Tičnica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tičnica
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 23. november 1912 (45/270)
Viri: dLib 270
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ugledaš kraj, ki si ga videl in ljubil v davnodavnih dneh; začenjaš staro, pozabljeno melodijo; zaduhaš v vetru vonj z daljnega vrta; — in mahoma je pred teboj kos preteklosti, tako jasen, da živiš v enem samem hipu leto življenja, ki je bilo.

Nad Vrhniko, na holmu onkraj Svete Trojice, je majhen smrekov gozdič, Tičnica. Toplo mi je pri srcu, kadar se domislim nanj. Bilo je v tisti zgodnji, čisti mladosti, ki je, Bog se usmili, že tako daleč, da jo vidim komaj še z očmi svoje duše. Vidim jo, kadar se spomnim na temno, sen­čno Tičnico, kadar ugledam na cesti svetlomodre, smehljajoče se oči, kadar zaduham vonj ciklamna.

Tista prepolna radost je bila v nas, ki napenja prsi in duši v grlu. Napotili smo se, sami mladi ljudje, preko Svete Trojice v Tičnico. Vroč dan je bil; nebo čisto, visoko razpeto, mirno v svojem sončnem sijaju. Stopali smo počasi v zložni klanec. Svetlo in sladko se mi je meglilo pred očmi. Videl sem Heleno poleg sebe, ne da bi se bil ozrl nanjo. Vsa lahka in nežna — bel metulj, krila se leskečejo v solncu. Na zlatopšeničnih laseh se je pozibaval širok bel slamnik. In bilo mi je, kakor da je vse ena sama, nerazdeljiva, prečudežna lepota: rodna pokrajina in bleščeče poletno nebo nad njo, cerkev Svete Trojice, Helena, mladost in ljubezen, in tiste otroške plahe prve pesmi, ki so bile takrat v meni.

Ko smo dospeli do Tičnice, nas je pozdravil prijeten hlad izpod črnih smrek; in zadišalo je opojno po ciklamnih. Polegli smo v senco, Helena si je odpela slamnik: skozi temno vejevje je en sam tenek žarek trepetaje poljubil njene lase. V lica, ozka in nežna, je bila nekoliko zardela, ustnice so bile narahlo odprte; žarka svetloba, ki je oblivala cerkev, je tiho odsevala v njenih sinjih očeh.

Mir je bil v zraku, bila je nevidno in neslišno trepetajoča tišina poletnega dne. Ves božji svet in mi sami, naša mladost in vse naše misli, vse je bilo s svetlobo prepojeno. Meni so bile ustnice suhe; kljub hladu iz Tičnice me je žgalo v lica in ob­čutil sem, da naju silna dlan rahlo in skrbljivo vzdiga proti žarkemu nebu, naju obvlada, samo naju dva, Heleno in mene.

Smehljaje in tiho mu je ukazala:

»Prinesite mi ciklamnov!«

Šel sem v goščavo med mlado smrečje in sem nabral ciklamnov poln naročaj. Prinesel sem jih in sem posul z njimi Heleno vso, kakor je le­žala v travi; slamnik, obraz, belo obleko in tudi tiste ljube drobne šolne. Ni se ganila, samo smehljala se je. In taka, bela, z rdečimi ciklamni posuta, je ostala v mojem srcu kakor pravljica ...

Vse to je bilo zdavnaj, zdavnaj.

Zadnjič sem bil hudo bolan in napotil sem se na Vrhniko. Kadar je človek žalosten, išče, da bi ugledal drag obraz. Ljubeznivo se je smehljala s holma bela Sveta Trojica; vsak korak na široki cesarski cesti mi je bil nov spomin. Moja zgodnja mladost, angel božji, je šla tiho poleg mene, držala sva se za roke. Pogovarjala sva se o grenkih in o veselih dneh; več je bilo grenkih. Ali edina pravica, ki jo je ustanovilo in potrdilo človeško srce samo, je ta: kar je bilo grenkega, usiha in usahne, komaj da še ostanejo znamenja na čelu; kar pa je bilo veselega, čeprav veselega v bridkosti — le ena ura, le en hip — je neumrljivo, s temi trenutki je žalostno srce prepleteno kakor ponočno nebo z zvezdami tolažnicami.

Stopal sem v klanec počasi, v tisti sladki omotici, ki je pol radost, pol bolest. Kamor sem se ozrl, od povsod me je pozdravljalo, se mi je prijazno in ljubo smehljalo. In vendar so bili povsod sami nagrobni spomeniki; tam spodaj so spali davni dnevi, dragi mrtveci; ko sem šel mimo, so odpirali oči, so mi šepetali pozdrave. Sijajno se bleščeči v solncu. Sveta Trojica, kraljica vrhniška. Svetli spomini — dragi kamni in biseri na belem oblačilu. Kolikokrat so romale k nji moje misli, bežne lastovke, v tujini po gnezdu koprneče.

Zavil sem ob cerkvi na ono stran, da bi videl Tičnico. Tesno mi je bilo pri srcu — tako se vrača popotnik po dolgih letih domov; vzkliknil bi rad iz stisnjenega grla in v vzkriku bi bilo oboje, solza in smeh, dekla in hlapec ljubezni.

Zastrl sem oči z dlanjo, ker se mi je bleščalo v popoldanskem solncu. Tam je Tičnica ... tam so tiste svetlosinje, smehljajoče se oči, tam je belo krilo, posuto z rdečimi ciklamni, tam je moja mladost ... Milost božja! Ali so oslepele moje oči? Ni je več! Ne več!

Vse posekano, od debla do stebla! Trda sončna svetloba lije, lije, lije na grobišče; niti usmiljene ciprese ni. Skorja na štorih je črna; strjena kri ...

Temno in težko mi je seglo v srce. Kako vam je bilo, smreke, ob tisti uri, ko ste padale? Kam so zakopali vaša uboga trupla? — Kako ti je bilo, moja mladost, ob zadnji uri? Kje je tvoj grob? —