Te uvele rože

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Te uvele rože...
S. M. C.
Izdano: Slovenski narod, Ljubljana, petek, 9. november 1906, letnik 39, številka 257.
Viri: dLib 257
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Stanovala sva s prijateljem v majhni, a zelo prijazni sobi z oknom na glavno ulico. Zato ker je imela soba okno na glavno ulico, je bila še veliko bolj prijazna in je imela značaj boljšega stanovanja. Dve postelji ob eni steni, ob nasprotni visoka, dosti stara omara in umivalnik, z barvanim prtom pregrnjena miza in par stolov, to je bilo najino pohištvo. Vse je bilo zelo prijazno in midva se nebi bila rada ločila od nje. Navadila sva se nanjo in rada bi dala zanjo še več, kot sva dajala, samo da ostaneva. Kako prijazno se je sanjarilo v tisti sobi, če je prišel človek zmučen domov; kako lepo je bilo gledati na ulico, kadar so ljudje vrveli od svojega vsakdanjega posla, ali pa tudi samo za zabavo, da se izprehodijo, ker so sedeli ves dan med prašnimi akti. Poznala sva skoraj vse ljudi — kraj namreč ni bilo svetovno mesto — posebno dobro ženski svet, ki je bil z malimi izjemami dosti lep. Moj prijatelj je bil zelo zaljubljene nature, zato se je posebno zanimal za boljše polovice našega žitja in bitja. Imela sva izbrane, ki sva jim posvečala posebno pozornost . . .

„Franci, pazi če gre Olga, zaigral bom lepo pesem na klavir in glej, če se bo ozrla gori" ...

„Kakor želiš!" — Prijatelj je sedel h klavirju in čakal. Kadar sva namreč bila bolj pri denarju, izposodila sva si za par mesecev klavir, kadar je rok potekel, vrnila sva ga in tako vedno imela dvojne stroške s prevažanjem ...

„Igraj, Olga gre!˝ — In igral je lepo pesem in prišla je Olga ter se ozrla gori. Povedal sem mu in njegova duša je bila vesela. Olga je bila prijateljeva ljubica . . . Ko sva hodila na posete k neki znani rodbini, sva se spoznala tudi z Olgo. Ker je bila Olga prijazna in lepa deklica, a moj prijatelj zaljubljene nature, se je zaljubil v njo in tudi ona ga je imela rada. In tako se je zgodilo, da sem pazil na oknu, če gre Olga in je prijatelj igral klavir. Po tem ko je odšla Olga, sva čakala njene prijateljice Tili in ko sva videla, da gre, igral sem jaz veselo in lepo pesem na gosli in Tili je pogledala gori, moja duša pa je bila zato vesela. Ljubil sem namreč lepe njene oči, lepe njene ustne in lepe lase, ali čez vse sem ljubil njeno krasno dušo. Bodi mi odpuščeno — ljubil sem že več deklic in tudi pustil sem jih, ali pa obratno, ali deklice s tako lepo dušo nisem našel. Ona je bila vzor pohlevnosti, dobrote, vseh čednosti, ki krase dušo mlade device. In to je bilo na nji, kar sem ljubil čez vse ... Tako je bilo najino življenje zaslajeno z ljubeznijo, ki se povrača v tisočerih spominih vedno nova in blažilna. Pridejo težki trenotki v življenje mladega fanta, ali pride spomin od bogve kje, spomin o ljubezni in človek se potolaži, težke in nelepe skrbi izginejo, zamišljene oči se nasmehnejo in ustne zadrhte, kot da so se spomnile poljuba ob tihem večeru in na samem ... Prešli so meseci in midva sva bila zadovoljna in nisva čutila samote, kakor jo čutijo nekateri zapuščeni ljudje. Zahajal a sva v posete in sva občevala z najinimi deklicami. Prešli so meseci in takrat sva izvedela na posetu, da je obolela Olga. Prijatelj se je prestrašil in prebledel je, dušo njegovo pa je stisnila skrb za Olgo, za veselo ljubico ... Takrat sva kmalu odšla domov, kjer sva zaklenila vrata, da naju nihče ne moti ob žalostnem premišljevanju. Tudi okno sva zaprla in luči nisva prižgala. Tako je bilo v sobi kot na pokopališču. Bilo je popolnoma tiho in samo glasovi z ulice gori so naju motili v tihem razmišljevanju ... Prijatelj je vzdihnil in meni je bilo obenem ž njim žalostno v duši ...

„Pomisli, kako sem žalosten, ko vem, da umira Olga.˝ —

„Morebiti ni tako hudo, nihče ni rekel, da umira ..." —

„nNo, rekel mi je, rekel, zunaj na hodniku mi je prišepnil Anton. Vedo za mojo ljubezen, pa me niso hoteli žalostiti." —

„Mlada je in gotovo preboli to bolezen in potem bo zopet vesela in ljubezniva tvoja Olga in žalost izgine s tvojih oči ..." — Ni me poslušal ...

„Nekdo je potrkal na okno; kaj nisi slišal?" —

„Ne, dragi moj." —

„To je bila Olga, njen zadnji pozdrav." —

„Ne sanjaj, prijatelj, veter je zunaj in je zaropotal z okni." —

„Ali se ni posvetilo v sobi? Olga me pozdravlja, prišla je po slovo v najino sobo." —

„Zasvetilo se je iz ulice, rolete niso dobro zagrnjene.˝ —

„Ali ni zašumelo tu poleg mene? Olga je prišla po zadnji poljub." —

„Zašumeli so kostanji na ulici in slišal si njih tiho govorico." —

„Poglej, sklonilo se je na oknu in je izginilo." —

„Zamajala so se zagrinjala od večernih sap." — Prijatelj je molčal. Zunaj je narastel hrup, ker je bila ura, ob kateri se vračajo ljudje od svojega dela. Prižgal sem luč. Prijatelj je sedel na postelji, globoko sklonjen, z glavo med rokami ...

„Sedi h klavirju in zaigrajva, da se razveseli tvoja duša." —

„Nocoj igram samo žalostne, težke melodije, ni razpoloženja za veselo glasbo." — In igrala sva. Tako žalostno, tako težko, kakor ob pogrebu. Kmalu sva prenehala, ker nobenemu ni bilo laglje pri srcu ob otožnih melodijah ... Tisti večer nisva šla na izprehod kot po navadi, zjutraj pa nama je prinesla gospodinja obvestilo, da je Olga umrla tisto noč ... Mera je bila polna. Ko je odšla gospodinja, je pričel prijatelj jokati in tudi meni so lezle po licih solze. V sobi je postalo tako tesno, strahapolno kakor ob jesenskem večeru, ko zunaj buči morje in buta ob bregove ...

„Ah, Olga, Olga!˝ — Prijatelj je ponavljal samo te besede in plakal, plakal, da se mi je smilil v srce in sem premišljeval, kako bi ga potolažil ... V miznici so ležale nekatere posušene cvetke — spomini na Olgo, mogoče tudi nekaj mojih spominov ...

„Poglej, tu so spomini na njo, ki je nocoj umrla, tolažile te bodo te uvele rože, sušile tvoje solze ..." — Prijatelj je vzel cvetove v roke in jih gledal. Žalostne so bile njegove oči in polne vzdihov njegove prsi ...

„O Bog, kako so to lepi spomini, ki se dvigajo iz globin pri pogledu teh uvelih rož! Ko mi jih je dala, se je veselo in poredno smejala in bila je zdrava. Zdaj leži med svežimi rožami samo ona uvela in njene oči se ne ozirajo name; zaprte so, da me ne pozdravijo nikoli več ... nikoli več ..." —

„Znaj prijatelj, prevelika žalost ti škoduje, poglej jutro, kako je lepo in solnčno. Pojdiva na izprehod, da se pomiriš." — Šla sva, ali ne po starem potu mimo Olginega stanovanja, nego v nasprotno smer. Prišla sva mimo pokopališča. Bilo je še zaklenjeno, ali ravno je prihajal grobar in je odklenil. Stopila sva na božjo njivo, grobar pa je šel par korakov za nama. Grobar je bil zelo podoben tistemu iz Hamleta, ki je celo kraljeviča hotel nadmodriti in je v tako imenitni h stavkih povedal, da koplje grob za bivšega človeka. Najin grobar je bil poln sofizmov in komaj sva izvedel a od njega, da bo kopal grob za Olgo ...

„Za človeka, ali zdaj ni več človek, samo njegovo truplo je, kar pa ga je delalo človeka, je odšlo od tod ..." —

„Ali kdo je bil ta človek: moški ali ženska?" —

„Gospodična je bila, ali smrt ni vprašala, kaj je in koliko je stara ... vzela jo je seboj ... " — Naposled je povedal ime in tedaj sva vedela dosti ... Odšla sva iz pokolišča in domov. Prijatelj je molčal celo pot in tudi doma ni govoril. Gledal in poljubljal je uvele rože — edine spomine na Olgo.