Tolminska balada

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tolminska balada.
Ivan Pregelj
Izdano: Mladika 2/1 (1921), 8
Viri: dLib 1
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pozno v noč sem pisal in se trudil s poslednjim poglavjem romana »Tlačani«. Pri delu sem popušil čez mero cigaret, zato sem spal slabo in sanjal motne sanje. Zdelo se mi je, da sem na Pečinah v hiši Andreja Laharnarja. Stopil sem iz hiše na levo v izbo in sem videl sedeti za orehovo mizo kmeta Andreja, ki sem ga poznal in ga vendar nisem videl dotlej, ki sem vedel o njem, da je umrl pred dvesto leti, a je zdaj vendar kakor živ sedel za mizo in bral iz knjige, ki je ležala pred njim. Ko sem vstopil, je dvignil rahlo glavo, da sem videl njegovo lepo, uporno obličje z drobnimi ustnicami in obritim licem. Samo oči je imel zaprte. Jaz pa bi bil za vse na svetu rad videl baš njegove oči: ali so obupane in žalostne, ali pa polne miru in nade. A ni jih odprl, le slovesno se je dvignil ob mizi, prav kakor duhovnik na pridižnici in je potrkal s kazalcem na knjigo in rekel zamolklo:

»Berem o njih, ki so bili povabljeni, a so se izgovorili: prvi, da je kupil njivo, drugi, da je kupil vola, tretji, da si je ženo vzel. Vrag jih vzemi! Lepi bratje so to!«

Obraz mu je prevlekla rdečica nevolje. Kroginkrog vratu se je zavijala kakor nit drobna, rdeča črta. On si je ravnodušno obrisal kri, ki mu je bila pordečila polt. Jaz pa sem se groze stresel ob možu, ki je bil svoje: glavo daroval za pravice Tolmincev.

Takrat je odprl oči ... kaj sem videl!!!

V grozi sem se prebudil. Pot me je oblival. Moj najmlajši otrok se je bil prebudil in je ihtel in mati, moja žena je spala in ga ni slišala ...

Moj mali! Kadar boš dvajset let star, Ti povem, kaj sem videl v očeh tolminskega upornika Andreja Laharnarja, najinega deda, ki je umrl pod mečem na Travniku v Gorici I. 1714. Tedaj ti povem. Tebi in drugim. Ko bo čas ...