Tiha bolečina

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tiha bolečina
J. K.
Izdano: Vigred 19/4 (1941), 116-117
Viri: dLib 4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bilo je mrzlo, da je škripalo pod čevlji in rezalo v obraz. Po nizki in kadunjasti gazi je lezel starček. Z eno roko se je opiral na palico, drugo je stiskal v oguljenem suknjiču. Od mraza mu je trepetalo sključeno in utrujeno telo.

»Kam pa očka? Morda v trg?« Mlad fant ga je dohitel in pozdravil.

»O ne! Domov grem.« Starček se je rahlo okrenil. V bolestnem smehljaju se mu je raztegnilo lice. » ... Prav za prav, saj doma nimam več,« je popravil in se zazrl v konice raztrganih čevljev.

Fant je pridržal korak, stopala sta vštric. Fant po snegu, starček z muko po gazi. Beseda je zastala, v zadregi je fant slutil, da se za otožnim pogledom skriva bolečina.

»Tako ti rečem — kar tikal te bom, četudi te ne poznam, a mlajši si gotovo trikrat od mene, — ko pride mlada k hiši nimajo stari več pravice živeti,« je začel vrtati po razboljeni rani. »Pa vem, da me ne boš razumel, ker si mlad in močan ... «

Še vedno je zrl predse, ni mogel oči odtrgati od tal. Ostro je zatikal palico v sneg, omahovaje lovil ravnotežje in težko lovil sapo.

»Saj je bilo vse vaše! Kaj nimate kota?«

»Kaj govoriš! Ali ti nisem rekel, da si mlad in me ne razumeš!« Mračen pogled je zapičil vanj in za hip umolknil, kot bi iskal besed.

»Sem si ga izgovoril. A kaj, ko ne dobim ... Zmerjajo me, pehajo iz hiše ... O, trdi so naši ljudje, trdi! ... «

Zavzdihnil je. Ni mogel zadržati solze, ki mu jo je stisnila bolest. »Ni hujšega na svetu, kakor kadar vidiš, da si na svetu odveč, da čakajo tvoje smrti. Pa jim ne morem ustreči. Živ ne morem pod zemljo ... Izželi so ti žulje, koristiti jim ne moreš več. Čemu potlej živiš? ... Naša mlada ni ženska ... ni človek ... «

Počasi, s silno bolečino je trgal stavke iz sebe in razkrival trpke spomine. Z vsako besedo je iskal opore, tolažbe in sočustvovanja. Olajšal bi si rad svoje breme. Mogoče je srečal toliko in toliko ljudi, pa je šel mimo njih s pritajeno bolečino v srcu. A prišli so trenutki, ko se mu je razžaljeni ponos dvignil in vzkipel v pravični tožbi. Takrat bi se izpovedal človeku ali živali, sicer bi mu počilo srce.

Imeti dom in zemljo, garati do starosti in onemoglosti, za plačilo pa sprejemati prezir in posmeh, ali ni to bolečina vseh bolečin?

Trgal se je z dolgovi za grudo, jo rešil in še bolj vroče vzljubil, zdaj pa je ne sme več imenovati svojo. Prišla je tuja roka, njej deli darove, starček pa ponižan in zaničevan čaka smrti. V očeh nove gospodinje je njegovo delo brez vrednosti, četudi je delal in pridelal, kolikor je mogel.

» ... Naši fantje so trdi ... to ni prav pred Bogom, da veš fant, to ni prav ... « Otožnost in komaj zadržan jok mu je vzel glas. Prevaran v svetih čustvih, z izrazom trpljenja, na obrazu se je bližal vasi.

Kratka je bila njuna pot. Tam pri razpotju je zavil fant na levo, starček je drsal prezebel po klancu. Kratka je bila pot, oh, pa tako dolga povest ...

Mogoče je na stotine takih povesti po nagih domovih. Kako malo je izgovorjenih, Bog ve, koliko pa zamolčanih in zakopanih v dušah, katere bodo čuli le grobovi ...

Kaj praviš na to ti, dekle? Ti, ki nosiš v sebi živo hrepenenje, da bi postala nekoč žena, gospodinja? Ali moreš misliti, da bi bila kdaj tako nehvaležna, tako sirova in trda s starimi ljudmi? Ne, nikoli! Niti ne slutiš, koliko žalosti in bolečin prinese h hiši brezvestna gospodinja! Nikoli bi ne mogla zapraviti srečo in si nakopati pred Bogom in ljudmi strašno krivdo zaradi zaničevane starosti ...