Težko srce

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Težko srce
Peter Altenberg
Izdano: Svoboda 1/8 (1919), 139–141
Viri: dLib 8
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Sredi med travniki in sadovnjaki stoji ogromna rumena hiša, dekliški inštitut "Pri angleških gospicah". Mnogo svetih sester je tam notri in mnogo domotožja.

Marsikdaj prihajajo očetje, posečajo svoje hčerke. »Papa, Bog s tabo — — —.«

V tej preprosti godbi »papa, Bog s tabo —« leže globoke himne malih src. In v »adijo, papa — —« izzvene kot arpeggie harp!

Bila je deževna novemberska nedelja na deželi. Sedel sem v svoji dragi mali topli kavarni in kadil in sanjal — — —.

Lep velik gospod je vstopil z malo čudovito deklico.

Bila je pravzaprav angelj brez peroti, v rumenozelenem žametnem jopiču.

Gospod je prisedel k moji mizi.

»Prinesite ilustrirane časopise za malo,« je dejal markerju.

»Hvala, papa, raje ne bi — — —,« je dejal angelj brez peroti.

Tiho — — —.

Oče je rekel: »Kaj pa imaš — — —?!«

»Nič — — —,« je dejalo dete.

Potem je rekel oče: »Kje ste v matematiki?!«

Menil je: »Pogovoriva se kaj splošnega. V vedi se že najdeva.«

»Pri računih s kapitali,« je rekel angelj. »Kaj je to?! Kaj to pomeni?! Ne sluha ne duha nimam o tem. Čemu so potrebni računi s kapitali?! Ne razumem tega — — —.«

»Dolgi lasje — kratka pamet,« je rekel oče smehljaje in pobožal nje svetloplave lase, ki so blesteli kot žida.

»Res,« je rekla.

Tiho — — —.

Takšnega žalostnega obrazka še nisem videl nikoli! Kot da je ves vztrepetal, kakor grm pod snežnim bremenom. Bilo je, kot če pravi Eleonora Duše: »oh — !« Ali če zapoje Gemma Bellincioni — — —.

Oče je pomislil: »Duševno delo je, kar nas odvaja. In vsekakor, more-li škodovati?! Usnivaš si dušo — —. Treba je vzbuditi zanimanje — — —. Zdaj seveda še spi — — —.«

Rekel je: »Računi s kapitali! Oh, to je zelo interesantno! Svojčas je bilo to moja forsa (sijaj minule sreče teh računov je probegnil čez njegovo lice). Na primer — — — čakaj malo — — — na primer, nekdo kupi hišo.

Ali poslušaš?«

»Oh da. Nekdo kupi hišo.«

»Na primer vašo domačo hišo v Gorici. (Napravil je stvar bolj napeto in je spretno spojil v precej ozko sorodnost znanost in rodbinske razmere .) 20.000 goldinarjev stane. Koliko mora dobiti obresti, da mu nosi do 5 %?«

Angelj je rekel: »Tega ne more nihče vedeti —. Papa, ali pride stric Viktor še večkrat k nam?!«

»Ne redko pride. Kadar pride, se vedno vsede v tvojo prazno sobico. Pazi. 20.000 goldinarjev. Koliko je 5 % pri 20.000 fl.?! No, na vsak način tolikokrat po 5 goldinarjev, kot se sto nahaja v 20.000?! To je vendar enostavno, ne-li?!«

»Oh, da — — —,« je reklo dete in ni umelo, zakaj stric Viktor tako redko prihaja.

Oče je rekel: »Torej koliko mora prejeti?! No, 1000 goldinarjev seveda.«

»Da, 1000 goldinarjev. Papa, ali se velika bela svetiljka v obednici še vedno kadi, kadar jo prižgete?«

»Seveda se kadi. Torej, ali zdaj razumeš račune s kapitali?!«

»Oh da. Ampak kako denar sploh nosi obresti? Saj vendar ni kakor hruška?! Saj je čisto mrtva stvar, denar.«

»Nespametnica — — —,« je rekel oče in pomislil: »Sicer pa je to stvar instituta.«

T i h o — — —.

Tiho je dejala: »Jaz bi rada domov k vam —.«

»No, saj si vendar razumno dekle, ne —?!«

Dvoje solza je počasi priplavalo po licu navzdol.

Odrešitev! Solze! Domotožje izlito v blesteče bisere!!

Potem je dejala smehljaje: »Papa, tri male deklice so v institutu. Najstarejša sme pojesti tri bobe, mlajša samo dva in najmlajša enega. Tako natančne so te deklice. Če jim bodo drugo leto zvišali, kaj praviš?!«

Oče se je smehljal: »Glej, kako veselo je pri vas.«

»Kako veselo?! Nam se le zdi tako, ker je smešno. Kar je smešno, vendar ni veselo?!«

»Mala filozofinja — —,«  je dejal oče blažen in ponosen in je videl v vlažno svetlih očeh svoje hčerkice, da je drugo filozofija in drugo življenje.

Postala je rožna in bleda, bleda in rožna —. Kakor borba je bilo na tem sladkem obličju. Tam je stalo zapisano: »zbogom, papa, oh, zbogom —«

Rad bi dejal očetu : »Gospod, poglejte si to Marijino obličje! Saj poka to njeno malo srce! — — —«

Odgovoril bi mi: »Gospod dragi, c’ est la vie! Tako je življenje! Vsi ljudje ne morejo posedevati v kavarni in sanjariti predse — —.«

Oče je rekel: »Kako daleč ste v zgodovini?!«

Menil je: »Treba jo je raztresti. To je moj princip.«

»V Egiptu smo,« je rekla mala deklica.

»Oh, v Egiptu,« je rekel oče in napravil kot bi ta dežela resnično lahko človeka vsega izpolnila. Bil je kar enostavno začuden, da si je sploh še kaj drugega želeti nego Egipt.

»Piramide,« je rekel, »mumije, kralji Sesostris, Heops! Nato pridejo Asirci, nato Babilonci — — —.«

Menil je: »Čim več jih naštejem, tem boljše.«

»Tako?!« je dejalo dete. Kot bi rekel kdo: »Pogreznjena ljudstva — — —!«

»Kdaj imate ples?!« je rekel oče. Menil je: »Ples je vesel predmet.«

»Danes.«

»Kdaj?!«

»Takoj, ko se odpelješ. Potem je ples, od 7 do 8.«

»Oh, plesati je zdravo. Le pridno pleši —.«

Ko se je gospod dvignil, da bi odšel in me je prijazno pozdravil, sem rekel: »Oprostite, dragi gospod, oh oprostite mi, veliko, veliko prošnjo imam do vas — — —.«

»Do mene?! Kaj pa je?!«

»Oh, prosim, dajte, oprostite svojo hčerkico danes od plesne ure.«

Pogledal me je — — — in mi stisnil roko.

»Uslišano!«

»Kako da me razumeš, ti tuji mož?!« mi je rekel angelj s svojimi blestečimi očmi.

»Idi naprej — — —,« je rekel gospod otroku.

Potem je dejal meni: »Pardon, smatrate li to za pravi princip?!«

»Gotovo,« sem dejal, »kar se duše tiče, je edini princip ne imeti principov!«