To uro je jesenska slutnja (DiS)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
To uro je jesenska slutnja ...
(Nezbrane pesmi)
Miran Jarc
Pesem je besedilna varianta pesmi Somračje.
Izdano: Dom in svet 47/ 8–10 (1934), 444
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

To uro je jesenska slutnja zasenčila poletje.
Tiho rosi dež na zemljó, ki še ni dala plodov,
in na ljudi, ki so iznenada videti brez domov,
ali pa kot da se spominsko zaman mučijo v nekdanje
in jim je siva praznota med nebom in zemljó — razodetje,
potem ko so, slabotni, že davno pregnali vse sanje.

Reka, ki je Še pravkar polna kopalcev šumela,
je zdaj svinčena. V njej se solnce več ne ogleduje.
O, solnce — veliki uspavač, ki čas okamenjuje,
o, solnce v brezvetriju tišine brez Boga — — —
zdaj je jesen, četudi za hip, dahnila kot vest z onkraj svetá,
da bi stvari in ljudi z božjim nemirom razvnela.

Ali, kot da duše ne zmorejo več bremena nemira,
se boje jesenskih dihov, kot otroci viharne noči
(češ, saj vemó, da je z nočjo vsemu kraj)
in jim mrzel strah ledeni oči,
in samotna telesa samo še čakajo, kdaj
jih bo solnce uspavalo spet ... in so bolnik, ki ne ve, da umira.