Tihotapčeva žena
| Tihotapčeva žena. Anonimno |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
I.[uredi]
Bila je temna noč in debel, gost dež je namakal zemljo. Pod prijaznim hribom skoro v sredi gozda je stala na pol podrta bajta; bila je gostilnica, o kateri se nič prida ni slišalo. To noč so bila okna zadelana okrog polnoči in zdelo se je, da v hiši že vse mirno počiva. A le zdelo se je tako. V resnici pa je sedelo v zaduhli hiši pri mizi več moških, ki so igrali na karte; gospodar jim je pridno donašal žganja na mizo. Kar naenkrat nekdo potrka na okno; možje skočijo po konci, bili so sami tihotapci ali 'kontrobantarji', ki so imeli slabo vest in strah pred vojaki 'grencarji'. Gospodar hitro skoči k vratom, zagleda zunaj žensko v krilo zavito z otročičem v naročji. »Aii je moj mož tukaj? Vojaki bodo zdaj zdaj pri hiši!« — Gospodar zapahne vrata, hiti v hišo in kmalu je bilo v hiši vse prazno in temno, tihotapci so jo pobrisali skoz stranska skrita vratca v gluho noč.
Ana, tako je bilo Martinovi ženi ime, vlekla se je s svojim novorojencem zopet proti domu; kmalu blizo doma zazliši pokanje pušk in ko prileze domu, bila so vrata odprta na stežaj, omare, skrinje, vse je bilo odprto in prebrskano ... »Vojaki so bili tukaj,« šepeta Ana, »kdo vé, ali so moža dobili ali morda umorili.« V zibko položi svoje dete in vsa obnemogla sede na klop ter začne bridko jokati. »Bog, kako zelo sem vendar zagrešila, da me tako strašno kaznuješ. Sto in stokrat sem že prosila moža, na kolenih sem ga prosila, naj ne hodi med tihotapce, naj se kakor gozdar ali dninar vsaj pošteno preživi, saj pridnim rokam je dela povsod dovolj; toda vse je bilo zastonj. Martin se ni hotel lotiti nobenega dela, sanu sem se ubijala doma in sedaj jo je skupil, Bog daj, da se skoro vrne, morda ga vsaj ta skušnja izmodri. Bog bodi mu milostljiv!« Plakala je Ana, še dolgo čakala, a čakala zastonj.
II.[uredi]
Minolo je od tedaj deset let, a o Martinu ni bilo ne duha ne sluha. Ubogo ženo so pogosto klicali k sodišču, a vedno je ponavljala, da od one noči nič več ni slišala o Martinu in ga od tedaj ni nikoli več videla. — Hišico so ji med tem prodali, lahkoživi mož jo je vso zadolžil in morala je pri nekem kmetu služiti za deklo. Ker je bila pridna, zato so jo radi imeli in tudi potrpeli z njenim sinkom Antonom, ki je že tudi pomagal krave pasti. Vsak večer ga je skrbno mati vodila k bližnjemu znamenju, kjer sta pomolila 'Oče naš' za — očeta, ki je baje daleč nekje na tujem.
Deček je pogosto izpraševal mater, kod da oče toliko časa hodi; in ko mu je mati naročala, naj prav pridno zanj moli, da se prej vrne, je hitro na vse pozabil, skakal in pel, kakor najsrečnejši človek na svetu. In res je bil srečen; gorje sveti mu je bilo tuje in nad njim je čulo skrbno materino oko. A mati njegova, uboga Ana, ni bila srečna; solze bile so njene vsakdanje družice.
»Ana,« reče ji nekega dné gospodinja, »nikar vedno ne žaluj za Martinom, saj ni bil nič vreden; britkosti, skrbi in sitnosti si imela ž njim; bodi torej vesela, da vsaj za Antona lahko lepo skrbiš.«
»Mati,« pravi Ana,»res da ni bil moj Martin veliko vreden, vendar ne zamerite mi, da žalujem za njim, saj je bil on vendar moj mož; poročen z menoj do groba; a sedaj ne vem, ali se še potika po svetu, ne vem, kje in kako živi; kaj, če je zašel med kake roparje, ali je morda celó umrl kje za kakim plotom nespokorjen brez sv. zakramentov.«
»To so same nepotrebne skrbi,« pravi gospodinja, »saj ti tako ne moreš pri tem nič pomagati; izbij si torej vse to iz glave.«
»Ne morem, mati, a tožila vam več ne bom; molila bom, kakor do sedaj za nesrečnega Martina, da se vsaj spokori, predno umrje. To vas pa prosim, da mojemu Antonu nič slabega ne poveste o njegovem očetu.«
»No, za to bodo pa že poskrbeli drugi ljudje,« pristavi gospodinja.
III.[uredi]
Bila je pozna jesen, pri kmetu na polju dela čez glavo. Ana se je neki večer dolgo časa zamudila pri delu na polju; ni ji šlo od rok, kakor druge dneve; roke so ji bile tako okorne, glava tako vroča in noge zelo težke. »To ni dobro znamenje,« rekla je sama sebi, ko je šla počasi pozno zvečer proti hiši, kjer so jo že težko pričakovali. Tudi doma je bilo zvečer še dela dovolj; Anton in drugi so šli počivat, zato gré Ana po svoji navadi sama k bližnjemu znamenju na vrt pomolit za svojega izgubljenega Martina.
Blizo enajste ure je bilo, ko je šla Ana po vrtu proti hiši, hodila je počasi, ker vročina v glavi je bila vedno hujša. Ko pride do hišnih vrat, zasliši neki ropot z oknom v zgornji hiši, kjer je imela Ana veliko sadja, da ga je sušila. Spomni se, da ima ključ pri sebi, zato hiti v zgornjo hišo in pozabivši svoje bolezni urno odpre vrata. Komaj da se pokaže v hišo, že jo zgrabi za vrat močna moška roka: »Le usta mi odpri in precej si mrtva,« ji reče tujec. Ana spozna tujca po glasu, bil je njen izgubljeni mož, ki ni vedel, da v tej hiši služi njegova žena. »Martin,« zakriči Ana, »tedaj med tatove in roparje si zašel! Tako se zopet vidiva!« ... In zgrudila se je Ana na zemljo.
Pri tem kriku so se vzbudili tudi domači; tat pa skoči urnih korakov na okno, kjer je imel lestvico iz vrvic; toda, ne vé se, ali je preveč hitel, ali bil preveč zbegan, ker se je tako naenkrat sešel s svojo ženo, na oknu omahne in pade na trda tla. Toda kmalu je na nogah, strah, da bi ga ne vlovili, mu dá novih moči, da ne čuti precej groznih nasledkov padca, v bližnjem gozdu se skrije v gostem grmovju; a kmalu so ga začele moči zapuščati, zadel se je v prsi z nožem, ki ga je prijel v roke, ko ga je Ana v izbi zasačila, in mnogo krvi mu je odteklo; kmalu obleži v nezavesti.
Na vse zgodaj zjutraj pridejo hlapci iz bližnjega samostana, čegar lastnina je bil gozd, kjer se je Martin skril in najdejo med delom neznanega človeka v nezavesti; takoj ga zanesó v samostan, ter ga močijo in mu zdravila dajo, da se je bolnik zopet zavedel. — Nekaj ur pozneje odpre tujec oči ter vpraša, kje da je. Precej pokličejo samostanskega prednika, da bi ga oskrbel za večnost, ker videlo se je, da ne more dolgo živeti. Pater ga precej spozna, bil je blizo tam doma. »Martin, ti tukaj? Kaj je s teboj?« »Tedaj me poznate, gospod gvardijan, morda tudi veste, kako so godi moji ženi in mojemu Antonu?« »Pri dobri hiši v sosedni vasi, pri Francetovih služi,« pravi pater. — »O jaz nesrečnež,« zastoče Martin in potem s slabim glasom pové, da je ravno to noč hotel tam krasti in da mu je to zabranila — njegova žena, katero bi bil skoraj v naglici končal z nožem.
»Uboga žena,« pravi pater, »tudi to je morala doživeti; in vendar jo vedno želela, da bi vsaj Anton nič slabega ne slišal od svojega očeta.« Molče obrne ropar svoj obraz proti steni; da ga žena še vedno ni pozabila, to ga je presunilo.
IV.[uredi]
Odkar se je Ana zgrudila od strahu, ko je zadela na svojega moža pri tatvini, od tedaj ni več vstala iz postelje; ležala jo v nezavesti, strašna vročinska bolezen ji jo kopala zgodnji grob; trpela je že preveč, moči so ji opešale.
Proti večeru druzega dné je bolnici nekoliko odleglo in ravno se pripravljajo, da bi šli po duhovnika, kar stopi v hišo gvardijan bližnjega samostana. Kmalu je sam pri bolnici.
»Prišel sem, da vam prinesem zadnji pozdrav od vašega moža in da vas v njegovem imenu prosim odpuščanja,« pravi pater gvardijan.
»Kje je? Kako mu je?« hlastno seže bolnica v besedo.
Prinesli so ga v naš samostan na smrt bolnega in opoludne je skesanega srca prejel svete zakramente in kmalu na to umrl spravljen z Bogom.
»Spravljen z Bogom! Hvala Bogu! To je bila moja edina želja in edina prošnja vseh deset let, kar ga ni bilo doma. O Bog, sedaj spoznam, da nisem zastonj trpela. — Pa tudi meni, oče prečastiti, treba, da se spravim z Bogom; čutim, da so tudi meni ure štete,« govorila je Ana s slabotnim glasom.
In prav je imela tihotapčeva žena; malo dni potem in tudi ona je umrla brez skrbi, ker je gospodinja prevzela vso materino skrb za Antona, in v trdnem upanju, da bodeta z Martinom v večnosti zvesteje združena pri Bogu, kakor sta bila na zemlji.
Anton pa je bil pozneje pošten mizar, ki si je s pridnim delom dobro opomogel; učencem svojim v rokodelstvu pa je rad govoril: »Ako hočete, da vam bo Bog blagoslavljal vaše delo, imejte vedno svoje srce pri Bogu, svoje roke pa pri delu!«