in pa poprej bi rad imel — svoje plačilo.« 

»Svoje plačilo?« 

»No, seveda, zastonj še smrt ni na svetu.« 

»Sedaj nimam denarja, počakati morate, da se povrne moj stric.« 

»Saj denarja tudi ne zahtevam.« 

»Kaj pa?« 

»To, kar veseli moža v družbi lepega dekleta.« 

Amalija ga jezno pogleda.

»Vi ste preveč predrzen.« 

»No, ker Vas je zapustil Jurij Skopec, branila se menda ne bodete novega ljubčka.« 

»Molčite!« 

»Ne, govoril bom. Saj vem, da nisem tako grd dečko. In pa pomagal Vam bom vjeti vse one punice, katere so Vam bile na poti pri Juriju Skopcu.« 

Amalija postane pozorna.

»To mi hočete storiti?« 

»Seveda, kaj mislite, da jaz ničesa ne premorem?« 

»Dobro, storite mi to.« 

»In plačilo?« 

»Našlo se bo pozneje.« 

Ogljar Tone se nagajivo zasmeji.

»Ne, tako neumen nisem. Obljube delajo dolgove, dolgov pa nisem prijatelj. Sedaj ste pri nas, ne bodite odurna z menoj, in postal bom Vaš zvesti prijatelj.« 

»Pustite me pri miru.«

Zastonj! Ogljar Tone jo krepko objame. Amalija se brani, toda trudna je, slabotna, in konečno se mora udati v svojo osodo. — — — — — — — — — — — — — — — — — —— — — — —

Ogljar Tone začne zopet piliti.

Amalija je grozno razburjena, kajti Tone je zlorabil njeno slabost. Vendar je pa preveč prebrisana, da bi izrazila, kar jej teži srce.

Nakopati si ne sine novega sovražnika, če je postala njegova ljubica, pomagal jej bo pri maščevanju.

Ogljar Tone je presrečen.

Žarečimi očmi opazuje lepega dekleta.

»V resnici, Amalija, Vi ste zala,« pravi ter krepko pili ob železnem obroču, »če ostanete moja, obljubujem Vam, da Vam izročim Jurija Skopca živega v Vašo oblast.« 

»Ne bahajte se!« pravi premetenka niti odurno, niti prijazno.

»Vi ogljarja Toneta še ne poznate. V dokaz, kdo da sem, povedati Vam hočem nekaj novega.« 

»Radovedna sem.« 

»Znano Vam je morda, da je imel Jurij Skopec na Dolenjskem del svojih priplenjenih zakladov skrit v nekem skalovji.« 

»To je res.« 

»In ta zaklad je danes v moji posesti.« 

Amalija mu sedaj veruje, da bo ogljar izboren njen zaveznik.

Amalija noče imeti samo maščevalnega zadoščenja, marveč hoče tudi veliko bogastvo pridobiti, da bo mogla pozneje razkošno in brez skrbij živeti.

»Le zanašajte se na-me!« pravi ogljar Tone ter jo iskreno objame.

Amalija se mu več ne brani — kar rokovnjača neznansko veseli. Pritiska jo strastno k sebi, tu začuje bližajoče se korake.

»Prekleto,« mrmra ogljar Tone, »Janko Hrvat se že vrača. Kakošen vrag ga je tako hitro sem prinesel?«

Jezno zre proti vhodu.

Amalija se zgane.

Prišlec ni Janko, marveč — ,rudeči Tomaž'.

»Ah,« rujove siloviti rokovnjač, »ali me je hinavski lopov prehitel? Divjal sem kakor vihar tu-sem, ko sem od Hrvata izvedel, da je Amalija pod njegovim varstvom.« 

»Amalija je sedaj moja nevesta,« zakriči ogljar Tone.

Ta se strašansko zakrohota.

»Ti neumna mevža,« rohni Tomaž, »pokazal Ti bom, kdo je Amalijin izvoljenec. Jaz imam starejše pravice.« 

Togotno plane na ogljarja Toneta, ki nikakor ni tako močan, kakor njegov nasprotnik, zaradi tega pa tem urnejši. Ljut boj se vname.

Uta se maje na vse strani.

Amalija poskoči ter zbeži na prosto, kjer naleti na tolpo tujih ljudij.

Jeden divjih Kramarjevih tovarišev jo zgrabi za okroglo roko. —

»Hahaha, vjel sem lepega ptička,« kriči rokovnjač ter Amalijo k sebi pritiska.

»Stric, stric!« vpije deklica, »rešite me!« 

V pravem času se prikaže Kramar. Z Jankotovo pomočjo oprosti svojo nečakinjo.

»To so pravi divjaki,« huduje se slednja. »Ko bi bila to vedela, ostala bi bila raje pri Juriju Skopcu.« 

Mej tem divja boj v uti, katere stene se nevarno majejo.

Konečno se podore stara stavba ter njena streha pod sabo pokoplje ljuta protivnika.

Ta dogodek hipoma konča dvoboj.

,Rudeči Tomaž' grozno proklinja, ko se izkobacava izpod razvalin. Orjak ni posebno poškodovan.

Ogljar Tone pa je grozno zdelan. Obraz njegov je ves krvav in tudi padajoče tramovje ga je hudo opraskalo.

»Tako,« meni rudečelasi rokovnjač, »ta naj se sedaj nekaj tednov leči, potem se bo že izpametoval.« 

S temi besedami pristopi k Amaliji.

»Ali Vam je zlodej že kaj žalega storil?« 

Deklina je zvita.

»Ne, ker sem se ga obranila.« 

»Dobro, to je njegova sreča, sicer bi mu vrat zavil.« 

Da, Amalija je premetena!

S svojo tajitvijo si pridobi na jeden mah dva prijatelja — rudečega Tomaža in ogljarja Toneta.

Orjak gleda Amalijo z zaljubljenimi očmi.

»Sedaj ste pri nas,« pravi. »Znano mi je, da Vas je zapustil Jurij Skopec, toda odslej sem jaz Vaš zvesti prijatelj. Mislim, da se mi sedaj ne bodete več ustavljala.« 

»Stavljam se pod Vaše varstvo,« šepeta zvita Amalija. »Čuvati me morate onih surovih Vaših tovarišev.« 

,Rudeči Tomaž‘ preti s pestmi.

»To se samo ob sebi umeva. Če se Vas le kdo dotakne, pobijem ga kakor divjo zver. Vsi vedo dobro, da z mano ni dobro črešnje zobati.« 

Tovariši molče, ker ga predobro poznajo.

Ker je tudi pošteno opraskan, odide k studencu, da si ohladi rane.

Kramar pelje svojo nečakinjo v stran.

Očitati jej noče ničesa, ker ve, da je deklica sovražnica tolovajev.

Amalija mu mora vse povedati.

Radovednemu Kramarju ne zamolči ničesa, tako velika je njena jeza zoper Jurija Skopca.

Ko konča, potrka jo stric po rami ter pravi:

»Sedaj jo vse v redu; vesel sem, da si zopet pri meni, kajti s Tvojo pomočjo bodemo Jurija Skopca pošteno v kozji rog ugnali. In drži se vedno ,rudečega Tomaža'! Zahteval bo sicer, da postaneš njegova ljubica, toda kaj to škoduje, ko boš v njem imela grozovitega maščevalca nad Jurijem Skopcem!«

185. poglavje. Jurij Skopčev slovesni pozdrav.[uredi]

Na dolgi gori. — Poslovitev z ladije. — Prepozno!

Po Jadranskem morji jadra ,zlati lev‘ ob dalmatinskem bregu. —

Nikdo se ne zmeni za ladijo, kajti tukaj niso jaderniki nič nenavadnega.

Tolovaji nadzorujejo z napetimi samokresi mornarje, ki opravljajo svoj posel na krovu in v jarbolah.

Treba je biti opreznim, toda pomorščaki brez ugovora ubogajo, ker vedo, da bi jih najmanjša nepokorščina stala življenje.

Pod krovom v kajutah se pripravljajo na odhod.

Tolovaji imajo v vrečah spravljeno vse, kar hočejo izkrcati, pred vsem dragocenosti onega zaboja, ki je provzročil, da se je Jurij Skopec tako predrzno polastil ladije.

Pogumni tolovajski glavar hoče na dalmatinsko obrežje izstopiti.

Pred kapitanom ,zlatega leva' stoji, ki leži povezan na divanu v svoji kajuti.

»Sedaj se bom kmalu poslovil od Vas,« izpregovori Jurij Skopec. »Ne zamerite, da morate toliko časa zamuditi, predno pridete na Angleško.« 

»Kje smo sedaj?« 

»Ob Dalmaciji. Vaši ljudje so izvrstni mornarji; svojo službo opravljajo — čeravno neradovoljno — ravno tako, kakor pod Vašim osebnim poveljstvom.« 

»Ta sramota!« 

»No, britko je to. Toda vzel sem izmed Vaših stvarij samo jeden zaboj z dragocenostmi, zato Vam pa prepuščam svoje zaboje, katere smete na Angleškem prodati. Tam les dobro plačujejo.« 

Kapitan stoka.

»Da, kapitan, radi bi me na male kosce raztrgali, ko bi me mogli. Še nekaj Vam moram povedati. Izkrcal se bom proti večeru. Ne sledite mi, sicer ne bom poznal več prizanašanja.« 

Kapitan je ves iz sebe.

Ves svoj denar in izročene mu dragocenosti je izgubil; toda vsako tarnanje je zastonj.

Jurij Skopec odide k Pantetu, ki še vedno drži krmilo v roki. —

»Kdaj pridemo do dalmatinske zemlje?« 

»Proti večeru, če sapa ostane tako ugodna.« 

»Kraji so mi tu neznani.« 

»Tem bolje jih jaz poznam.« 

»Dobro, zanašam se na Te.« 

Solnce se bliža zatonu.

Tu se Pantetov glas začuje.

»Pripravite dva čolna,« zapoveduje. »Spustite ju v morje tor preskrbite z vesli! Hej, Černič, glejte, da ne pozabimo živeža!« 

Molče uboga mladi tolovaj svojega tovariša.

Ko ukrene vse potrebno, vzame težko kladivo in nekaj velikih žrebljev.

Jurij Skopec to zapazi.

»Kaj nameravaš?« praša svojega mladega tovariša.

»Topove hočem zabiti. Sicer bi razljučeni mornarji poslali za nami neprijeten pozdrav iz njih ter nas pokončali.« 

»Izborno,« pohvali ga Jurij Skopec. »Černič, Vi morate postati glavar moje čete, kadar me odpokliče smrt ali druga osoda.« 

Mladi tolovaj se žalostno nasmehlja.

»Hvala za dobro mnenje, glavar,« pravi, »toda preživeti Vas ne maram.« 

»Zakaj ne?« 

»Ker Vas občudujem in spoštujem — smrti tacega moža bi ne mogel prenašati.« 

Jurij Skopec mu desnico stisne.

»Zakaj vedno tako čmerno gledate?« praša ga prijazno. »Zapazil sem večkrat, da se ozirate za Sabino — ali ne marate te ženske?«

Černič se britko zasmeje.

»Nočem je, ker je — toda opustiva ta predmet!« 

Hipoma odide pod krov k topovom.

Kmalu naznanjajo krepki udarci s kladivom, da je mladi tolovaj pri delu.

Jurij Skopec zre proti vzhodu, kjer se dviguje proti večernemu nebu podolgasta gora.

»Sedaj je čas,« zakliče, »hej, tovariši, doli v čolne! Černič, Vi pomagajte deklicama da se ne pripeti kaka nezgoda!« 

Tolovaji se niti jeden trenotek ne obotavljajo.

Najspretnejši splezajo v čolne, Černič pa, v polovični polovici ob vrvi viseč, sprejme najprvo Ano Siensko, katero poda svojim tovarišem doli v čoln.

Tudi Sabina se pripravlja, da se spusti ob vrvi navzdol.

»Počakajte, da Vam pomagam!« 

»Ni treba,« odgovarja Sabina v svoji stari trmoglavosti, »spretna sem, da no potrebujem pomočnika.« 

Ko se deklica ob drugi vrvi spusti v globočino, odveže se vrv.

»Pada!« kriče tolovaji.

Černič z desnico proti njej seže.

S težavo jo obdrži ter varno spravi v čoln.

»Zahvalite se Černiču!« zakliče jeden tolovajev. »Da ni bilo njega, ležala bi sedaj z razbitimi udi tu v čolnu.« 

Lepa deklica je smrtnobleda.

In vendar ne izpregovore njene ustnice zahvalne besede. Vsede se poleg Ane Sienske.

»Kako moreš tako neprevidna biti?« praša jo tovaršica. »Černič bi Te bil varno prinesel v čoln.« 

»Ne maram postati Černiču hvale dolžna.« 

»Ali ga tako sovražiš?« 

Sabina, molči. —

Zadnji izmed tolovajev stoji na krovu Jurij Skopec.

Desnica njegova drži napet samokres.

»Čujte!« zakliče mornarjem. »Ko odplujemo, oprostiti smete svoje tovariše. Toda ne zasledujte nas, sicer Vam ne bom več prizanašal.«

Jurij Skopec ne počaka odgovora.

Spretno se spusti v čoln.

»Proti suhem!« glasi se njegovo povelje.

Tolovaji zgrabijo za vesla.

Zgoraj na ladiji nastane grozen direndaj.

Najhuje kriči kapitan ,zlatega leva'.

»H krmilu!« veleva hripavim glasom, »jadrajte za tolovaji!« 

»Kapitan, rekli so, da ne bodo poznali prizanašanja, če jih zasledujemo. In preveč jih je.« 

Kapitan se spomni svojih topov.

»Hitro k bateriji! Nabite topove in postreljite mi lopove — hitro — hitro!« 

Temu povelju morščaki ubogajo.

»Kmalu bodo lopovi prosili usmiljenja. Rop mi morajo povrniti — dragoceni zaboj in moj denar. Potem jih vse pošljem na dno pekla.« 

Mornarji vriskajo.

»Za vraga, koliko časa se obotavljajo pri bateriji. Mogoče ne morejo najti smodnika.« 

Pod krovom se razlega neznansko rujovenje.

Tolpa mornarjev pridrvi na krov.

»Kapitan!« 

»Kaj je?« 

»Topovi so z železom zabiti.« 

Grozna kletvica jim odgovori.

»Taki prokleti volkovi,« grmi kapitan. »Sedaj jim niti do živega ne moremo.« 

Poveljnik divja gori in doli kakor obseden.

Mej tem se ladija vendar približa obema čolnoma.

»Nazaj!« oglasi se Jurij Skopec. »Ne morim rad. Toda če se hipoma ne obrnete, pokazali Vam bodemo, kako znajo naše kroglje zadeti.« 

Te besode vplivajo.

Mornarji se sicer trudijo, da bi iz topov izruvali žreblje, ko pa je ves njihov trud zastonj, obrnejo ladijo, ker postaja tukaj tudi morje za toliko ladijo preplitvo.

Zadnjikrat zaori Jurij Skopčev glas črez morske valove.

»Zdravstvujte in pozdravite mi megleno Anglijo! Ob jednem pa ne pozabite tolovajskega glavarja Jurija Skopca!«

186. poglavje. Tihorepec in France.[uredi]

Oddaljeni krik. - Vohuna. — Osodepolni strel.

V zelenem gozdu počivata dva moža.

Ne daleč od njiju se pase dvoje čilih konj.

Moža sta kot lovca oblečena in oborožena.

Prvi je grajski oskrbnik Tihorepec, drugi njegov ravno tako malovredni zaveznik France.

»To je vražja stvar,« godrnja Tihorepec. »Zdi se mi, da je punica začarana, ker jej ne moreva priti do živega.« 

France se čmerno drži.

»Dvakrat mi je ušla, tretji pot pa se ne bo več rešila, ali pa naj me koj peklo požre!« 

»Ko bi le znala, kje je sedaj ta ženska?« 

»V Trstu ni več,« pravi lovec. »Toliko sem izvedel, da so tolovaji napadli zlatarja in da Milica ni več pri njem.« 

»V Trstu se nisva mogla več muditi, kajti bilo je tam vse pokonci, ker je neznan tat ukradel zlato mizo.« 

»Jurij Skopec, naš nekdanji lovec.« 

»Ne želim si, da bi se ž njim sešel. Ne godilo bi se mi tedaj dobro.« 

»Bog ve, kje je zdaj. Treba se ga nama ni bati.« 

Dolg premolk nastane.

Konečno se Tihorepec zopet oglasi.

»Prekletega pohajkovanja sem že davno sit. Tudi denar se mi že suši.« 

»Kaj nama vse pritožbe pomagajo?« 

»Seveda, in na Sokolsko se tudi ne smeva povrniti. Grof hoče svojo hčer imeti — grofica pa pričakuje vest o smrti grofove hčerke. In lagati, so ne smeva, kajti naenkrat se lahko prikaže na prizoru pogrešana Milica. To je prekleta zagata, v kateri tičiva.«

»Jaz bi bil v resnici že najraje na gradu,« pripomni France.

Tihorepec ga od strani pogleda.

»Verjamem — hm.« 

»Kaj je to? Čul sem oddaljen krik, kakor bi kdo na pomoč klical. To je sumljivo.« 

»Zakaj?« 

»Tu blizu ni nobenega bivališča.« 

»Mogoče so stare babure tukaj, ki iščejo zelišča.« 

»To ni verjetno.« 

»Kaj nama je storiti?« 

France vstane.

»Konje pustiva tukaj, midva pa se splaziva proti onemu kraju, od koder sem čul oni krik!« 

»Sedaj tudi jaz čujem kričanje. To je ženski glas.« 

Možakarja zgrabita puško ter previdno odideta v omenjeni smeri.

Po gozdu je zopet vse tiho.

Pot za sabo zaznamujeta z nožem v skorji dreves, da ne bi zgrešila svojih konj.

Z napetima puškama korakata oprezno naprej.

Naenkrat začujeta človeške glasove.

»Prekleto,« šepeta Tihorepec, »to so rokovnjači, morda celo Jurij Skopčevi ljudje.« 

»Ne, ti gotovo niso.« 

»Potem so drugi lopovi.« 

Konečno prideta na rob male livade.

Kakošen prizor zapazita!

Tam na ravnini vidita dvoje koč. Kar pa najbolj vzbuja njujino pozornost, je debela, mej dvema drevesoma napeta vrv.

Spodaj stoji stara ženska, ki drži v desnici spleten bič.

In na vrvi pleše mlada deklica, v rokah držeč dolg drog.

Vohuna natanko čujeta glas stare ženske.

»Hitreje, Cenobija, če ne, že veš, kaj Te čaka!« 

Mlada umetnica uboga.

Smrtnobled je njen obrazek, ki je nekoliko od opazovalcev obrnen.

Sedaj se starka zopet oglasi.

»Teci na drugi konec!« 

Deklica stori, kakor jej je velevano.

»Hej, to so glumači,« šepeta France.

Tihorepec se zgane.

»France,« jeclja oskrbnik, »to je — je —« 

»No?« 

»Milica je, France, ali si slep?« 

»V resnici,« mrmra lovec, »kam sem vendar gledal! Milica in plesalka na vrvi!« 

Ni dvojbe, ta umetnica je hči grofa Sokolskega.

»Kako zala je,« godrnja Tihorepec, »kako divna je njena postava!« 

Potem zgrabi tovariša za rokav.

»Človek, ko bi mogla dekliča glumačem odpeljati. Pri tem mi prihajajo posebne misli.« 

France se reži.

»Milica bi bil v resnici dober grižljej za Vas, jaz pa naj bi sline požiral.« 

»Pojdi no!« 

»Ne, v prvi vrsti mislim na grofico. Prizanašati ne smem dekliču.« 

»France!« 

»Le ostanite tukaj, gospod oskrbnik!« sika lovec.

»Ravnal bom sam. čakajte, da slišite strel, potem pa bežite h konjema. Prišel bom že za Vami.« 

Oskrbnik hoče še oporekati, toda prepozno.

Kakor divja mačka izgine France za grmovjem — kača ne more bolj tiho lezti, kakor peklenski najeti morilec grofice Sokolske.

Sedaj je France dosti blizo.

Za goščavo ostane ter pomeri s puško na Milico.[4]

Jeden trenotek stoji nepremično.

Blisk — pok!

Milica se zgane — drog jej pade iz rok — deklica omahne in se zvrne z višave.

Kričeč odpira glumačica svoje suhe roke, da bi vjela Milico. S slednjo vred pade na tla.

»Zadeta,« raduje se France, »konečno sem dosegel svoj namen — grofica Sokolska bo z menoj zadovoljna.« 

Ali je uboga grofova hči res postala žrtva peklenske tašče?

187. poglavje. V dalmatinski krčmi.[uredi]

Tuji gost. — Stare samostanske bajke. — K novemu ropu!

Nedaleč od starodavnega Dubrovnika leži krčma ob skalnati poti.

Krčmar in krčmarica sta še mlada zakonska, ki sama strežeta svojim gostom.

Danes je gostilna skoraj prazna. Le krog jedne mize sedi nekaj zemljakov in nekaj ribičev v narodni noši.

Tu se odpro vrata.

Visok mož vstopi, ki je gosposki opravljen. Domačinci radovedni zro na »imenitnega tujca«.

Krčmarica se čudi, da jo obiskuje bogat kavalir brez spremstva.

»Kako daleč je še v Dubrovnik?« praša prišlec.

»Najmanj pet do šest ur,« glasi se odgovor.

»Tako daleč,« pravi tujec; »no, dajte mi pred vsem polič črnine! Utrujen sem, ker hoje nisem navajen — moj vražji služabnik, bes naj ga lopi!« 

»Ali se je gospodu kaj pripetilo?« 

»Seveda,« pripoveduje gosposki gost; »namenjen sem iz Zagreba v Dubrovnik. In ko sem se vlegel opoludne v senco spat ter se za nekaj časa zopet prebudil, izginil je lopovski služabnik z obema konjema. Naznanil ga bom oblastnijam.« 

Krčmarica roki nad glavo sklepa.

»Za božjo voljo, kdo bi kaj tacega verjel! No, svet je dandanes res hudoben. Ko bi imeli voz pri hiši, postregli bi Vam z veseljem. Morebiti Vam preskrbi moj mož kako priložnost, če hočete pri nas črez noč ostati.« 

»Mudi se mi ter moram še danes na večer biti v Dubrovniku.« 

Kmetje zijajo tujca z odprtimi ustmi.

Ko se kavalir z požirkom vina okrepča, zre skozi odprto okno. Poleg griča zapazi obširno poslopje, čegar okna se v popoldanskih solnčnih žarkih blisketajo.

»Kako poslopje je to?« praša nenadoma.

Krčmarica pristopi.

»Ali gospod ni tukaj čisto nič znan?« 

»Ne. Cesta mi je znana, onega poslopja pa nisem še zapazil.« 

»No, znano je po celi Dalmaciji — samostan sv. Hijeronima je.« 

»Čul sem o njem.« 

»Benečanski menihi so ga ustanovili. Sedaj je last bogatega trgovca iz Dubrovnika.« 

»Samostan je menda velik.« 

»Niso več menihi v njem, a bil je nekdaj zelo bogat.« 

Krčmarica je ponosna, da more pokazati svojo učenost.

»Moja sestra služi v samostanu, kakor ga še vedno imenujemo. Spi pa pri meni, kakor večina poslov v sosedni vasi.« —

»Zakaj pa?« 

»Pravijo, da v samostanu ni vse, kakor bi moralo biti. Po noči se čujejo čudni glasovi.« 

Tujec jo verno posluša.

Tu star kmet poseže v besedo.

»Da, pripoveduje se mnogo o samostanu sv. Hijeronima. Tam so stare kleti in zazidani podzemeljski hodniki. Bog ve, kaj je v njih skrito.« 

»Mogoče zakladi starih menihov,« smehlja se tujec.

»Že mogoče, gospod.« 

»Zakaj pa jih nikdo ne poišče?« 

Kmet z ramo zmaje.

»To mi ni znano, gospod. Moj oče je bil reven, tedaj ni mogel kopati, ker stvar stane denar.« 

»Zakaj pa Vi ne poskusite sreče?« 

Kmet postane resen.

»To bi mi pogubilo telo in dušo. Zakladi so zakleti. Marsikdo je pri tem že našel žalostno svojo smrt.« 

»Kdo bi bil tako bojazljiv!« 

Starec z glavo zmajeva.

»Človek ne sme sovražnih duhov jeziti.« 

»Kje pa so one kleti?« 

»Oj, to morem gospodu natanko povedati. Ko se pride skozi velika vrata, zagleda se ravno nasproti dvoje starih poslopij. Tam so prebivali menihi. V pritličji je velika dvorana — kako jo je že moj oče imenoval —« 

»Mogoče refektorij?« 

»Da, refektorij. Tam na steni vise stare slike. Za srednjo je tajen vhod, ki vodi po lestvici pod zemljo. Spodaj so hodniki, ki se na vse strani križajo. Človek mora paziti, da se ne izgubi.« 

Tujec oprezno posluša.

»In tam nikdo ne prebiva?« 

»Niti jedna živa duša,« pripoveduje starec. »Onih poslopij se ogibljejo ljudje celo pri belem dnevu. K večjemu najdete v njih sove in netopirje.« 

»Tako, tako! Hvala Vam.« 

Tujec plača svoje vino. Pri tem zapazi krčmarica, da ima gost veliko denarja pri sebi.

»Ali nas hočete že zapustiti?« 

»Da, pot v Dubrovnik je še dolga. Zdravstvujte, krčmarica, z Bogom, prijazni Dalmatinci!«

Tujec zapusti gostilno.

Ko napravi pot ojster ovinek, postoji potnik.

»Tako, sedaj me ne morejo več iz kreme videti.« 

Rekši krene na stran v skalovje.

Za pečino zažvižga, jednako znamenje mu odgovori.

Trenotek poznejo stopi izza skalovja oborožen mož.

»Aj, tukaj si, Pante!« 

»Pričakoval sem Vas, glavar. Kaj je, ali bodemo obiskali samostan, ali pa odidemo proti Hrvatski?« 

»Najprvo velja naše delo samostanu sv. Hijeronima.« 

»Živeža imamo dosti. Ali ostaneta Ana in Sabina v skrivališči?« 

»Ne, morebiti ju potrebujemo. Pojdi in sporoči tovarišem, da moramo najkasneje o polnoči biti pri samostanu!« 

188. poglavje. Odhod proti logarjevi hiši.[uredi]

Pri rokovnjačih. — Ogenj! — Priznanje. — Beg.

Kramar in ,rudeči Tomaž' sta neomejena poveljnika svoje čete. —

Ker sta prestrahopetna za velike, pogumne čine, napadata s svojimi ljudmi uboge kmete.

Najraje izrabljata priliko, ki jima je nudijo tržni dnevi, ob katerih ropata ubogo ljudstvo, ki zahaja v mesta in trge.

Pri tem so lopovi jako previdni. Črnijo si obraze, da bi jih nikdo ne izpoznal. Umor jim je vsakdanje delo.

Vspeh njihovega ropa je seveda majhen — kaj neki morejo dobiti od ubogega kmeta?

Amalija je sedaj Tomaževa ljubica, ker ima ogljar Tone skrivno sestanke s Hrvatovo Jero.

Sicer se Amaliji srce upira zoper takega suroveža — toda hrepenenje po maščevanji jo sili, da se hlini nasproti surovežu.

Deklina nima miru.

Od sladkega Poldeta jej je znano, kam je spravil Jurij Skopec divno Milico.

»Ta mora najprvo umreti,« govori strastnica sama pri sebi; »Jurij Skopec jo mora najti mrtvo, ko se povrne. To bo začetek moje osvete.« 

Treba je tedaj napasti logarjevo hišo.

Ko pove deklica ta svoj naklep ,rudečemu Tomažu', zgubanči se slednjemu čelo.

»Z Jurijem Skopcem ne bi imel rad po nepotrebnem opraviti. Naših ljudij je mnogo pobegnilo. Vsega skupaj nas je borih deset mož. Treba je čakati, da se pomnoži naša četa.« 

Amalija se razjezi.

»Ali se Ti res hlače tresejo? Jurij Skopec jo Bog ve kje, v logarjevi hiši pa sta revna dva možakarja, katerih se menda vendar ni treba bati. Punico izroči svojim ljudem, da se ž njo najprvo zabavajo, potem pa mora umreti.« 

»Toda logarjevi ljudje se bodo s puškami branili.« 

»Zapalili jim bomo hišo po noči. Prestrašence bomo brez upora premagali.« 

Orjak se smeji.

»Tvoj svet je dober. To bi bilo veselje, ko bi bili našli njegove zaklade, posebno pa priplenjeno zlato mizo!« 

Amalija je zadovoljna.

Jera se pridruži slednji. Odkar ve, da je Amalija ljubica ,rudečega Tomaža', prijazna je ž njo, ker si je zaradi tega gotova ogljarja Toneta.

Janko Hrvat je zadnji čas vodno pijan. Odkar je prestal smrtni strah pri ,ajdovskem grobu', udan je opojni pijači tako, da niti ni več ljubosumen na svojo ženo. In Jera pridno skrbi za to, da mu ne zmanjka žganja.

Rokovnjaška tolpa se odpravi proti šumariji.

Žganjar ni za nobeno rabo več, in ko bi no bil ogljar Tone ljubimec njegove Jere, pognali bi ga že davno proč.

Jera na poti proti šumariji vidi, kako se Janko opoteka.

Z Amalijo ostane nekoliko za ostalo družbo.

»Le poglejte ga! Grdoba se mi vodno bolj studi. Jedino dobro lastnost ima še, da ni več ljubosumen.« 

»Zakaj ga pa ne zapustite?« 

»Storila bom to, ko pride pravi čas. Sedaj bi mi uganjal še preveč neumnostij. Ali mislite, da bom vedno ostala pri teh divjakih?« 

»Ne razumem Vas.« 

»No, govorila bom z Vami jasno. Ko si naberem zadosti bogastva, pričela bom novo življenje v kakem velikem mestu. In svetujem Vam, da greste z menoj. Obe sva mladi in tudi zali. Živeli bodeva razkošno in kavalirjev se nama ne bo manjkalo.« 

»Dobro, strinjam se z Vami. Toda najprvo se hočem maščevati.« 

»Ne oporekam Vam v tem oziru. Saj nama preostaja dosti časa za osveto, prodno sva zadosti bogati.« 

Sredi gozda se ustavi rokovnjaška četa.

Logarjeva hiša je blizo, zaradi tega se hočejo tukaj najprvo odpočiti.

Ko se začne mračiti, odidejo naprej.

Blizo polunoči stoje rokovnjači pred šumarijo.

V logarjevi hiši je vse temno.

»Če le ne bodo psi lajali,« šepeta ,rudeči Tomaž'.

»Treba je najprvo pogledati, ali imajo sploh katere pri hiši,« meni ogljar Tone.

Prekanjenec se splazi k velikim vratom.

Tam začne praskati, toda nič se ne gane.

»Nobenih psov nimajo,« poroča ogljar Tone, ko se povrne.

»Tedaj na delo! Najprvo moramo pripraviti smolnate baklje.« 

Načrt lopovske tolpe je priprost.

Prižgati hočejo baklje ter jih vreči proti leseni logarjevi hiši. —

S kresilnim kamenom in gobo zanetijo baklje, katere začno lučati proti šumariji.

Streha je suha — že več tednov ni deževalo. Vspeh je strašansk.

Hipoma začne hiša na raznih straneh goreti.

Amalija s pestjo proti šumariji preti.

»Oj, kako prijetno se boš zbudila, Ti tatica Skopčevega srca! V nočni obleki Te bom preplašeno sprejela ter izročila surovim rokovnjačem. Peklenske muke moraš pretrpeti, predno izdihneš svojo vražjo dušo!« 

Plamen šviga proti nočnemu nebu.

»Pripravite orožje!« rujove ,rudeči Tomaž'.

Rokovnjači ubogajo.

V hiši se prebivalci vzbude. Začuje se nekaj zamolklih krikov. Pri vežnih vratih se prikažeta dva neoborožena moža, le na pol oblečena.

Tolovaji so vlomili glavni vhod na dvorišče ter sprejmo uboga starca z divjim kričanjem.

»Pobijte ju!« 

Jednega, ki se hoče braniti, v resnici potolčejo, druzega siromaka pa povežejo surove pesti.

Nad slednjim zakriči Amalija:

»Kje je Milica?« 

»Ne vem.« 

»Priznaj, vrag!« rentači razuzdana tolovajka ter pomeri nanj s samokresom.

»Pri nas ni — odpeljali so jo po noči neznani ljudje. Jurij Skopčeva stražnika jo povsodi iščeta.« 

»Aj, zaradi tega je bilo vse mirno v hiši. Kje so psi?« 

»Zastrupili so jih v oni noči.«  ,Rudeči Tomaž' zgrabi povezanega za vrat.

»Govori, pes, kje so Skopčevi zakladi?« 

»Bili so v kleti.« 

»Bili? In kje so sedaj.«

»Jurij Skopec jih je na dveh vozovih odpeljal, ker jih je hotel prodati.« 

»Lažeš.« 

»Razsekati me smete na male kosce, če ne govorim resnice. Le prepričajte se sami!« 

Amalija prime Tomaža za roko.

»Starec govori resnico. Saj je tako preplašen, da niti ne misli na laž.« 

»Prokleto, potem je bil ves naš trud zastonj,« rentači Tomaž.

»Ali misliš, da se jaz radujem. Hotela sem onega vražjega dekleta uničiti — in sedaj —« 

Pripogne se rokovnjačica k starcu.

»Ali slutite, kdo je odpeljal Milico?« 

»Niti najmanjšega sledu nismo našli.« 

Amalija sedaj dosti ve.

Kramar pristopi.

»Tukaj no smemo ostati. Ogenj se vidi cele ure od tod. Prišli bodo kmetje in lovci. Starca smemo tu pustiti, saj nam ne moreta škodovati. Jeden je pobit, drugi trdno povezan.« 

Amalija besni, toda to jej prav nič ne pomaga.

Jera jo tolaži ter ž njo in ostalimi rokovnjači v gozdu izgine.

Logarjeva goreča hiša razsvetljuje pozorišče ponočnega napada.

189. poglavje. Tihorepčevo poročilo.[uredi]

Obupen boj. — France poražen. — Na Sokolsko! — Na gradu. Peklenski naklep.

Ko ustreli hudobni France, misli takoj na beg.

In zadnji čas je, kajti v grmovji poleg njega se začujejo krepki koraki.

Orjaška postava z veliko gorjačo v roki se prikaže — Herkul.

Lovec, nima več časa, da bi nabasal puško.

»Prekleto,« misli si morilec, »to je nevaren hrust — pobiti ga moram s puško.« 

Toda France računa brez krčmarja.

Golijat ga ljuto napade.

Lovec je v nevarnosti.

»Smrt zavratnemu morilcu!« rujove Herkul.

Gorjača zadane lovčevo puško, ki se mahoma na kosce razdrobi.

Orjaški glumač udriha proti Francetu, kakor bi mlatil.

Lovec se mu komaj umika. Zastonj čaka pomoči od Tihorepca, ki je vesel, da je srečno odnesel zdrave pote.

Boj je kmalu končan. Herkul zadene nasprotnika na glavo. Lovec so krog sebe zasuče ter telebne na tla.

»Zadavim Te!« rohni orjaški zmagovalec.

»Pusti ga živeti!« oglasi se poleg njega burkež. »Načelnica meni, da nam bo mogoče še koristil.« 

»Umoril je Cenobijo!« rentači razjarjeni Herkul.

»Ne, še živi —« 

»Ali —« 

Ranjena je — ne vem kje — lasje njeni so na jedni strani krvavi, toda srce jej še bije. Pusti moža, kajti kdo ve, koliko nam bo še hasnil?« 

Golijat se za trenotek premišlja, potem pa zgrabi lovca ter ga kakor otroka odnese proti taboru. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — Tri dni pozneje se bliža jezdec gradu Sokolskemu ter vodi praznega konja sabo.

Blizo grajskega vrta izve vračajoči se Tihorepec od delavca, da je grof odpotoval in da ga še-le v nekaterih tednih pričakujejo.

Oskrbnik odda na dvorišči konja ter odide v svoje stanovanje, kjer napiše list ter po mladem hlapcu pošlje v grad.

Kmalu dobi odgovor:

»O mraku Vas pričakujem pri zadnjih vratcih vrtne ograje.
»Grofica Sokolska

Oskrbnik se okrepča z jedili in pijačo, ob dogovorjenem času pa se na skrivnem splazi proti malim vratom.

Tam ga čaka zaupna grofičina hišina.

»Gospa Vas pričakuje.« 

»Dobro, krasno dete,« pravi Tihorepec ter jo po licu poboža.

Deklina ni zaradi tega huda — kakoršen gospodar, taki so hlapci.

Oskrbnik gre za lahkomišljenko, pri tem pa jo razuzdanec objema in poljubuje, da pot traja še jedenkrat tako dolgo.

Hišina pokaže na vrata.

»Tu notri je grofica.« 

»Prinesel sem sabo s potovanja lepe reči. Obišči me prihodnjič.« 

»Saj Vas danes lahko tu počakam,« pravi hišina sladkim smehom.

»Prav tako, srček moj. Midva se bodeva dobro razumela.« 

»Na svidenje.« 

Oskrbnik odpre vrata. V drugi sobi še-le stoji grofica, bleda ko sneg, toda temne njene oči žare v peklenskem ognji.

»Konečno,« pravi vragica.

Tihorepec se prikloni.

»Ali ste jo našli?«

»Da, našel.« 

»In — ali je mrtva?« 

»Da, bolj ne more biti. France jo je ustrelil.« 

»Kje je lovec, da ga nagradim?« 

»Na begu sva se zgrešila. Mislil sem, da ga že tukaj najdem.« 

»Povejte mi, kako se je zgodilo! Radovednost mi ne da miru.« 

Tihorepec pripoveduje, grofica pa ga verno posluša.

»Haha, plesalka na vrvi je bila,« raduje se peklenska hudobnica. »Prava služba za grofovo hčer.« 

»Kje je gospod?« praša oskrbnik.

»Sam išče svojo hčerko.« 

»No, iskal jo bo zastonj,« krohota se Tihorepec.

Grofica je razburjena.

»Ali si videl, da je z vrvi padla?« 

»Seveda; stavim, da jo je France v oko zadel.« 

»Sedaj še-le sem mirna,« pravi grofica bolj za-se.

Oskrbnik k njej pristopi.

»Milostiva grofica, če hoče vse v redu biti, postati morate Vi gospodarica na Sokolskem.« 

»Na poti mi je starec,« pravi satanska ženska.

»Uživati hočem življenje, in v to je treba denarja — veliko denarja.« 

Tihorepec se reži.

»Meni je dobro sredstvo znano.« 

»In to je?« 

»Grof mora — umreti.« 

Grofica ga srpo pogleda, kakor bi hotela v dnu njegove duše videti.

»Dobro, prepuščam Vam to zadevo. Toda ljudje že preveč govore. Ko bo grof umrl, moram jaz biti na lovu.« 

»Treba mi je pomočnika. Mislim, da mi bo hišina rada pomagala. Toda moja plača?« 

»Zahtevajte jo sam!« 

»Dvoje Velikih posestev. Toda imel bi rad Vašo obljubo črno na belem.« 

»Ali je to treba?« 

»Seveda,« odgovarja oskrbnik, »to moram celo zahtevati.« 

»Zamojdel,« pravi grofica suhoparno ter pristopi k pisalni mizi.

»Toda s pravim črnilom, milostiva,« oglasi se oskrbnik, »ne pa s takim, ki črez nekaj časa izgine.« 

Grofica se hipoma obrne.

»Nesramnež!« 

Oskrbnik pozna svojo gospo, zaradi tega raje molči. Da jo potolaži, pristavi pohlevnim glasom:

»Milostiva, zadovoljen sem z jednim posestvom, samo da mi daste pismeno obljubo.« 

Grofica se premišlja.

»Dobro, toda moja obljuba velja le tedaj, kadar izpolnite svojo.« 

Ko grofica piše, mane si hudobnež zadovoljen roki.

Tihorepec je prepričan, da rabi grofica črnilo, ki bo v nekaterih tednih popolnoma s papirja izginilo.

»Jaz sem še bolj zvit, kakor Ti, prekanjena grofica,« misli sam pri sebi. »No, motiš se, če upaš, dame ogoljufaš.« 

Blanka vstane.

»Tu imate,« pravi odurno.

S tresočo se roko sprejme Tihorepec listino.

Grofica mu v njej daruje jedno najlepših posestev z veliko pristavo — ta last ga tvori za bogatega moža.

Oskrbnik spravi listino v svoji suknji.

»Kje naj ostanem? Tu v gradu —?« 

»Da, tu v drugem nadstropji Vas bodo le moji zaupniki videli. Grof se bo še-le v nekaterih tednih povrnil. Sedaj me zapustite, ker imam mnogo opravila!« 

Tihorepec je vesel, da se sme tako hitro posloviti.

Grofica zre za njim.

»Nevaren človek,« šepeta peklenska ženska, »toda sedaj ga še potrebujem. Listina — hahaha — bo kmalu svojo vrednost izgubila. Ko se povrne France, poslal ga bo o pravem času v krtovo deželo.« — — -— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Hišina čaka na hodniku.

»Odslej stanujem v drugem nadstropji,« pravi oskrbnik ter jo poboža.

Razuzdanka se smehlja.

»Časa imam danes dosti, ker me grofica ne potrebuje. Spremila Vas bom v novo stanovanje.« 

Ko vstopita, prižge Tihorepee svečo ter dolgo časa drži darilno pogodbo nad plamenom.

»Kaj počenjate?« 

»Hihihi, samo previden sem. Ali vidite, kako postajajo črke rujave. Privezal sem jih na večne čase na papir. Oj, grofica, Ti si našla svojega mojstra.« 

Deklina je radovedna.

»Kaj pa je tukaj pisano?« 

»Čitajte!« 

Hišini ne gre čitanje lahko izpodrok. Konečno vsklikne:

»Joj, Vi imate srečo!« 

»Sedaj še ne. Poprej mora grof umreti.« 

Prekanjena lahkomišljenka se reži.

»Razumem.« 

»Kaj, ko bi midva napravila skupno kupčijo?« 

Hišina nekoliko prebledi.

»To je navaden umor.« 

»Za božjo voljo, ne tako glasno!« 

»Kaj pa dobim, če Vam pomagam?« 

»Ženiti se mislim, in moja ženka bi morala biti tako zala, kakor ste Vi.« 

»Ali mi daste pismeno to obljubo?« 

»Zakaj pa ne?« smeji se Tihorepec. »Takoj Vam jo napravim.« 

Tihorepec stori po njeni želji ter jej izroči dotično pismo.

»Sedaj sva ženin in nevesta,« pravi oskrbnik. »Odslej se bodeva tikala.« 

»Seveda. In videl boš, kako Ti bom koristila. Grofica bo kmalu vdova.« 

»In midva bogata zakonska.« 

Ko se objemata in poljubujeta, kujeta črni naklep, kako bodeta umorila grofa Sokolskega.

190. poglavje. Boj za deklice.[uredi]

Neprijetno poročilo. — Nova ločitev. — Odhod proti logarjevi hiši.

»No, to so lepe reči! Znano mi je, koliko je glavarju ležeče na Milici.« 

Tako govori Cekin ar, pred katerim stoji sel iz šumarije. Sporočit je prišel, da je Milica odpeljana.

Vsi tolovaji so razburjeni, toda nikdo ne misli na glumače.

»To je Amalija storila,« rentači ,sladki Polde'.

Vsi mu, pritrjujejo, ker vedo, kako je bivša Skopčeva ljubica črtila nedolžno Milico.

Kaj naj store?

Cekinar se hitro odloči, da s svojimi ljudmi odide na lice mesta, saj logarjeva hiša ni tako daleč od tod.

Predno pa odidejo, ima podnačelnik še marsikatero jezo prestati.

Vzrok so tolovajska dekleta.

Divji tovariši so zaradi ljubosumnosti v večnem prepiru, nož in samokres govorita svojo resno besedo in Cekinar ima s pomočjo Poldetovo dosti truda, da vsaj za silo vzdržuje red. Le sklicevanje na Jurija okopca more v najskrajnejšem slučaji divjake brzdati.

Nekaj tolovajev je tako ranjenih, da dlje časa ne bodo za nobeno rabo.

Po neki taki burni noči pokliče ,sladki Polde' Lenčiko in Liziko.

Po daljšem premoru se prikažeta deklici, ki imata na obrazih sledove nočnega boja.

»Kakšni pa sta?« 

Lenčika emerno pred se zre.

»Sramota je,« huduje se tolovajka. »Svojega ljubčka imam, kateremu sem zvesta. Danes ponoči so prilomastili v mojo utico zlodje, katerih sem se komaj odkrižala. Ker me je ljubček branil, napadli so ga, konečno me je pa ljubček sam pretepel češ, sama sem jih naročila. Sedaj me pa poglejte, kako sem razbita!« 

Polde jej prikima.

»Kaj pa je Liziki? Komaj se pokoncu drži.« 

»Jojmene, tej se je še slabše godilo. Spala je, ko jo je tolpa hudičev napadla ter jo je prisilila, da je morala postati njihova ljubica. Danes zjutraj sem jo pol mrtvo v njeni utici našla.« —

»Tristo vragov!« rentači Polde. »Povejta mi, ali bi ne bilo bolje, da osnujete dekleta lastno četo, kakor poprej pod Amalijo? Uršika in Cekinar sta tudi s tem zadovoljna. Če imate orožje, bran iti se bodete vsaj same mogle.« 

»Da, to bi bilo najbolje,« vsklikne Lenčika. »Lastno četo moramo osnovati, dokler se ne povrne Jurij Skopec. Tega mnenja, so tudi ostale tovaršice.« 

»Tako je prav,« pritrjuje Polde. »Cekinar ima Vaše orožje spravljeno. Pridite ponj!« — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Uro pozneje so deklice zbrane. Polovica izmed njih je zopet moški opravljena.

Pred Cekinarjevo utico se oborožujejo s samokresi in bodali.

Tolovaji, ki so komaj vstali, prihajajo radovedni gledat, kaj to pomeni.

»Hej, Lenčika,« kriči njen bi si ljubček, »kaj pa vse to pomeni?« 

»To pomeni,« odgovarja namestu Lenčike Cekinarjeva žena, »da smo zopet samostojna četa.« 

»Iz te moke ne bo kruha,« kriče tolovaji razburjeni.

Cekinar stopi med nje.

»Pustite dekleta pri miru,« zapoveduje ostrim glasom. »Če ne ubogate, poročal bom Juriju Skopcu, potem pa se ga le varujte!« 

To pomaga.

V tem trenotku se oglase straže.

Iz goščave prihaja mož z očrnelim obrazom in ožgano obleko.

Cekinar mu gre nasproti.

»Kaj pa so je že zopet pripetilo?« zakliče začuden. »Ali ne prihajaš iz šumarije?« 

»Da, jaz sem,« pravi prišlec.

»Za vraga, kaj pa se je zgodilo?« 

»Amalija,« poroča tolovaj, ki ima roko v obvezi, »Amalija je s tolpo rokovnjačev zažgala logarjevo hišo. Ta peklenska ženska! Naj prvo so hoteli imeti Milico, potem pa so zahtevali plen glavarjev. Slišal sem vse, ker sem bil v grmovji skrit.« 

»Ali nisem rekel,« kriči Polde, »da ima Amalija svoje pomočnike?« 

»Kdo je bil pri njej?« 

»Večine nisem poznal, dva pa sem že poprej videl. Bila sta Kramar in ,rudeči Tomaž'« 

»Hudiča naj se nas čuvata!« 

»Bila sta še dva človeka zraven, katerih se vem spominjati — Janko Hrvat in njegova žena Jera.« 

Polde se hripavo smeji.

»Tebi se menda meša. Ta dva ležita pod razrušenim ,ajdovskim grobom' zmečkana.« 

»Ne motim se.« 

»No, če je to res, potem se bo Smukač veselil. Hej, Cekinar, tu nas čaka važen nalog. Vragi so Milico odpeljali, tedaj jih moramo dobiti v svojo pest.« 

»Da, Tvoj načrt je izvrsten.« 

»Na boj s prokletimi rokovnjači!« rujovejo tolovaji.

Po daljšem izpraševanji sela se Cekinar prepriča, da se je Hrvatova dvojica rešila izpod razvalin ,ajdovskega groba'. Na pogorišče se ne izplača sedaj odriniti, ker tam ne bi našli druzega nego kup pepela.

Dve uri pozneje, odkar je odšla na novo ustanovljena dekliška tolovajska četa svoja pota, koraka po temnem gozdu krdelo tolovajev pod Cekinarjevim in Poldetovim poveljništvom v boj proti Kramarju in njegovim pristašem.

191. poglavje. Zazidani hodnik.[uredi]

V starem samostanu. — Smukač ,zaljubljenec'. — Strast zmaga. — Razne zmote.

Delavnik se nagiblje k večeru.

Hlapci prihajajo iz vinogradov v bivši samostan sv. Hijeronima.

Pri skednju stoji gruča delavcev in dekel.

Vsi zro proti staremu poslopju, v katerem je velika dvorana — nekdanji refektorij.

»Huj,« oglasi se mlada Dalmatinka, »moja mati je nekdaj po noči tam-le videla nekaj belega.« 

»Moj brat,« pravi hlapec, »je ležal štiri tedne bolan, ker je videl starega meniha z ognjenimi očmi.« 

Jeden izmed moških je neveren Tomaž.

»Bog ve, kaj je zagledal Tvoj brat. V samostanskem poslopji so velike sove, katorim se tudi po noči oči svetijo.« 

Tu se oglasi zvonec v gospodarskem poslopji, ki vabi posle k večerji ter hitro napravi konec tem pogovoru.

Mrači se.

Netopirji frče po velikem dvorišči ter se zopet vračajo na svoja bivališča; le jednega prostora v starodavnem samostanu se ogibljejo.

Zakaj neki.

Tu notri so Jurij Skopec, Pante, Černič, Smukač, Ana Sienska in Sabina. Glavar je hotel vse tovariše sabo vzeti, opustil pa je to, ker bi ne našel zadostnega skrivališča črez dan za toliko ljudij.

Zadnjo noč so preko zidane ograje pogumno splezali ter hočejo nocoj preiskati skrivnostne podzemeljske prostore, kakor hitro odidejo hlapci in dekle na svoja domovja.

Jurij Skopec in Pante ne mislita na drugo, nego na sedanje podjetje, Černič, kakor navadno molči, Smukač pa je nenavadno nemiren.

Slednji sedi s Černičem v posebni celici.

Andrej zre zamišljeno proti stropu.

»Čujte me, Černič!« izpregovori naenkrat Smukač.

»No?« 

»Ali ne marate nobene ljubice?« 

Mladi tolovaj se skrivnostno smehlja.

»Zakaj pa me to prašate?« 

»Menil sem tako. Saj ste čeden mož. Videl sem dostikrat, kako so dekleta poželjivo za Vami zrlo.« 

»Nisem se brigal za to.« 

»Čudim se temu. Imel sem že dosti ljubic, toda vedno se oziram po novih.« 

»Tako?« 

»In sedaj mi posebno ugaja Sabina,« muza se Smukač. »To Vam je deklica polna ognja! Grozno hrepenim po njej.« 

Smukač hoče še svoje čute nadalje razodevati, toda pogled v Černičev obraz mu zapre sapo.

»Sabino si želite?« sika mladi tolovaj.

»No, kaj pa je pri tem?« 

»Tega naj se nikdo ne podstopi! Če si koga sama prostovoljno izbere — meni prav. Kdor pa bi jo siloma nadlegoval, tega pobijem.« 

Smukaču je znano, da je mladostni tovariš nenavadno močan.

Zaradi tega se boji prepira ž njim.

»Kaj pa Vam je?« praša začuden. »Ali je Sabina Vaša?« 

»Ne.« 

»In če me sama mara?« 

»Poskusite svojo srečo!« pravi Černič komaj razumljivim glasom. »Samo siliti je ne smete.« 

Mladi tolovaj se po vsem životu stresa.

»No, to je dobro,« godrnja Smukač. »Previden moram biti, sicer se mi ne godi dobro. Morebiti ga Sabina ne mara, ker je vedno tako čmeren; jaz pa sem vesel dečko.« 

Smukač odide v sosedno celico, ki je prazna.

Na prstih stopa v druge prostore upajoč, da najde Sabino samo.

Mladi tolovaj si podpira težko glavo.

Hudo mu je pri srcu, ko misli na lepo grešnico.

Srce njegovo hrepeni po njej, toda raje bi si odgriznil jezik, predno bi jo prosil ljubezni.

»Sabina, Sabina!« šepeta pred se.

Čuj, kaj je to?

Za zamišljenim tolovajem stoji kakor iz tal vzrasla ona, na katero ravno misli.

Černič zagleda njeno razkošno postavo.

»Vi tukaj?« jeclja.

»Da, jaz sem. Vse sem slišala. Stala sem za onim-le stebrom.« 

»Smukač Vas išče.« 

»Naj me!« 

»Želi, da mu odgovorite.« 

»Dobil bo odgovor.« 

Černič molči.

Ona se k njemu pripogne.

»Ali nočete vedeti, kak odgovor mu bom dala?« praša ga počasi.

»Nisem radoveden.« 

Sabina se v rudeče ustnice ugrizne.

V prvem trenotku so hoče obrniti in oditi.

Vendar ostane ter zre v Černičev obraz.

Kolika bolečina je izražena na njegovem obličji!

In Sabina?

Ne gane se. Le sem ter tja se strese po celem životu.

»Grof —« šepeta po daljšem premolku.

»Ne imenujte me tako! Sedaj sem Černič — tolovaj.« 

»Ne, Vi ste še vedno plemič,« šepeta Sabina. »Jaz pa sem Rotenturnska — stara Sabina.«

Njeni mali ročici počivata sedaj na njegovih ramah. In predno se mladi mož zave — pripogne se deklica — pritisne svoja usta na njegove ustnice — potem pa se bliskoma vzravna.

»No?« praša ga poluglasno.

Mladi tolovaj zre mimo nje.

»Sabina,« pravi, »tako ste me nekdaj poljubovala — mrzlo, prekanjeno — dokler nisem sedel na Vaših limanicah.« 

Ona se smehlja.

»No, vidite, da imam prav.« 

»Le malo počakajte!« 

In zopet se k njemu pripogne.

Z nova pritiska usta na usta, poljubuje ga dolgo — dolgo — na njegovih ustnicah tiči, kakor veša, ki izsesava človeško kri.

Černič se ne gane.

Zopet ga zapeljivka izpusti.

»To je bil že drug poljub, toda tudi ta me ne more ogreti, srce moje ne bije hitreje.« 

Mladi tolovaj hoče še dalje govoriti, toda kaj je to?

Kaj se pritiska ob njegovo lice — kaj teče po njegovem obličji.

Solza je — in še jedna solza.

Černič se zgane.

»Vi se jokate, Sabina?« 

»Da, da,« jeclja deklica, »solzim se. Toda sedaj so moje solze odkritosrčne — verjemite mi, da plakam za svoje izgubljeno življenje! Žalila, ranila sem Vas, toda Vi ste me varovali surovežev v tolovajskem taboru, rešili moje življenje, ko sem se izkrcavala iz ladije v čoln. Oj, jaz sem ničvrednica, Vi pa ste isti plemeniti mož, kakor ste bili nekdaj.« 

Mladi tolovaj ne veruje svojim ušesom.

Počasi objame ljubljeno deklico krog pasu ter jo nežno k sebi pritisne.

Sabina se neprestano solzi.

»Zaničevati me morate.« 

»Ne, zakaj neki?« 

»Goljufala sem Vas z drugimi moškimi.« 

»Ljubil sem Vas vedno vzlic vsem Vašim napakam.« 

Deklica poklekne pred njim.

»Andrej, davno, davno sem že drugačna postala. In če še kedaj pogledam druzega moža, požre naj me peklo na tem mestu.« 

»Ne govorite tako!« 

»Hudobec naj me raztrga na male kosce,« jeclja Sabina, »če ne govorim resnice. Oj, Andrej, Ti moj predragi ljubljenec, čuj mojo izpoved! Ljubila sem Te od nekdaj, toda moja trmoglavost mi ni pripuščala, da bi Ti priznala, kaj čuti moje srce. Odpustiti mi ne moreš mojih pregreh, toda dovoli mi, da sem odslej Tvoja dekla, ki Te ne zapusti do smrti — in bodisi na morišči!« 

Černič jo hoče k sebi vzdigniti.

»Ne, pusti me, Andrej, da pred Tabo klečim! Kolika slast, da se pokorim Tebi! Jaz, brezsrčnica, neusmiljena zapeljivka, čutim sedaj, kaj je Bog podaril človeku s srcem. Dovoli mi, da sem odslej Tvoja sužnjica — ljubica itak ne smem biti!« 

Mladi tolovaj jo krepko na svoje naročje vzdigne.

Deklica nasloni svojo krasno glavo na njegove prsi ter bridko plače.

»Prepozno, prepozno!« ihti se lepa grešnica.

Černič jo poboža po lici.

»Ti nisi niti moja dekla, niti moja sužnjica, Sabina,« pravi resno, in vendar s strastno nežnostjo. »Jaz sem sam divji tolovaj, in da veš, kako grešen človek sem, povem Ti, da sem se tudi jaz izpozabil — s Hrvatovo Jero v ,ajdovskem grobu'.« 

Sabina se vzravna.

»Oj, ta nesramnica!« zakliče vsled vzbujene ljubosumnosti. »Vse moške zapeljuje — ta ničvrednica!« 

Černič jo tesneje k sebi pritisne.

»Sabina,« šepeta, »pozabiva preteklost — živiva sedanjosti in bodoči sreči!« 

»Ali mi vse odpuščaš, Andrej?« 

»Vse, toda ne zapusti me!« 

»Saj si slišal mojo prisego. V tretje Ti obljubujem — vrag naj me raztrga, če Ti ne ostanem zvesta. S tabo hočem živeti — s Tabo umreti.«

»Ali misliš na mojo bodočnost?« 

Sabina ga iskreno poljubi.

»In če končaš svoje življenje na vešalih, preživela Te ne bom nikdar. Bog, ki je v nebesih, združil naji bo zopet onstran groba.« 

»Toda poprej hočeva življenje uživati, Sabina.« 

Zopet ga divna deklica strastno objame ter poljubuje, kakor deklica, koje srce je prvi pot ranjeno od pušice ljubezni.

»Sabina,« pravi presrečni Andrej, »prišel bo čas, ko se bo tudi Jurij Skopec odpovedal dosedanjemu življenju ter pričel novo v tujih krajih. Vse mi je priznal. Vzlic temu, da je objemal mnogo deklic, srce njegovo bije vendar le za jedno — za Milico. In tedaj bo tudi za naji dva napočila nova doba — postala bodeva mož in žena ter živela jeden za druzega.« 

Sabina se ga strastno oklepa ter umirajočim glasom jeclja:

»Tvoja sem, jedino Tvoja na veke.« — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Mej tem išče zaljubljeni Smukač še vedno Sabino.

Povsodi stika, toda zastonj.

Na hodniku sreča temno postavo in prepričan, da je našel vendar deklico svojega srca, objame jo krog pasu.

»Ali se Ti meša, Smukač?« oglasi se Pante godrnjaje. »Za vraga, ali si pijan?« 

Smukač je neprijetno iznenaden.

»Tristo medvedov, kje je Sabina?« 

»Kaj jaz vem? Glej, da prideš h glavarju, ki stika pod zemljo. Jaz moram tukaj stražiti, ker vendar nismo popolnoma varni pred uslužbenci tukajšnega gospodarja. In pa glavar menda potrebuje pomočnika, ko bi hotel podreti zidovje, ki zapira uhod v skrivnostne prostore.« 

»Vrag si ga vedi, kje je Sabina,« godrnja Smukač, vendar pa odide po lestvici v dolnje rove.

Prišedši na dno vidi pred seboj v črno haljino ogrneno žensko.

»Krasna moja Sabina,« vsklikne zaljubljenec ter hoče razkošno postavo k sebi pritisniti.

Čof!

Gorka zaušnica gori na njegovem licu.

»Za vraga, ali je ta deklina krepka,« godrnja Smukač, »a kazen jo moram vendar poljubiti.« 

In zopet jo hoče objeti.

Druga zaušnica, še krepkejša od prve, mu je plačilo za njegovo zaljubljenost.

»Taka nesramnost,« oglasi se zamolklo napadena ženska.

Smukač zapazi sedaj, da je na napačno pot zavozil.

To ni Sabina, marveč lepa Ana Sienska, glavarjeva izvoljenka.

»Zatožila Vas bom pri Juriju.« 

»Ne delajte mi nepotrebnih sitnostij. Mislil sem, da ste Sabina.« 

Ana se smeji.

»To je kaj druzega. No, dvoje zaušnic Vam niti sveti Peter več ne odvzame.« 

»Krepko roko imate.« 

»Kakor je sploh moja navada, da ne storim ničesa na polovico. Sicer je pa ravno prav, da sem Vas našla. Glavar Vas kliče, ker Vas potrebuje.« 

»Kje je?« 

»Peljala Vas bom k njemu.« 

Ko stopata po raznih hodnikih dlje časa, obstoji naenkrat Sabina.

»Tu visi vrv,« izpregovori voditeljica. »Spustite se ob njej doli, potem bodete takoj zagledali Jurijevo luč.« 

»Ali ne greste z mano?« 

»Ne, čaka me drugo delo. Ker nismo popolnoma varni, moram nekoliko — strašiti.« 

Smukač tipa z rokami krog sebe, dokler ne začuti krepke vrvi. Ob njej spleza v globočino. Prišedši na trdna tla zagleda od desne strani svit luči.

Nekaj trenotkov pozneje stoji že poleg svojega glavarja.

»Glej semkaj!« pozdravi ga Jurij Skopec. »Ta-le zid je komaj nekaj let star. Podreti ga morava. Kaj se za njim skriva, ne vem, prepričan pa sem, da najin trud ne bo zastonj.«

192. poglavje. Miličino trpljenje.[uredi]

Jetnik. — Prisiljena izpovedba. — Kdo bo postal mož grofove hčerke?

Glumači so svoj tabor premestili.

V novem taborišči nimajo več napete vrvi, kajti Cenobija — Milica leži smrtno bleda na kupu starih cunj.

Glumačica jej streže.

Motil pa bi so oni, ki bi mislil, da se vražji baburi smili nedolžno in obstreljeno dete.

Starka se le boji, da bi z njeno smrtjo izgubila vir velikega zaslužka.

Sredi tabora stoje ostali člani glumaške družbe krog moža, ki leži povezan na tleh.

Lovec France je bil od groznega udarca le omamljen ter se sedaj počasi zaveda.

Herkul kleči poleg morilca.

»Hej, prečastiti gospod,« rujove mu Golijat na ušesa, »ali naj Vas obesim na bližnje drevo, predno se Vam izbistri prokleta butica?« 

Lovec se spomni zadnjih dogodkov, toda Herkul mu ne da duška, da bi mogel dolgo premišljevati o svojem položaji.

»Vi ste največji lopov celega sveta,« rohni orjak nad jetnikom. »Hej, zakaj ste hoteli Cenobijo umoriti?« 

»Lovec sem. Kaj morem za to, da sem zgrešil svoj cilj in zadel Vašo Cenobijo ali kakor jo že imenujete?« 

Herkul se togotno zakrohota.

»Čakaj no, Ti zver, pokazal Ti bom, s kom imaš opraviti! Sedaj se mi hoče peklenšček še lagati.« 

France se začne bati.

»Lovec sem, če Vam pravim.« 

»Bodi, kar hočeš, grdoba, toda streljal si na napačno divjačino.« 

Morilec se na vse strani ozira — Tihorepca ni od nikoder.

»Pripravi se na smrt, morilec!« preti Herkul lovcu, katerega hoče kolikor moč strahovati. »Ali mislite, da Vas bomo izročili sodniji? Ne, mi smo prosti ljudje ter Vas bodemo kot taki sami sodili. Obesil Vas bom za pete nad mravljišče, da Vas bodo male živalice polagoma snedle.« 

Hudobnežu srce močno utriplje. Rešitve ne more od nikoder pričakovati.

»Kaj Vam koristi moja smrt? Če me izpustite, dobili bodete veliko svoto denarja od mene.« 

Tu pridivja načelnica k družbi.

Razljučena začne na tleh ležečega jetnika brcati.

»Kaj storimo ž njim?« kriči babura. »Ustreliti mi je hotel Cenobijo.« 

»Kazen mu je že določena. Obesili ga bodemo za pete nad mravljišče.« 

»Ne,« pravi burkež; privezali ga bodemo z žico na drog ter ga nad žrjavico počasi pekli.« 

Francetu stopa mrzel pot na čelo.

»Prizanašajte mi!« stoka hudobnež.

»Na drog ž njim!« kriči načelnica. »Slecite ga!« 

»Usmilite se me!« javka morilec. »Jaz sem bil samo sredstvo neke ženske, ki me jo podkupila!« 

»Priznajte vse, sicer —« 

Lovec se ne obotavlja ter se začne v smrtnem strahu izpovedovati.

Glumači mu ne verjamejo, toda načelnici se žare zvite oči. —

»Kako se imenuje grofica?« 

»Sokolska.« 

»Zakaj hoče Cenobijo usmrtiti.« 

France se premišlja.

Ko ga pa Herkul zgrabi za zavratnik, izgubi vso razsodnost.

»Milica je hči grofa Sokolskega in njegova zakonita naslednica v posesti neizmernega bogastva, ko njen oče umrje. Grofica pa bi sama rada podedovala premoženje svojega soproga, zaradi tega naj bi Milica umrla.«

Glumaška načelnica osupne.

»Milica je grofovska hči?« jeclja iznenadena.

»Da, toda tega sama ne ve. Grof Sokolski jo že dlje časa išče.« —

»Glumači pričakujé zro na svojo načelnico.

Slednja dlje časa zamišljeno molči.

»Stvar moram sama še preiskati. Za sedaj naj morilec še živi, toda, Herkul, pazi strogo nanj, da nam ne uide!« 

Golijat zgrabi jetnika ter ga vrže za grmovje, potem pa z orjaško gorjačo v roki sede poleg njega.

Pri ognji ostaneta samo burkež in pa starikav ognježerec.

»Kaj praviš k vsemu temu?« oglasi se priletni glumač.

»Prepričan sem,« odgovarja burkež, »da je lopov v smrtnem strahu govoril resnico.« 

»Cenobija — grofovska hči — to je neverjetno.« 

»Na svetu je vse mogoče.« 

Ognježerec se k svojemu tovarišu pripogne.

»Tu mi prihaja neka čudna misel.« 

»Katera?« 

»Poslušaj me, burkež!« šepeta starec. »Če je Cenobija grofova hči, postal bi oni, ki bi bil njen mož, solastnik velikanskega premoženja.« 

»Hm — hm.« 

»Jaz na Tvojem mestu, ker si mlad, bi poskusil vse, da bi se poročil z dekličem. Ko bi jej vzel nedolžnost, privolila bi z veseljem v to, da jo poroči duhovnik z zapeljivcem.« 

»Misel Tvoja je izborna, toda pozabiti ne smeš na Herkula in načelnico!« 

»Le na mene se zanašaj, ko pa si na cilju, upam, da me ne pozabiš. Ali si s tem zadovoljen?« 

Burkež seže svojemu tovarišu v roko. — —

Mej tem čepi glumaška načelnica poleg nezavestne Milice.

»Ta novica je zlata vredna,« šepeta peklenska babura. »Milica je hči grofa Sokolskega. To predrugačuje moje načrte. Če le okreva, potem mora deliti svoje bogastvo z menoj, da, še več —« 

Kaj prekanjena vragica še šepeta, ni mogoče razumeti. Jedno pa je gotovo, da bo odslej še bolje pazila, da jej ne uide iz rok Milica, ki je naenkrat postala zanjo zlat ptiček.

193. poglavje. Nova dekla.[uredi]

Amalija in njen ljubček. — V samostanskih razvalinah. — Amalijin sklep.

Po onem nočnem napadu na logarjevo hišo je načelnikoma lopovske čete, Kramarju in ,rudečemu Tomažu', nekako tesno pri srcu.

Bojita se Jurij Skopčevega maščevanja.

Rokovnjači tabore sredi temnega gozda blizo Trojane.

,Rudeči Tomaž' velja za Amalijinega ljubčka, toda te časti se le malo veseli.

Amalija ima menda dvojno naravo.

Včasih mirno trpi, da jo siloviti tolovaj objema — toda hipoma se deklica razjari ter ,rudečega Tomaža' neusmiljeno v obrazu razpraska. Potem pa po cele ure sama sedi v grmovji ter srpo pred se zroča milo tarna ali pa s pestjo žuga v daljavo ter šepeta brezbožne maščevalne besede.

Tudi stric Kramar se zastonj trudi, da bi ugnal svojo nečakinjo.

Necega jutra pride Tomaž grozovito razpraskan k svojemu tovarišu Kramarju.

»Kaj pa je zopet bilo?« praša ga slednji. »Ali si bil v mačji vojski?« 

»Amalija je ona mačka.« 

»Ali res ne moreta v miru živeti?« 

»Kaj morem jaz za to? Zvečer je bila mirna in pametna. Razgovarjala sva se o Skopčovih skrivališčih, kjer ima svoje bogatije še spravljene. Ko sem jo pa hotel pozneje objeti — hej, v tem trenotku mi je že svoje kremplje zasadila v obraz in malo je manjkalo, da mi ni očij izpraskala.« 

»Ti ne znaš ž njo postopati.« 

»Kaj naj pa vendar storim?«

»Tega jaz ne vem. Ženska ima res vsaka svoje muhe v glavi. Počakaj me tukaj, govoril bodem jaz ž njo resno besedo.« 

Ko se Kramar bliža grmovju, za katerim čepi Amalija, začuje razburjeni glas svoje nečakinje:

»Ne hodi mi blizo, Tomaž! Ne trpim Te.« 

»Saj sem jaz, Amalija,« pravi stric ter previdno postoji.

»A tako, to je kaj druzega.« 

Kramar k Amaliji pristopi.

»Deklica,« pravi, »kako si se predrugačila! Ne poznam te skoro več.« 

»Da, neki peklenšček tiči sedaj v meni. Nisem več ženska, marveč furija. Jurij Skopec me bo občutil! Oj, ko bi le vedela, kje se sedaj mudi, nahujskala bi mu na vrat beriče in vojake, da bi kmalu ležal na morišči, kjer bi mu razbijal rabelj s kolesom ude. Joj, kako so bom radostila, ko bom čula hrščanje njegovih polomljenih kostij!« 

»Amalija, ne veseli se prezgodaj! Jaz sam privoščim vražjemu Skopcu najhujše. Toda varaš se, če misliš, da je tolovajskemu glavarju tako lahko priti do živega. Skopec je ,skopec'», ki ima jako bister pogled!« 

Amalija zre mračno na tla.

»Oj, tudi jaz sem zvita in previdna. Stric, stavim z Vami, da bo Jurij Skopec izdihnil svojo nezvesto dušo, predno bo minilo leto dnij.« 

Kramar izprevidi, da z nečakinjo danes ni mogoče pametno govoriti, ter odide.

Amalija še vedno čepi v grmovji. S pestjo preti proti nebu ter mrmra: »Maščevanje — krvavo maščevanje!« — —

Onstran štajerske meje leže ob vznožji kamniških planin razvaline starodavnega samostana.

Nekaj stranskih poslopij je še trdnih, toda v notranjem je vse opustošeno.

V zadnjem času je postalo na dunajski glavni cesti, ki vodi z Vranskega preko Trojane v Ljubljano, jako nevarno za potnike.

Roparski napadi so na dnevnem redu.

V zapuščenem samostanu, v podzemeljskih hodnikih, se mudi sedaj Kramar s svojimi rokovnjači.

Tu doli je nakopičeno vse polno blaga: jajca, surovo maslo, klobase, suha svinjina, živa perutnina in celo živi prašiči; tudi vina in žganja se ne manjka.

Janko Hrvat misli, da je v nebesih, ali bolje rečeno, Janko prav nič ne misli, ker je vedno pijan.

Nikdo se ne briga zanj. Za rabo itak ni nobeno. Ogljar Tone je sedaj očiten ljubček razuzdane Jere Hrvatove.

Amalija je sedaj skoraj popolnoma osamljena.

Rokovnjači jo sicer od daleč poželjivo pogledujejo, toda blizo nje bi si niti tega ne upali storiti.

»Meša se jej,« pravi večkrat ,rudeči Tomaž' Kramarju. »Bojim se, da nas spravi še v velike zadrege.« 

Rokovnjači sede krog kamenite mize ter popivajo.

Tomaž s pestjo udari po mizi.

»Vrag naj me vzame, tovariši, če se nam ne godi dobro! Ničesar nam ne manjka, kakor nokaj zalih deklet. Hola, z lepo ali z grdo moramo tu sem pripeljati primerno število mladih kmetic. Tu doli imamo zadosti celic, v katere jih zapremo.« 

Kramar z glavo zmaje.

»To bi bilo vse dobro in lepo,« meni resnega obraza; »tudi jaz ne sovražim lepih žensk, toda Tvoj predlog je prenevaren.« 

»Zakaj pa, stara kljuka?« rujove Tomaž.

»To boš takoj čul. Ko bi nam le jedna izmed teh žensk ušla, izdala bi naše skrivališče.« 

,Rudeči Tomaž' se ne da poučiti.

»Stražiti jih moramo, pa je vse v redu. Hej, tovariši, kdo je z mano, ko grem danes po noči lovit — naše ptičice?« 

»Mi vsi,« kriči divja tolpa.

Amalija, ki sedi v sosedni celici, čula je vsako besedo.

Naenkrat stoji pred rokovnjači.

»Čujte me!« oglasi se nekdanja Skopčeva ljubica.

Vsi obmolče. Odkar se je boji celo ,rudeči Tomaž‘, spoštujejo jo po svoje celo podivjani rokovnjači.

»Slišala sem, kaj sto sklenili,« pravi Amalija. »Prav imate, če nočete brez žensk ostati. Toda s silo se ne opravi prav nič. Če le jedna sama napadena kmetica zakriči, naenkrat je cela vas pokonci.« 

Lopovi se pogledujejo.

»To je res,« pripomni Kramar.

»Jaz vem za boljše sredstvo«, nadaljuje Amalija. »Koliko Vas je? Da, dvanajst brez ogljarja Toneta, ki itak ne potrebuje ljubice.« 

Rokovnjači se muzajo.

»Tedaj dvanajst zalih deklic Vam je treba,« pravi Amalija mirnim glasom, kakor bi se tu šlo za najnavadnejšo stvar celega sveta; »dobili jih bodete in nikdo ne bo imel vzroka za pritožbo. »Ali ste zadovoljni?« 

»Da, da,« kriče vsi jednoglasno.

»Dobro, storila Vam bom to uslugo. Vi pa mi morate obljubiti, da mi bodete pomagali, ko se bom nad Jurijem Skopcem maščevala.« 

»To bodemo tudi storili,« kriče lopovi. »Amalija, kdaj bodete pričeli svoje delo?« 

»Takoj. Ne bo Vam treba dolgo čakati.« 

»Hura,« rujovejo rokovnjači. »Živio, Amalija, naša dobra tovarišica!« 

Amalija poišče svojo kmetsko opravo.

Kmalu stoji pred lopovi divna kmetica s košarico na roki. —

»Pojdi, Tomaž, in preskrbi se za nekaj dni z živežem. V gojzdu boš moral na moje znamenje čakati. Toda glej, da Te nikdo ne zapazi!« 

Tomaž si tega ne da dvakrat reči.

Nekaj trenotkov pozneje je rokovnjač že gotov s svojimi pripravami.

Ko prideta na prosto, ozre se Amalija previdno na vse strani. —

Vse je v redu: straža javlja, da ni zapazila nič sumnega.

Amalija s svojim spremljevalcem odide.

Že nekaj ur hodita po temnem gozdu.

Tu zagledata pred seboj večjo vas. Amalija obstoji.

»Tu me pričakuj!« pravi preoblečena tolovajka. »Če se povrnem, morava iti v druge kraje, če me pa ne bo nazaj, je vse v redu. Tu v bližini boš že našel kako skrivališče. Bodi previden!« 

Psi jo z lajanjem pozdravljajo, ko stopa po selu. Mrači se že; kmetje so se s polja povrnili ter sede pri večerji.

Amalija pri ve?čji kmetiji postoji. Ko vstopi, zagleda krepkega kmeta, menda gospodarja, ki radoveden zre na zalo tujko. —

»Kaj iščeš tukaj, dekle?« praša čmerno, toda oči njegove so prijaznejše od njegove govorice.

»Službo iščem,« odgovarja Amalija.

»Tako — ali znaš delati?« 

»Menim, da.« 

»Tvoje roke mi razodevajo, da nisi navajena trdega dela.« 

Amalija se ne da spraviti v zadrego.

»Poskusite z mano!« pravi. »Če ne bom za rabo, treba mi ni dati nobenega plačila.« 

Kmet se muza.

»No, bodemo videli. Ob žetvi vedno ljudi potrebujem. Sicer imam na polji dosti delavcev, toda pomagaš mi lahko pri živini.« 

»Meni je prav,« odgovarja Amalija. »Upam, da bodete z menoj zadovoljni.« 

Kmet se hoče zali dekli približati, toda premisli se hipoma, ker zagleda v tem trenotku kmetico, ki stopa črez prag.

»Tu je nova kravja dekla,« pravi svoji zakonski družici. »Rekla je, naj se njena plača odmeri po njenem delu.« 

Kmetica začetkoma nezaupno zre na zalo deklico, ko pa čuje, kako skromna je glede mezde, razjasni se jej čelo.

»Vstopi v hišo,« pravi. »Od kod si, dekle?« 

»Z Notranjskega.« 

»Kje si bila zadnjipot v službi?« 

»Pri nekem kmetu v Planini,« odgovarja Amalija brez premisleka. »Toda kmet je bil preveč predrzen, zaradi tega sem šla od njega, ne da bi zahtevala spričevalo. Pa saj se bodete kmalu prepričali, ali sem za delo ali ne.«

Ta odgovor kmetici ugaja, ki je že od nekdaj ljubosumna na svojega moža.

»Čedna je,« šepeta gospodinja. »No, mogoče bo tudi pridna pri delu.« 

Amalija s kmetieo vstopi.

»Prisedi k mizi!« vabi jo slednja. »Kje je večerja?« 

Krog mize sedi že blizo dvajset ženskih poslov in nekaj hlapcev.

»Nova dekla,« pripomni kmetica.

Jed je dobra in obilna.

Amalija je sicer druge hrane navajena, toda z velikim tekom jé, da ne bi vzbudila sumnje.

Obraz njen je teman. To zapazijo hlapci in dekle.

»Zakaj si tako čmerna?« jo izprašujejo.

»Oče so mi umrli,« odgovarja premetenka.

To pojasnilo zadostuje.

Kmalu se razgovarja družina z ,novo deklo'. Nikdo ne sluti, da sedi mej njimi družica one rokovnjaške druhali, pred katero se slednji čas trese vsa okolica.

194. poglavje. Skrivnostne stopnice.[uredi]

V globočino! — Tajna znamenja.

»Glavar!« 

»Ah, Ti si, Ana! Kje je neki Černič? Pogrešam ga že dlje časa.« 

»Nisem ga videla.« 

»In Sabina?« 

»Je tudi ne najdem.«

Jurij Skopec se smehlja.

Opravičeno sluti, da se je ta dvojica našla, in svojemu prijatelju iz srca privošči divno deklico.

»Saj teh dveh tako ne potrebujemo,« pravi glavar ter pogleda Smukača, ki kislega obraza stoji v bližini. »Hej, tovariš, ali Te ščiplje v trebuhu?« 

»Ne, ne.« 

»No, tedaj na delo!« 

Jurij Skopec sam najpridneje koplje v podzemeljskem rovu starodavnega samostana sv. Hijeronima.

Kamen se kruši za kamnom iz zidovja, ki prikriva vhod v neznani hodnik.

Luknja je že velika.

Skopec vanjo posveti.

Tu notri se ne vidi druzega, kakor neznanska tema, toda iz luknje brije mrzla sapa.

»Tu mora biti dolg hodnik, ne pa kaka rakev, kakor sem pričakoval.« 

Pante si s čela pot briše.

»Kaj nam je sedaj storiti, glavar?« 

»Jeden mora noter. Šel bom jaz.« 

Pante mu ugovarja, toda glavar se ne da premotiti.

Priveže si svetilnico za pas ter spleza skozi luknjo, onstran katere se, poprijemljajoč se za zidovje spusti navzdol.

»Glavar, ali čutite trdna tla?« 

»Še ne.« 

»Pazite, menda visite nad globokim vodnjakom.« 

»Bodemo videli.« 

Jurij Skopec vedno nižje pleza.

»Bodite previdni, glavar!« 

»Že stojim na trdnem. Stopnice so.« 

Jurij Skopec s svetilnico krog sebe posveti.

Od zdolaj prihaja mrzla sapa.

»Pante, pridi za mano!« 

»In jaz?« oglasi se Smukač.

»Ti ostaneš gori ter držiš vrv.« 

Vsi ubogajo.

Glavar in njegov tovariš si privežeta vrv krog pasu, in ta previdnost je popolnoma opravičena, kajti na nekaterih krajih so stopnice popolnoma razdrte.

Vedno globočeje se spuščata predrzneža v neznane kraje, kamor že več ko sto let ni stopila človeška noga.

Smukaču je zgoraj predolgočasno. Ob steber pritrdi vrv ter spleza za glavarjem.

Sredi na stopnicah obstoji.

Jurij Skopec ga za sabo zagleda.

»Le pridi doli, tu so že trdna tla!« 

Smukač še vedno misli na Sabino.

»Ženske so res čudne. Černič je zvest tovariš, škoda bi ga bilo, ko bi ne postal srečen s to skrivnostno lepotico. Rad ga imam, zaradi tega pa moram tudi svoje želje pozabiti.« 

Glavar ga iz premišljevanja zdrami.

»Tu v sredi je okroglo zidanje, kakor kak zazidan vodnjak. Smukač, Ti boš držal vrv, da se spustim doli, ko prebijemo zid.« 

»Če mi zapovedujete, glavar, storim tako, toda ne rad — povem Vam odkritosrčno.« 

»Zakaj pa ne?« 

»Ker je Vaše podjetje prenevarno.« 

»Ti veš, da ne poznam zaprek in strahu.« 

Vhod je kmalu prost.

»Smukač, drži vrv trdno. Če trikrat potegnem za-njo, prični krepko vleči kvišku!« 

»Razumem.« 

Glavar, pleza v globočino in njegova tovariša zreta za njim ter konečno zapazita, da Jurij Skopec, prišedši na dno vodnjaka, izgine v stranskem rovu.

195. poglavje. Povratek grofa Sokolskega.[uredi]

Sumnja. — Kje je Tihorepec? — Peklenska ženska.

Na gradu Sokolskem pričakujejo grofa, ki je šel iskat svojo hčerko, nesrečno Milico. Po njegovem predlogu je ljubljansko krvavo sodišče razveljavilo smrtno obsodbo zoper grofovo hčerko ter tatico kot nekrivo proglasilo.

Sicer nedolžnost njena ni še natanko dokazana, kajti nikdo ne sluti, da je grofica sama vtaknila zlatnino v njen žep, toda nova obravnava je dognala, da tudi krivda zatožene Milice ni še jasna. Zaradi tega počiva cela pravda, dokler se ne dobe dokazila.

Ti ljubljanski dogodki so grofici Sokolski znani, toda premetenka iz previdnosti molči, saj je grofova hči po njenem mnenji že davno — mrtva.

Oskrbnik Tihorepec mej tem razkošno živi.

Razuzdana hišina ga pogostoma obiskuje, kar grofici ne ostane prikrito.

Vendar nasproti svoji služabnici o tem molči, ker si jo hoče naklonjeno ohraniti.

Grofica od dne do dne nestrpneje pričakuje lovca Franceta, ne samo zaradi novic o Milici, marveč tudi zato, ker pregrešno njeno srce hrepeni po skrivnem ljubimcu — hlapcu.

Tudi Tihorepec se čudi, da lovca Franceta še vedno ni domov, toda brezsrcnež si misli na tihem, naj le zaveznik na večno čase izostane, bo vsaj njemu pripadlo celo krvavo plačilo za Miličino smrt.

Da je Milica v resnici mrtva, o tem hudobni oskrbnik ne dvoji, saj je na lastne oči videl, da se je zadeta z vrvi zgrudila.

Peklenski Tihorepec se je s hišino domenil, kako bodeta s sveta spravila grofa Sokolskega; vsak ima pri tem že svojo vlogo odkazano, toda o svojih nakanah molčita kakor grob.

Tako preide nekaj dnij.

Lepega jutra pridirja jezdec na grajsko dvorišče.

Grofov prihod javlja in kmalu za njim pridrdra grofov zaprašeni voz na Sokolsko.

Služabniki prihite, da sprejmejo gospoda, ki bled in resen stopi iz kočije.

Grofu se vidi, da se je zadnji čas zelo postaral.

Črv vesti je v njegovem srcu. Mnogokrat se sedaj z žalostjo spominja svoje prve ljubezni, prekrasne kovačeve hčere. Skrivaj se je ž njo poročil, srečno je živel ž njo, ko pa je umrla, ni vedel, da mu je zapustila hčerko.

To je izvedel še le iz listin, katere mu je izročil norec.

Kolikokrat je z dopadajenjem opazoval Milico ter ni slutil, da je divno dete njegov otrok.

In ko so jo obdolžili tatvine, kako je zavrelo v njem — glas krvi je govoril v njem.

Sedaj je njegov ponos popolnoma izginil — srce njegovo hrepeni le še po izgubljeni hčerki.

Grofica stoji pri oknu.

S peklenskim veseljem opazuje, kako je grof shujšal in bled postal.

»Hahaha,« sika kača, »gotovo je izvedel, da je hči njegova mrtva. Če pa ne, potem naj jo le išče! In tudi zanj bo odbila ura — oj, živela bom potem po svoji volji v radosti in razkošnosti.« 

S takimi hudobnimi nakanami gre svojemu soprogu naproti.

Hinavka odpre svoje roke, kakor bi ga hotela objeti, rekoč:

»Konečno si se vendar povrnil po tako dolgem času. Oj, kako sem po Tebi hrepenela! Kako dolg se mi je ta čas brez Tebe zdel.« 

Hišine se skrivaj muzajo.

Predobro jim je znano, da grofica črti svojega soproga.

Grof mirno stoji, ko ga grofica s svojimi polnimi rokami objame ter pritisne svoje rudeče ustnice na njegovo velo lice.

Srce njegovo pri tem mirno ostane.

Nehote čuti, da jo soproga njegova hinavka. Ali je morda kaj slabega o njej slišal?

To se bo kmalu pokazalo.

Grof Sokolski se obrne ter z roko zamahne.

Hišine to znamenje dobro razumejo ter hitro izginejo.

Grofica je s svojim možem sama.

Nekako tesno jej postane v prsih.

Grof zre nenavadno čmerno.

»Kaj pa Ti je?« praša ga sladkim glasom. »Saj me še ne pogledaš. Ali si utrujen? Menda Te je dolga pot premagala — poklicala bom hitro služabnike, naj Ti prineso krepčil.« 

Obrne se k vratom.

»Ostani!« zakliče grof trdnim glasom. »Govoriti mi je s Teboj.« 

Grofica osupne.

»Bil sem v Gradci,« nadaljuje grof. »Saj Ti je to mesto znano?« 

Blanka se pretrese.

Seveda jej je Gradec znan, kajti tam je bila nekaj let ter doživela stvari, katerih se ravno sedaj ne spominja rada.

Grof svojo soprogo srpo gleda.

»V Gradci sem se seznanil z baronom Langendorfom,« naglaša grof vsako besedo.

Grofica se smehlja, toda dobro jej ni pri srcu, kajti ta baron se jej je pred leti približal in —

Grof k njej pristopi.

»Sedelo nas je neki večer več pri pojedini,« izpregovori grof zopet. »Baron je mnogo pil in v svoji vinjenosti je pripovedoval, da je s Tabo v samotni hišici preživel zlate urice.« 

»Nesramni lažnjivec!« sika graščakinja.

»Tako sem ga tudi jaz imenoval,« pravi grof Sokolski, »in posledica temu je bila, da me je na dvoboj pozval.« 

Blanka barvo prominja.

»Menda si ga vendar usmrtil,« rentači razburjena, toda le zaradi tega, ker grof ni padel v dvoboji.

Sedaj bi ga bila prosta!

»Mrtev je,« odgovarja grof zamolklim glasom, »toda na smrtni postelji je še enkrat zagotavljal, da — je — govoril — resnico.« 

»Nesramnež!« 

Zopet se začuje krik, kajti grof Sokolski jo je zgrabil za roko in jo drži z vso silo.

»Oh — oh!« stoka grofica, »to boli!« 

»Blanka,« grozi jej grof, »baron se je ponašal s Tvojo naklonjenostjo! Imenoval je tudi pričo!« 

Ona prebledi.

»Hočeš-li tej priči pisati?« 

»Ne govoriva več o tem: imam še druga važna opravila. — Ali sta se odposlanca že povrnila — Tihorepec in France?«

»Še ne.« 

Grof odide. —

Slutnja, da bo njen mož pisal oni priči, rodila je v brezsrčni grofici grozni sklep, da mora grof umreti! —

V tem pogleda sluga v sobo grofovo.

»Kaj hočeš?« se oglasi grof.

»Pristavnik je tu, ki želi z milostljivim gospodom govoriti.« 

»Naj vstopi.« 

Kmalu nato se prikaže mož s pristave.

»No, kaj hočete?« vpraša grof nestrpno, »nimam mnogo časa.« —

Pristavnik gleda proti vratom.

»Kaj pomeni to?« 

»Bojim se, da kdo prisluškuje,« šepeče mož.

Grof stopi tihih korakov k vratom in jih bliskoma odpre — na kar se začuje ropot.

Sluga je, ki se ravnokar pobira s tal.

»Ti si prisluškoval, capin,« kriči grof, »glej, da se mi pobereš, in če se zopet prikažeš, poženem ti krogljo skozi vrata!« 

Sluga beži, kakor bi mu bil vrag za petami.

»Tako, pristavnik, sedaj govorite!« 

»Ah, milostljivi gospod,« začne mož, »imate ljudi, katerim ni kar nič zaupati.« 

»Tako, — govori jasneje!« 

»To bom tudi storil,« odgovori pristavnik, »četudi vem, da me moje besede lahko spravijo ob kruh.« 

»Ne,« zavrne ga grof, »kdor pošteno misli z menoj, temu se ni treba bati, in če bi tudi v skrbeh za mene govoril celo — proti — moji — soprogi.« 

Mož se ojunači.

»Naj bo v božjem imenu, povedati hočem vse. — Ali niso služabniki milostljivemu gospodu povedali, da se Tihorepec še ni povrnil?« 

»Da, tako je.« 

»In to je laž, kajti oskrbnik je že teden dni v gradu.«

Grof poskoči.

»Kako veste to?« 

»Jaz sam sem ga videl. Skrit je namreč v rudečem stolpu.« 

Za trenotek grof ostrmi, — takoj potem pa se odločno obrne proti pristavniku.

»Mož, pojdite z mano. Spremili me bodete do sobe moje soproge, in me tam počakali, da se vrnem. Vse drugo še pride. Toda še eno vprašanje: Ali morete resnico Vaših besed tudi potrditi s prisego?« 

»Pri tej priči, Vaša milost!« 

»Torej dobro — pojdite!« —

Blanka Sokolska je že slutila, da se je moralo nekaj posebnega pripetiti; sluga, ki je prisluškoval, povedal ji je namreč, da se pri grofu mudi oskrbnik pristave.

Ko vstopi grof, gre mu ona naproti.

»Že tukaj?« vpraša ga nežno, »ali se Ti je morda kaj hudega pripetilo? S čim naj Ti postrežem?« 

»Hvala,« odgovori grof mrzlo.

»Nič tacega, samo odgovori mi, kar Te bom sedaj vprašal.« 

»Kaj torej?« 

»Kje je oskrbnik Tihorepec?« 

»Oskrbnik? — Moj Bog, zakaj me gledaš tako, saj se Te kar bojim. — Jaz oskrbnika nisem videla.« 

»On je v gradu.« 

»Ni mogoče!« 

»Da, tukaj je!« 

»Saj bi morala vendar vedeti o tem,« kaže se grofica navidezno začudena.

»Oskrbnik je skrit v rudečem stolpu,« jo zavrne grof, čegar sumnja postaja od minute do minute večja.

»Kako, pri mojih sobah? — To je nemogoče!« 

»Prepričal se bom sam.« 

Grof se obrne do nekih vrat, toda v tem trenotku plane Blanka za njim.

»Ali me hočeš res razžaliti?« vpraša brezsapno.

»Zakaj?« 

»Ker ne verjameš mojim besedam. Če bi bil Tihorepec v rudečem stolpu, iti bi bil moral skozi mojo sobo. In to se ni zgodilo.« 

»Blanka!« 

»Tako je!« 

»Toda jaz hočem na vsak način videti.« 

To izgovorivši gre grof proti vratom.

»Ne smeš, Ti pravim!« kriči ona, »tega ne trpim, — ali slišiš, drugače pri tej priči zapustim grad!« 

Grof se ustavi. Ali naj svojo soprogo osramoti pred služabniki?

Obrne se ter urnih korakov zapusti sobo svoje žene, da pohiti k oskrbniku, ki ga čaka v predsobi.

»So li Vaši hlapci zanesljivi?« vpraša ga.

»Zanesete se lahko nanje, milostljivi gospod.« 

»In koliko jih imate?« 

»Do petdeset.« 

»Dobro,« pravi grof dalje, »hitite na pristavo in pošljite vse hlapce sem, ki bodo menjevaje se stražili rudeči stolp.« 

Oskrbnik odide. —

»No?« vpraša grofica, ki je v tem trenotku vstopila, bleda in s tresočimi ustnicami, »kaj hočeš storiti?« 

»Tvojih sob ne bom prestopil, Blanka, ali to Ti rečem, če je Tihorepee tu skrit, ušel mi ne bo.« 

Po teh besedah odide s trdimi koraki. —

»Sedaj velja,« šepeče grofica, »da se požurim. Soprog moj ve še več, — toda tudi njegova zadnja ura se bliža moral bo — umreti!« 

197. poglavje. Polde — ogleduh.[uredi]

Zopet v gozdu. — Stava. — Čudna dogodba »črnega Martina«.

Tolovajska četa, kateri zapoveduje Cekinar v odsotnosti glavarjevi, prehodila je že precej pota.

Ker so vsi nemalo utrujeni, žele si pripravnega prostora, kjer bi se utaborili in čakali na Jurija Skopca.

Ko se tako plazijo po gozdu, zagledajo v bližini razvaline starega samostana, ki je imel več dobro ohranjenih podzemskih hodnikov.

Cekinarju in njegovim spremljevalcem pa tako stanovališee ni povšeči; svež zelen gozd jim je mnogo ljubši.

Nasprotno pa so se deklice, hoteč biti v bližini čete, utaborile v dobro ohranjenem hodniku, nekdanji kleti.

Tu gospodarijo sedaj lepe tolovajke, a Uršika medtem večkrat obišče svojega moža v bližnjem gozdu.

Toda Cekinar nikakor ne more lenuhariti. V nedaljni okolici namreč nahaja se na okrog več velikih posestev s svojimi gradovom podobnimi poslopji.

Polde je določen za ogleduha, kajti s svojo predrznostjo in zvijačo izvršil je že marsikatero težko nalogo.

Tako hoče tudi sedaj, preoblečen v krošnjarja, poskusiti svojo srečo.

Medtem so si tolovaji priredili prav prijetno bivališče.

Cekinar si je postavil svojo utico v gostem borovji, kjer ga je lahko večkrat obiskala njegova Uršika.

Tudi drugi njegovi tovariši si žele enake sreče.

Znano jim je, da samostanske razvaline, kjer tabore deklice, niso daleč; poskusiti hočejo torej, priti z njimi v dotiko.

Ali to je zastonj, kajti deklice so po britkih skušnjah preveč oprezne in zaradi tega taborišče kar najskrbneje stražijo.

To pa nekaterim divjim tovarišem ni kar nič všeč.

Posebno pa enega med njimi, ki še ni dolgo pri četi, in katerega zaradi njegovega temnega obraza in njegove dolge brade imenujejo »Črnega Martina«, skomina po lepih deklicah.

»Tovariši,« nagovori jih istega večera, ko se je Polde odpravil vohunit, in ko so ležali zbrani okoli ognja, »zdi se mi, da vi z dekleti ne znate prav ravnati.« 

»Pa morda Ti znaš?« zavrne ga nekdo.

»Pa še kako. Seveda, če se mnogo besediči ž njimi, potem je že stvar zgubljena. — Objeti, poljubiti — in branila se ne bo nobena.« 

»Oho,« oglasi se drugi, »tako prebrisani, kakor si Ti, smo mi tudi. Toda te niso deklice kakor druge. Le pojdi tja, in skupil boš dovolj.« 

»To bom tudi storil, koliko stavite? Jutri zjutraj imel bom ljubico v svoji utici.« 

»Beži, beži.« 

»Saj pravim, koliko velja stava?« 

Tolovaji se ne obotavljajo dolgo. Stava je sklenjena in črni Martin mora drugo jutro imeti ljubico v svoji utici, če ne, plača cel sod vina. V nasprotnem slučaju pa so tolovaji dolžni izplačati mu precejšnjo svoto.

Črni Martin ni ravno napačen dečko, prav postaven je in na svojo dolgo brado dokaj ponosen. Meni pač, da se mu nobena deklet ne bo ustavljala.

Medtem ko njegovi tovariši še pri ognju sede, se smejejo in popivajo, poda se Martin na pot proti samostanskim razvalinam.

Ker je Uršika pri svojem Cekinarju, upa tolovaj, da se mu druga dekleta ne bodo mnogo ustavljala.

Tako se plazi po gozdu naprej, spodtikajoč se zdaj tu zdaj tam ob razprezene korenine.

Konečno zagleda v mesečini samostanske razvaline.

Tu črni Martin obstoji.

»Tako,« govori sam pri sebi, »sedaj pa si hočem kako okroglo zažvižgati, da ne bodo mislila dekleta, da se jim bliža kak gozdni čuvaj.« 

Žvižgajoč stopa počasi dalje.

V tem trenotku zaropota petelin in puškina cev se zablišči v mesečini.

»Kdo je?« oglasi se pritajen ženski glas.

»No, no, ne precej tako hudo,« odgovori počasi Martin, »saj me vendar ne mislite takoj ustreliti.« 

»Kaj iščete tukaj?« 

»Sprehajam se.« 

»V gozdu imate dovolj prostora za to.« 

»A tam je preveč trnjevo.« 

Črni Martin zagleda dve postavi.

Pred njim stoji Lizika v lični lovski opravi, poleg nje pa Lenčika, preoblečena v kmetsko deklico. Obe sta očarujoče ljubki.

Črni Martin sede na bližnji kamen.

»Resnično, krasen parček je to,« začne prikupljivo, »brhki lovec in njegova nevesta. Škoda le, da se skriva pod njegovim klobukom par dolgih kit in pod lovsko suknjo opazijo se polne prsi, drugače pa bi bil to v resnici prav lep lovec.« 

Lizika se ne zmeni za to.

»Ne govorite preveč, saj to ne bo nič pomagalo. Me poznamo Vaše tovariše. Mesto da bi so bili zadovoljili vsak s svojo, napadali so potem še druge. Da, tako je.« 

»To je sramotno,« pristavi Martin.

»Gotovo je sramotno,« pritrjuje Lizika, »zato pa ne maramo tudi z Vami nič opraviti imeti, saj toliko časa no, da se povrne Jurij Skopec, ki zna vzdržati mir in red.« 

Martin misli na stavo.

»Toda, dekleta moja,« govori priliznjeno, »ve ne smete nas vseh v en koš vreči.« 

»I — vsi ste enaki.« 

»Jaz nisem tak.« 

»Kdor verjame.« 

Martin se ojunači; upa namreč, da bo kmalu zmagal in da se mu dekleta le navidezno ustavljajo.

»Ne bodite tako neusmiljene,« govori dalje in pri tem gladi svojo dolgo brado, »mar nisem čeden fant?«

»Taki ste, kakor drugi.« 

»Pa ni res.« 

»Glejte, da se mi poberete,« govori Lizika, »jaz dobro vem, če bi se katera izmed nas prikazala v taborišču, padli bi naenkrat vsi nad njo.« 

Martin se skremži; pač dobro ve, da govori Lizika resnico. —

Toda stave ne mara zgubiti.

»Ne bodite vendar tako hudi, lepi lovec,« prilizuje se dekletu. »Vi ste na straži, zato tudi nočem Vas nadlegovati, toda prepustite mi onole krasno deklico, ki gotovo ne bo huda, če se bova nekaj časa sprehajalo v mesečini.« 

Lenčika poskoči.

»Kaj?« zakliče, — »jaz Vas ne maram!« 

»Gotovo imate že koga druzega?« 

»To Vas prav nič ne briga.« 

»No, no, ne bodite tako hudi.« 

Lenčika vstane in gre ob zidu naprej, proti robu gozda, kakor bi hotela sama iti na sprehod.

Tudi Martin se vzdigne.

»Oho,« misli si, »to bo nekaj. Deklica bi se rada z mano ljubkala, le navidezno je bila tako osorna, ker je njena tovaršica videla.« 

Bliskoma je na strani Lenčike.

»Ali greš z mano, srček moj?« šepeče tolovaj.

»Bežite proč!« 

»Ali dušica moja —« 

»Proč, — proč —, če ne —« 

Martin se smehlja. Z roko jo objame okoli pasu, toda ona ga udari po prstih.

»To nič ne de,« smeje se vesel.

Sklenil je, da jo bo, kadar pride čas, hitro vzdignil v naročje in jo ponesel v svojo utico. Navidezno ne kaže, da bi kaj taeega nameraval, ker so nadeja, da kmalu prideta do bližnjega grmovja.

Lenčika je v svoji kmetski opravi, s kratkimi rokavci, v resnici zapeljiva; zato pa črni Martin tembolj hrepeni, imeti tako krasno ljubico.

Sedaj sta pri grmovju.

Lenčika stopa, nič sluteča, poleg tolovaja. Komaj pa sta za prvim grmom, položi jej Martin bliskoma levico na usta, z desnico pa jo objame in vzdigne kvišku.

Z lepim plenom pohiteti hoče v svojo utico, toda ko stopi korak naprej, — zašumi nenadoma v grmovji. Črni Martin hoče planiti odtod, a ne sliši šumenja — že se mu zdi, da uživa slast ljubezni. —

198. poglavje. Tihorepčev beg.[uredi]

Skrb. — Načrt umora. — Presenečenje. — Nova sumnja.

Grofica Sokolska bila je v prvem času po onem razgovoru z možem in vsled razkritja njenega življenja tako omamljena, da je komaj upala na rešitev.

Toda kmalu se je zavedla svojega položaja.

»Podvizati se moram,« mrmra lepa Blanka, »kajti če moj soprog natančneje preišče rudeči stolp, potem bo našel tudi bivališče, ki se skriva za tapetnimi vratmi.« 

Grofica zapahne vsa vrata, potem pokliče služabnico in jej zapove, nikogar k njej pustiti.

»Če bi pa prišel milostni gospod grof sam?« 

»Povej mu kar pri zaprtih vratih, da sem bolna, in da ne morem z nikomur govoriti.« 

Nato Blanka Sokolska še nekaj časa posluša pri vratih, ker se pa nič sumnega ne sliši, poda se v svoje skrivne prostore. —

Tu uživa Tihorepec vse sladkosti življenja. Sicer nima sedaj sobarice pri sebi, a ima namesto nje bogato obloženo mizo. —

Ves začuden tedaj poskoči, ko privihra grofica kakor blazna v sobo.

»Nevarnost nam preti,« jeclja tresočim glasom.

»Prihaja li grof?« vpraša jo presenečen.

»Še ne, toda Vi morata ponoči grad zapustiti. Saj poznate pot pri malih vraticah, ki vodijo na prosto in kjer se bodete lahko prerili skozi grmovje.« 

»Kaj se je vendar zgodilo?« 

Lepa gospa pove prestrašenemu oskrbniku vse, kar se je pripetilo, in ta je vsled tega popolnoma potrt.

»No, kaj tacega,« godrnja, »če me grof dobi, potem je z menoj pri kraji.« 

Grofica prebledi, ko opazi, da se na oskrbniku ne more prav nič zanašati.

Če bo ta slepar prišel grofu v roke, potem bo priznal vse, ne oziraje se na svojo napovedovalko.

Zaradi tega ga mora odstraniti — za vsako ceno!

Njen sklep je tudi takoj storjen.

»Jaz sama povedem Vas do onih vrat pri gradu,« šepeta proti oskrbniku, »kajti tukaj ni skrivališče več varno.« 

»Če že mora tako biti,« odgovori Tihorepec kislega obraza, »kje pa naj potem ostanem?«

»Poiskati morate Franceta.«

»Prav, in če se mi to posreči?« 

Oči lepe gospe zažare.

»Potem ste gotovi najlepšega plačila,« sika ona. »France je izvrsten strelec.« 

»Gotovo.« 

»Dobro,« reče grofica tiho, »France naj se izkaže mojstra. Moj soprog je strasten lovec, — najbrž pojde kmalu v gozd in potem — potem —« 

Tihorepec gleda v žareče oči vražje ženske.

»France naj tedaj strelja, — kaj ne?« 

»Da, da!« oglasi se ona naglo.

»France naj strelja,« sika oskrbnik, »on bo tudi dobro zadel.« 

»Do smrti.« 

»Kaj pa da, — toda kaj naj bo potem?« 

Grofica se strese.

»To je moja stvar,« zavrne ga ostro, »saj je v gozdu več divjih lovcev, grof bi bil lahko tudi od enega teh zadet. — Uredila bom tako, da bo obdolžen drugi, naj pade glava komur hoče, kaj mi je za človeka.« 

Tihorepec je velik lopov, a sedaj opazuje svojo zapovedovalko s prikrito bojaznijo, — njene besede pomenijo mnogo.

Če ji je tako malo za človeka, potem tudi ne bo pomišljala, njega — Tihorepca — pri prvi priložnosti spraviti s pota. —

»Previden bom moral biti,« meni oskrbnik, »kajti s to žensko se ni šaliti. Našunta lahko tudi Franceta, da me umori in njega spravi potem s pota zopet tretji.« 

Tihorepec se ne moti. Grofica je trdno odločena, kakor hitro bo mrtev grof — spraviti s sveta tudi oba njena zaveznika — oskrbnika in Franceta.

»Bodite mirni,« obrne se k Tihorepcu, »če bi tudi kaj čuli; kajti skrbela bom zato, da Vas čez dan ne bo nihče videl. V noči pa morate grad zapustiti.« 

»Bom, prav rad,« odgovori Tihorepec, »saj mi je samemu neprijetno, — dobro, nocoj se bom splazil do malih vrat. Menim, da drugemu niso pristopna.« 

»Ne, zarjaveli ključ imam jaz.« 

Nato zapusti grofica oskrbnika in se poda v svojo sobo, kjer takoj pokliče sobarico, ljubico oskrbnikovo.

»Zapahni vrata,« zapove ji, ko dekle vstopi.

Sobarica uboga.

»Stopi bliže,« zapoveduje ji lepa gospa, »primakni stolček in sedi k mojim nogam.« 

Ko dekle počene, opazuje jo grofica s svojimi žarečimi očmi, kakor bi hotela čitati v njeni duši.

»Poslušaj,« začne, »zvedela sem, da si se skrivaj shajala s Tihorepcem.« 

Sobarica je na videz začudena.

»Ne skrivaj,« nadaljuje lepa gospa, »jaz zato nisem huda, saj tudi svojim služabnikom privoščim veselje. Povej mi vse odkritosrčno.« 

»Kaj zapoveduje moja dobra gospa?«

»Povedati mi moraš čisto resnico.« 

»Hočem.«  »Dobro, potem povej kar naravnost, kaj ne, da sta si z oskrbnikom že prav zaupna?« 

»Ah — moj Bog,« zdihuje hinavsko dekle.

»No, le pogum, jaz nisem huda — o ne, še prav mi pride to vajino razmerje.« 

Sobarica osupne.

»Da, in kako prav,« sika grofica s komaj slišnim glasom, »— glej, otrok — Tihorepec je bil dolgo časa moj zaupnik, a sedaj mi je postal nadležen. Ali me razumeš?« 

»O da, razumem!« 

»No, dobro, sklenila sem, da mi ta človek ne bo več v nadlego. Izpolni naj še moja povelja, kakor hitro pa bo to storil, izgubi naj se mi izpred oči.« 

Sobarica postaja pozornejša.

»Ti mi lahko storiš veliko uslugo,« nadaljuje lepa furija, »glej, otrok, Ti si s Tihorepcem zaupna — torej Ti ne bo težko, temu lopovu kaj primešati, bodisi v vino, v jed ali kakor že hočeš.« 

»Naj li umrje?« 

»Da, da.« 

Sobarica gleda v tla.

»Pa mi je rekel, da mo bo vzel — ko dobi veliko posestvo.« —

Malopridnica se hudobno zasmeje.

»To ti je povedal? — hahaha, kaj tacega je zmožen. Res sem mu nekaj obljubila, in to je tudi vse. Ali to posestvo bi lahko ti dobila, če bi izpolnila vsa moja povelja, potem bi bila Ti posestnica lepega imetja in dobila bi lahko lepšega moža, kakor je grdi oskrbnik.« 

»Kakor ukazuje moja gospa,« šepeče dekle in povesi glavo. —

»Torej hočeš storiti, kar zahtevam?« 

»Vse, vse.« 

»Dobro,« reče ponosna gospa, »zadovoljna boš z menoj. Zdaj pojdi; kedar Te bom potrebovala, govorile bodove dalje.«

Sobarica ponižno odide.

Toda zunaj se ustavi in se zamisli.

»Ah,« meni zvito dekle, »to ne bo dobro. Stavim, da bi grofica tudi mene spravila s sveta, ako bi jaz svojega ljubčka umorila. To je nevarna reč — kaj naj storim?« 

Še stoji in gleda v tla.

»Ali naj oskrbniku povem? — Ne, to bi ne bilo prav. Prav previdna moram biti, če hočem začeti dvojno igro. — — Stoj, tu mi prihaja neka misel.« 

Dekletov lepi obrazek se zjasni in pojoč zbeži odtod. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Večer se bliža.

Grofica skrbno pazi — ne samo na svojega soproga, marveč na vso grajsko okolico. Zapazila pa je, da več kmetskih hlapcev straži pri vseh uhodih.

Zaničljiv smeh se prikaže na njenem obrazu, ko ogleduje te straže.

»Le stražite,« mrmra, »toda jaz sem bolj prebrisana, ko taki kmetski butci.« 

Blanka čaka nestrpno. Grofa ni več videla, če tudi je upala, da jo zvečer obišče.

Ker grofa le ni, zaukazala je ugasniti vse luči, kakor da bila šla že k počitku.

Ob enajstih ponoči pa odpre Blanka skrivna tapetna vratica.

»Tihorepec!« 

»Tukaj sem,« odgori oskrbnik.

»Vzemite to, denarje, nekaj časa bodete že izhajali ž njim. Ko to porabite, skušala bom, da dobite nove svote. Sicer pa upam, da bo dotlej izvršil France svoj — mojstrski strel.« 

»Gotovo.« 

»Tedaj idite!« 

Tihorepec je žalosten, ker se ne more posloviti pri svoji ljubici, toda strah pred grofom ga podi odtod.

Tako se plazi za svojo ponosno gospodovalko.

Ko prideta do malih vratic v rudečem stolpu, obstojita.

Tu je v vratih luknja, skozi katero grofica delj časa opazuje. Toda pri mesečini ne opazi in tudi ne sliši nič. — Vse je tiho.

»Žive duše ni tu,« šepeta vragica, »lahko stopiva iz stolpa.« 

Tihorepec se prav nič ne obotavlja, kajti smrtni strah pred grofom ga žene iz grada.

Zdajci odrine Blanka zapah.

»Bodite previdni,« šepeta, »menim pač, da boste neumne kmete lahko premotili.« 

»Ne smejo me opaziti, iu če bi tudi v vsakem grmu tičal eden.« 

»Tedaj naprej — naprej — ob zidu.« 

Tihorepec uboga.

Še malo korakov in pri vratcih je; grofica jih z nemalim trudom odpre in kakor senca se splazi Tihorepec v tmino.

Lepa gospa se oddahne.

Sedaj naj le iščejo v stolpu, oskrbnika ne bo.

Blanka vratica zopet zapre.

Toda tako tiho ne more ravnati, da bi se ne čulo nekaj ropota, ki v nočni tišini odmeva po dvorišču.

Nemirna hoče hitro v stolp, kjer bi bila zopet v varnosti.

Že je dospela do odprtih vrat — hoče se splaziti noter — tu jo zgrabi nekdo krepko za roko.

Grofica glasno zaječi.

»Ah, — Ti si, Blanka?« oglasi se dobroznan glas. »Kaj imaš opraviti tu v tej nočni uri?« 

»Moj soprog,« jeclja prestrašena.

»Da, jaz sem. — Slišal sem, kakor da bi se bila odprla mala vratica v stolpu, in se zopet zaprla.« 

Ona molči.

Grof se pripogne, da bi videl svoji soprogi v obraz. — Blanka drži ključ onih vratic še v desnici, če ga grof zapazi, bo njegova sumnja še večja.

Kaj naj stori? Odloči se, spustiti ključ na tla.

Tako tudi stori. Pa, o groza!

Ključ pade slučajno na kamen in glasno zažvenketa.

Takoj se ozre grof tje in pri mesečini zagleda ključ.

»Kaj je to?« 

Ona hoče zbežati, toda grof jo trdno drži.

»Blanka!« 

»Pusti me — to me boli!« zakliče lepa gospa.

»A tako, Ti si vrgla proč ta ključ!« zavpije grof razjarjen, »sedaj mi je vse jasno, Blanka, Ti si odprla vratica.« 

Ona molči.

»Ti si nekoga izpustila«, zakriči nad njo, »s tem ključem — Blanka!« 

Zdajci se grofica raztogoti.

»Kaj Ti pride na um?« jezi se nad njim, »kako moreš tako ravnati z menoj?« 

Grof se divje zasmeje.

»Kar storim, za to sem tudi odgovoren. Sedaj povej, koga si izpustila; pa saj vem — Tihorepca.« 

»Ne, ne.« 

»Pa vendar — saj berem to s Tvojega bledega obraza.« 

»Bleda sem, to je mogoče, kajti Tvoje ravnanje me mora užaliti.« 

Toda grof ne odneha.

»Blanka,« zakliče, »zakaj si tu — v tem času?« 

»Noč je tako krasna,« laže ona, »hotela sem uživati še nekaj časa sveži zrak.« 

»Blanka, tega ne verjamem,« zmaje grof z glavo, »Ti me hočeš prevariti.« 

»Pusti me!« 

»Prej moraš obstati.« 

»Jaz nimam ničesa povedati.« 

Grofica se zopet razjezi; celo izviti se hoče grofu iz rok.

»Ali me boš izpustil, ali ne?« zakriči.

»Priznati moraš prej.« 

»Nimam kaj.« 

»Ti moraš!« 

Znova se pričneta boriti.

Blanka se zvija kakor kača, tako da jo mora grof za trenotek izpustiti.

To ji zadostuje, da skoči bliskoma v stolp in zapahne duri za sabo, in ko zgrabi grof za kljuko, ne more vrat več odpreti. —

»Jutri,« mrmra plomič, »da, jutri priznati bo morala vse in prej ne odneham, da izvem čisto resnico.« 

199. poglavje. Ponočni napad.[uredi]

Zaljubljeni kmet. — Dogovorjeno. — Na skednju. — Steklenica vina.

Amalija, tolovajska nevesta, je zdaj kravja dekla. Seveda namerava s tem doseči vse druge namene. A kljub temu opravlja svoj posel v popolno zadovoljnost gospodarjevo, ki kaj rad gleda za lepim dekletom in meni, da mu ne bo težko, pridobiti si njeno naklonjenost.

Druge dekle so skoraj vse domačinke, zato ne mara z njimi pričeti nobene šale, pa mu tudi nobena tako ne dopade, kakor lepa Amalija.

Bogati kmet je zvita buča.

Okoli Amalije se suče oprezno kakor mačka okoli vroče kaše in ker se še nista domenila glede plače, stisne ji skrivaj dva tolarja v roko.

»To naj bo za začetek«, reži se zaljubljenec.

Amalija mirno vzame denar, in ko kmet vidi, da ga je vtaknila v žep, hoče tudi takoj kaj imeti za to.

Zgrabi jo torej okoli pasa — ali v tem hipu jo že dobi po roki, da je bilo kaj.

»No, no,« godrnja kmet, »ne bodi tako zarobljeno dekle, saj sem vendar Tvoj gospodar.« 

»To je res, ali dotakniti se me ne smete.« 

»Ne bodi tako osorna.« 

»Jaz tega ne trpim.« 

Amalija se obrne in gre po svojem opravku, kmet pa, boječ se, da bi ga dekla, ki se je ravnokar približala, ne izdala gospodinji, odstrani se počasnih korakov.

Amalija se potem s prišedšo deklo nekaj pomenkuje.

Sploh si je pridobila v teh dveh dneh pri vseh deklah spoštovanje in zaupanje, kajti pripovedovati jim zna veliko; posebno pa so jo rade poslušale, kedar jim je pripovedovala o velikih mestih. —

Ko pa se je zmračilo in je bil čas počitka, odpravila se je Amalija skrivaj proti gozdu.

Ko dospe na rob gozda, obrne se še enkrat proti vasi. In ker ne zapazi žive duše, gre še dalje v grmovje in da ob jednem neko znamenje.

Takoj je rudeči Tomaž na njeni strani.

»No, Amalija,« nagovori jo, »trajalo je precej dolgo časa, naveličal sem se že.« 

»Sedaj je končano.« 

»Tem bolje.« 

»Poslušajte me,« pravi lepa deklica, »idite sedaj k svojim tovarišem.« 

»Prav, prav.« 

»J utri zvečer pa bodite zopet tu, z vsemi svojimi ljudmi.« 

Rudeči Tomaž se muza.

»Ali je že tako daleč?« 

»Seveda.« 

»Ste li kaj lepega izbrali, Amalija?« 

»Lepa mlada in krepka dekleta dobite, kakoršnih si želite.« 

»Je li to res?« 

»Jaz se nikdar ne šalim.« 

»O, Amalija, potem naj Vam velja moj poklon. Vi ste res izvrstno dekle — povrniti pa Vam hočem na drug način.« 

»Proti Juriju Skopcu?« 

»Seveda, sovražim ga iz dna duše.« 

»No, bomo videli.« 

Amalija pokaže z desnico proti vasi.

»Vidite li ono posestvo?« 

»Da, vidim je.« 

»Tam služim za kravjo deklo.« 

»Hahaha,« smeje se Tomaž, »če bi kmet vedel, kaj ga čaka. Ali nič ne sluti?« 

»Ne.« 

»In kaj naj storim?« 

»Čakajte z vsemi ljudmi tu v gozdu,« odgovori Amalija, »in ko Vam dam znamenje, pridite.« 

»Kakšno znamenje?« 

»Ali vidite ono strešno okno?« 

»Da.« 

»Tam bo gorela luč,« govori Amalija hlastno; »ko zagledate to znamenjo, pridite počasi in tiho. Toda ne hodite po cesti, da Vas psi ne zavohajo.« 

»Dobro — toda —« 

»Čakala Vas bom pri dvoriščnih vratih.« 

»Toda psi, ki so na dvorišču?« 

»Te bom že pomirila. — Le ne pustite me predolgo čakati.« 

Nato odhiti dekle proti vasi.

Na dvorišču pride ji gospodar naproti.

»Hej, dekle, kje pa si bila?« 

»Šla sem do gozda, kjer sem se kopala.« 

»Za vraga,« godrnja kmet, »da nisem bil jaz v bližini.« 

Pristopi k Amaliji.

»Ti si torej prav čedna deklica.« 

»Tako sem že navajena od nekdaj,« ga zavrne ona.

»Tako, tako — no, sedaj pa pojdi še po seno za krave, predno se stemni.« 

Amalija stori, kar ji je bilo zapovedano.

»Hajd,« govori kmet sam pri sebi, »sedaj se ti nudi prilika, kakršne ne bo kmalu. Tako lepo dekle — in sedaj samo na skednju. No, - čakaj, punica.« 

Počaka še nekoliko časa, potem pa se splazi tiho na skedenj, kjer je shranjeno obilo slame, seno pa je višje gori, kamor je treba splezati po lestvi.

Kmalu je kmet v njeni bližini.

A sedaj ne govori nič, marveč zgrabi Amalijo okoli pasa in jo hoče položiti na seno.

»Ali ste že zopet tukaj?« zakriči vsa razdražena.

»Bodi pametno, dekle,« šepeta kmet, »lepa si, zato Ti hočem dati veliko denarja.« 

»Pustite me,« zareži Amalija nad njim in ga sune od sebe. —

A s tem mu še bolj vzbudi poželjenje.

»Jaz pa Te hočem imeti,« zakliče jej kmet. »Ne praskaj me kakor mačka; pobožati bi me morala s svojimi mehkimi tačicami. Bodi pametna, saj Te itak nobeden ne sliši.« 

Amalija to dobro ve, kajti skedenj stoji precej oddaljen od drugih poslopij.

A še na misel jej ni, da bi se mu udala.

Ker ve, da je močnejša od kmeta, zabavati se hoče celo s tem, da se začneta prerivati sem in tje, kar pa kmeta le še bolj razvnema.

Drži jo z obema rokama okoli pasu — in vidi njene polne prsi, — ne, odnehati noče na noben način.

Toda moti se.

Najprvo dobi tako gorko po nosu, da se mu iskre pokažejo; potem ga dekle sune v trebuh, in ko lovi sapo, dobi novsunek, da se opoteče.

O joj! Pri ruvanju prišel je kmet preblizu odprtini, — čuti, kako se seno udira pod njim. —

V tem trenotku zakriči in se prekopicne v globino.

A, kar je najhujšega — priletel je na špičaste železne grablje, ki se zasade globoko v spodnji del njegovega hrbta.

Kmet tuli kakor bik.

Komaj se priplazi do hiše, kjer ga že žena pričakuje.

»Kaj pa Ti je vendar?« 

»Padel sem — nagrabijo, o joj, o joj!« tarna kmet.

»Kako pa se je zgodilo, kje je bilo to? — In kakšen pa si?« 

»Na skednju, — o joj!« 

»In Tvoj nos grozno krvavi.« 

»Padel sem z vrha,« toži kmet in se drži za ranjeni del svojega telesa.

Kmetica maje z glavo.

»Kaj si imel opraviti tam?« 

»Za krave sem šel po seno.« 

»Zakaj nisi to dekli zapovedal?« 

»Nisem nobene videl.« 

Ko pogleda kmetica proti skednju, zagleda Amalijo, ki prihaja ravno s senom iz skednja.

Kmetica osupne.

»Saj je vendar »nova« dekla tu.« 

»Jaz jo nisem videl,« stoka on, »padel sem z lestve, — hu, kako to skeli, — oh, to boli, to boli!« 

Ker še vedno močno iz nosa krvavi, pelje ga kmetica v sobo.

Krvavenje jo kmalu ustavljeno, a železne grablje provzročajo tako hude bolečine, da mora kmet v posteljo.

Rane se mu obvežejo, namažejo, — a ker zaradi bolečin ne more ležati na hrbtu, vleči se mora na trebuh.

Kmetica ostane še nekaj časa pri njem, potem pa gre v hlev, kjer Amalija ravno krave molze.

»Poslušaj Ti,« jo nagovori kmetica, »ali je moj mož res z lestve padel?« 

»Že mogoče,« odgovori Amalija malomarno, »slišala sem neko kričanje, a videla nisem nikogar. Mislila sem pač, da je kak hlapec, ki se hoče norčevati.« 

Pomirjena zapusti kmetica hlev in gre zopet k kmetu.

Ta je imel hudo noč. Trpel je grozne belečine — a ziniti ne sme vendar nič, in povedati, kako se je zgodilo.

Med kletvicami in stokanjem je prebil noč, — a zjutraj še vedno ni boljše.

Kmetica mora sedaj sama nadzorovati in skrbeti za red.

Kakor navadno, zboro se tudi naslednji večer dekle okoli Amalije.

Spe namreč skupno na podstrešji, kjer se večkrat še živahno pogovarjajo. Amalija ve vedno kaj novega povedati.

Danes so dekle trudne, a zaspati še nočejo ter silijo Amalijo, naj pripoveduje.

»Kaj dela kmet?« vpraša sedaj.

»Ah, padel je,« roga se neka dekla, »kdo ve, kaj je počel starec. Za mano je že tudi lazil.« 

»Za mano tudi,« oglasi se druga.

»In mene je hotel zapeljati,« pristavi tretja, »stara prismoda naj si le polomi vrat in noge.« 

Amalija se skrivaj smeje.

»Gotovo ste zelo trudne?« vpraša jih.

»Seveda smo.« 

»No, potem pa lezite k pokoju, ali ne?« 

»Ah, ne, pripoveduj nam kaj o velikem mestu, kjer si bila,« prosijo dekle, »to poslušamo tako rade.« 

Amalija prikima.

»No, dobro, izpolniti Vam hočem to željo. Toda v mestu se pozno vstaja in če je zvečer kdo truden, okrepča se s sladkim vincem.« 

»Z vinom?« oglasijo se vse.

»Da, z vinom,« nadaljuje Amalija, »pila sem ga tudi jaz večkrat, ko sem služila pri nekem bogatem starem gospodu. Za odhodnico sem ga celo dobila polno steklenico.« 

»In tega si seveda že davno popila,« pripomnijo dekle.

»Kaj še, — steklenico imam še v moji čuti. To Vam je sladko sicilijansko vino.« 

Dekle se kar oblizujejo.

»Ali bi nam ga ne hotela dati pokusit?« vpraša ena izmed njih.

»Potem bi bila steklenica kmalu prazna,« smeje se Amalija.

»Ah, daj vendar, saj tudi od mene dobiš nekaj.« 

»Od mene tudi.« 

Amalija se obotavlja.

»To je drago vino.« 

»O, prosim, prosim.« 

Vse se postavijo okoli zvitega tolovajskega dekleta.

»Še nikdar nismo okusile vina,« oglasi se zopet ena, »oh, daj nam saino nekoliko pokusit, prosimo Te, lepo prosimo.« 

Amalija se navidezno še obotavlja, potem pa počasi stopi k svoji culi in potegne iz nje precejšnjo steklenico.

»To je vino?« 

»Da — prav iz Italije.« 

»O, prosimo!« 

»No, dajte mi kozarec sem.« 

Takoj je pri roki. — Amalija počasi izvleče zamašek in vlije nekaj vina v kozarec.

»Pij,« reče proti eni izmed dekel.

Naenkrat je bil kozarec prazen.

»O, to je dobro!« 

Ko se še druge drenjajo okoli nje, se Amalija na videz brani, a konečno natoči vsaki nekaj vina.

Steklenica je prazna, — toda Amalija tega ne izda, marveč nastavi prazno steklenico na usta.

»Tako,« zdihne globoko, »jaz sem izpila ostanek, — dobro je bilo. — Glejte, ali Vam nisem dobra?« 

»Gotovo, gotovo.« 

Dekle niso pile veliko, a so vendar po tako ognjeviti pijači prav vesele. Smejejo se, objemajo, konečno pa se poskrijejo v svojih posteljah.

Tudi Amalija stori tako.

Oglasi se še tu in tam katera, a kmalu zaspe vse.

Amalija leži nepremično. Zdajci se zravna pokonci.

»Micika,« pokliče polglasno.

Lepa tolovajska nevesta se smehlja.

»Spijo,« šepeče, »hahaha, ko se bodo zbudile, — potem — potem — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Polnoči je, ko stopajo temne postave na dvorišče. Psi se ne oglasijo, kajti Amalija jih je zastrupila.

Nikdo ne opazi tolovajev, — vse spi, in dekle spe še najtrdneje, saj so kakor omotene.

Amalija vodi tolovaje. Kakor mačke plazijo se po stopnicah.

»Le tiho,« svari jih, »da no sliši kdo izmed hlapcev.« 

Amaliji ni treba tolovajem dvakrat reči, naj se sedaj polaste omotenih dekel.

»Vzemite konjske odeje, ki leže v bližnji shrambi, vanje zavijte speče, in hajd naprej.« 

Tolovaji ubogajo nekdanjo ljubico grozovitega tolovajskega glavarja. Plazijo se k posteljam.

»Ne izbirajte,« opominja Amalija, ko vidi, da tolovaji ogledujejo speče, »čas beži, hitite!« 

»Mi ne maramo kupiti mačka v vreči,« oglasi se tolovaj.

»Bedarija,« reče jezno Amalija, »ali mi res nič ne zaupate? Vzemite deklice; povem vam, da so vse mlade, sveže in lepe punice. Hitro — če ne, nam bo slaba predla.« 

Te besede pomagajo. Hitro jih zavijejo v odeje in vsak zadene svojo na hrbet. —

Vse se je posrečilo. —

Predrzni tolovaji hite s svojim plenom proti gozdu.

Dobro uro hoda je še do samostanskih razvalin, breme je težko, toda nihče se ne pritoži, o ne, tolovaji hite vedno dalje, da bi čim prej dospeli do svojega cilja. V podzemskih prostorih imeli jih bodo ujete. —

Tako vodi Amalija svoje spremljevalce vedno dalje v gozd, kjer gospodarijo neznanski tovariši.

200. poglavje. Skrivnosti v globini.[uredi]

Ana v stiski. — Kaj se je zgodilo? — Uganjka.

Smukač sedi na robu skrivnostnega vodnjaka. Srpo zre v globočino, kajti že tri ure je Jurij Skopec tam doli in še vedno ni znamenja življenja od njega.

Pante je še vedno na svojem prostoru, in tudi Ana Sijenska.

Le-ta hitro poskrije svojo meniško obleko in krinko, da bi pogledala za svojim ljubčkom. Počasi stopa po hodnikih, — in ko začuje Smukač bližajoče se korake, se nemalo začudi.

V prvem trenotku zgrabi samokres, toda kmalu spozna ljubico Jurija Skopca.

»No, kaj tacega,« godrnja Smukač, »saj ste vendar morali plezati sem doli.« 

»Seveda.« 

»Lahko bi si bili vrat zlomili.« 

»Držala sem se trdno za vrv.« 

»Primaruha, Vi sto pogumna ženska.« 

»Kje je Jurij?« vpraša lepa pustolovka.

»Tu doli.« 

»Koliko časa že?« 

»Skoro tri ure.« 

Ana je v skrbeh.

»Da bi se mu le kaj ne pripetilo.« 

»E, nič hudega ne bo. Glavar je previden, in srečo ima tudi.« 

Ana poklekne poleg vodnjaka.

»Jurij!« zakliče v globočino, »moj Jurij!« 

Vse je tiho. Ana je vedno nemirnejša.

»Jaz bom splezala doli.« 

»Ne, tega ne dovolim,« zavrne jo Smukač, »glavar mi je strogo prepovedal. Tudi jaz ne smem za njim.«

»Toda jaz hočem.« 

»Ne, ne.« 

Ana Sienska je v skrbeh za svojega ljubčka, zato hoče na vsak način za njim, a tolovaj jo zgrabi še pravočasno za roko. —

»Pustite me!« sika razdražena.

Ker pa Smukač tega nikakor ne dovoli, začne se med njima boj, pri katerem mora tolovaj občutiti ostre nohtove svoje nasprotnice.

Naenkrat se začuje klic.

»To je glavar,« pravi Smukač, ko prej nekaj časa prisluškuje.

Hitro skoči k vodnjaku in spusti vrv doli.

»Glavar!« 

»Tukaj sem,« zadoni votlo, »privezal bom vrv okoli sebe in ko bom trikrat potegnil zanjo, vleci gori. Si razumel?« 

»Da, glavar.« 

Sedaj ne misli Ana več na boj; pripravljena je, pomagati Smukaču potegniti ljubčka kvišku.

Konečno trikrat potegne.

Smukač z veseljem začne vleči za vrv.

Kmalu se prikaže glava Jurija Skopca.

Ali sedaj Smukač zagrči, Ana Sijenska pa samega strahu glasno zakriči. Ali je to glavar?

Obraz Jurija Skopca je pepelnato siv, oči globoko udrte. Mrzel pot stoji na njegovem čelu in iz male rane na glavi solze krvave kaplje. Tak visi na vrvi, držeč pod pazduho železen zabojček.

»Zaklad?« zakliče Smukač, ter zgrabi glavarja, potegnivši ga iz neznanske globine.

»Jurij,« oglasi se Ana, »kaj pa Ti je?« 

Predrznež ne odgovori.

»Ti si ranjen?« 

»Ne, ne, to je le praska,« meni Smukač, a opazil je, da se glavar komaj na nogah drži. »Glavar, Vi ste kakor mrlič.« 

»Kmalu bi bil,« odgovori strašni mož s pojemajočim glasom.

Ropotaje pade zabojček na tla.

»Zaklad?« zakliče Smukač zopet.

»Le en del tega, — prav mal del,« odgovori Jurij Skopec, sapo pojemajoč, — »drug zaklad ne dobi nihče. Ta zabojček tu dobil sem s tisočkratno smrtno nevarnostjo — tu doli je grozno.« 

»Pokvarjen zrak, kaj ne?« vpraša Smukač.

»O ne — nekaj druzega je.« 

»Kaj pa?«

»Tega ne povem,« odvrne predrznež, »a strašno je, grozno!« 

Ana Sijenska je vsa iz sebe. Glavo ljubčkovo pritiska na svoje prsi ter boža njegova mrzla lica.

»Jurij,« stoka, »Ti ne smeš umreti.« 

»Ne, umrl ne bom,« odgovori počasi, smehljajoč se; »če bi se bilo moralo to zgoditi, potem bi bil našel smrt tu doli, kjer je tako grozno —.« 

Jurij Skopec stegne desnico.

»Daj mi vina,« reče utrujen, »moja steklenica leži tu doli razbita. Potem pa zapri odprtino, a tudi vhod zunaj bomo zazidali.« 

Jurij Skopec se s težavo vzdigne.

S svojo nepremagljivo energijo kmalu premaga slabost in tudi ona čudna barva zginja z obraza.

Ana je v velikih skrbeh zanj. Vpraša ga večkrat, kaj se mu je vendar pripetilo tam doli.

»Ne,« odgovori predrzni mož, »tega Ti ne povem, Ana. Ne muči me tedaj.« 

Ona obmolkne, kajti Jurija Skopca pozna in ve, da je vsaka beseda odveč.

Smukač zgrabi zabojček, toda Jurij Skopec mu vzame plen iz rok.

»Le pusti,« pravi tolovaju, »ne bo dolgo, in zopet bom stari Jurij. Zapri odprtino in potem glej, da kmalu zazidaš uhod. Poslal Ti bom Panteta, da Ti pomaga.« 

Smukač uboga povelju.

Predrzni glavar pa se še enkrat ozre po skrivnostnih prostorih, obrnivši se nato k svoji ljubici.

»Pojdi, Ana, greva gor. Jaz potrebujem svežega jutranjega zraka.«

Ana Sijenska mu poda roko in kmalu jo lepi par na vrhu. —

»Kje je Pante?« vpraša glavar.

»Gori, na zidu.« 

Jurij Skopec skrije plen v neko dolbino, potem pa stopi kvišku, kjer stoji Pante.

»Kje je Černič?« ga vpraša glavar.

»I, kaj ga ni doli?« 

»Ne, jaz ga nisem videl.« 

Pante se muza.

»Hm, hm, — a Smukač?« 

»Ta je v hodnikih.« 

»Tam je dobro spravljen,« smeje se Pante, — »no, glavar, kako je, — ali naj ostanem tukaj?« 

»Ne, pojdi doli in pomagaj Smukaču zazidati uhode.« 

Pante uboga.

Jurij Skopec ostane z Ano sam, toda v tem trenotku se komaj ozre nanjo, — on misli na drugo bitje — na svojo Milico.

Kako se jej neki godi — najbrž je še v varstvu njegovih ljudi. In ali ga še ljubi?

Vsega zatopljenega v te misli opazuje Ana Sijenska vidno nemirna.

Tu se začujejo koraki, oba se obrneta.

Pred njima stojita Černič in Sabina — slednja vsa spremenjena.

Lepi njen obraz nima več onega ponosnega, ošabnega izraza; — z njega odseva sedaj sreča, zadovoljnost.

In Černič?

Tudi on je ves spremenjen. Tesno se pritiska k Sabini, kakor bi je ne hotel nikoli več zapustiti. A njegov glas doni še vedno resno in mirno.

»Glavar,« naznanja mu, »hlapec nas je najbrž ovadil, zato bi bilo bolje, da čim prej zapustimo samostan, ker drugače nam preti nevarnost.«

202. poglavje. Zaljubljeni tolovaji.[uredi]

Črni Martin najden. — Dekliško maščevanje. — Skrivnostni načrti.

»Kje za vraga tiči črni Martin? Njegova večerja je še nedotaknjena, pri straži pa tudi nima nič opraviti.« 

Tako govori Cekinar k Poldetu.

»No, pogledati hočem za njim,« zagodrnja slednji, »morda se je splazil celo k dekliškemu taborišču.« 

Polde vstane. A tudi Cekinar je radoveden, in tako gresta, počasi proti razvalinam.

Naenkrat Polde obstoji.

»Kakšen glas je to?« vpraša, »tako čudno se sliši.« 

Cekinar posluša. Razločno se čuje stokanje.

»I, to je tu v bližini.« 

»Naprej.« 

Tolovaja se podvizata in kmalu zapazita v grmovju čudno postavo.

Polde meni, da vidi katero izmed deklet.

»Glej, glej, kaj pa dela ta na drevesu,« reče Cekinarju, »vidi se tako, kakor bi jagode trgala?« 

Oba gledata gor.

»Saj res,« mrmra Cekinar, »tako je videti, — toda dekle stoka, morda ne more z drevesa.« 

»Drevo pač ni visoko.« 

»Res ni visoko, a mogoče je, da je obvisela za krilo. Veš kaj, pomagajva ji, — hahaha, to bo zabava.« 

»Čudno, zakaj dekle ne vpije,« meni Cekinar.

»Najbrž si ne upa, da bi se predaleč ne slišalo.« 

Polde že pleza na drevo.

Zdajci zgrabi postavo, ki kmalu nato zdrči med vejami nizdol. — Polde jo hoče obdržati.

Zastonj — teža je prevelika. Omahne ter preklinjajoč telebne med vejami na tla.

Cekinar priskoči, da bi pomagal tovarišu.

»Uh,« stoka Polde ter se drgne po rokah in nogah, »dobro sem jo skupil.« 

Zopet se začuje stokanje.

Cekinar meni, da se je dekle hudo poškodovalo, zato se nagne čez nepremično ležečo.

Hipoma odskoči.

»Črni Martin je!« zavpije.

»A, kaj še.« 

Polde se vzravna in stoji sedaj poleg svojega tovariša.

V resnici, tu leži črni Martin. — In kakšen?! Okoli sebe ima privezano žensko krilo, na glavi pa je nekaka skupaj zvita avbica.

Roke in noge ima povezane, usta zamašena s cunjo, da ne more vpiti; sliši se le čudno grčanje.

Polde zgrabi za nož in mu prereže vezi, Cekinar pa mu odmaši usta.

Črni Martin zeva kakor riba na suhem.

»Tovariš,« oglasi se Polde, »kaj se je vendar zgodilo s Tabo?« 

Črni Martin grči.

»Dekleta,« izpregovori konečno, »te vražje punice.« 

Cekinar ve dovolj.

»To sem si že mislil,« kara sedaj tolovaja, »saj vendar veš, da hočejo biti dekleta sama. — Zdaj imaš, kar si iskal.« 

»O jejmine,« zdihuje črni Martin, »ta salamenska Lenčika, — no, to ji bom dobro poplačal. Napadla me je s svojimi tovaršicami, in to se je zgodilo tako hitro, da niti vpiti nisem mogel. Obesile so me potem na drevo, kjer sem visel v smrtnem strahu.« 

Cekinar se nasmehne.

»Vesel bodi, da se Ti ni še kaj hujšega pripetilo — saj Uršike gotovo ni bilo zraven.« 

Šepatajoč in preklinjajoč gre črni Martin proti taborišču, Cekinar in Polde pa se mu posmehujeta.

Ko pride Cekinar do svoje Uršike, pove mu ta, da je črni Martin Lenčiko napadel in jo hotel siloma odvesti v svojo utico. —

V zadnjem trenotku pa so priskočile druge déklice in vrgle napadalca ob tla, zvezale ga in našemile.

»Prav se mu je zgodilo,« meni Cekinar, »sedaj ima vsaj nekaj za spomin.« 

Medtem prileze črni Martin do ognja, kjer je sedelo še nekaj mož, med njimi njegov tovariš, ki se je ravnokar povrnil od straže.

Ko zagleda Martina opraskanega in pobitega, vpraša ga, kaj se mu je zgodilo.

Le-ta nekaj časa molči, potem pa le pove, kaj so počela dekleta z njim.

»In Ti to trpiš, Martin?« 

»I, kaj pa hočem?« 

»Ne bodi norec! Maščuj se! Jaz Ti liočem pri tem pomagati, kajti z Liziko bi tudi jaz rad obračunal.« 

»Kaj pa naj storiva?« 

»Le čakaj, tovariš, prenagliti se ne smeva. Toda to Ti rečem, — na kolenih bodeta klečali pred nama, ponujali se nama bodeta, — o, jaz imam izvrstno misel.« 

Črni Martin jo nemalo vesel. Svojega tovariša dobro pozna in ve, da je prebrisan dečko; zanese se torej popolnoma nanj. — Tako šepetata med sabo še dolgo časa in nihče ne ve, kakšne načrte kujeta zoper Liziko in Lenčiko.

203. poglavje. Najemnikov voz.[uredi]

Na bog pripravljeni. — Posrečena prevara. — Ljubosumna žena.

V malem šotoru, sredi gozda leži Milica popolnoma ozdravljena.

Glumačica strogo pazi nanjo, a na vrv je ne sili več. Tudi je sedaj prijazna z njo, kar se Milici zelo čudno zdi.

Nocojšni večer dobi Milica celo nekaj vina, ki ubogo deklico tako poživi, da je zopet gibčna kakor poprej.

»No, Milica,« vpraša jo babura, »ali bi ne hotela zopet na vrv?« 

Deklica povesi glavico, — sluti namreč, da so ji namenjene nove muke.

»Milica, slišiš, Tebi preti huda usoda.« 

»Meni — kakšna usoda?« začudi se revica.

»No,« govori nesramnica resnim glasom, »Ti si stara dovolj, da Ti lahko povem vse. Lepa si, prav krasna; zato ni čudno, da Te zalezujejo.« 

»Mene zalezujejo?« 

»Glej no, kaj še nisi opazila, kako Herkul in burkež pazita nate. Že davno bi bila postala ljubica Herkulova, če bi Te ne bila jaz varovala. A sedaj tega človeka ni več moči krotiti.« 

Milica se vsa trese.

»Oropati me hočejo moje časti.« 

»To se bo najbrž zgodilo, kajti Herkul nima pred mano nobenega strahu več ter me celo zasmehuje. Danes sta se z burkežem skrivaj pomenkovala, in to je veljalo Tebi, Milica.« 

Ubogi otrok je v smrtnem strahu.

»O, umreti hočem — svoje časti ne smem zgubiti!« 

»Neumnica,« šepeta ji starka, »tako daleč vendar še ni. Umreti — hahaha, to je smešno; živeti moraš. Jaz sem se naveličala te družbe, a medve se bodeve že preživeli. Ali hočeš vedno pri meni ostati?« 

»Da, da,« jeclja tresoča se Milica.

»Prisezi!« 

Milica je tako prestrašena, da niti misliti ne more več razsodno.

»Prisezi mi,« sika nesramna babura, ki dobro pozna poštenost svoje žrtve, »prisezi, da me ne zapustiš več, — potem Te rešim.« 

Milica priseže.

Malo desnico dvignivši govori grozno prisego, besedo za besedo, katere ji narekuje babnica.

Uboga Milica! Prisega je izgovorjena, — glumačica je prepričana, da jo bo Milica tudi držala.

»Sedaj proč, proč,« jeclja ubogi otrok.

»Biti morave previdni,« zavrne jo ženska, »kajti Herkul in burkež strogo pazita. Si li dosti krepka za beg?« 

»Tekla bom, dokler se ne zgrudim.« 

»Dobro,« govori glumačica, »lezi in ne gani se. Jaz grem, a vrnem se kmalu.« 

»In če bi groznež prišel?« 

»Danes gotovo ne, — skrbeti hočem za to. O polnoči zvedela boš več, sedaj bodi mirna; ugasnila bom luč.« 

Milica tresoč se uboga.

Zunaj pri malem ognju sedita Herkul in burkež, ognježerec pa straži Franceta.

France ne more uiti, kajti Herkul mu je privezal na noge težke železne kroglje.

Glumačica prisede k ognju.

»No, kaj Vam pa jo, stara?« vpraša jo burkež, ko zagleda njen skremženi obraz.

»Milici je zopet huje,« odgovori le-ta, »bojim se, da jo mrzlica še enkrat napade.« 

»Bežite,« posmehuje se ji Herkul, »jaz sem danes dekleta videl; saj je čila in cveteča — Vi nas hočete le za norca imeti.« —

»Ne, ne, res ima mrzlico,« govori ženska počasi, »jutri grem v gozd, da ji poiščem zdravilnih zelišč.« 

Herkul se muza; na tako priliko je že dolgo čakal. — Ko starka odide, splazil se bo do šotora in se polastil Milice ter jo odnesel v gozd.

Grofovska hči bo potem njegova, on pa lahko postane bogat gospod.

Medtem ognježerac pomenljivo pogleduje svojega prijatelja burkeža.

»Porabi Ti to priliko,« šepeče burkežu, ko se ta priplazi do njega, »saj veš, da Herkul pozno vstaja. Proti njemu se bodeva že branila.« 

Burkež je s tem zadovoljen: saj tudi on sanjari o zlatih gradovih.

Glumačica le še hlini svojo skrb za Milico, kar ji pa Herkul noče verjeti ter možje slej ko prej stražijo šotor, kamor se zopet poda premetena ženska.

Glumačica prižge luč, in dobro vedoč, da jo zunaj opazujejo, obnaša se, kakor bi imela res kaj posebnega opraviti pri Milici, — seveda le na videz.

Čez nekaj časa ugasne luč, a namesto da bi legla k počitku, pospravi svoje in Miličine svari ter poveže v dve culi.

Denarja nima glumačica več, a to je ne skrbi, ker upa, da ji že Milica pomore do njega.

Njen račun je namreč zelo zvito sestavljen.

Od grofa .Sokolskega ne more pričakovati nikakega plačila, ker je tako neusmiljeno mučila njegovo hčerko. V grad se torej niti prikazati ne sme.

Nesramnica je sklenila, prodajati nekaj časa ubogo Milico razuzdanim pohotnežem.

Če bi ubožica to vedela! — O, da bi Bog poslal svojega angelja, ki bi varoval nesrečno deklico! —

Polnoči je, ko Milica začuti, da jo je prijel nekdo za roko. Prestrašena poskoči.

»Tiho, jaz sem,« šepeta glumačica, »bodi pozorna, kajti zanikerneži tam zunaj so na straži. Vzemi culo in bodi pripravljena — zapustiti hočeve te lopove.

Milica ne more videti ničesar, toda sliši, kako glumačica z nožem reže luknjo v šotoru.

Ker stoji šotor poleg grmovja, beg ni tako nevaren, ali kljub temu je treba največje previdnosti.

Glumačica zleze prva skozi luknjo, — za njo Milica.

Pri svitli žrjavici zapazi Milica Herkula, dremajočega; a njegovo spanje je gotovo tako netrdno, da bi ga zbudil vsak najmanjši šum.

Tu zgrabi glumačica Milico in jo vleče sabo v gozd, vedno dalje in dalje. — Spustita se v tek.

»Beg se je nama posrečil,« govori nesramnica tiho, »toda na varnem še nisve. Herkul naju bode gotovo zasledoval.« 

Milica podviza svoje korake in tako bežita po gozdu, kjer kmalu dospeta do neke steze.

Več ur je že preteklo, — konečno se začne gozd svetliti in v bližini se čuje petelinovo petje.

»Aha, na robu gozda sve,« pravi glumačica, »saj pa je tudi že skrajni čas.« 

Zdajci se začuje drdranje voza in v mali daljavi zapazita dvouprežen kmetski voz.

»Hitive, Milica,« pravi ženska, »prosila bom kmeta, da smeve prisesti.« 

Milica ji ne ugovarja.

Kmalu sta blizu voza.

»Stojte, stojte,« kriči glumačica, »ljudje moji, ali bi naju ne hoteli vzeti na voz? Tu v gozdu sve se izgubili in sedaj ne znave ne naprej ne nazaj.« 

Voz se ustavi.

Izpod bele strehe se pokaže ženski obraz.

»Le pojdita sem,« reče jima voznik prijaznega obraza, »prostora je še dosti na vozu.« 

Kmetici na vozu to ni posebno všeč in bi že rada ugovarjala. Ko pa zagleda lepo deklico, se njen obraz takoj spremeni. —

Voznik se umakne, da zlezeta obe tujki na voz, potem pa požene konja.

»Nemirne čase imamo,« oglasi se kmetica, »ni varno tedaj, se ustavljati na cesti.« 

»Rada verjamem,« odgovori ji glumačica, »tudi jaz sem v gozdu videla par capinov, toda k sreči naju niso opazili.« 

Milica sliši, kako njena spremljevalka laže, a ugovarjati ji ne mara; trudna je zelo.

»Moja nečakinja je zelo utrujena,« pravi hinavka, ko zapazi Miličin začuden obraz, »ali bi se ne mogla za nekaj časa na slamo vleči?« 

»No, seveda,« odvrne ji kmetica, potegnivši nekaj odeje izpod sedeža, »tu, dekle, kar lezi in se pokrij, slaba si zares.« 

Milica uboga. — Utrujenost jo premaga, da v malo minutah trdno zaspi.

Kmetica začne sedaj izpraševati. Radovedna in jezična je precej; a glumačica pripoveduje ji same laži.

»Jaz in moja nečakinja sve na potu v veliko mesto,« pravi kmetici, »rade bi kaj zaslužili.« 

»Tako, tako — prav lepa je Vaša nečakinja.« 

»Kajneda, krasno dete. Oditi sem morala ž njo od doma, ker ji fantje niso dali miru.« 

»Ali je ni hotel nobeden vzeti?« smehlja se kmetica.

»O pač, toda —« 

»No?« 

»Saj Vam lahko povem,« govori babura tiho, »deklica me je veljala mnogo denarja, ker je izučena; zato jo ne maram dati vsakemu revežu.« 

»Res, deklica je prav krasna,« pravi kmetica zopet, »vsaj obraz —« 

»No, če bi Vi videli njeno postavo.« 

»Tako, tako — hm, hm.« 

»Da, moja Milica je v resnici krasotica.« 

»Povejte mi žena,« reče naenkrat kmetica tiho, »rada bi Vas nekaj vprašala.« 

»Kaj pa tacega?« 

»Pa ne smete biti huda za to.« 

»Kako bom huda, ker ste naji tako prijazno vsprejeli.« 

»Prišlo mi je namreč na misel, ko sem videla Vašega lepega dekleta. Veste, moj mož, ki sedi tu spredaj, je najemnik velike graščine Waldenburške.« 

»To je gotovo veliko posestvo?« 

»In kako, — naš gospod bi lahko denar kar na škafe meril. Žena njegova pa je pravi zmaj, ljubosumna, togotna, da ima mož pravi križ ž njo. In grda je tudi, imela je zelo hudo bolezen.« 

»In gospod?« 

»Ta je pravi kavalir, v najboljših letih, ki bi še rad užival življenje. Toda žena ga ne pusti nikamor, v mesto gre sama kupovat.« 

»Hahaha, to je smešno.« 

»Kajneda,« šepeta kmetica, »ubogi gospod! Osrečil bi lahko še tucat lepih deklet. — Saj me razumete.«

»Razveseljuje naj se na drug način.« 

»I, kako pa, saj slišite, da ne sme v mesto, ker mu žena ne dovoli. Domača dekleta pa so pravi strahovi, ena je grša od druge.« 

»Srečo mora imeti človek,« meni glumačica sama pri sebi, »to mi pride ravno prav, sedaj lahko Milico drago prodam za nekaj dni, ali četudi za nekaj tednov.« 

Proti kmetici kaže prav skrivnosten obraz.

»Ali bi si gospod ne mogel drugače pomagati?« 

»Seveda ne. Lepe služabnice vzeti ne sme, kajti gospa bi bila tako razdražena, da bi morala lepa dekla takoj zapustiti službo. Tako je.« 

»Hm, hm,« mrmra glumačica, »vidim, da z Vami lahko odkrito govorim.« 

»Gotovo.« 

»Kaj menite, ali bi se gospod zanimal za — mojo nečakinjo?« 

Kmetica se muza.

»To Vam rečem, da takega dekleta še nisem videla. Če bi jo naš gospod mogel imeti nekaj dni ali — noči, — naštel bi Vam gotovo par stotakov — da, par tisočakov.« 

Glumačica ve dovolj.

»Toda kaj pomaga lepo dekle,« meni kmetica, »takoj bi bil ogenj v strehi in dekle bi moralo zapustiti grad.« 

»Tako, tako. Kaj pa, ko bi bila jaz Vaša sorodnica in bi z nečakinjo bivala nekaj časa pri Vas na obisku?« 

Kmetica pomenljivo seže glumačici v roko.

»Vse dobro in lepo, ali to ne gre. Gospa bi takoj izvedela, za to in bi svojega moža ne izpustila iz oči.« 

»To je škoda.« 

»Da, prav škoda.« 

Kmetica zdihuje.

»Gospod mi je že večkrat namignil, da bi me bogato obdaroval, če bi mu preskrbela lepo deklico.« 

»Poskusi pa se vendar lahko.«

»Ne gre, nikakor ne, nazadnje pride še moj mož ob kruh.« —

»Stojte,« smehlja se glumačica, »že vem nekaj.« 

»Kaj pa vendar?« 

»Jaz vem, kako je storiti. Jaz hočem imeti svoj denar, Vi dobite lepo darilo in za mojo nečakinjo bo gotovo tudi še kaj ostalo.« 

»To bi se že zgodilo, kajti gospod ni stiskač.« 

»Dobro, ali naji hočete vzeti na pristavo?« 

»To ne gre, ljuba žena.« 

»Pač, saj Vaš mož še ni videl moje nečakinje, ki je neki strašno grda. Me li razumete?« 

Kmetica osupne.

»Ali znate čarati?« 

»Ne, — a na glavo nisem padla. Videli bodete, kakšna zabava bo to, hahaha. Toda, vprašam Vas, ali imate sobo, kamor bi gospod lahko neopažen prihajal?« 

»Imamo, — in konečno bi tudi ne bilo tako nevarno, ker so na pristavi same grde dekle.« 

»Tem bolje.« 

Kmetica se zavzame, ko vidi, da se nesramnica splazi k speči deklici.

Kaj počne tam, ne more videti.

Zdaj strese glumačica spečo.

»Milica!« 

»Da, da — o moj Bog — ali je že tukaj?« 

»Ne, a lahko še pride.« 

»O moj Bog!« 

»Tiho, dekle, storila bom, da Te ne bo spoznal, četudi bi šel mimo Tebe.« 

Milica je še pol zaspana.

Glumačica pa seže v culo in privleče iz nje malo škatljico, v kateri ima razne stekleničice, čopiče in drugo.

Deklica mirno drži, ko jo starka maže s čopičem po obrazu in po preteku pol ure je njeno delo končano.

Kmetica je vsa začudena, kajti mesto lepega dekliškega obrazka zagleda sedaj ostudno grdo žensko.

Babura je s pomočjo skupaj zvitega robca naredila vrhtega še veliko grbo, tako da je Milica v resnici prav ostudna.

»Zakaj pa to?« vpraša kmetica presenečena.

»Hahaha,« smeji se starka, »ali ne razumete? Gospa grajska gotovo ne bo ljubosumna na tako grdavž in gospod bo lahko prihajal k Vam. Pod gotovimi pogoji pa se bo ta grda ženska spremenila v najlepšo deklico.«

Pomenljivo stisne kmetica glumačici roko.

»Zdaj Vas razumem,« govori tiho, »gospod bo zelo vesel. — Hihihi, to bo zabava, in gospo bomo vodili pošteno za nos, — hihihi.« 

»Torej je gospod radodaren?« 

»Gotovo; videli bodete, da bo posegel globoko v žep. Jaz ga dobro poznam.« 

»Taka nedolžnost je pa tudi draga,« muza se prekanjena glumačica.

»Bodite brez skrbi. - Vi ostanete na pristavi.« 

»In Vaš mož?« 

»E, ta mora ubogati, kar jaz rečem — da in amen.« 

»To je izvrstno.« 

Smehljajočega obraza opazuje starka nesrečno Milico, ki naj v kratkem postane žrtev razuzdančeva!

204. poglavje. Divji srd.[uredi]

Opažen beg. — Za denar. — Herkul odvede jetnika.

Herkul steguje svoje ude.

»Ah« — mrmra, »nočna rosa leži na meni kakor svinec. — Pri ognju ni dobro spati. Sicer pa dobim sedaj dobro plačilo za to.«

Pogleduje proti šotoru.

»Ali je starka že šla po zelišča?« vpraša ognježerca, ki je stal na straži.

»Ne, biti mora še v šotoru.« 

»Hm,« mrmra orjak, »pogledati vendar moram, kaj se godi tam notri.« 

Godrnjaje vstane z ležišča ter stopa počasi proti šotoru.

Zdanilo se je že.

Herkul previdno odgrne zagrinjalo in gleda po šotoru.

Za trenotek je kakor okamenel.

»Kaj mu je neki?« meni ognježerec, »najbrž opazuje lepo Cenobijo.« 

Naenkrat se začuje od šotora sem rujoveč glas.

»No, no,« misli si glumač, »kaj se mu je neki pripetilo, morda ga je starka celo razpraskala.« 

V tem trenotku pa orjak še huje zatuli.

»Izdajstvo — sleparstvo!« kriči ves besen, »starka je ušla, in ž njo Milica! Šotor je prazen! — To je izdajstvo!« 

Kakor strela zadela je ta novica vse druge glumače.

Od vseh strani prihite k šotoru.

»Ušli sta — obe,« tuli Herkul, »starka je prerezala platno, najbrž že pred več urami. Sramotno nas je zapustila, ta vražja kanalja!« 

Drugi same jeze kar besne.

Toda najdivjiši je Herkul. V svoji besnosti divja po šotoru in še vedno išče Milico.

A zaman — o Milici in glumačici ni duha ne sluha.

Nepopisna zmešnjava nastane mej glumači.

»Za njima moramo, da ju vjamemo!« kriči Herkul.

Nekaj časa begajo glumači okrog, potem pa se zbero okoli Herkula.

»Kaj nam je sedaj storiti?« vpraša ognježerec.

»E, starko bomo že še dobili v pest,« žuga orjak, »in gorje ji potem!« 

»Gorje izdajalki!«

»Taborišče moramo Takoj zapustiti,« svetuje Herkul, »da zasledujemo ubegli. Vpraševali bomo povsod, če so morda videli lepo deklico v spremstvu stare babure.« 

»Saj nimamo nikakih sredstev,« meni dekle, »tukaj v gozdu dobimo vsaj nekaj hrane.« 

»Ti imaš sicer prav, dekle,« odvrne orjak, »a pozabila si, da imamo veliko obetajočega jetnika.« 

»Ah —« 

»Gotovo, tega nam morajo drago plačati. — Pojdi z mano, ognježerec, in Ti tudi, burkež, govorili bomo z jetnikom. — Hola, ognježerec, potegni ga iz ute!« 

Le-ta hiti k uti in potegne Franceta za noge ter ga vleče na prosto.

Lovec tuli v smrtnem strahu, meneč, da gre sedaj za njegovo življenje. Njegov strah se še poveča, ko zagleda razburjeni obraz Herkulov.

»Ne umorite me,« stoka, »saj dobite denarja.« 

»Fante,« zagrmi orjak nad njim, »saj nimaš niti vinarja v žepu.« 

France meni, da je sedaj po njem; smrtni strah ga prisili, da razkrije tajnost.

»Pač — pač,« zakliče, »v mojem škornju je nekaj zlatov skritih; vzemite jih, samo da mi pustite življenje.« 

Herkul zgrabi za čevelj in ga razpara.

Cink — cink! zažvenketajo zlati po tleh.

Grozno vpitje se razlega.

Glumač, burkež, dekle in Herkul valjajo se kakor živa kopica po tleh. Vsi grabijo po denarju.

Herkul je kakor divji. Dekleta zgrabi za lase in jo vlači po tleh, da bi mu prepustila svoj ugrabljeni plen. Ona so brani, kar se more.

Orjak je že ves raspraskan po obrazu, da mora konečno izpustiti dekleta, ki urno zbeži in skrije svoj plen. Tudi drugi šo precej ugrabili, najmanj pa Herkul, ki je dobil samo dva zlata; zato je ves iz sebe.

»Sleparji,« kriči, »vse ste pograbili! — Sem z denarjem, ali pa Vas pobijem kakor muhe — kanalije!«

Skoči k ognju in zgrabi tam ležeče poleno.

Glumač in burkež sta pripravljena, da odbijeta napad.

Burkež vzame lovčev nož, glumač pa njegovo nabasano puško.

Herkul pridivja s svojim polenom.

»Denar sem,« zavpije, »ali pa Vama razbijem buči, sleparja!« 

»Niti za korak dalje!« zagrmi glumačev glas, »ali pa Ti poženem krogljo v butico!« 

»Prokleto,« godrnja orjak, »preskrbela sta se dobro: tu ne opravim nič. Ah, potem pa mi mora dekle dati denar.« 

V tem prihiti dekle.

»Branite me!« vpije, nevarnost sluteča, ter skoči za oba oborožena moža.

»To se bo tudi zgodilo, dekle,« oglasi se glumač, »če se nam grdoba ne spravi s pota, razbijem mu čepinjo!« 

Orjak kar tuli togote.

»Glej, da se mi pobereš,« zadere se burkež nad njim, »moj nož je oster ko britev in Tvoja buča bi kmalu strkljala v grmovje!« 

»Pes!« 

»Le pridi sem,« žuga mu glumač, »saj smo kmalu gotovi s Tabo. — Proč — ali pa sprožim!« 

Herkul sprevidi, da je brez moči. Ozrši se na okoli spusti počasi poleno.

Še enkrat so ozre na svoja nasprotnika, potem pa bliskoma skoči k jetniku.

Mahoma ga dvigne kvišku in tresočega se Franceta zadene na hrbet.

»Kaj naj to pomeni?« zakliče burkež.

Herkul brez odgovora zbeži v grmovje.

Nasprotnika mu nočeta slediti.

Dobre pol ure dirja orjak po gozdu. — Ko se ustavi, je France bolj mrtev ko živ.

»Imaš li še kaj denarja skritega?« zareži Herkul nadenj.

»Ne, nimam.«

»O — jaz si ga bom že preskrbel,« kriči orjak, »povedem Te na grad Sokolski, lopov, tam mi more odšteti grof veliko odkupnino.« 

»Ne, ne,« stoka France, smrtno prestrašen.

»Prav gotovo se bo to zgodilo,« zavpije Herkul. »Hahaha, grof bo imel pred sabo onega, ki je hotel umoriti njegovo hčer, in plača moja ne bo majhna.« 

Herkul odvzame Francetu težke kroglje, potem pa ga poveže tako trdno, da se more komaj pregibati.

»Tako, zdaj pa hajdi proti Notranjski, da čim prej prideva v grad, kjer me čaka bogato grofovo plačilo.« 

»Ne, ne,« tarna France, »poiščite raje mojega prijatelja, oskrbniika Tihorepca, ta Vam bo dal denar, grof pa Vas bo s psi odgnal iz grada.« 

»Kdo je oskrbnik Tihorepec?« zavzame se orjak.

»Moj prijatelj.« 

»Kje ga najdem?« 

»Zanesljivo v bližini gradu,« odgovori France, »pa tudi grofica bo rada plačala zame odkupnino, le do nje se obrnite.« 

»Ali me hočete prevariti?« vpraša ga Herkul nezaupno.

»Ne, — ne bo Vam v škodo. Povem Vam pa, da od grofa ne dobite nič.« 

»Oho, če mu prinesem poročilo o njegovi hčerki?« 

»To bi bilo brez pomena,« hiti France, »grof je nezaupljiv, še zapreti Vas bo dal.« 

»Hm, hm.« 

»A grofica mi je naklonjena in vem, da prejmete dobro plačilo.« 

Herkul pomišlja.

»Dobro, poskusiti hočemo,« zagodrnja konečno. »Toda varujte se, če ste me nalagali, potem je odbila Vaša zadnja ura.« —

»Ne, ne, vse je resnica.« 

»Bom videl,« pravi Herkul, ko zadene zopet Franceta na ramo ter odhiti z omahujočim bremenom naprej.

205. poglavje. Ljubezenska sreča.[uredi]

V Zagreb. — Skrivališče v gostilni. — Stari Abraham. — Novo lokavstvo.

V malem gozdnem prepadu, nedaleč od Zagreba utaborila se je četa.

To so predrzni možje, Jurij Skopčevi tovariši, med katerimi takoj zapazimo visoko postavo glasovitega glavarja.

Černiča ni med njimi, ker je dobil od glavarja ukaz, spremiti Ana Siensko in Sabino na dogovorjeni kraj.

Dvajset mož je, ki sedaj počivajo tu in sredi med njimi njih ponosni vodja.

»No, glavar,« začne Smukač, ki jo že pozabil Sabino, »kako je? Ali ste še mnenja, prodati plen onemu prokletemu židu Abrahamu? To bo nevarno.« 

»Kaj še,« zavrne ga prodrznež. »Abraham je edini, ki razpolaga s tako velikimi svotami. Plačal nam bo vse.« 

»In nas povrh tudi izdal.« 

»Tega naj se le varuje.« 

»Jaz mu prav nič ne zaupam,« zmajeva Smukač z glavo. »Z Levijem sta v zvezi, in ta ne bo pozabil, da ste ga takrat skoraj ubili. Prisegel je strašno maščevanje.« 

»E, kaj me briga taka židovska pokveka.« 

»Če tudi, previdnost pa je vendar potrebna. Levi je zvit.« 

»In kljub temu hočem napraviti ž njima kupčijo.« 

»Glavar, greste li sami v Zagreb?« 

»Bomo videli,« odgovori predrzni mož, »za trdno se še nisem odločil. Najprvo si bomo tukaj izkopali skrivališče, kamor poskrijemo naš plen.« 

Smukač in Pante takoj vstaneta, za njima tudi drugi tolovaji, — in kmalu je v prepadu živahno gibanje.

Čez malo časa izkopana je že tako velika luknja, da lahko poskrijejo vanjo ves svoj plen.

Jurij Skopec nadzoruje vse to temnega obraza, pri tem pa misli na Milico, katero so mu zopet odvedli.

Na vsak način hoče imeti deklico nazaj, glumače pa, katere sumi tega dejanja, grozno kaznovati. —

Delo je končano in niti najmanjšega sledu ni videti, da bi bilo tu skritega toliko dragocenega plena.

Tolovaji pristopijo k glavarju.

»Kdo hoče v Zagreb?« vpraša Jurij Skopec, »izročil bo Abrahamu pismo, druzega nič.« 

Mlad, spreten tolovaj se ponudi za to, ne posebno nevarno nalogo. Preobleče se za žida in nihče ne more slutiti njegovega pravega namena.

Predrzni glavar povabi v pismu Abrahama v ono gostilno, kjer bi bil kmalu padel v roke vojakom. — To je že skrajna predrznost!

»Ti in Pante me bosta spremila,« zavrne Smukača, ko mu hoče očitati tako predrznost, »drugi pa ostanejo tu v gozdu in bodo čakali mojega povelja.« 

Medtem zapusti mladi tolovaj taborišče.

Zagreb ni daleč odtod in ko se čez nekaj ur povrne, naznani glavarju, da je pismo že v rokah Abrahamovih.

»Si li še koga drugega videl!« povprašuje glavar.

»Ne, glavar, samo starega Abrahama. Levi še vedno ni zdrav, kakor mi je pravila dekla.« 

»Dobro tedaj,« reče Jurij Skopec, »mi gremo do one gostilne, vi pa ostanete tukaj. — Živeža imate dovolj in kor noči niso hladne, prenočite lahko na prostem.« 

Ko se zmrači, odidejo trije možje, s skritim orožjem, proti gostilni.

Kmalu so tam, a Jurij Skopec noče naravnost v gostilno.

Splezajo čez zid in se vtihotapijo v skedenj, kjer jim je skrivališče dobro znano.

Tu leži nakopičenega nekaj sena in kmalu odprejo tolovaji skrivna vratica.

»Hudiča,« zamrmra Smukač, »zadel sem ob nekaj trdega.«

»Naredi luč, da se prepričamo.« 

»Takoj, glavar.« 

Pri svitu svetilnice zagledajo nekaj zabojev in vreč.

»Aha, krčmarjev plen,« muza se Jurij Skopec. »Najbrž bo stari slepar kmalu tukaj.« 

Tolovajski glavar se ni motil.

Komaj so blago odrinili na stran in si pripravili iz sena in odej svoje ležišče, — začuje so od zunaj šum.

»Že prihaja,« reče glavar.

In res. Skrivna vrata se odpro — tu se prikaže prekanjeni obraz krčmarjev.

»Ah — ah,« zastoka ves prestrašen.

»Tiho, starec,« oglasi se Jurij Skopec, »jaz sem tukaj.« 

»Ni mogoče,« zakliče krčmar, priplazivši se bliže, »za božjo voljo, glavar, ali silite naravnost v ječo?« 

»Tako, zakaj pa?« 

»No, ta predrznost.« 

»Tiho, stara prismoda, jaz vem, kaj delam. Tu je varno skrivališče, kjer me nihče ne najde. S starim Abrahamom hočeva tu skleniti veliko kupčijo.« 

»In če bi Vas kdo izdal?« stoka krčmar.

»Stari norec, — jaz sem Jurij Skopec. Seveda, če me boste Vi ovadili, potem je nevarno, a drugače se ni treba bati. Abraham je zvita lisica; prišel bo zvečer — in ponoči pridem jaz v njegovo sobo, kjer bo prenočeval.« 

»O jej, če se bo le dobro izteklo.« 

»Bodite tiho,« žuga mu predrznež, »tudi za Vas ne bo slabo, saj me poznate.« 

»To je res, veliki glavar.« 

Krčmar se na skrivnem muza, ko odhaja.

»Prišel bom kmalu zopet,« šepeta, »prinesel Vam bodem jedi in pijače. Toda boljše je, da pošljem svojo hčer, kajti v sobi imam vse polno gostov.« 

»Dobro, pa pošljite dekleta.« 

Tolovajema je znano, da glavar rad vidi lepega dekleta; zato ležeta na mehko ležišče, da bi zaspala in pustila glavarja samega.

Jurij Skopec se počasi bliža vratom, — kmalu se začujejo lahke stopinje.

Tu prihaja lepa krčmarjeva hčerka, obložena z raznimi dobrimi rečmi.

Predrznež smukne ven.

»Tukaj — tukaj.« 

»O — ne — ne —« 

Tolovajski glavar ji vzame košarico iz rok in jo potisne v skrivališče.

Nato se obrne k razkošni deklici, ki težko sopeč stegne svoji polni roki ponosnemu možu nasproti.

»Srček moj, ali Te imam vendar zopet?« 

»Vendar — vendar,« šepeče ona, »o, kolikokrat sem jokala, ker sem mislila, da Te ne vidim več.« 

»Ali se nisi med tem časom s kom drugim zabavala?« vpraša jo tolovajski glavar in jo pritisne k sebi.

»Ne, ljubček moj, — nihče se me ni dotaknil, saj ljubim samo Tebe.« 

»Ali veš, kako je bilo takrat, ko si počivala v mojem naročju, ko so me preganjali vojaki in kako sem jim potem ušel?« —

»Vem, vem, — o, kako sem se tresla«, zdihuje dekle in se pritisne še tesneje k njemu.

»Veš kaj, srček moj, še bodeva skupaj, še, — tedaj Te hočem celo noč imeti v svojem objemu, in sicer v oni sobi, kjer so naju motili ono noč vojaki.« 

»To bi bilo nevarno.« 

»O, jaz pa hočem to, vkljub tem beričem. Ta pot naju ne bo motil nihče.« 

»To bo šlo težko. — Oče mi je namreč naročil, naj Ti povem, da je Abraham že tukaj. Odkazal mu je ono sobo, v kateri sva bila takrat skupaj — saj veš —« 

Dalje ne govori. — S svojimi mehkimi rokami oklene se ponosnega moža in vroči poljubi dokazujejo, da ljubezenska strast ne pozna nikakih mej.

Jurij Skopec se konečno izvije iz zapeljivega objema.

»Torej je že tukaj stari židov, temu se je pa mudilo. — No, potem moraš že še nekoliko počakati, ljubica moja.« 

Lepo dekle zdihuje. — Poskusiti hoče še enkrat, da bi pregovorila svojega ljubčka, kajti rada bi ostala takoj pri njem. Poljubuje ga strastno, — a Jurij Skopec ostane pri svojem sklepu.

»Poiskati hočem starega sleparja,« tolaži lepo deklico, »najprvo je kupčija, potem še le veselje. Ne zdihuj, otrok moj, saj me poznaš, da držim svojo besedo.« 

Dekle ga še enkrat strastno poljubi, potem pa odideta oba proti gostilni.

Kakor senca smukne Jurij Skopec po stopnicah v sobo, kjer ga čaka Abraham.

Le-ta sedi na stolu ter s plašnimi pogledi opazuje ponosnega moža, ki takoj zapahne duri za sabo.

Žid poda glavarju desnico.

»Torej ste prišli, Abraham.« 

»Seveda sem tukaj — e, rad napravim kako kupčijo.« 

»Prokleti lopov, hoteli ste me izdati krvniku!« 

»Bog pravični, tega nisem hotel, — ne, ne, to je bil Levi.« 

»Tako? — Pes,« škriplje predrzni glavar, »mika me, prijeti Te za vrat, da bi Ti kri brizgala iz ust in nosnic.« 

Abraham se trese kakor šiba.

»Čudež božji,« stoka, »kako morete govoriti tako? Prišel sem k Vam, da narediva kupčijo, in Vi me hočete zadaviti. Veste, glavar, Vi ste silovit človek.« 

»Vi pa velik lopov.« 

»E, žid sem, pošten.« 

»Ne bom se prepiral z Vami,« zavrne ga Jurij Skopec. »Prišli ste, ker veste, da imam bogat plen.« 

»Imate li zlato mizo?« vpraša žid hlastno.

Jurij Skopec prebledi, spomnivši se cerkvenega ropa, onega groznega greha.

»Kaj hočete s tem?« vpraša osorno.

»No, kupil bi rad to malenkost, ker ima precej zlata in dragih kamenov,« muza se žid.

»Imate tudi toliko denarja, žid?« 

»Gotovo ga imam,« vzravna se starec, »več, ko vsi židje v Zagrebu. In če bi ne imel jaz zadosti, pomaga mi Levi.« 

»Aha, Vaš prijatelj?« 

»On je moj trgovski prijatelj, druzega nič,« pravi Abraham previdno.

»Ali ni Lein ženin?« 

»No, če ga hoče,« odvrne Abraham, »to je njena prosta volja.« 

»Je li to res?« 

»Da, — saj jo lahko vprašate sami.« 

»Kdaj?« 

»Kadar se bova domenila«, odgovori žid, »ona bi rada govorila z Vami. Prihodnjič jo privedem sabo.« 

Juriju Skopcu šine kri v glavo.

A takoj se mu vzbudi sum, da židovo privoljenje nima poštenega namena.

Jurij Skopec sede na stol.

»Grovoriva torej o kupčiji,« začne, »jaz imam zlato mizo.« 

»Bog pravični, saj sem mislil. Samo Jurij Skopec — grozni tolovajski glavar — ne, ne — mogočni sem hotel reči — more imeti to dragocenost. Rad plačam za njo sto tisoč goldinarjev.« 

»Ali ste znoreli, žid,« zavpije Jurij Skopec jezno ter skoči kvišku, »zlata miza jo vredna desetkrat toliko!« 

»Saj nimam odjemalcev za to, spečati jo bom mogel le počasi.« 

»Norec, to je samo ob sebi umevno, ker drugače Vas takoj primejo. Izpod tristo tisoč je ne dam.« 

»Oh, — oh,« tarna žid, »trikrat — sto —« 

»Tako je, stari slepar, — zlata miza je vredna milijon.« 

»Mi-li-jon.« 

»Zame še več,« pristavi Jurij Skopec z votlim glasom, »mene je veljala — dušo.« 

Abraham pomežikuje z očmi.

»Jaz imam še več dragocenosti,« pristavi predrznež, »zaboj poln dragotin, potem stari samostanski zaklad, krasne kamene.«

»Ali morem videti?« vpraša Abraham, trosoč se radovednosti.

»Seveda, — mačke v vreči Vam ni treba kupovati. Z zavezanimi očmi Vas povedem tje.« 

»Sme li tudi Lea z menoj?« 

»Zakaj?« 

»Ona zna ceniti,« reče žid.

»Ne, pridite sami. — Ali hočete sedaj v Zagreb?« 

»Ne, to bi bilo sumno. Čez noč ostanem tukaj, zjutraj zgodaj pa odrinem v mesto.« 

»Neumnost, dragocenosti lahko vidite še nocoj.« 

»Sedaj je prepozno.« 

Jurij Skopec sluti, da se pripravlja tu nova lopovščina. —

»Lepa soba,« reče, oziraje se, »tu bi jaz sam rad prenočil. Vi si lahko poiščete drugo sobo.« 

»Saj ostanem lahko tudi tukaj.« 

»Ne boš, stari umazanec,« zavrne ga predrznež ter zgrabi žida za rokav. »Pojdite z mano, tu vzemite svojo torbo, kajti v tej sobi bom spal jaz — saj je tam zadaj še jedna. Hitro — alo — drugače —« 

Abraham si ne upa ugovarjati. Mirno gre z Jurijem Skopcem v drugo sobo.

»Tako, sedaj zaspite, stari slepar. Jutri zvečer pričakujem Vas na »rudečem križpotu«. Saj poznate kraj, ob jednajstih ponoči sem jaz na mestu. Toda pridite sami, — za vsakega druzega bo pripravljena svinčenka.« 

»Jaz pridem sam,« zdihuje Abraham, »toda obljubite mi, da —« 

»Kaj pa?« 

»Da mi ne boste storili nič žalega.«

»Obljubim.« 

Abraham je zadovoljen, ker pozna Jurija Skopca, da ne prelomi besede.

Jurij Skopec pride do sobe, kjer sta prej barantala z židom.

Tu se vrata odpro in na pragu stoji razkošna dekliška postava.

»Ljubček moj, čakala sem Te — sedaj lahko izpolniš svojo obljubo.« 

»Torej se nisem motil, srček moj?« 

»Ne, ne — vsa sem Tvoja.« 

Z burnim hrepenenjem, polna strasti in ljubezni potegne lepa deklica ponosnega tolovajskega glavarja v sobo — vrata se zapro za njima. — — —

206. poglavje. Rudeči Tomaž in njegova ljubica.[uredi]

Zmešnjava pod zemljo. — Kramar in roparji. — Poročilo o Juriju Skopcu.

V podzemskih prostorih samostanskih razsaja pravcat boj.

Roparji so omamljene deklice srečno prinesli v svoje skrivališče. Ker bi si pa vsak rad izbral lepšo, začno se prepirati in nazadnje se vname boj, pri katerem podležejo slabejši in se morajo zato zadovoljiti tudi z onimi deklinami, ki jih drugi ne marajo.

To bi še bilo, a sedaj se predramijo tudi omamljene deklice. Začudene zro okoli sebe, meneč, da se jim sanja.

Konečno uvidijo, da so v nekih podzemskih prostorih — poleg njih režeči se roparji, ki opazujejo svoj plen — in da nimajo obleke.

Kmalu spoznajo tudi, da so postale žrtev razuzdanih roparjev — sedaj pa so skrajno razsrjene!

Vse besne planejo na bližnje roparje.

Krepke pesti padajo po glavah in ostri nohtovi neusmiljeno praskajo po obrazih roparjev.

A še bolj so dekle razsrjene, ko zagledajo Amalijo.

»Ta kanalja nas je omotila!« kriče nanjo, »dala je nekaj v vino, — o, kje smo zdaj?« 

S temi besedami planejo na Amalijo in jo poderejo na tla.

Strašno se godi ž njo, — iz več ran že krvavi, ko še le prihiti nekaj drugih roparjev.

Zopet se vname hud boj — a sedaj so deklice premagane; kmalu imajo roke povezane.

»Za vraga,« pravi ogljar Tone, »vesel sem, da imam svojo Jero, ki vendar ni tako huda, kakor ta kmetska dekleta.« 

Deklice začnejo še hujše razsajati. Toda v svoji lahki obleki znova vzbude poželjenje roparjev, ki so vsled prestanega boja že itak razdraženi.

A sedaj se povezana dekleta ne morejo več braniti, in roparjem ni težko izvršiti svoje nakane.

Le Janko Hrvat sedi s svojo steklenico v kotu. On se ne briga za nobeno stvar.

Niti na svojo ženo ne pazi, ki se razburjena vsled takega prizora — skrivaj zmuzne z ogljarjem Tonetom.

Jankotova steklenica je prazna.

»Jera — Jera,« grči sedaj.

Nobenega odgovora.

Opotekajoč se vstane in gre iskat ženo.

»Kje je Jera?« kliče.

»Norec, greš proč,« oglasi se hripav glas.

»Kje je moja žena?« 

»Kaj jaz vem, pusti me v miru.« 

»Jaz pa hočem vedeti.« 

»Pravim, da se mi izgubi, pijanec, išči jo pri ogljarju Tonetu!« 

»Pri ogljarju Tonetu?« zaškriplje Janko, »na, ali me je goljufala?« 

Zavihti prazno steklenico.

»Potem mu razbijem čepinjo!« tuli kakor zdivjan vol.

Drugi se mu posmehujejo.

Besen tava okrog, — tu pade čez kamenje, a nato zgrabi svetilnico in si opeče prste.

»Prokleto,« piha, »kje je Jera, jaz jo zadavim!« 

Tako kolovrati okrog.

»Jera — Jera!« kriči zopet.

Tu začuje neko grčanje.

»Kaj je to?« vpraša začuden in postoji.

»Semkaj,« oglasi se nekdo.

»Jaz ne morem videti.« 

»Človek, pomagaj mi, jaz skrvavim.« 

»Oho,« začudi se pijanec in se primaje bliže.

Mal svetloben žarek sveti skozi odprtino in Jankotu se nudi grozen pogled.

Pred njim leži rudeči Tomaž.

Obraz njegov je razmesarjen, — na tleh poleg njega pa je velika luža strjene krvi.

»Za vraga,« mrmra Janko, »kaj pomeni to, — hej, Tomaž, govori, — ali si mrtev, ali še živiš?« 

Čuje se le zamolklo stokanje.

»Še je živ,« godrnja pijanec, »kaj pa je bilo, Tomaž, govori!« 

»Obveze, — mazila,« ječi ranjenec.

Janko Hrvat rentači okrog, da bi naznanil to drugim roparjem.

Toda dolgo traja, da se kdo približa, ker se grdobe zabavajo s svojimi deklinami.

Konečno pride Kramar in ko zagleda ranjenega tovariša, hiti po obveze in mazilo.

»Kdo je storil to?» vpraša ranjenca, ko mu izpira rano in ga maže z balzamom.

»Ona — me je — zabodla.« 

»Tvoja punica? — Saj to ni mogoče,« zavrne Kramar, »ali je imela orožje?« 

»Ne, ne,« stoka Tomaž, »med tem ko sem jaz — dekleta objel — potegnila je — vragica — moj nož — iz nožnice — ter me sunila z njim — da sem se zgrudil. — To ji bom poplačal.« 

Ko Kramar ranjenca obveže, začne s svetilnico iskati deklino po vseh kotih. — In našel jo je.

V skritem kotu teh čudnih podzemeljskih prostorov sedi, a ne diha več. Krvava sraga na njenem modrcu svedoči, da si je po dovršenem dejanju sama zasadila bodalo v srce.

Okrvavljeni nož leži poleg mrtve, koje stisnjene ustnice kažejo ono odločnost, s katero se jo branila še pred svojo smrtjo.

Roparji imajo Da svoji vesti zopet novo krvavo žrtev, — žrtev, ki kliče po groznem maščevanju.

207. poglavje. Abraham in Lea.[uredi]

V gostilni. — Strast. — Ponočni obisk. — Grozno presenečenje.

Zmračilo se je že, ko dospe Abraham v Zagreb.

Takoj hiti v svojo sobo in jo za sabo zapre.

Potem stopi k skrivnostni omari z onimi skrivnimi vratmi, ki vodijo v sosedno hišo.

Levi — ki je v resnici že popolnoma ozdravljen — že pričakuje svojega zaveznika.

»No?« vpraša mladi žid.

»Videl sem ga, videl,« začne Abraham.

»Jurija Skopca —?« 

»No seveda, tega tudi — a videl sem veliki zaklad, zlato mizo in še več drugih dragocenosti.« 

»Torej vendar,« izpregovori Levi, čegar lokave oči se iskrijo, »zakladi so tu. Ali so pa v istini tudi tako velikanske vrednosti?«

Stari Abraham pokima.

»Z našim denarjem bi se komaj poplačalo.« 

»Tako, tako.« 

»Milijoni, Levi, milijoni.« 

»In Vi menite, naj midva ta denar izplačava?« 

»Nič ne menim. Zato sem pa prišel sem, da se domeniva. Lea nama mora pri tem pomagati.« 

»Lea?« 

»Kajpada, Jurij Skopec jo ima rad in v svoji zaljubljenosti bi pozabil na vse drugo.« 

»Ne, Abraham,« odkima Levi. »S tem se jaz ne strinjam. — Ali veste za pot do skrivališča? Midva naznaniva tolovaje oblastniji, in ko bodo vojaki preganjali rokovnjače, se splaziva midva po noči, do zaklada in ga odneseva.« 

»Moj ljubi sin,« smehlja se Abraham, »to bi ne bilo napačno. Toda Jurij Skopec ni na glavo padel. Z zavezanimi očmi peljali so me po raznih ovinkih v gozd, zato ne morem prav nič vedeti, kje je ono skrivališče.« 

»Hm, seveda je potem stvar drugačna.« 

»Tukaj nam mora torej Lea svetovati,« pravi stari žid, »ona naj si zapomni kraj, kjer je zaklad skrit. A tudi s tem še ni vse opravljeno.« 

»Jaz pa menim, da bi Jurij Skopec Lei kaj žalega storil, če bi se prikazala v gozdu.« 

»Tega ne bo storil,« zavrne ga Abraham.

»In če bi ji že on prizanesel, napadejo jo lahko njegovi tovariši,« ugovarja Levi v skrbeh.

»Tudi tega se ni bati,« zagotavlja starec, »tolovaji vedo, da glavar ne razume šale.« 

»A če se Lea sama spozabi in se tolovajskemu glavarju — uda, potem —« 

»Ne bo storila kaj tacega, ker drži na svojo čast. Ona bo izvedela za kraj, kjer je zaklad skrit, — in če se bo to posrečilo, potem so dragocenosti najine, brez da bi plačala tudi vinar zanje.« 

»To bi bil lep dobiček,« mrmra Levi.

»Kaj ne, moj sin; za to že lahko kaj žrtvujeva.« 

»In če bi se Jurij Skopec povrnil?«

»V tem slučaju je za vse preskrbljeno.« 

»To je res.« 

»Tedaj ostane pri tem, moj sin,« nadaljuje starec, »jaz bom to sporočil Lei, ti pa obvesti oblastnije, da se skriva v gozdu tolpa roparjev.« 

»Dobro, toda Lea mora biti previdna, da ne zabrede v nevarnost, kajti jaz hočem imeti čednostno ženo ne pa ljubico tolovajskega glavarja.« 

»Ne boš se kesal, sin moj.« 

še nekaj časa kramljata žida in prevdarjata svoje načrte, potem pa se Abraham povrne po isti poti in vse skrbno za sabo zapre.

Takoj se poda v Leino sobo.

Tu sede na stol in nekaj časa zre v lepo deklico, ki takoj opazi, da ima starec neko skrivnost.

»Lea,« začne, »dete moje, nekaj posebnega se je pripetilo.« 

»In?« Ona ga vprašujoče pogleda.

»Jurij Skopec je tukaj, — ne daleč od tod, v gozdu.« 

Kri jej šine v obraz in komaj zaduši klic veselja.

»Kaj praviš Ti k temu, Lea?« 

»Jaz menim, da to ne pomeni dobro,« odgovori deklica in pogleda starca. »Ker se mu v tej hiši ni dobro godilo, se hoče najbrž maščevati.« 

»Ne, otrok, on ne misli tega — kupčijo hoče z mano napraviti, prav dobro kupčijo.« 

Lea posluša.

»Da, vse svojo zaklade je prinesel sabo, — in to vse hoče meni prodati. Tudi Ti lahko vidiš te dragocenosti, — šla boš z menoj, ko bom obiskal Jurija Skopca v gozdu.« 

Toda Lea se ne razveseli tega, kakor je pričakoval žid. — Ali kaj sumi?

»S Tabo naj grem v gozd?« 

»Seveda, dete moje, Ti znaš take stvari ceniti. Še nocoj se odpeljeva z vozom do gostilne, kjer se snideva z Jurijem Skopcem.« 

Lea je razburjena.

Torej bo vendar zopet videla njega, pri katerem se vedno mude njene misli, lepega, ponosnega moža.

Abraham takoj zapove, naj se voz pripravi, in da bi se ne vzbudila sumnja, nalože na voz nekaj praznih zabojev in vreč.

Ob določeni uri sede Abraham s svojo Leo na voz in se odpelje iz mesta. Dospevši do mestnih vrat se ustavi.

»Jaz sem bogati Abraham,« odgovori na vprašanje stražnikovo, kateremu skrivaj stisne zlat v roko, »grem po trgovskih opravkih.« 

Voz zdrdra naprej.

Mrači se že, ko se ustavi pred znano gostilno.

Gostilničar ju prijazno pozdravi in jima takoj odkaže dve sobi; stari Abraham dobi isto, v kateri je že stanoval, Lea pa sobo tik one, v kateri je tolovajski glavar objemal krčmarjevo hčer.

Seveda Lea o tem nič ne ve, — ona misli le na veselo svidenje z ljubčkom — nocojšno noč.

Tako jo govoril Abraham, ker je menil, da bo krčmar takoj obvestil tolovajskega glavarja o njegovem prihodu. A prišlo je drugače.

Ker krčmar ni imel časa, da bi obvestil tolovajskega glavarja o zopetnem prihodu starega žida, naročil je svoji hčeri, naj stopi v skedenj in naznani to tolovajem.

Dekle očetu obljubi.

»Tako neumna pa vendar nisem,« smeje se dekle, ko oče odide, »hahaha, saj nisem norica. Ljubček mi je obljubil, da pride nocoj zopet k meni — o, kako sem vesela! — Za drugo se ne brigam, naj se zgodi, kar hoče.« 

Veselo pojoč odhiti v kuhinjo.

Tako poteče čas. —

Pozno ponoči je, in krčmar se je bil že davno podal k počitku, tudi gostje že vsi spe, le dve osebi čujeta še v hiši — dve lepi deklici.

Lea in krčmarjeva hčerka. Slednja se je tiho splazila v sobom, medtem ko Lea, ugasni vsa luč, z utripajočim srcem prisluškuje pri vratih.

Lea ve, da je polnoč odbila, — sedaj upa, da bo vsak trenotek začula njegove korake.

Preteklo je zopet pol ure. —

A čuj — korak se bliža.

Lea pogleda skozi malo razpoko. Pri mesečini lahko zapazi vsakega, ki bi šel po hodniku. — Stopinje so vedno bliže. —

Razločno se čuje, da gre nekdo po stopnicah.

Brez dvoma, to je Jurij Skopec, kajti zdajci zagleda tudi že zavito moško postavo. — Da, on je — ljubček!

O, kako ji bije srce, — pred njenimi očmi se stemni.

Jurij Skopec obstoji in posluša.

Lea prime za kljuko — kaj naj stori?

Kri ji šine v lepi obrazek, ko misli na to, da Abraham ne bo nič vedel o tem, če bi svojemu ljubčku odprla.

Še vedno gleda skozi špranjo, neodločena, kaj naj stori.

Jurij Skopec je že prav blizu.

Zdajci zopet postoji.

Čuj — ali niso zaškripala neka vrata?

Brezsapno stoji Lea pri špranji in z napetimi očmi opazuje, kaj se bo zgodilo.

Zdaj natančno sliši, da se vrata odpirajo.

Tu se prikaže lepa razkošna dekliška postava, ki poželjivo steguje svoje roke tolovajskemu glavarju nasproti.

Lea hoče zavpiti, a ne more — v grlu jo tišči, da niti stokati ne more.

Vidi, kako tolovajski glavar strastno pritisne lepega dekleta k sebi, — glasen poljub odmeva po hodniku.

Deklica potegne Jurija Skopca v sobo — in vrata se zapro. —

Naj se oba zaljubljenca še tako radujeta svoje ljubezenske sreče — Lea ne čuje nič več, presenečenje je bilo pregrozno, — bolečina prevelika, — ubogi otrok leži nezavesten na preprogi. —

208. poglavje. Na dežju.[uredi]

Proti razvalinam. — Predrzna zahteva. — Prevaran. — Huda kazen.

Vreme se je sprevrglo.

Nad razvalinami starega samostana se pode črni oblaki — dežuje neprestano.

Tolovaji si morajo tedaj poiskati drugega zavetišča. — Cekinar je tudi kmalu našel v bližini staro kapelico, v kateri so vami pred neprestanim deževjem.

Uršika in Cekinar izbrala sta si skriven kotiček, tolovaji se utabore sredi kapele, črni Martin in njegov tovariš pa se stisneta v poseben kot, — svojega maščevanja še nista pozabila.

Sedaj je prišel čas, da izvršita svoje naklepe.

Nekega večera posebno hudo lije, a tolovaji se ne zmenijo za to, ker imajo hrane v izobilji.

Črni Martin in njegov tovariš sta ravnokar povžila obilno večerjo.

»Danes sem prav dobre volje,« izpregovori Martin, »povej mi, tovariš, ali ni bilo vino izvrstno?« 

»Prav izvrstno.« 

»No, vidiš, — zdaj nama manjka le še par lepih deklet, in zabava bi bila imenitna. — Veš kaj, pojdiva jih iskat.« 

»To si boš najbrž premislil, Martin,« smeje se njegov tovariš.

»Zakaj?« 

»No, menim pač, da imaš še od zadnjič zadosti. Ali več ne veš, kako si visel na drevesu?« 

»Toda jaz se hočem maščevati,« godrnja Martin.

»Primaruha, ne boš se mogel.« 

»Oho,« zavrne bradač, »glej, tovariš, Ti poznaš Liziko in Lenčiko.« 

»Kaj ju ne bom poznal, — dve razkošni punici sta, da je veselje.«

»Torej pojdi z mano, jaz imam izvrstno misel. In danes je prav ugodno, ker dež neprenehoma lije.« 

»Kaj, v takem vremenu naj grem izpod strehe?« 

»Zakaj pa ne. Vzela bodeva par volnenih odej, da se ogrneva.« 

»To ne bo nič pomagalo, premočena bodeva do kože.« 

»Četudi, saj dobiva za to izvrstno plačilo. — Ti vzameš Liziko, in jaz Lenčiko.« 

»Vrnila se bodeva s krvavimi glavami.« 

»Ne, ne, le pojdi z mano.« 

Martinov tovariš se še nekaj časa obotavlja, a kmalu ga premaga radovednost. Oba moža se zavijeta v volnene odeje in izgineta v tmini.

Urnih korakov se bližata razvalinam.

»Sedaj velja previdnost, Martin, zaradi straže.« 

»Ne bodi neumen, dekleta ne bodo na dežju stala. — Tu doli so,« in Martin pokaže na temno odprtino.

Obrnivša se naravnost tje kmalu začujeta glasove — brez dvoma, tu notri so dekleta.

»Tovariš, zdaj pa le urno,« zašepeče Martin, »tu leži mnogo velikih kamnov, napraviti morava barikado.« 

Martinov tovariš je takoj pripravljen in kmalu stoji nekak zid, podprt z lesenimi tramovi, ki sta jih dobila v bližini.

Zgoraj pustita malo odprtino.

Zdaj stopi črni Martin k odprtini in strahovito zatuli.

Glasovi tam znotraj utihnejo, — a kmalu se čuje, da dekleta bliže prihajajo.

»Kaj pa je?« oglasi se ženski glas.

»Lizika!« 

»Ah —« 

»Jaz sem — črni Martin, ki je visel na drevesu. Postavil sem tu velik zid.« 

Dekleta zakriče — v tem trenotku poči strel, — a krogla udari ob kamen.

»Brezuspešno,« zakliče bradač, »zid je tako trden, da lahko streljate s puškami!«

»Spravite kamne proč!« zakliče Lenčika.

»Če se Ti in Lizika udasta, drugače ne. Ali si me razumela?« 

»Nikdar!« 

»Prav žal mi je,« smeje se tolovaj, »tedaj Vas bom pa pokadil — čakajte — suhega dračja imam dosti pri roki.« 

»To je izdajstvo!« 

»Dajte nama Liziko in Lenčiko ven, a biti morata povezani, drugače se Vam bo slabo godilo. Prisegel sem maščevanje — pokadil vas bom, da se bodete takoj vse podušile!« 

Dekleta nekaj šepetajo.

»No, bo kmalu?« zavpije tolovaj.

Nič odgovora.

»Oho, — čakajte, Vam bom že pokazal,« vpije črni Martin. »Hej, tovariš, vzemi onile zveženj dračja, — dekleta bodo začela kmalu kašljati.« 

»Varujte se tega,« zakliče Lizika, »če bo to glavar izvedel, se vama ne bo dobro godilo!« 

»Hahaha,« smeje se črni Martin, »glavar se malo briga za to. Torej kako je, ali naj začnem kaditi? — Tovariš, daj mi kresilo in gobo!« 

»Stojte,« zavpije Lenčika, »stojte!« 

»No, kaj je!« 

»Storile bomo, kakor zahtevate.« 

»Dobro, druge naj vaju potisnejo skozi odprtino, toda povezani, da veste!« 

Zopet je vse tiho.

»Kaj še ne bo kmalu?« 

»Naju že povezujejo,« odgovori Lenčika, »le še par minut — ne zažigajta dračja.« 

»Hitro, hitro!« rujove črni Martin, ki že nepotrpežljivo čaka na lepega dekleta.

»Pazite zdaj, — že prihajave!« 

Zdajci se pokaže glava, potem telo — to je Lenčika, ki ima roki in nogi trdno povezani. Za njo porinejo še Liziko.

Hitro zamašita tolovaja odprtino s kamni.

»Tako,« mrmra črni Martin, »zdaj se brez skrbi lahko povrneva. Predno bodo dekleta kamne odstranile, preteklo bo precej časa. Medtem bodeva imela midva že najlepšo zabavo.« 

Črni Martin in njegov tovariš zavijeta svoji žrtvi v volnene odeje in hitita ž njima, ne meneč se za neprestano ploho, v svoje skrivališče.

Tu jima odvzameta odejo in poželjivi pogledi obvise na lepih dekliških postavah.

»O, kako sve trdno povezani,« stoka Lizika, »skoraj ne čutim nog.« 

»Hahaha,« smeje se Martin, »le potolaži se, dete moje. Ko sem jaz na drovesu visel, si drugače govorila.« 

»Žal nam je,« zdihuje Lenčika, »bile smo tako razžaljene. O, odvežita nama vezi, saj bodeve pohlevni.« 

Martinovega tovariša gane ta prošnja.

»Martin,« vpraša, »kako je, ali naj ju odveževa?« 

»Prav nič me ne veseli.« 

»Saj noge morava odvezati,« meni tolovaj.

»Dobro, toda rok ne, da veš.« 

Vrvi so kmalu prerezane, — a v tem trenotku se deklici zganeta.

»Kaj je to?« meni črni Martin, ko zgrabi Lenčiko, »haha, ljubica moja, sedaj ne pomaga nobeno upiranje, — moja si.« 

Zdajci tolovaj osupne.

Lenčikini roki sta naenkrat oproščeni — na nerazumljiv način — dekle drži v roki samokres.

Lizika ravno tako.

Samokresa sta namerjena na tolovaja.

»Tako,« pravi Lenčika, »sedaj se je kolo sreče drugače zasukalo, hahaha; zapazila nista, da so bile noge povezane z isto vrvjo, kakor roke.« 

»Prekleto,« zatuli črni Martin.

»Bodita popolnoma mirna,« zapoveduje Lenčika, »ali pa zapodive svinčenki v vajini butici.« 

Črni Martin je ves iz sebe, tovariš njegov pa preplašen opazuje napeta samokresa.

»Martin, pomagaj, Lenčika bo sprožila!«

»Ne morem — ne, deklina, bodi pametna, če se vražji petelin sproži —« 

»Naj se, prav nič škode za vaju,« odgovori Lizika, »hotela sta nas zadušiti, a mislila nista, da smo tudi me prebrisane.« 

»Martin — Lenčika bo sprožila —« 

»Prokleta pištola — dekle — nikari —« 

Tolovaja sta v obupnem položaju.

Lizika in Lenčika sedita na ležišču tolovajev ter merita s svojim orožjem neprestano na glavi obeh mož.

Toda sedaj se bliža še druga nevarnost.

Po preteku komaj pol ure zasliši se zunaj vpitje in kmalu nato je skrivališče polno razljučenih deklin.

Oborožene z leskovkami prično neusmiljeno udrihati po črnem Martinu in njegovem tovarišu, da se kar zvijata bolečin. —

To traja dobre pol ure, in ko tolovaja, po vsem telesu raztepena, od neznosnih bolečin stokata na tleh, zvežejo jima dekleta roke.

»Tako je prav,« govori Lizika, »pravzaprav zaslužita, da bi vaju takoj pobile, a tako surove še nismo.« 

Dekleta polože oba tolovaja na dež in zasmehujoč ju odidejo odtod.

209. poglavje. Ostudna graščakinja.[uredi]

Nevihta. — Na pristavi. — Obisk. — Skrivnostni načrti.

Nad gradom Sokolskim se bliža nevihta.

A ta nevihta ni iz narave, — o ne, v gradu samem priprivija se nekaj hudega.

V gradu sta dve stranki. Prva, ki drži skrivaj z grofico, a druga stoji zvesto na strani grofovi.

Ker grof nima posebnih dokazov, mora čakati, da se stvar sama razjasni. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Zapustimo sedaj ta grad ter poglejmo na neko drugo graščino in njeno obširno pristavo.

Tu gospoduje bogati baron, kateremu hoče glumačica izročiti nesrečno Milico.

Gospod je krepke postave, v najboljših letih, ljubi dobro kapljico in — lepe ženske.

V svojo jezo pa ima okoli sebe same grde babure, ker njegova soproga ne trpi v gradu lepega dekleta in tudi sama je grda, da bolj biti ne more, prava copernica.

Tako se godi v gradu, ko nekega dne dospe na pristavo glumačica z Milico.

Graščakinja pa ima povsod nastavljene ogleduhinje.

In ko drugega dne stopi v njeno sobo nad vse grda služabnica, da bi jo česala, vpraša jo gospodinja:

»Kaj je novega? Kaj počne moj mož?« 

»Dolgočasi se.« 

»Tako jo prav, dolgočasi naj se, potem mi bo vsaj zvest ostal.« 

Služabnica češe njene grde lase.

»Na pristavi so dobili obisk,« se oglasi zdaj.

»Kdo je prišel?« 

»Neka gospa s svojo hčerko,« odgovori služabnica, »najemnica pravi, da je njena teta.« 

»In to mi poveš še le zdaj?« 

»Izvedela sem šele pred eno uro.« 

»Kdaj sta prišli tujki?« 

»Včeraj.« 

»Tako, tako — in hči, ali je —« 

»Ne, ne, ni lepa, milostna gospa, grda ko copernica, prava ostudnost; proti njej sem jaz lepotica.« 

»Ah,« zdihne graščakinja zadovoljno. »To je dobro; a če bi bila deklica lepa, takoj bi morali obe s pristave.« 

»Tako je prav, Vaša milost.« 

»Tedaj le dobro pazi — tu imaš cekin za tvoj trud.« —

Komaj je graščakinja oblečena, že pohiti na pristavo.

Najemnica ji pride naproti.

»S čim morem milostni gospej postreči?« 

»Dobili ste obisk, kaj ne?« 

»Moja teta je tu s hčerjo.« 

»Kje pa sta?« 

»Tu v sobi, Vaša milost.« 

Graščakinja pogleda v sobo in zapazi Milico, ki je v resnici ostudno izpremenjena.

Pomirjena kmalu zapusti pristavo.

Uro pozneje prijaše graščak sam, — najemnik ga sprejme.

»No, dragi moj,« začne ponosni baron ter zaupno potrka z bičem najemnika po rami, »kako je?« 

Tak dokaz naklonjenosti je precej surov. Bič je trdo padel na pleča, tako da se najemnik kislo skremži.

Graščak to opazi.

»Aha, to jo nekoliko pošegeialo, dragi moj,« smeje se, »to pride od tega, če je človek slabe volje. Za vraga, jaz sem že sit tega, jaz —« 

Boječe se ozre naokrog.

»Moje soproge vendar ni tukaj?« vpraša skrbno.

»Bila je — a je že odšla.« 

»No, potem je dobro.« 

»Sedaj pa mi povejte, najemnik, ali bi Vam ne bilo mogoče, storiti mi neko uslugo?« 

»Vse, milostni gospod, le nekaj ne.« 

»Ali bi ne mogli dobiti na pristavo kako krepko, čedno deklo? — Meni je že kar obupati, še po noči vidim te grde pošasti, brrr.« 

Najemnik zmaje z glavo.

»Ne pomaga nič, milostna bi drugi dan že vse vedela.« 

»A jaz moram dobiti,« huduje se graščak, »med temi copernicami ne zdržim več.« 

»To rad verjamem.« 

»Najemnik, dam Vam knežje darilo.«

»Ne gre in ne gre, kajti potem bi moral jaz takoj s pristave.« 

Graščak povesi glavo, — prepričan je, da ima najemnik prav. —

»A če bo šlo vedno tako naprej, saj moram znoreti.« 

»O, Vaša milost, saj se meni tudi ne godi boljše. Moja žena je — puh — stara in grda. Tudi jaz bi se enkrat rad zazabaval z lepim dekletom.« 

»Svetujte torej.« 

»Ne morem in ne znam.« 

Oba moža zreta zamišljeno v tla.

Tu se vrata odpro.

»O, moja stara!« zakliče najemnik ter se hitro obrne, kajti pred ženo ima velik strah.

Tudi graščak hoče oditi, a najemnica stopi predenj.

»Vaša milost, dobila sem obisk.«

»Tako!« reče graščak zategnjeno.

»Da, moja teta je tu in njena — hči.« 

»Hči?« povdarja baron z zanimanjem.

Graščak ve, da bi mu najemnica rada pomagala, če bi mu le mogla, zato jo hlastno vpraša:

»Ali je deklica lepa?« 

»Ne, grbasta, prav grd otrok —«

»Graščak se takoj obrne in hoče oditi, a najemnica ga zadržuje.

»Kaj hočete še?« 

»Vaši milosti je gotovo znana pravljica o izgubljeni kraljevi hčerki?« 

»No, in kaj potem?« 

»Bila je grda ko najgrša copernica, a ko se je rešila, bila je lepa ko angelj,« šepeta najemnica.

»In kaj mi pomaga taka pravljica?« 

»Pa če bi se zgodilo to v resnici?« meni žena zvijačno.

»To je bedarija.« 

»O ne, vse je mogoče, — s čudovito vodo.«

»Bržkone se Vam meša.« 

»O ne, ne!« smeje se žena nekam čudno. »Saj lahko poskusimo, — jaz imam nekaj take vode, in skoraj bi rekla, da bo ta voda pomagala.« 

»Prazna vera!« 

»Milostni gospod se lahko sam prepriča.« 

Pri teh besedah pomenljivo pomežikuje z očmi, tako da postane graščak naenkrat pozoren.

»Kaj to pomeni,« mrmra, »najemnica je zvita ženska; tudi pozna moje želje. — He, se li za temi besedami nekaj posebnega skriva?« 

»No, Vaša milost,« govori najemnica tiho, »naj li poskusimo z mojo čudovito vodo?« 

»Kdaj?« 

»Jutri, če je milostnemu gospodu prav. Določiti bi se moral gotov čas, da bi bilo gospodu mogoče, muditi se nekaj ur na pristavi.« 

In žena zopet pomežikuje z očmi.

»Za vraga,« misli si graščak, »ali je moja najemnica res prismojena, ali pa ima kje skritega — lepega dekleta. Poskusimo torej, saj škodovalo ne bo nič.« 

Še nekaj časa pomišlja.

»Jutri zjutraj lahko pridem,« reče zdaj, »in sicer zgodaj, ker ima moja soproga takrat mnogo opraviti s svojo toaleto. Videti hočem Vaš hokuspokus.« 

»Velja, Vaša milost.« 

»Torej dobro, jaz pridem.« 

Graščak z glavo zmajaje odide.


210. poglavje. Jurij Skopec in Lea.[uredi]

Nesrečna ljubezen. — Zavržena. — Abrahamovi zvijačni naklepi.

Ko se Lea predrami iz nezavesti, je v sobi še popolna tema. —

Z zamolklim vzdihom se dvigne s preproge.

V trenotku meni, da so to le sanje, a ko gre proti steni, zasliši tiho govorjenje.

Ne, ni se motila, to je Jurij Skopec, njen ljubček, ki uživa med tem, ko mora ona trpeti vse muke ljubosumnosti, v objemu lepe krčmarjeve hčere vso slast ljubezni.

Lea je ljubila tolovajskega glavarja nad vse. — O, kako se je veselila, da ga bo zopet videla in ga objela!

In sedaj? — Uboga Lea!

V nepopisni ljubosumnosti stopi k vratom, ki so še vedno priprta.

Ravno o pravem času!

Tam poleg se čuje govorjenje, potem je zopet vse tiho — in zdaj se odpro vrata, ona vrata, ki vodijo v sobo, kjer se mudita zaljubljenca.

Lea, hoteč s svojimi očmi prodreti temino, natančno vidi, kako krčmarjeva hči, lahko oblečena, smukne čez hodnik.

Nekaj časa je zopet mirno.

Dani se že, ko Lea opazi, da so se vrata zopet odprla.

Zdajci stopi Jurij Skopec na hodnik, — nekaj časa pazljivo prisluškujoč.

Tu odpre Lea vrata. —

Tolovajski glavar začuje škripanje vrat ter bliskoma zgrabi za samokres.

Zdajci švigne neka postava proti njemu — obstoji — Jurij Skopec dvigne orožje, a takoj zopet povesi roko.

»Lea!«

»Da, jaz sem,« glasi se kakor dih.

Jurij Skopec na lahko udari z nogo ob tla.

»Ah,« misli si, »vse mi je jasno. Stari Abraham je prišel še sinoči in meni tega niso sporočili. O, kako bi lahko govoril z Leo! Toda ni še vse zamujeno — ona gotovo ni videla krčmarjeve hčere.« 

Lepa deklica pristopi bliže.

»Moj oče je tu,« šepeče Lea.

»To sem si mislil. Kje je?« 

»Spi tam zadej, v svoji sobi. Meni je bila odkazana ta soba zraven — in tu sem —« 

Hipoma obmolkne.

Jurij Skopec ve dovolj.

Lea je slišala vse — morda tudi videla krčmarjevo hčer, o, to ga sedaj jezi!

Pred njim stoji lepa Lea, — njeni razpleteni črni lasje obdajejo krasno postavo — da, lepa je!

Nehote stegne roko, da bi jo objel.

»Ne,« izpregovori Lea zamolklo in se mu umakne, »lepa hvala za to, da bi nasledovala deklino, ki je okusila vse sladkosti prepovedane ljubezni.« 

Jurija zbodejo te besede.

»Lea,« govori s tihim glasom, »jaz sem drugačen, ko navadni ljudje. Tolovajski glavar sem, človek, ki nima doma in je danes tukaj, jutri drugje. Ne sme se mi zameriti, če porabim priliko, kakršna se mi ne nudi zlepa. Godi se mi, kakor onim, ki ljubijo danes to, jutri drugo in gredo dalje.« 

»In svojo ljubico zapuste jokajočo,« pristavi Lea.

»Lea,« reče tolovajski glavar mehko in stopi tik nje, »ali spadaš tudi Ti med one, ki bi se ne dale utolažiti?« 

»Na to ne odgovorim,« odvrne ona temno, »toda to je gotovo: Ljubila sem Vas, vedite, ljubila z vsem ognjem svojega srca. Včeraj sem se samega veselja kar tresla, ko sem prišla sem; čakala sem pri vratih, da bi Vam hitela naproti. Prišli ste — a —« 

»Pričakovala me je druga,« reče Jurij Skopec otožno, »da, tako je, Lea. Kaj morem za to, da mi hite vsa srca naproti, kamor pridem. Moja vroča kri me potem premoti, da dostikrat samega sebe ne poznam. — To je moja izpoved.« 

Lea pazljivo posluša.

Pričakovala je, da se bo Jurij Skopec opravičeval, — a sedaj je tako odkrito priznal svojo strast, brez laži, — ne more biti huda nanj.

Predrznež opazuje krasnega dekleta.

»Lea!« začne zopet, »stari Abraham Vas je torej sem privedel?« 

»Da, cenila naj bi dragocenosti.« 

»A tako, moj plen, — o, dobro poznam tega prekanjenega lisjaka. — No, dobro, videli bodete moj plen, Lea, da, dete moje, videli bodete neizmerno bogastvo.« 

Ona ne odgovori.

»In kako je v Zagrebu?« vpraša on, »ali Levi še živi?«

»Da.«

»Postane li Vaš mož?« 

»Moj rednik hoče tako.« 

»In Vi?« 

»Jaz ga ne maram.« 

Nekaj časa molčita oba.

»Kje je Abraham?« vpraša Jurij Skopec, »govoriti hočem ž njim.« 

Lea mu pokaže sobo.

Jurij Skopec čaka, da ga bo Lea spremila, a motil se je. Kakor senca izginila je lepa deklica v svojo sobo in vrata za sabo zapahnila.

»Vse iz ljubezni,« smeje se predrznež, »ah prišla bo k meni, odpustila mi bo, saj me ljubi.« 

Tiho stopa proti Abrahamovi sobi in potrka.

»Kdo je?« vpraša žid nezaupno.

»Oni, ki ga pričakujete,« glasi se odgovor.

Vrata se takoj odpro.

»Glavar,« šepeče žid.

»Tiho — držite jezik za zobmi,« zarohni Jurij Skopec.

»Pričakoval sem Vas že sinoči,« pravi žid boječe.

»Žal mi je,« odgovori glavar, »izvedel sem šele pred kratkim.« 

Abraham ga čudno pogleda, — morda kaj sumi?

»No,« vpraša ga predrznež, »ali imate toliko denarja s sabo, da bodete plačali moje zaklade?« 

Abraham prikima.

»Jaz imam veliko denarja pri sebi, prav veliko,« reče mu žid, »če skleneva kupčijo, plačam takoj.« 

»Torej dobro, potem ostanite danes v gostilni, proti večeru pa pridite na dogovorjeno mesto. — Ali pride Lea z Vami?« 

»Seveda, ona zna bolje ceniti take reči, kakor jaz.« 

»Prav, — torej nocoj na križpotu, Lea naj pride z Vami, vse drugo pozneje.« 

Predno more Abraham kaj odgovoriti, zapusti Jurij Skopec njegovo sobo.

211. poglavje. Čudni velikan.[uredi]

Grof Sokolski pomaga. — Skrivnost. — Strel. — Graščakinja v skrbeh.

Po polju graščine Sokolske je toča napravila mnogo škode.

Grof sam si hoče ogledati to nesrečo, zato zajaše konja in z zvestim služabnikom ob strani se poda k svojim podložnikom.

Sokolski gospodar se je zelo spremenil. Prej ponosen, ošaben — je sedaj mil in dobrotljiv gospod, ki skrbi za svoje podložne.

Grof si je ogledal opustošena polja, tolažil nesrečnike in jim podaril obilo denarja.

Na tisoče zahval je plačilo za njegovo dobro delo in grof Sokolski je tega vesel.

Da, on je sedaj oče svojim podložnikom, — upa, s tem zadostiti za svoje prejšnje krivice in doseči milost, da najde svojega izgubljenega otroka.

Grof je na poti proti domu.

Pot ga vodi skozi gozd in ko pride do nekega ovinka, začne konj hržeti.

»Vaša milost,« zakliče služabnik in prijaše bliže, »tu nekaj ni v redu; večkrat se potikajo tod divji lovci.« 

Oba zgrabita za samokrese, a še predno moreta napeti petelina, stopi iz grmovja čudna postava — velikanski mož.

Orjak ima precej obnošeno glumaško obleko.

»Cigan,« mrmra služabnik.

»Ne, glumač je,« odvrne grof.

»Res je, Vaša milost, jaz sem Herkul, — velikan družbe, ki se je deloma razšla.« 

Grof seže v žep, a orjak mu zabrani z roko.

»Nisem berač, Vaša milost,« reče, »in če hočem zaslužiti, tudi storim kaj za to.« 

»Kaj pomeni to?« vpraša grof osupni vsi.

Herkul prekriža svoji orjaški roki na prsih.

»Ali nima Vaša milost lovca po imenu France?« 

»Seveda.« 

»Tako, tako, — potem je fant le resnico govoril, jaz ga imam vjetega.« 

Grof Sokolski skoči s konja.

»Ujetega,« zakliče brezsapno, »kaj se je zgodilo?«

»Da, če tak lovec strelja na divjačino, potem ni nič hudega,a če sproži svojo puško na človeka, je to drugače.« 

»Na človeka?« 

»Da, Vaša milost,« odgovori Herkul, »s par besedami lahko povem, kaj me je prignalo tu sem. Bil sem član glumaške čete, pri kateri je bila tudi krasna plesalka na vrvi. Imenovali smo jo Cenobijo, a njeno pravo ime je Milica!« 

Grof Sokolski vzklikne z zamolklim glasom, čuje se kakor bolestno stokanje: »Milica, moja — moja —« 

»Da, to je ta lopov priznal,« govori velikan, »rekel je, da je plesalka grofovska hči; ni rad storil to, a ko sem mu zažugal, da ga ubijem, ker je ustrelil na Cenobijo, se je udal.« 

Grof Sokolski glasno zakriči.

»Moja Milica — mrtva — mrtva —« 

»Ne, še živi, Vaša milost,« zakliče velikan. »Kroglja jo je le oprasnila. Bila je popolnoma zdrava, ko je načelnica naše čete lepega dekleta skrivaj odvedla.« 

Grof zgrabi za svojo z zlati napolnjeno denarnico.

»Vzemite za sedaj,« reče ter jo vrže glumaču.

Velikan z veseljem pograbi darilo.

»Kje je lovec?« zakliče grof v jezi.

»Ne daleč od tukaj, zvezanega sem položil v grmovje.« 

»Takoj gremo tje!« zagrmi grofov glas, »morilec mora vse priznati.« 

Skoči na konja in odjezdi s služabnikom. Za njima stopa velikan z orjaškimi koraki.

Privede ju do nekega hribčka.

»Tam leži,« izpregovori in pokaže na gosto grmovje.

»Oh — oh — kaj je to?« 

Herkul grozno zatuli.

Videl je, kako sta skočili dve postavi izza grmovja. Prvi je France, brez vezi, drugi —

»To je Tihorepec,« zagrmi grof z groznim glasom ter spodbode konja.

Herkul je kakor divji.

Z velikanskimi skoki drvi za ubežnikom, katerega ni nihče drugi rešil kakor oskrbnik.

Tu se zabliska — strel odmeva po gozdu.

S prestreljeno glavo se zvrne Herkul na zemljo.

Grof spodbode konja, a v gostem grmovju ne more tako hitro naprej, zastonj sproži samokres, pa tudi služabnik strelja za ubežnikoma.

Vse zaman — v malo trenotkih sta izginila oba. —

Herkul pa je še drugo skrivnost nesrečne Milice ponesel v grob, — zdaj leži mrtev na mahu, katerega rudeči s svojo krvjo. —

Grof pusti služabnika pri mrtvecu, sam pa oddirja proti gradu, da skliče ljudi, ki bi naj zasledovali ubežnika.

Čez malo časa napoti se veliko krdelo hlapcev, oboroženih z vilami in drugim orožjem pod vodstvom pristavnika za ubeglima.

Grof odjaše v divjem diru v grad — govoriti hoče s svojo soprogo.

Sumi namreč, da je njegova lepa gospa udeležena pri tem grozovitem činu.

Dospevši v grad, plane takoj k sobam svoje žene.

Tu najde neka vrata zaprta.

Grof strese za kljuko.

»Odprite!« grmi njegov glas.

Znotraj se čuje razburjen šepet.

»Odprite!« zakriči grof zopet, »hitro, ali pa razbijem vrata!« 

Še se sliši šepetanje, a vrata se ne odpro.

Jeza zgrabi grofa, da s svojim težkim škornjem silovito udari ob vrata, ki s pokom in ropotom padejo narazen.

Ves razkačen plane v sobo.

Krik prestrašenja — več služabnic stoji okoli grofice, ki bleda ko smrt zre v razljučenega soproga.

»Blanka, zakaj nisi odprla?« zarohni nanjo.

»Kako moreš tako ravnati z menoj,« zavrne ga mrzlo, »meniš li, da bi odprla, če se tako divje obnašaš?« 

»Zapovej služabnicam, naj se odstranijo.« 

»Ne, deklice ostaneju tu.« 

»Blanka,« zagrozi ji, »ali me hočeš še bolj razkačiti?« 

»Služabnice naj ostanejo,« jeclja ona, »jaz se Te bojim.« 

»Tega, kar Ti bom sedaj povedal, ne smejo slišati.« 

Grofica pogleda svojega moža, in ko vidi, da je njegova beseda odločna, se uda.

Kaj pa bi ji tudi pomagale služabnice, če bi grof začel divjati, — zato jih odstrani.

»Zakaj me tako strašiš?« vpraša ga ter se sili na jok, »kaj to pomeni, saj si bil prej vedno prijazen z mano?«

»Pustiva to,« zavrne jo osorno, »jaz na mislim več na prošle čase, le na sedanjost. In sedaj poslušaj.« 

Blanka se oprijemlje stola — pred njenimi očmi začne mrgoleti.

Grof strastno opiše ves dogodek v gozdu.

Že po prvih besedah vragica olajšano vzdihne, kajti njen soprog ni izvedel, da je ona provzročiteljica poskušenega umora — to ve Herkul, ki je sedaj mrtev.

»Tihorepec je bil tu,« reče grof, »tajiti ne moreš več.« 

Zvita ženska osnovala si je takoj nov načrt.

»Da,« reče mirno, »saj ne tajim, Tihorepec je bil tu; prosil me je na kolenih, naj ga skrijem, ker se je bal Tebe, da ga umoriš. Storila sem to iz usmiljenja.« 

»Iz usmiljenja.« 

»Moj Bog, — da, smilil se mi je, ko je tako milo prosil. Moje služabnice to lahko izpričajo.« 

»Tem ne verjamem čisto nič.« 

»Ti torej dvomiš o besedah svoje žene,« govori Blanka užaljena in njene oči žare; »naj bo, potrpela bom tudi to.« 

Nesramnica prične ihteti in tako mojstersko hinavsko kaže svoje užaljeno srce, da grof ne sumi več o njeni sokrivdi. A vendar je grozno razburjen.

»France je streljal na Milico!« zakliče.

»Če je le res,« meni zvita graščakinja, »ali imaš tudi dokaze za to? Glumač si je to najbrž izmislil, da si je s tem prislužil denarja.« 

»In France je bežal.« 

»Seveda, ker se Te boji. — Zdi se mi, da se obema godi krivica.« 

»A jaz sem druzega mnenja.« 

»Dobro, tega jaz ne morem predrugačiti. — Zakaj naj bi France streljal na Tvojo hčerko, saj bi ne imel nič od tega. Če bi Ti živo pripeljal, potem bi dobil plačilo — le pomisli to.« 

»To je že res,« mrmra, »saj ni imel vzroka za to. O, da bi mogel še enkrat vprašati Herkula!« 

Grofica je zadovoljna.

»Vendar imam srečo,« misli si, — »glumač je mrtev, Tihorepec je oprostil Franceta, sedaj naj moj mož pride v roke tema dvema in potem se bo reklo, da so ga umorili tatinski lovci.« 

Grof meri lepo ženo s temnim pogledom.

»Blanka, Blanka,« reče ji, »želel bi, da si mi govorila čisto resnico.« 

»Ali me hočeš res smrtno razžaliti?« razjezi se ona.

»Ne, jaz Te le svarim. Te skrivnosti bom razkril, naj velja, kar hoče, — in potem gorje onim.« 

S trdimi koraki zapusti sobo.

Ona mračno gleda za njim.

»Sreča, da je Herkul mrtev,« mrmra zase, »ah, srečo imam res, — o, kmalu bom jaz tu gospodovala, potem bom pokazala tem razvajencem, kaj jo gospodinja, čutili bodo moj bič!« 

212. poglavje. Zdivjane strasti.[uredi]

Divji prizori. — Janko Hrvat sumi. — Krvavo dejanje.

Povrnimo se zopet k samostanskim razvalinam, v čegar podzemskih prostorih se vrše tako grozoviti prizori.

Rudeči Tomaž ni nevarno ranjen.

Truplo pogumno dekle pa, ki je maščevala svojo dekliško čast, zakopali so v nekem kotu.

Druge dekle so se udale v svojo usodo, kajti uvidele so, da je beg nemogoč.

Roparji jih sedaj celo pretepajo, katere se takoj ne udajo njihovim razbrzdanim strastem.

Kramar je edini, ki se ne briga več za dekline.

Kadar zapove svojim tovarišem, naj vendar mirujejo, zavrnejo ga le-ti z glasnim posmehom. —

Janko Hrvat se kaže, kakor bi bil pijan, in tako menijo tudi drugi roparji. V resnici pa se je vsled onega prizora popolnoma streznil, in sedaj le zaradi tega kaže pijanost, da bi zasledoval svojo Jero.

Nekaj časa se valja po tleh in gleda okoli sebe.

Potem se pa počasi dvigne in leze po vseh štirih naprej, da bi našel Jero.

Večkrat zadene na tovariša, ki se zabava z deklino; — tu postoji in posluša, a ko se prepriča, da ni njegove Jere tu, leze zopet naprej.

Tako dospe Janko Hrvat v mal, prav temen hodnik.

Tudi tukaj mora biti par, kajti Janko sliši glasno poljubovanje.

Zdajci začuje tudi glasove.

Brez dvoma, to je ogljar Tone.

Toda s kom govori? —

»No, Jerica,« sliši se njegov glas, »vendar je dobro, da Janko še vedno popiva.« 

»Da, ga bo vsaj prej konec.« 

»Tem bolje, saj sem jaz tudi že sit tega skrivanja. Stari osel je zelo nezaupljiv in bi naju lahko kedaj neprijetno iznenadil.« 

»Ne verjamem, Tone.« 

»No, jaz pa pravim, da ni tako varno. Janko se mi nekaj časa sem kar nič ne dopade. Še le včeraj sem opazil, kako preži povsod okrog.

»Seveda, nezaupljiv je.« 

»Da bi se le že do smrti napil. — A trden je, trden, in ne bo ga še tako kmalu konec.« 

»Seveda, stari osel — ah, Tone, jaz Te imam tako rada — daj — poljubi me.« —

V temnem kotu je vse tiho.

Janko sliši, kako se zaljubljenca radujeta prepovedane ljubezni — tedaj ne premišlja dolgo.

Počasi se vzravna.

Na zemlji vidi dve postavi kakor senci, — zdaj dvigne desnico.

Blisk razsvetli hodnik — nato pok — strahovit krik!

»Prokleto,« sliši se glas ogljarja Toneta, »za vraga, sedaj je končano — zasačena sva.« 

»Lopov, pes,« tuli Janko ter potegne drugi samokres.

Zopet zagrmi strel — kroglja udari ob zid.

Zdajci pridrve tolovaji s svetilnicami v rokah.

Pokaže se jim grozen prizor.

V kotu sedi sključen ogljar Tone ter se trudi, da bi se branil proti krogljam.

Poleg njega na tleh leži Jera, z razpletenimi lasmi in z odprtim nedrijem, iz katerega curlja kri.

Jankotov prvi strel je nezvesto ženo dobro zadel. Hrope še, a že se ji bliža smrt.

»Ali si zblaznel, Janko — pijana muha —« 

»Ne, nisem pijan, Jera me je ogoljufala, zasačil sem jo z ogljarjem Tonetom, — ta bo sedaj občutil nekaj mrzlega železa.« 

Janko potegne dolg nož in grozno zatuli.

Zagnati se hoče na svojega nasprotnika, da bi mu prerezal vrat.

»Držite ga,« vpije Kramar, »Janko je ves divji!« 

Tolovaji se obesijo na besnečega ter ga drže, da ne more divjati naprej.

»Glej, da se izgubiš, Tone,« zakliče mu Kramar, »skrij se, dokler se Janko ne umiri.« 

Tone uboga in skokoma zbeži odtod.

Janko Hrvat pa se približa Jeri.

Toda ta ne diha več, kroglja jo je predobro zadela — mrtva je, ko jo dvignejo kvišku.

»Človek,« zarohni Kramar na pijanca, »ustrelil si svojo ženo!« 

»Nič škode,« zareži morilec, »baba ni bila niti kroglje vredna, — kje je ogljar Tone?«

»Ta je že na varnem.« 

Janko začne zopet besneti, a tolovaji ga krepko drže. Vleče jih za sabo v kot, kjer leži Jera v krvi.

Svojo mrtvo ženo brcne z nogo.

»Tu imaš, prokleta vlačuga,« rujove Janko, »za spomin, ko greš k vragom, — kanalija!« 

Celo tolovajem se gnusijo te besede, toda nihče ne mara z Jankotom kaj opraviti imeti.

Le-ta še vedno divja in hoče na vsak način dobiti ogljarja Toneta v pest, — da ga umori.

213. poglavje. Čudovita voda.[uredi]

Nemirna noč. — Grda deklica. — Spremenjenje. — Od ljubezni vnet.

Graščak je imel nemirno noč.

Vedno in vedno so mu prihajale na misel besede najemnice in — čudovita voda.

Tako se je premetaval celo noč po postelji, kar je zapazila tudi njegova žena, nič hudega sluteča; mislila je pač, da je mož nekoliko preveč v kozarec pogledal. —

Zdani se.

Graščak zgodaj vstane in se takoj poda na pristavo, dobro vedoč, da je vsaj tri ure varen pred ženo.

Na pristavi je vse mirno. Najemnik je s svojimi hlapci in deklami na polju.

»No, radoveden sem,« govori graščak sam pri sebi, »videti hočem, če me najemnica ni opeharila, — pa skoraj bo kaj tacega. Vsi vedo, da me ima žena v oblasti, zato se norčujejo z menoj.«

Na pristavi ga vsprejme najemnica, hlapec pa pelje njegovega konja v hlev.

Takih obiskov so tu že navajeni, ker se graščak večkrat zjutraj oglasi, da izpije kozarec svežega mleka.

»No?« vpraša graščak najemnico, ki ga je spremila v sobo, »ali še niste pozabili pravljice o čudoviti vodi?« 

»Kaj še.« 

»Želel bi, da me nimate za norca. — Jaz sem sicer dober, a vsaka reč ima svoje meje in če tu ni vse v redu, potem —« 

»Brez skrbi, Vaša milost.« 

Baron posluša.

»Želite li videti mojo sestričino?« 

»Seveda.« 

»Potem prosim, kar za menoj, — a prav tiho.« 

Graščak stopa po prstih za zvito žensko do nekega okna v steni, ki je zagrnjeno.

»Pst pst — prav tiho.« 

»Saj sem miren.« 

»Tu, Vaša milost.« 

Premetenka odgrne nekoliko zagrinjalo, da graščak lahko vidi v sobo.

V sosedni sobi sedi glumačica z Milico pri zajutreku. Deklica je še vedno tako grda.

»Brrr,« zamrmra graščak in odskoči od okna.

»Kaj pa je, Vaša milost?« 

»Kaj ostudnejšega še nisem videl.« 

»Moja sestričina?« 

»Recite raje peklenščkova stara mati.« 

»I seveda, če bi ne bilo čudovite vode.« 

»Bežite, bežite z Vašo copernijo.« 

»Saj se bo milostni gospod lahko sam prepričal.« 

»Žena, menim, da se Vam meša.« 

»O ne.« 

»E kaj, jaz grem domu,« godrnja graščak razdražen, »temu grdavžu nasproti je moja žena še pravi angel.«

»Počakaj te, Vaša milost!« —

Najemnica je bila z giumačico domenjena, in ko ji da skrivno znamenje, zapove slednja Milici, naj se spremeni, ker take ne mara več gledati.

Molče gre Milica, sluteča, da ji zopet preti nova nevarnost, v sosednjo sobo, kjer je glumačica že pripravila dišečo vodo.

Milica se umije, odstrani tudi umetno grbo — in zopet je lepa kakor angel.

Tako spremenjena se vrne v sobo in sede zopet k mizi, — toda tako, da je obraz njen obrnjen proti zagrnjenemu oknu. —

Zunaj pa reče najemnica graščaku:

»Vaša milost, čudovita voda se je že uporabila.« 

»Bedarija!« 

»Ne, ne, teta moja zna tudi nekoliko čarati.« 

»Ne bodite vendar bedasti.« 

»Milostni gospod naj pogleda skozi okno.« 

Mrmraje graščak uboga.

V tem trenotku pa se zgane, kakor bi ga bil zadel močan udarec.

»Ah — ah!« 

Najemnica je zmagala.

»To je sleparija!« 

»Ne, resnica je, Vaša milost!« 

»Nemogoče.« 

»V resnici je tako.« 

Graščak se samega veselja trese — hoče k vratom.

»Stojte, stojte,« zabrani mu najemnica, »tako hitro ne gre.« —

»Kaj hočete, žena?« 

»No, saj veste, tvegala sem mnogo — in —« 

»A tako, razumem. Koliko pa hočete imeti?« 

»Zase bi rada lišp, milostni gospod že ve, — teta moja pa hoče imeti denar, tisoč tolarjev.« 

»Ali je ob pamet?«

»Ne, ona ve, koliko je njena hčerka vredna. Le poglejte tega lepega otroka — sama nedolžnost.« 

»A vendar, toliko denarja!« 

»Milostni gospod je tako bogat.« 

Graščak ne pomišlja dolgo. Še en pogled na krasno Milico, potem potegne iz žepa z zlati napolnjeno denarnico.

»Tu, ni ravno toliko, a kar manjka, še dodam. In Vi dobite diamantno iglo, ki Vam je tako všeč. Toda z dekletom hočem biti sam.« 

»To je treba dobro premisliti, Vaša milost,« zavrne najemnica, »če bi dekle vpilo?« 

»Ali je boječa?« 

»Da, zelo boječa, — nekaj hlapcev in dekel je vedno doma, ki bi lahko kaj slišali.« 

»Odpravite jih z doma.« 

»To bi bilo sumljivo.« 

»Hm, jaz hočem dekleta imeti.« 

»Storila bom, kar bo mogoče.« 

Najemnica se poda v sobo, kjer sedi Milica z glumačico.

»Bodi mirna,« veli starka deklici, ki hoče skočiti kvišku, »ta gospa pozna Tvojo skrivnost.« 

Milica se trese. Opazila ni, da je najemnica skrivaj utaknila glumačici polno denarnico — vzemši prej nekaj zlatov iz nje. —

»Drugo še pride,« šepne najemnica, »gospod je hud, biti hoče z dekletom sam.« 

Glumačica hitro skrije denarnico v žep.

»Hm, hm,« reče tiho najemnici, »če bi Milica vpila?« 

»Da, to bi bilo neprijetno, posebno ker dekle vedno vohunijo tu okrog.« 

»Kaj nam je tedaj storiti?« 

»E, menim, da graščak ne bo kar tako naravnost —« 

Obe ženski hočeta proti vratom, — tudi Milica hoče za njima. —

»Le tukaj ostani, jaz se kmalu vrnem.«

Milica mora ubogati. Zdihovaje sede zopet k mizi, — zdi se ji, da ji je nevarnost za petami.

Ženski stopita v sobo, kjer stoji graščak.

»Le previdno, Vaša milost,« opominja najemnica, »deklica je prav ljubka, a tudi boječa.« 

»O, jaz jo bom že pomiril.« 

»Bodite previdni, kajti dekle ne sme vpiti, drugače bi bilo nevarno.« 


»Le brez skrbi.« 

»In Vaša gospa soproga?« 

»O, že mislim nanjo.« 

»No, potem pojdite noter, milostni gospod.« 

Graščak stopi v sobo — Milica poskoči.

Strah se je vedno poloti, če vidi moža v svoji bližini — a sedaj se ne boji tako, saj ima baron tako prijazen obraz, četudi njegove oči same poželjivosti kar žare.

»Ne boj se, dete moje,« nagovori jo graščak, »saj nisem ljudožerec, — gospodar sem tega posestva in pridem večkrat na pristavo.« 

Te besede Milico nekoliko pomirijo.

Graščak je kar očaran. — Upa, da je deklica že naučena in da se mu ne bo treba dosti truditi. — A moti se.

Ker mu je čas drag, se ne obotavlja dolgo.

Z veselja žarečimi očmi in odprtih rok gre proti Milici, da bi jo objel.

A kakšno razočaranje!

Milica prestrašena zakriči in zbeži za mizo.

Baron postoji.

»No, kaj tacega,« mrmra, »zdaj se mi hoče še ustavljati? Ali pa morda le na videz? Gotovo — ona hoče tudi kaj imeti — no, za denar in lišp mi ni toliko, za tako deklico že nekaj žrtvujem.« 

Milica se trese.

»Ali dekle,« reče ji baron, »saj Te ne bom snedel, — ne boj se me vendar tako.« 

»Pustite me,« prosi Milica.

»No, ta je pa dobra, zdaj hoče še burke uganjati,« jezi se graščak, »ne bodi nespametna, jaz nisem stiskač, — dobila boš lepo svotico, in tudi nekaj blestečih dragocenosti. Tako lepega dekleta že dolgo nisem videl.« 

Milica se stisne v kot.

Ko graščak, meneč, da je z njegovo ponudbo zadovoljna, stegne čez mizo roko, da bi jo prijel, spozna Milica nevarnost.

Ropotaje se miza prevrne in težka ploča zadene graščaka na noge, ki glasno zastoče.

Medtem hiti Mihca na okno, da bi skočila na dvorišče.

Ko obupno trese za okno, da bi je odprla, plane najemnica z glumačico v sobo.

»Pomagajte — pomagajte!« kriči Milica.

Nekaj hlapcev z deklo, ki se mude na dvorišču, gledajo začudeni na okno.

Milica se brani z vsemi močmi, a obeh žensk se ubraniti ji ni mogoče.

Medtem glumačica namigne graščaku.

Le-ta čuti grozne bolečine na nogah in pleše naokoli kakor divjak.

»Jej — o jej!« stoka, medtem ko nesramnici vlečeta Milico v bližnjo sobo.

Tam naj bi se graščak lotil svoje žrtve.

Toda angelj varuh je čuval nad ubogo Milico — graščak ne misli na drugo kakor na svoje bolečine.

In ko pogleda skozi okno, zagleda svojo ženo, ki se bliža pristavi. Brezdvomno kaj sluti — graščak ji mora naproti. —

Milica mu itak ne uide — tako si misli.

»Jutri,« šepeta graščak, »jutri mora biti moja, — sedaj moram k ženi, da ji ne vzbudim sumnje.« 

In tako šepa graščak po stopnicah svoji ženi naproti.

214. poglavje. Kaj je ljubezen.[uredi]

Jutro v gozdu. — Skrivališče. — Abrahomova zvijača. — Lea se brani. — V jezi.

Zdanilo se še ni, a kljub temu zapazimo v jutranjem mraku štiri osebe, ki obračajoč se nalašč sedaj na desno sedaj na levo, počasi korakajo skozi gozd.

Prvi stopa Smukač, ki vodi starega Abrahama za roko.

Žid ima oči zavezane; boječe stopa poleg ljutega tolovaja, ki ga včasih sune pod rebra, da bi podvizal svoje korake.

Pot jih vodi k skrivališču. Za prvima dvema gre Jurij Skopec, ponosni tolovajski, glavar, a na njegovi strani stopa lepa dekliška postava, — Lea. Abraham se ni motil, ko je menil, da Jurij Skopec dekletu ne bo zavezal oči.

Prepričan je, da ga lepa deklica ne bo izdala, četudi je globoko užaljena.

Tolovajski glavar se večkrat ozre nanjo.

»Lea,« šepne predrznež.

Deklica se zgane, a njene krasne oči so še vedno v tla vprte.

»Lea — ste li hudi name?« 

Ona ne odgovori.

»Lea, Vi ste užaljeni, ker sem bil preteklo noč v objemu drugega dekleta. — A to ni bila prava ljubezen!« 

Deklica ga temno pogleda.

»Da, Lea — glejte, tudi jaz imam svojo usodo, kajti edina, katero resnično ljubim, da, še več — tudi ona me ljubi — z vsem ognjem svojega srca, ta je zame nedosegljiva, kakor solnce, ki vzhaja tam za onimi jelkami.« 

»Kdo je to?« vpraša Lea hitro.

»Grofova hči,« odvrne Jurij Skopec mirno.

»O, gotovo ste jo odvedli?«

»Ah ne, — toda to pripovedovanje bi bilo predolgo. — Njen oče hrepeni po ubožici, katero so mu ukradli, in jaz sam ne vem, kje naj iščem nesrečnega dekleta.« 

Lea se trese.

»In Vi jo ljubite?« 

»Da, čutim to, — a brez upanja, ker je nemogoče, da bi grofovska hči postala žena tolovajskega glavarja. Zato sem že deloma pozabil, kar se sploh ne da več predrugačiti, in iščem ljubezni, kjer jo pač najdem. Saj sem vendar človek — strasten — mlad in tedaj se mi lahko pripeti marsikaj, kar bi Vam ne bilo všeč. Jaz nisem menih, ampak tolovajski glavar.« 

Lea molči.

Jurij Skopec jo opazuje.

»No, Lea,« reče, »zdaj vidite, — da ne maram zakrivati, ker sovražim hinavščino. Ali ste še hudi name?« 

Ona ne odgovori.

»Prišel sem tu sem, da Vas zopet vidim, — ker sem to tudi obljubil.« 

Lea se bridko zasmeje.

»Ali pa lepo krčmarjevo hčerko, kaj ne?« 

»Ne, Lea, — zaradi Vas sem prišel tu sem. Krčmarjeva hči je strastno dekle, ki se ne zna brzdati. Vrgla se mi je v naročje, — in norec bi bil, če ne bi bil porabil take prilike. Toda Vas, lepa Lea, cenim mnogo višje, ker ste vsa drugačna, — zato Vas tudi hočem vzeti v svoje varstvo.« 

»Pred kom?« 

»No, pred Levijem, ker Vas hoče za ženo.« 

»To se ne bo nikdar zgodilo.« 

»Spomnili se bodete še name, Lea, toda takrat bo prepozno. Levi, ta lopov, ne bo prej miroval, da bo dosegel svoj namen. In zgoditi se zna, da Vas bo napadel ponoči in oropal —« 

Oči lepe deklico vzplamené.

»Tedaj pa bo občutil moje bodalo.« 

»Dobro, Lea — a on Vas lahko omami.« 

»Pri tem sem previdna,« zavrne ga Lea resno, »kar užijem, poskusiti mora prej moje služabništvo.«

»Toda stari Abraham je pravi čarovnik, ki ima v svoji omari gotovo Tudi tako sredstvo, ki učinkuje še le čez nekaj ur. Z Levijem sta dogovorjena, le verjemite mi.« 

»Kaj pa naj storim?« vpraša Lea.

»Nič,« odgovori Jurij Skopec odločno, »predno zapustim ta kraj, skrbel bom, da se Vas ne bo sililo, postati žena tega ničvredneža. Prepričali se bodete, da Vam želim dobro; zahvale za to ne potrebujem, samo da ne mislite slabo o meni.« 

Kljubovanje zginja z njenega lepega obraza. Skrivaj ga milo pogleda — a takoj nato postane njen obraz zopet resen kakor poprej.

»Ali smo kmalu na mestu?« 

»Ne bo več dolgo.« 

Lea ne pazi na pot — ona misli le na svojo usodo in posluša ljubljenega moža.

Tu se čuje tiho žvižganje — kmalu pridejo do straže in čez nekaj časa potem stoje pred skrivališčem.

Vhod je prost.

Abrahamu odvežejo oči, medtem pa Lea opazuje neizmerno bogastvo in občudovaje pogleduje pogumnega moža.

Abraham pristopi.

»No, Lea, zdaj ceni te stvari, da mi bo mogoče napraviti kupčijo brez izgube.« 

»Stari slepar,« zakliče Smukač, »le ne govori o izgubi; če kupiš ta plen, zaslužil boš ogromne svote.« 

»Ne, ne,« toži žid, »zaslužil ne bom skoro nič. Uropane stvari se tako težko izpečavajo, skoro zastonj se jih mora prodajati.« 

Lea ogleduje nakopičene zaklade. Skoro celo uro traja to pregledovanje, in ko je končano, imenuje Lea ogromno svoto, ki je celo nad pričakovanje Jurija Skopca.

»Ali Lea — otrok!« javka stari lisjak in se obnaša kakor obseden, »toliko niti ne premorem.« 

»Kar manjka, naj Vam da Levi,« pristavi Jurij Skopec.

»Z Levijem si nisva dobra.« 

»Sleparija,« zavrne ga Jurij Skopec, »take muhe že poznamo. Na videz sta lahko sovražnika, a v resnici je on Vaš zaveznik. — Kako je, ali hočete kupiti plen — govorite — drugače še danes od rinemo.« 

»Da, da,« stoka Abraham in se zvija, »toda tako velikansko svoto —« 

»Dva dni imate časa,« reče Jurij Skopec, »če do tedaj ne bo denar pripravljen, poiskal bom druzega kupca.« 

»Čudež božji, saj toliko denarja nima nihče.« 

»Se bo že našlo.« 

Na migljej glavarjev zaveže zopet Smukač židu oči in po čudnih ovinkih se vrača družba skozi gozd — tolovajski glavar stopa poleg Lee.

»Kupčija je torej sklenjena,« izpregovori Jurij Skopec veselo.

»Varujte se,« šepne Lea komaj slišno.

Jurij Skopec osupne.

»Ah, Vi me svarite,« mrmra, »ali morda žida mislita na izdajstvo?« 

Lea mu ne odgovarja več, četudi jo njen spremljevalec še marsikaj povpraša.

Tudi Jurij Skopec sedaj obmolkne.

Opazil je, da Abraham ustavlja korake, — slišati namreč hoče, kaj se Lea in tolovajski glavar pogovarjata.

Ker pa oba molčita, ne more slišati ničesa.

Dospeli so na rob gozda, kjer čaka Žida njegov voz.

Tu se Jurij Skopec ustavi.

»Kje mi bodete izplačali denar?« vpraša žida.

»V gostilni.« 

»Kdaj?« 

»Pojutrišnjem, ob tem času,« odgovori Abraham, ki pa pri tem kar nič ne misli, da bi držal svojo besedo.

»Dobro,« reče tolovajski glavar, »sedaj pa še nekaj. Vi ostanete tukaj, in kadar naštejete do tristo, tedaj smete obvezo odstraniti, prej ne, drugače Vam prižvižga svinčenka iz grmovja. Tako — jaz grem, — zdravstvujte, Lea.« 

Lea pogleda Jurija Skopca z žarečimi očmi — odpustila mu je vse, celo nočni sestanek s krčmarjevo hčerjo.

Abraham šteje natančno do tristo, kajti pred Jurijem Skopcem ima grozen strah. — In tudi potem še nekoliko počaka.

»Ali smem sedaj obvezo odstraniti?« vpraša Leo.

»Seveda.« 

»Ali pa raje še nekoliko počakam,« reče bojazljivi žid, »saj ne vem, kaj tak grozovitež namerava. In če me ustreli, nimam od kupčije prav nič.« 

Čez nekaj časa še le si odveže oči.

»Ni ga več,« vzdihne globoko. »To je dobro, bal sem se že. — Tam za grmovjem stoji voz, — pridi, Lea.« 

Kmalu nato sedi žid s svojo rejenko na vozu, ki hitro odrdra proti mestu.

»Velikanske zaklade ima ta glavar, kaj ne?« 

»Da, res.« 

»In dobro jih je skril, prav daleč v gozdu. — A Tebi je pot znana, dete moje?« 

»Meni? — Ne!« 

Židu se obraz stemni.

»To vendar ni Tvoja resna beseda, Lea.« 

»O, da — jaz bi ne našla tega pota. Jurij Skopec nas je vodil sem in tja, da je bilo nemogoče, zapomnili si vse te ovinke. Čemu tudi, — saj boš tako dobil te zaklade.« 

»Če bom denar odštel,« škriplje žid, »da, da, potem že, — toda to svoto hočem obdržati sam, neumnica! Tolovajskega glavarja bodeva z Levijem prepodila in si zaklade sama skrivaj prisvojila, saj imaš pri tem Ti največji dobiček.« 

»Nikdar,« zakliče Lea, »za take stvari nisem pripravljena!« 

Abrahamu te besede kar sapo zapro. Nekaj časa strmi v svojo lepo rejenko, ki se tako odločno zoperstavlja njegovi volji. —

Potem pa zgrabi s svojimi koščenimi rokami za njene kite. —

»Malopridna deklina,« rohni žid, »privezati bi Te moral pod voz!« 

»Jaz se takega izdajalstva ne udeležim!«

»Ali je to zahvala za mojo skrb? Ali nisem očetovsko ravnal s Teboj?« 

»O pač, a tako pregrešiti se ne maram, najmanj pa proti tolovajskemu glavarju.« 

»Nesramna deklina, Ti ga ljubiš!« 

Lea molči.

»Ti ga ljubiš, malopridnica,« kriči žid razsrjen, »ha, kaj naj s Tabo storim?« 

»Zaprite me, tepite, ubijte me, ali kar hočete, storite z mano, ali za tako izdajstvo se ne udam. Saj pa tudi pota ne poznam.« 

»Ti lažeš!« 

»Ne, ne, — a če bi tudi lahko našla to skrivališče, pota ne pokažem nikdar. To je moja zadnja beseda. Storite sedaj, kar hočete.« 

Abraham je kar divji. Zopet hoče zgrabiti svojo rejenko za lase, a medtem dospe voz že do mestnih vrat.

»Le čakaj,« huduje se žid, »doma Ti že pokažem, kako se ravna s takimi trmoglavci. Klečala boš pred menoj in me prosila milosti, Ti ničvrednica!« 

Lea povesi glavico — udati se mora v svojo usodo.

215. poglavje. Dva smrtna sovražnika.[uredi]

Vse križem. — Janko Hrvat besni. — Boj. — Ločitev.

V podzemskih prostorih že znanega nam samostana je prava zmešnjava.

Nekaj tolovajev je zraven rudečega Tomaža, ki se groznih bolečin zvija na svojem ležišču.

Drugi stoje pri truplu umorjene Jere in zadržujejo zdivjanega Jankota, da ne plane za ogljarjem Tonetom.

Le-ta je v velikem strahu, da bi jim mož umorjene ljubice njegove no ušel ter se zateče h Kramarju.

»Nekaj se mora zgoditi,« meni preplašen, »Janko Hrvat je kakor obseden. Napadel me bo, ali pa bo šel k — Juriju Skopcu.« 

»Bodi brez skrbi, saj sem mu orožje odvzel, — k Juriju Skopcu pa si tudi ne bo upal, ker bi ga Smukač takoj ubil. — Le pojdi mirno svojo pot.« 

Ogljar Tone se skremži.

Ker sedaj nima nobene ljubice, poiskati hoče Amalijo.

Našel jo je v neki kleti in ji takoj popisal ves dogodek.

Začetkoma se Amalija ni brigala mnogo za njegove besede, ko je pa slišala o groznem umoru, se pokaže čuden smehljaj na njenem obrazu.

»Prav tako,« reče zamolklo, »umor, kri, — to slišim rada. O, če bi mogla tudi jaz kedaj tako nastopiti, ha, — potem bi me spoznal.« 

»Ah — tako, že zopet govorite o Juriju Skopcu?« 

»Seveda, saj ne poznam drugo, kakor svoje maščevanje. Če se tu notri vsi pokoljete, kaj me to briga, da imam le svoje maščevanje. — Hahaha — kri — kri — o, da bi mogla videti njegovo kri, potem bi samega veselja poskakovala!« 

Ogljar Tone plašno pogleduje lepega dekleta.

»Amalija,« reče, »ne govorite tako bedasto. Boljše bi bilo, da ste vesela in ker sem jaz izgubil svojo ljubico, živela bi lahko zopet midva skupaj.« 

»Ali ste ob pamet?« 

»O ne!« 

»No, potem ne govorite takih neumnosti. Jaz poznam le svoje maščevanje, in če me ne pustite v miru, boste obžalovali. Jaz ne ljubim več, — in kdor bi me hotel objeti, občutil bo moje orožje.« 

Ogljar Tone se je zmotil — a ko sedaj opazuje Amalijo, zdi se mu še lepša, še poželjivejša.

Predrzno položi desnico okoli njenega pasu.

O jej — Amalija skoči kvišku in pred očmi prestrašenega se zablišči bodalo.

»Ali res hočete imeti nekaj za spomin?« zarohni dekle, — »pustite me, ali pa Vam zasadim železo med rebra!« 

»Vi ste pa res od samega vraga!« 

»Da, to sem tudi! — Maščevati se hočem nad vsemi, ki so me razžalili.« 

»Tako, tako.« 

»In Jurij Skopec naj bo prvi, katerega zadene moje satansko maščevanje. — O, če bi se mi posrečilo, kar nameravam, potem bi bil to vrhunec mojega veselja!« 

»Kaj pa?« vpraša ogljar Tone.

»Vjela bi ga rada,« sika Amalija, »vjela, z vsemi njegovimi ljubicami vred. Na grmadi bi potem privezala Jurija Skopca na kol, okoli njega pa bi ležale povezane ljubice, katere bi še prej mučila, da bi se zvijale v smrtnih bolečinah, nato pa bi zažgala grmado; — ali to ni maščevanje?« 

»To je še več kakor maščevanje?« odgovori ogljar Tone preplašen. »Toda Jurija Skopca ne boste vjeli.« 

»O, ženska premore veliko.« 

»Dvomim, da se Vam bo to posrečilo. Ljubic njegovih bi že dobili katere v pest, in bi Vam pri tem hotel celo pomagati, seveda za lepo plačilo; saj veste, kaj mislim.« 

»Vem.« 

Ogljar Tone se zopet približa, ker meni, da Amalija vendar ni tako neizprosna.

»Ali mi pridete že zopet preblizu?« zakriči divje, — potegne nož ter hoče planiti na tolovaja.

Ogljar Tone se spusti v tek, Amalija z groznim kričanjem za njim; in tako se zgodi, da tolovaj zgreši pot.

Zašel je v ozek hodnik, kjer je bilo nakopičenega mnogo kamenja. Kakor podlasica spleza čez velike kupe in se skrije v temen kot. Še le, ko začuje Kramarjeve klice, upa si iz svojega skrivališča.

»Kje pa tičiš?« zakliče mu Kramar smehljaje, »gotovo si hotel z Amalijo kaj začeti?« 

Ogljar Tone mu opiše dogodek.

»Da, pusti jo v miru,« zavrne ga Kramar, »z Amalijo se ni šaliti. Ta se hoče maščevati nad Jurijem Skopcem, in to nam mora biti prav. Vedno mislim na to, da se bo tolovajski glavar kmalu prikazal v tem kraju.« 

»Tedaj pa mu bomo nastavili past.« 

»Morda, — ali vprašanje je, če se bo vjel. Meni dela sedaj nekaj druzega večjo preglavico, in to so kmetje.« 

»Kaj, teh se nam vendar ni treba bati.« 

»O pač, kajti kmetje bodo odpeljana dekleta gotovo iskali.« 

»Tu v teh hodnikih nas ne bodo našli, ker si ne upajo sem. — Ali so bili kmetje sploh kedaj tukaj?« 

»Do sedaj še ne, ker nas iščejo najbrž v gozdih okoli Vranskega in Trojan. Toda lahko so pripeti, da nas kdo izda.« —

»Počakajte!« 

Oba tolovaja stopita nazaj v duplino.

»Tukaj je, tukaj je!« sliši se hripav glas.

Janko Hrvat je zagledal ogljarja Toneta, in je takoj pripravljen, da bi planil nanj.

Kramar stopi vmes in nekaj tolovajev drži besnečega, ki z vso silo maha okoli sebe.

»No, ta je lepa,« godrnja Kramar, »če bo šlo tako naprej, smo v par tednih vsi pri vragu. Rudeči Tomaž je na pol mrtev, Janko in Tone sta si smrtna sovražnika in pri drugih se bo gotovo tudi vnel prepir zaradi deklin. Saj nas je tako že malo, sedaj naj se pa še ponavljajo umori in uboji, potom smo pri kraji. Treba je, da govorim z ljudmi pametno besedo.« 

Medtem so vlekli Jankota v neki kot.

»Kramar!« vpije pijanec, »jaz hočem imeti ogljarja Toneta — obračunati moram ž njim — borila se bodeva z nožmi. Eden izmed naju mora k vragu!« 

Kramar mu prigovarja, a Janko ne odneha.

»Vedno me no morete držati,« reče, »pri prvi priliki planem na ogljarja Toneta. Zapeljal je mojo Jero, naredil bom ž njim prav kratko.« 

»To pa vendar ne gre,« razjezi se Kramar, »biti moramo složni, — in Tvoja Jera tudi ni bila svetnica, ona je zapeljala Toneta, ne on njo, — tako je.« 

»Ne verjamem,« rujove Janko, »on jo je premotil.« —

»Poslušaj,« reče mu Kramar, »sedaj je moje potrpežljivosti tudi konec. Zgubili smo že dosti ljudij in ne moremo nobenega več pogrešati. Na Tebe se pa tudi ni zanesti, ker si vedno pijan.« 

Janko strmi v Kramarja.

»Kaj naj to pomeni — he?« 

»Nekaj se mora ukreniti,« odvrne Kramar mrzlo, »če že ne moreš biti miren, pa idi svojo pot.« 

Janko se zgane.

»Oho,« oglasi se zbadljivo, »potem bodete lepo zagazili. Hahaha — jaz nisem norec in dobro vem, kaj delam. Okolica tu mi je bolje znana, ko Vam vsem, zato bodete tudi težko našli skrivnih potov.« 

»Kaj, — mi vsi jih poznamo,« zakliče ogljar Tone.

Zdaj pristopi Kramar bliže.

»Vprašam Te zadnjikrat, Janko, ali hočeš biti miren?« 

»Kadar bo šel ogljar Tone rakom žvižgat.« 

»Ga li hočeš umoriti?« 

»Da — poginiti mora, ta pes!« 

»Zdaj slišite,« reče Kramar z ostrim glasom tolovajem, »storil sem, kar sem mogel, a vse ne pomaga nič. Po mojem mnenju bi nas moral Janko zapustiti — pomaga naj si, kakor ve in zna.« 

»Kaj — kaj,« zatuli pijanec, »zapoditi me hočete?« 

»Če pa ne daš miru.« 

»Oho, saj hočem zadaviti samo ogljarja Toneta, potem pa smo zopet najboljši prijatelji.« 

»Ne boš, zgubiti ne smemo nobenega, — in Tone je še posebno zmožen.« 

»Res je, ta ostane pri nas,« vpijejo tolovaji, »brez Toneta še biti ne moremo.« 

»A tako,« kriči Janko s hripavim glasom, »tudi dobro; jaz že vem, kaj mi je storiti, toda Tone naj se le varuje. Dobro, dobro, le zapodite me, saj tudi grem, a Jurij Skopec se bo veselil — poiskal ga bom takoj!« 

»Pozdravi mi tedaj Smukača,« zasmehuje ga Kramar, »seveda če boš imel toliko časa in Ti ne bo on prej vrat zadrgnil.« 

»Potem se pa obrnem drugam,« mrmra Janko čmerno, »tak prebrisanec kakor jaz ne pride zlepa v zadrego.« 

Kramar se mu zopet približa. Poskusiti hoče še enkrat, da ga pregovori.

»Bodi pameten, Janko,« začne, »saj mi ne zahtevamo druzega, kakor da pustiš Toneta v miru. Prisezi torej, da izpolniš to — in vse ostane pri starem.« 

»Da, priseči hočem,« posmehuje se Janko.

»No?« 

»Da bom ogljarju Tonetu pri prvi priliki razbil čepinjo.« 

»Ali ga slišite?« 

»Proč mora — pri tej priči!« —

»Saj že grem — da, da, toda maščeval se bom, — Toneta že še dobim v pest!« 

Zdajci zatuli in skoči naprej, kajti Tone je v tem trenotku brez varstva — nič hudega sluteč.

Zgrabi ga za vrat. — Ogljar Tone ni junak, tudi ni močan, — a Janko Hrvat je kijub svoji pijanosti še vedno precej trden. — Ljut boj nastane.

Tolovaji planejo med oba, da bi preprečili umor, — saj je pa tudi skrajni čas, kajti Tone je že ves višnjev v obrazu.

Kramarja je ta prizor močno razburil.

»Zadosti je tega,« zavpije, »eden mora proč!« 

»Ogljar Tone naj gre — zunaj ga zabodem!« kriči Janko.

»Ne, Tone ostane!« vpijejo tolovaji.

»Dobro, grem pa jaz,« zakliče Janko, »tega lopova bom že še dobil, — potem bo odbila njegova zadnja ura.« 

Togote ves besen zbeži v bližnji hodnik, poveže svojo culo — kajti pri tolovajih ne mara več biti.

216. poglavje. Grof in njegova soproga.[uredi]

V besnosti. — Nove zvijače. — Služabnica pri Čukovih skalah. — V nevarnosti.

Lepo grofico Sokolsko moré hude skrbi, — boji se, da bi vjeli oskrbnika Tihorepca.

Poldne je, ko grof v diru prijaše na dvorišče. Ne meneč se za upehanega konja hiti takoj v sobo svoje žene.

Le-ta je že pri oknu opazila spremenjeni obraz svojega soproga, — sluti torej, da se je pripetilo nekaj hudega.

Grof s komaj razumljivimi besedami hitro pove vse, kaj se je zgodilo — pri tem grofica večkrat spreminja barvo.

»Blanka,« zagrmi grof na preplašeno, »ta lump, ta lopov France je streljal na mojo hčer.« 

»Tega ne morem verjeti.« 

»Pač, pač — glumač je govoril resnico,« hiti grof, »seveda je moral umreti — a France je bil njegov jetnik, z ničvrednim Tihorepcem sta zbežala.« 

Gospa se oddahne — Tihorepec je še prost, tudi lovec France.

O, da bi bila grofa že umorila! — To je vroča želja nesramne ženske.

»Blanka,« zakliče zdaj grof z groznim glasom, »Blanka, Ti veš o tem dejanju.« 

»Ne, ne.« 

»Ne taji,« zareži nad njo, »videl sem večkrat, da si govorila s Tihorepcem — celo skrivaj — govori, ali pa se spozabim —« 

Stopi proti njej.

»Pomagajte, pomagajte!« kriči ona obupno.

Grof si premisli.

»Dobro,« govori s prisiljeno mirnostjo, »pustimo za sedaj — a zvedel bom vse in kdor je kriv, postopal bom proti njemu neizprosno.« 

»Velja to meni?« 

»Jaz govorim, kakor hočem. Če si Ti nedolžna, tem bolje — če si pa kriva, potem gorje Tebi!« 

Lepa vragica skuša pomiriti se.

»Da bi bil le že mrtev,« je njena edina misel.

»Blanka,« oglasi se grof zopet, »sodil bi morda milejše, če bi se odkrito priznalo —« 

»Jaz nimam kaj priznati,« raztogoti se grofica.

»Ali je to Tvoja zadnja beseda?« 

»Da, moja zadnja.« 

»Potem pa naj se izteče, kakor hoče,« reče grof Sokolski, »še to uro zapustiti morajo služabniki in hlapci grad, da zasledujejo morilca, — in gorje jima, če ju dobim v roke.« 

S temi besedami gre grof jezno iz sobe. —

Grofica zbeži v svojo oblačilnico.

Tu se mudi njena zvita služabnica.

»Dobro, da si tukaj,« začne grofica v eni sapi, »povedati Ti moram nekaj.« 

»Ni potreba, Vaša milost — slišala sem vse, milostna gospa naj ne bo huda.« 

»Tem bolje, nisem huda zato, šepeta grofica,« in plašno pogleda naokoli.

»Dekle,« šepeta, »Ti veš, kam se je skril Tihorepec?« 

»Da, Vaša milost!« 

»Kje je to skrivališče?«

»Pri Čukovih skalah, katere so Tihorepcu že od prej dobro znane.« 

»Dobro, gotovo sta oba tam. Ta okolica je divja, razvpita — in ravno zaradi toga bo moj soprog ubežnika tam zasledoval.« 

»Že mogoče.« 

»Ti moraš tje, dekle!« 

»Jaz?« 

»Da. da — ko se bo stemnilo.« 

»To bo nevarno, Vaša milost,« šepeta služabnica, »ponoči se v gozdu lako zaide.« 

»Hahaha, smešno, — saj si hči lovčeva, ki mora poznati gozd. Za vsak slučaj lahko vzameš svetilnico sabo, a paziti moraš, da Te ne izda.« 

Služabnica se še vedno obotavlja.

»No,« reče ji grofica, »če hočeš obogateti, poskusiti moraš vse. In če jaz zgubim to igro, potem zapodi grof vse, ki so bili z menoj v zvezi; premisli torej.« 

»Da, šla bom.« 

»Pojdi do Čukovih skal, kakor hitro mogoče. Znamenje, po katerem Te spozna Tihorepec, Ti je znano.«

»Da.« 

»Pripravi se tedaj,« reče lepa gospa, »vzemi nekaj jedi; dala Ti bom tudi steklenico vina in plašč, da se ogrneš, če bi bilo vreme neugodno.« 

»Kaj pa naj oskrbniku rečem?« 

»Glej — saj res, skoraj bi bila v tej razburjenosti najvažnejše pozabila,« odvrne gospa in potegne služabnico za sabo v spalnico, kjer ji šepetaje da potrebna navodila. — — —

Medtem grof ni zamujal časa. Skoro vsi služabniki in hlapci se z veliko tropo psov pripravljajo na zasledovanje.

Na čelu vsem je zvesti pristavnik, ki je pripeljal s sabo malega, kuštravega psa.


»Kaj hočete s tem?« vpraša ga grof.


»Ta pes je dober vohun, milostni gospod.« 

»Lahko ga pustite doma, ker imamo dosti boljših psov.« 

A zvesti mož kljub temu skrivaj vzame psa s sabo.

Nekaj najzanesljivejših služabnikov dobi ukaz, strogo stražiti grad in vsakega sumljivega človeka takoj prijeti.

Tako odjezdi dolgi sprevod odtod - grofica spremlja svojega soproga z jeznimi pogledi.

»Da bi se le več ne povrnil,« misli si, »potem bi bila srečna.« —

Zasledovalci se podajo takoj na kraj umora.

Tu leži orjaško truplo mrtvega glumača v strjeni krvi.

Nekaj lovcev stopi raz konje, da zabranijo psom, planiti na mrtveca. Vlečejo jih v grmovje, v katerem sta izginila ubežnika, ki sta, prerivši se s težavo skozi zaraščeno hosto, zapustila za sabo viden sled.

Dospejo do z mahom poraščene goličave.

»Pse sem — hitro — hitro!« 

Hipoma nastavijo pse po sledeh ubežnikov. A čez nekaj časa pridejo na kamenita tla in tu postane zasledovanje težavnejše.

Večer se bliža. Tema lega na gozd in log, — v tem času zapusti zvita služabnica grad Sokolski.

Grofica jo je spremila do malih vratic in ker straža ne pazi na to grajsko pot, služabnica neopažena zapusti grad.

Hčeri grajskega lovca je gozd dobro znan. Kolikokrat že se je ponoči čisto sama mudila tu. Zato pozna razne steze in si izbere sedaj isto, ki vodi k Čukovim skalam.

Brzih korakov hiti po dobro uglajeni stezi — vedno dalje in dalje.

Počasi se vzdiguje steza navkreber in kmalu stoji deklina na dokaj vzvišenem hribu, s katerega lahko pregleda precejšen del gozda.

Tu se pazljivo ozira na vse strani.

»Tam, tam,« zašepeta nenadoma.

Zagledala je, da se v nemali daljavi žari, kakor bi bil gozd v ognju.

»Tam tabore zasledovalci, —, dokaj blizu so Čukovih skal. A sedaj je tema, in ubežnika ne bodo našli. Jaz ju hočem svariti, ker onadva tega ognja v gozdu najbrž ne bosta opazila.« 

Deklina se napoti dalje — zdaj vkreber, zdaj nizdol.

Pot postaja vedno težavnejša, kajti tu in tam se že vzdigujejo skale in nazadnje zapazi bistro oko dekletovo velikansko črno steno, ki se dviguje nad vitkimi jelkami.

To so Čukove skale, divje razpokano, s smrekovino gosto poraščeno skalovje.

V teh skalah je precej skrivališč, ki so znana Tihorepcu in lovcu Francetu.

Služabnica hiti proti skalnati steni.

Tu ni več steze — le s težavo se prerine dekle skozi hosto in rsje ter konečno dospe vsa upehana in spotena na podnožje velikanskega skalovja.

Strašno je tukaj — čudni glasovi ponočnih tic, ki gnezdijo tu v velikem številu, neznansko odmevajo v tiho noč.

A služabnice ni strah, — po ozki stezi se obrne navzgor.

Tu postoji — čudno znamenje je slišati, podobno klicu kozomolzca.

Takoj nato se začuje odgovor, z vrh skale doli — znamenje se še dvakrat ponovi, na kar dekle takoj začne plezati po skalovju kvišku.

Kmalu dospe do polovice skalnate stene.

»Tukaj, tukaj,« slišala je zdaj znan glas.

Deklina zavije okoli velike skale, — in tu zagleda ogenj v prostorni votlini.

»Dekle, Ti si?« Tihorepec stoji pred svojo ljubico.

»Slutil sem pač, da mi bo grofica poslala poročilo,« reče oskrbnik vesel, »a da boš Ti prišla, tega bi si še v sanjah ne mislil.« 

Hoče jo objeti, toda dekle mu zabrani.

»Zdaj ne,« reče, »ni časa za to, kajti grof s svojimi ljudmi ni daleč od tu.« 

Tihorepec se prestraši.

»On naju išče?« 

»Seveda. — V gradu so se vršili čudni prizori, — poslušaj le, kaj Ti povem, — grofica je vsa iz sebe.« 

»Hm,« godrnja oskrbnik, »to je sitna reč.« 

»Da, prav hudo je to,« pritrdi dekle, »gospa je v smrtnem strahu, ker meni, da Vaju bo grof našel.« 

»V Čukovih skalah? No, tu lahko dolgo išče. Da se skrivava tukaj, slutiti ne more živa duša. Psi pa tudi ne morejo najti sledi, ker je vse kamenito.« 

Služabnica prikima.

»Je že prav tako, da ostaneta tukaj, kajti grofica je zapovedala, da se mora izvršiti sedaj odločilni udarec. Zgoditi se zna, da bo grof pri zasledovanju večkrat sam jezdil, — tedaj naj ga France — ustreli — a zadeti mora bolje, — kakor takrat —« 

Lovec zakolne. Dobro ve, kaj meni služabnica s tem, — tudi Tihorepec naredi skremžen obraz, kajti Milica je še živa. —

»Ta pot bom zadel,« jezi se France, »prav gotovo bom zadel. Svojo dobro puško imam pri sebi.« 

»Grofica se zanaša na Vas.« 

»Zadovoljna bo z menoj,« zavrne lovec.

»Ali ostaneš tukaj, dete moje?« vpraša oskrbnik služabnico.

»O ne, takoj moram nazaj. Posvariti sem vaju hotela le, da se bodeta vedela ravnati.« 

»Lepo,« zavrne Tihorepec ter potegne deklino k sebi, »idi v grad in povej grofici, da se bo grof povrnil v grad — kot mrlič, če se bo vse dobro izteklo. Že na vse zgodaj mu bodeva za petami.« 

217. poglavje. Žida se napotita v gozd.[uredi]

Dva dobra prijatelja. — Novo lokavstvo. — Preiskovanje. — Boj.

Abrahamov voz zdrdra zopet na domače dvorišče in temnega obraza spremi žid lepo Leo v zgornje prostore.

Premislil si je, da bi ubogega otroka trpinčil, — izroči jo le v varstvo služabnikov; sam pa hiti po skrivni poti k Leviju, ki ga nestrpno pričakuje.

»No, no,« meni Levi, ko mu starec razodene vse, »to še ni tako hudo, saj sem si takoj mislil, da bo Lea trdovratna.« 

»Jaz pa tega ne trpim.« 

»A s silo pri dekletu ni treba nastopati,« zavrne ga Levi, »torej ne mučite moje neveste, Abraham, da ne izgubi zaradi tega kaj svoje lepote. — Svoj namen bodeva že dosegla.« 

»Kako? — Jaz pač vem za kraj, kjer sem stopil v gozd, a potem vodili so me po ovinkih sem in tje.« 

»Hihihi,« reži se Levi, »Jurij Skopec je zvit lisjak, a jazga prekosim. Pozabil je marsikaj — hahaha.« 

»Kaj pa?«

»Poslušajte, oče Abraham,« govori Levi, »jaz vem zadosti. Gozd je precej raven in le v sredi ima nekako gričevje, kjer so baje tolovaji skrili svoje zaklade. — Dobro, vojaki naj tolovaje poiščejo — najina stvar je, da obvestiva oblastnijo.« 

»Toda —« 

»Vojaki naj Jurija Skopca prepode, potem imava midva prosto pot. Iskala bodeva med gričevjem in kakor gotovo se imenujem Levi, tako gotovo bodeva našla zaklade, ki naju ne bodo veljali niti vinarja. »

Abraham nekaj časa premišljuje, potem pa prikima svojemu tovarišu, ki je sedaj ponosen na svoj načrt.

»Jaz obvestim oblastnijo,« reče ves vnet, »to bodi moja naloga. Storil boni tako previdno, da ne bo moglo biti najmanjše sumnje. Čemu imamo pa denar? Še pred dnevom morajo biti vojaki v gozdu.« 

»Hm, toda Jurij Skopec bo najbrž v gostilni!« 

»Tudi tje bodo šli vojaki, — in če ga najdejo, bežal bo tolovajski glavar takoj za svojimi ljudmi. Da, da, tako bo šlo, — stavim svojo glavo, da bom našel skrivališče.« 

Žida se še nekaj časa pomenkujeta, nato se Abraham povrne v svoje stanovanje, Levi pa razpošlje zaupne osebe, da obvestijo oblastnijo o roparski tolpi.

Pri tem je mladi žid jako previden. Oblastniji veli povedati, da je nekaj njegovih ljudij, idočih skozi gozd, opazilo tolpo sumljivih ljudij, ki najbrž pripadajo kaki roparski četi.

To poročilo vzbudi veliko razburjenje.

Takoj o polnoči dobi večja četa vojakov ukaz preiskati gozd in vsakega tujega človeka prijeti, — če bi se pa zoperstavljal, celo usmrtiti.

V jutranjem mraku dospo vojaki do gozda. Razdeljeni v oddelke, z napetimi puškami, stopajo pod poveljstvom izkušenih vodnikov vedno daljo v gozd.

Počasi se približajo sredini gozda in tako tudi — tolovajskemu taborišču.

Toda straže so pazljive.

Čuje se nekaj žvižgov — nato zmedeni glasovi — in zopet je vse tiho.

»To so tolovaji,« zakličejo oficirji z zamolklim glasom svojim ljudem, »naprej — naprej!« 

Vojaki kmalu zapazijo, da imajo pred sabo zvitega nasprotnika, kajti redkokdaj zagledajo kako senco, pač pa pokajo streli zdaj tu, zdaj tam in kroglje zadenejo skoro vselej.

Po gozdu se razlegajo obupni klici, smrtni vzdihi na tleh leže težko ranjeni ali celo mrtvi vojaki.

Drugi so vsled tega divje razsrjeni — najraje bi predrzne tolovaje kar potolkli, a vse zastonj.

Kakor duhovi švigajo tolovaji od debla do debla ter streljajo na vojake. A ker je slednjih desetkrat toliko, se morajo tolovaji počasi umakniti.

Vedno redkejši so streli in konečno se celo sliši, kako so se presenečeni tolovaji spustili v beg.

Prebredši malo reko, ustavili so se daleč proč odtod na nekem močvirju.

Tje jim ni mogoče slediti in vojaki so kljub izdatni izgubi zadovoljni, da so prepodili roparje, kajti povsod se je čulo govoriti, da je bil to najbrž Jurij Skopec, ker drug tolovajski glavar bi si gotovo ne upal v bližino velikega mesta.

Ko jutro napoči, korakajo vojaki nazaj v Zagreb, v zavesti, da so okolico oprostili nevarne roparske tolpe.

In tamkaj daleč, sredi velikega močvirnega sveta, se divji tovariši predrznega glavarja zopet zbero.

A Jurija Skopca ni med njimi, tudi Smukač in Pante sta odsotna, ta družba je namreč v gostilni.

»No, kaj bo neki glavar rekel,« oglasi se nekaj mož, »tako izdajstvo, — če bi straže ne bile na svojem mestu, bili bi sedaj vsi ujeti.« 

»Seveda, sedaj vidite, kako ima glavar prav, da zapoveduje vedno strogo stražiti.« 

»Kaj naj se sedaj zgodi?« 

»Ostati moramo tukaj,« glasi se odgovor, »dokler nimamo glavarja in podnačelnikov, smo kakor mož brez glave. — Glavar bo gotovo kmalu zvedel, kaj se je zgodilo, in vem, da bo takoj pri nas.« 

»Kaj pa zakladi v gozdu?« 

»Teh ne najde nobeden.«

S tem se tolovaji pomirijo in takoj začno pripravljati si taborišče, — ne pozabijo pa tudi straže. — —

S kakšnim veseljem pa sprejmeta žida poročilo o nočnem lovu. —

Ker v gostilni niso našli nobenega sumnega človeka, menita žida, da je Jurij Skopec s tolovaji neutegoma pobegnil, in da je že daleč proč odtod.

Stari Abraham kar skače samega veselja. Levi pa se smeje na vse pretege in kmalu ukreneta potrebno, da se odpravita v gozd.

Levi hoče vzeti s sabo svoja dva najzanesljivejša služabnika, tako tudi Abraham — in vrh tega še dva voza, naložena s praznimi sodi in zaboji.

Ker znata žida stražo pri mestnih vratih vedno podkupiti, jima ni težko, spraviti v mesto različno ukradeno blago in druge reči.

Tako tudi sedaj.

»Peljeva se na semenj,« zakliče žid stražnikom, »sedaj bomo že bolj varni, ker je velika roparska četa na vse strani razkropljena.« 

Ko vtakne vodja straže zlate v žep, zdrdrata oba voza iz mesta. »Tako, oče Abraham,« šepne Levi, »sedaj imava prosto pot. Zaklade našla bodeva prav gotovo, stavim svojo glavo.« 

»Tudi jaz upam, da se nama to posreči.« 

»In potem bodeva midva najbogatejša na svetu,« muza se Levi, »ali ni res, oče Abraham? — Ko pa se povrneva domu, imeti hočem svojo Leo.« 

»Dobil jo boš, sin moj,« odgovori starec mehko.

»Če se bo še branila?« 

»Videl boš, da bo Tvoja. In če tudi bi Ti jo moral izročiti povezano. Sčasoma pa bo vesela, da je dobila takega moža.« 

Levi je tega vesel. —

Nekaj časa se peljejo po deželni cesti, a kmalu zavijejo na stransko pot in se bližajo velikemu gozdu.

212. poglavje. Predrzno dejanje.[uredi]

Nezadovoljni tolovaji. — Nova prevara. — V viharni noči. — Prevaran.

Cekinar je pri svojih tovariših zelo priljubljen; — vsakemu njegovemu povelju ubogajo brez ugovora.

Toda, sedaj je videti, kakor bi bil njihov podnačelnik brez moči, tolovaji so namreč kakor obsedeni.

Tega je kriv črni Martin, ki je povedal svojim tovarišem, kako grdo so dekleta ž njim ravnala. Vsled tega je tako razburjenje.

Skratka — tolovaji hočejo dekleta imeti v svoji oblasti.

Cekinar se trudi, da bi jih pregovoril, a vse zastonj. Tudi Polde mu pri tem pomaga.

»Nič ne opraviva, tovariš,« reče Polde Cekinarju, ko sprevidi, da je vse zaman, »pusti jih, naj store, kar hočejo.« 

Cekinar s tem ni zadovoljen. On ljubi svojo Uršiko; lepa, mlada žena pa upliva nanj, da bi varoval njene tovaršice.

Tolovaji dobro vedo, da je brez moči proti njim.

»Pusti to, Cekinar,« nagovore ga, »če nam kaj druzega zapoveš, ubogamo Te radi. A dekleta so bila že prej naša, — sedaj se le kujajo. Toda mi jim hočemo pokazati, da jih znamo ukrotiti.« 

»Moriti jih hočete!« zakliče Cekinar jezno.

»Kdo pravi to?« 

»I no, sami ste rekli, da jih hočete z dimom podušiti.« 

»Kaj še,« oglasi se črni Martin, »ne skrbi zato, Cekinar, s tem jih hočemo le postrašiti.« 

Nato se tolovaji pomenkujejo s črnim Martinom.

Najprvo bo treba straže napasti. — To pa ni tako lahko, kajti dekleta si izberejo tako ugodna mesta, da jim je mogoče neopaženo pregledati vso okolico.

Tolovajem je to dobro znano, če bi se približali stražam, katere so zadnji čas vsled večkratnih napadov še tem pazljivejše, sprejele bi jih gotovo s krogljami. —

Črni Martin je pripravljen izvršiti prvi napad. Ko se bo stemnilo, priplaziti se hoče s svojim urnim tovarišem straži za hrbet.

To se mu ne zdi težko, in ko bodeta s tovarišem dosti blizu, planila bodeta na deklici in ji premagala.

Ta načrt je vsem všeč in nekaj tolovajev takoj zastraži Cekinarjevo uto, da bi Uršika ne mogla sporočiti svojim prijateljicam o tej nakani.

Črni Martin se odpravi s tovarišem na pot. S sabo vzameta tudi odeje, katere hočeta vreči deklicama čez glavo, in nekaj jermenov.

Ker je treba najprvo zvedeti za kraj, kjer stoji straža, spleza črni Martin na visoko jelko in takoj zapazi za nekimi skalami obe deklici.

Stemnilo se je.

Nebo je oblačno, prav neprijazno, a kakor nalašč za tako podjetje. —

»Vi ostanete tedaj na robu gozda, da Vam dam znamenje,« zapoveduje črni Martin svojim tovarišem, »potem poberite nekaj dračja in hitite k vhodu kleti, kjer vas bodeva že midva čakala. Vse drugo bo potem igrača. Toda prej ne silite v hodnik.« 

»Prav, prav,« odgovori pohlepna četa, »vse bodemo prav storili, le idi naprej, črni Martin, Ti, ki imaš najdaljšo brado in največje škornje, hahaha.« 

»Ste li prismojeni, da se tako smejete. Straže bi vas lahko slišale.« 

»Bodi brez skrbi, saj veter tako glasno tuli.« 

Črni Martin svojim tovarišem še nekaj šepeta, nato pa zgineta s tovarišem v temno noč.

Tolovaji potrpežljivo čakajo.

Čas preide in noč jo postala že prav hladna. Tu in tam se sliši jezno mrmranje; »Za vraga, to je pa mrzla noč.« 

»Le čakaj, tovariš,« oglasi se drugi smejé; »potem Ti bo že gorko, ko boš objemal tako lepega dekleta. O, te imajo dosti ognja.«

Zopet je vse tiho, — vsi čakajo na znamenje, ki bi se moralo kmalu oglasiti.

»Hola,« oglasi se sedaj eden tolovajev, »jaz menim, da smo znamenje preslišali. Ker je vihar vedno silnejši, bi bilo dobro, da se splazimo bližje.« 

»Nekaj časa še lahko počakamo.« 

Tolovaji čakajo še pol ure, potem se splazijo bližje, — a tudi sedaj ne slišijo najmanjšega glasu.

»No, kaj tacega,« meni zopet eden, »to je pa res čudno.« 

»O, jaz že vem, kaj se je zgodilo,« oglasi se drugi. »Tovariša se najbrž zabavata z deklicama, mi pa stojimo tu kakor norci. Halo, naprej.« 

Tudi drugi tolovaji menijo, da ima tovariš prav in stopajo previdno naprej.

Vihar buči svojo otožno pesem, — vmes pa se začuje še drug glas, ropotanje petelina na puški.

»No, no, kaj pa je že zopet?« 

»Stoj,« zadoni ženski glas s skale doli, »stoj — kdo je — ali naj streljamo?« 

»Tovariši smo Jurija Skopca,« oglasi se eden tolovajev osupnen.

»Že mogoče, toda tukaj nimate nič opraviti, glejte, da greste odtod — ali —« 

Slišijo se stopinje po kamenju in ropotanje pušk, ki so namerjene na predrzneže.

Tolovaji se takoj obrnejo, kajti odločnost teh deklic jim je dobro znana.

Vedno hitreje se umikajo in kmalu so zbrani na robu gozda.

»Lepa reč,« mrmra eden, »črnega Martina smo spravili v pravo zadrego. Gotovo kje tiči in ne more ne naprej ne nazaj. — No, jutri jih bomo slišali. — Mi bi morali mirno čakati.« 

Ker je začelo močno deževati, zlezejo tolovaji v svoja skrivališča in skušajo v spanju pozabiti, kar se jim je ravnokar pripetilo.

Zjutraj pa so že zgodaj na nogah; vsi čakajo, da bo črni Martin kmalu prišel in bo zaradi neprevidnosti tovarišev hudo razsajal.

Čas poteka. —

Uršika je pri Cekinarju. Slednji se je prepričal, da so deklice še vedno v razvalinah in se vrača sedaj veselega obraza v svojo utico, medtem ko se drugi njegovi tovariši nemalo jeze.

In ker jim radovednost le ne da miru, gre nekaj mož kljub viharju in dežju gledat v staro kapelico — a tu ni žive duše. —

Vsi začudeni pokličejo Poldeta in mu razlože ves nočni dogodek.

»I seveda,« reče konečno, »kdo ve, kaj se je pripetilo. Sicer ste pa vedno tako brihtni, da hočete vse bolje vedeti.« 

Tolovaji so vedno bolj radovedni.

»Stopi Ti do razvalin, Polde,« rečejo nekateri, »Ti boš lahko z dekleti govoril in zvedel boš vse.« 

»Kaj Vam v glavo ne pade,« zareži tolovaj, »mene prav nič ne mika prepirati se s temi deklinami. Recite Cekinarju, morda gre on, mene pa pustite v miru.« 

Polde se godrnjaje povrne v svoj kot.

»Tu se je nekaj pripetilo,« meni eden tolovajev, »povedati moramo to Cekinarju. Bržkone so dekleta naša tovariša ujela.« 

»O ne, ne.« 

Beseda da besedo, tolovaji so vedno glasnejši, in nazadnje začno kričati; — Cekinar prihiti, da bi napravil mir.

»Ali ste nespametni,« zakliče jezno, »kričite tako, da bi vas lahko kdo slišal v bližnji okolici!« 

Sedaj povedo tolovaji Cekinarju vse, kar se je ponoči dogodilo, in da črnega Martina s tovarišem ni več nazaj.

Podnačelnik posluša to novico temnega obraza.

»Kaj sem Vam pravil,« reče, ko vse molči, »ali vas nisem svaril, da pustite dekleta v miru. Ta bi sčasoma že bolj zaupna postala. — No, pogledati hočem, kaj se je z onima dvema zgodilo, Vi pa ostanite tukaj.« 

Nobeden si ne upa ugovarjati. — Cekinar stopa počasi proti razvalinam in kmalu zapazi obe straži, ki takoj namerita svoji puški.

»Jaz sem, Cekinar,« jima zakliče.

Takoj povesijo puške, kajti dekleta vedo, da jim Uršikin mož ne stori nič žalega.

Lizika priskoči bliže, držeč v mali desnici puško, a iz oči ji sveti neprikrita škodoželjnost.

Cekinar ji takoj pove o dogodkih sinočnega večera; — ona smehljaje se posluša.

»Da, to je vse res,« odvrne Lizika, »črni Martin je bil z nekim tovarišem ponoči tukaj. Imela sta s sabo odeje in dolga jermena.« 

»In kaj se je zgodilo potem?« vpraša Cekinar.

»E, zmotila sta se nekoliko,« meni Lizika zaupno. »Črni Martin je pač nameraval napasti nas, a ker se je v istem času straža ravno menjala, jima je to spodletelo in prodno sta se zavedla, bila sta premagana.« 

Cekinarja sili na smeh.

»Kaj ste potem storile z njima, Lizika?« 

»Tu doli ležita, v hodniku. Za to smo že poskrbele, da ne bosta zmrznila, — a v tak strah smo ju pa spravile, da se kar treseta.« 

»Tako je prav,« pritrdi Cekinar dekletu.

Lizika prime tolovaja za roko.

»Cekinar, — Vi ste nam dobri,« reče naglo, »posvarite ljudi, da se nam več ne približajo, drugače bomo streljale. S silo ne bodo opravili nič, če se jim me prostovoljno ne udamo.« 

»Dobro, povedal jim bom to.« 

»Jetnika pa naj ostaneta šo nekaj časa pri nas, da se jima strah dobro vtepe.« 

»Saj jima ne boste storile nič žalega?« 

»Ne, ne, — nekaj malega za spomin, da se bodeta vendar enkrat spametovala.« 

Cekinar se poslovi in gre počasi proti taborišču, kjer ga tovariši nestrpno pričakujejo.

219. poglavje. Priznal je.[uredi]

Jurij Skopec zapusti gostilno. — Skrivnostna vozova. — Sumljive postave. — Presenečenje.

Temno je še, ko zapusti Jurij Skopec gostilno.

To noč se ni mudil pri lepi krčmarjevi hčeri, ki je zaman čakala svojega ljubčka, njegove misli so le pri Lei.

Glavar hoče v gozd k svojim ljudem, ker mu je Abraham obljubil, da še le prihodnjo nač prinese zahtevano svoto v gostilno.

Jurij Skopec ne ve, kaj se je ponoči zgodilo, kajti vojaki, ki so preiskovali gostilno, delali so to prav previdno in se še sedaj mude v njej.

A kljub temu tolovajski glavar s svojimi spremljevalci neopažen zapasti gostilno in se po ovinkih približa že znanemu gozdu.

Naenkrat pa Jurij Skopec postoji.

»Smukač,« pokliče tiho.

»Kaj je, glavar?« oglasi se tolovaj in takoj pristopi.

»Ali vidiš tam?«

»Da, poleg gozda stoji voz, — oho, in tam še jeden, — in kar mirno stojita.« 

»To je čudno. — No, ogledati si ju hočemo malo natančneje.« 

Vsi se počasi plazijo ob robu gozda proti omenjenima vozema.

Jurij Skopec postoji.

»Pante — poznaš ta dva voza?« 

»Hm — hm — kje sem ju že neki videl? — Prav res, to sta vozova židov, s tema smo se že mi vozili. Kaj pa hočejo tu?« 

»To bi tudi jaz rad vedel.«

»Ali naj gremo bližje?« 

»Kaj še. — Jaz slutim, da tukaj nekaj ni v redu. — Le naprej v gozd, da pridemo do tovarišev.« 

Ko gredo dalje v gozd, pristopi Smukač k Juriju Skopcu.

»Glavar,« reče mu, »najbrž sta žida prišla po plen in sta prinesla s sabo tudi denar.« 

»Že mogoče, — a našli ju bodemu potem v taborišču. — Toda jaz ne verjamem tega.« 

Molče hitijo naprej. Solnce že vzhaja — tu pokaže Smukač na tla.

»Ohoo, kdo je neki hodil tukaj?« 

»Z okovanimi čevlji,« mrmra glavar, ko se pripogne, »stopinje so še nove, — čudno.« 

»Ali sta bila žida tu?« 

»Dvomim.« 

Jurij Skopec podviza korake, da mu tovariši komaj sledijo.

Kmalu zagledajo nizko gričevje, kjer tabore ostali tovariši.

Jurij Skopec postoji.

»Lezite na tla,« zapove z zamolklim glasom.

»Ali glavar!« 

»Ubogajte,« šepne in njegove oči zažare, »ali me še ne poznate — kaj naj to pomeni?« 

»Že ubogamo.« 

»Dobro, čakajte tukaj, da se povrnem.« 

Tolovaji majejo z glavami, kajti postopanje glavarjevo se jim zdi nerazumljivo.

Nekaj časa še gledajo za Jurijem Skopcem, ki se po vseh štirih plazi po griču navzgor, a jim kmalu izgine izpred oči.

Preteče četrt ure — pol ure — zdajci zagleda Pante vračajočega se glavarja.

V malo trenotkih stoji Jurij Skopec pred tolovaji, ki začudenjem opazujejo grozno spremenjeni obraz glavarjev.

»Pridite,« reče z votlim glasom, »hitro — hitro.«

Nobeden ne zine besede. Kakor hitro le morejo, sledijo Juriju Skopcu, ki beži na gričevje kakor obstreljena zver.

Tolovaji zagledajo ute, ali se je morda tam kaj posebnega zgodilo?

Bržkone bo kaj tacega! — Jurij Skopec se vleže v mahovje in namigne tovarišem, naj stopijo k njemu.

»Pazite sedaj,« šepne jim, »plaziti se moramo v krogu okoli našega zaklada.« 

»Ali glavar!« 

»Nobene besede, — čas je drag. Kadar slišite moj žvižg, skočite kvišku in zgrabite vsakega, kdor pride na pot. Toda orožja ne rabite — ujete povežite in jim zamašite usta.« 

»Da — da.« 

Tolovaji se čudijo. — Ali tovarišev ni več tu? In kdo bi bili oni, katere naj ujamejo?

Jurij Skopec hiti naprej — tolovaji za njim.

Tako se pomikajo v krogu okoli globokega jarka, kjer imajo skrite zaklade.

Ko pogledajo z roba griča v dolino, pokaže se jim čuden prizor.

Spodaj stojita dva moža, z lopatami v rokah, — pripravljata se, da bi začela kopati.

»Levi, slišiš,« pravi prvi, »tu votlo doni, najbrž bo tu luknja, kjer so skriti zakladi.« 

»Da, da.« 

»Le koplji, sin moj. — A služabniki ne smejo vedeti, kaj bodeva našla. Pospraviti hočeva vse v zaboje, in te bodo najmi ljudje vlekli na voz.

»Prav tako.« 

»Če bi Jurij Skopec zdaj vedel,« smeje se stari Abraham, »da ga oropava njegovih zakladov.« 

»No, ta bi divjal.« 

»A gotovo je daleč proč.« 

»Naj bo, kjer hoče — Midva mu vzameva plen in potem naj stori, kar mu drago.« 

»Če pa pride v Zagreb?« 

»Ne bo si upal — čuj — čuj —« 

Abraham in Levi poslušata.

Žvižg se razlega po gozdu.

»Au vaj,« zaječi Abraham, »nekdo je zažvižgal, — ali naj zbeživa, Levi — kaj praviš!« 

»Menite li, da je bil to — človek — Abraham?« 

»Kdo drugi naj bi bil žvižgal?« 

»Morda tič oponašalec.« 

»Da, da, — ta tudi žvižga — glej, tukaj so ute tolovajev, Levi, zaklad mora biti prav blizu.« 

»Le iščiva,« reče mladi žid, »saj je Jurij Skopec že davno pri vragu.« 

»Meniš li, kanalija!« zadoni močan glas.

Levi zakriči. — Tam gori na hribu stoji ponosen mož, v zeleni lovski suknji, oborožen z bodalom in samokresi.

To je tolovajski glavar. A ni sam, — ko se Abraham ozre, zagleda še tri druge tolovaje, ki z napetimi samokresi merijo na žida.

»Jejmine,« zakliče, »Levi — izgubljena sva!« 

Jurij Skopec si posmehljivo prekriža roki na prsih.

»Torej vendar,« reče počasi, »nisem se motil, da se je tu zgodilo novo lopovstvo. Hola — kje so moji ljudje!« 

»Zbeživa, oče Abraham,« šepeta Levi, »Jurij Skopec gleda tako divje.« 

Staremu Abrahamu ni treba dvakrat reči.

A komaj prestopi par korakov, ga že drži Smukač za vrat. —

»Tu ostaneš, žid,« zagrmi tolovaj z groznim glasom.

»O, jej,« stoka starec, »umoril me bo, — zgubljen sem.« —

Smukač se s tem izvrstno zabava, ko trese starega žida za vrat. —

Medtem je zgrabil Pante Levija, tretji tolovaj pa z napetim samokresom pazi, da ne bo nihče ušel.

»Ta dva lopova smo torej vjeli,« reče počasi Jurij Skopec, ko pristopi bliže.

»Milost,« stoka stari zid, »saj nisem jaz kriv, Levi je storil to, Levi.« 

»Saj ni res,« kriči drugi. »Abraham si je izmislil to, jaz sem popolnoma nedolžen.« 

Jurij Skopec posluša. Nič ne ve o tem, kaj se je zgodilo.

Medtem gre tretji tolovaj gledat k utam.

»Vsi tovariši so proč, glavar.« 

»Dobro,« reče Jurij Skopec mirno, »bom že zvedel, kaj se je tu zgodilo. — Privežite žida za sedaj na dva bližnja drevesa.« 

Povelje se takoj izvrši — Abraham in Levi kričita, kakor bi bila na ražnju nabodena, zabavljata, žugata, prosita, — a vse to jima nič ne pomaga.

»Molčita,« zareži Smukač nad njima, »ali pa vama zamašimo usta.« 

To pomaga — žida takoj utihneta.

Levi je v smrtnem strahu. Videl je, da ga je glavar parkrat grozno grdo pogledal.

»Saj jaz nisem bil,« vpije, »Abraham si je to izmislil. Hotel je imeti zaklade brez denarja, zato je poslal vojake v gozd.« —

Stari žid je kar ostrmel, ko je Levi to priznal.

»Izmišljena laž,« vpije zdaj, »Levi je storil to, iz maščevanja nad mogočnim tolovajskim glavarjem.« 

»Ne, Abraham je.« 

»Da bi se posušil, Ti pes!« piha Abraham.

»Trava naj rase v Vašem trebuhu!« kriči Levi.

Tako se zmerjata še nekaj časa, dokler Jurij Skopec ne napravi temu konec.

»Zdaj vem dosti,« reče temnega obraza, »to izdajalstvo je veljalo meni, potepina!« 

»Saj nisem hotel,« reče Abraham, »Levi mi je prigovarjal.« 

»Ne, Abraham.« 

»Lopov, slepar, kdo pa je rekel, naj se pošljejo vojaki v gozd? Ti — da, ti si rekel, naj se glavarja vjame.« 

Pante pristopi.

»To je vražja zalega, glavar,« reče, »naši ljudje so bili najbrž razkropljeni, da, morda je bilo nekaj celo ujetih.« 

Juriju Skopcu se obraz stemni.

»To bom kmalu zvedel, Pante.« 

»Kaj hočete storiti, glavar?« 

»To Ti povem pozneje.« 

Tolovajski glavar se obrne k Leviju, ki smrtnega strahu kar trepeta.

»Priznaj, lopov,« zagrmi nad njim z groznim glasom, »povej vse, če ne, si pri tej priči mrtev!« 

Levi je bolj mrtev ko živ, a kljub temu še vedno laže in dolži starca, da je on sam to izvršil.

Toda Jurija Skopca ne premoti.

»Oba sta kriva,« izpregovori po kratkem pomisleku; »hotela sta, naj me vjamejo in umore, da bi se potem vidva polastila mojih zakladov. Pripeljala sta vsak svoj voz s sabo, — videl sem ju poleg gozda. Z mojim potrpljenjem je zdaj pri kraji. Dvakrat že sem vama prizanesel, capina, četudi sta že stokrat zaslužila smrt. Sedaj pa se bodeta prepričala, da ne poznam nobenega usmiljenja več.« 

Levi začne strašno tuliti; Abraham se trudi, da bi ga prevpil, — a ko zagledata, da pripravlja Smukač mašilo, takoj umolkneta.

»Da, z mojim potrpljenjem je pri kraji,« nadaljuje Jurij Skopec, »preganjala sta me vedno ter mi stregla po življenju. Prizanašal sem dolgo, a sedaj se s kaznijo ne sme več odlašati.« —

»Milost,« tuli Abraham.

»Usmiljenje,« stoka Levi.

»Jejmine, glavar,« zdihuje starec, »če nama storite kaj hudega, potem ne bo z našo kupčijo nič.« 

Pante se glasno zasmeje.

»Zdaj bomo napravili kupčijo, Abraham, zdaj,« norčuje se tolovaj, »glavar, dovolite mi da zadavim tega le lopova, — veselje bo gledati, ko bo capljal nekaj časa.« 

»Po-ma-gajte,« hrešči žid, »glavar — veliki, mogočni glavar, imejte usmiljenje.«

Tudi Levi kriči na vse grlo, — a tolovaji ju oponašajo, medtem ko glavar stopi k utam, da bi jih natančneje preiskal.

Morda leži tam kak mrtev tolovaj, ali pa se najdejo druga sumljiva znamenja — o tem se hoče Jurij Skopec sam prepričati in šele potem bo izrekel sodbo nad obema židoma.

220. poglavje. Moč petja.[uredi]

Tolovaji in dekleta — sovražniki. — Prihod poslancev. — Posvetovanje. — Veseli Lorenc.

Cekinar si je mnogo prizadejal, da bi potolažil razsrjene deklice, in tudi Uršika mu je pri tem pomagala, a vse zastonj, dekleta ne izpuste ujeta tolovaja.

Tudi Polde je vse storil, kar je bilo v njegovi moči, da bi oprostil tovariša, — pa tudi to ni nič pomagalo; razburjen se ozre k svojim tovarišem.

»Bil sem zopet tam,« začne, »toda Lizika je od samega satana. Ne izpusti ju, pa ju ne izpusti.« 

»Tudi meni je tako rekla.« 

»Toda tovariši vendar ne moremo pri deklicah pustiti.« 

»Zakaj pa ne?« 

»To ne gre, če dekleta ne bodo pametna, oprostili jih bomo s silo.« 

»In s tem naj začnemo boj,« zavrne ga Cekinar, »na noben način, tovariš! To bi tudi glavarju ne bilo prav. Sicer so pa dekleta na boljem, ker lahko steljajo na nas iz svojega skrivališča. Kakor hitro pa slišijo ljudje v okolici streljanje, imamo jih že za petami.«

»Ti imaš prav,« meni Polde, ko je uvidel, da se tovariš ne moti, »a pomisli vendar, da je to sramota, če imajo babnice naša dva tovariša vjeta.«


»Povej mi, Polde,« reče smehljaje se Cekinar, »kako si predstavljaš Ti to jetništvo? Ti pač misliš, da ležita tovariša, povezana na rokah in nogah, v kakšni zaduhli luknji.«

»Tako je.«

»Pa se motiš,« zavrne Cekinar, »tovariša sta v nekdanji meniški celici, seveda zastražena. Jesti in piti imata dovolj in ker sta postavna fanta, ne čudil bi se, če doživita še kako prav prijetno urico.« 

»Beži, beži.« 

»Saj ju pozneje lahko vprašaš. — Sedaj je le treba, da se izogibljemo vpitja in počakamo, da pride glavar. Toliko časa pa naj tovariša le tam počakata.« 

Polde z glavo zmajaje odide.

Uro pozneje zaženejo tolovaji v taborišču hrup, — bližajo se tujci.

Kmalu pa spoznajo prišlece, kmečko oblečene, — Andreja Černiča, v spremstvu dveh krasnih deklic, — Ane Sijenske in Sabine Rotenturnske.

Vse jim hiti naproti.

Tolovaji radovedni povprašujejo zdaj o tem, zdaj o onem — posebno pa o glavarju.

»Glavar je v bližini Zagreba, kjer hoče prodati svoj plen,« glasi se kratki odgovor.

Cekinar je ves srečen, da ima zopet svojega dobrega prijatelja Černiča, a čudi se, ko vidi Sabino ob njegovi roki.

Brez dvoma, ta dva se ljubita, kajti prej ošabna Sabina je zdaj vsa spremenjena. —

Z Ano Siensko stopita v Cekinarjevo stanovanje. Tu je še prostora dovolj.

Ana in Sabina si takoj pripravita svoje ležišče, ker sta od dolge ponočne hoje zelo utrujeni.

Andrej pa sede poleg svojega prijatelja in mu pripoveduje o novih dogodkih.

»Resnično,« reče Cekinar, ko Černič nekoliko poneha, »naš glavar je nenavaden človek. Zdaj ropa že celo na morju, — no, saj pravim, pred Jurijem Skopcem ni kar nič varno.« 

»Prinesel sem s sabo več naročil,« nadaljuje Černič, »najprvo bi rad vedel, ali se je našla kakšna sled o lepi grofovski hčeri?« 

Cekinar odmaje z glavo.

»Ti prokleti glumači so najbrž ušli čez mejo.« 

Černič gleda srpo v tla.

»To bo glavarja zelo užalostilo,« zavrne konečno, »zaupno rečeno — prijatelj — Jurij Skopec ljubi lepo Milico, — toda tiho, da ne sliši Ana Sienska. — ta bi kar zbesnela.« 

»Jaz bom molčal.« 

»Ali se o Amaliji kaj ve?« vpraša mladi tolovaj.

»Ne. — Od one noči, ko je divjala okoli goreče hišice v gozdu, je ni več videti. Skoro gotovo je ni pri glumačih, marveč pri rudečem Tomažu.« 

»Tudi jaz menim tako.«


»Kdaj se glavar povrne?«

»Tega ne vem,« odgovori Černič.

»Prav potrebno bi bilo, da kmalu pride, kajti nekatere tovariše je že težko krotiti.« 

»Jaz imam brezpogojna pooblastila,« reče Černič in njegove oči žare, »bodemo že napravili red.« 

»Vsaj upam.« —

Čez nekaj časa začne Cekinar s tihim glasom:

»Torej glavar ljubi lepo Milico, grofovsko hčer. Hotel jo bo imeti za svojo ljubico.« 

Černič zgane z ramo.

»Ne vem, — a če ga tudi ona ljubi, je tudi mogoče, da se kdaj najdeta. Seveda bo Ana divjala.« 

»Za to se bo glavar malo zmenil.« 

»Verjamem, kajti sam mi je priznal, da še ni nobene resnično ljubil, in da le za Milico občuti nekaj posebnega — pravo ljubezen.«

»Ubogi glavar,« vzdihne Cekinar, — postal bi bil lahko velik mož.« 

»Ali sedaj morda ni?« 

»O pač, — a kako.« —

Prijatelja pripovedujeta si še marsikaj o svojih doživljajih, med drugim govorita tudi o Amaliji.

»To je vražja ženska,« meni Cekinar, »kar pozabiti ne more, da ljubi glavar tudi druge. In če je pri rudečem Tomažu, potem ne bo mirovala prej, da izvrši kaj posebnega. O, ta bo glavarju še velika preglavica.« 

»Kje se neki potikajo sedaj ti roparji?« 

»Hahaha,« zasmeje se Cekinar divje, »ti strahopezljivci niso čakali nas, odkurili so jo kar najhitreje so mogli. Zdi se mi pa, kje se te kanalije skrivajo.« 

»Kje pa?« vpraša Černič naglo.

»Kraj mi sicer ni znan, a zvedel sem, da ne morejo biti daleč od Vranskega, kjer predrzno ropajo povsod naokoli. — Jaz se le bojim, da Amalija zasleduje glavarja, — zmožna je za vse, ona bi ga takoj izdala.« 

Tu vstopi Ana, razburjena.

»Kaj hoče Amalija?« vpraša z ostrim glasom, »uničiti hoče mojega Jurija?« 

»Gotovo namerava kaj tacega,« odvrne Cekinar, »in Vam tudi ni naklonjena. Zaradi tega čuvajte glavarja — ženski je to ložje kakor moškemu.« 

Ana pristopi bližje.

»Kje je maščevalka?« vpraša naglo, »popišite mi okolico, morda se mi posreči dobiti jo v pest.« 

Cekinar ji izpolni to željo.

Medtem gre Černič tiho v sosednje stanovališče.

Tu je precej temno, a komaj mladi tolovaj vstopi, okleneta se dve mehki roki njegovega vratu in žareče ustnice se tišče na njegovih.

To je Sabina.

»Ljubica moja,« šepeče Černič ter strastno poljublja lepega dekleta.

»Zdaj Te imam,« glasi se tiho iz Sabininih ust, »zdaj si ves moj, Andrej. — O, dosegla sem Tvoje odpuščenje, — moja preteklost leži v megleni daljavi, zdaj se prepričaj, kako zna ljubiti Sabina Rotenturnska.« 

»Da, da, srček moj.« 

»Pozabljeno je ime,« nadaljuje strastno, »nihče več naj se ne spominja Rotenturnske, tudi ne ponosnega grofa. Andrej, midva se ljubiva, na pretekle čase ne misliva več; — poznati hočeva le ljubezen, dokler naju smrt ne razdruži.« 

In zopet ga strastno poljubuje. — — —

V istem času, ko se je vračal Černič z Ano in Sabino, hitela je Uršika k svojim tovaršicam, da jim naznani to važno novico.

»Zdaj ste lahko brez skrbi,« jim zakliče, »Černič je tu. — Nobeden se ne bo približal našim razvalinam, — le mirno spite.« 

Deklice so vesele tega poročila, posebno še, ko zvedo, da sta prišli tudi Ana in Sabina.

»Kje imate jetnika?« vpraša Uršika.

»Zadaj na hodniku — v dobro zastraženi celici,« se glasi odgovor, »Lizika in Lenčika ju stražita.« 

Tako je tudi res.

Tolovaja sta zaprta v celici z dobro ohranjenimi železnimi vratini. Poleg te celice imata še drugo, ki jima služi za spalnico. Jesti in piti se jima ne manjka.

Črnega Martina grozno jezi, da ga imajo dekleta vjetega; a njegov tovariš si tega no vzame dosti k srcu, in četudi ju stražita Lizika in Lenčika, začne kmalu veseli Lorenc, tako je ime tolovaju, prepevati vesele pesmi.

Lorenc ima prav prijeten glas in ker je bil v prejšnjem času pri nekih pouličnih popevačih, znane so mu marsikatere pesmi, seveda največ zaljubljene.

Nekaj časa se deklici niti no zmenita za petje, a že tretji dan pokaže se Lizikin ljubki obrazek pri odprtini, kjer jima podajejo hrano.

Tolovaj je to opazil.

Zdaj začne prepevati še bolj zaljubljene pesmi. In po celici, kjer se je nekdaj cula molitev pobožnega meniha, razlega se sedaj pesem tolovaja Lorenca:

»Dekle, povej, povej,
Al’ me še ljubiš kaj —«

Lizika in Lenčika poslušata te vabljive melodije.

Saj nista svetnici, marveč mladi, veseli deklici, katerima bije pod nedrijem čuteče srce. — In to veseli Lorenc prav dobro ve.

Tako poje kitico za kitico — in za to pesmico zopet drugo.

Lizika in Lenčika že rudita v obrazu, a ne mislita na to, da bi tolovaju zabranili prepevati.

O ne, prav rade poslušata prijazno doneči glas, in dostikrat stojita po pol ure pri mali odprtini.

Lorencu je to znano — potrpežljivo čaka dneva, ko bo zmagal s svojo zvijačo in pokazal črnemu Martinu, da pesmi več premorejo, kakor surova sila.

221. poglavje. V strašnem položaju.[uredi]

Graščakinja pride. — Nenadna smrt. — Maščevanje ljubosumnice. — Nove muke.

Uboga Milica si je že velikokrat želela, da bi njena lepota zginila; ona vedno huje občuti resničnost pregovora, »da je lepota tudi prokletstvo,« in v smrtnem strahu pričakuje, kaj se bo v kratkem zgodilo ž njo.

Res, da je ušla preteči ji nevarnosti, ker je graščakinja še pravočasno prišla na pristavo, a prepričana je, da pohlepni graščak ne bo miroval prej, da doseže svoj namen.

Graščaku se je posrečilo, da je nekaj ur po obisku že zopet govoril z najemnico.

»Po kosilo sem zopet tukaj,« šepne ji, »jaz moram deklico imeti, — a osorna je preveč.« 

»Oho, to bomo že videli, milostni gospod,« zavrne ga ženska, »in če bi jo tudi s silo morali držati, jaz in moja teta.« 

»Če bo pa vpila?« meni bojazljivec.

»Zamašimo ji usta, — pozneje pa bo že krotka postala.« 

»Ah, to slišim zelo rad.« 

»Milostni gospod bodete zadovoljni,« reče najemnica tiho in se poslovi.

Ta kratki pogovor se je vršil v bližini gradu, kar je opazila pri oknu stoječa graščakinja.

»Kaj neki ima moj mož z najemnico,« meni sama pri sebi, »to je vendar čudno. Zadnji čas je že ves raztresen, — paziti hočem nanj.« —

Ko se približa čas obeda, sede graščak z vidno naglico k mizi.

Graščakinja opazi, da je zelo nemiren, raztresen, — danes ne jè toliko, kakor po navadi ter hvali vsako jed.

Obed je končan.

»Sedaj boš počivala nekaj uric, kaj ne,« reče baron vneto svoji soprogi.

»Seveda, kakor po navadi,« odgovori ona počasi.

»Tako spanje po obedu je prav zdravo,« zagotavlja on, »o, to pripomore k visoki starosti.« 

»Saj boš Ti tudi počival.« 

»Samo ob sebi umevno,« odvrne graščak, — a komaj čaka, da pohiti na pristavo.

Graščakinja se skrivaj smehlja in odide iz jedilnice.

Pohotnež še nekaj časa počaka v svoji sobi, da bi ne vzbudil takoj suma.

Čez četrt ure pa se splazi skozi stranska vratica iz parka, in hiti po bližnici na pristavo.

Tu je vse mirno — najemnica je poslala skoro vse dekle na polje.

Milica je smrtno utrujena, — zadnje noči spala ni skoro nič, — zato jo zaspanec premaga, da sedaj trdno zaspi.

V sanjah vidi tolovajskega glavarja, ki ga ljubi tako iskreno, — a takoj nato vidi druge skremžene obraze, ki se ji bližajo.

Zbudi se, a ko se hoče dvigniti, čuti, da jo nekdo trdno drži za roke.

»Kaj — kaj je?« 

»Tiho,« sliši se glas njene mučiteljice, »če boš tiho, prejmeš veliko denarja.« 

Milica odpre oči.

Poleg nje stojita najemnica in glumačica, — slednja jo drži za roke.

Milica zakriči.

»Ali ne boš mirna, neumnica,« žuga ji glumačica, »saj dobiš veliko denarja! In če ne ubogaš z lepo, potem poskusimo na drug način.« 

Milica se hoče oprostiti. — Brezvspešno, kajti babnici jo trdno držita, — in zdaj — vrata se odpro — v sobo plane graščak, s široko odprtimi očmi zroč na lepega dekleta.

»Tukaj, milostni gospod — tukaj je,« sika glumačica.

Graščak skoči bližje. Zgrabiti hoče Milico in se polastiti svoje žvrtve — a v tem trenotku se vrata zopet odpro.

Graščakinja s tremi svojimi služabnicami pridrvi v sobo.

»Ah, zasačila sem ga,« kriči, »zasačila, ha, to je sramota, — moj mož je z vlačugo skupaj!« 

Milica tresoča se zakriči. Onesvesti se — toda čast ubogega otroka je rešena. —

Graščakinja divja kakor besna. Prvi izbruh jeze velja soprogu.

Le-ta je padel na stol in sloni tu s široko odprtimi očmi, ves višnjev v obrazu — ne gane se nič.

»Ti — Ti,« kriči njegova žena, »ali naj bo to zakonska zvestoba! Ali sem Ti zato prinesla veliko premoženje, da me boš sedaj goljufal!« 

Graščak ne odgovori.

»Odgovori!« vpije razkačena žena.

Mož se ne gane.

»Nesramnež,« škriplje ona in ga potegne za roko.

Po sobi zabobni — graščak je padel kakor snop in obleži na tleh.

Graščakinjo to še bolj razkači.

»A tako, sedaj si se potajil,« vpije, »iz strahu pred mojo jezo, — seveda, — saj poznam to! — Ali mi ne boš takoj odgovoril?« 

Graščak se ne gane.

Konečno se njegove žene vendar poloti neka skrb in ko zagleda skozi okno kaplana, pošlje ponj. Meni pač, da njen mož leži v hudi omedlevici.

Sedaj se graščakinja vsa besna obrne proti najemnici in njeni izmišljeni sorodnici.

»Brezsramni kanalji!« zakriči nad njima, »ve rufijanki, vlačugi, — zgrabite ju!« 

Najemnica prestrašena grozno tuli, medtem pa skuša glumačica pobegniti — a zastonj.

Dva služabnika, katerih se je kmalu več nabralo na pristavi, zgrabita jo in ji zvežeta roki na hrbtu. —

Kaplan vstopi. — Zvedel je že, da se je graščak onesvestil ter je takoj prinesel s sabo nekaj zdravil. Služabniki vzdignejo nezavestnega.

»Saj se bo kmalu zavedel,« reče graščakinja.

Kaplan pristopi bližje.

»Na tem svetu nič več,« reče z resnim glasom, »zadel ga je mrtvoud.« 

Zdajci nastane grozno vpitje.

»Moj mož mora živeti!« zdihuje prestrašena graščakinja. —

Vpitje in tarnanje traja dobro četrt ure in ko se graščakinja nekoliko utolaži, — vzbudi se ji pri pogledu na nesramnici znova nepopisna jeza in maščevanje.

»Odvedite te nesramnici v grad,« zapove služabnikom, »in zaprite vsako posebej, — zaslišala jih bom sama.« 

Povelje se takoj izvrši. Saj je graščakinja sedaj neomejena vladarica, ugovarjati ji se torej nihče ne upa. —

Medtem ko odneso mrtvega graščaka v grad in ga v veliki dvorani polože na mrtvaški oder, drvi graščakinja v svoje sobe, kjer najde tresoče se njene služabnice.

»Ve hočete biti moji zvesti posli?« zareži nad njim. »Ničvrednice ste! He, kje pa ste imele oči, ko se je priklatila na pristavo ta deklina, ta vlačuga?« 

Najstarejša in najgrša služabnica pristopi bližje.

»Vaša milost,« začne, »me deklice nismo videle, biti je morala skrita.« 

»Tako,« roga se razjarjena, »torej skrita? Vedno lepše, ogleduhinje hočete biti, na katere naj se zanesem. Slepe ste, gluhe, — kar zapodila vas bom!« 

»Usmiljenje!« stokajo služabnice in se vržejo k njenim nogam.

»Pretepla vas bom, — saj druzega ne zaslužite!« 

»Vaša milost,« oglasi se najstarejša v smrtnem strahu, »tu se je morala izvršiti neka komedija. Kje pa je hči najemničine sorodnice, — saj je ni sedaj več videti?« 

Graščakinja osupne. Ta ugovor je opravičen, kajti ona sama je videla grdega dekleta.

Naglo odločena skoči k bližnji omari in vzame iz nje močan bič, ki ga navadno rabi za pse. S tem odhiti po stopnicah k sobam, kjer so zaprte ujetnice.

»Odpri!« zapove služabniku, ko pride do prvih vrat. »Je li tu notri najemnica?«

»Da, Vaša milost,« odgovori služabnik.

»Odpri — hitro!« 

Vrata se škripaje odpro — na spleteni počivalnici leži najemnica, z zvezanimi rokami, ter grozno besni. Graščakinja plane pred njo.

»Priznaj vse, nesramnica!« zavpije in dvigne bič.

Najemnica začne tarnati.

»O, moj mož, — kje je moj mož?« 

»Ali boš priznala, brezčastnica?« vpije graščakinja.

»Milost — usmiljenje!« prosi najemnica.

Ker ne odgovori na vprašanje, se graščakinja razsrdi in udrihne z bičem po debelem telesu.

»Ali boš sedaj priznala?«

»Ne, ne morem,« stoka ženska.

»Čakaj, Te bom že naučila, Ti rufijanka!« 

Tlesk — tlesk! pada bič z vso močjo po debeli najemnici.

»Milost!« 

»Ali boš odgovorila?« 

»Ne.« 

»Bijem Te do smrti!« sika graščakinja.

In zopet udriha po najemnici, da je kmalu vsa krvava po rokah in zatilniku.

»Hočeš li sedaj govoriti, nesramnica?« 

»Ne morem,« ječi.

»Potem pa trpi toliko časa, da izvem vse!« 

Z vso močjo pada zopet težki bič po najemnici, — kri rudeči njeno obleko. — Upirati se ne more več.

»Stojte, stojte!« 

»Ali hočeš vse priznati, — drugače Ti razbijem obraz!« žuga graščakinja.

»Vse bom povedala, vse.« 

»Govori!« 

Najemnica uvidevša, da ne opravi nič, in ker ve, da ji tudi njen mož ne more pomagati, — pove vse.

»Tako, tako,« zavzame se graščakinja, »torej je bila to nekaka maškarada.« 

»To je vse glumačica izvršila.«


»In Ti si ji pomagala, sleparka! — Zdaj zaslužiš, da biTe vrgla psom!« 

»Usmiljenje!« 

Razkačena graščakinja udriha še nekaj časa po najemnici, dokler se ta nezavestna ne zvali na tla.

Sedaj divja graščakinja, s krvavim bičem v roki, k glumačici, in tudi tukaj s kruto jezo udriha po zvezani ženski.

Glumačica postane vsled bolečin vsa divja, in ko se ji graščakinja preveč približa, vzdigne nogo in jo sune z vso silo, da se zavpivša zvrne na tla.

Graščakinja leži precej časa tako in se ne gane.

»Tudi jaz se znam braniti,« grozi glumačica, »ha, da bi ne imela povezanih rok, zadavila bi to babo!« 

Graščakinja se zgane. — S težavo se vzravna po konci in opotekaje se gre k vratom.

»Zveži nesramnici noge!« zapove služabniku, ki je stal pred vratmi, »sunila me je, — o, kako to boli! A dobila bo povrnjeno.« 

Glumačica skuša braniti se, a ko ji močni mož urno poveže nogi, domisli se nekaj druzega.

»Obžalujem — obžalujem!« kliče v eni sapi.

»Zdaj je prepozno!« sika razsrjena graščakinja.

Služabnik odide.

Sedaj pa ne pozna graščakinja nobenega usmiljenja, tudi bolečine ne čuti več — maščevati se hoče.

Z nadnaravnimi močmi vihti bič in udarci se vsujejo kakor toča na glumačico.

Zastonj prosi glumačica milosti, zastonj kliče na pomoč, — na svoje prošnje dobi grozne udarce, da ji kri brizga iz raztepenega telesa.

Strahovita jeza prevladuje graščakinjo, da ne pozna nobenega ozira, in še le preneha, ko se domisli, da mora glumačici staviti še nekaj vprašanj.

Razsrjena zakriči na raztepeno, naj prizna vse.

A zaman — glumačica je že bolj mrtva ko živa in njen obraz je ves zabuhel, — sliši se le tiho ječanje — in zdaj leži nezavestna na tleh.

Graščakinja si hoče poiskati novo žrtev.

»Ah, deklina,« sika, »ta kača, ki je hotela zapeljati mojega moža!