Svitanje (Fran Govekar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Svitanje
Fran Govekar
Izdano: Slovenski narod 6. julij 1920 (53/44–300?), 1
Viri: dlib 44, 45, 46, 47, 48, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 58, 59, 60, 63, 65, 67, 69, 70, 71, 72, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 83, 84, 85, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 98, 101, 102, 103, 104, 105, 107, 109, 110, 112, 113, 114, 115, 117, 123, 124, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 133
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I.[uredi]

Lovrenček je likal kaplanove kanonske škornje. S krtačo jih je navoščil, nato drgnil in čohal in končno s cunjo gladil In skobljal, dokler se niso svetili kakor zrcalo.

Težko, naporno delo! Ves rdeč je bil Lovrenček od napora in vneme. Dasi je bila zima, mu je bilo vroče. In že dolgo so se škornji lesketali, a še vedno jih je likal in likal.

Njegove oči niso videle ničesar in le mehanično so se gibale njegove roke.

A kar naenkrat sta mu padla škorenj in cunja iz rok, sesedel se je na tla in na ves glas je zajokal.

Tedaj so se odprla vrata na hodnik in star duhovnik, širokopleč, belolas, a zdravo zardele polti je zaklical z mehkim očitanjem: »Ali, Lovrenček! Spet jokaš! Kakšen vojak pa boš, če si tak cmerikavec?« 

»Jaz ne bom nikoli vojak, gospod! Nikoli!« je odgovoril deček in ihteč lovil sapo.

»I, kaj pa boš? Glej ga!« 

»Učitelj, kaplan — kar hočete, — sam o vojak ne!«

»Kar ti hočeš, Lovrenček, ne kar jaz! Če boš priden in se boš učil, postaneš lahko še kaj boljšega kakor jaz,« se je smehljal duhovnik. »Na, daj, prinesi škornje v sobo! Lepi so in svetijo se že kot luč. Midva pa lahko zopet malo bereva …«

In kaplan je zaprl vrata. Deček si je z rokavom obrisal solze, vtaknil je v škornje kopito in lesove in jih odnesel v sobo.

Kaplan je stal ob oknu, gledal na cesto in vzklikal: »O Bellona saeva! Ubožci! Gorje jim! Spet gredo – gredo — gredo!«

Takoj je stal deček tik njega, gledal skozi okno in ihtel, ihtel … In zaihtel je tudi stari kaplan in ihtela sta skupaj.

Po razrovani blatni cesti se je plazil čuden izprevod.

Spredaj vojaki v umazano sivih plaščih, z nekdaj belim jermenjem opasani, v blatnih belih gamašah na nogah, v čakah, sličnih loncem, s puškami in dolgimi bajoneti. Osorni so bili, grdo so gledali, kričali so, pretili in preklinjani. Za njimi kmečki fantje in možje s culami na hrbtih ali pod pazduhami, nekateri šepajoči ob palicah nejasno besedilo se dalje vlečoči, vsi umazani, nejasno besedilo in utrujeni nejasno besedilo od dolge, naporne hoje. nejasno besedilo 44

Marsikdo nejasno besedilo popolnoma nejasno besedilo prsti ali pete nejasno besedilo bos ter je kazal nejasno besedilo okrvavljene noge. Nekateri so le še jedva lezli naprej; pepelnato bledi, povešenih glav in krvavih, blazno zročih oči so se oklepali svojih tovarišev. Kolena so jim klecala in vsak hip je kdo padel na tla in ni mogel vstati več.

In pograbili so ga in vrgli na vozove, ki so se počasi pomikali za izprevodom. Vsi polni so že bili tisti vozovi, polni docela oslabelih, bolnih, od utrujenosti, lakote, mraza, os prestanih muk, obupnosti in žalosti napol mrtvih rekrutov. Ležali so na slami vznak kakor mrliči, drugi so sedeli tik njih sključeni, drgetajoči, a udani in tihi. Brez solz in brez glasu so se dali kakor nema živina voziti v klavnico.

Za vozovi pa so stopali nekateri drugi, ki so kričali, kleli, na glas jokali in prosili s pretresljivo obupnim glasom:

»Ljudje božji, v imenu Kristusovem, rešite nas! Rešite nas!«

In dvigali so z vrvicami zvezane, od mraza zabrekle roke proti nebu, se metali po tleh, suvali z nogami okoli sebe ter se vedli kakor uklenjeni razbojniki ali blazniki.

Gologlave, razkuštrane, krvaveče, napol nage in z blatom pokrite od temena do nog so jih pehali vojaki pred sabo. Korporali so z leskovkami bili po njih hrbtih, da je grmelo, in velik, kosmat feldvebelj je mahal z rumeno trstiko brez usmiljenja po njih glavah ali po ožuljenih nejasno besedilo odrtih nogah.

nejasno besedilo od bolesti; še streš- nejasno besedilo kričali in divjali. nejasno besedilo

»Dopoldne so gnali takole mojega strica – Gašperja! O Bog, ves krvav je bil! Umrl bo stric – umrl bo!« je pripovedoval Lovrenček in ihtel, ihtel …

Vojska je! Brezkončna vojska! Cesar zahteva že štiri leta vedno in vedno novih vojakov. Rihtarji in beriči love vsak čas novake. Ponoči in podnevi jih zalezujejo in napadajo. Po vseh vaseh jih love, po gozdovih jih preganjajo in najeti lovci podkupujejo ljudi, da izdajajo skrivače. Vsa dežela joka, moli, preklinja. Noben mladenič, ki je star vsaj osemnajst let, nima zdaj več mirnega trenotka. Vsaka občina mora oddati par sto fantov; zdravi in bolni, krepki in pohabljenci, vsi, vsi morajo na vojsko — borit se, delat, kopat, vozit, prenašat, šivat, kovat, kolarit ali za kakoršnokoli opravilo. Vsak je potreben in vseh je še vedno premalo.

In davki, kontribucije, rekvizicije vedno pogostejše, vedno večje, vedno neznosnejše! Kmetje vozijo preklinjaje na rihte vreče pšenice, rži, ječmena, ajde in ovsa; dan na dan so ceste polne visoko naloženih vozov klaje in slame, a še je zmerom vsega premalo.

Vedno več rekrutov! Vedno več denarja! Vedno več živil! Vedno več zobí, slame in mrve! Vedno več živine! Po vaseh so že pobrali večino mladeničev in mož, konj, krav in volov. Povsod jok, obup in beda … Pustili so le otroke, nedorasle dečke, starce, pohabljence, slepce, glušce, ženske, stare mrhe in mršavo živino, ki ni vredna niti toliko, da se zakolje.

Hudo je: vojska! Brezverski Francozje so vdrli čez mejo, napadajo naša mesta in rušijo naše trdnjave. V Nemčiji, v Belgiji in v Lombardiji teče kri v potokih. Cesarske vojske so imele spočetka sijajne uspehe, a tudi jakobinci so premagali že več naših in nemških generalov. Preko vseh državnih mej se vsipajo begunci. Vse beži pred grozoviteži: vojaki, škofje, gospoda in kmetje. Strah in trepet se širi po vsej Avstriji in kaj bo, če pridejo jakobinci še na Kranjsko!

Sirota je bil Lovrenček; oče in mali, revna kajžarja na Ubeljskem, sta mu umrla pred leti, ko je imel jedva pet let. Stric Gašper Celedin, takrat šele sedemnajstleten fant, je bil hlapec pri »cesarju na Ubeljskem«. Matija Premrov, najbogatejši in obenem najučenejši posestnik pod Nanosom, je imel med ljudstvom tako imeniten pridevek. Pisati in brati je znal Premrov, v Trst in Gorico se je vozil, ljubljanske slovenske bukve je naročal, se shajal s postojnskim poštarjem Hueberjem in zadnje čase še z župnikom Wenigarjem, ki je bil po vsem Krasu slaven pismouk ter je imel polno omaro najrazličnejših bukev v vseh jezikih države, s Prašnikarjem pa sta bila neločljiva prijatelja in somišljenika.

»Cesarjev« hlapec Gašper je prevzel po bratu kajžo in siroto Lovrenčka. Ni se utegnil dosti brigati zanj; pa tega niti ni bilo treba: Lovrenčku je dajal »cesar« jelo in odelo, stari Blaž Prašnikar pa ga je jemal preko dneva k sebi ter mu je bil učitelj in vzgojitelj.

Vsak dan še pred šesto zjutraj je prihajaj Lovrenček v kaplanijo. Bil je ministrant, sluga in spremljevalec svojemu starčku dobrotniku; likal mu je škornje, snažil obleko, pometal, brisal prah, stregel pri maši ter spremljal svojega gospoda po vseh njegovih potih.

Skupaj sta hodila tešč v cerkev in po maši sta skupaj zajtrkovala: kaplan skledico mleka iz »cesarjevega« hleva, deček pa kos kruha iz »cesarjeve« shrambe.

Ko je Lovrenček opravil po sobi svoj posel, sta šla skupaj v »šolo«. V prazni sobici v pritličju kaplanije se je zbiralo po zimi — a poleti in v jeseni le ob deževnih dneh ter ob nedeljah in praznikih popoldne — po deset dvanajst dečkov in deklic. Prostovoljno jih je učil Prašnikar moliti, brati, pisati ter nekoliko celo številiti. Bukve in tablice, papir, črnilo in gosja peresa pa je plačeval »cesar«.

Samo poldrugo uro je trajal Prašnikarjev pouk, a Marka Pohlina »Abezedika« in »Bukuvze sa rajtenge« sta rodila vsaj pri večini ubeljskih šolarjev in šolaric lepe sadove. Včasih seveda so morali otroci oditi domov tudi brez pouka ali sredi »prestavnosti«, »prekladnosti« ali »dobropisnosti«, če je bil njih učitelj nepričakovano poklican k bolniku ali umirajočemu. In takrat ga je spremljal zopet Lovrenček, ki je svetil, molil in zvončkljal pred njim.

Daleč sta morala včasih. Počasi in dolgo sta hodila, in če nista srečala voznika tja ali nazaj grede, sta se vračala šele pozno ponoči. In tedaj je bil Lovrenček staremu kaplanu posebno potreben: kakor maček je tudi v najhujši temi opazil vsako deblo, vsako globel, vsak štor in vsako skalo ter je vodil svojega gospoda, držeč se ga pod pazduho, preko vseh nevarnosti.

Včasih je bilo treba maševat k podružnicam, bodisi visoko zgoraj na kakem holmcu ali daleč tam kje v dolini ob Pivki ali Unci. Takrat je prišel Lovrenček v kaplanijo že zvečer ter je ondi prenočil. Naslednjega jutra pa sta jo še pred solnčnim vzhodom mahnila preko travnikov, polja in rogov ter preko Krasa, v megli in rosi, v dežju in mrazu, pogumno in vztrajno k samujoči cerkvici.

Toda Lovrenček je bil takih izletov posebno vesel. Bil je s svojim učiteljem sam, nihče ga ni motil, nihče jezil: vso pot mu je pripovedoval stari gospod povesti, zgodovinske in svetopisemske, pravljice in pripovedke, mu pravil iz življenja svojega in drugih, ga opozarjal na rastline, tiče, žuželke, golazen in ribe ter mu je pokazal mimogrede marsikaj, česar bi ne bil deček sam nikoli opazil. Tako se je Lovrenček naučil marsičesa, o čemer njegovi tovariši v šoli niso nikoli slišali in česar niso nikoli zvedeli.

Zlasti lepo je bilo po maši pri sv. Danijelu. Tja sta hodila najčešče in najrajši. Tam je živel stari mlinar Marka Šaplja. Lovrenčku se je zdel podoben sv. Petru na oltarju ubeljske cerkve. Prijatelja sta bila kaplan in mlinar, oba starca preko šestdesetih let, oba belolasa hrusta vesele duše in blagega srca in oba sila zgovorna in modra.

Kadar sta dospela na streljaj blizu cerkvice sv. Danijela, jima je že od daleč klical mlinar Marka: »Bog vam daj dobro jutro!« — Ob cesti na konfinu ju je vselej pričakoval in potem spremil v cerkev. Vso mašo je preklečal Marka, brumen mož, nato pa ju je odvedel v svoj mlin. In ondi ju je čakala polenta z debelimi ocvirki, s kuhanim mlekom ali z zabeljenim kislim zeljem.

Izvrstna kuharica je bila mlinarica, a tudi ponižna žena. Poljubila je gospodu roko, prinašala na mizo še ocvrtih jajec, gnjati in mleka, a sama je ostala ves čas v zakajeni kuhinji, svetlikajoči se od črne žlindre, da bi ne motila modrih razgovorov, ki jih njena ženska glava itak ne bi razumela.

Ministrant Lovrenček pa je moral ostati poleg gospoda in je smel biti deležen ne le vseh dobrot iz mlinarjeve kuhinje in kašče, nego tudi priča prav posebno zanimivih pomenkov in novic.

Poleti pod kostanjem, pozimi pa v hiši sta starca, ko sta se počasi in obilo najela, začela razprejati razgovor, ki je trajal včasih ure in ure, ki pa je bil Lovrenčku vendarle še zmerom prekratek.

Zunaj je Šumela voda, iz mlina je prihajal enakomeren ropot in hrup, a včasih se je oglasil zvonec ki je klical praznim mlinskim kamenom na pomoč. Mlinar pa se ni genil, ker je vedel, da skrbi žena danes tam v kuhinji za vse. In pomenek je tekel dalje mirno in brez prestanka, kakor je šumela zunaj po rakah voda ter so hrupela in brnela mlinska vretena, sita in kolesa.

V Šapljovem mlinu je slišal Lovrenček prvič o francoskih svobodnjakih. Starca sta se hudo togotila nanje, se razburjala in toliko, da nista klela, tako sta jih psovala. Ti francoski svobodnjaki so se zdeli Lovrenčku kakor nekdanji pasjeglavci: ljudi žro, človeško kri pijo, požigajo cerkve in gradove in rušijo vse povsod. Tam je slišal tudi o nekem novem drevesu, kakršnega ni videl še nikoli. »Drevo svobode« se imenuje! A to drevo ne rodi niti jabolk, niti češarkov, niti ježic, niti pomaranč ali limon, nego je rodilo — krvavo vojsko. Čudno, nerazumljivo! — In tam je zvedel tudi, da so pasjeglavski francoski svobodnjakarji odsekali glavo svojemu kralju Ludoviku in prelepi kraljici Mariji Antoniji, hčerki naše cesarice Marije Terezije.

Drobno nemško knjižico s čudnimi sličicami sta prebirala starca, se križala, se za glavo grabila in se končno zjokala. In Lovrenček se je zjokal ž njima ter se ves tresel od groze in strahu.

Tedaj pa je dvignil kaplan Prašnikar svojo pest ter udaril ž njo po mizi:

»Strela naj trešči v te razbojnike!« 

In mlinar je dejal:

»Božji mlini meljejo počasi, a zanesljivo!«

In kaplan je dejal:

»Sam sveti Oče jih je preklel, te rokomavhe! Izgubljeni so. Božja kazen jim je že za petami!« 

In starca sta grozila s pestmi in si prepričevalno dopovedovala: »Cesarske vojske jih pobijejo zdaj zdaj! Kakor muhe jih poteptajo, te krvoločne jakobince! Nemcev in Avstrijcev je kot listja in trave, a Francozov vsak dan manj. He, le čakajte, lopovi, mi — mi vam že pokažemo! Italija bo grob Francije.« 

Kmalu nato pa sta govorila starca že manje samozavestno. Zamišljeno sta zrla predse in majala beli glavi. Kako je vse to mogoče? Ali so res ti jakobinci nepremagljivi, če jih ne zgrabijo obenem še Angleži in Moškovitarji? — Pa zakaj se ne zedinijo vsi krščanski narodi, kakor so se v križarskih vojskah proti Turkom?

»O, da bi se že vendar posrečilo modremu angleškemu državniku Pittu združiti armade vseh krščanskih držav proti jakobinskim steklim psom!« je zdihoval Prašnikar. »Potem bosta zmagali sveta katoliška cerkev in božja pravičnost!« 

Slabe volje je bil nekaj mesecev stari dobri gospod in v šoli se je hitro razburjal zaradi malenkosti, ki jih je prejšnje čase jedva pograjal. Njegova vesela razgovornost se je umaknila mračni molčečnosti. Vznemirjen je zahajal k »cesarju« vsak večer in bil vsako jutro le še čmernejši in osornejši. Jezil se je na staro kuharico, bil je brez teka, brez spanja ter je očividno propadal. Skoraj nikoli več ni živahno kramljal z ministrantom, pač pa ga je ošteval in zmerjal zaradi vsake ničnosti, a večkrat celo po krivici in brez povoda.

Težko je bilo Lovrenčku. Že od rojstva nežnočuten, zaradi svoje osirotelosti vedno bolj samoten, je mnogo razmišljal in ugibal, zakaj se je njegov dobrotnik tako izpremenil in ali ni morda res kriv njegove neprijaznosti. Trudil se je na vso moč, da bi mu ustregel; likal, brisal, pospravljal, stregel mu je in se učil z največjo vnemo, a stari gospod kakor bi se za vse to ne menil.

Bridko je bilo dečku in včasih se je skrivaj razjokal.

Nekega dne pa se je gospod odpeljal s »cesarjem« v Postojno ter se ni vrnil dva dni. Ko pa so »cesarjevi« konjiči končno pripeljali oba gospoda zopet nazaj na Ubeljsko, je opazil Lovrenček že na gospodovem prvem odzdravu, da so težki časi minili.

»Hej, Lovrenček!« je zaklical kaplan dečku, ko mu je tiščal škorenj v zajca za sezuvanje, »nocoj pa ostani kar pri meni, ker jutri morava na vse zgodaj k sv. Danijelu! Oh, Marka bo naju vesel ... le čakaj! Novice imam, — joj, novice!« 

In veselo je poskakljaval po sobi:

»Hvala bogu! Hvala bogu! Drevo svobode se že maje … ; Božja sekira je padla nanj! Zvrne se, zvrne, moj deček, kakor bi strela udarila vanj, se zruši!« 

In nato se je Prašnikar razgovoril kakor nekdaj. In Lovrenček je poslušal žarečih lic in plamtečih oči veselo kaplanovo pripovedovanje da je bil glavar jakobincev, — najkrvoločnejši pasjeglavec Marát — tam v svojem pariškem brlogu zaboden. In zabodla ga je prekrasna in silno pobožna deklica! Sam Bog jo je poslal na Maráta. Karolina Kordetova se je pisala božja junakinja. Šele štiriindvajset let je bila stara Karolina. Kakor svetopisemska Judita k Holofernu se je Karolina Kordetova upala v Marátov brlog ter je zasadila človeški zveri nož v srce. Kakor prasec je poginil, in hudiči so ga še gorkega odnesli v pekel.

»Božja kazen! Pravična kazen! Saj sem vedel, da bog pravičnikov ne zapusti ... Molil sem, upal trdno in čakal, težko čakal, a zdaj se je zgodilo. Hvala bogu in sv. Devici!« 

Ves srečen si je kaplan mel roke ter široko razprejal novico, ki jo je zvedel v Postojni pri župniku Wenigarju. In naslednjega jutra je v mlinu razprejal veselo novico iznova in iznova, Šaplja mu je pritrjeval in energično prikimaval s svojo sivo in bradato glavo sv. Petra, vedno vso belo od moke in smeti.

Dolgo sta se zamudila tistega dne v mlinu in že na poldne je šlo, ko sta odkoračila zopet na Ubeljsko. In takrat se je zgodilo prvič, da je Lovrenček komaj dohajal starega gospoda, tako čvrsto in urno je stopal pred njim. In kar naenkrat je starček začel polglasno govoriti sam s seboj, biti s petami ob tla in zamahovati z desnico čudno po zraku.

»Kako pravijo, gospod?« je vprašal deček, a kaplan mu ni odgovoril, nego momljal dalje zase, butal s petami po cesti in mahal z rokami.

Tesno je postalo Lovrenčku in plaho je tekel za njim ter se oziral v kaplanov obraz. Toda Prašnikar se je smehljal, lici sta mu žareli od zdravja in navdušenja in iz oči mu je sršel nenavaden pogum. In kar naenkrat le začel:


»Svobode drevo se že maje,
brez korenin je, nima staje,
naglo usiha, mre brez slave,
čepica je že brez glave!«


Tako se je navdušil stari kaplan ob novici o zabodenem Maratu in junaški Karolini. Vso pot se je smejal in spesnil še celo vrsto takih kitic na sramoto jakobincev in na čast katoliške device, francoske Judite.

Lovrenček pa je strmel, in njegovo občudovanje do modrega gospoda je postalo neskončno. Saj je vedel, da je Prašnikar sila učen gospod, ki zna govoriti in pisati latinski, nemški in laški; toda da zna delati celo slovenske pesmi, ne, tega ni vedel.

Veselo so se učili tiste tedne v kaplaniji; prepisovali so Prašnikarjevo pesem in se je učili na pamet, čeprav je imela petnajst kitic. In učitelj kaplan je prinašal v šolo nove bukve ter jim iz njih narekoval še druge lepe slovenske pesmi.

Takrat je slišal Lovrenček prvič, da sestavlja te pesmi Valentin Vodnik, ki je tudi duhovnik in živi v Bohinju. In hitro se je naučil vseh ter jih rad govoril na glas. Prelepe, prekrasne so se mu zdele in nezavedno je občutil, da dotlej še ni vedel, kako lep je domači slovenski jezik. Najbolj všeč pa sta mu bili pesmi »Zadovolne Kraync« in »Dramilo«.


»Men' sonce is straže Horvatske gor' pride,
In na Korothannu za hribe zajide,
Is Burjo me Štajerc po zimi hladv,
Is Jugam mi Lah po lejt' čelu puty …«


Ali ni to prekrasno? — In oči so kar bleščale Lovrenčku in njegovim tovarišem, kadar so deklamirali presladke verze:


»Špehove jest žgance zravn kislega zela
Štemam, kader pridem od teškega dela.
Klobasa je dobra, tudi dobre je sok
In kar se še cmare na ražnu okrog.« 


»Otroci, to je naša najlepša pesem!« je dopovedoval Prašnikar šolarjem. »Ampak nič manj lepa — gospod župnik Wenigar trdi celo, da je vendar mogoče še lepša — Je »Dramilo«.

Jaz bi dejal po pravici: Ena je kakor solnce na nebu podnevi, a druga kakor polna luna ponoči: obe sta najboljši in najlepši pesmi v našem jeziku, zato ne sme biti poštenega Krajnca, ki bi ju ne znal kakor očenaš!« 

In Lovrenček je deklamiral z očitnim ponosom:


»Krajnc tvoja dežela je zdrava,
Za pridne nje lega ta prava,
Pojle, kupčija, rude, goré,
Nogradi, gojzdi tebe redé.

Imaš za vuk zbrisano glavo,
Prov čedno in terdno postavo;
Sreča te iše, vum ti je dan,
Najdel jo boš, če nisi zaspan.« 


In dejal si je: »Ne, zaspan ne bom!«

Vsakomur je pripovedoval stari kaplan tiste dni, da je jakobincem že odzvonilo. Kakor škorpijoni se podavjjo in pokoljejo sami med seboj. Drug drugega vlačijo pod sekiro giljotine, — francoske grozovlade bo brž brž konec, — le še malo, to vse bo pobito in premagano, — naši vojaki pa se vrnejo spet srečni domov ...

Toda cesarski patenti so izhajali vedno pogosteje: davki so rasli čim dalje tem višje in višje, — kontribucij in rekvizicij ni hotelo biti konec, — oblasti so postajale vedno osornejše in neizprosnejše, — ob Reni in na Laškem so imeli cesarski nesrečo za nesrečo, a novake so lovili rihtarji in beriči dalje ter so jim zdaj morali pomagati še grajščinski lovci in logarji.

In naenkrat se je zvedelo, da se je unela na Laškem spet nova, še hujša vojska. Ubeljski cesar, Matija Premrov je prinesel to novico iz Postojne.

Kakor gora visok in širok je bil »cesar«, koščenega, golo obritega obraza in z debelo bradavico nad levo nosnico. Držal se je ravno kakor jelka in govoril je s silnim basom, da je bilo slišati kakor oddaljeno gromenje. Nad petdeset let je že imel, a zdrav je bil, kraška burja ga je svežila in dobro življenje ga je mladilo, da je bil videti mlad mož ne preko štiridesetih.

Ko pa je prišel v kaplanijo s to vestjo, se je zdel Lovrenčku bolehen starec.

»Vse je izgubljeno!« je zaječal z glasom, hripavim, kakor bi ne bil njegov. »Na Renu se umikamo, na Laškem bežimo. Francozi so dobili novega generala, ki zmaguje kot satan. Že nekaj mesecev gre vse narobe, a zdaj smo šele zvedeli vsaj pol resnice. Novica podi novico, vsaka je slabša, vsaka žalostnejša. Hueber je zbolel od žalosti in Wenigar je obupan! Edina nada je menda še general Wurmser; vse druge odrekajo ali pa so že odrekle.«


In »cesar« je pripovedoval, kaj vse je zvedel na postojnski pošti pri Henriku pl. Hueberju in v postojnskem župnišču. Ljubljanski Thurnov pešpolk se je po levje boril pod poveljstvom hrabrega starega generala Wurmserja ob gorenjem Renu. A nič ni izdalo kranjsko junaštvo proti jakobincem, ki jih je kakor kobilic vsak dan več. Ogromne so izgube Kranjcev, in porenska zemlja se je na debelo namočila s slovensko krvjo. Kranjski plemiči grof Gallenberški, grof Kajetan Lichtenberški in baron Franc Lazarini so se odlikovali prav posebno in žanjejo povsod izredno pohvalo. Ali pa so danes še živi? — Toda najzanimiveje je, da je kranjski kmečki sin, Juri Vega, doma iz Moravč na Gorenjskem, kot major topničarjev dobil viteški križec Marije Terezije, ker je izumil posebne vrste možnarjev ter ž njimi odločil več zmag. Kranjec, slovenski kmet, je rešil državo!

Toda vse nič ne pomaga: kranjski, hrvaški, ogrski, češki, nemški in poljski regimentje morajo zdaj brž brž na Laško rešit, kar se še rešiti da. Ali ni že prepozno? — Nova novačenja, novi davki, nove kontribucije! Gorje nam, če pridejo jakobinski krvosesi in volkodlaki preko Tirolske ali Benečije vendarle na Goriško, Kranjsko in Koroško!

Po vseh večjih mestih v cesarstvu so se vršile in se vrše še zmerom procesije za zmago in mir.

Tudi iz Ljubljane je zvedel Wenigar, da je vodil sam knezonadškof baron Brigido ob asistenci škofa barona Raigersfeldskega procesijo, ki je bila tako velikanska in krasna, da take Ljubljančanje ne pomnijo. Spredaj strelci z godbo, nato škofa z vsem konsistorijem, prošti in kanoniki, samostanskimi redovi in bogoslovci, nato šolska mladina in študentarija, potem cehi z zastavami, mestno svetovalstvo z županom, deželni glavar z vsemi uradnimi načelniki in uradniki, nato pa meščanje, moški in ženske, reveži in bogataši ter končno generali, častniki in veliki tropi vojakov in novakov, brezkončen izprevod.

Z vseh stolpov je odmevalo svečano zvonjenje, vse ulične laterne so gorele in vse ulice so bile natlačeno polne pobožnega ljudstva tudi iz bližnje in daljne okolice. In vse je pelo, molilo in na glas prosilo boga za zmago in mir.

»Toda procesijo je motil droben dež, ki je rosil neprestano na zbrane pobožne trume.« je pripovedoval Matija Premrov. »A vidite, gospod Blaž, prav tisti dež je bil vzrok, da je bila procesija zanimiva kakor še nikoli.«

»Zakaj neki?« 

»Zaradi dunajske novotarije, ki je zašla tudi že v Ljubljano. Najbogatejši udeležniki so prišli namreč na procesijo prvič z velikimi rdečimi, modrimi ali celo pisanimi strešicami — dežniki.« 

»Ali je mogoče! Pa na procesijo! — Kakor na maškarado torej?« 

»Res, vse se jim je čudilo, marsikdo pa se je tudi smejal tej najnovejši dunajski modi, ukradeni Kitajcem in Japoncem!« 

»Oj, ti blazni svet! Niti v časih največje groze ne pusti norčavih komedij!« se je zgražal stari kaplan.

»No, nekateri trdijo, da so prav prilične te nove strehe in da so bili Kitajci nazadnje pametnejši kot mi Evropejci,« je nadaljeval Premrov. »Baje je bilo iz hiš, zlasti z višjih nadstropij, celo prav lepo videti procesijo, polno pisanih ornatov, uniform, bander, zastav, praporov in oblek, med njimi pa dežnike vseh barv in velikosti ... Baron Zois je pisal gospodu župniku Wenigarju, da mu je bilo, ko je gledal na izprevod skozi okno svoje hiše ob Ljubljanici, kakor bi videl pod sabo cvetoče makovo in plavic polno polje ali pa sijajne maškaradne izprevode tam v Trstu ali Benetkah v času veselega karnevala ... No, seveda, brez radosti je bilo v Ljubljani, ker tužna, polna strahu, obupa, pobožnega koprnenja in zdihovanja se je pomikala procesija pod Zoisovim oknom ...« 

»O Bellona saeva!« je zaječal kaplan zopet in zopet, »cesar« pa je ponavljal:

»Izgubljeni smo, če nas ne reši kak čudež! Niti Wurmser ne zna čarati.« 

»A nadvojvoda Karel?« je vprašal Prašnikar. »Kako sodita Hueber in Wenigar? Kaj če prevzame on poveljstvo na Laškem? O, on bi ugnal vse, vse ...!« 

Premrov pa je le skomizgnil z rameni, zavzdihnil in molčal ... Tedaj je zavzdihnil tudi starec kaplan, majal glavo, njegove ustnice pa so šepetale tiho molitev ... Potrta sta se ločila ...

In novica je podila novico, a katera je starejša, katera je mlajša, ni bilo mogoče razločiti več. Danes se je govorilo o sijajni zmagi, ki se je že v nekaj dneh premenila v strahovit poraz; imena generalov, še pravkar spoštovanih junakov, so čez noč pomenjala bojazljivce ali tepce.

A v vseh ustih je bilo naenkrat ime novega, baje še čisto mladega in doslej popolnoma neznanega poveljnika Francozov, ki mu ni mogoče do živega. Ko je prišla I. 1796. pomlad v slovenske dežele, je poznal to ime že vsak človek.

Kdo je ta strašna prikazen? Napoleon Buonaparte! Čudno ime! Ali je človek ali sam Lucifer? Ali Je Francoz ali Lah?

Kakor bi imel peroti, je preletel Alpe in vihral od zmage do zmage. Nihče se mu baje ne more upirati. Kakor hudournik hrumi dalje in dalje ter ruši in odnaša vse za seboj ter goni armade pred seboj kakor volk čredo ovac … Sardinjskega kralja je že prisilil k miru in pregnal je vladarja iz Milana; Modena, Parma, Toskana, Neapolsko in papeška država so sklenile mir z Buonapartom, ki zdaj že drvi na Mantovo, kamor se je zaprl toliko proslavljani naš general Wurmser. Kaj bo, kaj bo?

A medtem se je že bližal Mantovi tragični konec. Kranjski polk je med obleganjem izgubil že večino svojih vojakov. Kar se jih je rešilo pred francoskimi kroglami, so pomorile neznosna vročina, najstrašnejša lakota in kuga …

Le malokdo na Kranjskem je slutil resnico. Tudi ranjenci, ki so jih dovažali, so vedeli povedati le zastarele stvari, ki so jih bili novi dogodki medtem prehiteli že davno.

Med redkimi poučenci pa je bil postojnski poštar Hueber. Na njegovi pošti so se ustavljali kurirji, častniki in uradniki, hiteči v Trst ali preko Benečije v Lombardijo ali pa odondot preko Postojne in Ljubljane proti Celovcu in na Dunaj … Od njih je zvedel Hueber marsikaj, dasi ne vsega, ostalo pa sta si skombinirala s prijateljem Wenigarjem, ki sta jima bila ubeljski »cesar« in kaplan Prašnikar zanesljiva zaupnika.

In dalje in dalje, skoraj vsak dan so gonili skozi Ubeljsko nove trope novakov, — tudi Gašperja Čeledina so odvedli s seboj, — in dan na dan so bile ceste polne krika in kletev, stoka in viharnega petja obupanih vojnih žrtev ...

Jesen je minila, burja je brila ostreje in silneje, a po hribih je že zapadel sneg.

Prašnikarjeva šola se je polnila, a vneme za učenje ni bilo niti pri šolarjih, niti za poučevanje pri starem kaplanu.

»Antikrist se bliža deželi, in kaj bo z nami?« — ta misel je kljuvala v duši vseh, starcev in otrok. In žalost in groza sta kraljevala po Ubeljskem.

Mlinar Šaplja pa je majal glavo sv. Petra ter godrnjal:

»Buonapart? Hm! Za Francoze Buonapart, a za nas prokleto Malapart! — Pa vzemi hudič vse skupaj! Stara, pošlji po bokal vina! Piti moram, piti, da pozabim kar je in kar še bo.« 


II.[uredi]

Na mali višni tik župne cerkve sv. Štefana je stalo ponižno bivališča prvega, a vrlega postojnskega župnika.

Jožef Leopold Wenigar je bil šele dve leti župnik v Postojni, a prijateljev je imel že obilo po vsem Krasu. Vesel, odkrit značaj je imel in ker ni poznal nestrpnosti v nobenem oziru, so ga spoštovali povsod in gostov se ni manjkalo njegovi gostoljubni mizi nikoli.

Teden pred Božičem sta se pripeljala v Postojno zopet Matevž Premrov in Blaž Prašnikar. Hotela sta zvedeti v župnišču ali na pošti poslednje novice ter si nakupiti česa za sv. večer in Novo leto.

Na pošti sta pustila voz in prišla peš k cerkvi.

Veselo ju je sprejel rejeni, rdečelični župnik v svojem dopetnem talarju že na stopnicah, ki so vodile s cerkvene planote navzgor k župnišču. Takoj ju je odvedel v obednico, kjer je stala vedno pogrnjena miza. In ničesar mu ni bilo treba naročati v kuhinji, ker Marijana je že sama vedela, kakšne so gospodove želje in kaj se spodobi za ugledno farovško kuharico.

»Ave! Ave!« je klical kaplan Blaž v oravcatem kmečkem kožuhu in z veliko polhovko preko ušes. »Ne zameri, zopet sva tu …« 

»Dobrodošla, vedno dobrodošla!« se je branil Wenigar. »Odložita, sedita … novic imam za vaju cel koš!«

»Dobrih ali slabih?« je vprašal »cesar« Premrov.

»In kako se bo imenoval?« je vprašal in si odvijal široko in dolgo pahavko. »Ni naju držalo več doma … morala sva priti ...« 

»Prav, prav ... Kar pričakoval sem vaju ... že nekaj dni sem iztegal vrat, okoli katerega vogla se prikažeta … res, res, prav zares,« je pripovedoval župnik in pomagal gostoma iz kožuhov. »Novic pa sem nabral kar na izbero: dobrih, slabih, najslabših, pa tudi najboljših.« 

»Začni z najboljšimi! Obupana je najina duša in po tolažbi koprni kot žejen jelen po studenčnici!« je prosil kaplan Blaž, rdeč od mraza in zdravja.

»Slovenski časopis dobimo in izdajati ga začne naš Valentin Vodnik!« je izpregovoril svečano župnik Jožef Leopold.

Nato je počakal, da vidi učinek svoje novice, in se smehljal.

»Slovenski časopis? — Vodnik? — Kdaj? — Kdo ga bo tiskal? — Ljubi bog, torej vendar gremo naprej in kvišku!« sta vzklikala gosta, se srečna smejala in sedla za mizo, na kateri je že stala bela štruca poleg bokala vina.

»Takoj po Novem letu izide že prvi list,« je nadaljeval župnik. »Izhajal bo dvakrat na teden: izdajal ga bo Janez Friderik Eger v Ljubljani, urejal In pisal pa naš Balant.«

»In kako se bo imenoval?« Je vprašal Premrov.

»Ljubljanske Novice od vseh krajev sveta"!« je odgovoril Wenigar in že brskal po polici, ki je visela na zidu. »Evo, poslušajta: naš pesnik urednik mi piše sam« — našel je Vodnikovo pismo in bral —: »Eger me je na govoril. Rad sem mu svoje tumpasto pero posodil v štero in zdaj se kremžim in pačim ter gledam, kako bi naš jezik najbolje prirezal po drugih, že osnaženih evropejskih jezikih.« 

»Zlat človek, čudovit mož!« je dejal kaplan Blaž z iskrenim občudovanjem. »V najstrašnejši dobi so ga nam rosila nebesa kakor mano izstradanim Izraelcem v puščavi. Naš prvi resnični pesnik! Naš prvi žurnalist! In ta pogum, izdajati »Novice« med ljudi v tem času! — O, nič več ne velja, da inter arma silent Musae.« 

»Pa koliko bodo stale »Novice«? Je vprašal »cesar« ter je že odpenjal svoj pas.

»Po pošti prejemane šest goldinarjev za vse leto,« je odgovoril župnik in natakal.

»Naročite jih za naju oba, prijatelj župnik!« je dejal »cesar«. »Pišite mu, da ga pozdravljava in da mu želimo toliko naročnikov, kolikor je zvezd na nebu in peska na dnu morja!« — In položil je na mizo dvajset goldinarjev, si odrezal kos štruce ter hrabro jedel in pil.

Veselo razburjeni so se razgovarjali prijatelji dalje o prvem slovenskem časopisu, ki je tako ljubo iznenadil vse in ki se ga ni v tem času nadejal nihče.

Wenigar je pripovedoval, da bodo prinašale »Novice« vesti iz domačih in tujih krajev ter z raznih bojišč, da bodo zabavale svoje bralce s povestmi smešne in resne vsebine, jih seznanjale s slovstvom, s svetovno in prosvetno zgodovino slovensko in slovansko, poučevale o kmetijskih gospodarskih in obrtnih zadevah, naznanjale najnovejše izume ter razglašale uradne oklice in oznanila sodne in mestne gosposke, žitne cene, loterijo In umrle.

»Koliko pridnosti, koliko vztrajnosti, koliko učenosti je treba za vse to!« je strmel kaplan Blaž. »Oh, to je mož, to je mož!« 

»In vse sam — sam!« je klical »cesar«, »in vse to le zato, da bi naš jezik kar najbolje prirezal, ugladil in opilil! – Da, da, prav piše naš Balant: jezik je prvo, vse drugo bo narodu navrženo. Narod živi, dokler živi njegov jezik. Brez narodnega jezika ni naroda. In karkoli Ima narod velikega, položi v svoj jezik!«

In že se je začel razpredati med družbico razgovor, in vsak je hitel povedati svoje misli in svoja čustva.

»Kremen je naš Vodnik!« je vzklikal stari Blaž. »In kadar bo tak kremen vsakdo izmed nas, bo ves naš narod iz kvadrov!« 

Župnik Wenigar pa je dejal:

»Usoda malih narodov je ali poginiti ali izginiti med velikimi. Tega pa se mali narodi, kakoršni smo tudi mi, ubranijo le takrat, če se odlikujejo s svojo kvaliteto, ko več ne morejo tekmovati s svojo kvantiteto!« — In obrnil se je ter pokazal na steno, na kateri sta viseli v ozkih, zlatih, ovalnih okvirjih dve črni tiskani sliki: »Glejta: tale dva sta nas učila: Edini sodnik, ki se ga bojimo, bodi naša vest! — Edino orožje, ki mu zaupamo, bodi kultura našega razuma in srca! — Edina naša bramba proti vsem usodnim viharjem je in ostane moralna sila naše ljubezni do rodne zemlje in maternega jezika!«

Na steni pa sta viseli sliki rajnega cesarja Jožefa II. in rajnega ljubljanskega knezoškofa — grofa Karla Herberšteinskega.

»Vidita, s temale možema šele se je prenehal za Slovence temni, srednji vek!« je nadaljeval Wenigar. »Ž njima šele začenja med nami doba svobode razuma, prepričanja in vesti: ta dva moža sta prizadela obskurantizmu smrtni sunek, na katerem mora poginiti prej slej!«

In govorili so dalje, vsi navdušeni za reforme Marije Terezije in njenega neizprosnega svobodomiselnega sina Jožefa ter za blagoslovljeni vpliv knezoškofa Herberšteinskega. Njihova zasluga je, so razlagali, da je končno slovensko ljudstvo dobilo tudi šole, v katerih se je poučevalo tudi v domačem jeziku in te pod vplivom idej, ki so se zanje borili vse življenje Marija Terezija, Jožef II. in grof Herberšteinski, se je končno, končno začelo razvijati med Slovenci tudi posvetno slovstvo. Ž njimi se zaključuje absolutno molitveniška in cerkvena slovstvena doba slovenska ter pričenja ljudstvu namenjeno pesništvo, pripovedništvo in znanstvo.

Pater Janez Damascen Dev s svojimi »Pisanicami lepih umetnosti« in pater Marko Pohlin s svojimi slovnicami in računicami sta začela, a Valentin Vodnik nadaljuje in v kratki dobi nekaj let je že nadkrilil daleč obadva.

Svobodoljubje Jožefovo je oživilo v Ljubljani društvo učenjakov in pesnikov — Academia Operosorum — z nepozabnim pospeševateljem narodnega šolstva grofom Ivanom Edlingom na čelu.

Jožefinec Edling pa je najel vrlega naslednika v herberšteinovcu Antonu Linhartu, okrožnem šolskem komisarju, našem prvem znanstvenem zgodovinarju in našem prvem narodnem dramatiku.

»Za življenje in ljudstvo! Za narodno kulturo telesa, okusa in vesti!« je postalo geslo vseh slovenskih inteligentov.

Pisati knjige za potrebo in v pomoč kmetom je začel p. Marko Pohlin; rajni Anton Linhart je nadaljeval to koristno delo z bukvami o kugah in boleznih goveje živine in zdaj se je pripravljal napredovati s svojimi »Novicami« še Valentin Vodnik.

Vsak kmet in delavec naj bere knjige, naj se uči, kar mu je koristno in donosno. Le čim več bukev med ljudstvo v domačem jeziku! Za pratikami zdaj še časopis! S svobodo duha svobodo telesa! S kulturo k nesmrtnosti!

Navdušeno se je razgovoril župnik Wenigar in vzklikal:

»Svita se! Solnce vstaja iz nočnih mrakov, prijatelja! Če nas doslej niso mogli ugonobiti, ko smo ležali v duševnih verigah v globoki temi — nas pa poslej ne uniči noben sovrag več, ker že bdimo in gledamo v vstajajočo zarjo ... Kot rastlina se držimo s tisočerimi koreninicami svoje rodne grude in z vso dušo svojega maternega jezika. Kdor bi nas hotel iztrgati od nje, bi mu ostalo samo steblo v pesti; a korenine bi vztrajale ter bi pognale nove mladike in nove cvetove! — Svita se, prijatelja, zato le ne obupavati: — Bog je z nami!« 

»Vivat Vodnik!« je vzkipel »cesar« in njegov gromki glas je zabobnel, da so zašklepetale šipe na oknih.

»Vivat, vivat!« je pritrjeval kaplan Blaž, dvigal polno čašo in trkal s prijateljema.

»Vivat Vodnik —!« je vzkliknil tudi župnik Jožef Leopold in dostavil »— in baron Žiga Zois! On nam je pridobil za narodno delo rajnega Linharta in Vodnika; on ju je učil, vodil in vzpodbujal in on je še danes mož, kakoršnega nismo imeli, odkar žive na zemlji Slovenci. Vivant Vodnik in Zois!« 

»Vivant! Vivant!« je zadonelo, čaše so zapele, vrata pa so se odprle in vstopil je visok, suh gospod majhnih sivih oči v poštarski uniformi in vojaško strumnega držanja.

»Za boga, molčite! Naj vas kdo sliši —!« je zaklical in pokazal na okno.

»Kaj pa je, Hueber?« je vprašal Wenigar in stopil k oknu. In že se je začudil: »O, o! Francoski ujetniki!« 

Vsa družba je skočila in gledala izprevod, ki se je pomikal po cesti naravnost k cerkvi.

Spredaj okoli petnajst vojakov v sivih plaščih in z belimi gamašami, s kašketi na glavah ter z nasajenimi bajoneti na puškah, nekaj vojakov ob strani in zadal cela četa.

V sredi pa ujetniki.

Bili so iz raznih polkov, brez orožja, večinoma v temnomodrih uniformah in z rdečimi, zelo obledelimi epoletami. Na glavah so nosili ali črne klobučke na tri roge ali grenadirske čepice, kosmate kučme, tu in tam tudi visoko okroglo huzarsko čako, a vsi brez trobojnih kokard in perjanic, ogoljeni, razcapani, povaljani in oblateni. Celo par pariških rdečih huzarjev je koračilo med ujetniki v zmečkanih dolmanih, z umazanimi in potrganimi žnorami in za huzarji je krevsalo nekaj dragoncev v čepicah ali še v čeladah z oskubljenimi perjanicami in z razkuštranimi čopi. Nekateri so bili brez pokrivala ter so imeli ovite robce okoli glav, polbosi, le s cunjami okoli nog, vsi bledi, sestradani, prepadli in očividno silno utrujeni. Tu in tam je kdo šepal, se podpiral ob gorjačo ter se le še stežka vlekel dalje.

Visok, dolgokrak huzar z navitimi kodrčki ob sencih pa je vodil pod pazduho starejšega majhnega tovariša, pešca, žoltega obraza in zavezanega očesa.

Kakor pogreb je bila ta povorka, tiha, žalostna, pobita. Tudi oboroženi stražniki so gledali topo, trudno predse in niso kazali z ničimer, da se čutijo srečne zmagovalce.

»Taki so tisti strašni jakobinci?« se je čudil Prašnikar. »Težka je božja kazen, ki jih je zadela. In vendar —« zazrl se je v žolti obraz malega pešca, ki je pravkar omahnil na tla brez glasu, brez zavesti — »0, smilijo se mi!«

»Siromak umira!« je vzkliknil Wenigar. »Hitiva, Blaž, morda mu pomoreva! Vzemi s seboj, kolikor moreš nesti!« 

In že sta stekla iz sobe. Wenigar je zgrabil poln bokal vina in kozarec, a Prašnikar je nesel za njim velik ostanek štruce. Hipoma sta bila pri nezavestnem ujetniku. Dolgokraki huzar je sedel na tleh in si je položil bolnikovo glavo v naročje.

»Pour l' amour de Dieu!« je zavzdihnil, ko je videl duhovnika hiteti s pijačo in kruhom. Ni si mogel misliti, da hočeta pomagati njegovemu prijatelju, nego je bil prepričan, da nameravata pogostiti le stražnike. Ko pa mu je Wenigar pomolil polno čašo vina in mu dejal, naj omoči bolniku ustnice in mu da piti, je z drhtečim glasom ponavljat: »O, merci, merci, merci, monsieur abbé!« 

In kmalu se je osvestil pešec, poželjivo je srkal iz čaše, se oddihoval in ječal: »Merci!« Nato pa je za ječal: »Ah, ma tête! Ma têtel« ter se grabil za glavo.

Prašnikar je v hipu razrezal ves kruh in ga razdelil med najslabotnejše, Wenigar je potočil vino, in skupaj sta hitela nazaj v župnišče ter prinašala še vina, kruha in sadja, in delila sta med vojake in ujetnike vse, kar sta našla in kar sta jim mogla prinesti.

Hueber in Premrov pa sta prišla za njima in medtem že docela izpraznila svoja tobačna mehurja ter osrečavala tobakarje brez razločka. Ker pa je bilo še vsega premalo, sta tekla na pošto in se vrnila z novimi zavoji tobaka; poštni hlapec in par vojakov ž njim je prineslo nekaj butar drv, velik kotel, vrečico moke in poln koš krompirja in repe. Hitro so vojaki zakurili, in v kotlu se je začelo kuhati.

Wenigar in Prašnikar pa si nista dala miru in sta begala po Postojni od hiše do hiše:

»Imejte usmiljenje in usmiljenje dosežete sami! Ljudje so kakor mi, morda krivoverci, a zato še nesrečnejši kakor mi! — Nič divjega, nič krvoločnega ni na njih. Pojdite, poglejte jih sami, in zasmilijo se vam kakor so se nama! Od lakote cepajo! In koliko jih pomre! A pomislite: Tudi ti imajo svoje očete, matere in otroke — tudi njih svojci skrbe zanje, jokajo za njimi, kakor naši očetje, naše matere in naši otroci. Koliko naših vojakov je danes na Laškem in Francoskem ujetnikov! In Bog vidi nas in na naših sinovih poplača vse, kar storimo francoskim nesrečnežem. Dajte jim kar morete, pomagajte jim pour l' amour de Dieu — iz ljubezni do Boga in do njegovega križanega Sina!«

In iz marsikatere postojnske hiše so prinesle ženske in možje kruha, krompirja, polente, suhega sadja in kuhanega sočivja tja k cerkvi sv. Štefana, kjer se je razgrnilo celo taborišče. Zaplamtelo je več ognjev in nad vsemi se je kadilo in kuhalo za gladne vojake in izčrpane vojne ujetnike ...

Komaj dobro uro nato pa se je pomikal izprevod zopet dalje, zakaj povelje se je glasilo, da morajo biti do noči vsaj že v Planini.

In takrat je sedela Wenigarjeva družba že zopet za mizo ter uživala blagre župnikove kuhinje.

Le Hueber je odšel domov. Bil je molčeč mož, a tem bolj zgovorni so bili zato ostali.

»Nikdar ne pozabimo,« je dejal Wenigar, »da ostane večno resnično, kar nas je učil v svojem nepozabnem, zgodovinsko slavnem pastirskem pismu blagopokojni Herberstein: Posnemajmo Izveličarja, ki je izprebračal zablodele s svojo dobrotnostjo! Vsak človek ima prirojeno pravico živeti v tisti veri, ki se mu zdi po njegovem spoznanju in po njegovi vesti najbolj prava!' Le Bog je sodnik!« 

Govorili so obširno o tolerančnem ediktu cesarja Jožefa in o tolerančnem pastirskem pismu Herbersteinovem. Nikdar ni izdal kak vladar plemenitejšega proglasa, nikoli še kak škof pisma širšega duševnega obzorja. Ogromna večina takratne duhovščine je obsojala besno oba, nekateri iz egoizma, drugi iz neizobraženosti. Wenigar pa je bil med onimi redkimi prosvetljenimi svečeniki, ki so odkrito zastopali njuna plemenita, napredna in modra načela pri vsaki priliki; zastopal jih je in se po njih tudi ravnal, govoril je o njih, razlagal, utemeljeval in jih v dejanju izpolnjeval.

In nato so govorili o vojni.

»Čemu ta vojna? Kaj hočejo Francozi?« je govorit Wenigar. »Premišljal sem mnogo o tem, čital to in ono, izpraševal in izkušal priti zagonetki do dna. A do resnice je priti težko ... Baron Zois pa mi je pisal te dni: Morda se navdušujemo za nekaj, kar je krivično, morda se napenjamo vzdržati živo, kar je že davno zaslužilo pogin? Nato odgovori zgodovina in vse je v božjih rokah. Toda meni se zdi, da se borita zdaj dva sistema: germanski absolutistični in fevdalni državni sistem in republičanski sistem demokratizma. Ali naj zmaga suverenost vladarjev in aristokracije ali suverenost narodov in individijev? — Tako mi je pisal baron Zois ... In zopet pravim ž njim vred: Le Bog bo sodnik!« 

Stari Prašnikar pa je majal svojo belo glavo: »Da bi nam Francija prinesla s svojimi giljotinami in s frigiško čepico na drevesu svobode lepšo usodo? Ne, ne, Avstrija je še vedno najmočnejša opora in najtrdnejši zid katoličanstva in kulture!« 

»Gotovo najtrdnejši zid katoličanstva in — germanstva«, je pritrdil Wenigar. »Toda brez teh dveh bi brzčas tudi današnje Avstrije ne bilo: Zahvaliti se morata torej drug drugemu ... Ali kaj pravilo narodi? Kdo vpraša za želje in tožbe narodov? Ali so zadovoljni ali nesrečni za tem ozidjem? — Blaž, jaz ne trdim ničesar. Toda te dni sem čital iznova Linhartovo zgodovino in v uvodu med vrstami sem bral misel, ki sem vam jo razodel ravnokar sam ... Čakajte! Takoj vam prečitam tisto mesto ...« 

In Wenigar je posegel v knjižnico po knjigo ter hitro listal po njej. Nato je čital:

»Davno je že učeni svet edin v tem, da so se Slovani razširili kakor noben drug narod; da so, preden je vedel o njih Rim in Bizanc, bili mogočni, snovali države in jih razdirali; da posedajo še sedaj pol Evrope in Azije, da ne zasluži nobeno ljudstvo tolike pozornosti s strani zgodovinarja, modroslovca in državnika. — Da so med narodi avstrijske monarhije Slovani po številu in moči najodličnejši. da bi se morala Avstrija prav tako imenovati; slovanska država kakor Rusija, ako bi bila v državoslovju navada, vsoto združenih moči, na katerih sloni mogočnost te države, imenovati po največji enakovrstni moči, na to se je doslej premalo oziralo. Ako se hočeš o tem prepričati, poglej od Jadranskega morja preko notranje Avstrije, Ogrske in pridruženih kraljestev — s postranskim pogledom proti vzhodu — skozi Galicijo, Vladimirijo, Šlezijo, Moravsko, Češko — preštej potem milijone Slovanov in preudari: kaj so Slovani za Avstrijo in kaj lahko postanejo!' — Prijatelji tako je pisal Anton Linhart že I. 1791; — že preko leta dni počiva v grobu, — a Slovenci si njegovih besed niso niti zapomnili, niti njegovih misli še doumeli, niti njegovih vprašanj še preudarili.«

»Kaj so Slovani za Avstrijo?« je ponovil Prašnikar. »In kaj lahko postanejo?« Nato je zmajal z ramo in se je zamislil.

Tudi Hueber se je le nasmehnil, skomizgnil dvomljivo z ramo, si počasi nalil vina, požirkoma pil in vztrajno molčal.

Premrov pa je dejal: »Nič nismo, a kdo ve, kaj je še zapisano v zvezdah! — Moj ded je bil še hlapec, moj oče že gruntar in danes jaz ne menjam z nikomur tam od Razdrtega do Postojne! Moj Matevžek bo morda spet berač. Ampak moja kri ostane v njem in moja pamet ne umre z menoj: kdo ve, kaj bodo že spet moji unuki, ki morda presežejo v svoji imovitosti celo mene! Slovani smo bili, smo in bomo: še pred Avstrijo, danes v Avstriji in morda tudi za njo!«

Wenigar pa je udaril z roko po knjigi in odgovoril: »Po številu smo največji, po vplivu najničnejši! Ne v šoli, ne uradu, ne v armadi ne veljamo nič: le kot krma za topove in puške smo dobri, pri rekvizicijah in kontribucijah nas poznajo, sicer pa nas povsod odrivajo in zaničujejo! Vse žrtvujemo za državo, ljubimo jo, umiramo zanjo, a ona? Avstrija bi morala biti slovanska država, je pisal Linhart, a je prav tako germanska kakor izdajalska Prusija … Tlačani smo, robovi, nič drugega. — In kaj lahko še postanemo? V Avstriji menda nikdar več kot tlačani in robovi … A brez nje in sami iz sebe? — no, le Bog bo sodnik! Toda obupati ne smemo!«

»V Avstriji robovi, a v Franciji mrliči!« je zinil končno Hueber. »Bič ali sekira: le to dvoje nas pričakuje, prijatelji. A vse kaže, da se nam bliža sekira — smrt! Pri Lodiju na Addi smo bili že maja meseca strašno tepeni in pretekli mesec smo pri Arkolu izgubili prav vse. Na tanki nitki visi naša usoda! Naj pade še Mantova, in Avstrije je konec! In potem?«

Malo je govoril Hueber, a kar je povedal, je vselej dokazal z vestmi, ki jih je zbiral na pošti in jih sestavljal v verigo, ki se ni dala raztrgati. Montenotte, Millesimo, Dego, Ceva, Mondovi, Lodi, Castiglione, Roveredo in Bassano ter končno Arcole so od aprila do srede novembra sama krvava bojišča, na katerih je zmagalec vedno in vedno le Buonaparte.

Ali je še mogoče, da reši našo razbito vojsko feldzeugmeister pl. Alvinzy s svojimi hrvaškosrbskimi polki? Ali bi ne bilo najmodreje, da sklene naš minister Thugut mir s Francijo, še predno se razlije jakobinska povodenj preko naših dežel? — Lahko je junačiti notranjim avstrijskim kronovinam, ki so daleč od meje in jim vojni vihar še ne preti tako od blizu. A kaj bo z nami, z našimi kraji? Kam z našimi ženami in otroki, kam s starci, živino in z našim imetkom? Našo domovino naj požro plameni, razrušijo roparske tolpe in razorjejo topovi? Čemu? Za koga? Komu na korist?

Polna težkih skrbi sta se vračala Prašnikar in Pristov tistega popoldne na Ubeljsko. Skoraj vso pot sta molčala.

Med Hruševjem in Goričani pa sta srečala nepretrgano vrsto sanitetnih vozov, polnih bolnikov, ranjencev in mrtvecev.

Glasno ječanje se je slišalo iz vozov, pokritih s platnenimi plahtami in le slabo zavarovanih z zastorji. Nekateri so bili raztrgani, drugi so vihrali v vetru, pri tretjih pa jih sploh ni bilo več.

Sestradana kljuseta so korakoma vlekla vozove, omagovala, se vsak čas ustavljala in počivaje mulila blatno travo ob raju ceste. Vozniki so kleli in vihteli biče po živih okostnjakih. Toda brez uspeha. Žival ni mogla hitreje, in vozovi so se jedva še premikali dalje, dalje, v vedno globljo temo, v vedno večjo bolest, v vedno bližjo smrt …


III.[uredi]

Prvi, najodličnejši ljubljanski hoteljér Johann Rechter je od razburjenosti izpreminjal barvo. V očeh se mu je vse smejalo, a obenem so se mu tresla kolena; poln skrbi in strahu je bil, toda vendarle nepopisno srečen in ponosen.

Pred njim je stal huzarski stotnik, po dvorišču pa sta dva huzarska podčastnika prepeljavala troje visokih, mršavih konj, upehanih in mokrih, da se je kar kadilo od njih.

»Torej pripravite akoj vse svobodne sobe!« je ponavljal stotnik in si otiral z robcem čelo. »V drugem nadstropju za njuni visokosti, v tretjem za generala in zame. Podčastnikoma dajte postelji blizu hleva; ostali ostanejo pri konjih.«

»kakor ukazujete, preblagorodje!« se je skrivil Rechter do pasu in mečkal čepico po rokah. »Toda tisočkrat prosim odpuščanja: vojska je … vsak dan imam gostov, — a na tako visok poset nismo prav nič pripravljeni …«

Še je hotel izgovarjati, toda stotnik ga je prehitel:

»Dajte podčastnikoma jesti in piti … konjem ovsa! … pa še meni karkoli! Lačni smo.«

In stotnik se je obrnil ter krenil navzgor v prvo nadstropje v gostilno. Tam je snel težko čako in odložil kožušno atilo. Nato se je zleknil po usnjati črni zofi za okroglo mizo. Prekrižal je roke pod glavo, se zagledal v jajčasto sliko cesarja Franca, ki je visela v širokem zlatem okviru na steni in takoj zaspal.

Med tem je bil Rechter v kuhinji.

»Katka, dva princa … pomisli, dva cesarska princa in en general dospejo vsak hip!« je pripovedoval mladi, skoraj majhni, a jedroviti, ko piruh rdeči in ko polh tolsti ženici v širokem, belem predpasniku za ognjiščem. »Dušica, peci, praži, cvrí, kuhaj najboljše in najimenitnejše, kar veš in znaš! Ampak le brž, brž! — Joj, taka čast — Katka, pa taka reklama — Katka in pa tak zaslužek — zaslužek, Katka! Strela božja, Bidelman pa le ni karsibodi.«

In že se je zatrkljal na dvorišče. Podčastnika sta bila med tem oddala konje hlapcem, ki so jim sneli sedla ter jih odvedli v hlev, da jih ondi odrgnejo s slamo in pokrijejo s koci, preden jim prineso zobi in vode.

»Prosim, kar v pivnico, gospoda, ko bosta gotova!« je vabil Rechter podčastnika, ki sta nadzirala hlapce ter si brisala pot. »Naročita si, kar želita ... Takoj na levo, prosim. Tam vama postrežejo z vsem, kar premoremo. — Le brez skrbi! Moji hlapci so vajeni ravnati z vojaškimi konji.« 

In stekel je zopet nazaj v vežo na levo v pivnico.

»Ančka, hitro, hitro! Bokal brežanke gospodu stotniku, pa povej mu, kaj imate v kuhinji gotovega!« 

Hip nato je že dirjal po hodniku drugega nadstropja zasopljen in zaripljen.

»Janez! Nežika! Katrica! Jezus, kje ste vendar? Brž, brž! Pripravite vse sobe, odprite okna, zakurite, na postelje sveže rjuhe, preoblecite blazine, pobrišite prah, pa sveže vode v vse umivalnike! Zavrtite se! Kaj zijate? Dva princa, en general in sam Bog ve, kakšna gospoda pride vsak trenotek! — Ljubi Jezus, kakšne skrbi! — Torej le urno, urno!« 

Velikansko razburjenje je zavalovilo povsod, kjer se je pojavil tolsti, kratkonogi Rechter. Hlapci, dekle, sobarice in sluge so tekali tja in sem ter z največjo naglico izvrševali gospodarjeve ukaze.

Dva princa, dva živa, prava avstrijska princa, dvoje cesarskih visokosti, ki ju ni videl še nihče v Ljubljani, in ž njima seveda sijajno spremstvo, generali, mladi, lepi častniki pridejo!

Koliko bo dela, a koliko tudi lepega zaslužka in napitnin, hvala Bogu!

Največ vznemirjenja je nastalo v kuhinji. Pripraviti večerjo takim gospodom, v vsem razvajenim in pe lačnim, ni šala. Toda Rechterica je umela svoj posel in zadrege ni poznala.

Hitro je bilo poklanih, poparjenih in razrezanih nekaj piščancev, rac in gosi, pripravljenih nekaj postrvi, ščuk in krapov ter vrhu vsega še cel koš velikih rakov. In kmalu se je peklo, cvrlo, pražilo, dušilo in kuhalo, da je bil ves hotel poln šumenja, cvrčanja in izparjevanja. Povsod beg, hrup, krik.

Tudi v veliki jedilnici z jajčastim cesarjem Francom v tesni beli suknji in rdečih hlačah sta begali dve mladi, polnolični natakarici sem ter tja. Polagali sta po mizah krožnike, prtiče in namizni pribor. Toda begali sta previdno po prstih, hiteli in se tiho smejali.

Tam za okroglo mizo, na kateri je stal poleg velike čaše bokal brežanke, pa je ležal huzarski stotnik ter mirno in glasno smrčal.

. . .

Na Glavnem trgu tik ob levi strani mestne hiše je stal Rechterjev trinadstropni hotel, ena najvišjih hiš ljubljanskih.

Na pročelju med prvim in drugim nadstropjem je visela okrogla plošča, na kateri je neznan, laški ali nemški umetnik naslikal orjaka, napol golega, rjavopoltega, zavitega v levji kožuh in z batom v roki. Menda je bil Heraklej; morda pa krimski Divji mož, o katerem je v tistem času še živela ljudska pravljica. Vsekakor je stal pod sliko temni, zagonetni napis »Zum Wildenmann«. Ljubljančanje pa s rekali gostilni in hotelu kratko — Bidelman.

Tisti čas so bila hotelska dvokrilna vrata z vozom rumeno popleskana in od vrha do tal poslikana z ogromnim črnim cesarskim orlom. Nad njim je visela deščica z napisom »Kais. Hauptquartier«.

V pritličju hiše na levi je bila pivnica za priprostejše goste, na dvorišču so ležali hlevi, kolarnica, prostor za hlapce in razne shrambe; v prvem nadstropja so bile jedilnica in gostilniška soba za odličnejše goste ter na dvoriščni strani kuhinja. Vse drugo in tretje je imelo na cestni strani le sobe in sobice za potnike. V trinadstropnem dvoriščnem poslopju z visečimi hodniki je bilo nad hlevi in kolarno ob pobočju Gradu v prvem nadstropju stanovanje hotelirja, Rechterja, v drugem in tretjem nadstropju pa so stanovali hotelski posli in služabniki došlih tujcev.

Potujoči plemiči in njih obitelji, častniki, uradniki, trgovci in tovarnarji so prenočevali pri Divjem možu. L. 1784. in 1788. je sprejel hotel pod svojo streho živahnega in priljudnega cesarja JožefaII. ter dve let! nato njegovega čmernega brata, debeloustnega in izžitega cesarja Leopolda II.

Imeniten hotel je bil torej »Divji mož«, in Ljubljančanje, ki so imeli pač že v tistih časih premnogo gostil in krčem, a nobenega drugega hotela, so bili na »Bidelmana« prav zelo ponosni. Le najboljša družba, zlasti člani oblasti in častniki, so se shajali v njegovi gostilni, in kdor je bil stalni gost Rechterjevega hotela, je moral biti ne le ugleden, nego tudi premožen meščan.

Ako bi mogli tisti suhokraki, razkuštrani mramorni možje na Robbovem obelisku, kjer že od l. 1752. brez prestanka izlivajo vodo iz svojih vrčev v vodnjakov kotel, pripovedovati svoje doživljaje pred Divjim možem, bi zvedeli pač marsikaj zanimivega iz pozabljene zgodovine naše idilske Ljubljane.

Tistega dne pa se je začenjalo novo historično poglavje; zato bodi zabeleženo, da je bilo v soboto, dne 18 februarja 1797. leta popoldne.

Na stolpu cerkve sv. Nikolaja je pravkar odbilo pet, ko sta po Slonovi ulici z velikim hrupom priropotali dve ogromni kočiji. Na visokih, silnih kolesih so počivala debela in čudno zvita peresa, na njih pa je kakor ladja plavala ter se zibala pravcata doba. Večja spodnja polovica je bila iz gladkega, črno popleskanega lesam zgornja polovica in streha nad njo pa it debelega črnega usnja. Da je mogel človek zlesti v to kočijo je bilo treba stopnic. Visoke duri so imele dokaj majhno okno, a steklo je bilo mogoče zastreti in zapažiti proti vetru in mrazu z debelo klobučevino.

V tej karosi se je dalo živeti. Na kipečih blazinah je mogel potnik sedeti ali ležati in spati; svileni zastorji, zrcala, sličice, mizice in police so pomnoževale občutek velike udobnosti.

Dvoje parov močnih konj, ki st ju jezdila dva okožuhana služabnika, je v lahnem diru peljalo karosi. Pred njima in za njima so jezdili paroma huzarji v modrih uniformah. Vse prsi so se jim svetile od zlatih port in gumbov. Preko leve rame jim je koketno visela atila s širokimi obšitki iz krzna za vratom in za pestjo: na glavi so nosili visoko, navzgor razširjeno čako, ki jo je krasila ob robu za rozeto zataknjena in trdo navpik stoječa črnožolta perjanica. Preko prs jim je visel od desnega boka preko leve rame bel širok bandeljé, okoli pasu se je vil črn usnjat pas, ob njem pa se je zibala in nihala široka nožnica z brušenim palašem. Na živordečih šabrakah, ki so pokrivali konjske hrbte, so bila z jermeni privezana sedla, v njih pa so sedeli mladi, zarjaveli huzarji.

Ko so tako z velikim hrupom in truščem dirjali po Slonovi ulici, se je odprlo tu na desni, tam na levi okno in so gledale nanje lepe oči zlatolase ljubljanske žene ali dekleta. Toda huzarji so bili mrki in nobeni lepih radovednic se niso nasmehnili. Zakaj utrujeni so bili in so jedva še vzdržali na svojih konjih. Nemo so jezdili čez Špitalski most in skozi tesno, mračno Špitalsko ulico.

Pred Divjim možem se je izprevod ustavil. Stotnik in podčastnika, ki so dospeli jedva uro prej, so pred hotelom togo stoječ salutirali … kočija je počasi izginila v vežo, za njo pa sta podčastnika zaslonila velika vrata.

Bliskoma se je razširila po Ljubljani vest:

Nadvojvoda Karel, cesarjev brat, je dospel!

Nadvojvoda, zmagalec Francozov pri Ambergu, Würzburgu, ob Reni, hrabri krotitelj krvoločnih morilcev francoskega kralja in kraljice, rešitelj Nemčije, največji ponos in najzanesljivejša nada Avstrije, je prevzel vrhovno poveljništvo nesrečne avstrijske armade v severni Italiji!

»Kamorkoli je doslej Karel prišel, povsod je spremljala zmaga zastave njegovih regimentov. Bog mu daj tudi na Laškem premagati revolucionarne tolpe in nas rešiti nadlog! Naj premaga še generala Buonaparta, in mir in red se vrneta zopet v nesrečno Evropo!« so si dopovedovali Ljubljančanje, ki so čitali časopise. In s prižnice v šenklavški cerkvi so slišali minolo nedeljo, kaj so današnji Francozi:

»To so le še podivjane črede požigalcev, razbojnikov in morilcev. Današnji Francozi so izrodki krvostramnih zvez resničnih peklenskih hudičev, vlačug in coprnic. Vodi jih od zmage do zmage sam Antikrist, ki se je včlovečil v Buonapartu. Vsi dobri katoličanje, vsi cerkvi in bogu udani plemiči in plemkinje, pa tudi priprosti krščanski poštenjaki vseh stanov so zbežali pred temi potomci Satanovimi. Z grozo in studom ostavljajo nesrečno Francijo. Nobene stvari se ne dotakne zvest katoličan, ki so jo rabili ti peklenski izmečki. Kamorkoli so prišči francoski vampirji, povsod so krvaveli kipi svetnikov, so jokale slike Device Marije in so se odpirale rane Kristusove …«

Ampak nadvojvoda Karel, pobožni junak krščanstva, najzvestejši sin katoliške cerkve, blagoslovljen od papeža Pija VI., spremljan od gorečih molitev milijonov in milijonov duhovnikov in vernikov ter obdan od brezmejnega zaupanja vseh nemških in avstrijskih državljanov, on užene s pomočjo Boga in Marije tudi satanskega pritlikavca s Korzike.

In nocoj so doživeli brumni Ljubljančanje srečo, da vidijo iz obličja v obličje mladega heroja Karla, vojskovodjo, ki mu ni nihče enak. Od vseh strani so se zbirali ljudje in okoli vodnjaka pred Divjim možem so stale skupine in zrle v razsvetljena okna navzgor.

Nepričakovano so se odprla hotelska vrata, in iz veže sta planila dva huzarja na konjih. Za njima se je pojavila zaprta Rechterjeva kočija, ki pa sta jo peljana vojaška konja. Na kozlu je sedel livriran kočijaž in poleg njega lakaj posebno nadutega držanja.

Ljudje so osupnili in se umaknili.

V kočiji je sedel mlad mož v generalski uniformi. Dolgo, ozko, otožno lice in debela spodnja ustnica sta izdajala, da je gladko obriti general z belo vlasuljo in čopom kotarinški Habsburgovec.


»Generalissimus! Nadvojvoda Karel!« so uganile skupine, in že so leteli klobuki in čepice z glav in že se je začelo kričanje: »Vivat! Lebe hoch!« 

Mož v kočiji se jedva ozrl po ljudeh in malomarno salutiral. Nato se je naslonil v kočiji globoko nazaj. Očividno mu ovacije patrijotičnih zijal niso bile všeč.

Kočijaž je pognal konja v dir, lakaj pa je zmajal svojo vlasuljo s toliko energijo, da mu je poskakovala drobna kita po ovratniku, se ljudem zaničljivo skremžil in obrnivši se h kočijažu, zinil na glas besedico »Esel!« Kočijaž se je nasmehnil in prikimal, trenotek nato pa je izginila kočija že v ozki, zaviti Špitalski ulici.

Tik vrat je stal Johann Rechter še vedno razoglav in s skrivljeno hrbtenico. Potem je položil na usta kazalec, pošepetal najbližnji skupini ter se urno umaknil v vežo, ki se je takoj zopet zaprla.

»Kaj je dejal? Kaj je povedal?« je šlo skozi množico.

»Ta je bil vendar nadvojvoda Ferdinand!« je odgovoril nekdo, kakor da bi bil vedel to že odnekdaj.

»Karel je še v hotelu!« je pristavil njegov sosed, rokavičar Kavčič.

»Kdo? Kdo?« so izpraševali iz množice in silili zopet skupaj. »Povejte no! Mojster brivec naj govori, če kaj ve!« 

»Sin rajnega cesarja Leopolda! Namestnik cesarski v Lombardiji«, je pojasnjeval brivec, mlad, čeden mož nekaj nad trideset let.

»Aha!« so dejali nekateri, a videlo se jim je, da še vedno niso na jasnem.

»Poslušajte!« se je oglasil Danè. »Povem vam in razložim to reč, če hočete?« 

»No, le povejte! Vi veste itak vedno vse!« 

»Torej! Ampak zafrkavati se ne dam! Da vem več ko marsikdo, tega se zavedam. Vsega pa še papež ne ve, ker sicer bi ne bil šel Francozom kaše pihat! Torej!« 

Razžaljenega se je delal Gregor Danè, spoštovani ljubljanski brivec, barokar in hišni posestnik. Umolknil je ter čakal, da ga poprosijo iznova, naj iztrese svojo vedno polno malho najnovejših novic. In Danè se ni motil. Ljubljančanie, od nekdaj lehkomiselni in radovedni, so še huje pritisnili na brivca, proseč ga:

»Povejte! Saj ni nihče mislil nič hudega, gospod Danè!« 

»Torej«, je začel Danè. Pravzaprav je dejal »AIso«, kakor je vohče rad mešal svojo govorico z nemškimi in laškimi ocvirki, da bi se zdela ljudem njegova kaša tem imenitnejša.

»Torej! Kot brivski mojster in barokar imam priliko, vsak dan občevati z najimenitnejšimi gospodi.« 

»Kadar jih briješ, češeš in strižeš, seveda!« je razlagal rokavičar grizljivo in se nasmejal.

»Gotovo!« je zarežal brivec. »Ampak ti jih obriješ vselej temeljiteje, kadar jim obesiš rokavice iz kože crklih mačkov za jelenje!« 

Zdaj je imel brivec smejalce na svoji strani ter je nadaljeval:

»Torej! K meni zahajajo najvišji oficirji, gardisti in uradniki, od katerih zvem več, nego vedo po vedati Egerjeve »Novice« ali Kleinmayerjeva »Laibacher Zeitung«.

»Verjamem«, ga je prekinil rokovičar. »Ti dobivaš blago naravnost iz fabrike, Eger in KIeinmayer pa ga prodajata šele iz tretje roke, vse preležano in plesnivo.«

»Tako je«, je pritrdil brivec. »Torej? Tale princ ali nadvojvoda, Ferdinand je gledal žalostno okoli sebe. Pa veste zakaj? — Zato ker je moral bežati iz Majlanda pred Buonapartom!« 

»A? A! Ni mogoče!« so se čudili okoli barokarja.

»Da, bežati je moral s svojo ženo Beatrico in s svojimi otroki, da ga ni ujel Buonaparte. Kaj mu pomaga da je stric našega cesarja, kaj mu koristi, da je sin cesarja Leopolda? Že lani sredi maja je moral kar na lepem zapustiti svoj zlati prestol v Majlandu, kjer je tako lepo sedel kot cesarski namestnik. Prebežal je vso Gornjo Italijo in Beneško ter se je ustavil šele v Trstu!« 

»Kaj ga niso branili Lombardi? Kaj ni imel nič vojske?« so izpraševali iz množice.

»Lombardi? To so bojazljivi kužki in najgrši veleizdajalci!« se je raztogotil mojster Gregor. »Na stežaj so odprli majlandska vrata francoskim capinom! Kakor kak kralj je jahal Buonaparte po majlandsklh ulicah in trgih, Lombardi pa so mu kričali: Vivat! Vivat!, da so se jim razklenile čeljusti ter so mahali z oken in od povsod s klobuki in robci francoskemu generalu, da so jim skoro odletele roke!

»Ampak le zakaj? — zakaj?« se je čudil krojač Dominik.

»Zakaj? vprašuješ, prijatelj Anton? Zato ker so Lahi že od vseh večnih časov falotje ali, kakor pravijo, brez karakterja. Ko naj bi bili Avstrijcem hvaležni, da so jim vzdrževali tak lep red v njih vojvodini, so jih sovražili, in ko naj bi bili nadvojvodo Ferdinanda ljubili, so ga zmerjali »Nemec!« »II tedesco!« ter mu očitali tiranstvo! Vojaštvo se je strahopetno poskrilo ali je pobegnilo, mnogo pa jih je prestopilo celo naravnost v francoske regimente« 

»Izdajalci! Sramota! Ti prokleti Lahi!« je završalo med poslušalci.


»Torej«, je pritrjeval Danè, »torej je moral Ferdinand bežati, če ni hotel izgubiti glave . . . Zdaj prebiva s svojo ženo v Trstu, svoje fante pa je poslal semkaj v Ljubljano, kjer smo pred Francozi še najbolj varni!«

»Morda pa gre zdajle svoje sinove obiskat?« je dostavil rokavičar Kavčič, a nadaljevanje pogovora sta prekinili kar dve kočiji, ki sta se s silnim hrupom bližali od dveh strani obenem. Iz Špitalske ulice in iz škofovega dvorca sta drdrali pred »Divjega moža«. Zbrana množica se je hitro umaknila za vodnjak in na stopnice pred mestno hišo.

Obenem sta skočila lakaja s kozla in odprla vratca od kočij.

Izstopila sta najvišja dostojanstvenika ljubljanska, Mihael baron Brigido, plemič Marenielški in Brezoviški, prvi in tudi edini ljubljanski knezonadškof, ter kranjski deželni glavar Franc grof Hohenwart. Oba v najsvečanejši obleki, oba v plaščih, a prvi ves lilast s širokokrajnim, svetlim kocinastim klobukom, drugi ves črn in pošit z zlatimi portami in vrvicami ter z dvovogelnim klobukom in z mečem ob levem boku.

Oba pa sta bila tudi očividno razburjena. Naglo sta si segla v roko, izpregovorila le par besed ter se odpravila v hotel, kamor jima je delal pot škofov lakaj.

Ljudje so pokleknili, baron Brigido pa se ni niti ozrl na nje, ker preveč se mu je mudilo.

Hitro so se zaprla za njima vrata, a precej nato se je prerinil skozi množico še tretji dostojanstvenik ter hitel v hotel. Bil je v skromni rjavkastočrni obleki, kakršno so nosili ob nedeljah vsi boljši ljubljanski meščanje. Visok, bel, napol trd ovratnik, na prsih čipkasta široka kravata, šapo imenovana, fraku enaka suknja, ki je puščala telovnik z dvema vrstama gumbov in gornji del hlač nezakrit, dokolenske hlače, svilene nogavice, šolni s srebrnimi zaponkami in klobuk so bili slavnostna obleka moža, ki je pritekel ogrnjen s plaščem iz mestne hiše.

»Ljubi prijatelji, prosim, mir!« je dejal slovensko, obrnivši se k množici. In kakor bi se bilo to razumelo samo ob sebi, je dostavil: »Ich bitte um bestmöglichste Rahe und Ordnung, meine Herren Bürger!«

»Brez skrbi, gospod župan!« je odgovoril mojster barokar. »Že vemo kaj se spodobi. Torej!«

Možiček, ljubljanski župan dr. Anton Podobnik, je z najresnejšim obrazom izginil skozi vrata v hotel. Takrat šele so se primajali iz mestne hiše počasi in zaspano trije mestni stražniki. Še spotoma so si zapenjali gumbe na uniformah, eden pa je celo na glas zazehal.

»Ali si moral prezgodaj zapustiti žimnico, Kozlevčar?« se je zasmejal krojač Dominik.

»Vraga, ponoči in podnevi služba!« se je jezil mršavi in dolgokraki stražnik. »Nocoj me spet ne bo domov. Povej to moji ženi, Tone, da ne bo v skrbeh!«

»Kajpak! Še prav ji bo!« se je rogal Dominik. »Pojdem že jaz potolažit revo! Nič ne skrbi!«

»Dan na dan, noč za nočjo na nogah!« je tožil stražnik. »Od grudna naprej sami transporti … regiment za regimentom … človek ne pride skoro več v postelj! Hudič vzemi rako pasje življenje!«

Policaji so se postavili pred »Divjega moža«, žalostni in izmučeni, ter se za množico niso brigali.

»Zares, težka služba! Pa za kakšno plačo! Človek ima vsaj ponoči mir ter se odškoduje za podnevne križe,« je modroval rokavičar.

»Ti že, ki imaš mlado ženo!« se je režal brivec. »Jaz sem pa srečen, čim dalje smem ostati pri Treh gavtrožcah ali pri Panju!«

»Pa pojdi za policaja! Potlej bodo tebe brili drugi. Prokleto življenje ima policaj! Nikoli ne storiš prav ljudem. Če si strog in natančen, te ljudje sovražijo, če si pa popustljiv in površen, te ošteje župan. Če si z ljudmi prijazen, se te nihče ne boji; če si pa siten, ti nagaja vse. Prokleta služba to, pravim«

»Res, res. Ampak zdajle bi rad vedel, v kakšnem jeziku govore gospodje, ki stoje v temle hipu pred nadvojvodo«, je ugibal krojač Dominik. »Knezonadškof je Lah, glavar je Nemec, župan pa Kranjec … haha!«

Polagoma se je začelo mračiti in ulice so se zavijale v tanko meglo. Čeprav je bilo sredi februarja, vendar ni pritiskal poseben mraz in ulice so bile suhe in brez snega. Mila zima je šla h koncu; ljudje že dolgo niso pomnili toli mehkega vremena ko tega leta. Ni snežilo dalje nego par noči, a solnce je podnevi sijalo gorko, da je izginil sneg naglo kakor bi ga pometel . . . Pa tudi dežja ni bilo po cele mesece, da so bile vse vode plitke in je bila Ljubljanica malone suha. Kožuhov v tej zimi skoraj niso potrebovali. Le redkokdaj je planila z gorenjskih gora v nižave ledena burja, ki pa se je morala hitro umakniti gorkim solnčnim žarkom.

Tako tudi radovednežev pred Divjim možem ni prav ni zeblo. Morda pa mraza tudi iz samega lojalnega navdušenja niso čutili.

Lojalnost in vernost sta bili namreč glavni in najrazvitejši lastnosti Ljubljančanov že v oni dobi. Pred tema vrlinama so se posebno takrat daleč umikale vse druge čednosti.

V drugem nadstropju razsvetljenega hotela pa so se po hodniku gnetle bahave uniforme. Edini civilist, ljubljanski župan, se je ponižno umikal v kot.


Toda že so ga opazile bistre oči knezonadškofa, in župan se je poklonil najmogočnejšima gospodoma, kolikor je le še mogel skriviti postarno hrbtenico. Nato se je s klobukom pod levo pazduho z najvdanejšim nasmehljajem približal knezonadškofovski milosti. Dobrotno mu je ponudila roko. In župan se je fine, drobne, skoraj žensko nežne ročice jedva dotaknil s prsti, se urno sklonil nad njo ter pritisnil nanjo nagel poljub.

»Signore podesta! Povsod prvi na mestu: v cerkvi, v uradu ter pri vsaki priliki!« je pohvalil župana baron Brigido, ki mu je bila županova spoštljivost očividno zelo všeč.

Lep človek je bil ta Tržačan: obraz čisto mladosten, ženski, lehkoživen, glava pokrita z lahko, belkasto, kratko, ob ušesih zaokroženo lasuljo. Nič častitijivega, nič posebno globoko pobožnost kažočega ni bilo na tem višjem škofu, pač pa je govorilo vse njegovo vedenje in vsa njegova zunanjost, da je ničemuren, a nad vse ljubezniv kavalir. Vzgojen v jožefinskem, tolerantno liberalnem duhu, je postal naslednik svobodomiselnega »napolluteranca« knezoškofa grofa Karla Herberšteina. Ni mu bil nevreden narednik. Toda nedostajalo mu je Herberšteinove odločnosti, pogumnosti in energije, pred vsem pa Herberšteinove bistroumnosti in dejanske agilnosti. Knezonadškof baron Brigino je bil eleganten aristokratski lenuh, in ker se je tega zavedal sam, je bil ljubosumen celo na slavo svojega mrtvega prednika. Brigal se je bolj za razkošje v svojem škofovskem dvorcu, za lov, lepe konje in za dobro jed, nego za svojo duhovščino, ki je živela kakor čreda brez pastirja, se lahko potapljala v učene spise protestantovskih teologov in uživala brez zapreke sadove prosvetljenih reform cesarja Jožefa II. In Leopolda II.

Doktorju Podobniku pa je bila knezonadškofova pohvala tem bolj po godu, ker jo je slišal deželni glavar. Iznova se je torej ukrivil ter ponižno, a vendar sam s seboj zadovoljen ugovarjal:

»Zastopnik meščanstva sme prihajati povsod šele za cerkvijo in državno oblastjo! Najponižnejši sluga, preblagorodni gospod deželni glavar!« In poklonil se je grofu Hohenwartu prav tako globoko, a za spoznanje vendar manje ponižno in udano, kakor cerkvenemu knezu.

Jedva vidno mu je pokimal Hohenwart, se komaj za hip doteknil koncev županovih prstov ter takoj dostavil službeno:

»Straži ste potrebne instrukcije brez dvoma že dali?«

»Dal, preblagorodje … Vsa straža je na nogah.«

»Glavni trg, Špitalska ulica in zlasti okolica hotela naj se zastražijo! Da bo vladal ponoči povsod popoln mir!« je poučeval glavar župana s hladno ukazujočim glasom.

»Vse je odrejeno … pozabil nisem ničesar,« je odgovarjal Podobnik vdano.

»Njegova cesarska visokost je brez dvoma utrujena od dolge vožnje?« je pristavil vprašujé knezonadškof.

»Od Codroipe blizu Tagliamenta do Ljubljane se je vozil brez odmora … pomislite!« je pravil glavar.

»Bog mu poplačaj strašni napor, ki ga prenaša za čast svete cerkve in za rešitev Nemčije in Avstrije!« je vzdihnil Brigido.

Dvorni lakaj, čigar suknja se je bleščala od debelih in širokih srebrnih port, se je priplazil med čakajočimi in izginil v sobo. Takoj nato se je zopet vrnil in obstal ob vratih.

In le še nekaj trenotkov, nato so se vrata odprla in pojavila se je impozantna postava generala Bellegarda, ki je zaklical:

»Gospodje oficirji, blagovolite stopiti v mojo sobo! Knezonadškofovska milost, preblagorodje deželni glavar grof Hohenwart in gospod župan dr. Podobnik pa izvolite vstopiti k njegovi cesarski visokosti!«

General je elastičnih korakov odšel po hodniku v tretje nadstropje, za njim pa so zvonkljale ostroge in so peli meči oficirjev, presenečenih, a obenem veselih, da jim ne bo treba stopiti pred generalisima.

Prav nemilo pa je bil presenečen deželni glavar, presvetli grof Hohenwart. Videl je, da ima biti sprejet hkratu — z navadnim županom, ki ni niti najskromnejši plemič. Ali se je pritepel francoski demokratizem že celo v habsburgovske kroge? — Ošabno se je vzravnal, namrščil čelo in jezen z zamahljajem roke povabil knezonadškofa, naj blagovoli vstopiti pred njim.

Široko so se odprla vrata, lakaj se je klanjal in zastopniki ljubljanske cerkvene in posvetne gosposke so hip nato stali pred možem, od kogar je bila odvisna sreča ali beda milijonov ljudi in cele vrste držav.

»Pozdravljeni, gospodje!« jih je nagovoril nadvojvoda Karel in jim naglo podajal roko.

Začudili so se, ko so ga videli.

Princ je bil skoraj majhne rasti, droben in nežen, redkih rjavih las, podolgastega, po vsem obritega, zarjavelega obraza, velikih, prijaznih oči in rajnemu modremu cesarju Jožefu II. izredno podoben.

V preprosti generalski uniformi brez redov in brez vsakršnega nakita je stal pred njimi. Nič oblastnega, nič imponujočega ni bilo na njem, a na visokem čelu se je kazalo že par vodoravnih zarez in okoli ust in nosu se mu je vila globoka guba.


Šele petindvajset let je štel, a doživel, pretrpel in storil je za državo že več ko najsivejši starčki. Moška resnoba in mehka, skoraj ženska ljubeznivost sta se družili v slabotni osebici prvega in takrat najslavnejšega vojskovodje.

Hitro je pokazal z roko na usnjate naslanjače okoli okrogle mizice ter naglo, ne da bi bil mnogo čakal, še sam sedel.

Iznova je bil nemilo zadeto preblagorodje grof Hohenwart, ki je hotelo pravkar začeti pozdravno govoranco ter je že svečanostno izustilo besede:

»Vaša cesarska visokost!« 

Karel pa je smehljaje zamahnil z desnico, zmajal z glavo ter dejal hitro: »Ljubi moj grof, pustite — ne trudite se, saj vem, kaj mi hočete povedati! V Innsbrucku so me z nagovori malone zadušili . . . zato sem moral od ondi skoraj pobegniti. Vrli in pobožni Tirolci vse predolgo govore . . . a zdaj resnično ni časa za retorične umetnosti!« 

Ne da bi bil čakal glavarjevega odgovora, je prešel takoj k stvari, ki se mu je zdela važnejša ko vse puste, a prazne ceremonijalnosti. Bil je pred vsem vojak, zato med polizanimi dvornimi frazeji seveda ni bil priljubljen.

In govoril je naglo, z nekoliko previsokim glasom, bistro zroč zdaj temu, zdaj onemu v oči:

»Ljubi moji, mi — vojaki — smo pač le v nadlego! Vojna je res hud otep; prosite Boga, da nam skoro podeli zopet mir! Mera je polna in nesreča naše Avstrije kipi že k vrhuncu . . . Slabo, zelo slabo nam kaže v Italiji! Osamljeni smo; vsi naši zavezniki so nas pustili na cedilu . . . Buonapartova armada se približuje avstrijskim mejam in zmag pijana se pripravlja, da udari proti samemu Dunaju . . . Preko Gorice in Pontebe hoče prodirati Buonaparte, toda trdno upam, da se mi posreči njegov naklep odločno prekrižati. Ne bojte se ničesar, toda bodite pripravljeni na vse, moji ljubi!«

Baron Brigido je prebledel, saj je čul iz nadvojvodovih besed napoved največje nesreče.

Grof Hohenwart pa se je vzravnal ter izjavil slovesno:

»Vaša cesarska visokost, dežela Kranjska je podala že nešteto sijajnih dokazov zvestobe in domoljubnosti, — zato je tudi sedaj pripravljena na vse, prav na vse žrtve!« 

»Gotovo, gotovo!« sta pritrjevala živahno škof In župan.

»No, upam, da novih žrtev Kranjski sploh ne bo treba prinašati . . . Seveda, nekaj ranjenih in bolnih vojakov dobite vsekakor zopet v Ljubljano,« je dejal nadvojvoda in se ozrl v okno zamišljen.

»Tudi za to je že vse preskrbljeno, cesarska visokost,« je hitel glavar, vesel, da je prišel vendarle do besede. »Na gradu, v kasarni pri sv. Petru, v šoli za vodo In celo v duhovskem semenišču smo že pripravili prostora za bolnike. Na gradu so popravili tesarji in zidarji obe poslopji, da bo poskrbljeno za vsak slučaj.« 

»Prav, lepo«, je prikimaval nadvojvoda raztreseno in za par hipov z duhom odsoten. Pa zopet se je sklonil naprej in hitro vprašal: »Ampak Idrija? Kako je tamkaj?« 

»Tudi v Idriji je vse pripravljeno, cesarska visokost. Takoj, ko sta 5 t. m. ponoči došli eštafeti z vestjo, da je padla Mantova, sem odposlal v Idrijo rudniškemu ravnatelju, svetniku Bogumilu pl. Gerstorfu ukaz, naj ukrene nemudoma vse, česar treba za varnost blagajen, srebra, cinobra in drugih vrednostnih stvari. Vse je v redu . . . vse na varnem«, je poročal glavar.

»Koliko srebra je zdaj v Idriji?« 

»Vsa skladišča so polna in le za Španijo je pripravljeno 15.000 stotov živega srebra . . . Tudi žita je v Idriji več tisoč stotov.« 

»Ob preteči nevarnosti vas obvesti nemudoma ali feldzeugmeister baron Alvinz ali pa goriški deželni glavar, grof Thurn«, Je dejal živahno nadvojvoda. »A po kateri cesti je odvoz najugodnejši?« 

»Edina cesta iz Idrije vodi žalibog le črez Dole, Veharše in Vrhniko«, je odgovarjal glavar. »No, Gerstorf ima moja navodila in ob resni nevarnosti . . .« 

»Ne, ne bojmo se najslabšega in zaupajmo v junaštvo cesarske armade pa v pomoč pravičnega Boga nad seboj!« je pretrgal nadvojvoda hipoma razgovor ter vstal. »Kaj je to? — Kakor čujem, se bliža godba . . . O, čisto nepotrebno! Gotovo vaša ljubezniva odredba, ljubi moj gospod župan?« 

»Moja dolžnost, visokost!« se je priklonil župan.

»Hvala za to posebno pozornost, ljubi doktor! — hvala za vaš poset, gospodje!« 

In naglo je segel v roke najprej županu, potem pa škofu in glavarju ter zopet županu, rekoč:

»Pozdravite mi vse Ljubljančane ter jim sporočite mojo prisrčno zahvalo!«

Zelen in siv od togote in zavisti je stopal grof Hohenwart po stopnicah in ne besedice ni mogel izpregovoriti. Saj je bilo nečuveno! Županu, plebejcu, uradniku, ki je bil po veljavi globoko pod glavarjem, je dal princ kar dvakrat zapored roko ter se mu zahvaljeval, kakor da bi bil storil kdo ve kaj. Ne, kaj takega!

»To je cel vojak . . . ampak samo vojak!« je končno siknil Hohenwart, ko je dospel v vežo.

»Tudi jaz sem si ga predstavljal povsem drugačnega . . . Toda simpatičen mladenič je vsekakor«, je dejal knezonadškof dvoumno.

»Pa kaj je zlomka, govoril o neki godbi? Ali ste ga razumeli, prevzvišeni?«


[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Uniforma! Beseda vseh besed, ki razburjaš in razgrevaš kri tudi najmrzlejšemu ženskemu bitju ter begaš dušo tudi najtreznejšemu moškemu! Uniforma! Ti izražaš lepoto, zdravje, moč, čast, odliko vseh odlik in srečo vseh sreč! Zato te vse spoštuje, te vse ljubi in pred tabo se vse umika ter pada v prah vse, zlasti mehko žensko srce.

Tiste čase je padalo žensko srce še posebno lahko in rado, ker nikdar in nikoli ni imela uniforma tolike moči in veljave kot takrat.

Stražnik Kozlevčar in njegova tovariša pa so preklinjali, da se je vse bliskalo. A le na tihem, seveda.

»Še tega je treba, ko se človek že itak komaj drži na nogah! — Nazaj, strele jasne, sicer udarim! — Prostor, prostor! — Stopite k hišam! Cesta mora biti prosta za strelce in za kor!« 

Zaman je bil ves policajski trud; ljudi je bilo preveč. Z magistrata so poslali vse sluge na pomoč, a kaj, ko so ulice bruhale vedno nove gruče radovednežev in radovednic!

Čez Špitalski most je že korakala velika četa uniformirancev po taktih hrupnih bobnov, piščalk in trobent. Turška godba! Ljudje so zakoprneli in vztrepetavali od slasti in blaženstva, zakaj krasnejšega glasbenega užitka niso poznali in si ga tudi niso mogli predstavljati.

Ta užitek pa je še podeseteril na čelu ji korakajoči ali pravzaprav poskakujoči kraguljčkar, ki je nosil na svetlokovinastem drogu več vrst različno uglašenih kraguljčkov ter dvoje vrst dolgih, pisanih, čopastih konjskih repov. Kraguljčki so pritrkovali godbi takt, in kraguljčkarjeva posebna umetnost je bila, da je izvajal s svojim fantastnim instrumentom vse forte, mezzoforte, piane in furiose. Zdaj je stopal po lahko, — zdaj odrezano, ostro, — zdaj je plesal in zdaj poskakoval kakor besen. Sicer pa so bile harmonija, dinamični znaki, nijansa in druge take reči tej turški bandi le postranskega pomena; glavni smotri teh umetnikov so bili efekt: čim najhujši hrup in čim najostrejši ritem . . . In ta umetniški cilj je dosezala banda pri zbrani publiki z vrhovato mero.

Za godbo sta marširala številna oddelka meščanskih strelcev in meščanskega zbora. Uniformirana in oborožena sta bila od glave do pete, adjustirana z eleganco in fineso, ki je vzbujala celo med aktivnim vojaštvom zavist, med meščanstvom pa ponositost in zamozavest.

Ti strelci pa niso bili nikakšni »nedeljski lovci«, nego resnični mojstri v streljanju na tarčo, hkratu pa tudi izvrstni borilci z meči in, kar jim je dajalo še prav poseben sijaj v ženskih očeh, tudi najimenitnejši in najvztrajnejši plesalci. Zdaj so korakali svečano in resno, zakaj nosili so puške in meče ter so bili — izjemoma — slepi za vse občudovalne poglede svojih plesalk in tihih in javnih častilk. Zakaj služba je služba!

Za strelci je stopal meščanski kor: pod lovci, korporali, četovodje, feldveblji, podporočniki, praporščak, stotnik in adjutant. Naj odličnejši meščanje so bili častniki in šarže v tem elitnem koru, ki infanteristov skoraj ni poznal.

Vsi v ozkih, belih hlačali in belih telovnikih, zelenih frakih z zelo dolgimi škrici, pozlačenimi gumbi, vsi v visokih svetlih škornjih, s klobuki z dvema rogljema na vsako stran, spredaj z belozeleno kokardo in z dolgim, pokončnim, belim, košatim peresom. Častniki so imeli frake in rokave pošite z debelimi, zlatimi portami, na ramenih so nosili široke zlate epolete z dolgimi resami in preko prsi in pod levo ramo so jim viseli zlati prameni. Ob levem boku se jim je majal eleganten meč in okoli života se jim je vil širok, z zlatimi portami pošit pas; ob desnem boku je opletal moštvu na zeleni vrvici rog s smodnikom, ob levem pa dolg lovski nož. In vsi ražen častnikov so nosili puške kakor resnični vojaki.

No, hvalili so se, da so celo boljši strelci, čeprav jim tega ni nihče verjel, ker na vojno niso hodili, nego so bili aktivni le pri pogostih požarih In epidemijah, — pa ob takih paradah, kakršna je bila nocoj. V paradiranju so bili resnično dovršeno izvežbani. In kakor bi mignil, so stali pred Divjim možem, krasni in ponosni, sebi in občinstvu v veselje in užitek.

In kot iz enega grla so viknili vsi naenkrat:

»Es lebe Prinz KarI! Vivat princ Karel!« 

Turška godba je zagrmela, zahrumela in zahrupela najmogočnejši tuš, množica od škofije do Starega trga pa je zakričala viharno, živo, od srca:

»Es lebe Prinz Karl! Vivat princ! Naj živi!« 

Hipoma se je zasvetilo po vsem trgu in po vseh sosednjih ulicah, kakor bi bilo podnevi. Po ulicah so zagorele vse svetiljke . . . na vsakem oknu je zabliskalo po več sveč . . . magistrat je mrgolel od lamp in lampic in okoli vodnjaka se je vžgala dolga vrsta bakelj. Na vseh oknih so stale ljubljanske dame, žene in hčerke, in za njimi njih možje in očetje, ki so mahali z robci ter klicali:

»Vivat! Hoch! Evviva!« 

Takrat se je odprlo okno v drugem nadstropju hotela pri Divjem možu in pojavil se je sam nadvojvoda Karel. Zamišljen in resno je zrl na navdušeno množico, se opetovano priklonil nato iztegnil roko in se sklonil z okna.

»Hvala, lepa hvala!« je zaklical po nemško.

Le malokdo je bil tako srečen, da ga je slišal, a njegove besede so šle bliskoma od ust do ust in takoj jih je vedela vsa Ljubljana.


In množica, strelci, meščanski zbor, turška banda, mestni stražniki, vsi, vsi so klicali in vikali vedno in vedno:

»Vivat! Hoch! Naj živi princ Karel!« 

Ko se je okno v drugem nadstropju zaprlo, pa je stopil na najvišjo stopnico pri vodnjaku župan dr. Podobnik. Povedal je, da bo zvečer v stanovskem gledališču svečanostna predstava.

»Tja pridite vsi, ki ste dobri patrijotje!« je dejal. »Obenem pa vas prosim, da se vedete nocoj po vseh ulicah mirno in tiho. Želim, da ne bo imela njegova cesarska visokost nobene pritožbe zaradi nas, ki mu zakličemo še zadnjič:

»Vivat! Hoch! Evviva!« 

Zopet je zavriščala navdušena množica, župan pa je naglo krenil v mestno hišo. Nad stopnicami pod oboki je stal Valentin Vodnik, ki se je ponižno odkril:

»Dober večer, gospod župan! Krasno slavje!« 

Dr. Podobnik se je pozdrava očividno razveselil, ker obe roki je iztegnil In stiskal duhovniku desnico s prisrčno prijaznostjo:

»Tudi vi ste tukaj, prečastiti gospod! Ah, srečen sem, da se mi je nocoj vse toli lepo posrečilo!«

»Bili ste tudi pri gospodu nadvojvodi, slišim.«

»Bil in govoril je z mano prav nepopisno ljubeznivo . . . Še nihče ni pozdravil ljubljanskega župana tako prijazno in prisrčno kot ta cesarski princ. Kolik razloček v vedenju generalissima in njegovih generalov! Človek bi ga najraje objel in poljubil!«

»Demokrat med princi je gotovo bela vrana!«

»Zato pa osvaja ta mož vsa srca in vse duše!« je pritrdil župan. »Takih voditeljev je treba Avstriji, potem bo konec dosedanjih nesreč. A zdaj se mi mudi v gledališče. Saj pridete tudi?«

»Vsaj za hip pridem pogledat.«

»Do svidenja torej!« in župan je izginil v hišo. Duhovnik pa je odšel počasi na Kapucinski trg, kjer je stalo gledališče mogočnih kranjskih stanov.

Hitro se je izpraznil Glavni trg. Pred hotelom je ostala le četica članov meščanskega kora za stražo. Vso noč hoče ostati tukaj in izkazovati nadvojvodi najvišjo čast. In bila je na to nepopisno ponosna.

Stražnik Kozlevčar pa je stisnil pod pazduho palico in veselo odhitel domov v Gradišče.

»Končno bom vendar spal v svoji postelji, hvala Bogu!« di je mislil ter se široko smejal. »In Dominik se je prav grdo zmotil; jaz jo grem potolažit svojo ženo, pa nihče drugi, hvala Bogu!«

V.[uredi]

Okoli polsedmih zvečer tega dne so drdrale težke in neokretne karose ljubljanskega in okoličanskega plemstva in najuglednejšega, najbogatejšega meščanstva iz vseh ulic na Kapucinski trg.

Pred Stanovskim gledališčem ob levem bregu Ljubljanice, na trgu med kapucinskim samostanom in vicedomsko palačo je izstopala nagizdena gospoda ter hitela v Talijino svetišče. Še nedavno je bila ondi jahalnica ljubljanskih plemenitašev. S čudovito naglico in spretnostjo jo je mojster stavbnik Lovrenc Prager izpremenil v tempelj dramatične muze. Še nedavno so pojali tod mladi in objestni kranjski in doseljeni tuji aristokrat svoje konje, ki so bili večinoma kupljeni z denarjem, iztisnjenim slovenski tlačanski pari, ali pa so se ondi iz same dolgočasnosti in prešernosti viteški pretepali ter si puščali z meči in sulicami prevročo kri.

Zdaj pa je stalo tukaj široko in bahavo gledališče ošabnih stanov, le zunaj obdano s tankim zidom, znotraj pa popolnoma leseno. Dobro je opravil zidarsko delo stavbnik Lovrenc Prager, a še večji mojster je bil arhitekt in slikar Janez Gfall, saj je znal vso leseno beračijo popleskati tako spretno, da je notranjščina gledališča delala vtisk, kakor da je povsod sam marmor in rezan kamen.

Tistega večera je vladal v gledališču še prav poseben sijaj. Po lesenih stopnicah in hodnikih so ležale najdebelejše preproge, rdeči baršun in zlati okraski po ložah in balustradah pa so bili videti v svitu neštetih gorečih voščenih sveč nepopisno krasni.

V dveh nadstropjih se je vrstilo v velikem polkrogu petdeset zelo ozkih lož, nedotakljivi privilegij ljubljanskega in tudi zunanjega kranjskega plemstva. V parterju so se v prvih vrstah košatile bele in modre uniforme ljubljanskega častništva z zlatimi šerpami, epoletami, križci in medaljami, v zadnjih vrstah pa so se stiskali najbogatejši meščanje s svojimi ženami in hčerami. Gospodje v temnih frakih s snežnobelimi žaboti na prsih pod brado in z nabranimi manšetami okoli zapestij, z lasuljami s čopi ali pa le z dolgimi, nakodranimi svojimi lasmi; dame dekoltirane, pod nedrijem prepasane, nekatere s kratkimi, balonskimi rokavi in z dolgimi, preko komolca segajočimi rokavicami, druge brez rokavov in brez rokavic, a bleščeče od zapestnic in prstanov, vse pa v rožnobojnih, bledozelenih, sinjemodrih ali belih tunikah in po antičnih vzorcih prirejenih učesih in z lasmi, vedno bujnimi, a ne zmerom le svojimi lasmi, pikantno ovitimi s široko pentljo ali prozornim pajčolanom. Povsod atlas, svila, dragotine, briljanti in zlatnina!

Prav zgoraj pod streho je bila velikanska galerija, kjer so smeli na dolgih lesenih klopeh sedeti in uživati dramatično umetnost ljubljanski uradniki, obrtniki in delavci.


Za študente je bilo reservirano tik pod stropom še nad galerijo razsežno stojišče, takozvani Ochsenstand. Le za kandidate filozofije, jurispendencije in medicine se je včasih izjemoma našlo še prostora pred orkestrom na obeh straneh parternih sedežev.

Italijanska opera in nemška drama sta se šopirili tiste čase na odru stanovskega gledališča, zakaj razen veseloiger »Županova Micka« in »Veseli dan ali Matiček se ženi«, ki ju je priredil Anton Linhart, ljubljanski Slovenci niso videli na tem odru nobene domače drame. Samo leta 1789. in 1790. so se mogli ponižni Slovenci parkrat navduševati pri predstavah teh dveh igric ob sladkosti In milobi svojega jezika; od tiste dobe pa je minilo že skoraj sedem let. Vrli Linhart je bil med tem že umrl In baron Žiga Zois ni imel poslej nobene slovenske igre več, da bi jo s svojim vplivom vsilil na oder stanovskega gledališča, pa tudi nobenega Linharta ni bilo, ki bi znal s slovenskimi diletanti igro uprizoriti in voditi . . .

Konštantin pl. Paraskovič je krmaril takrat leseno Talijino barko po plitkih in mirnih valovih tedanjega ljubljanskega estetskega okusa. Težke naloge ni imel, daj so umotvori Ifflandovi, Kotzebuejevi, Schikanedrovi, Spiessovi, Leisewitzovi in drugih takih literatov docela zadovoljevali Ljubljančane. V razkošni sreči pa so se topili, če so slišali semtertje celo kakšno laško opero, čeprav s pevci in pevkami brez glasu in brez šole ter z orhestrom brez zadostnih instrumentov in brez učenih glasbenikov.

»Še nikdar ni odšel iz Ljubljane noben gledališki ravnatelj nezadovoljen, ako je le ustrezal občinstvu in je bil vobče redoljuben mož,« poroča »Laibacher Zeitung« iz tiste dobe. Zato je bil z Ljubljančani zadovoljen tudi Konstantin pl. Paraskovič in nocoj še prav posebno. Gledališče se mu je mahoma napolnilo od tal do stropa in napolnila se mu je tudi blagajna.

»Nadvojvoda Karel pride! In ž njim nadvojvoda Ferdinand!« ta vest je priletela že v mraku v Paraskovičevo pisarno, in patrijot Konštantin je poskočil od veselja.

Še v istem hipu pa se mu je rodila ideja, da mora prirediti slavnemu zmagalcu Francozov in osvoboditelju Nemčije primerno ovacijo. To dejstvo izpričuje najsijajneje, da je bil pl. Paraskovič vrlo sposoben ravnatelj, ker gledališki vodja brez idej v najkritičnejšem hipu je žalostna prikazen.

»Zapojemo mu himno! V nedeljo smo jo peli prvič, nocoj jo zapojemo drugič. Ampak z novo, aktualno kitico!« je vzklikal in dirjal po sobi. »Kitica pa mora opevati Karla!« 

Ideja je bila porojena, toda kdo jo izvrši?

Tedaj je bil vrli Paraskovič v zadregi. Toda le za trenotek. Takoj nato si je ogrnil plašč, se pokril s klobukom in oddirjal na Breg k baronu Zoisu.

»Kraljestvo za aktualno kitico!« je kričal in prosil barona pomoči in sveta. »Kdo mi jo spesni, preblagorodje, spesni takoj in brez napake?« 

Zois se je nasmejal razburjenemu možu in dejal:

»Poznam takega pesnika in za pol ure boste že lahko imeli svojo kitico!« 

»Kdo je? Kje je? Jaz že hitim, drvim letim k njemu . . . a kam, kje, kdo?« 

»Toda pesnik je Kranjec in kranjsko boste peli, če hočete?«

»Kranjsko?!« — Paraskovič se je zdrznil in obraz se mu je zmračil. A le za hip je okleval. »Pa kranjsko! Meni je vseeno!« se je naglo odločil.

»Italijanski operisti so na našem odru zapeli že marsikatero slovensko narodno pesmico, gospod ravnatelj, a vselej z največjim uspehom! Z nobeno stvarjo nisem ustregel Ljubljančanom bolj, kakor da sem včasih vtihotapil v tuje petje slovenske popevke. Videli boste, da tudi nocoj ne bodo ljudje ničemur ploskali tako viharno, kakor slovenski pesmi,« je govoril Zois in obenem pisal na malem listu. »Nesite tole gospodu beneficijatu Valentinu Vodniku v župnišče sv. Jakoba. On je moj mož!«

Ko se je gledališče že polnilo, se je v lesenem gledališkem prizidku tik Ljubljanice vršila še vedno pevska skušnja Paraskovičevega zbora. Nemški, italijanski in slovenski pevci in pevke so se vadili peti cesarsko pesem, ki so jo peli šele enkrat in so jo znali le površno, a največ truda jim je dajala nova slovenska kitica. Večina je sploh ni razumela in ta in oni je ni znal niti dobro čitati. Toda peli so jo in peli vedno in vedno iznova, saj je stal pred njimi na stolu sam gospod ravnatelj, mahal z obema rokama ter kričal z gromkim basom Vodnikov tekst.

Ura nad svodom je kazala že nekaj minut preko polsedmih, a predstava ni še pričela. Kakor v razdraženem ulju je vse šumelo in vršalo po gledališču, od povsod se je čulo živahno govorjenje, koketen smeh dam, šum svilenih toalet, žvenket sabelj in ostrog ter nejasno besedilo 69


Na ozkem in dolgem dijaškem stojišču, ki je bilo na obeh straneh parternih sedežev in tik pod ložami, je bila neznosna vročina in gneča. Dasi je bil ravnatelj Paraskovič reserviral tega večera vso galerijo izključno študentom, je prišlo že samo toliko humanitetcev in gramatikalcev, da je moral pustiti tudi filozofe in fizike v parter med vseučiliščnike. Parva, Principia, Grammatica in Syntaxa, kakor so se imenovali prvi štirje gimnazijski razredi ter ž njimi Poezija in Retorika, kakor sta se zvala prvi in drugi razred humanitetke, so se torej potili in topili zase na galeriji, na pritličnem stojišču pa so bili zbrani vsi mladi duhovi, ki so si izbrali jus, medicino in alia omnia, ter nekaj mladih civilistov in častnikov.

»Uf!« je vzdihnil jedva sedemnajstleten dijak ter si brisal znoj z vrata in čela. »Peklenska vročina! Samo v Repnjah na paši sem se včasih takole potil!« 

»Hvali Boga, da so te pustili vsaj semkaj!« mu je odgovoril starejši tovariš, zaripel in rdeč kot kuhan rak. »Kakšna soparica je šele tik pod stropom na galeriji! — Ti si filozof Kopitar, jeli?« 

»Jernej Kopitar,« je priznal dijaček. »Pa odkod me poznaš?«

»Moj bratranec, Brencè, hodi s tabo in mi je večkrat pravil o tebi. Jaz sem jurist Potokar. Že več let te poznam. Premifer si in v zlatih bukvah!«

»oh, profesor Penzel me ima rad! Čudovit mož in preveč blag: pomisli, ker sem ga blamiral pred vso Poezijo, me je postavil za edinega premiferja ter me zapisal še v zlate bukve!«

»Penzel je učenjak in poštenjak, da malo takih!«

»In vrhu vsega tega še pijanec, kakršnega nima vsa Ljubljana!« se je oglasil tretji tovariš in se smejal. »Vsak večer vozi barko po mestu, a zjutraj v šoli ne pozna nikoli mačka.«

»Original, res,« je priznal starejši Potokar. »Pijanec, a idealist i učenjak! — A kako životariš Kopitar? Starši so ti umrli . . .«

»Ustanovo po 50 gld, dobivam in vrhu tega korepetiram s tovariši ter zaslužim,« je pripovedoval Kopitar. »O, živi se! Razvajen nisem in hraniti me je naučil že rajni oče. Sicer pa dobim po hišah, kjer poučujem, tu obed, tam večerjo, in ne manjka mi ničesar. Nasprotno, celo francoščine sem se precej priučil z nekim svojim učencem, ki je imel privatnega učitelja francoščine.«

»Če pridejo torej Francozi v Ljubljano —?«

»Jim lahko pokažem pot dalje proti Dunaju!« se je nasmehnil Kopitar.

Tik predzadnje vrste v parterju sta stala dva mlada moža: beneficijat Vodnik in mladi odvetnik dr. Repič. Smehljaje sta se ozrla po gledališču.

»potrpežljivost ljudi je prav velika kakor nesreča, ki nas tare,« je dejal Vodnik. »Trpimo in se smejemo. Zjutraj javkamo nad splošno mizerijo, zvečer pa pojemo in se zabavamo v gledališču!«

»Ali ni prav tako? Hvala Bogu, da nam daje toliko izpremembe, sicer bi bilo prokleto dolgočasno na svetu!« je govoril dr. Repič. »Dunajski listi pišejo o naših krvavih porazih v Italiji, a v istem listu sem čital takoj za poročilom o 15.000 mrtvecih in ranjencih zanimivo vest, da je devica — prosim, »devica«! — pa nikar se ne smejte! — devica Irena Tomeoni, danes slavna operna pevka, angažirana na sicilijanskem dvoru v Neapolju.«

»Kdo je ta pevka?« je vprašal Vodnik.

»Za Boga, vi je niste poznali?« se je čudil odvetnik. »Pred par leti je še pela na temle odru,« je razlagal. »Krasna, živa, vražja ženska! Angel in vrag v eni osebi! Takrat sva bila najboljša prijatelja in doživel sem ž njo urice, — ah, prijatelj, nepozabne urice!«

»Pa kaj ste mi hoteli povedati?« je vprašal v majhni zadregi Vodnik in se smehljal v sladkih spominih tonečemu doktorju.

Wiener Zeitung piše, da trdijo njeni čestilci, da bi bilo za to presladko Ireno pravilnejše ime Sirena! Dà, dà. Še nikdar niso zapisali dunajski listi tolike resnice, kakor to pot! Irena-Sirena! Ah, Vodnik, da bi vedeli, kako zna to dekle ljubiti!«

»Kaj pa nocoj zopet pripovedujete zanimivega, dragi doktor?« se je oglasil takrat globok bas za dr. Repičevim hrbtom.

»O, naš prečastiti oče župan!« Dr. Repič se je klanjal in stisnil roko dr. Podobniku, ki je prihitel pravkar v gledališče. »Kaj sem pravil? Najnovejše prečastiti in preblagorodni, česar še visoki magistrat c. kr. glavnega mesta Ljubljane ne ve.« 

»Kaj pa, kaj takega, vi porednež?« je vpraševal župan, ki je poznal hudomušnost lahkoživega odvetnika.

Dr. Repič pa je napravil najresnejši obraz in dejal:

»Ljubljana je obogatela za velikansko novo kulturno pridobitev!« — Pozorno sta posluhnila Vodnik in Podobnik.

Dr. Repič pa je pokazal z iztegnenim kazalcem na svoje črevlie in dejal resno:

»Ali jih vidita, kako se svetijo? — Kakor luč! In ponoči pojdem lahko poslej po prokletih ljubljanskih ulicah brez svetilcev in sveč!«

Poslušalca sta se polglasno zasmejala, a vendar sta z zanimanjem vprašala: »Odkod imate ta blesk? — Kako ste dosegli tako svetle črevlje?«


»Pri Belem angelu ložira čarovnik, ki doseza taka čudesa!« je razlagal Repič. »Na Sv. Petra cesti — saj poznata tisto krčmo! Tam se je nastanil Nemec Matija Sternheim, ki prodaja dišeče angleško voščilo za črevlje, kakršnega Ljubljana doslej ni poznala. Senzacijonalno, nedosežno in ceno! Pojdita in še vidva poizkusita!« 

Zopet sta se morala zasmejati.

»Pa zakaj ne začno?« je vprašal župan.

»Ker vsi pričakujejo nadvojvode,« je pripovedoval dr. Repič. »Le poglejte jih, vsa modrokrvna šopirna žlahta se je zbrala, da nasiti svojo radovednost in dokumentira svoj patrijotizem! Ampak nadvojvode ne bo.« 

»Odkod pa veste to?« se je začudil župan.

»Saj vendar vidite: Grofa Hohenwarta ni v deželni loži . . . to je dokaz! Ne bo ga, nadvojvode, ampak lahko mu je žal, da ga ni!« 

»Zakaj?« 

»Ker ves cesarski Dunaj ne premore toliko krasnih žen in deklet, kolikor jih šteje naša mala, neznana Ljubljana. Noben cvetličnjak nima toliko raznovrstnih cvetk, kakor jih ima naše prijazno mestece; velikih in majhnih, črnk, rjavk in plavk, Vener, Junon in Psih, sladkih in ljubkih, pa resnih in trpkih v tisočerih varijantah, toda vsaka vredna svojega Anakreona.« 

»Hehe, dr. Repič je v svojem elementu!« se je smejal dr. Podobnik. »Škoda, da niste pesnik!« 

»Pa kdo pravi, da nisem?« je protestiral Repič.

»Torej dobrodošel tekmec! Živeli!« je vzkipel Vodnik.

»Ne, ne, svojih pesmi jaz ne zapisujem prijatelj Vodnik! Svoje pesmi jaz le živim in mislim. To je lepše in bolje. Povem vam pa, da je najboljši dovtip ljubega stvarnika sveta — ženska.« 

»Ampak v današnji modi ne!« je ugovarjal Vodnik.

»Da, ko bi te proklete mode ne bilo, bi bila ženska božanska!« je vzdihnil advokat. »Toda ljudje so ta božanski dovtip popravljali in izboljševali tako dolgo in tako temeljito, da so izbrisali iz njega zadnjo iskro božjega izvora ter da je postala iz prvotne krasote groteskna karikatura!«

»Karikatura vseh karikatur je modna ženska«, sem čital tudi jaz v Tableau de Paris, je pripomnil Vodnik.

»Da, ali to je morda najbolj tragični akt komedije človečanstva, zakaj razvija se kot tragična burka«, je modroval dr. Repič v humorni ogorčenosti. »Milijoni ploskajo blaznemu karikiranju najkrasnejšega pod božjim solncem, in ženstvo samo je toli slepo, da se čuti tem ponosnejše, čim bolj je izkarikirano. Najzlobnejši hudič bi ne mogel rafiniraneje popačiti, osmešiti in pokvariti vseh prelestnih harmonij ženske duše in njenega telesa, kakor so to oskrbele bedaste kaprijole današnje mode in vzgoje! Najstrašnejše vojne niso pomorile toliko mož, kolikor žensk je pomorila na telesu in na duši modna kaprica. Le poglejte jih te spake, krasne, sladke, neizrečeno mične, a vendar toli strašno grdo našemljene!« Dr. Repič je pokazal po ložah, kjer so sedele najlepše ljubljanske aristokratke. »Le poglejte jih, pa recite mi, ali ni res zločin, kar počenjajo danes pariški, beneški in frankfurtski krojači! Na mestu pojma 'lep' je zagospodarit pojem 'šik'! O groza in sramota! Toda takala šikovna dama brez obleke je najkrepkejša negacija tistega ideala ženske krasote, ki so ga ustvarili Skopas, Fidias in Praksiteles in ki ga predstavlja za vse veke medičejska Venera!« 

»Torej ste začeli moderno žensko sovražiti?« se je začudil župan.

»Ne, hvala Bogu, še ne — sovražim le modo! To blazno modo!« je hitel Repič. »Žensko pa sem ljubil in jo ljubim, saj je ona edino solnce, ki daje možu dovolj toplote in energije za boj in delo!«

»Zdi se mi, da ima ženstvo na vas že prevelik vpliv in ženska sila vam utegne postati še nevarna, ljubi doktor!« je svaril šegavo Vodnik, ki se je ob odvetnikovi navdušenosti očividno zabaval.

»Kaj sem jaz kriv, če me je Bog ustvaril takega, kakršen sem?« je zavzdihnil Repič s komično obupnostjo. »Brez ženstva zame pač ni življenja, in ko me ostavi poslednja ljubica, ne maram živeti več!«

»Ali kaj vendar govorite!« se je prestrašil Vodnik.

»Golo resnico, prijatelj! Čisto, brutalno resnico!« je zatrjeval povsem resnobno dr. Repič. »Ženstvo je naš smoter, naš paradiž, zunaj katerega je zame le smrt!«

V prvi balkonski vrsti so sedeli gospa Nežika Verderberica, njena hčerka Metka in brivec Danè.

Mati v bledožolti, hčerka v bledorožnati tuniki, obe dekoltirani in z enakobarvnimi prozornimi tenčicami okoli visokega, navidezno razkuštranega učesa. In dasi je bilo gledališče prepolno lepotic, med najlepšimi sta bili vendarle Nežika in Metka.

Danè v rjavem fraku, z novo temno vlasuljo z nepredolgim šopom, s snežnobelim žabojem na prsih in snežnobelimi manšetami okoli zapesti je sedel tik gospe Nežike.

»Najlepša si med vsemi, Nežika!« ji je šepetal. »Bodi moja!«


Nežika pa je odgovorila: »Dà, dà, prav zanimivo je bilo. Knezoškof grof Brigido je pokril dekana Riccija s škofovo kapo ter mu izročil palico, prstan in križ s tako eleganco, da kaj takega ni še videla šenklavška cerkev!« 

»Svojo babo ubijem ali pa se poturčim, Nežika,« je šepetal Danè, »samo da te vzamem . . . da boš moja!« 

»Dà, dà, brala sem. Menda v 'Novicah',« je odgovorila Nežika. »Pri tisti muziki tukaj v teatru ni bilo dosti poslušalcev, vzlic temu pa se je za bolne in ranjene vojake nabralo blizu 500 goldinarjev. Jaz nisem utegnila priti. Zato pa sem le poslala dva goldinarja.« 

»Pa zakaj vendar že ne začno, mama?« se je oglasila Metka. »O, glej no, tamle stoji gospod dr. Repič!« 

»Kje, kje?« je vprašala mati in se živahno sklonila. In že ga je zagledala ter vzkliknila: »Ah, dà, vidim ga!« 

In istočasno se je tudi dr. Repič, ki je stal pred stolom, nagnil nazaj in pogledal na balkon; tudi on je zagledal Nežiko. Zasmejal se je, se sklonil, si položil tri prste na usta, ter zamahnil ž njimi po zraku. Nihče ni opazil njegove kretnje. Nežika visoko zgoraj na balkonu pa jo je razumela.

»Poljub mi je vrgel! Vpričo vseh! Ta norček! Ljubi me še vedno!« si je mislila, okrenila Danetu hrbet ter se začela razgovarjati z Metko.

Ura nad svodom je kazala že tri četrti na sedem, dvorna loža v pritličju tik odra pa je ostala prazna.

Hipoma je preletela občinstvo vest, ki je šla glasneje in glasneje od ust do ust:

»Nadvojvode ne bo! Odpravlja se že spat!« 

»No, kaj sem dejal?« je vzklikal dr. Repič. »Poznam Hohenwarta!« 

»Saj ni tudi čudno, da ga ni. Nadvojvoda že dve noči ni spal in strašno je utrujen,« je utemeljeval župan.

Takrat je za odrom zapel zvonček trikrat zapored, občinstvo se je pomirilo in zastor se je dvignil. Sredi čudokrasnega gaja, ki ga je na platno pričaral tirolski umetnik Janez Gfall, je stalo doprsje cesarja Franca, nad njim pa je vihrala sredi orožja velikanska zastava. Okoli kipa so stali v najlepših in najmodernejših oblekah pevci in pevke, igralci in igralke, sredi njih pa kot general med svojo armado sam ravnatelj Konstantin pl. Paraskovič.

»Gorje! Zopet te prekrasne spake!« je zaječal poleg Vodnika sedeči dr. Repič, ki mu je obraz žarel od občudovanja in uživanja.

Kapelnik z dolgimi, nakodrami lasmi, ki so se mu kakor griva usipali na nos, v zelenem fraku s sila ozkimi rokavi in z belim robcem okoli vratu, spetim v debel vozel pod brado, v tesnih hlačah in škornjih z golenicami, se je že dvignil in zamahnil, z odra pa je za donela himna:

»Gott erhalte Franz, den Kaiser . . .!« 

In vsa publika se je dvignila ter stoje poslušala Haydnovo himno; da je nje melodija zajeta iz jugoslovanske narodne pesmi, ni seveda slutil nihče. Resnobna svečanost je objela vse duše. Veličastni, široke harmonije polni, kakor prisrčna molitev k nebu kipeči akordi so se valovito razgrnili po gledališču, vzpenjali se z neodoljivo silo do stropa in se v čudovitih odmevih odbijali, križali in objemali. Ena misel in eno čustva: živa nada, trdno zaupanje, tih, skrit, a ljuto grizeč strah pred najbližnjo bodočnostjo, žalost nad morečo nesrečo in jeklen sklep vztrajati in žrtvovati se do skrajnosti, vse to se je v vseh možganih in srcih združevalo le v dveh imenih:

Napoleon Buonaparte in nadvojvoda Karel!

Vsi so uživali krasoto glasbenega umotvora, odločnost v slehernem obrazu, a plašen strah v slehernem srcu.

In potem se je zgodilo, kar je pripravil vrli Konstantin pl. Paraskovič, da preseneti publiko čim najprijetneje in dokaže najsijajneje svoje patrijotstvo. Mahoma je zadonela z odra neznana kitica pesmi in glasila se je v slovenskem jeziku. Kakor zaveja žito na polju, kadar potegne preko njega silnejši piš, so se zganili poslušalci in, nagibajo se drug k drugemu, so se vpraševali začudeni in vendar prijetno presenečeni poslušali:


»Trka nam Francoz na vrata,
dobri Fronc za nas skrbi,
pošlje svoj'ga ljub'ga brata,
Korel rešit nas hiti.
Z nami sta avstrijska orla,
premagujta vekomaj!
Var' Bog Fronca, varuj Korla,
srečo, zdravje Bog jim daj!«


nejasno besedilo 72 nato je zdrsnil zastor, po gledališču pa je zahrupelo viharno ploskanje, ki ni prestalo prej, da so pevci slovensko kitico ponovili . . .

Baron Zois je dobro prorokoval: Paraskovič je dosegel z Vodnikovim besedilom uspeh, kakršnega je doživelo stanovsko gledališče redkokdaj.

Da pa stoji pesnik zmagalec ponižen in skromen tam v predzadnji vrsti, tega ni vedel nihče.


VI.[uredi]

V velikanski sobi drugega nadstropja najvišje in največje hiše koncu Brega na levem bregu Ljubljanice je tega večera še pozno v noč gorela svetiljka.

Čudna, zanimiva soba. Ob treh njenih stenah so stali drug vrh drugega obširni predali, polni ogromnih, dragoceno v usnje vezanih folijantov, knjig in neštevilnih brošur, ob oknih s stekli pokrite mize in pulti s policami in predalčki, po omarah in po kotih raznovrstni instrumenti, tuintam skrinje in kovčegi, za ogromno pisalno mizo, ki se je šibila pod kupi debelih trgovskih knjig, laških, francoskih in nemških časopisov ter različnih papirjev, pa je sedel blizu petdesetleten gospod.

Visoko čelo, žive, modre oči in kratek, nekoliko privihan nos sredi obritega obraza so dajali možu nekako izraz šaljivca. Noge, ovite z debelo odejo, je naslanjal na poblazinjen podnožnik, gornji život pa je sklanjal nad mizo, na kateri je pravkar pisal z gosjim peresom.

Hipoma je zaječal, vrgel pero iz roke, bolestno se mu je skremžilo lice, bistre oči so se mu v skeleči muki skalile in noge so krčevito drsale po odeji gori in doli.

»O diavolo! O diavolo!« je stokal pri tem in škrtal z zobmi. »Maledetta podagra!«

Takrat je nekdo potrkal na duri. Gospodu so takoj izginili z obraza vsi sledovi bolečin, prijazno se je nasmehnil in živahno zaklical:

»Avanti, avanti! Gospod Balant, le noter! Poznam vas po trkanju. Težko sem vas že pričakoval.«

V sobo je stopil krepak, plečat duhovnik srednje rasti, zdravozardelih lic, velikih, rjavih oči in dolgih, kodrastih las.

»Preveč sem se zamudil, gospod baron« se je izgovarjal došlec, »toda naročili ste . . .«

»Ah, prav je, da ste prišli, prečastiti!« je vzdihnil baron. »Ncoj že zopet ne bom mogel spati. Sedite in pripovedujte! Redaktér Vodnik je nabral gotovo mnogo zanimivega gradiva za Novice?«

Vodnik je prisedel in skrbno vprašal:

»Torej vam ni nič bolje? Zopet trpite?«

»Bojim se, da mi odpovedo noge popolnoma. Vedno slabše! Vedno huje! Vse sem že poizkušal, a vse zaman. Niti vaše niti Pinhakove maše nič več ne pomagajo!«

Vodnik se je začudil in v lice mu je šinila kri: »Odkod veste ¬—?«

»Hohenwart mi je pravil, saj je bil sam pri tistih na Koprivniku. Vem, vem . . . že dolgo . . . in všeč mi je bil ta dokaz simpatije . . . Hvala vama za dobri namen, prijatelj, ampak niti v nebesih ne marajo več zame, kakor je videti.«

Med tem je baron pozvonil. Prišel je sluga in prinesel vina.

»Pa lačni ste gotovo tudi, prečastiti? Seveda! Saj morda še večerjali niste?«

»Resnica. Do polšestih sem izpovedoval, — nato me je moril ravnatelj Paraskovič, —oh, strašen človek! — ampak vi ste ga poslali in ustreči sem mu moral! — Potem sem bil na Glavnem trgu in sedaj prihajam naravnost iz gledališča. Na večerjo nisem utegnil niti misliti.«

Na ves glas se je smejal baron.

»Ampak zdajle pa že mislite nanjo. Čakajte! Kar je ostalo, tega ne bo več veliko, a lakoto vam še potolažimo. Šentjakobski kaplan ne sme stradati v Zoisovi hiši!«

Zaman se je branil Vodnik. Sluga je zložil predenj celo vrsto skled in krožnikov, polnih jedi, ki bi zadostovala, da bi ž njimi nasitil četvero najbolj lačnih mlatičev. A ker je poznal baronovo ljubeznivo nasilje, ki se mu ni mogel upreti nihče, in pa ker je bil že v resnici gladen, se je lotil okusnih umotvorov Zoisovega, po vsej Kranjski slavnega kuharja z razumljivo vnemo in temeljitostjo.

»Pravkar sem pisal Karlu«, je pripovedoval med tem baron Zois. »Jutri odide potovka Urša zopet v Stelnik in odnese Karlu celo kopo prav velikih novic. Ne bo jih vesel. Pošta iz trsta in Gorice je tudi mene prav hudo presenetila. Zopet sem se prepričal, da naši uradni listi hotoma prikrivajo ali zavijajo resnico, ki je za Avstrijo silno žalostna.«

»ni mogoče! Lagali vendar ne bodo?« je vzklikal Vodnik in hitel jesti.

»Da, da, lažejo in ž njim lažejo tudi vaše »Novice«, ljubi moj gospod redakter!«

»Jaz da lažem?! Za Boga, tega nisem hotel!«

»A morate lagati, morate, prijatelj! Sicer vam list zaplenijo in zapro še vas povrhu!« je govoril baron smehljaje in nalival čaši. »Lagali boste tudi še nadalje, če nočete, da nam vlada ne zatre prvega in edinega slovenskega lističa, ki je šele pravkar začel izhajati.«

»Pa zakaj vendar, za božjo voljo?« je stokal Vodnik in nagnil čašo.

»Ker je resnica presramotna in ker se nam je zato bati najhujšega, dragi gospod Balant!«

»Najhujšega? Kaj pa mislite, gospod baron?«

»Napoleon Buonaparte je na potu naravnost na Dunaj!« je dejal baron in vzel v roke laški list. »A pot ga povede bržkone tudi preko Kranjske.«


»Da pride torej celo v Ljubljano?« je vpraševal Vodnik, ki ga je hipoma zapustil ves glad.

»V par tednih bodo Francozi gotovo že naši gostje, ker na Laškem se Avstrijci ne morejo držati več. Buonaparte zmaguje s strašno naglico povsod in Avstrijce zadeva le poraz za porazom. Tajiti ni: Buonaparte je genijalen vojskovodja, o katerem bo govorila še zgodovina. Šele osemindvajset let je star, a premagal je v par mesecih vse naše najboljše generale in maršale. V par mesecih je razbil in pobil Beaulieujevo armado tako, da je sramota. Imena gorenjeitalskih mestec, trgov, vasi in gradov niso danes nič več drugega kot imena Buonapartovih zmag, — ena večja in čudovitejša od druge. Daj je bil Beaulieu junak, a kaj, ko ima ta vrli mož že dvainsedemdeset let ter je njegova strategija prav tako stara! Na Dunaju niso pomislili, da vrli starček ne more biti kos mladeniču, ki drevi kakor lev, silen in blazno smel, od bitke do bitke. In ta oroslan podira pred sabo vse, kar je izračunala starokopitno počasna in okostenela metodnost. Na Dunaju pa se menda nočejo ničesar učiti; danes, konec 18. veka, so še prav tam, kjer so bili koncem 17. In tako so v slepi trmi za 72letnim Beaulieujem poslali 27letnega Wurmserja in za njim še 61letnega Alvinzyja. Same veterane! Buonaparte je seveda pomel tudi ta dva, čeprav ni mogoče nikomur odrekati junaštva in sposobnosti. Doživeli smo le nove poraze, pri Solferinu, Castiglionu, Rivoliju, Arcolu in Alponu. Nesreča je vsak dan večja, naša sramota vsak dan starejša!«

»A kaj naši polki niso prišli v ogenj?« je vprašal Vodnik.

»Vsi so se bili hrabro, a tudi naši polki niso opravili ničesar proti Buonapartovi pošastni vojni umetnosti. V polkih feldzeugmeistra pl. Alvinzyja so se borili čudovito pogumno Hrvatje, Srbi in Kranjci, Štajerci, Korošci in Goričani. Vodil so jih generali Davidović, Miloradović in drugi ter so ž njimi dokazali, da so vojaki južnoavstrijskih dežel še vedno cvet vse armade.«

»In vzlic temu brez uspeha?«

»Da, vzlic temu!« je pritrdil baron Zois. »Sam Buonaparte je priznal, da Avstrija nima boljših polkov, kot so slovenski, hrvatski in srbski, ter da je zmage proti tem odkupil le z največjimi žrtvami. Poraženi in pobiti smo povsod! Od Genove do reke Piave je že vse v francoskih rokah, ljudstvo pa je celo veselo, da je odrešeno reakcijonarnega avstrijskega absolutizma!«

»Sklenimo torej vendar pameten mir! Vsi veliki duhobi vseh časov, počenši od Jezaija proroka pa preko Vergilija in Danteja so z ognjenim besedami priporočali človeštvu mir in slogo! Za božjo voljo, kaj ni človeka, da bi mogel na Dunaju pametno svetovati?«

»mir, mir! I kajpak, mir bi bilo treba skleniti ,ker drag mir je vedno cenejši ko izgubljena vojna! Prelivanja krvi je bilo že preveč. Ves naš boj je brezuspešen. Le izgubimo lahko še več, a ne pridobimo prav ničesar«, je pritrjeval živahno Zois. »Toda na Dunaju so proti miru! Neverjetno, kaj ne? A glejte, Buonaparte sam je ponudil Dunaju mir, in — grof Thugut ga je odklonil! Zmagalec na vsej črti je ponudil desetkratnemu premagancu mir, a grof Thugut ga je odklonil! Država je zakopana v dolgovih, obrt in trgovina sta napol že uničena, zemljedelstvo se zanemarja, vse dežele ječé pod neznosnimi dokladami in na tisoče mladih in krepkih mož je pobitih, bolnih, ranjenih in za vselej pohabljenih, a grof Thugut je ponujani mir odklonil!«

»Tega resnično ne razumem! Quem Dil perdere volunt . . .«

»Ne, ne, prav dobro vedo na Dunaju, kaj hočejo in kar morajo hoteti. Jaz razumem popolnoma. Avstrija mora za vsako ceno ponižati francosko republiko in ž njo vred uničiti načela, ki jih zastopa in širi preoblastna Francija hote in nehote po vsem svetu. Absolutistni in fevdalni državni sistem se bori zdaj z republičanskim sistemom demokratizma, bratstva, enakosti in ravnopravnosti. Danes gre boj: ali zmaga suverenost vladarjev in aristokracije ali suverenost narodov in individijev. Kdo zmaga končno, je jasno. Kolo časa se lahko zavrne, a ustavi in obrne nikoli. Buonaparte je sprejel Thugutovo odpoved z veseljem, saj ima zdaj pred vsem svetom opravičenje, da gre dalje in dalje ter vzame končno sam Dunaj!«

»Oh, blazni ministri so prava šiba božja držav!« je vzdihnil Vodnik.

»Gotovo. Naši vojaki nam delajo povsod čast, ljudstvo je dobro in patrijotsko, a naša vlada je gnila. Kakor povodne deklice smo: kar je nad vodo, je lepo in vabljivo, a kar je pod gladino, je ostudna spaka. Na zunaj slepimo s praznim bliščem, a v notranjosti smo blazne in grde pošasti. In posledice? Buonaparte je vzel zdaj še Mantovo in ž njo je padlo še 27.000 naših ubogih vojakov! Evo pisem, ki sta mi jih poslala Wenigar in Hueber iz Postojne!«

»27.000!« se je zgrozil Vodnik. »To je strašen zločin, ki kriči do nebes!«

Baron pa je vzel z mize papirje in čital:

»od srede septembra lani do konca januarja letos je le v bojih za Mantovo poginilo 27.000 Avstrijcev, — 8000 jih leži bolnih in ranjenih po bolnicah, hišah in ulicah, — 12.000 sestradanih in do smrti izmučenih braniteljev trdnjave pa je Buonaparte ujel.«

»Gorje! Gorje!« je ječal vodnik. »in tega nismo vedeli in tega nam niso poročali dunajski listi! O, kako nepošteno!«


»Tudi vi ne smete ničesar povedati! Prevajajte dunajske laži dalje . . . delajte se mirnega, polnega zaupanja v končno zmago . . . dovolj je, da vemo resnico nekateri. Še prezgodaj se razve nesreča . . . Poslušajte dalje! Že tekom januarja letos je ujel 25.000 Avstrijcev ter zaplenil 25 avstrijskih praporov in nad 100 topov. Tako nam je pobil in vzel Buonaparte doslej v Italiji blizu 100.000 mož in ugrabil par sto topov, a grofu Thugutu še ni dovolj! To je obupno — obupno!«

»Ne, ne, gospod baron, obupati še ne smemo. Nadvojvoda Karel popravi morda še vse in končno bo zmaga vendarle še napa, gospod baron.«

»Vi upate? Vi še upate?« se je začudil baron, in kakor bi slišal iz Vodnikovih besed odmev lastnega srca, se je nasmehnil. »Da, da, upajmo, upajmo! Tudi Karel je ob Reni dokazal, da je genijalen in tudi on je mlad, mlad! Tudi o njem poročajo vsi časopisi s spoštovanjem, in karkoli sem čital o Karlu, me je navdalo vsaj z rahlo novo nado. Ne, ni velika ta nada, a poslednja je če izgine še ona, nam ne ostane nič več. Kakor vihar je letela karosa s Karlom od Rene, preko Tirolske čez Innsbruck in Brixen v Gornjo Italijo. V dveh dneh je dvignil Tirolce, da so zgrabili za orožje ter zaprli vse pote in prelaze francoski vojski. Kolika agilnost in kolika sugestivna sila je v tem mladem junaku! Kakor reke in potoki v morje dero zdaj nove divizije in nove brigade iz vse Avstrije v Furlanijo. To je njegovo delo! V Coneglianu je bil in zdaj se vrača zopet kakor blisk ter dirja preko vse države, da jo pripravi za poslednji boj. Ali zmagamo ali pademo še nižje?«

»Mi zmagamo, ker Bog je z nami!« je vzkliknil Vodnik. »Gospod baron, videl sem ga in slišal, in v moji duši je govorilo nekaj: Ecce victor! Zato verujem in upam, ker ga ljubim!«

Krepka Vodnikova postava se je dvignila izza mize, njegov zdravordeči, dekliško nežni, mehki in jami polni obraz pa je razžaril čuden plamen, ki je prihajal iz srca in prodiral iz njegovih velikih, duhovitih oči.

»Če bi bili videli tudi vi, gospod baron,« je govoril s plamtečim zanosom, »bi ga morali tudi ljubiti! To je mož, junak, naš angel rešitelj! To je čutilo z mano vse ljudstvo ter klicalo, mahalo z rokami in z robci ter vriskalo: »Vivat! Vivat! Vivat!« Ves trg poln luči, sveč in bakelj — okoli mene pa plameni navdušenja, veselja in zaupanja, švigajoči kakor morje tja do reba. Vsi, vsi smo čutili, mislili in vedeli: »On, on je naš odrešenik!« in kdo, kdo, gospod baron, nam je vsadil v srce to živo vero, če ne sam Bog, ki vse vidi in vse ve? O, verujte, Bog je pravičen in zato bo dal končno zmago nam, ki smo njegovi!«

Z zgovorno besedo idealista, globoko vernega duhovnika in vročega patrijota je dokazoval Vodnik, da se bojna sreča mora, mora obrniti na avstrijsko stran. Devetintridesetletni pesnik je bil optimist, ki je potegnil za sabo tudi starejšega barona Zoisa tem laže, ker sta želela oba iz vsega srca isto: mirno in srečno domovino.

Na stolpu cerkve sv. Jakoba je ura bíla dvanajst, ko je stopal Valentin Vodnik naglih in krepkih korakov proti župnišču v Florjanski ulici. Le tu in tam je v velikih razdaljah brlela na vogalu ulic kaka dremava oljnata svetilka, ki se je dušila v gosti megli. Mesto je bilo zavito v temo in tih mir je kraljeval povsod.

V Vodniku pa je vse gorelo in plamtelo. Prizori, ki jih je zrl na Glavnem trgu in v gledališču, so ga opojili in iz lastnega navdušenja mu je vzrasla vera, ki je ni mogla omajati niti Zoisova bojazen.

»Bolan je plemenit moj mecen in blagi mentor, zato je sedaj toli malodušen!« je razmišljal. »prav je, da sem ga predramil iz duhomornih misli. Odslej pojdem vsak dan k siromaku!«

Ko je prišel v svojo sobico, je pokleknil na klečalnik, nad katerim je visela starinska slika Matere Božje, darilo barona Žige Zoisa in je pobožno molil in preden je vstal, je vzdihnil iz globine srca:

»Daj mu zopet zdravje, preblažena Devica, saj je tako dober in blag! Češčena si, Marija . . .!«

In ko je odmolil, je mirno legel na svoje preprosto ležišče in takoj zaspal . . . Bil je mlad, zdrav in tudi zelo utrujen.

V drugem nadstropju hiše na Bregu pa je brlela svetiljka dalje, in zopet so drsele Zoisove roke v bolestnem drgetu preko nog gori in doli.

»Santa! Santissima!« je ječal baron, škripal z zobmi, pa klel: »Maledetta, maledetta podagra!«

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

Ko je v stolpu pri sv. Jakobu zvonilo dnevu, je nadvojvoda Karel že sedel za mizo in pisal. Mladi njegov obraz se je zdel pri svitu voščenih sveč siv in suh, debela spodnja ustnica se mu je povesila in veliki nos se je krivil kakor orlov kljun. To ni bil mladenič v 25. letu, poln življenja, sile in poguma, nego starec, potrt od skrbi, žalosti in obupa.

Truden je naslanjal glavo ob levico in, s sivimi očmi temno, srepo zroč na papir, je počasi, besedo za besedo premišljevaje, pisal z gosjim peresom majhne, drobne črke. Včasih se je zagledal v zemljevidno karto, ki je ležala na mizi, begal z očmi po Furlaniji, Tirolski, Gradiščanski, Goriški in Koroški, meril razdalje rek, mest, prelazov in utrdb, pa zopet počasi, obstavljaje zapisoval besedo za besedo.


Kakor bi bila od vsake odvisna usoda tisočerih, je premišljal, ugibal in omahoval: kakor da bi visela na potezah peresa bodočnost, sreča ali nesreča države, je odlašal in oprezoval, preden je nadaljeval. Tih, pritajen vzdih se mu je včasih izvil kakor bi hropel pod neznosno težkim bremenom . . .

Bilo je točno polpetih, ko je vstopil general Bellegarde in javil princu, da je vse pri pravljeno za nadaljnje potovanje. Nadvojvoda je nemo pokimal, zvil dve pismi, ju zapečatil in izročil generalu.

Bellegarde je odhitel na dvorišče, kjer so že stali huzarji poleg osedlanih konj. Pismi je izročil dvema podčastnikoma, ki sta ju spravila pod suknji na prsih in zajezdila konja. Ž njima je planilo v sedla šestero huzarjev in vsi so bliskoma oddirjali po ljubljanskih ulicah.

Pred karosama so stali vpreženi konji in poleg njih jezdeci, pripravljeni, da jih zasedejo.

Hoteljér Janez Rechter je v praznični obleki hitel od huzarja do huzarja, držal v desnici veliko steklenico slivovke in točil v kozarček.

»Le pijte, gospodje!« je prigovarjal. »Ta pogreje! Da vas ne bo zeblo! Domača slivovka! Na vsem Kranjskem ne dobite boljše!«

Iz kuhinje je gledalo več ženskih oči in se nasmihalo vojnikom in skrbnemu gospodarju.

»Težko se ločimo«, je govoril orjaški desetnik močnih, dolgih črnih brk in kazal kakor repa bele zobe. »Težko se ločimo, gospod Rechter. Nasitili ste nas kakor kralje in spali smo kakor v Abrahamovem naročju, — a dekleta imate krasna da nikjer takih!« In dvignil je čašico in vzkliknil iskrečih se oči: »Živeča ljubljanska lepa dekleta!«

Huzarji so se zasmejali na glas, mahali z desnicami h kuhinjskim oknom in klicali: »Živele! Živele! Do svidenja!«

Ko mak so zardele ženske, sram jih je bilo, a ljubeznivost huzarjev jim je bila nepopisno všeč.

Pred hotelom pa so stali mestni gardisti na obeh straneh vrat in se pripravljali na slovo od generalisima. Ob stopnicah mestne hiše se je bila nabrala četica radovednežev, šepetala in čakala.

Naenkrat se je začulo kratko povelje, zazvenčale so ostroge, huzarji so se pognali v sedla, konji so zatopotali, iz veže pa je prišel hitrih korakov nadvojvoda Karel in ob njegovi strani general grof Bellegarde.

Mestni gardisti so se vzravnali, se vojaško ozrli in že so videli pred sabo nadvojvodo. Svež, vedrega lica, iskrečih se oči in živahen kakor mladenič dvajsetih let je stopal Karel ob meščanskem zboru gori in doli ter ga bistro ogledoval. Niti sence utrujenosti ni bilo več videti na tem jeklenem, v bojih in delu utrujenem mladem možu. Odločnost, silna energija in pogum je izražala vsaka njegova kretnja, ljubeznivost in preprostost vsaka njegova beseda.

»Ich danke meine Herren!« je dejal, gledal nanje dva, tri hipe ter še pripomnil: »Brav' Sehr brav! Adjustjerung recht schön! Nochmalls: ich danke!«

In urno se je obrnil in sedel v karoso, ki se je prizibala iz veže. Za njim je vstopil general Bellegarde.

Na šenklavskem stolpu je udarila baš polšestih, ko se je premaknila karosa izpred 'Divjega moža«

Meščanski Predloga:Nejasno besedilo je prezentiral, zastava njegova je zavihrala, ob mestni hiši zbrana družba pa je zakričala:

»Živel princ Karl!«

»Bodi naš Lavdon!«

Iz karosnega okna se je še oglasilo:

»Mit Gott, meine Leiben! Auf Wiedersehen!« — in karosa se je odmajala po Špitalski ulici. Za njo pa so jezdili mladi husarji v modrih uniformah vse prsi polne zlata, gumbov in vrvic, s perjanicami na visokih čakah, veseli, ponosni in siti, siti kakor že dolgo ne tako.

VII.[uredi]

»Hej, gospod doktor, ali vidim prav?« je klical Vodnik za drobnim, suhim možičkom, ki je drobencljal pred njim po nabrežju Ljubljanice.

»Prav, prav prečastiti! Bog vas živi!« je odgovoril možiček ki se je ozrl, obstal in se globoko odkril. »Poklicali so me in zdaj ostanem vsaj par tednov tukaj« 

»Poklicali? Baron Zois?« 

»Bleziranci! Maroderji! Deželni glavar; no, pa tudi baron Zois me je želel. Siromak! Noge mu docela odpovedujejo in bojim se, da ne bo hodil nikdar več«. je pripovedoval zdravnik, dr. Wagner, znamenit ranocelnik in obenem navdušen botanik, živeč sicer stalno v Novem mestu.

»Nikdar več, za božjo voljo! Saj to vendar ni mogoče!« je vzklikal Vodnik in stopal dalje. »Putika menda ni neozdravljiva?« 

»Baron ima kostenico, prečastiti, akutno kostenico. Ta pa menda ni ozdravljiva, vsaj z današnjimi sredstvi ne« je pripovedoval dr. Wagner. »V svojih plavžih, rudnikih ali pa na izletih po gorah je iztaknil to bolezen, jo temeljito zanemaril, in danes mu bržčas ni več pomoči.« 

»Ali šele pred kratkim sem čital v »Laibacher Zeitung« da je ozdravil neki španski zdravnik več tisoč takih bolnikov!« se je razburjal Vodnik.

»Strela božja! To mi je španska vas!«


»In veste, s čim? — S kavo! Dajal je bolnikom piti zmes iz dveh tretjin navadne kave in ene tretjine žganega in zmletega želoda, in baje so vsi putikarji ozdraveli!« je pripovedoval Vodnik.

»E! E! Veste kaj: svetujte mu še to!« je dejal smehljaje dr. Wagner. »Pomagalo sicer ne bo, a vsaj novo nado mu zbudite. Tisti Španec je — med nama povedano — namreč šarlatan.« 

»Strašno, strašno! Kaj bo le počel ubogi naš baron?« 

»O, ne bojte se! Njegov duh je pogumen in njegova volja trdna! Ko sem bil pravkar zopet pri njemu, je govoril ves čas le o svojih petrefaktnih, mineralnih, botanskih zbirkah svojega brata Karla, o svojih posestvih, plavžih in trgovskih zvezah, za vse se zanima, za svojo bolezen pa se jedva zmeni. Čudovit mož. Pa kam tako hitite?« 

»Vojska! Vpregli so me. Dobil sem ukaz, da moram hoditi v šentpetrsko cerkev pomagat župniku. Njegovi duhovniki imajo zdaj preveč posla v vojaški bolnici. Iz Gorice so pripeljali namreč vse ranjence in bolnike v šentpetrsko vojašnico.« 

»Vem. Prav iz tega vzroka so poklicali tudi mene v Ljubljano. Zdravnikov in ranocelnikov je premalo in vsi imamo polno težkega dela. A kaj še bo? Strela jasna, Francozi nas pohrustajo! Kaj vse nas še čaka? Tudi baron Zois ima najhujše slutnje.«

»Vem. Toda ne, ne obupati še ne smemo!« je vzklikal Vodnik, poln neomajnega zaupanja. »Še ni konec avstrijske sile! Vse se obrne še na boljše in končno moramo, moramo zmagati! Verujte nadvojvoda Karel popravi vse, kar smo zamudili doslej! Videli boste, da se ne varam!« 

»Dal Bog! Videnimus crias!' kakor pravi baron. »Ampak zgoditi se bo moral čudež!« je dvomil dr. Wagner.

»Zgodi se! Že večkrat se je zgodil tak čudež! Naša armada je junaška in nepremagljiva, treba ji je le pravega poveljnika. In zdaj ga ima. Nadvojvoda je ob Peni dokazal, da mu ni para! Zato se mu zdi ves hrup, kar ga je bilo te dni, prenagel in brez povoda. Da so cesarske blagajne prenesli v varne kraje, je seveda pametno in prav; da so dali prepeljati ranjence iz Gorice in Gradiške v Ljubljano ter da so za zdravo vojaštvo priredili dovolj prostora na našem gradu, je bilo le potrebno. Ali prenagljeno je za to misliti, da je Francoz že pred durmi, ker je morala izstradana Mantova kapitulirati. Kadar je najhujša sila, božja nam pomoč je mila. Reke Plave general Buonaparte ne bo mogel prestopiti. Le potrpite! Nadvojvoda Karel ga zgrabi odspredaj, general Spork pa od tirolske strani in poženo ga nazaj tja do Genove.«

»Upajmo, upajmo!« je dejal zdravnik in skeptično prikimoval. Nato je obstal in ponudil Vodniku roko. »Meni se mudi v vojašnico k ranjencem, vam pa menda v cerkev. Kje se vidiva opet?«

»Zvečer pri baronu, če pridete?«

»Pridem. Do svidenja!«

In moža sta se ločila ter korakala svojo pot zamišljena in polna zlih slutenj.

Dr. Wagner se jim je vdajal popolnoma Vodnik pa se jim je še upiral z optimizmom pesnika in z vero v božjo pomoč in vojaško junaštvo . . .

Z mrzlično naglostjo so marširali skozi Ljubljano dan na dan ogrski polki na Laško. Ustavljali so se jedva za par ut pred mestom ali pa so se utaborili na Kapucinskem trgu, si v naglici skuhali menažo ter zopet odmarširali.

Dolge vrste topov, trume pešcev najrazličnejših uniform okorni vozataji ter eskadroni huzarjev in ulancev so polnili ljubljanske ulice ponoči in podnevi da ni bilo nikdar miru.

Gromko prepevanje hrvaških, madjarskih in nemških pesmi je donelo in odmevalo po trgih in cestah, gostilničarji in kavarnarji pa so imeli najboljšo žetev. In vojaške godbe so svirale marše, peli so rogovi, ropotali bobni, čula pa so se povsod povelja, a Ljubljančanke se mladih, krasnih, z zlatom in srebrom pošitih častnikov niso mogle javno dovolj nagledati in skrivaj dovolj naljubiti. Brezkončne so bile vrste vojaštva, konj in vozov, ki so hitele vse v isti smeri, preko Vrhnike, Postojne, Razdrtega in dalje tja doli k rekama Plavi in Tagliamentu.

Veselo in živo je bilo v Ljubljani, saj so trume pogumnih in objestnih vojakov zbujale vsakomur prepričanje, da je država vendarle še nepremagljiva ter da je popolna zmaga Avstrije nad Buonapartom gotova.

Ko pa so se prikazale po Tržaški cesti kolone sanitetnih voz, polnih smtrnobledih ranjencev in stokajočih bolnikov, tedaj se je polastil tudi najveselejših Ljubljančanov iznova tesnoben občutek.

Vojaška bolnica na Dunajski cesti je bila z maroderji kmalu prenapolnjena, in začeli so spravljati bolnike v vojašnico poleg cerkve sv. Petra.

Mrtvaški zvonček je začel jokati in jokal je skoraj ves dan. Po tržaški cesti pa so se sibali vedno novi sanitetni vozovi dalje in dalje, da strašnega izprevoda ni hotelo biti konec.

V nekaj dneh je bila tudi šentpetrska vojašnica polna ranjenih in bolnih vojakov, na gradu pa je nastala nova vojašnica.

A navček je pel dalje in vozovi so dovažali po Tržaški cesti brez prestanka novih žrtev.

Po šolah in v semenišču za cerkvijo sv. Nikolaja so morali pripravljati novih postelj za bolnike in treba je bilo poklicati zdravnikov in ranocelnikov iz vse dežele, da so vsaj za silo opravljali nujne operacije in reševali kar se je dalo še rešiti. Strah, sočutje in zle slutnje so tedaj zavladale po mestu. Veselja, radovednosti in zaupanja v boljšo bodočnosti ni kazal javno nihče več.


Le Vodnik se je še upiral s svojo močno dušo, polno trdne vere, ki je ni moglo omajati nič, odkar je videl in slišal Karla, viteškega junaka svojega srca in svoje domišljivosti.

»Karel zmaga, ker sam Bog je z njim!« je razmišljal in stopal naglo proti cerkvi. »Zakaj bi pa Bog ne bil z njim? Saj je Karel pobožen mož! A Buonaparte je brezbožnež, ki preganja duhovnike ter je celo papeža ponižal kakor še nihče na svetu!«

Sredi Sv. Petra ceste je stalo troje visoko natovorjenih voz. Vpreženi so bili voli. Nekaj kmetov se je sukalo okoli njih, kričali so na vsa usta in izkušali živino obrniti. Očividno so bili zašli s svojimi tovori. Vodnik je počakal, da bi se mu vozovi umaknili; tedaj je slišal enega izmed kmetov, ki je dejal tovarišu:

»Saj sem vam pravil, da je špital ob Ljubljanici, pa mi niste hoteli verjeti!«

»Dà, dà, špital za vojake je tamle!« se je oglasil Vodnik in pokazal kmetom s prstom veliko, rumeno pobarvano poslopje ob Ljubljanici. »Pa kaj vozite, možje?«

»Za bolne vojake, da ne bodo stradali.« je odgovoril kmet. »Iz Horjula smo! Baron Billichgrazer nas pošilja.«

Vodnik se je ozrl po vozovih, na katerih je bilo več velikih vreč in se je razveselil. »Vse to za vojake? Pa kaj imate v vrečah?«

»Gospod, 12 mernikov suhih hrušk in jabolk, 4 mernike češpelj, 4 mernike češenj, 4 mernike ješprenja, 2 vreči obvez in 2 vreči naskubene preje,« je našteval kmet. »Polovico smo dali horjulski kmetje, polovico naš baron.«

»Bog vam povrni! Dobri ljudje ste!« je vzkliknil Vodnik in stopil v župnišče. »Celo kmetje žrtvujejo za čast in rešitev države, pa bi se mi ne?! Ista misel in isto čuvstvo preveva vse! Taka edinost mora prinesti zmago!«

* * *

Istega dne pa se je bližala Ljubljani čudna vojska. Tiho, žalostno in pobita je primarširala po Tržaški cesti. Na čelu ji je stopala godb, a brez glasbil, za njo pa so omahovale dolge čete pešcev, toda brez pušk in bajonetov. Le častniki, ki so jezdili pred oddelki, so imeli še sablje. Zrli so zamišljeni, potrti in z nekim sramom v tla. Pustili som da je korakalo moštvo, kakor se mu je ljubilo. Konjiki so stopali peš, brez konj, med njimi, in topničarji, vajeni le vožnje in jahanja, so omahovali trudni in upehani za dvema drobižnicama in za dvema topoma, ki so jih vlekli sloki, sestradani konji le z največjim naporom za sabo. Vojaki, bledih, upadlih in z divjo brado zaraslih lic, ki so se jim poznali prestane muke, lakota, mraz in bolezen, so se drgetaje zvijali v raztrgane in umazane plašče, po ledjih pa so jim opletale krušne malhe, ki so bile prazne. Ta in oni je imel obvezano glavo ali ovito roko, ta in oni je le iztežka dvigal zabandaženo nogo, vsi pa so molčali in stopali počasi in z očividno muko. Umazane, s skorjami prisušenega blata obstrte, razcefrane, osmojene in razrezane so bile njih nekdaj bele, modre, zelene in živo rdeče uniforme, čake brez perjanic, strte, preluknjane in razsekane.

To so bili ostanki nekdaj toli krasnih in objestnih Wurmserjevih ulancev, Erdödovih huzarjev, princa Jožefa, princa Antona in kneza Czartorijskega junaških pešcev! 17.000 jih je hitelo Mantovi na pomoč, ostalo pa jih je le 5000! vsi drugi so padli v bojih za Mantovo, pomrli ali pa so ostali ujetniki Francozov.

Od silne armade se ji je smelo vrniti v domovino le par tisoč, a šele ko so odložili orožje in ko so prisegli, da se tri mesece ne povrnejo na nobeno bojišče. Od tisoč topov so smeli seboj vzjeti le štiri, najmanjše in najslabše.

Noben rog ni zapel in noben boben zagrmel, ko se je pomikala ta žalostna vojska skozi ljubljanske ulice.

Tiho se je utaborila na Kapucinskem trgu in pohlevno čakala, da so jim skuhali menažo. Pojedli so jo hlastno in nemo. Potem so si nanosili slame, se zavili v plašče in zaspali sredi belega dne, ubiti in do smrti utrujeni.

* * *

V gostilni »Pri treh gavtrožah« na Sv. Petra cesti je bilo tistega popoldneva glasno in živo.

Rokavičar Kavčič, brivec Gregor Danè in krojač Dominik so sedeli v družbi še dveh ljubljanskih obrtnikov, se zalivali s kislim dolenjskim vinom in si kričeč dopovedovali svoje današnje doživljaje.

Nežika Verderberica, mlada in zala vdova, se je vrtela po gostilni in prinašala vedno iznova polne bokale na mizo.

»Sam na svoje oči sem ga videl, ko se se je pripeljal in samo dva huzarja na konjih sta ga spremljala!« je pravkar pripovedoval brivec. »Prišel sem bil torej pravkar iz Križank, kjer sem oddal novo lepo baroko. Stal sem ravno pred Auerspergovo palačo, ko je pridrvela kočija preko Novega trga in se ustavila pred Recherjevo hišo.«

»in precej si bil poleg kočije, da si napaseš radovednost, ti babja radovednost!« ga je dražil rokavičar.

»Glej ga! kakopak! Če bi ne bil radoveden, bi ničesar ne bil vedel in ti bi zdajle zastonj napenjal svoja kosmata ušesa!« se je otresel brivec.


»Nikar ga ne moti! Naj pove do kraja, če je res videl generala Provero, saj ne verjamem mu itak ničesar!« je miril krojač, mežikal družbi in nalival iznova kozarce iz velikega bokala.

»Torej verjemite ali ne, povem vam vendarle čisto resnico,« je dejal brivec in ujel gostilničarko za okroglo roko, ki je postavila pred pivce nov bokal. »Nežika, ti sama veš da govorim vedno le sveto istino, in če ti zdajle povem, da ni v vsej Ljubljani zalejše vdove kakor si ti, mi lahko verjameš!« 

»Menda si že preveč pil, Gregor, in ko prideš domov, te bo žena grdo pobožala!« ga je zavrnila Verderberica smeje se in prisedla.

Bila je še mlada, zdrava, visoka in apetitno okrogla ženica. Njene velike, črne oči pod močnimi obrvmi in zasenčene z dolgimi, gostimi trepalnicami, njen belopoltni, le rahlo zardeli obrazek z dvema jamicama v licih in z mehko okroglo bradavico pa njeno jedro telo, posejano z vsemi žari ženske zapeljivosti, — vse te lastnosti matere Nežike so bile magnetne vabe, ki so polnile njeno gostilno z žejnimi gosti od jutra do polne noči.

»Ne trgaj mi srca, lepa Nežika!« je vzdihnil brivec in jo držal za levico; »zakaj me spominjaš moje sitne žene, ko bi bil danes lahko srečen mož s tabo in bi tudi tebi ne bilo treba samevati v dolgočasnem vdovstvu!«

Na glas se je zasmejala. Očividno je bilo, da ji je brivčevo laskanje prav všeč.

»O generalu Proveri govori, ti babji Gregor, če ne pa zopet odidem!« je dejala gostilničarka in ošvignila brivca s pogledom, ki je tičalo v njem polno koketnosti in samoljubnosti.

In iztrgala mu je svojo levico in se delala, kakor bi hotela vstati.

»Ostanite, gospa! Ostanite! — Ne ženi se vendar kar vpričo nas, Danè! Kako je bilo dalje?« so silili pivci, se smejali in zrli hrepeneče v čare vabljive gostilničarke.

»Torej! Kočija se je odprla in iz nje je stopil general. Bil je mlad, lep mož. Na glavi je imel belo lasuljo s kito, desno roko pa je nosil v obvezi, ki mu je visela okoli vratu. Mrko in jezno je pogledoval okoli sebe. Potegnil sem klobuk z glave in se mu poklonil. Pogledal me je in pokimal. V tistem hipu je stopil na hišni prag gospod Recher in je pozdravil generala: ,Čast je za mojo hišo, da more sprejeti pod svojo streho vašo ekscelenco!' je dejal in med pogovorom sta odšla v hišo. Vojaki so se s kočijo takoj odstranili, jaz pa sem stopil tik vrat na levo k hišniku in ga vprašal, kako se piše general. ,Provera' mi je povedal hišnik, ,in zdaj ostane pri nas teden dni, potem pa odpotuje na Štajersko'.«

»Odkod pa je prišel?« je vprašala Nežika.

»Torej ne veš ničesar o tem pogumnem generalu?« se je začudil brivec, vesel, da se more izkazati s svojo modrostjo.

»Če bi vedela, bi ne vprašala, šema; ženske se ne utegnemo baviti s politiko,« je dejala Nežika malomarno, »sicer pa so govorili vedno le o generalu Wurmserju, ne pa o Proveri.«

»O ne, mama, tudi o Proveri so govorili!« se je pravkar oglasila rdečelasa deklica, ki je bila pravkar stopila v sobo. »Kaj nisi čitala v Novicah? General Provera je hitel z novo vojsko Mantovi na pomoč.«

»Nisem, Metka,« je priznala mati. »No, ti tičiš vsak hip v papirju!«

»O, dobro se spominjam in čitala sem tudi, da se je mora general Provera prav pred vrati Mantove s 500 možmi vdati francoskemu generalu Victorju,« je pripovedovalo dekletce.

»Živela, Metka! Izvrstno glavico imaš! Glejte, glejte dekle! Vse si zapomni, kar čita!« so kričali gostje, brivec Danè pa je občudovaje pripomnil:

»Nežika, tvoja Metka, čeprav ima šele šestnajst let, je najlepše dekle v Ljubljani, in če bi ne bil že vate zaljubljen, zaljubil bi se vanjo, pri moji veri!«

Na ves glas so se zasmejali gostje, gostilničarka pa je stopila k svoji hčeri, jo objela okoli pasu in, prislonivši glavo k lasem lepe Metke, dejala:

»Dà, Metka je pametno dekle. Ponosna sem nanjo. Ves dan čita in zato bo vedela kmalu več kakor najučenejši ljubljanski brivec, nesrečni naš babji Gregor Danè!«

In zavrtela se je na peti kakor vrtalka ter odhitela smeje se z Metko v kuhinjo.

Brivec Danè pa je vzdihnil:

»Še na sodnji dan ne odpustim Verderberju, da mi je speljal to žensko! Oh, kakšno dekle je bilo to! Vsi ljubljanski fantje in mladi gospodje smo se vozarili zaradi nje vsako nedeljo v Kamnik.«

»In ti med njimi, seveda?« je vščipnil krojač Dominik. »Povsod imaš prste, a povsod se opečeš!«

»Eh, psi, ki največ lajajo, najmanj grizejo!« je dejal rokavičar Kavčič. »Le potuhnjenci, ki se molče plazijo, popadejo in ugriznejo.«

»Kajpada, potuhnjenec, ti pa si grizel, ti!« se je rogal Danè. »Jaz govorim zmerom, kakor mislim in čutim; rečem vam pa le še to: kdor se zadnji smeje, tisti se vselej smeje najbolje!« In bil je zopet razžaljen.

»No, no, daj ti privoščimo!« je miril sodar Rapè. »Danè, prav škoda je — lep mož si, pameten — tale Nežika bi bila zate res po božji volji. A povej, kar si hotel že začeti. Iz Kamnika je doma, praviš. Čigava?«


In Danè je zvrnil čašo ter začel: »Torej! Tam na Šutni je živela s svojo staro materjo in šivala. Bila je le revna šivankarica, a po svoji lepoti kraljica. Pa se je tudi zavedala, da je na vso moč zala in da ji ni para daleč naokoli. Živa je bila, poredna, zgovorna in pogledati je znala, — oh, pravim vam, pogledati tako, da je človeku srce zakoprnelo, in zasmejala se je, da je vsakomur kri zavrela in pekla kakor topljeno železo. Dà, taka je bila Nežika. Z vsakomer je rada govorila, a znala je biti odrezava in pikra, da smo v zadregi stali pred njo in se sramovali svoje brezupne zaljubljenosti. Vsi smo morali za njo, a nihče se ni mogel pobahati, da je dosegel vsaj majhen dokaz resnične simpatije. Trpeli smo, obupavali in se prepirali med sabo, dà celo stepli so se zaradi nje. Ona pa se nam je smejala, se z nami šalila, nas pogledovala s svojimi satansko črnimi očmi ter nas je zafrkovala z najljubkejšim nasmehom. Vsako nedeljo se nam je zdela krasnejša, mičnejša, zapeljivejša, pa tudi čimdalje manj dosegljiva.«

»Vi ste zdihovali in grulili, Verderber pa je zgrabil, držal in imel! Vi tepci, ki ne poznate žensk!« se je rogal rokavičar Kavčič. »Ljubljanski krčmar je odrinil vse škrice in meščane! Sramota!«

Dà, dà, tepci smo bili vsi, le Verderber je bil pameten, čeprav smo ga imela za najneumnejšega in čeprav smo bili prepričani, da ga zaradi njegovih rdečih las ne more trpeti nobena ženska!« je pritrjeval Danè. »On ni hodil v Kamnik ob nedeljah, nego le ob delavnikih, — on ni postajal ž njo po Šutni in ob Bistri, ampak sedel je lepo pri njej v izbi, plačeval za vino pa govoril o svoji kupčiji . . . Prokleto je bil pameten rdeči hudič! In na večer po delopustu jo je spremljal na izprehod v Mekinje, na Stari grad in drugam. Niti slutili nismo, kaj se godi za našim hrbtom. Ko je prišla zima, smo sanjarili po Ljubljani le o lepi Nežiki ter računali, kdaj se zopet vrne pomlad, da poletimo v Kamnik. Ko pa smo bili po dolgih mesecih zopet na Šutni, ni bilo Nežke več na izpregled. Konec je bilo naših upov! Zvedeli smo, da nam je med tem Verderber vse naše nade ubil in pokopal. Poletje namreč ni še minilo, ko je zavekala v izbi na Šutni rdečelasa deklica, ki ji je bil Verderber prezgodnji oče. Na jesen pa je bila Nežikina poroka. Lepa kamniška šivilja je postala tako ljubljanska gostilničarka, Verderber pa se nam je smejal z vso pravico. Dobil je proti volji vseh ljubljanskih fantov najlepšo ženo in najzaljšo hčerko. In pšenica mu je šla naglo v klasje. Sami smo mu jo s svojim denarjem gnojili in še zmlatili povrhu.«

»Tepci ste bili in tepci ostali!« se je smejal Kavčič.

»Torej! In tepci ostanemo do smrti!« je priznal Danè. »Vsaka sužnost mine, a sužnost, v katero te zajamejo lepe ženske oči, je večna in brez rešitve!«

Takrat pa sta pritekli iz kuhinje črnolasa mati Nežika in rdečelasa hčerka Metka ter sta vikali:

»Oficirji gredo mimo! In naš napis ogledujejo! Morda pridejo k nam!«

Vse je poskočilo in se ozrlo skozi okno na cesto. Mimo je korakalo troje ulanskih častnikov. Eden, ki je imel okrogel, rdeč obraz, je kazal s prstom na desko nad gostilniškimi durmi, zinil par besed in vsi trije so se smejali. Nato so stopili v vežo.

»Jej, jej, res gredo k nam!« se je radovala Verderberica. »Metka, pobriši mizo in pogrni drug prt! Pa stole odmakni . . .o, saj so že tukaj!«

Vrata so se odprla in z rožljanjem sabelj in z žvenketom ostrog so vstopili ulani.

Že v vežo so sneli z glav ogromne čelade s kvadratnim nastavkom, ki ga je nadkriljevala še poldrugo ped visoka črnorumena perjanica. Temnozeleni vojni frak z dvema rdeče obrobljenima škricema, živordeči visoki zavratnik in prav tako rdeče poprsje s svetlimi, zlatimi gumbi, širok bel kartušni jermen čez prsi ter snežnobele ozke hlače v dokolenskih škornjih so dajali častnikom prav slikovito zunanjost.

»Pri Herkulu!« je vzkliknil najmlajši ulanec, »kazalo ne laže. 'Pri treh gavtrožah'! Tu sta že dve živi roži, a kje imate še tretjo?«

Kakor pestrokrili metulji na medno cvetje so planili ulanci k ženskama, jima ovili lehti okoli pasu in stikali s prsti po njih licih in laseh.

»Vsa Italija ne premore takih rožic, kakršni ima to vaše gnezdo!«

Verderberica je zacvetla kakor mak sredi žita in oči so ji žarele kakor črna demanta. Tudi Metko je zalila rdečica; sramovala se je, a vendar ji je bilo dobrikanje prijaznih in lepih ulancev očividno zelo všeč.

Najmlajši, vitek, visokostasen mladenič golega, žensko nežnega obraza jo je držal za obe roki in, sedeč široko razkoračen na klopi ob steni, jo je potegnil k sebi ter jo izpraševal nemško:

»Kako ti je ime, moje sladko dekletce?«

»Margareta,« je šepnila Metka s povešeno glavico in se sramežljivo ozirala v njegove temnomodre oči.

»Margareta! Uh, kako slovesno, dostojanstveno!« je protestiral ulanec in jo hotel pritisniti nase.

Iztegnila je roki in se ž njima uprla v njegova široka ramena.

»Marga, Margica, Maca ali Macika je pravo ime zate, ti rdeča moja mucika! Joj! Kako krasne lase imaš! Kakor zlato in rdeč plamen se svetijo! — Pa tvoje oči, jojmene, kakor temna noč in goreč kres! No, ne boj se me, deklica; — glej, saj te imam že rad in tvojo podobo bom nosil v srcu do svoje smrti, ki morda itak ni več daleč! In ponovil je: »Smrt, Margica, smrt nam je za petami! Smrt, smrt!«

Smrt!


Metka se je zdrznila. Ta lepi, prijazni mladenič naj bi umrl, ko zna govoriti tako sladko in gorko, kakor ji ni govoril še nihče? — Samo zdravje, veselje, pogumna objest in sreča so kipeli iz tega junaka, — pa naj bi mahoma ležal mrzel in krvav v črnem grobu? Nehote sta ji prilezli dve solzici v oči ter se ondi zablesteli kakor svetla demanta.

»ne, ne, — umreti ne smete!« je dejala resno in odločno ter se instinktivno, kakor se nedolžen otrok stisne k očetu, pritisnila k njegovim prsim. Kakor bi ga hotela ščititi z lastnim telesom, ga je pokrila s svojim prožnim, a mladostnobujnim telescem. V tej gesti je bilo toliko naivnosti in obenem nezavedne strastnosti, da je postalo še častniku za hip plaho in vroče pri duši ter so se mu vijoličaste oči mokro zasvetile.

»Oj, Margica, smrti smo zapisani vsi!« je dejal. »Mi vojaki pa smo prvi na vrsti. Že nas je obletavala v Lombardiji, zgrabila je po nas, da smo že čutili njen ledeni dih in besno hropenje. To pot smo ji za las še ušli; vdrugič pa nas naskoči tem besneje in odnese nas, kakor je odnesla že toliko, — ah, toliko mojih najboljših prijateljev!«

Tužno je povesil pogled v tla, po licih se mu je razlila bledota, nosnici sta mu bolestno zadrhteli in v mračni otrplosti je umolknil.

Strašni, kri in mozeg ledeneči prizori so mu pač švignili v spominu skozi dušo ter jo polnili z grozo in obupom.

Metko je pretreslo; pozabila je na vso okolico, na mater in nase. Vso je bila sama bolest.

»Ne, ne, vi ne smete umreti — ne smete!« je šepetla. »Jokala bi se za vami, kakor da bi izgubila . . .« 

»No, povej, koga?« je silil.

»Brata,« je dahnila.

Častniku se je hipoma zjasnil temni obraz in iskreno ginjen od otroške prostodušnosti, ki je razkrila toliko globokega čustva, je dejal živo in toplo:

»Ti ljubo, zlato dete moje! — Dà, sestrica mi bodi, — dobra, mila sestrica in jaz ti ostanem zvest bratec. Margica, krasno je življenje, a strašna in grda je smrt. Zato se veseliva, dokler še plove nad nama gorko solnce!«

In snel je z mezinca ozek in tenak prstan, ki je imel obliko zvite kače z majhnim rubinom na mestu oči.

»Vzemi ga, Margica!« je dejal in ga ji nataknil na sredinec levice, »v spomin na to uro, ko sva postala brat in sestrica. Leo me moraš klicati odslej in tikati me moraš, Margica, da veš . . . in pa . . . ali mi daš poljubec za jamstvo, da mi ostaneš zvesta?«

Vzravnal se je, se nagnil naprej in ji ponudil svoja rdeča, majhna, ženska usteca.

»Ali ne daš?« je vprašal iznova, ko je videl omahovati dekletce, v tem hipu rdeče in trepetajoče kakor resnična roža na solnčnem vrtu. »Ne daš? — Kakšna si mi sestrica?«

»Dam, bratec!« je šepnila in ga poljubila nedolžno in sveto.

Tedaj pa je bušnil poleg njiju hrupen krohot, da sta se prestrašeno zganila. Družba, ki se doslej zanju ni brigala, je videla, kako sta se poljubila.

»Ta prokleti Don Juan ima vražjo srečo! Haha, še ne poznata se, pa se že poljubljata!« se je smejal najstarejši ulanec, suh in koščen, z velikimi štrlečimi brkami, bujno, črno grivo in čopastimi zalisci.

»Grof Leon, naš Bocaccio in Werther v eni osebi, ima s svojim sentimentalnim mijavkanjem zares povsod neznansko srečo pri ženskah!« je pritrjeval tovariš, okrogloličen, zaripljen mladenič redkih, rjavih las, z majhno plešo nad čelom i majhnimi brčicami pod nosom.

»Vidiš, tako se ravna z ženskami, prijatelj! Le tako jih osvojiš!« je šepetal rokavičar Kavčič sosedu brivcu.

»Ta ulanec pri ženskah pač ni tepec!« je pristavil tajnostno krojač Dominik. »Bogme, ta zna! Uči se, Danè, uči!«

Brivec Danè pa je grdo gledal okoli sebe in tiho rekel:

»Vrag vzemi vse te uniformirane zapeljivce! Ne smili se jim niti otroška nedolžnosti niti poštenost vdov!«

Toda brivec med družbo ni našel somišljenikov, zakaj vsi naenkrat so se mu zarogali v obraz in šušljali:

»Ljubosumnost te grize, Gregor! Haha, zopet so te izpodrepili! — Oj, ti znajo! — Pojdi se k njim učit, šušmarski zaljubljenec!« — In še so se rogali, vpili in se smejali pa praznili kozarce.

Danè pa je grizel ustnice in bledel od togote. Tisto objemanje in bibanje ulanskih prstov po Nežikinih licih in laseh, — njen zadovoljni, srečni nasmeh in njeni žarki pogledi po objestnih ulancih so ga navdajali z besno ljubosumnostjo in ljuto bolestjo.

»Jaz grem!« je zarohnel in ogorčen položil na mizo denar. »Kdo bo gledal to!« — In naglo je vstal, zgrabil klobuk in odhajal.

Sredi sobe pa je srečal Nežiko, ki je prinašala v obeh rokah bokal in kozarce na ulansko mizo.

»Torej! Pri moji duši, da me ne bo nikoli več v tvojo beznico!« je siknil zločastno.


»O jutri boš gotovo spet tu, šema!« je zaklicala Nežika za njim in dostavila z najljubeznivejšim nasmehom drugi družbi: »Pa kmalu zopet pridite, prijatelji!«

»I kajpak! Dobro zabavo želimo!« je dejal rokavičar Kavčič in s favenskim muzanjem je odšel za Dominikom in tovariši.

Častniki za sosednjo mizo se niso brigali za odhajajočo družbo, in ker so govorili Ljubljančanje slovensko, je tudi razumeli niso.

Suhi in koščeni ulanski častnik je pravkar miril Metko, ki je bila osupla odskočila, ko je čula, da kličeta vrata Leona za grofa:

»Nič se ne boj, dete! Grofje in baroni smo vsi, a ato smo vendarle dobri ljudje! On je grof Leon Latour, — ta je grof Margheti in jaz sem grof Lichtenberg! Triperesna deteljica nam pravijo kameradi; Leon je naš pesnik, Margheri skrbi za naši kuhinjo, jaz pa za kaso, kar je najtežje! Tako, — zdaj veš vse, pa se mirno zopet okleni svojega brata!«

Strahoma izpod čela je zrla Metka na grofa Leona, ki je smehljaje iztegnil roko, jo prijel za komolec in jo potegnil zopet k sebi:

»Margica — sestrica! Tvoj bratec je žalosten, ker bežiš! Ostani! No, sedi — tako, tako, srček zlatkani!« ji je prigovarjal nežno.

Polagoma je prešel nemir iz Metkinega srca, in zopet je sedla tik ulanca ter se smehljala.

Hitro se je družba udomačila »Pri treh gavtrožcah«.

Mati Verderberica pa je natakala kozarce in znosila iz kuhinje na mizo vse, kar je imela pripravljenega. Iz njenih oči so streljali najlepši pogledi in na licih so ji cvetle rože, kakršne je mogel pred petnajstimi leti trgati e srečni rdečelasec Verderber tam na idilski Šutni.

Veseli in neskončno prijazni so bili ti ulanci in o grofovski ošabnosti ni bilo pri njih niti sledu. Kmalu je sedela tudi lepa vdova med Margherijem in Lichtenbergom in objesten smeh je donel po skromni gostilni . . .

In še ko se je zmračilo, so sedeli častniki »Pri treh gavtrožcah«.

Megla se je že plazila po ulicah in naglo se je stemnilo. Toda častniki menda niso dovolili, da prižgo sveče, — ali pa so vsi pozabili nanje. Zakaj teme niso niti opazili, tako svetlo, veselo in srečno je bilo v dušah vseh.

»Kako smo živeli pred enim mesecem v Mantovi — in kako se nam godi danes, kamerada!« je vzkliknil golobradi grof Latour in rahlo božal Metko po bujnih, zlatih laseh.

»Dà, dà. Takrat Je že držala smrt nas za vrat, zdaj pa držimo mi v rokah življenje — lepoto — ljubezen!« je pritrjeval koščeni grof Lichtenberg.

Njegova desnica pa je počivala mehko na kolenu vdove Nežike.

VIII.[uredi]

Bilo je po obedu.

Zopet sta sedela baron Zois in Valentin Vodnik v knjižnici. Zois je ogledoval vrsto kamenov in okamenin, Vodnik pa je razmišljal tedanje hude čase.

Kar je bil videl in slišal minole dni po ljubljanskih trgih in ulicah, — tiste dolge, nepregledne vrste sestradanih, razcapanih in duševno potrtih Wurmserjevih vojakov, sramotno poslanih iz Italije na brezdelje prav v najkritičnejšem času, pa lehkomisleno veseljaštvo aristokratskega častništva, ki se je krohotaje in nečimurno načičkano vlačilo po kavarnah in gostilnah, vse to ha je ozlovoljevalo in ga polnilo s trpko bolestjo.

Vtisk, ki ga je delala na Vodnika ta razvalina nekdaj ponosne armade, ki je iz vseh bojev izhajala vedno nanovo pobita, ki je z vsako novo kretnjo izgubljala na stotine in tisoče mož, ki je ostavljala na bojiščih neštete topove, metala od sebe orožje, telečnjake in prapore ter si le z begom in s kapitulacijami reševala življenje, — ta vtisk je bil za Vodnikovo dušo strašen in ubijajoč.

»Italija bo grob Francije!« je čital v vseh časopisih, slišal iz vseh ust in sam je zapisal to frazo ter jo priobčil v »Novicah«; zdaj pa je odpirala izdajalska Italija svoje grobove Avstriji in požirala je hekatombe njenih sinov.

Od povsod je slišal ogorčene glasove o neverjetni zanikarnosti, zanemarjenosti in počasnosti v avstrijskih vojnih pripravah, o puhli širokoustnosti in zločinsko lehkomiselni domišljavosti nekaterih avstrijskih generalov ter o vnebovpijoči neumnosti in nevednosti premnogih častnikov.

S prtljago, orožjem in razno bagažo preobloženo vojaštvo je omedlevalo sredi brezkončnih in brezciljnih maršev in od lakote in žeje je pogibalo tam med Padom in tirolskimi Alpami neštevilo junaških borilcev brez koristi in brez časti.

Nezaupanje v sposobnost poveljnikov, sirovih, neusmiljeno okrutnih, zbeganih in nesložnih, se je razširilo med vso avstrijsko armado ter je prodiralo vedno glasneje tudi med ljudstvo.

Ali bo mogel popraviti nadvojvoda Karel vse to in vdihniti demoralizirani vojski in narodom nov pogum, do skrajnosti silno samozavest in brezpogojno zaupanje? — Vodnik je le še rahlo upal, toda že s strahom in nevero. Neizmerna je bila njegova ljubezen do države, a z grozo je opažal, kako mu raste v duši polagoma, a nevzdržno besno sovraštvo do nesposobne vlade in njenih organov, ki so edini krivci vseh nesreč in katastrof.


Predloga:Manjkajoči faksimile


»Lenega čaka strgan rokav,
palca beraška in prazen bokal!«

<poem align=center

Glejte, le ta konec je več vreden ko sto pridig, ker bo imel večji vpliv na ljudsko dušo, pa tudi več ko nešteta po duhu in čuvstvu nam tuja carmina. Ta vaša pesem ima resničen naroden ton in naroden okus, zato ostanejo njeni verzi večni! Napišite jih le še več, in za usodo našega naroda se nam ne bo treba bati. Bog vas živi, prijatelj!« 

Dvignil je čašo in veselo trčil z Vodnikom. »Vse bo še dobro in lepo, le poguma in vztrajnosti ne izgubimo! Ali veste, da se tudi moja putika obrača na bolje?« 

»O, Bogu hvala!« se je ves rečen začudil Vodnik.

»Odkar si kopljem noge v topli brinovi vodi, bolečine izdatno minevajo. Dr. Wagner celo upa, da okrevam že v kratkem popolnoma. Bog dal, Bog dal in zopet bomo dobre volje!« 

Zoisove oči so se svetile v nekdanji, z nikako bolestjo skaljeni jasnosti in njegovo gladko obrito lice je izpreletaval stari duhoviti in hudomušni smehljaj.

Presrečen je opazoval Vodnik baronovo živahnost in misli je na pesimistne besede dr. Wagnerja:

»Nikdar več ne bo hodil, siromak, saj ima kostenico, ki vsaj z današnjimi sredstvi ni ozdravljiva!« 

Kako nezanesljiva je medicinska veda in kako hudo se lahko zmoti — Bogu hvala! — celo toli učena kapaciteta, kakršna je dr. Wagner! je razmišljal. In domislil se je še besed: »Zgoditi bi se moral čudež!« izgovorjenih pri isti priliki, pa tudi svojih vsakdanjih molitev pred starinsko sliko Matere Božje v tihi sobici šentjakobskega župnišča se je domislil, vnetih in plamenečih molitev za ozdravljenje tega blagega moža.

»Če se dr. Wagner vendarle ni motil, se je zgodil očiten čudež!« je premišljal globoko verni pesnik, »in tudi moja molitev je bila uslišana.«

Zois pa je govoril med tem živahno dalje o Jurju Japlju in njegovem izvrstnem prevodu Sv. pisma novega testamenta, o Blažu Kumerdeju, njegovi slovanski primerjalni slovnici in slovarju, o nepozabnem Antonu Linhartu, njegovih dveh gledaliških igrah ter o njegovi kranjski in jugoslovanski zgodovini, o botanskih študijah brata Karla in dr. Wagnerja ter o vseh prosvetnih delavcih, ki jim je dopisoval marljivo in navduševalno, jih s hvalo vzpodbujal, jih ljubeznivo grajal in kritikoval, jim pošiljal najnovejša tuja strokovna dela ter se ž njimi veselil najmanjšega napredka. S svojim vseobsežnim duhom je objemal klasično in sočasno leposlovje in najrazličnejše stroke vede in znanstva ter je sipal bogastvo svojega uma med svoje prijatelje in znance z isto ljubeznivo radodarnostjo, s katero je deloval in skrbel za koristi in napredek Ljubljane in vse Kranjske.

Tako se je zgodilo tega večera, da se je vračal pesnik Balant vesel in srečen v svojo tiho, samotno sobico.

Zois mu je bil olajšal dušo skrbi in tuge, ga navdihnil z novimi upi ter mu podžgal v srcu za hip pojemajoči plamen za novo vztrajno delo in nove lepe načrte.

Na trgu pred Florijansko ulico pa se je motovilil starejši gospod, krilil z rokami in govoril glasno godrnjaje sam s seboj. Lasulja na glavi se mu je premaknila, da mu je mahal čop preko ušesa, z odpetim plaščem se je poigravala burja in visoki njegovi škornji so bili pokriti z redkim blatom do kolen.

»Profesor Pelzel!« se je zgrozil Vodnik. »Že zopet —! Pri obedu za Zoisovo mizo trezen, duhovit učenjak in dovršen kavalir, a zdaj —! Zgrešil je pot domov . . . Kako naj u pomagam? Me bo li prepoznal? Ali ne bo morda sirov z menoj?«

Počasi se je bližal Vodnik hudo vinjenemu učenjaku. Tedaj je priletel s šentjakobskega trga študent: bil je brez plašča in brez rokavic, le debelo kmečko pahavko je imel ovito okli vratu in na glavi mu je čepela gorka kučma. In študent je tekel naravnost k Pelzelu, mu zapel plašč, okrenil lasuljo ter ga nagovoril; Pelzel pa, kakor bi ne čutil, kaj se godi, je položil roko okoli pasu, stopal dalje ž njim in govoril in govoril.

»Lepo . . . lepo . . . Kopitar!« je razumel Vodnik profesorjeve besede. »Poznam vas . . . moj praemifer . . . solus solissimus praemifer . . . Ha, ha, spominjam se: 'Aeneas, der Schlingel!' sem dejal . . . vi pa pogumno: 'Nix nutz, esset enim hiatus! . . .' Haha! Pravilno je le: Meritumque malis advertite numen, — ne 'malo' — kajpadane, 'malo' . . .! Malis! Malis! — Valde bene, mi fili! Valde bene! Hahaha!«

In profesor in dijak sta kolovratila mimo Vodnika po Starem trgu: študent Kopitar je podpiral Pelzla, ki je žlobudral dalje in dalje ter se veselo krohotal in krohotal . . .

* * *

In vendar, vrli brivec hišni posestnik in ljubljanski meščan Gregor Danè je bil značaj.

Prav hudo se je zmotila Verderberjeva Nežika, ko mu je zabrusila v obraz, da je šema in da pride gotovo že naslednjega dne gotovo zopet k »Trem gavtrožcam«, zakaj Gregorja ni bilo več.

»»Nikoli več je ne pogledam!« je sklenil prvi večer, odhajaje domov. In ko je bil doma, se je sprl s svojo ženo na življenje in smrt. Ozmerjal jo je, opsoval, nato pa odšel togoten spat. Drugega dne pa si je dejal: »Vsaj štirinajst dni ne pojdem tja, da vidi, kako jo zanjčujem in preziram.«


A srce ga je bolelo in v duši ga je skelelo.

Ko je popoldne prišla ura, kadar je Danè zahajal v Nežikino gostilno, se mu je napolnilo srce s tolikim hrepenenjem, da mu je hotelo raznesti prsi. Ječal je od bolesti. Toda premagal se je in ni šel k Nežiki.

Po ulicah je hodil, da bi se raz nejasno besedilo 92 pomiril, ogledoval je odhajajoče in nanovo prihajajoče čete razbite, zajete in razorožene Wurmserjeve armade, pa prokllnjal je ulance, ki so zmešale glavo lepi Verderberici in njeni hčerki.

Naenkrat pa ga je obšla strašna žeja in hitel je na Sv. Petra cesto. Čim bolj se je bližal gostilni »Pri treh gavtrožcah«, tem teže je stopal. Ko pa je stal že skoraj pred hišo, je zastokal, zavzdihnil in zaklel ter se bežé obrnil.

In zatekel se je k Deteljici v Frančiškansko ulico, izpil molče polič vina pa odšel k Piškotu na Dunajsko cesto, od tam k Hajduku, k Panju in končno še k Židanu na Poljanah. Nikjer ni imel obstanka. Povsod je pil jezno, strastno, brez užitka in z ljuto bolestjo, ki je kljuvala v srcu huje in huje.

Pozno ponoči šele je kolovratil domov po temnih ulicah, pijan in žalosten, a ponosen na svojo značajnost.

»Nikoli več, Nežika, me ne vidiš!« je govoril sam s seboj. »Rad sem te imel — sam Bog ve, kako rad! A ti si me razžalila in z ulanci si se vedla tako, da ti tega ne odpustim nikdar, nikdar več! Med nama je končano vse — vse!«

V očeh nejasno besedilo zaihtel je in nejasno besedilo dve debeli solzi. Potem pa je zaklel: nejasno besedilo 92 okleta ženska! Torej še jokal bom zaradi nje? Saj sem vendar mož!« a solze so mu drle dalje po licih in srce mu je trepetalo, da bi bil najraje tulil kakor privezan pes.

Drugega dne pa se mu je bolest še podesetorila. Hrepenenje po Nežiki mu je razganjalo srce, da je cvili in ječal kakor obstreljen. In ves besen je opsoval iznova svojo ženo ter ji zagrozil, da jo ubije ali obesi.

Niti dopoldne ga ni več vzdržalo v brivnici in begal je po mesti bled in prepadel. Na srečo so bile ulice zopet kakor razdraženo mravljišče, in Danetova radovednost je oživela ob pestrih prizorih, ki jih je gledal po cestah in trgih.

Po vseh cestah je mrgolelo voz in topov, konj in vojakov, po krčmah in kavarnah pa je bilo vse polno častnikov, grofov in baronov, — povsod nepregledna pisana množica, prihajanje in odhajanje, kričanje in popevanje, prepiranje in muziciranje, ljudje so postopali po mestu in prodajali zijala, se smejali in jezili, na čelu vsem pa vedno radovedni Gregor Danè.

V Špitalski ulici je srečal nejasno besedilo 92 nega dr. Repiča.

»He, mojster! nejasno besedilo »Kod hodite, da vas ni v nejasno besedilo 92 kadar vas človek najbolj potrebuje?«

»Oh, ne zamerite! Čisto pozabil sem, da je danes vaš dan!« se je izgovarjal mojster.

»Bojte se žensk, mojster!« se je zasmejal dr. Repič. »Vaša žena je nevarna, a — verjemite! — še nevarnejša je Verderberica!« In urno je švignil mimo.

Danè je bil besen. Torej že dr. Repič ve, da je blazen na Nežiko! Vsemu mestu je že v posmeh, a za nič, za goli nič . . . Prokleta baba! Prokleta zaljubljenoat!

In togoten je koračil po Glavnem trgu.

Po Glavnem trgu se je pravkar peljala velikanska karosa s štirimi konji. Spremljal jo je oddelek huzarjev.

Na desni strani tik mestne hiše je stala Galletova hiša št. 2 in pred njo se je ustavil sprevod.

Prvi je skočil iz nje mlajši general. Za njim je nejasno besedilo 92 izstopil star general s tremi kodri ob sencih, s svileno lasuljo na široki glavi in z majhnimi dolgimi brkami pod orlovsko zavitim nosom.

Njegova visoka in vitka postava se je krivila pod težo let in z desnico se je opiral nejasno besedilo težko in trudno ob visoko palico. nejasno besedilo tužne, ugasle oči, drhtave nejasno besedilo so kazali, da je prestal nejasno besedilo dogodke, da je danes nejasno besedilo ga smrt le reši in osvobo nejasno besedilo mu neznosna in groznejša kot sam nejasno besedilo. 92

Bil je feldmaršal Dagober nejasno besedilo {{fc|dlib|DZTM255G|s=1|92} grof pl. Wurmser! Še nedavno slavil, pred mesecem dni nepremagljivi avstrijski general kavalerije, premagan in zajet v izstradani in kužni Mantovi ter zdaj izpuščen od generala Buonaparta, ko mu je s častno besedo prisegel, da se ne bo več boril proti Francozom.

Vso prekrasno Italijo je izgubil Avstriji ta nesrečni junak in na njegovi vesti leži stotisoč ubitih in ranjenih avstrijskih vojakov.

Ob častitljivem maršalu je stopal njegov prvi adjutant, general Klenau, on je bil, ki je 2. februarja prinesel glavno francosko taborišče v Roverbell kapitulacijske predloge obupanega Wurmserja.

Sprejel ga je general Serturiev s pravo francosko ljubeznivostjo.


Klenau, duhovit in premeten mož, je izkušal Serruriera z vso zgovornostjo prepričati, da pričakuje avstrijski nadpoveljnik že v najbližjih dneh od vseh strani še silnih čet na pomoč, da položaj Avstrijcev nikakor ni obupen ter da ponuja maršal Wurmser svojo kapitulacijo edinole zato, da se napravi konec krvavemu klanju, ki zahteva na obeh sovražnih straneh toli strašne žrtve. Pripovedoval je, da je mesto Mantova bogato založena z najraznovrstnejšimi živili, da ima streliva v izobilju in da je Francozi ne vzamejo nikdar.

Prijazni Serrurier se mu je vljudno smehljal, poslušal mirno njegovo pripovedovanje ter natakal v čaši najboljše italijansko vino.

Tako sta sedela duhovita kavalirja, govorila kakor najboljša znanca in pila sladko vince kakor stara prijatelja.

Tam v kotu tik okna pa je čepel za pisalno mizo majhen, suhoten mož. Obrnjen s hrbtom proti oknu, se je globoko sklanjal nad pismom maršala Wurmserja in molče pisal.

Kakor da bi ga zeblo, se je zavijal možiček v siv plašč in preprost podčastniški trikotnik si je pomaknil globoko na oči, kakor da bi ga ženirala ostra svetloba zimskega solnca.

General Klenau je mislil, da sedi ondi Serrurierov pisar, zato ga ni niti pogledal. Naenkrat pa je možiček vstal, se mu približal in mu ponudil popisan papir.

»Tu, gospod general,« je dejal, »je moj odgovor. Povejte maršalu, da spoštujem njegovo starost, njegovo pogumnost in nesrečo! Moji pogoji so nepreklicni in zanj častni. Naj jih sprejme, ker boljših nisem dovolil še nikomur!«

Presenečen je opazil Klenau šele tedaj, da govoril z njim sam Napoleon Buonaparte. Izprevidel je, da je zaman vsa njegova zvitost, da pozna francoski nadpoveljnik docela vso strahotno resnico, da ni za avstrijsko armado nobene rešitve več in da ve popolnoma dobro, da se preživlja vojska v Mantovi le še z mesom zadnjih mršavih konj . . .

Že naslednjega dne so se odprla Francozom mantovska vrata. Avstrijska armada je defilirala z maršalom Wurmserjem in generalom Klenauom na čelu mimo generala Serruriera ter je odlagala orožje. Bil je to hip največje sramote za avstrijsko vojsko! Za dvajset let se je postaral v tistih trenotkih maršal Wurmser in le z največjim naporom se je vzdrževal na nogah, da se ni zgrudil in umrl od žalosti in obupa.

Toda Serrurier je vrnil sabljo najprej maršalu Wurmserju in generalu Klenauu ter nato še vsem drugim častnikom.

Tako mu je naročil Napoleon Buonaparte, ki je bil odpotoval v Bologno, ker ni maral s svojo prisotnostjo še zvišati bolesti dotlej najslavnejšega vojskovodje in generalisima avstrijske armade . . .

Ta dva premagana moža sta sedaj stopila v Galletovo hišo, kjer sta imela v prvem nadstropju svoje stanovanje dotlej, da se odpeljeta zopet dalje proti Dunaju.

In za njima so se pripeljali še drugi avstrijski generali, ki so jih premagali in ujeli Buonapartovi poveljniki: Quosdanovich, Vukasović, Funk, Ott, Meszaros, Koblos, Sebottendorf, d' Yrles in drugi, ki vsi so imeli v Italiji nesrečo bodisi pod vodstvom Wurmserjevim ali Alvinzyjevim. Vse je izpustil Buonaparte, ko so se zavezali s častno besedo, da se ne bodo bojevali več v tej vojni.

Vse hiše so po Ljubljani bile polne generalov, polkovnikov, majorjev in častnikov najrazličnejših branž in polkov, po vseh trgih in ulicah so taborili vojaki, si kuhali, se umivali, snažili obleko in znašali slamo in krmo. Za konje je hitro zmanjkalo hlevov in podstrešij. Kmalu je bila od Viča do Šiške vse ena sama vojašnica.

Brivec Danè pa je taval okoli, gledal, se čudil, a hkratu je nosil s seboj neutešeno bolest in hrepenenje po njej, ki jo je sovražil in ljubil.

Na veče tretjega dne pa je to čuvsvto prekipelo in Danè je hitel po Šentpetrski ulici naravnost v gostilno Nežike Verderberice. Pravzaprav ni hodil sam, nego ga je nosilo hrepenenje, ki mu ni bilo nobenega odpora več.

Vstopil je v sobo na levi. Srce mu je drhtelo. Bal se je, da zagleda Nežiko in da zasliši njen porogljiv smeh in strupeni glas:

»Ali si zopet tukaj, Gregorček, šema zaljubljena?«

Sklenil je, da se ne razjezi, nego da se ji zasmeje in ji odgovori:

»Prišel sem, ampak ne k tebi. Na tvoje vino me je privedlo nazaj.«

Čemu bi se pa jezil, saj Nežika vendar ni kriva, če so bili predrzni tisti ulanci, in dolžnost gostilničarkina je, da se smeje tudi takrat, ko bi najrajša delila klofute. Kupčija je kupčija, in če človek natanko premisli, je bila Danetova ogorčenost resnično smešna in pretirana. Otročji, poredni in predrzni so bili ulanci, pravzaprav pa so bili zelo ljubeznivi fantje, ki so se čutili po strašnih doživljajih »Pri treh gavtrožcah« takoj kakor za varnim in mirnim domačim ognjiščem. Všeč sta jima pač bili Nežika in Metka, a komu bi ne bili? Že je bil prepričan, da je bila nespametna njegova ljubosumnost. Zato je šel in vstopil vesel, da je rešen krute, a nepotrebne bolesti.

V gostilniški sobi pa ni bilo Nežike. Postarana natakarica je stregla le dvema ulancema, častniškima slugama.

Danè je sedel torej sam za sosednjo mizo in naročil vina, in pil je, čakal, a ni dočakal.


Tisočkrat se je zdrznil, ker je mislil, da se odpro vrata in se prismeje Nežika, a ni je bilo.

Ulanca sta se začela dolgočasiti in poizkušala peti madžarske narodne pesmi, a zavijala sta kakor lačna volka v mesečni noči. Nato sta umolknila in pila.

Semtertja je vstopil kak Ljubljančan, hitro izpil svojo merico in zopet odšel.

Lojevi sveči sta dogorevali in natakarica ju je vsekovala, prinašala pijače in dremala v svojem kotu.

In Danè je pil, pil, čakal, a ni dočakal.

Jezil se je in dolgočasil, se čudil, ugibal, tiho preklinjal in končno besnel. Zaman si je prigovarjal, da je najpametneje oditi. Slednjič pa je vendarle bruhnilo iz njega in vprašal je:

»Kje pa je nocoj gospodinja?« 

»Zgoraj v posebni izbi«, je odgovorila zaspana natakarica.

V prvem nadstropju je bila gosposko opremljena soba za odlične goste. Uporabljali so jo le takrat, kadar je bila gostilnica prenapolnjena ali če so hoteli biti gostje sami med sabo.

Po brivcu je vse zagorelo. Grda slutnja je vstala v njem ter ga navdala z gnevom in besnostjo. Čutil je, kako mu je bušknila kri v glavo, da so se mu napele vse žile na sencih, potem pa je zopet pobledel. Naposled je molče plačal. Dasi je pil nad svojo mero, je čutil vendarle, da je osmešen in osramočen celo sam pred seboj.

Vstal je in odšel brez pozdrava. V veži pa so se mu ustavili koraki, dvignil je glavo in posluhnil. Iz prvega nadstropja se je čul otroški dekliški smeh.

»Metka!« si je mislil Danè. »Metka se smeje grofu ulancu.« In res je slišal tudi glas ulančev, sladek, sentimentalen.

A Nežika? Kje je ona? Nje ni bilo slišati in od nikoder njenega zvonkega smeha!

Neznana sila je gnala Daneta, da se plazil po stopnicah navzgor, tipal z rokami ob zidu in lezel po prstih po ozkem hodniku. V glavi se mu je vrtelo, pot mu je stopal na čelo in kolena so mu drgetala od razburjenosti in strahu. Naenkrat je stal pred posebno sobo, sklonil glavo h ključavnici, zadrževal dih in poslušal.

»Margica, sestrica,« je govoril znani glas, »lase in oči imaš kakor moja sestra Kamila. Že dve dolgi leti je nisem videl, pomisli, že dolgi dve leti, in prav po njej mi je najhuje. Tvoj glas, obrazek in vsa tvoja rast, Margica, me spominjajo sestrice Kamile! Zato pa sem te vzljubil prvi hip, ko sem te zagledal. Že več kakor let dni nisem dobil od nje ne pisma ne vesti. Sama živita z mojim očetom na gradu v Šleziji in hrepenita po meni, kakor hrepenim jaz za njima.«

In grof Latour je pripovedoval dalje o svoji sestrici in svojemu očetu tam na meji Prusije . . .

A Nežika? Kje je ona? Kam se je skrila?

Naenkrat je zaslišal Danè Nežikin smeh. Kakor grlica, ki se dobrika samcu, je donel njen smeh, pridušen, strasten in razkošen. In Danè je čul lahen krik, odmev poljuba in zopet smeh, topot nog in moški glas, ki je dihtel:

»Ti moja — moja — sladka — krasna Nežika!«

Za Danetovim hrbtom, na desni strani hodnika so bila vrata, skozi katera se je slišal ta vzdih. Vrata pa so vodila v Verderberičino spalnico.

Kakor bi ga zadel udarec s kolom, se je zganil Danè, se prestrašen opotekel ter zakričal besno in hropeče:

»Sramota! Fej! fej! fej!« Nato je hotel steči.

A še se ni pritipal do stopnic, ko so se odprla vrata Nežikin spalnice, iz nje pa je stopil suhi in koščeni grof Lichtenberg.

»Odlazi!« je zakričal, iztegnil nogo in suni brivca, da je odletel preko stopnic v vežo. »Janosz! Miklosz! Vrzita ogleduha na cesto!« je še dejal in se vrnil v sobo.

Hipoma so zgrabile brivca v veži štiri pesti in kakor polna vreča je zletela na sredo ulice.

Kako dolgo je ležal ondi, ni zvedel nikdar. Zbudil se je šele naslednjega dne z zavezano glavo, s krvavim, oteklim nosom in bolečimi, razbitimi udi.

Jokaje mu je pripovedovala žena, da ga je privedel domov šele proti jutru vsega krvavega in blatnega mestni policaj Kozlevčar. Danè je v jezi, sramu in bolečinah zastokal, se obrnil v zid in ni zinil niti besedice.


IX.[uredi]

Župan dr. Podobnik se tiste dni skoraj ni ganil iz mestne hiše in tudi občinski svetovalci so imeli skrbi in opravka, da niso vedeli, kje jim stoji glava.

Neprestano so prihajale eštafete, ki so naznanjale, koliko sob je potreba preskrbeti za častnike, ki prenoče ali se ustavijo za več dni v Ljubljani, koliko vojaštva in konj dospe od severa na poti v Italijo in koliko na poti z juga proti Dunaju. Kruha, mesa, vina, postelj, slame, odej, drv in klaje je bilo pripravljati dan na dan.

Po vseh hišah so pekli, vse ceste so bile polne voz, dovažajočih hrano in krmo, po Ljubljanici pa so plavali natovorjeni čolni, ki so izlagali na Bregu neštevilo zabojev, košev in jerbasov.

Neprestano je grmel boben mestnega biriča, ki je na razpotjih razglašal županove ukaze in prošnje. Po prenapolnjenih vojaških bolnicah je že v par dneh nedostajalo vsega, usmiljeni Ljubljančani pa so na županov poziv nosili ranjencem najrazličnejše darove.

V stražnici šentpeterske vojašnice tik vhoda na levi strani si je uredil dr. Wagner svojo pisarno. Tam je sprejemal podarjene srajce, rjuhe, platno, obvezila, slamnjake pa tudi hrano in pjačo za svoje paciente.

V gledališču se je vršil za bolnike in ranjence orkestralni koncert. Hesenski častniki so napravili med sabo v isto svrho kolekto. Od povsod so pošiljali ljudje tolarje in cekine, kmetje iz ljubljanske okolice, iz Mekinj in celo tam iz Idrije pa so morali pripeljati več tisoč škopnikov slame za postelje in ležišča.

Vsi stanovi so tekmovali, radi in neradi, da v dejanjih znova dokažejo svoj že tolikokrat preizkušeni patrijotizem. Kontribucije in rekvizicije so hodile druga za drugo. Obrtniki in trgovci, uradniki in duhovniki, meščanje in plemstvo, najvišji in najnižji so v skrbi in strahu žrtvovali čas in denar, da pomagajo vojski, hiteči v nove boje z Buonapartom, in da lajšajo bedo in žalost onim, ki so se vrnili z ranjeno dušo in ranjenim telesom.

Ko so Ljubljančani zvedeli, da so skočili vsi Tirolci na noge in da so zgrabili za orožje proti Francozom celo tirolske ženske, otroci in starci ter da gore po vsej Švabski kresovi, kličoči na tisoče kmetov pod avstrijski prapor, so vzplamenele vnovič tudi njih že onemogla srca v novem pogumu in novi nadi.

Z veselo svirajočimi godbami in z vihrajočimi zastavami so korakali skozi Ljubljano iz Gradca došli Hesi pa Giulayevi ogrski prostovoljci in od povsod, celo iz daljne Češke so drli slovanski in nemški polki proti Vidmu in dalje proti Furlaniji.

Tretjega dne marca meseca ob devetih dopoldne pa je pridrvela zopet po Dunajski cesti in Špitalski ulici ogromna karosa, ki jo je spremljal velik oddelek huzarjev, ter se je ustavila pred »Divjim možem«.

Dospel je nadvojvoda Karel z Dunaja. Urno se je umaknil v svoje sobe, ki mu jh je bil hoteljér Rechter že pripravil. Kmalu nato je nadvojvoda v družbi generala Bellegarde jezdil v mesto na poset k sinovom nadvojvode Ferdinanda, iz Milana pregnanega cesarjevega namestnika.

Med tem so prihajali v hotel vsi generali. V paradnih uniformah in z vsemi redi na prsih so se zbrali in čakali nadvojvode. Hitro se je vrnil, sprejel generale, se razgovarjal z maršalom Quosdanovichem nekaj minut ter se je kratko poslovil. Pred karoso so bili vpreženi že drugi konji. Karel je skočil v voz ter se v diru odpeljal. Komaj eno uro se je mudil in že je hitel z največjo naglico proti Gorici in od ondi na Videm k armadi.

Na tisoče rok je gradilo v Julskih Alpah in Karavankah nove utrdbe, zapreke in okope. Že meseca februarja so začeli avstrijski ženijski častniki utrjevati vse gorske prelaze, popravljati vse trdnjave od italijanske meje do Celovca, narejati zakope, okope, nasipe in ograde, jih oboroževati s topovi, preskrbovati s strelivom ter pripravljati na boj. Povsod se je zidalo in kopalo.

Avstrijski vojaški inženirji pa so utegnili izvrševati svojo nalogo temeljito. Saj je bil Napoleon Buonaparte na vojni proti papeževi državi, Pij VI. pa je imel močno vojsko, ki so jo vodili slavni generali Colli, Colonna in Borgia. O njih se je poročalo in govorilo, da so genijalni vojskovodje.

Vsaj nekaj mesecev mine, tako so upali, preden se utegne predrzni Buonaparte obrniti proti Karlovi vojski; poprej pa bo moral premagati tudi še mogočne Benetke, ki so kazale odkrito in samozavestno svoje sovražne naklepe proti Francozom.

V Ljubljani so bili zopet polni novega upanja. Ko pa je deželni glavar grof Fran Hohenwart prejel nadvojvodovo lastnorodno pismo, je vse vriskalo.

Tudi Vodnikove »Novice« so nemudoma priobčile vsebino tega pisma. Vsej Kranjski se je odvalil kamen s srca.


Generalissimus Karel je pisal — tako je poročal Vodnik — »da se nimamo ničesar bati, ker je on pri Gorici, ob Soči, pri Gradiški in Palma Novi dobro utrjen. Naj le imajo Francozi beneške kraje, da le mi obdržimo tudi svoje meje! Ko pride pomoč iz Ogrske, bomo mogli iti naravnost proti Mantovi. Soča, Gorica, Trst, Snežnik in Hrušica so trdne meje, ki jih ne zavzame nihče.«

Po vseh ljubljanskih cerkvah so molili za zmago in mir. V stolnici sv. Nikolaja pa je priredil slovesno molitev pred Najsvetejšim sam knezonadškof baron Brigido z vsem cerkvenim pompom.

Vse kranjsko plemstvo z glavarjem grofom Hohenwartom na čelu, župan dr. Podobnik z vsemi svetovalci in višjimi uradniki, vsa gospoda in najboljše meščanstvo je prisostvovalo molitvi.

Pred cerkvijo so stali v paradi vrli meščanski strelci in gardisti z zastavama in godbo ter so streljali, da je bilo veselje. In po svečanosti se je vršilo tudi defiliranje, zakaj brez defiliranja in streljanja ni smela miniti takrat nobena cerkvena slavnost.

Ko se je poslovil glavar grof Hohenwart pred cerkvijo od zbranih zastopnikov kranjskih oblastev, je še dejal:

»Širokoustni korzikanski sansculot Buonaparte je dejal bajè: 'Le moral c' est tout!' Ako je to resnica, gospoda, potem je njegove sreče konec in naša zmaga je gotova!« 

In samozavestno je sedel v kočijo ter se moško odpeljal.

* * *

Ljubljana se je kopala v pomladnem razkošju.

Par dni je deževalo, potem pa se je nebo izjasnilo in toplo solnce je sijalo in grelo kakor v maju. In vendar je bilo šele sredi marca.

Zrak svež in čist, nebo v neizkaljeni krasoti in povsod sama svetloba in gorkota. Mesto je bilo zopet brez vojaškega hrupa in vrišča. Vrnil se je prejšnji idilski mir, le še lepši, ker je prišel z mladim zelenjem pomladi.

Ulice, polne slame, cunj in razne nesnage, ki so jo pustiti za seboj vojaki, so bile v nekaj dneh pometene in očiščene. Red in pokoj sta se iznova naselila povsod, po delavnicah, tovarnah in pisarnah pa so se Ljubljančanje vrnili k starim svojim opravilom, ki jih niso razburjala.

Le lepe Ljubljanke so imele nove in velike skrbi.

Odložiti so morale zimsko obleko in misliti na nove klobuke in nove, moderne toalete. In prav mudilo se jim je, zkaj bližal se je tihi teden in kmalu bo tukaj svetna nedelja, za njo pa Velika noč.

Hiteti so morale. Marljive šivilje pa so šivale in pomerjale pozno v noč. Saj je hotela biti pri velikonočni procesiji vsaka Ljubljanka ne le nova od glave do nog, nego je želela biti prav vsaka tudi med vsemi najlepša in med vsemi najmodernejša.

Desetega marca je bilo po Ljubljani pač še mnogo ženskih objokanih oči, daj je odmarširalo na bojišče v Italiji še poslednjih 150 mož domačega Thurnovega polka in ž njimi 600 Hrvatov.

Odjezdil je tega dne marsikak mlad častnik, ki je ostavil v Ljubljani javno ali skrivaj ljubljeno bitje, pa tudi marsikak podčastnik in preprost pešec je odkorakal ki so za njim lile solze mater, sester in deklet tam po skromnih predmestnih hišah in le s slamo kritih delavskih kočah ponižnega kranjskega glavnega mesta.

»Na srečo se posuše ženske solze hitreje, nego skopni najkasnejši pomladni sneg, in ženska tuga mine preje, nego preide bleščeči ščep v temni mlaj,« je dejal cinični dr. Repič. »Prenaglo so se vršili dogodki zadnjih tednov drug za drugim, da bi se mogle ubožice potapljati v svojo bolest, in tudi preveč dela imajo same s seboj, da bi mogle razmišljati še o tem, kar je morda izgubljeno za večno. Ljubljanka, ki je lepa in mlada, je nesrečna le tedaj, če se dolgočasi; ker pa si zna poiskati zabave povsod, ni nesrečna nikoli.«

Dr. Repič je poznal Ljubljanke in menda se ni motil.

Tako se je zgodilo tiste dni, da so Ljubljanke kakor ogromna jata golobov zletele iz mesta in zasedle Turško jamo za pokopališčem sv. Krištofa. Kakor cvetoč livada je bila pestra tista dolinica od samih klobučkov, vihrajočih šerp in barvastih nogavic. In čebljanja, smehljanja, radovednega iztezanja vratov in nemirnega tekanja je bilo med njimi, kakor da se pripravljajo na začetek najlepše komedije.

Pa ni bilo nič drugega, kakor da se je pripeljal škof Franc Borgia baron Raigersfelški blagoslovit razširjeno ljubljansko pokopališče. Le pozorišče se je izpremenilo, menjali so se igralci, a komedija je ostala zabavna in zanimiva.

V spomin na Turke, ki so jih bajè naši pradedje pobili prav v tisti dolinici kraj pokopališča, se je ohranilo ime Turška jama. V spomin na to slavno zmago za ljubljanskim ozidjem se je vršilo tamkaj vsako leto na Velikonočni ponedeljek bombardiranje dolinice z najdebelejšimi in najtršimi pomarančami.


Cele koše pomaranč so izmetale ljubljanske aristokratke in njih kavalirji med tolpe dečkov, ki so se borili ondi za rumeni laški sad med seboj s tisto srdito vztrajnostjo kakor nekdaj njih pradedje za turške glave.

Semkaj torej so priletele jate Ljubljank na zabavo, ki jim je bila prav tako zanimiva kakor bombardiranje Turške jame s pomarančami. Saj pa so imele tudi kaj gledati! Z najpompoznejšimi karosami so se pripeljali metropolitanski gospodje, z grbi na vseh straneh svojih voz, z livriranimi kočijaži in slugami ter s konji, ki so bili obrzdani s pristnim zlatom in srebrom.

Mogočni so bili ti prelatje in mogočno so znali nastopati, kadarkoli so se prikazali v javnosti. Bogati so bili, posestniki najlepših hiš in opasni tekmeci kranjskih posvetnih kavalirjev.

Kavalir vseh kavalirjev pa je bil škof Borgia.

Bil je na glasu izredne učenosti, ki si jo je pridobil po nemških univerzah, a kot bivši jezuit je znal reprezentirati moč in čast nepremagljive katoliške cerkve impozantneje nego sam knezonadškof baron Brigido. V svoji osebi je združeval veljavnost pomožnega škofa Ijubljanskega, škofa derbenskega in generalnega vikarja nadškofijskega. Ta najelegantnejši predsednik ljubljanskega konsistorija je kazal pri vsaki priliki tudi v svoji prelatski obleki, da je polnokrven potomec kranjske plemenitaške rodbine. Do svoje visoke starosti je jezdil po Ljubljani in okolici iskrega serca, se vozil na lov ter se celo prav rad udeleževal najsijajnejših plesov v reduti in na strelišču.

In baje ni bilo lepšega prizora, kakor če je sedel ves v vijoličasti svili in s hermelinom ter z velikim zlatim križem rdečelični starec škof Borgia sredi belih, golih ramen v demantih in biserih cvetočih ljubljanskih plemkinj. Za nikomer ni zaostajal živahni škof Borgia v galantnih poklonih, a vendar je bil baje resnično pobožen in dober mož, ki ga je ljubila vsa Ljubljana.

Imponiral je vsakomur, a znal je tudi pridobivati vsa srca, zlasti pa ženska, ki so za moško lepoto v cerkveni obleki že od nekdaj še prav posebno dovzetna.

Tudi pri blagoslavljanju novega pokopališča je nastopil škof Borgia z vsem sijajem. Kakor vladar se je obdal z najodličnejšimi imeni metropolitanskega kapitlja. Prošt Sigfrid grof Auersperški, komendator malteškega reda, pravkar infulirani kanonik Janez Anton de Ricci, infulirani kanonik Sigfrid grof Gallenberški, kanoniki Janez Nepomuk baron Taufferer, Franc Ks. pl. Webern, Franc Ks. Baron Codelli pl. Fahnenfeldski, Juri Gollmaler, vodja in notar knezonadškofijskega urada, vsi člani knezonadškofijske pisarne ter vsi semeniščniki so obdajali škofa barona Borgia v vijoličastih, rdečih in belih oblekah.

Kakor maki, tulipani, lilije in narcise je bila videti ta sveta družba po zeleneči trati. In ljubljanske dame so vzklikale od občudovanja in radosti ob pestri krasoti.

Tudi grof Hohenwart s svojimi najvišjimi uradniki je bil tu in ponižno v ozadju je stal župan dr. Podobnik z dvema občinskima svetovalcema.

K pa je po zaključenem obredu pokleknila vsa gospoda na travo in molila glasno nemški »Vater unser«, je obstal, visoko zravnan, edini škof Brogia ter šepetal molitev raztresen in zamišljen.

Oči so mu zrle tja na Kamniške planine, ki so se bleščale v solnčnem svitu, in tja preko Ljubljanskega polja, nežnozelenega in polnega bujnega klitja.

In škof je posluhnil, dvignil oči in se nasmehnil. Resnično, tudi škrjanec je že drobil svojo pesem nad poljem!

Naglo se je pokrižal in živahno pristopil h glavarju Hohenwartu:

»Ako vam je drago, pojezdiva popoldne do Save, ljubi glavar?

»Z veseljem, prevzvišeni!« je odgovoril glavar.

»V turjaških gozdovih se oglašajo že divji petelini, prevzvišeni,« se je oglasil tedaj prošt Auersperg.

»Ah! Ali nas povabite, grof,« je vzkipel škof.

»Že v par dneh pričakujem bratovega poročila. Potem nam bodo petelini na razpolago«, je odgovoril prošt.

Pred cerkvijo in ob Dunajski cesti so se med tem zbrale Ljubljanke. Videti so želele škofa še enkrat iz bližine in dobiti njegov blagoslov, preden se odpelje s svojo karoso. Ko je torej stopil s pokopališča, so pokleknile. Škof jih je blagoslovil, se nasmehnil in dal roko grofu hohenwartu.

»Torej ob štirih — do svidenja, ljubi grof!« je dejal.

»Pred škofijo, prevzvišeni!«

In obrnivši se h grofu Auerspergu, je še rekel škof:

»peljite se z manoj, predragi! Poveste mi še kaj več o petelinih, ki čakajo naših pušk, če Bog da in sv. Hubert!«

Tedaj je zagledal še novo tropo klečočih Ljubljank in zopet je dvignil desnico ter jih blagoslovil . . .

Med trumo žensk, ki so hitele ob cesti protu mestu, sta stopali tudi Neža Verderberica in njena hči Metka. Žalostni sta bili in molčali sta dolgo časa.

»Petek je danes . . . ljudi ne bo . . . zamuditi nimava ničesar«, je dejala Nežika in gledala zamišljeno v tla. V duhu pa je videla samo sebe v svoji spalnici in poleg nje je sedel grof Lichtenberg.


»Petek!« je vzdihnila Metka. »Pust dan!« in v duhu je gledala pred seboj žensko nežno lice mladeniča, ki jo kliče: 'Marga. Margica, sestrica ljuba!'

In molčali sta in stopali dalje.

»Kdaj se vrne grof Leo, si rekla?« je vprašala čez dolgo Nežika.

»Čez dva meseca,« je odgovorila Merka in utihnila.

»Čez dva! Čez dva meseca šele!«

Hipoma je zaihtela Metka: »A če ga ne bo nikoli več, mama? Moj Bog, zdi se mi, slutim, da ga ne bom videla nikoli več!«

»Ne jokaj, Metka, saj pride — gotovo pride!« je hitela Nežika miriti hčerko, a tudi v njenih očeh so se zbirale solze in tudi v njenem srcu je kričalo nekaj obupno: 'Nikoli, nikoli več!'

Ob znamenju na sv. Petra cesti pa sta srečali dr. Repiča, ki je šel z neznanim gospodom.

»Le za hipec, dragi gospod doktor!« je sejal odvetnik dr. Wagnerju in naglo stopil za Verderberico. »Ah, kolika sreča, da vas po tolikem času vidim zopet enkrat!« je vzklikal in se globoko odkril lepi vdovi.

»Vaša krivda, gospod doktor!« ga je zavrnila vdova.

»Nikakor ne moja! Prokleta vojna! Saj človek nima minute svobodne in zvečer je utrujen kakor mlatič«, se je branil odvetnik. »Ampak zvečer pridem k vam na rake, če dovolite, in po dolgem času se zopet kaj pomenimo, če smem . . . Do svidenja torej, lepa gospa!«

Držal jo je še vedno za roko, ji globoko gledal v oči in čudno zaostril ustnice. »Vedno mislim na »Tri gavtrožce, vedno . . . vedno!« je še dejal, zavzdihnil, se poklonil ter se naglo vrnil k dr. Wagnerju.

Tudi Nežika in Metka sta nadaljevali svojo pot . . . A Nežikina srčna bol je že prenehala kljuvati in gristi . . . ponehavala je, odnehavala . . . se mirila . . .

»Ah, ko bi človek ne imel prijatelja, ki ga v težkih urah potolaži!« je govorila gospa Nežika glasno kakor sama s seboj. »Obupati bi moral . . .Gospod dr. Repič pa je le naš najsimpatičnejši prijatelj, — ni res, Metka?«

»Res, mama«, je odgovorila Metka mehanično. »Prijazen, vedno vesel gospod je.«

»Fino večerjo mu pripravim . . . kopuna mu spečem . . . da, pa solate in kompota in pogače!« se je veselila gospa Verderberica. Poznala je dr. Repičev okus in tek. Sklenila je torej, da mu postreže izvrstno.

In postregla mu je resnično. Izredno zadovoljen je bil dr. Repič tisti večer . . .

Na stolpu šentpeterske cerkve je bila ura dve, ko je koračil ves zaspan mimo »Treh gavtrožc« mršavi in dolgopeti mestni policaj Kozlevčar. V prvem nadstropju v posevni sobi pa je še vedno gorela luč! Po vsej hiši je bilo tiho in temno, le v sovi za odlične goste so še bdeli.

* * *

Ljubezniv, lep, eleganten gospod je bil dr. Repič, toda nezvest kot metulj.

Prav tiste dni je stopil po obedu iz gostilne pri »Treh gavtrožcah« na cesto, ko je šinila mimo mlada ženska. Skoraj zadela sta drug ob drugega.

»Strela, to je dekle!« je vzkipel mladi odvetnik in je že krenil urno za njo.

Visoka, ne suha, ne debela, moč, svežost in energija v vsaki kretnji, bujnih kostanjevih las in kakor oglje temnih, velikih oči. Obraz sicer nekoliko preširok, brada za spoznanje premajhna, zato pa usteca kakor dvoje debelih jagod in zobje kot repa. Koliko let ima? Petindvajset? Dekle, žena? — Čigava je? Kje stanuje? — O, o, če bi imel človek takole ljubico! Samo malo oblekel bi jo . . . par modnih cunj, nekaj finega perila, tanke nogavice in lahke čeveljčke na noge . . . pa bi se izpremenila hipoma v damo, da bi se vsi moški oblizovali prste za njo.

»Kam pa tako urno?« je vprašal.

»Domov!«

»Pa greva lahko skupaj.«

»Bolje bo vsak zase!«

»E, e! Kakšna pa ste! Čakajte, no, saj ne gori voda!«

»Mudi se mi! Zbogom, gospod!«

In stekla je preko ceste in hitela, da je ni mogel dohajati.

Presneta ženska! Kako je odrezava! A sirova ni. Ošinila ga je z očmi . . . se nasmehnila — nekoliko zaničljivo in zafrkljivo . . . in odgovorila brez premišljanja nemudoma . . . Ni neumna! — Rezka, lepa in sladka je kakor najboljša rebula. In prav tak je bil dr. Repičev okus.

Zato je ubiral korake kolikor mogoče hitro za njo. Saj bi bil rad stekel . . . ujel bi jo . . .se prilepi na njeno stran ter se ne dal odgnati kar tako. Toda šentpetrska cesta je bila polna voz . . . vojaki in nevojaki so se prerivali po ozki pešpoti, le težko je prišel človek dalje. A iz vida je ni izpustil. Mimo frančiškanske cerkve je šinila v Gledališko ulico in izginila za voglom kapucinskega samostana.


»Kam? — He, saj nisem slep! — Ali se je udrla v zemljo? — O, vidiš jo! K nunskemu samostanu je krenila. Pa hajd, hajd!«

A že je izginila zopet na levo: v Gradišče . . . Vrag se spoznaj v teh zavozlanih uličicah in zagatah! Sami ovinki in koti! In če mu uteče za »igrišče«, je bil ves beg zaman.

Dr. Repič je zdaj resnično že tekel. A ko je zavil na desno, je videl le še njeno krilo, ki je utonilo v temi široke veže na levi strani. Ogromna pritlična hiša je stala ondi s pročelji v Gradišče in na Igriški trg in z neštevilom oken na obe strani.

Sama revščina stanuje tod. Koga bi vprašal, ko ne pozna žive duše?

Iz veže pa je stopil dijak s knjigami pod pazduho.

»Hej, studiosus!« je poklical doktor. »Ali niste Kopitar?« 

»Sem, gospod«, je odgovoril dijak in se odkril.

»Profesor Pelzel mi vas je pokazal. In hvalil vas je! Vrl latinec ste baje in vsako leto prernifer . . . da, da!« je govoril odvetnik in krenil zopet nazaj na Kapucinski trg. »Pri kom pa stanujete, Kopitar?« 

»Pri mestnem stražniku Kozlevčarju.« 

»Ah, pri Kozlevčarju! Tako . . . tako . . . Ali nima že odrasle hčere?« 

»Ne, ne, gospod . . . doslej ima le dva dečka: parva in principia.« 

»Tako . . . tako . . . Jaz sem pa mislil, da je dekle, ki je šlo prav kar mimo vas, njegova hčerka.« 

»Ne, gospod: to je bila Kalanova Marijanica«, je pripovedoval Kopitar, »žena delavca v Desselbrunnerjevi suknarni.« 

»Ah, tako! Joj, kako se človek včasih zmoti!« je hinavščil odvetnik. »Mislil sem, da je policajeva hčerka, pa je delavčeva žena, s kopo otrok kajpada.«

»Ne, še brez otrok sta . . . Precej na levi strani veže imata sobo in kuhinjo. Ona gospodinji in malo šiva, njen mož pa je ves dan v tovarni . . . Vsak dan opoldne mu ona nese kosilo, in kadar se vrača, odhajam jaz v šolo: točna je in po njej se ravnam kakor po najbolj zanesljivi uri. Kozlevčarjevi stanujejo namreč na desni strani veže, in kadar vidim skozi svoje okno prihajati Kalanko iz tovarne, vem, da se mi že mudi.« 

»Tako . . . tako? Torej mudi se vam . . . No, pa srečno, srečno, Kopitar!«

»Zbogom, gospod!« je še zaklical dijak, dvignil čepico in jo skokoma ubral za Kapucini.

»Kalanova Marijanica torej! Delavčeva žena, šivilja in brez otrok«, je razmišljal dr. Repič. »In vsako opoldne . . . hm, hm! . . . O strela, to je telesce!« 

Na Kapucinskem trgu pa sta prav pred samostanovimi vrati stali dve vrsti pešcev v belih frakih, z rdečimi osléci na prsih in na sedalih ter z rdečimi obšivki na rokavih in v črnih okroglih čakah z medenimi okraski na sprednji strani; stali so dva koraka narazen, z obrazi obrnjeni drug k drugemu. Dr. Repič je videl vse enake njih hrbte, vse enake njih čope: enako debele in kakor z ravnilom prirezane vse enako dolge.

Na konju lisičje barve je sedel častnik ves bel in v rdečem telovniku, z zlato porto na čaki in z golo sabljo v roki ter čakal.

In iz samostana so prišli štirje vojaki z leskovkami v naročju; — dva sta leskovke razdeljevala med čakajoči vrsti, dva pa snopa položila na koncu vrst na tla.

Takoj nato se je izza vhoda pojavil dr. Wagner, za njim pa je vojaški profos v spremstvu dveh vojakov z nataknjenima bajonetoma privedel do pasu golega vojaka-kaznjenca.

Bil je majhen, širokopleč, slamnatorumenih, štrlečih las, bled, a gledal je okoli sebe kakor besen ris.

Ko je zagledal tovariše, je obstal in zakričal v čudno zategnjenem dialektu:

»Ubijte me! Toda narednik je lopov — lopov — lopov!«

In še je kričal, a že je dvignil častnik sabljo, dva trobentača sta začela trobiti réveil, da ni bilo razumeti ničesar več.

Ranocelnik dr. Wagner je pristopil h kaznjencu, da ga preišče; toda kaznjenec je zaničljivo zamahnil z roko, zakričal in obrnil zdravniku hrbet.

In več pesti je sunilo in pahnilo kaznjenca med dolgi stoječi vrsti, — na obeh koncih sta stala vojaka, držeča golo sabljo vodoravno predse, ter s tem zapirala pot, trobentača pa sta trobila in trobila.

Kaznjenec je prekrižal pesti na prsih, sklonil glavo in stekel. In po zraku se je videlo šviganje palic . . . zamrgolelo je . . . le tri, štiri hiše in . . . bilo je vsega konec.

Vrsti sta stopili narazen . . . palice so popadale na tla . . . trobentača sta utihnila in . . . pritekel je dr. Wagner ter se sklonil nas kaznjencem, ki je ležal brez zavesti.

Trop časntikov, ki se je bil prikazal ob vratih, se je naglo umaknil . . . prihiteli so sanitetci z belo plahto, zavili nezavestnika in ga odnesli v samostan. Nato še dve povelji, in pešci so odkorakali skozi vrata, ki so se zaprla.


Le par minut je trajalo vse, a ljudi se je nabralo par sto. A niti enega ni bilo med njimi, ki ne bi bil odšel z gnusom in ogorčenjem. »Za državo se dajo ubijati! Zato jih še pretepajo! Sramota za človeštvo!« je slišal dr. Repič govoriti in zagledal profesorja Pelzela, ki se mu je bližal.

»Oh, tudi vi ste videli to srednjeveško divjaštvo?« je vprašal.

»Tudi! Kdaj neki že to odpravijo?« je dejal profesor. »Francozi šibanja ne poznajo več, le Avstrija in Nemčija se oklepata še tega barbarstva . . . In veste, zakaj je bil šiban ta siromak? — Ker je zabrusil naredniku v zobe, da je 'nemška svinja'! Zato ni dober patrijot!« 

»Odkod to veste?« 

»Dr. Wagner mi je pravil pri baronu Zoisu. Narednik je ovadil tega vojaka Čeha, da noče priznati nemške domovine, nego prisega le na svoje češko kraljestvo; Čeh pa je izjavil, da ga narednik sovraži, ker ga ne podkupuje in mu ne daje daril kakor drugi, ter je dostavil: 'Narednik je lopov in prava nemška svinja!' — Da ga izpreobrnejo in nauče pravega avstrijskega patrijotizma, so ga obsodili na dvesto šib.«

»A narednika?«

»Narednika so zaprli ter degradirali v navadnega pešca,« je pripovedoval profesor in ogorčen pristavil: »Vidite, to so sadovi nove kuge, ki se pojavlja med narodi: nacijonalizma! Včasih verska, včasih plemenska, zdaj se nacijonalna fanatičnost! Vedno nove bolezni, vedno nova gesla — a človeštvo vedno nesrečnejše . . . vedno bolj razcepljeno in med sabo zasovraženo.« 

»A vi? Ali niste tudi nacijonalist?« je vprašal dr. Repič. »Nemec ste, jaz Slovenec!«

»Sem Nemec,« je priznal Pelzel, »toda ne nacijonalist! Pravi patrijotizem je pravzaprav pravi kozmopolitizem. In tega se držim jaz — in dobro živim ž njim povsod in z vsakomer. Kakor jaz pa naj bi mislil vsak narod! Zakaj, kakor more vsak posamezen človek druge ljudi poznati prav le takrat, če pozna temeljito samega sebe, kakor more posameznik koristiti drugim le tedaj, če ima pri samem sebi vse v redu, ter je srečen le takrat, če je koristen ne le sebi, nego tudi drugim, tako more biti narod resnično srečen in svoboden le tedaj, če ima zmisel tudi za blaginjo, svobodo in čast drugih narodov . . . Tako misliti in delati je po mojem prepričanju edino pravi patrijotizem in hkratu edino pravi kozmopolitizem! V mojih očeh je nacijonalen fanatik prav tako gnusen obskurant in reakcijonarec kakor plemenski ali verski fanatik! In jaz bi hotel po vseh ulicah, po vseh šolah in cerkvah napisati: 'Ne zaupajte ljudem, ki ne poznajo in ne ljubijo nobene domovine! Ne zaupajte nikomer, ki se čuti vzvišenega, in kateremu je ves ostali svet le prostrana drajna, ki jo sme pleniti in izkoriščati za lastno ožjo domovino! — Zaupajte pa le tistemu, ki ljubi in spoštuje svoj narod in svojo domovino, a ljubi in spoštuje tudi tuje narode in njih domovine! Bodite prijatelji vsega sveta in vseh narodov: najzvestejši sinovi lastni domovini, najblažji bratje vsem drugim!' — Tako učim jaz, prijatelj.«

Stopala sta počasi po Gosposki ulici.

»A zgodovina?« je dejal dr. Repič. »Zgodovina se roga vašim plemenitim, a nepraktičnim načelom! Glejte, ti Francozi . . .« 

»Eh, kaj zgodovina!« je zamahnil zaničljivo profesor. »'Historia vitae magistra' je lepa fraza, a velika laž. Oni, ki delajo zgodovino, se je nikdar ne uče, a oni, ki so se je učili, zgodovine nikdar ne delajo! Sicer pa: kaj pomagajo vse izkušnje, ki bi jih lahko zajemali iz zgodovine? — Kdaj ste že videli otroka, ki bi se ravnal po izkušnjah svojih staršev? — Šele kadar se sam opeče, verjame, da ogenj žge! — Izkušnja! Izkušnja je podobna neizprosni krasotici: desetletja vas vodi za nos, a ko se vam končno vda, sta že oba prestara, da bi se še mogla ljubiti!«

Dr. Repič se je veselo zasmejal, a Pelzel je mirno nadaljeval:

»In morala zgodovine? — Prava in resnična morala v svetovni zgodovini je bil vedno le — uspeh! Pred uspehom upogibljejo ljudje kolena povsod in od vekomaj. Morala je torej uspeh in uspeh je moč in moč je pravica! Pa le tako dolgo, da doseže kdo drugi še večji uspeh, še večjo mož in ž njima še večjo pravico. 'Unusquisque tantum iuris habet, quantum potentia valet', pravi Sponozza. In tako je in tako ostane.«

Ustavil se je pred hišo na Novem trgu kjer je stanoval.

»Jutri pojdem na Ig,« je dejal, »kopirati hočem ondi vse stare rimske napise. Na cerkvi, na gradu in baje celo v gozdu pred Stajami, vasico konec Iga, jih je baje cela vrsta. Zelo me zanimajo . . . Jutri se torej ne bomo videli na Zoisovem vrtu.«

In podal je odvetniku roko in počasi odkorakal po veži.


»Gospod doktor!« je takrat poklical ženski glas, in ko se je dr. Repič okrenil, je stala za njim Katrica, pomivalka iz gostilne pri Treh gavtrožcah. »Povsodi jih že lovim: gospa so dobili petdeset velikih rakov. In dejali so, da morajo priti zvečer k nam, gospod doktor! Pa prav gotovo, so dejali, morajo priti; le ne bodo hudi, so dejali gospa, in da ne bo nikogar drugega, so dejali, in da dobite za raki še prav lepo, mlado raco s solato in kompotom, so dejali.«

»Ali res, Katica? Tako so dejali?« se je zasmejal odvetnik. »Preveč me razvadite! No, no, pa pridem torej, Katrica . . . sam pridem . . . Pozdravi gospo . . . prav lepo jo pozdravi in reci ji, da ji poljubljam roko in še to in ono in tako dalje in tako dalje . . . Ali si boš zapomnila, Katrica?«

Katrica se je režala, da so ji bila usta razklenjena od ušesa do ušesa.

»Da pozdravljajo . . . da poljubljajo roko in . . . in . . .« je ponavljala in ni mogla dalje.

»In . . . in tako dalje . . . in tako dalje . . . pa še to in ono in tisto in vse, vse!« je dejal dr. Repič, se zakrohotal objestno in stopal po Novem trgu navzdol.

Katrica pa se je vračala in ponavljala:

»In tako dalje . . . in tako dalje . . . Da ne pozabim, Kriste! In še ono tisto in vse tako dalje! Ljubi Jezus, kako naj si zapomnim, če govori tako učeno!«

X.[uredi]

Sredi marca je bilo.

Zoisov vrt se je polnil s šetalci in šetalkami. Dolgi lipov drevored se je bil odel že v zelenje, po vejah so peli ščinkavci in po ribnikih so švigale zlate in srebrne ribice. Na križiščih z drobnim peskom posutih potov so stali marmornati kipi Merkurja, Diane, Hefajsta, Veste in Cerere. V ogromni špilji tik zidu poleg Zoisove hiše je orjaški Herakles davil troglavega psa Cerbera, na vrhuncu umetnega hriba pa je stal Apolon.

Kostanji in sadno drevje, gosti grmi španskega bezga, zelenike in dobrovite, gredice domačih cvetlic in skupine tujih rastlin, vodomet, glorijeta, eremitaža in končno paviljon za godbo . . . vsega je bilo najti na tem z redkim okusom upravljanem vrtu.

Po vzoru nekdanjega razkošnega parka grofov Auerspergov poleg vicedomskih vrat je dal baron Zois prirediti ta vrt ter ga je nato prepustil Ljubljančanom. Bilo je to edino javno izprehajališče v vsem mestu, zato pa je bilo zlasti ob nedeljah in večernem hladu vedno polno gospode in tudi preprostejšega naroda. Ponzijonisti so posedali tod po klopeh in krmili kose, sinice in ščinkavce s krušnimi drobtinami in prosom, matere in pestuje so zahajale semkaj z otroki, zaljubljenci so imeli tukaj v mraku svoje sestanke, ob nedeljah in praznikih dopoldne pa so se ljubljanske dame razkazovale v najnovejših toaletah.

Tiho in prijetno je bilo na vrtu, a tik njega se je pravkar bil hud boj.

Bojišče je bilo jako zanimivo: ob treh stenah visoke, ozke police, polne knjig, ob oknih pulti, na sredi dolga miza, za njo visoki stoli z usnjatimi sedeži, tu in tam skrinjice s steklenimi zaklopci, v njih rudnine, kristali, redki kameni, v tem in onem kotu zagonetni instrumenti. In kamor si pogledal — knjige, vezane v svinjsko kožo ali nevezane, broširane, a črne, ogoljene, vse stare in spoštovanja vredne, tam druge nove, v krasni, dragoceni vezavi, z zlato potiskanimi hrbti in barvnimi obrezami, tu najnovejši skromni izdelki domačih tiskaren in domačih knjigo vezov: Homer, Demosten, Vergil, Salust, Horac, Caesar . . . dalje Tasso, Dante, Boccacio, Petrarca, Macchiavelli, Ariosto, Metastasio . . pa Voltaire, Rousseau, Diderot, Buffon, Marmontelle, Montesquieu, La Bruyère, Marivaux, Helvetius, Crebillon, D' Alembert, Gresset in La Mettrie . . . in ondi Herder, Klopstock, Wieland, Lessing, Schiller in Goethe . . . na mizi pa zvezki in zvežčici, sadovi slovenske pridnosti in učenosti Pohlinove, Devove, Gutsmannove, Einhartove, Japljeve in Vodnikove.

In pred temi zvezki in zvežčici je za mizo sedel baron Zois ter se zamišljen smehljal predse. Pravkar je bil kopal svoje boleče noge v topli brinjevi vodi in pred njim je stala velika čaša kave, zmešane s tretjino žganega in zmletega želoda.

Na koncu mize, Zoisu na desni je sedel glavar Hohenwart, na drugem koncu mize, Zoisu na levi pa Valentin Vodnik. Prostora nasproti baronu sta bila prazna: profesor Pelzel je že odšel v šolo, stara baronova mama pa se je umeknila v svojo spalnico. Gosta sta pila baronovo izvrstno tržaško vino, o katerem je trdil prof. Pelzel po »Dio Cassius«, da je staroklasično vinum Pucinum cesarice Livije, Zois pa je semtertja srknil požirek svoje zdravilne kave.

»Bi! Bi!« je govoril glavar z jedko ironijo, a hkrati z aristokratsko ljubeznivostjo. »Moj preljubi beneficijat, prosim: midva vendar ne moreva govoriti, kaj bi in kako bi bilo, če bi bilo, nego le kako je


»Dobro! Kako je in kako bo, preblagorodni gospod glavar!« je odvrnil skoraj rezko Valentin Vodnik. »Od grškega Hema do Ledenega morja, od koroško-goriške Soče in češke Vltave tja do Urala je malone ves svet slovanski! A tudi severna tretjina Azije priznava slovansko vlado ter dozoreva po slovanskih mestih za evropsko kulturo. In dasi štejejo Slovani danes jedva petino, da, jedva desetino tega, kar bi lahko šteli ob ugodnejših moralnih pogojih, doseza njih število vendarle nad šestdeset milijonov duš. Da, gospod glavar, resnica je in ostane: slovanski svet je največji in Slovani so med vsemi narodi, ki so si ohranili isti jezik, danes najmočnejši!«

»Da, da, ogromna masa . . . velikanski kolos, a brez kulture in celo brez civilizacije! In njih jezik . . .!« je ugovarjal Hohenwart.

»Naš jezik? Ali, gospod glavar! — Po svojem jeziku je Slovan vendar jafetid, torej bližnji sorodnik, če ne celo mlajši brat Grka, Rimljana in Nemca! Naš jezik! Kako morete govoriti tako, gospod glavar? Pomislite vendar, lepo prosim: le med Alpami, med Reno in Odro se je še ohranila vaša nemščina, ki je po svojem individualnem praznačaju najbolj raskav jezik vseh evropskih jezikov!«

»Oho! Jezik Goetghejev! Prečastiti, dovolite —!« je vzkipel za spoznanje glavar in se namrdnil, češ, taka trditev je preneumna, da bi jo človek resno pobijal. Toda nasprotnik ni odnehal.

»Prosim! Dovolite meni, da izgovorim, preblagorodje!« je nadaljeval Vodnik. »Jezik Goethejev, pravite? — Ali veste, kako se je prav vaš Goethe izrazil o svoji raskavi materinščini?«

»Kako? Gotovo najponosneje.«

»'Ein Dichter wär' ich geworden, hätte die Sprache sich nicht unüberwindlich gezeigt!' —« je citiral Vodnik, a hitro dostavil. »In vzlic tej priznani raskavosti nemščine, nad katero je obupaval celo vaš veliki Goethe, — glejte, gospod glavar, na kako visoko stopnjo so jo vzdignili nemški pesniki v tako kratkem času! — Česa se smemo torej nadejati šele od slovanskih jezikov! Voltáire bi bil proglasil slovanščino, če bi jo bil poznal, za najsrečnejši jezik že samo zato, ker nima spolnika!«

»Eh, kaj artikel!« je zamahnil glavar zaničljivo.

»Da, da, v slovanščini lahko uporabljamo antično mero s pravcato antično gracijo!« je pritrdil Zois. »In ta obilica zvonkih vokalov, to bogastvo krepkih končnic, ta bujna originalnost in to neprestano porajanje novih, vedno lepših besed! In še nekaj: Petje v slovanščini se čuje prav tako sladko kot italijanščina, in že danes, dasi takorekoč še hlapec med Evropci, je Slovan poleg Italijana najbolj muzikalen na vsej zemlji!«

»Bodisi! A nemške kulture ne dobite Slovani nikoli!« je ugovarjal Hohenwart. »Vedno so bili razkosani, vedno nesložni, — stoletja in stoletja podaniki tujih vladarjev; zamudili so svoj pravi čas in danes so — dasi imajo neznatno, brez dvoma vrlo ljudstvo, ki se ne dvigne nikdar več iz teme brez nemške kulture.«

Vodnik je med tem počasi dvignil čašo k ustom in požirkoma pil. Oči so se mu bliskale, a ukrotil se je in odgovoril je brez osornosti:

»Čemu trmasti? — Morda zato, ker se vzlic stoletni nemški vladi, vzlic vsem strašnim 'kulturnim' nasilstvom nismo dali in se ne damo ponemčiti, Madjarom ne pomadjariti, Turkom ne poturčiti in Mongolom ne pomongoliti? — In čemu sirovi? Oh, okrutni ste, gospod glavar! Nebesa naj obvarujejo Nemce grozne usode našega naroda! Toda odgovorim naj vam zopet z velikim klasikom, z Nemcem Herderjem! Veste, kako poje on o nas? — Čakajte, takoj vam poiščem tisto mesto!«

Vodnik je skočil k biblijoteki, brskal po njej in imel hipoma že pravo knjigo v rokah.

»Čujte, prosim!« je dejal zmagovito. »Herder piše: 'Ali bi bil čudež, če bi se bil po sto- in stoletni sužnosti in najgloblji ogorčenosti tega naroda njegov mehki značaj pogreznil v zavratno, kruto in hlapčevsko lenobo? — In vendar si je ohranil ta narod povsod, zlasti pa kjer je užival vsaj malo več svobode, svojo staro, prvotno podobo: veselost, muzikalnost, gostoljubnost, miroljubnost, krotkost, marljivost itd.'« — Gromko je zaprl Vodnik knjigo in jo nesel nazaj v knjižnico, potem pa je nadaljeval: »Ne, ne, preblagorodje! Mi Slovani nismo rojeni za opice! Rousseau je grajal Petra I., ker je hotel svoje Ruse zaradi kulture in civilizacije poholanditi in ponemčiti; nas pa bi pohvalil prav zato, ker smo rajši 'trmasti in sirovi', kakor brez značaja in ponosa! — Pa saj mi ne zamerite, gospod glavar, da branim svoj narod?«

»Nikakor ne, ljubi moj gospod Vodnik!« se je zasmejal Hohenwart. »Prav všeč mi je vaša vnema za kultiviranje vašega maternega jezika. Zameril? Vi trdite svoje, jaz svoje. Bot sva. In tudi stara znanca sva: koliko gora sva prelazila že skupaj in koliko živih debat sva že izbojevala! In brez zamere . . . Priznati mi morate, da nisem sovražen vašemu narodu in da se dam rad poučiti: iz naroda ste izšli, zanj delate. Čast vam! . . .«


»Memento, quia populus es et in populum revertere!« je dejal Zois. »To mu ponavljam tudi jaz vedno in vedno!«

»Toda tajiti vendarle ne morete, da imajo Slovani toliko različnih kultur in dialektov, da ni mogoče govoriti o enem narodu!« je nadaljeval Hohenwart. »In baš zato je nemogoče, da bi mogli doseči sploh kdaj zadostno kulturo in civilizacijo ter ž njima zadostno svetovno moč in veljavo! Najvišje so Nemci in brez njih kulture ni spasa nobenemu narodu na svetu.«

»A stari Grki?!« je vzkliknil Vodnik. »Kje je bila večja moč in veljava, kje lepša literatura in umetnost? In Grki so govorili in pisali v tolikerih različnih narečjih, in vsak rod je imel svojo literaturo, svojo državo, a tudi svojo slavo! — Ne, ne, le ne bojte se za nas, gospod glavar! Slovani imamo vendarle eno dušo in en značaj; v različnih dialektih govorimo in pišemo, a razumemo se lepše in laže nego vsi tisti različni nemški in italijanski dialekti med seboj. Moškovitar razume Slovenca, Poljec Moškovitarja, Pemec Poljca, Srb, Hrvat in Slovenec pa se prav tako izlahka nejasno 107 sabo, kakor se pomenijo Štajerc, Korošec in Kranjec, bratje smo! Ista kri! Vsi imamo jezik ene same matere! Tako je, gospod glavar! Za sedaj nam to spoznanje zadostuje. A kako bo? Kakor Bog hoče! Naša skrb bode poslej, da se začno sinovi iste matere in istega jezika tudi še ljubiti. Ko postanemo složni, nas nobena sila več ne premaga.«

Zois se je raztreseno smehljal in vzkliknil: »Videbimus cras!« Bil je to njegov običajni vzklik, njegovo geslo — geslo filozofa stoika, ki ga zlepa ne spravlja nič iz duševnega ravnotežja.

Nato pa je naglo vprašal:

»In najnovejše uradne vesti z bojišča? Zmagujemo ali se umikamo?«

Povesil je oči, kakor bi jih skrival, in razmišljen listal po knjižici.

»Eh, tepeni smo!« je odgovoril glavar. »No, tepeni bomo morda še večkrat, a nazadnje — nazadnje zmagamo pa le mi!«

»Brez dvoma,« je pritrdil Zois in se hipoma skremžil. Potem je vprašal: »A Buonaparte? Ali nimate nič posebnega povedati? — No, namreč za našega gospoda redaktorja mislim . . .«

»Nič važnega . . . Nadvojvoda Karl se pripravlja na odločilni udarec: če se mu posreči vržemo Francoze v nejasno 107 iz Italije, če ne, nejasno 107.

»Torej neposredne nevarnosti ni?« je vprašal Zois tiše in si gladil koleni.

»Nikakor. Polni zaupanja smo.«

Zois se je globoko sklonil nad knjigo, spačil bolestno obraz in se iznova prijel za nogo. Glavar se je poslovil in tudi Vodnik je hotel oditi. Toda baron mu je pomignil, naj še ostane in ostal je.

»Ali je res tako strašno neveden ali pa se takega le dela?« je dejal baron, ko je odšel glavar. »Evo! Berite, kar mi je tik pred obedom prinesel Wenigarjev sel iz Postojne: z Ubeljskega do Ljubljane je romalo pismo dva dni . . . Nihče ga še ni bral razen mene . . . Nesite ga gospodu dr. Wagnerju! Dobite ga tu spodaj na vrtu. On pa vam da brati laški časopis, v katerem najdete Buonapartovo pismo na — nas! Na nas, Vodnik! — Pojdite . . . Hitro ga poslovenite in ga objavite že v prihodnji številki!«

In strmečemu Vodniku je izročil pismo, ki mu ga je poslal župnik Wenigar, a ga je pisal kaplan Prašnikar.

»Za Boga! Za Boga!« je vzkliknil Vodnik in upiral prestrašen modre oči v barona.

Ta pa se je bolestno zmračil in ponovil nervozno:

»Idite, idite zdaj k dr. Wagnerju! Tam vas čaka še večje presenečenje! Le idite nejasno 107!

Po drevoredu pa sta med tem se sprehajala dr. Repič in dr. Wagner ter čakala Vodnika.

»To je nesramnost, čisto navadna nesramnost!« se je razburjal dr. Repič. »Če so bili papeški generali nespodobni tepci, njih kmetje zajčji bojazljivci in menihi smešni harlekini, ki so pred Francozi sramotno bežali, da so izgubljali svoje sandale, naj si Buonaparte nikar ne domišlja, da so Avstrijci ravno taki! Presneto si opeče svoje predrzne prste!«

»Mislite? — Baron Zois mi je povedal pravkar najnovejši Buonapartov izrek: 'Doslej sem premagoval armade brez poveljnikov; odslej pa začnem premagovati poveljnika brez armade.'«

Dr. Repič je obstal.

»To da je dejal Buonaparte. To je francoska impertinenca, ki je vredna zaušnice!«

»Zaušnice smo dobivali doslej še vedno le mi!« je pripomnil hladno dr. Wagner.

»Dà, ampak zakaj, prijatelj? Zato, ker smo bili izdani in smo se preveč zanašali na druge!« se je togotil Repič. »Vrag vzemi koncilijo! Zdaj pa sta Avstrija in Nemčija nejasno hvala Bogu, nihče ju ne ovira pač še pomagali si bosta sami. Strela nejasno 107.


Mali in drobni dr. Wagner je stopal mirno dalje po drevoredu in molčal. Na hrbtu je prekrižal roke ter držal v njih palico in klobuk. Bela lasulja na glavi je imela na vsakem sencu po dva polžasta kodra in na koncu kite mu je visela črna svilena petjla. Dolga črna suknja mu je segala čez kolena, iz vsakega žepa pa mu je gledal časopis. Bil je staromoden možiček, ki se ni brigal za nove šege.

Zato pa je bil dr. Repič vzornik vsem ljubljanskim eleganom in nošo je izpreminjal vedno po najnovejši modi.

Zadnje čase je hodil à la incroyables. Na Francoze se je togotil, a v obleki so mu bili vzor. In tako si ni strigel več las, nego jih je nosil dolge, da so mu silili preko čela in mu padali na vrat. Napol trdi ovratnik s čudovito dolgima, kvišku štrlečima rogljema si je ovijal z dolgim belim robcem, ki se mu je razširjal na prsih v veliko petljo. Kakor želva je potezal za ta ogromni robec brado in za visoki ovratnik vrat. Na nogah je nosil šolne z zaponkami, dokolenke in kakor triko prilegajoče se hlače. Zelo odprti telovnik je kazal mehko, nagubenčeno svileno srajco, suknja z velikanskimi reverji ter z visokim, kakor komat zavihanim ovratnikom pa mu je z dolgimi škrici opletala dopod kolen. Na glavi je imel siv cilinder s silnimi krajci in z visokim oglavjem, v rokah pa je vihtel dolgo palico s koščenim gumbom.

Grotesken je bil, da se je smejal sam sebi, kadar se je pogledal v zrcalu. Vsa Ljubljana se mu je krohotala, ko se je prvič prikazal v tej obleki na ulico, on pa se je krohotal ž njo in dejal:

»Moda je resnično nora, a kaj bi se je branili? Čim preje jo sprejmemo, tem hitreje se je iznebimo. Kakor ošpice! Čim preje jih prestanemo, tem bolje za nas. Isto je s to modo. Ves svet hodi danes tako, zato hodim tudi jaz za njim. Danes se smejete meni, pa tudi vi vsi pridete za mano! Potem se bom smejal jaz vam, a že v najnovejši modi.«

In ni se motil, zakaj že naslednjega tedna se je nosila vsa bogata ljubljanska mladina à la incroyables, v par tednih pa tudi vsi možje, ki za svetovno modo niso hoteli zaostajati. Lasulj je bilo vedno manj.

»Ali ste čitali Buonapartovo povelje francoski armadi v Italiji?« je vprašal nenadoma dr. Wagner, sklanjaje se k mahu, ki se je razrastel po kamenu tik poti. Počenil je skoraj na tla in ripal mah oprezno in nežno s prsti; potem je izpulil kosmič, vzel iz telovnika povečevalno steklo in opazoval.

»Nisem ga čital. Pa kaj me brigajo Buonapartove širokoustne čenče! Pes, ki vedno laja in tuli, ni nevaren pogumnemu možu.«

»Vzemite iz mojega desnega žepa časopis in berite! Menda je v Ljubljani edini eksemplar. Posodil mi ga je baron Zois, ki ga je dobil iz Trsta. Berite! Izročim ga zdajle takoj Vodniku.«

Dr. Repič je razgrnil laški časopis in čital:

»Glavni tabor v Bassanu, dne 9. marca 1979. vojaki! Vzeli ste tudi Mantovo in s tem je konec vojne v Italiji. Pridobili ste si pravico, da Vam bo domovina večno hvaležna. Bili ste zmagalci v štirinajstih bitkah in sedemdesetih bojih, zajeli ste 100.000 mož ter zaplenili petsto poljskih topov, dva tisoč težkih topov in štiri tréne pontonov. Kontribucije, ki ste jih nalagali osvojenim deželam, so armado preživljale, vzdrževale in plačevale; poleg tega smo poslali finančnemu ministru za javna dela trideset milijonov frankov. Muzej v Parizu ste obogatili s tristo umotvori stare in nove umetnosti, z umotvori, ki jih je Italija ustvarila v tristo stoletjih. Osvojili ste najlepše dežele v Evropi. Transpadanska in cispadanska nejasno se zahvaljujeta Vam za svoj obstanek. Francoski prapor vihra prvič na obali Adrijanskega morja, nasproti domovine Aleksandra Velikega, kamor se moremo prepeljati v štiriindvajsetih urah. Kralj sardinjski, kralj neapoljski, papež in vojvoda pramski so odtrgani od koalicije, Angleže pa ste pregnali iz Livorna, Genove in s Korzike. Toda pričakujejo Vas še večji dogodki in Vi se jih izkažite vredne. Izmed vseh sovražnikov, ki so se združili, da bi zadavili francosko republiko, se Vam upira le še cesar. Nobene druge politike in nobene druge volje nima ta cesar kakor politiko in voljo svojega nezvestega kabineta, ki ne pozna strahot vojne in se veseli svetovne bede. Direktorij se ni ustrašil nobenega truda, da bi dal Evropi mir, in dasi je francoska armada silna, vendar je stavil direktorij najskromnejše predloge. Toda na Dunaju ga niso marali poslušati. Zato nimamo nobenega drugega upanja, da pridobimo zopet mir, kakor da si ga poiščemo v srcu dednih držav. Ondi najdete vrlo ljudstvo. Njegovo vero, njegove običaje in njegovo imetje boste čuvali in spoštovali, prinesete pa mu svobode, ki je ni poznalo to ljudstvo nikdar in ki hrepeni po njej zaman že stoletja. Naprej, vojaki! Vaš cilj je Dunaj, Vaše plačilo pa bosta nesmrtna slava in svoboda nejasno ljudstva!

Buonaparte«


Dr. Repič je čital spočetka malomarno in brez zanimanja. Čim dalje pa je čital, tem niše mu je zlezla brada za kravato. Čudovito, povsem neznano čuvstvo ga je prevzelo, ko je dospel do konca Buonapartovega povelja, — srce mu je bilo razburjeno in nemo je strmel predse.

Tedaj je vrgel dr. Wagner kosmič mahu na travo, počasi spravil povečalno steklo zopet v telovnikov žep in se ozrl na dr. Repiča. Videl je njegovo lice, ki so gibale na njem vse mišice in njegove oči, ki so zrle v nedogled. Hipoma se je dr. Repič ozrl.

«Svobodo! Svobodo nam obeta!« je vzplamenel »In čisto resnično piše: Poznali je nismo nikdar, a hrepenimo po njej že stoletja . . . Doktor, ta Buonaparte je ali velik slepar ali pa velik mož! Strela božja, skoraj se mi zdi . . .«

»Da je velik mož, menim jaz,« je dejal dr. Wagner resno in se ozrl po drevoredu navzdol. »Glejte, prijatelj Vodnik že hiti k nama! Razburjen je videti . . . kaj se je zgodilo? Morda baron Zois . . .?«

Naglo sta krenila naproti Vodniku, ki je razoglav skoraj tekel po malo napetem hribu navzgor in jima mahal s klobukom in roko že od daleč. In Vodnik se je ustavil in brez sape dahnil:

»Nadvojvoda Karel beži z vso armado pred Buonapartom in včeraj menda je padlo že tudi Gradišče!« 

Strmé sta se ozrla dr. Wagner in dr. Repič drug drugemu v oči.

Potem pa je dejal dr. Repič:

»Svobodo nam obeta Buonaparte! Ali govori resnico ali laže, — vederemo! — Tu, gospod beneficijat, čitajte!«

Vodnik je poznal Zoisovo navado: kadar je čutil bedni baron, da se mu bliža ljut protinski napad, je vselej hotel biti sam. s prijazno energijo je takrat odslovil sredi pogovora vsakogar, pa naj bi bil kdorkoli. V njegovih strašnih bolestih je smela ostajati pri njem le njegova mati. Samo mati je smela poslušati njegovo ječanje, njegove stoke; sami materi se je mogel kazati skoraj petdesetletni sin v trenotkih, ko je bil zopet brez moči in moštva kakor nebogljen otrok. Vsa okna in vrata je morala zapreti, kadar je Zois v groznih mukah kričal in drhtel ter klical Boga, Marijo in vse svetnike na pomoč.

Največ pa je klical mater.

»Mama! Mama!« je javkal ter objemal staro gospo ter jokal solze, ki mu jih je iztiskala nepopisna bolest, »Zakaj meni taka bolezen? — S čim sem si jaz zaslužil tako božjo kazen?«

In mama je jokala ž njim ter ga tolažila z besedami, ki jih znajo govoriti le materna usta in ki si jih izmisli le materino srce. Mati, Slovenka, Ivana pl. Kapusova iz Kamne gorice, ga je naučila slovenščine ter mu vcepila ljubezen do slovenske domovine in slovenskega naroda; ona mu je vdihnila navdušenje za slovenske gore, doline in planine, ona mu je vzbudila za slovenske narodne pesmi in običaje živo zanimanje, ki ga je spremljalo vse življenje. In otroško razmerje do matere je ostalo neizpremenjeno od Žigove zibeli doslej: mati mu je bila vse in poleg nje ni poznal nobenega ženskega bitja.

»Že pet let je, odkar sem bil zadnjič v bohinjskih fužinah!« je tožil. »Tako dolgo jih že nisem videl, — ah, in videl jih ne bom pač nikoli več! Moj Bohinj! Moje Bohinjsko jezero! Oh, Savica in tvoj slap prekrasni! Nikoli, nikoli več! — in Koprivnik! Javornik, Jesenice, Radovina — vse, vse moje, mama, in vendar izgubljeno zame za večno! Moj Triglav, Škrlatica, Kanjavec, Bogatin, Ratitovec, Vrtac in vi vsi, ljubljeni gorski velikani, ki sem z vas tolikokrat užival prekrasne razglede po preljubi domovini in tja doli do Benetk . . . nikoli, nikoli več! Oh, oh, mama, mama!«

In zaječal je, zarikal in tulil, tulil kakor ranjena žival . . . škrtal z zobmi . . . mlatil s pestmi okoli sebe, smrtno bled in oči vse polne solz.

Mati pa ga je objemal:

»Mundi! Mundi! Potrpi! Ne obupaj! Bog ti pomore! — Verjemi, vse bo še dobro . . . zopet pojdeš z Vodnikom, Hohenwartom, Pinhakom in drugimi gospodi na svoje gore . . . zopet pojdeš v fužine . . . kmalu, kmalu, Mundi! . . . Oh, vsak teden pošiljajo plavžarji iz Bohinja vpraševat, kdaj spet prideš.«

»Oh, mati, kako lepo je bilo včasih! Kako veselo!« je zdihoval Zois. »Vselej so me sprejeli z ljubeznijo in spoštovanjem . . . kakor otroci svojega očeta so me imeli radi! Moji delavci, moji ljubi, pridni, dragi Bohinjci! In kadar sem prišel mednje, je bilo kakor na praznik: vsi so hodili v prazničnih oblekah . . . nihče ni smel delati . . . le pili smo; prepevali, plesali, pekli in kuhali ter jedli . . . vsi skupaj kakor ogromna obitelj okoli svojega dobrega rednika in prijatelja . . . Lepo je bilo, nejasno . . . prelepo! A zdaj nikoli, nikoli več!« 110


Profesorju se je nevarno kolcalo, stekleno so se mu bleščale oči, v obraz je bil zaripel in z rokami je zamahoval, se režal in kričal, kričal očividno silno navdušen.

Toda Zois ga ni razumel ne besede. Kakor nagnusno zver je gledal na profesorja. Konvulzivno se mu je spačil bledi obraz, grabil se je nervozno za glavo in si zatiskal oči in ušesa.

»O, Caje Balbilde! Beatus sum!« je kričal Pelzel, zavihral, zaplesal, izpoddrsnil na gladkih parketnih tleh ter ležal hipoma pred baronom kakor prazna vreča. In nezavesten je grčal in hropel, ne da bi se ganil.

»Prosim, ven, ven!« je zaječal Zois, skril obraz med dlani in drgetal.

V sobo je pritekel sluga, za njim hlapec in pograbila sta nezavestneža za rame in noge ter ga odnesla na hodnik na zrak . . .

»Najostudnejši reči na svetu sta mi pijanec in rjavi hrošč!« je povedal baron, ko se je umiril. »Pijanec in rjavi hrošč . . . o, o, zame neznosna, strašna, strašna!«

* * *

Hipoma je počil po Ljubljani glas: Naša vojska je zopet premegana in beži razkropljena čez Sočo preko Goriške in Kranjske! Padlo je Gradišče, padla je Gorica! — Francozi oblegajo Trst!

Povsod more, plenijo in požigajo, rušijo cerkve in kapele ter ne prizanašajo ne ženskam in ne otrokom!

Vsak polk vozi s seboj giljotino in ž njo sekajo ljudem glave trumoma, kakor se prikažejo. Kakor podivjane zveri mahajo na pol goli jakobinci, kosmati, v blatne cunje zaviti in kakor tolovaji razcapani francoski sanskilotje po ljudeh. Starci in deca, žene in dekleta, bogatinci in reveži leže z razklanimi črepinjami ali prestreljenimi, s krvjo oblitimi trupli po vseh cestah, dvoriščih in hišah, koder prihajajo mimo francoske razbojniške tolpe. Goreča mesta, v plamenih se rušeči gradovi, trgi in vasi razsvetljujejo noči, da je svetleje nego pri belem dnevu. Rjovenje, jokanje, tuljenje in ječanje, hropenje in blazno krohotanje se razlega kot orkan daleč naokoli, kjerkoli se pojavi Buonapartova armada, ki je razuzdanejša, krvoločnejša in besnejša od Turkov in Hunov.

Najstrašneje pa ravnajo francoski divjaki z duhovniki in s plemiči. Tem ne sekajo glav in jih ne streljajo, nego jih počasi mučijo, iztikajo oči, režejo ud za udom ter ravnajo ž njimi kakor stekle zveri.

Po Ljubljani je zavladal zaradi takih vesti nepopisen strah. Ljudje so jokali in begali okoli, molili in kričali brez jasnih misli in namenov. Možje so iskali voz, da bi pobegnili z rodbinami; toda voz ni bilo, ker pobrala je že vse gosposka; iskali so čolnarjev in plavičarjev, da bi jih odpeljali po Ljubljanici čim hitreje iz mesta, toda vse ladje, vsi čolni in vsi plavi so bili prenapolnjeni s tovori oblastev in uradov.

Blagajnice in arhive so odvažali z ladjami in s čolni po Savi, ž njimi pa so se vozili uradniki in stražniki.

Po hišah so vezali prestrašeni ljudje z nervozno naglico svoje najdragocenejše imetje v rjuhe in velike robce, znašali vse na ulice in nestrpno čakali voz, ki pa jih ni bilo od nikoder. Otroci so jokali in cvilili, matere so jih tolažile, možje pa so tekali tjainsem ter preklinjali ljubljanske zanikarne razmere.

Človek se mora torej dati brez odpora zaklati in pobiti kot pes, ker ni možno pobegniti iz tega revnega mesta? — Toda ne, zbežati hočejo peš v hribe in gozde, zateči se na najvišje gore, vzeti s seboj puške in boriti se do zadnjega trenotka.

Pogumnejši meščanje so upali, da se postavi avstrijska vojska Francozom še večkrat v bran, predno dospejo do Ljubljane, in razmišljali so, da je vendar še možna zmaga. Naša vojska stoji med Razdrtim in Postojno, a Francozov ni čutiti. Mogoče je, da pojde francoska armada čez Gorico in Pontebo na Koroško, — ter naravnost proti Dunaju; potem se sovražniki sploh ognejo Kranjsko in Ljubljana bo neprizadeta.

Krvavih historij o francoskih masakrih vsaj najinteligentnejši Ljubljančanje pa tudi niso hoteli verjeti in dopovedovali so zmedenim someščanom, da so Francozi kulturen evropski narod z najrazvitejšo umetnostjo in literaturo in pa z armado, ki je najstrože disciplinirana. Sklicevali so se na poročila o prijaznem postopanju francoske vojske po vsej Italiji, o vriskanju in veselju, s katerim so sprejemala francoske čete razna mesta.

Župan dr. Podobnik, tovarnar Desselbrunner, meščana Damijan in Alborghetti, dr. Repič, dr. Wagner, Valentin Vodnik in še razni pametni možje so hodili po Ljubljani, tolažili in mirili ljudi, a opravili niso mnogo.

Državni uradniki, na čelu jim deželni glavar grof Hohenwart, skoraj vse ljubljansko plemstvo, najbogatejše meščanske obitelj in celo nune so že prve dni pobegnile iz Ljubljane. S tem se je strah seveda le pomnožil in groza pred Francozi le še razširila.


Zlasti je neugodno vplivalo na Ljubljančane, ko so zagledali trume beguncev iz Trsta in Gorice, kričeče Italijane in javkajoče Italijanke. Kočija je pridrevela za kočijo, vsaka nabita polna žensk, otrok in prtljage. Vse je bežalo skozi Ljubljano na Štajersko mimo Sv. Petra cerkve, na Zalog in dalje, dalje . . . Drugi so podili upehane konje skozi Kurjo vas in Rudnik ter dalje in dalje na Hrvaško, tretji pa so bežali le na Dolenjsko, ker so upali, da izgine francoska povodenj prav tako naglo, kakor prihrumi in se razlije.

Vojaštvo v Ljubljani je prevažalo iz smodnišnic smodnik in streljivo iz mesta. Vozili so ga previdno in počasi na Ježico ter ga shranili najprej v cerkev sv. Jurija. Vse bolnike in ranjence so pred šentpetrsko vojašnico in bolnicami naložili na sanitetne lestvane ter jih odpeljali v Celje in Maribor. Francoske vjetnike so odpravili v Zagreb. Iz Idrije in z Vrhnike so prihajali težki tovorni vozovi s svinčenimi čebri in zaboji, polnimi živega srebra in cinobra. Spravili so blago deloma na ladje ob Savi ter odveslali ž njim na Hrvaško, deloma pa so ga odpeljali z vozovi, ki jih je vlačila cela vrsta konj po cesti proti Gradcu.

V par dneh pa je začelo pritiskati še bežeče vojaštvo. Cele brigade so prihrumele skozi mesto in drvele dalje brez prestanka. S krvavečim srcem so gledali Ljubljančanje armado, hitečo nevzdržno po Tržaški cesti in dalje skozi Šiško na Koroško ali pa po Dunajski cesti čez Savo na Črnuče.

Ali se ne utrdijo na gradu in na Golovcu? Ali se ne pripravijo za obrambo glavnega mesta Kranjske, nego ga prepuste sovražniku brez boja in upora?

Ljubljančanje so bili ogorčeni, zakaj zanje in za Ljubljano se ni zmenil nihče. Eštafete so jezdarile pač na vse strani in prihajale od vseh plati, a zvedeti niso mogli ničesar, kaj se godi okoli njih. Tudi pošta ni prihajala več z juga, celo iz Celovca in Gradca je ni bilo več, tako da je bila Ljubljana odrezana skoraj od vsega sveta. V ponedeljek, 27. marca zvečer so ljubljansko pošto zaprli in mesto je ostalo brez novic.

Končno so prijezdili v skoku huzarji, ulanci in kirasirji s prsnimi oklopi. Generali Reuss, Kheim, Hohenzollern, Mercantin in Seckendorf so jih vodili. In ustavili so se na travnikih pod Turnom in v Šiški. Za njimi je prikorakal najprej bataljon Hrvatov, ki se je utaboril na Mirju, ter nato še — z Vrhnike. Terzov bataljon pod poveljstvom polkovnika Stadlerja, ki pa se je umaknil čez Savo ter se ustavil pred Črnučami. Ponoči je bilo lepo videti neštevilne ognje, ob katerih so si vojaki kuhali in se greli. Po hribih, poljih in po cestah so stale straže, imenovale piketi, in se klicale med sabo, da niso zaspale.

V Ljubljani ni bilo več mirne noči in po vseh hišah je vladala največja razburjenost. Mestna hiša je bila vedno razstavljena, župan in mestni svetovalci so uradovali brez prestanka, ker eštafete in kurirji so prihajali drug za drugim z novimi zahtevami in ukazi.

Cesarski so zahtevali kruha, mesa in vina. Bili so lačni ko volkovi in zlasti Hrvatje so tožili, da že pet dni niso jedli. Mahoma so bile izpraznjene vse pekarne in mesnice, iz gostilnic in žganjaren pa so vozili na mestne troške velike sode vina, žganja in sadjevca na Mirje in pod Turn. Petnajst eskadronov konj se je paslo po senožetih. V par dneh je bila pomuljena trava do poslednje bilke in konjska kopita so razkopala tla v samo blato. Potem pa so zahtevali zobi in klaje pa slame in stelje.

Ljubljančanje so dajali kolikor so mogli, a hitro je zmanjkalo vsega, in častniki in podčastniki so postajali osorni in sirovi. Bili so sami Nemci, ošabni, naduti, brezobzirni in nejasno 113. Česar jim niso dali izlepa, so jemali siloma, brez zahvale in brez plačila. Kakor sestradane kobilice so planili ti nemški vojaki že par dni po prihodu po ljubljanskih gostilnah ter ondi jedli in pili, ne da bi se brigali za račune.

»Vse plača mesto! Župan je plačnik!« so kričali ter si dajali streči, dokler so mogli požirati.

»Bog pomagaj! Kakšni pa bodo Francozi, če so že cesarski taki!« so vzdihovali Ljubljančanje. »Sovražnik ne more biti hujši od prijatelja. Oh, vojne in potresa varuj nas, o Gospod!«

Eden pa je bil, ki je opazoval vse vojaške nasilnosti in sirovosti z največjo naslado. Čim huje so postopali, čim odurneje in brezobrazneje so se vedli avstrijski vojaki, tem zadovoljneje se je režal in posmehoval. Ljubljančanje so kleli tiho in na glas ter skrivaj stiskali pesti, on pa se je ob tej togoti in obupanosti zabaval in veselil. Bil je Gregor Danè.

V gostilni »Pri divjem možu« je sedel nekega večera, ko je šla ura že na 11., in se razgovarjal s hotelirjem Rechterjem. Kar st prihrumela dva mlada častnika. Bila sta izredno dobre volje. Krohotaje sta se zavalila za mizo in kričala:

»Bokal najboljšega!« nejasno 113


Sam Janez Rechter jima je prinesel pijače in nalil kozarca. Storil je to le najodličnejšim gostom, a častnika vendarle nista bila zadovoljna. Porogljivo sta se obregnila:

»Ali nimate v tem hotelu ženskih rok? Natakarice sem! Dve, tri najlepše in najmlajše!«

Rechter je ponižno povedal, da so vse ženske mesile in pekle vso noč ter da do natakarice stregle tri dni zapored od zgodnjega jutra do pozne noči skozi mesto bežečim Tržačanom in vojaškim gostom. Nobena se ni mogla vzdržati več na nogah in vse so torej morale iti počivat.

»Pojdite in jih zbudite! Brez žensk ne moreva piti!« sta mu odgovorila. Ko je Rechter nato izjavil, da tega ne more storiti, sta ga začela obmetavati s polnimi kozarci vina, ga psovati, razgrajati, butati s sabljami ob tla in prevračati stole.

»Lopov! Lažnivec! Tako se ne ravna s častniki! Vse ti razbijeva!« In potegnila sta sablje in sekala po mizi, da so letele trske.

»Za božjo voljo gospoda, mirujta, prosim!« je kričal Rechter, begal semtertja pa kar izginil skozi vrata.

V tem silnem hrupu je pritekla iz kuhinje Rechterjeva žena, pogledat, kaj se godi. Mlada, čedna, zelo rdeča plavolaska je bila majhna, a debela in okrogla na vseh straneh. Jedva sta jo častnika zagledala, sta sablji spravila in planila po njej, jo vlekla na zofo ter jo krohotaje objemala:

»Zmaga! Zmaga!« sta kričala. »Zdaj moreva zopet piti, ko imava v svoji sredi toli mehko mačico! Oj te male tačice! Oj ta sladki gobček! Hahaha! Dušica, srček, angelček zlatkani!«

Krohotala sta se na vse grlo. Kot dva mlada risa sta se ji laskala in se dobrikala. Revica je ugovarjala, vpila, cvilila, bolestno vzkrikala, mahala z rokami, a častnikoma je vse to zabavo le še množilo.

»Pomagajte! Pomagajte, Danè!« je prosila Katika, rdeča kot potonika; Danè pa se je potuhnil in ni pomagal.

Častnika sta si položila ubožico na kolena ter jo — kričeč: »Hop! Hop!« — kakor žogo metala z obema rokama kvišku in jo rahlo objemaje lovila v naročje.

Tedaj pa je planil v sobo okoli petdeset let star mož, le napol oblečen, zavit v plašč, majhen in širok, pa velikih, črnih oči, ki so se mu svetile ko baklje. Bil je general Mercantin. Za njim se je skrival Janez Rechter, bled in zelen od togote in strahu.

»Ob devetih je bil retrait tudi za gospode častnike!« je vzkliknil general z ostrim glasom, ki je bil trd ko železo in rezán ko britev. »Lahko noč, gospoda!« in ozrl se je s plamtečimi očmi na vrata.

Rechterjeva žena je bila že zbežala iz sobe in se na hodniku jokala, da je odmevalo po vsej hiši. Častnika sta stala pred generalom ko kamenita kipa, salutirala in hotela naglo oditi. A varala sta se.

General Mercantin je zagledal na tleh ležeče kozarce in iveri in treske obsekane mize.

»Pardon, menda sta pozabila!« je dejal rezko Mercantin in pokazal s prstom sledove njunega razgrajanja. »Takih zabav si brezplačno ne dovoljuje noben kavalir, kajnedane?« — In ozrl se je na hoteljerja ter vprašal: »Petdeset goldinarjev . . . ali bo dovolj?«

»Dovolj, ekscelenca!«

Molče sta položila fanta denar na mizo, salutirala in odšla. Bila sta zopet popolnoma trezna.

General pa se je obrnil k hoteljerju ter dejal z najmečjim glasom, ki ga je zmoglo njegovo grčavo grlo:

»Hvala vam, gospod hoteljer, da ste me zbudili! Vselej sem srečen, kadar morem sam poravnati take neljube prizore. Oprostite in pozabite, zakaj avstrijska armada za nerodnosti posameznikov ni odgovorna!«

»Nisem si znal pomagati drugače, ekscelenca! Oprostite!« je jecal hoteljer.

»Lahko noč!« je še rekel general in odšel v svojo spalnico v drugem nadstropju.

Gregor Danè pa se je po odhodu Mercantina vzpel izza mize, za katero se je bil prej bojazljivo potuhnil, in junaško dejal:

»Tako se godi zvestim patrijotom! Prav, prav, prav je, da jih Francozi klestijo, da lete cunje od njih. Niso vredni drugega. Le še huje naj jih pretepo! Vrag vzemi take oficirje! Kakor krakovske barabe in roparji napadajo poštene ljudi . . . Tudi jaz sem bil patrijot in imel sem častnike za bogove. Zdaj pa sem ozdravljen. Pri Bogu prisegam: Ko pridejo prvi Francozi, jim pojdem naproti in kričal bom na ves glas: Vive la France! Doli z Avstrijo!«

Zelo razžaljen je bil Janez Rechter in nesramno ravnanje častnikov z njegovo Katiko ga je silno razburilo. Toda ko je slišal Danetovo govorico, se je zgrozil in prestrašil.

»Ali ste blazni, Danè?« je vzkliknil. »Kaj če vas kdo sliši? V mojem hotelu — pa take besede! — Saj vendar niste pijani?«

Danè pa je uporno vztrajal, hudičeval in kričal še glasneje:

»Pa naj me zapro! Kaj za to? Nikogar se ne bojim! Vnajglobljo ječo naj me vtaknejo, že v par dneh me Francozi izpuste, ko zvedo, da sem njihen z dušo in telesom. Iz prepričanja sem njihen, zakaj država, ki ima take častnike in tako armado ni vredna, da jo pes —!«


In pripovedoval je Rechterju, kako grdo in krivično so storili ž njim avstrijski ulanci v gostilni »Pri treh gavtrožcah«. Seveda ni Danè niti z besedico omenil, zakaj je bil tepen. Ime Nežike Verderberice ni prišlo od tistih dob nikdar ve črez njegove ustnice. Pripovedoval je o različnih nasilstvih vojakov, tatvinah razkropljenih maroderjev in bojazljivcev. — o sirovosti raznih častnikov in podčastnikov ter o nedostojnostih po ljubljanskih ulicah, gostilnah, kavarnah in hišah. In besen in fanatičen je ponavljal:

»Vsi so enaki! Vsi, vsi! Vsa armada je druhal strahopetcev, tepcev in tolovajev, ki beži pred sovražnikom in je predrzna in nesramna le proti neoboroženim državljanom! Naj pridejo Turki ali Francozi, vseeno, zmerom se nam bo godilo bolje nego danes v tej državi!«

»A nadvojvoda Karel? Knez Reusz, general Gontroeul? Ta general Mercantin in drugi so junaki in vrli možje, — o teh človek vendar ne more dvomiti . . .?« je ugovarjal Rechter. »Počakajmo, potrpimo!«

»Ena lastovka ne donese pomladi in tudi Karel ni tisti genij, kakor so govorili o njem!« se je odrezal brivec. »Dejanja govore, ne pa besede! Tale Mercantin je storil le svojo dolžnost, kakor bi jo bil vsak najslabši kmet, če bi bil zalotil svoja hlapca pri enako grdobnosti. Slab kavalir. Za vašo gospo se še zmenil ni . . . Ali vas je mar prosil odpuščanja, gospa?« je vprašal Rechterico, ki je vstopila pravkar zopet v sobo.

»Da doslej je stal pri meni in nazadnje mi je poljubil celo roko!« je odgovorila Rechterica in se smejala z vsem obrazom. »Galanten mož je ta stari general in celò v sami srajci je bil ljubši nego ti njegovi mladi, a sirovi oficirji!«

Solze so se ji že posušile in okrogli, rdeči obrazek ji je zopet žarel od zdravja in dobre volje. Na telesu je še čutila vtiske častniških prstov, a v ušesih so ji donele le besede: »Oj te male tačice! Oj ta sladki gobček! Dušica, srček, angelček zlatkani, kako si krasen — kako si razkošen!« . . . — —

In še ko je ležala ta mala, polnokrvna debeluška na široki, kakor ladja prostorni zakonski postelji pod razpetim nebom iz belega muselina ter je poslušala hrkanje in smrčanje utrujenega soproga, se je otipavala po nogah in bokih, kjer je čutila bolečina:

»Joj, joj! Vsa polna višnjevih lis bom! Oh, ta divjaka, kako sta se igrala z mano! Kar raztrgati sta me hotela! Ampak všeč sem jima pa le bila . . . in hvala Bogu, da sem imela sveže perilo na sebi in najlepše svilene nogavice! Razvajena gospoda sta, a — sram me ni treba biti.«

Še ko je zadremavala, je čula Katika strastne besede in vroč dih okoli lic: »Dušica, srček, kako si krasen, kako razkošen!« — In smehljajočega obrazka je zaspala trdno in mirno.

* * *

»V srcu dednih držav si poiščemo mir!« je proglasil francoski višji poveljnik Napoleon Buonaparte dne 9. marca 1797. l. v svojem glavnem taborišču Bassanu na reki Brenti in že naslednje dni je začela njegova armada prodirati resnično naravnost proti Dunaju.

Tri ceste so vodile iz Lombardije v smeri Buonapartovega cilja: črez Tirolsko, črez Goriško in črez Kranjsko. Buonaparte je vporabil obenem vse tri.

General Joubert je bil v par dneh nad Tridentom, prekoračil je reki Avisio in Izako, zgrabil Avstrijce pod poveljstvom generala Kerpena in generala Loudona, jih porazil, razkropil in vrgel črez Brennerjev prelaz. Nato je krenil skozi Pustrsko dolino in ob Dravi na Koroško.

General Massena je šel črez reko Piavo, pobil čete avstrijskega generala Lusignana in njega celo ujel. Nato je prekoračil reko Tagliamento, vzel Osopo in Pontebo ter vrgel divizijo generala Ocskaya nazaj proti Trbižu.

General Serrurier je marširal črez Palmo nuovo proti Gradiški in ki se mu je v nedeljo, dne 19. marca vdala s 3000 možmi in 20 topovi. Bernardotte je krenil nato na desno na Kranjsko, Dugua je s 1000 konjeniki v četrtek, dne 23. marca vzel Trst, Serrurier pa je z glavno armado, pri kateri je bil tudi Buonaparte, prodiral ob Soči naravnost proti severu preko Gorice, Kobarida, do Chiuse Forte in potem dalje na Koroško.

Nadvojvoda Karel je čakal Francoze na planjavi ob reki Tagliamentu. Dne 16. marca so stali Avstrijci v bojni črti z naperjenimi topovi na levem, Francozi pa na desnem rečnem bregu. Okoli 9. dopoldne je bilo, ko se je vnel — boj. Z obeh strani so bruhali topovi. Francoski konjeniki so zaman poizkušali prebresti reko. Prehod je bil vpričo Avstrijcev nemogoč.

Kar so Francozi prenehali streljati, si zgradili šatore in si pri neštevilnih ognjih začeli kuhati menažo. Nadvojvoda Karel je mislil, da hočejo Francozi, ki so marširali vso noč, počivati, zato se je umaknil v svoje šatorišče. Dve uri nato, ko je zavladal mir na obeh obrežjih, pa so Francozi, na čelu jim Murratova kavalerija, nenadoma planili v reko, jo preplavali, prejezdili in prebredli.


Predno so se Avstrijci zavedeli, so bili francoski eskadroni že na levem bregu in za njimi so pritiskale brigade in divizije pešcev. Zaman sta izkušali avstrijska infanterija in artiljerija rešiti situacijo: nadvojvoda Karel se je moral umakniti, poražen in prevarjen od Buonapartove zvijačnosti in strelovite urnosti.

Glavna skrb je bila Karlu sedaj, da zastavi Francozom pot na Koroško ter da drži Pontebo, ki jo je zasedel general Ocskay. V to svrho je poslal generala Bajaliča s tremi divizijami in z večino topništva ob Soči preko Goriške generalu Ocskayu na pomoč; sam pa je z vsemi drugimi divizijami hitel črez Razdrto, Vipavo, Postojno, Vrhniko in Ljubljano na Trbiž, odkoder je hotel podpreti Ocskaya in Bajaliča. Upal je, da prehiti francosko glavno armado in jo ustavi v Kanalski dolini.

V torek, dne 21. marca je drvela nadvojvodova karosa mimo Ljubljane, za njo pa so hitele divizije v najurnejšem koraku. Upehana, izmučena in lačna vojska je morala v Ljubljani počivati, le nadvojvoda Karel ni maral ne počitka ne odmora, nego se je vozil dalje in dalje. Ko pa je dospel do Kranja, je ostavil karoso, ki mu je bila prepočasna, in zasedel je žrebca. Na čelu večjega oddelka huzarjev je dirjal skokoma preko vse Gorenjske. Brez počitka je kalopiral, da bi rešil, kar se še rešiti da. Zaman! Ocskay se je bil moral med tem generalu Masseni iz Pontebe že umakniti do Korena, in ko mu je prihitel nadvojvoda na pomoč iz Celovca s čilo grenadirsko divizijo, ki je bila dospela pravkar od Rene, je porazil Massena oba, ju vrgel na vsej črti nazaj do Beljaka, zasedel Trbiž ter čakal še prihoda Bajaličevih divizij.

V Chiusi se je utrdil Bajalič, ki ni vedel, da je Massena že dva dni v Trbižu. Kmalu sta bila za njim Guieux in Serrurier ter sta ga zgrabila odzadaj. Massena pa ga je naskočil odspredaj.

Zaman je bilo vse avstrijsko junaštvo: Bajalič je kapituliral, izgubil vso prtljago, vse prapore in vse topove. Pettisoč mož njegovih treh divizij so ujeli Francozi, ostali so obležali ubiti in ranjeni na bojišču ali pa so se razbegnili ter se poskrili po gozdih okoli Malborjeta in Žabnice ter vaseh na koroškokranjski meji.

Tedaj šele sta prihitela za nadvojvodo Karlom generala Kheim in Mercantin iz Ljubljane v Celovec. Prepozno! Joubertove, Massenove in Serrurjerove divizije so preplavile že vso Koroško do glavnega mesta in ga zasedle (30. marca). Hitro sta se morala umaknili, da se rešita, in bežala sta za nadvojvodo Karlom, ki se je tudi že umaknil črez Št. Vid do Brež prav blizu severne meje štajerske.

Tako ni še minilo dvajset dni, odkar se je začel dvoboj med Karlom in Napoleonom in že je pribežala avstrijska armada od reke Piave do Brež, pobita in poražena vzlic vsej hrabrosti v vseh bitkah in bojih. Trst, Reka, Gradišče, Gorica, Ponteba, Trbiž, Beljak in Celovec so zasedli Francozi. — Napoleon Buonaparte pa je stal pa je stal le še trideset milj daleč od Dunaja, »srca dednih držav« . . .

V Ljubljani seveda o vsem tem, kar se je med tem godilo na Koroškem in Goriškem, niso vedeli še nič, saj so imeli preveč posla s seboj in z lačnimi avstrijskim vojaštvom, ki je polagoma odhajalo na Črnuče in dalje na Gorenjsko.

Na tihi torek, dne 28. marca zvečer so se umaknili zadnji cesarski vojaki po črnuškem mostu čez Savo. Nato so mostnice odstranili, da ni mogel nihče več črezenj. V Ljubljani je bilo prazno in tiho in kakor izmrto; strah in groza pred razvpitimi prevratniki, jakobinci in sansculotti sta ležala kakor težka mora na vsem mestu.

Vsaj tretjina prebivalstva, ki je štelo jedva 19.000 duš, je pobegnila in vzela s seboj vse, kar je mogla. Nekaj starih žensk je natovorilo na cize in samokolnice celo svoje postelje, lonce in ponvice ter javkaje in plakaje odkravljalo iz mesta.

Grozni umor kralja in kraljice, strašni potoki krvi revolucije, poročila o besnih bitkah, v katerih je razbrzdana predrznost in blazna hrabrost sansculottov tolikokrat premagala najslavnejši pogum naših starih vojščakov, neprestano umikanje naših polkov, ki ga niti nadvojvoda Karel ni mogel preprečiti, vse to je v Ljubljančanih vzbujalo strah, da jih čaka najhujše. V najmučnejši tišini in napetosti so pričakovali vsako minuto navala in naskoka Francozov. Vsak zvok so smatrali za grom topov. Le krvave bajonete, divjaške zmagovalce in prestrašno giljotino so videli pred seboj. Vse je izgubljeno! so mislili . . .

Le v brivnici Gregorja Daneta je bilo veselo.

Na mizi pred njim sta stala bokal vina in polna čaša. Žvižgal je in prepeval, pa — šival. Zares, sam je šival mojster Danè in se zločesto smejal in režal, pa včasih celo zavriskal. Sam je bil v vsej svoji hiši, ker tudi njegova žena je pobegnila pred Francozi v Novo mesto k svojim staršem.

»Bog s teboj, ljuba zakonska porcija! Da bi te ne videl nikoli več!« je kričal brivec in se krohatal.

Nato pa je šival in šival, žvižgal in vriskal in pol, vesel in srečen, kakor da se pripravlja na doživljaj, ki ga pričakuje le še iztežka.


Na Ubeljskem so imeli prekrasno vreme. Nebo se je bočilo jasno in solnce se je smejalo ter je sipalo svojo žarko svetlobo po kraški krajini in na zeleni Nanos. Toda bilo je še brez moči. Od severa je brila ostra burja in izredno mrazila.

V cerkvici sv. Urha je maševal Blaž Prašnikar in stregel mu je Lovrenček. Bila je sobota pred tiho nedeljo. Malo ljudi je sedelo po starih, črvivih klopeh, le nekaj stark in starčkov, par otrok z materami, a v prvi klopi sta klečala in pobožno molila Matevž Premrov in Marka Šaplja.

Tiho je bilo v božjem hramu, tiho po vasici. Le včasih je zavzdihnil in zaječal zvon v linah, a takoj zopet umolknil.

Nenadoma se je začulo peketanje konjskih kopit, — slišali so se kriki, — zarožljalo je, zazvenčalo in — utonilo zopet v gluhi tišini.

Premrov je dvignil glavo in posluhnil; stari mlinar pa je mirno molil dalje in spuščal na molku jagodo za jagodo izpod palca.

A zopet je zahrupelo na cesti. Topot neštevilnih kopit se je vlekel mimo cerkve kakor vihar, — potihoval je in naraščal, potihoval in naraščal . . . In čulo se je sopihanje, — hrzanje, rezgetanje konj, — kričanje ljudi, — rezko poveljevanje, — žvenket orožja, — korakanje težkih nog.

In že so se odprla cerkvena vrata, in vstopila je s truščem četa blatnih sanitejcev, ki je prinašala še blatnejše ranjence. Nič se ni ozirala na mašnika in vernike po klopeh: glasno je govorila med sabo, se jezila in pričkala ter gromko koračila pod svojimi bremeni po cerkvi. In ranjenci so glasno stokali, hlipali, ječali, tulili, škrtali z zobmi ali pa nezavestni molčali, vsi mrtvaško sivi, s črno podplutimi očmi, ta krvaveč iz nosa, oni iz ust, vsi onemogli do poslednje sile.

Sanitejci so jih hitro položili na tlak pred oltarjem, jim potlačili pod glavo tornistro ali vsaj vrečico za kruh, nekdo je vrgel še okrvavljeno plahto preko njih, in sanitejci so skokoma zbežali iz cerkve. Niti vrat niso utegnili zapreti za sabo.

»Vode! Vode!« je zajavkal ranjenec in mlatil z rokami

»Umiram!« je zaječal tovariš, se dvignil in omahnil nazaj.

»Žena moja!« 

»Joj, ubijte me! Rešite me strašnih muk!« 

Vsa cerkev je bila polna obupnih klicev in tarnanja.

Prašnikar ni mogel domoliti maše. Pokleknil je, se prekrižal, stekel po stopnicah izpred oltarja in si že med potjo slačil plašč. Vrgel ga je Lovrenčku in hitel k ranjencem.

»Ženske, po vode!« je ukazoval. »Lovrenček, prinesi vina iz sakristije! Potem pa pojdi še v kaplanijo ponje! — Ljudje! Poiščite platnenih obvez! Prinesite slame! Otepov! In rjuh, odej, karkoli!« 

Par žensk je ostalo ob starem kaplanu in mu pomagalo, drugi so zbežali iz cerkve. Tudi Premrov in Šaplja sta morala oditi.

»Naša vojska beži! Idita v vas . . . ondi sta potrebnejša nego tu«, jima je ukazal kaplan.

In resnično, potrebnejša sta bila ondi.

Groza in strah sta se zgrnila na Ubeljsko in zmešnjava na cesti je bila velikanska.

Konjeniki in pešci, sanitetni, tovorni vozovi in topovi, majhni, suhi vojaki v belih frakih z rdečimi, zelenimi ali modrimi našivi, z gamašami in s kašketami, visoki, plečati grenadirji z visokimi kosmatimi čakami, zeleni ali temnomodri dragonci s trirogi in kirasirji s črnimi oklopi, z belimi plašči in v čeladah s črnimi grebeni, huzarji v temnordečih atilah in belih brezrokavnih plaščih, pa ulanci z rumenimi čapkami in zelenimi kurtkami, vmes častniki v belih frakih, rdečih hlačah in visokih škornjih, vsi s čopi s petljami, — nekateri čisto mladi, skoraj še dečki, drugi — podčastniki — starejši, tretji že postarni možje . . . vsi pomešani, vsi prepadli, vsi misleči le na rešitev v čim hitrejšem begu.

Toda omagovali so in od utrujenosti, želje in lakote so se nekateri še jedva premikali.

Ves teden že beže, od Tagliamenta naprej se umikajo v najurnejših marših, ne spe, ne menažirajo . . . od Soče dalje pa nimajo ne oddiha, ne počitka več.

Ogromni bagažni vozovi z vprego štirih ali celo šestih konj se prerivajo skozi trume pešcev in konjenikov, spremljani od kirasirjev. ki bijejo z golimi sabljami okoli sebe. Sanitetni vozovi zavirajo svobodno pot, se ustavljajo vsak hip in odlagajo mrliče, ki jih mečejo sanitejci še gorke kraj ceste.

Povsod čepe onemogli vojaki, bledi, zelenkasti v lice, drgetajoči od mraza in strahu pred smrtjo, ki jo čutijo za petami. Na desni in levi ceste leže skoraj izkrvavljeni vojaki vseh branž, skrčeni v klobko, s puško ob sebi, s tornistro pod glavo, zro topo v jasno nebo in umirajo . . . Podčastniki kriče, preklinjajo, odrejajo; častniki jezdarijo semtertja, rote, prosijo, groze, a ker ne opravijo nič, se tiho izgubljajo v deroči reki beguncev.

Pred hišami in po vežah se gnetejo Madjari, Nemci, Čehi, Poljaki in Hrvatje ter zahtevajo jedi in pijače. Ljudje jih ne razumejo in sestradancem so prepočasni. Zato vdirajo nesrečniki sami v kuhinje, shrambe in kašče ter odnašajo, kar najdejo. Po dvoriščih in skednjih iztikajo, love kuretino in pobirajo jajca. Otroci jokajo, ženske javkajo, psi lajajo, živina po hlevih muka prestrašena ter trga verige in vrvi.


Krik, hrup, ropot, jok in stok polni vso vas, da odmeva daleč preko nje.

Ubeljski »cesar« pa ni izgubil glave.

»Gospod, rad dam vina in moke«, je nagovoril golobradega častnika brez orožja tik pred svojo hišo; »samo plenijo naj nikar ne! Pleniti smejo razbojniki, ne pa vojaki! Tudi jaz sem bil vojak, gospod! In tudi jaz sem kot vojak streljal tovariša-razbojnika!« 

V italijanskem jeziku je nagovoril Premrov častnika. Ta pa se mu je zasmejal.

»Pogumen mož ste, gospod Premrov!« mu je odgovoril slovenski. »In resnico ste povedali. Toda lakota ne pozna zakonov in vojna se ne briga za moralo. He, zdaj celo častniki že kradejo in se tega čisto nič ne sramujejo . . . No, kaj me še zmerom ne poznate?« 

»Joj, vi ste, Žajbelj?« se je začudil Premrov in se razveselil.

»Felčer Žajbelj, vaš dolžnik!« je odgovoril častnik in podal 'cesarju' roko. »Iskal sem vas, gospod Matevž. No, hišo sem vam dal precej zastražiti in mati so že spet pomirjeni.«

Res sta stala ob stebrih pred vrati Premrovove hiše vojaka z nataknjenima bajonetoma, obenem pa natepala vsak velik krajec hleba.

»Petnajst let se že nisva videla! Pepe, ti, ti!« je vzklikal Premrov in hitel v hišo. »Oh, koliko presenečenje! Na to izprazniva čašo najboljšega, potem pa na delo! Hej, mati, Kati, kje si?« 

Za njima je stopal Šaplja z glavo sv. Petra in jo stresal. Hudo ga je skrbelo, kako je doma z njegovim mlinom, kako se godi njegovi stari. A ni se utegnil vdajati skrbem; že ga je otovoril Premrov s kupom hlebcev in velikim nožem ter ga je poslal po vasi, da obdeli omagance s kruhom. In naročil mu je, naj se urno vrne, ko mu zmanjka, da dobi novih hlebcev . . .

V kuhinji se je že v treh velikih kotlih kuhala polenta, v ogromnih loncih se je kuhalo kislo zelje in moka za žgance, pred hišo pa je dal postavi Premrov dva sodca vina ter je točil sam.

Ranocelnik Žajbelj je med tem razstavil straže, ko jih je pri 'cesarju' nasitil in napojil, po vsej vasi, odredil, da so iz hiš prinašali ljudje sami keble z vodo in s korci ter kruha, polente in sočivja, sam pa je odhitel preko ceste v cerkev, kjer je kaplan Blaž z Lovrenčkom opravljal delo usmiljenega Samaritanca.

Cerkev pa se je polnila z ranjenci in z umirajočimi bolj in bolj . . . skoraj pred vsako hišo je že ležal mrtvec . . . a reka beguncev je drla nepretrgoma dalje in dalje. Žajblju se je pridružilo še troje felčerjev . . . mlinar Šaplja, Premrov, njegova žena Katarina, sinko Matevžek, vsi hlapci in dekle so imeli polne roke dela z razdeljevanjem polente, žgancev, kruha, zelja, jajc in krompirja . . . Za cerkvijo, na pokopališču so sanitejci, vsi potni in upehani, kopali ogromno široko jamo, da polože vanjo brž brž trupla svojih tovarišev, ki so pravkar izdihnili . . .

Jedva dobro uro je trajalo, ko se je utrgal človeški oblak . . . poslej je deževalo mirneje . . . končno je le še rosilo . . .: prve čete so si bile obranile največ moči, zato so bile še predrzne, brezobzirne in nasilne.

Za njimi so se privlekle že redkejše trume, a še bolj zbegane, še bolj utrujene in zato ponižnejše. Ž njimi so priropotali trenski vozovi, nato topovi . . . le nekaj celotnih baterij . . . večinoma pa posamič . . . Konji so cepali . . . biči so žvižgali, zaman, žival je pogibala . . . bombardirji v rjavih, rdeče obrobljenih uniformah so zavlekli mrhe s poti, jemali konje jezdecem in dreveli dalje . . . ali pa so pustili vse skupaj sredi ceste ter odgalopirali . . .

Požirek vode . . . morda čašo Premrovega vina . . . pest polente . . . kosec kruha . . . vse pogoltnjeno z zversko hlastnostjo . . . in že je bežal vsak naprej, naprej . . .

Iz vseh dimnikov se je kadilo, ker povsod so kuhali za bolnike, ranjence in upehance. Ženske, starci in otroci so stregli beguncem, jim prinašali cunj za obveze, vode, da si izperejo pekoče rane, jedi, da vsaj za silo utešijo glad.

Prašnikar pa je v cerkvi izpovedoval, obhajal, deval v poslednje sv. olje ter molil z umirajočimi ter jim zatiskal ugasle oči. In ob njem je bil ves čas Lovrenček, prinašal, odnašal, klečal, molih včasih zaihtel in zopet pogumno tekel, kamor ga je poslal stari dobrotnik ter je vztrajal ž njim do zadnjega . . .

Bilo je že proti večeru, ko je prišel mlinar Šaplja zopet v cerkev. V vsej svoji širini in dolžini je bila postlana s slamo in ni ga bilo kotička, kjer bi ne bil ležal bolnik ali mrtvec. Sanitejci so pravkar odnašali trupla na pokopališče, Prašnikar, cerkvenec in Lovrenček so spremljali izprevod ter nato čakali ob novi, jami. Šaplja se jim je pridružil.

Prinesli so najprej deset trupel ter jih položili v uniformah tesno drugo poleg drugega; nato so prinesli še tri in jih položili vrh spodnjih počez.

Prašnikar je poškropil trupla z blagoslovljeno vodo, izmolil očenaš in se hotel zopet vrniti v cerkev.

Tedaj ga je ustavil Šaplja:

»Premrov vas prosi, da pridete k njemu, Žajbelj mora dalje!« 

»Ah, moj Pepček! Res je. Videl sem ga . . . stisnil sem mu roko, a govoriti nisva utegnila! A kako naj pustim te reveže same?« 

»Vrnete se kmalu zopet . . . Tudi zaužili niste menda ničesar ves dan?«

»Nisem?« Kaplan, bled in upal, se je prijel za čelo in začutil, da se mu šibe kolena in vrti v glavi. »Ničesar nisem jedel? — In tudi ti ne, Lovrenček?« 

»Niti vi niti jaz, gospod!« 

»Vidita! In Premrov edini se je spomnil, da stradata. Pojdita, pojdita!« 

In mlinar je krenil s pokopališča. Ko pa se je ozrl, je videl kako omahuje kaplan: Še se je ujel starček za železen križ, nato pa se je sesedel na grob.

Mlinar je urno pristopil, dvignil starčka in ga skoraj nesel po vasi; Lovrenček pa je tekel naprej, da obvesti Premrorove.

Toda sveži zrak je že sprožil kaplana in, dasi še bled in medel, se je že zopet smehljal, ko je prestopil prag .

»Ehe, malo zavrtelo se mi je! Nič hudega . . . Malo jušice, mama, pa bo vse spet dobro.«

Četrt ure nato je bil Prašnikar zopet čil in starček je imel zopet zdravo, zardelo lice ter se je razgovarjal živahno kakor zmerom. A nocoj še posebno zgovorno.

»Pepe, Pepe! Sreča v nesreči! Joj, ti moj dečko! Petnajst let te že nisem videl, in kakor bi se bil udrl v zemljo, nisem osem let niti slišal več o tebi . . . Pa si mi res hvaležen učenec!« 

Žajbelj, mladi, golobradi ranocelnik, je z veseljem poslušal duhovnikovo grajo, ki mu je govorila jasno in glasno, da starčkova ljubezen niti po tolikih letih ni ugasnila.

Žajbljev oče Juri je bil ubog kmetiški sin iz Hrenovec. Odvedli so ga k vojakom in v Thurnovem pešpolku je služil pri saniteti. Mnogo je izkusil, mnogo prebil. Ker pa je bil nadarjen, je postal vojni kirurg ali felčer. In oženil se je s Premrovovo sestrično Nežiko, a jedva tri leta nato je umri.

Vdova se je s sinčkom, ne še triletnim Josipom, vrnila na Ubeljsko, kjer je naša zavetja pri bratrancu Premrovu, ki se je bil pravkar oženil. A tudi Nežika je kmalu umrla, Josip pa je ostal pri hiši, odraščal, pasel živino in hodil v kaplanijo v šolo.

Ko pa je bil 12 let star, so ga poslali v Postojno, kjer je bil stric Torkar brivec in ranocelnik. Tam je Josip snažil kotle, nosil vodo, se učil briti, striči pa tudi kri puščati, zobe ruvati in rane obvezovati. In kadar Je utegnil, je smel hoditi v šolo.

A kakor očeta, so pograbili tudi njega in ga vtaknili v vojsko, in kakor oče je prišel k saniteti, bril, strigel, rezal uljesa, drl zobe, puščal kri in celil rane. Mnogo je izkusil, mnogo prebil. Usoda ga je vrgla tja v Belgijo, potem na Reno in končno v Lombardijo, a Josip Žajbelj se je med bitkami, marši in begi učil in učil ter si kakor nekdaj njegov oče končno upal pred pravimi vojaškimi zdravniki napraviti izpit. In uspel je izvrstno! In leto dni je že, odkar je bil imenovan za pomožnega feldčerja ter je dobil lepo častniško uniformo.

Živo je pripovedoval Žajbelj svoje doživljaje. Napeto so ga poslušati . . . Lovrenček pa je pozabil jesti. Samo gledal je, gledal mladega, veselega gospoda in srce mu je prekipevalo od hrepenenja.

»Čigav si, deček? Ne poznam te.« 

»Čeledinov.«

»Pojdeš z mano?« 

»Pojdem gospod!« — In že je vstal in pograbil svojo čepico.

Družba se je zasmejala; Lovrenček pa je zardel, povesil glavo in oči so se mu mahoma napolnile z debelimi solzami.

»Ti bi mogel zapustiti mene. Lovrenček?« je vprašal Prašnikar bolestno.

»Oh, gospod!« je zavzdihnil deček in glasno nejasno besedilo 123

»Kakor ta gospod bi hotel tudi ti v svet . . . v šole . . . tja v mesto . . . za ranocelnika?« 

»Ne, ne, — za učitelja, kaplana . . . saj ste mi vendar obetali!« 

»A kako bom sam? — brez tebe, Lovrenček?« 

»Saj ostane lahko pri vas Matevžek!« 

Na klopi poleg očeta je sedel Premrovov edinec. Bil je dve leti starejši od Lovrenčka, visok, kakor žrd tanek fant, a očetu podoben kakor krajcar krajcarju. V šolo ni hodil rad, a brati, pisati in celo številiti se je le naučil. Bolj od knjig in gosjega peresa je ljubil živino, delo v opekarni ali na polju, zlasti pa mu je ugajalo trženje z očetom v Trstu ali na Reki.

»A če odide še Matevžek v Trst v trgovsko šolo?« je vprašal kaplan lokavo in se nasmehnil.

»Nikamor ne pojdem . . . doma je najlepše!« se je oglasil Matevžek in pogledal očeta proseče.

»Seveda, seveda, Matevžek ostane doma,« je potrdil oče, »ampak le, ako bo hodil pozimi še v šolo.«

»Bom . . . kakor dolgo hočete! Učil se bom, samo odtod me ne dajte nikamor!« je dejal Matevžel.


»Vsak si Je izbral svoje: katero je boljše, katero je pravšnejše?« je dejal mlinar. »Ali pa ne obračata prepozno? Ali ne obrne Bog vama in nam vsem drugače, nego si želimo? Pepe, kaj bo z nami, ko pridejo Francozi? Kakšni so? Ti jih poznaš.« 

Tedaj je Žajbeli pogledal okoli sebe, so li zaprta vrata in okna, nato se je sklonil nad mizo in izgovoril šepetaje:

»Slabši ne od Nemcev! Ne bojte se jih!... Zaupajte! . . . Vse pa kaže, da so dosti boljši in pravičnejši. Saj ste brali Napoleonovo povelje armadi: našo vero , naše običaje in naše imetje mora čuvati in spoštovati, a prinaša nam svobodo, ki hrepenimo po njem že stoIetja!«

»In ti mu verjameš?« je vprašal Prašnikar.

»Buoaparte je tako pisal in podpisal . . . Bupnaparte pa ni lagal doslej še nikoli!« je odgovoril Žajbelj.

»Bog te usliši, Pepe!« je vzdihnil stari kaplan in trčil z ranocelnikom.

In vsi so trkali z njim: srca polna tesnobe, a hkratu polna nade, da se menda res svita za gorami, da se nazanja končno dan po stoletni temi . . .

A ko je vstal Žajbelj, da se poslovi, je vstal tudi Lovrenček in se pokril s čepico.

»Torej res greva?«

»Res, gospod . . . kar precej!« In že ga je držal za roko.

»Kar precej, sirotek! Kam? Zdaj, v krvavi vojni . . . kam te naj denem . . . kako spravim s seboj? — Ne, ne, Lovrenček: saj ni mogoče. Počakaj, potrpi: mesec, dva . . . vrnem se, gotovo vrnem in te odvedem v Ljubljano!«

In še je govoril ranocelnik ter tolažil, obetal . . . Lovrenček pa je ležal ob peči na klopi ter jokal, jokal . . .

Šalili so se z njim . . . norčevali . . . oh, on pa je mislil, da je resnica! Svitalo se je . . . za gorami je pokala zora . . . dan se je naznanjal . . . ah, pa je bila vse le laž in šala!

Ranocelnik je bil odjezdil proti Postojni . . . mlinar Šaplja je hitel domov . . . kaplan Prašnikar je bil zopet v cerkvi pri ranjencih . . . Matevžek je stal na cesti in delil že poredkoma mimo hise bežečim vojakom kose kruha, krompirja v oblicah ter jim dajal s korcem piti vode iz kebla . . . Premrov je pregledoval zidanico, hleve, svisli, kozolce in kolnice, se li ni zatekel kak ranjenec ali omaganec, ki bi lahko provzročil požar . . . Hlapci in dekle so imeli dela po jarkih in štradonih . . . le Lovrenček je še vedno ležal ob peči na klopi ter ihtel, ihtel.

»Matevžek bi šel lahko, pa noče! Jaz bi šel rad . . . oh, tako rad, a ne smem in en morem! Ljubi Bog, čemu taka krivica? — Že sem mislil, da je vse svetlo okoli mene . . . a zdaj je temno in temneje nego kdajkoli . . . in svetlo ne bo nikoli! Sirota sem, beraček . . . Sreča pa išče le bogate . . . in pogumne! Tudi Žajbelj je bil pogumen in je dosegel srečo! — Kaj naj storim? Prosim, čakam, upam . . . ali pa naj kar uidem? — Najbolje bi bilo. Navsezgodaj vstani, poveži nedeljsko obleko . . . spravi v žep kos kruha pa hajdi proti Postojni! — Tam sta gospoda Hueber in župnik Wenigar . . . povedal bi jima . . . preprosil ju . . . pokleknil bi, roke dvignil . . . oh, morda bi me vendar pustila dalje . . . Na strehi poštnega voza bi ležal in se vozil, vozil . . . Koliko novega sveta bi videl! Nove kraje, nove vode, hiše, ljudi in od veselja bi pel in vriskal, ko bi zagledal oddaleč ljubljanski grad, cerkve, palače . . . oh!«

In Lovrenček se je že vozil in vozil . . . Solnce je žarelo na nebu kot ogromna baklja, in vse je bilo prekrasno, kamorkoli se je ozrl. Pošta je ropotala in se lahno zibala pod njim . . . konji, zdaj dva, zdaj trije, zdaj celo štirje, so klopotali po cesti . . . postiljon je pokal z bičem, nato pa zatrobil: »Trari — trará!« — in vesela melodija je odmevala preko hribov in dolin . . . »He, hej!« — Še malo . . . le še malo, in Ljubljana ljubljena se razgrne pred njim ter ga vzame v svoje naročje! . . .

Na Ubeljskem so imeli prekrasno noč. Na milijone zvezdic je migljalo na jasnem nebu, od severa pa je brila rezka burja . . . Tiho je bilo po vasici, ki je spala po razburjenem dnevu trdo spanje. Le včasih se je začul pasji lajež . . . včasih težka, trudna stopinja begunca vojaka, ki se je opotekal, dalje, dalje . . .

»Cesar« in »cesarica« sta bdela. Zgoraj v veliki sobi tik spalnice sta imela še opravka, ko je nastal mir že po vsej hiši.

Nad ogromno hrastovo skrinjo, izrezljano in poslikano, se je sklanjala Katarina in podajala Matevžu izpod dvojnega dna in izza tajnih pretinov skrivnostne skrinje platnene, trdo polne vrečice. Težke so bile te vrečice in z obema rokama jih je morala dvigati cesarica. V kotu je zijala v zidu ozka, podolgovata, globoka odprtina. Vanjo je polagal cesar vrečice drugo vrh druge. In naposled sta vložila še tri mehurje ter nekaj papirjev. Cesar je sprožil železen pokrov, ki je smuknil od leve strani ter pokril odprtino, nato je sprožil pokrov od desne strani, privijal, obračal in zaklepal ter končno preko vsega vložil debelo desko, pobeljeno kakor zid. Nato sta skupaj prestavila visoko omaro ter jo prerinila pred steno.

»A kam naj skrijem najdražje?« je dejal cesar in sedel.


Vprašujoče ga je pogledala cesarica. On pa je ovil roko okoli njenega pasu ter jo potegnil k sebi.

»Kati, če bi se zgodila nesreča . . . vojna je! . . . Bog sam ve, kaj nas še čaka!« 

»Kakšne misli, Matevž! Čemu se bati najhujšega?« je odgovorila, mu položila roke okoli vratu ter se pritisnila nanj. »V Boga zaupam . . . doslej me zaupanje vanj še ni varalo.« 

Molče ji je naslonil glavo na prsi in slišal utrip njenega srca. Mirno je utripalo to srce. In iz njega je prehajal mir tudi v njegovo.

»Kakor Bog hoče! je dejal po premolku, vstal, jo rahlo objel In poljubil. »Če bi se pa zgodila nesreča meni, vedi: tvoje je vse in Matevžkovo. Tam notri najdeš napisano: Prašnikar in Wenigar sta bila priči, Hueber pa je pisal . . . Če izgubim tebe, Kati, ostanem živ mrlič, dokler ne pridem za tabo!

»Moj Bog, kakšen si nocoj! O smrti govoriš! In vendar si govoril še včeraj, da se nam obetajo boljši, lepši čaši! Svobodo nam obeta Buonaparte . . . bral si sam njegovo povelje . . .Žajbelj je pripovedoval o svobodi . . . Prašnikar, Wenigar . . .« 

»Pride, pride, a odkupiti jo bo treba morda z žrtvami . . . In če je določil Bog, ki ne daje tudi ničesar zastonj, nas, naše imetje, naše kraje za to žrtev?« 

»Evo nas! Vse, vse, Matevž, naj se žrtvuje za narod, kakor se je žrtvoval sam božji sin za vse človeštvo!« 

»Tako misliš, Kati?« 

»Tako. In tudi ti, vem . . . poznam te!« 

»Poznaš. Moja si . . . moja . . . « še nikoli tako kot v tem trenotku, Kati! — Ajd, pozno je že . . . «

Mirno je zaspala Katarina na njegovih prsih, on pa je bdel in razmišljal o svoji nesreči.

Ko mu je umrla prva žena, Ana Tripova, je bil še mlad prevrat. Brez otrok . . . On zagledal je jedva leto po njeni smrti v Postojni krasno dekelce: Katarino Burgerjevo. Zdravo, pogumno in podjetno. Dasi je bila njegovo posestvo največje in najlepše na Ubeljskem, si vendar niti misliti ni upal, da bi šla Katarina z njim iz Postojne v vasico pod Nanosom. Po ovinkih jo je dal snubiti zase in zvedel: všeč ji je, ker je bister, trezen mož. Toda le kmet ji je premalo. Če bi bil trgovec . . . Pa zakaj bi ne bil? — Hiša sredi vasi ob edini cesti, ki vodi skozi vas, je le pritlična. Zakaj bi je ne dvignila še za nadstropje? In v njej bi bila lahko donosna gostilna! — Za hišo bi lahko dokupila sveta za velik vrt s plemenskim sadjem. Prodajala bi . . . ostanek pa uporabljala za sadjevec. Pa ovac bi dokupila . . . jih prirejala, prodajala drobljance in volno . . . In v Postojni pečejo opeko . . . izvrstno tržijo z njo . . . čemu bi ne začela z opekarno tudi na Ubeljskem? . . .

Črnolasi in črnooki Matevž se je zamislil in sram ga je bilo . . . Glej ga dekliča, kakšne načrte zna snovati! Mili obrazek s sanjavimi, temnomodrimi očmi je varljiva maska moško odločne duše. Očaran je bil in v njegovem silnem telesu je vzplamtela simpatija do krasne Katarine v plamtečo ljubezen in njegova speča energija se je razmahnila ob njeni inicijativnosti na vse strani.

Hišo je dal prezidati in dvigniti za nadstropje in po Katariničini želji je dal pred glavnim vhodom postaviti dva stebra, da nosita pokrit balkon. In vse se je zgodilo, kakor je želela: razširila sta vrt in ga posadila s plemenskim ovočjem, podesetorila drobnico, otvorila gostilno, ki je postala vsak dan spoštovana postaja bahaško zapravljivih 'furmanov' na poti v Trst ali na Reko ter nazaj.

In končno se je začela tudi 'cegnica' — opekarna, edina na dolgo in široko uglednejša celo od postojnske. Delali so domačini, a največ je bilo vendarle strokovnjaških Furlanov. Vsako leto so z lastovkami prihajali in z njimi odhajali. Cela kolonija Furlanov je živela ondi ob pristno furlanski polenti. In po izdelke so prihajali Pivčani, Vipavci in najoddaljenejši Kraševci. Razen opeke so izdelovali tudi 'potošelj', ki ga je Matevž izvažal večinoma v Trst in na Reko in dobro služil . . .

Bogat in ugleden po vsej Notranjski in daleč tja do morja znan je bil Matevž Premrov, ubeljski cesar; spoštovana in ljubljena je bila vedno dobrovoljna in milosrčna Katarina, ubeljska cesarica. Skoposti nista poznala in božji blagoslov, ki ju je spremljal, je rosil oživljajoče daleč po vsej okolici. V njeni hiši pa se je tudi lahko videlo tisto, česar ni bilo skoraj nikjer drugje: slovenske knjige in slovenski časopis. Brala sta jih poslom in gostom ter širila misli, želje in nade, nove, smele in vse prekrasne . . .

A zdaj naj bi bilo vse te sreče mahoma konec? Vojska naj uniči popali, razpleni in pogazi vse to, kar sta v desetletju ustvarila in pridobila?

»Za svobodo naroda: evo nas! Bog, vzemi vse, vse v žrtev, če je taka tvoja sveta volja!« 

Tako je rekla Katarina, mirna, odločna . . . Matevž se je zgrozil, a ovil je desnico okoli žene in jo rahlo poljubil. nejasno besedilo 128 je in spala dalje, mirno, srečno.


XII.[uredi]

Čudesno! Po čisto pomladnih solnčnih dneh nenadoma nova zima. Že ves dan je snežilo. Holme in hribe okoli Idrije je pokrival debel sneg, mestece v globokem kotlu je tonilo v blatu in brozgi, od severa pa je brila ledena burja.

V stanovanju rudarskega nadzornika Jožefa Krausa je bilo toplo in prijetno.

Na gradu v drugem nadstropju je imel štiri sobe, iz katerih se je videlo doli na trg in na župno cerkev sv. Barbare. Zadovoljno in zložno je živel z ženko Rozo, ki mu je narodila petero lepih in nadarjenih otrok.

Še mladenič je prišel Kraus v Idrijo k rudarskemu uradu. Bil je kot mravlja marljiv pa pohleven uradnik.

Njegov ded in njegova babica sta bila še žida ter sta v Leopoldovem na Dunaju kramarila s starinami. A zatajila sta vero pradedov, sprejela krst v katoliški cerkvi in vzgojila vse otroke v novi veri, ki jima je donesla najboljši blagoslov.

Njun najstarejši sin Leon je bil že ugleden dunajski trgovec. Preselil se je iz židovskega kraja za minoritsko cerkev in odprl lepo trgovino. Kmalu je bil pri gospodih patrih najljubši gost.

Njegov drugi sin, Jožef, je postal državni uradnik in je dobil službo pri rudarski gosposki v Idriji.

Vse najlepše lastnosti židovskih pradedov je prinesel Jožef s seboj. Zato so ga imeli radi v uradu in v mestu. Črez par let se je oženil s plavolaso Idrijčanko Rozo Šlibarjevo ter je živel ž njo življenje solidnega zakonca in očeta. Gosti, črni, kodrasti lasje, velike, črne, nekoliko srepe oči, obilni, orlovsko zaviti nos, ostri, malce hripavi glas, zlasti sklonjeno telo in ploskonožna hoja pa so izdajali semitsko pleme in kri, dasi je bil dober katoličan.

Roza, njegova žena, je bila srečna z njim, saj ji je bil najboljši soprog. Izročal ji je točno ves zaslužek in bil je zadovoljen z vsem, kar mu je nudila njena skrb in ljubezen. Učiteljska hči je bila Roza, dovolj izobražena ter vzgojena v strahu in spoštovanja pred Bogom in cesarjem. Hranljiva in skromna gospodinja, poleg tega pa zdrava, krepka, rdeča ko raža in vedre, vesele duše.

V vsej Idriji ni bilo žene, ki bi znala bolje kuhati in varčneje gospodinjiti, —ni bilo pa tudi nobene, ki bi imela toli bujne, dolge in goste lase. Kakor zlat plašč so jo zagrinjali, kadar jih je razčesane spustila po hrbtu, in segali so ji do kolen. V te lase se je zapletlo marsikako mladeniško srce, a Jožef Kraus je postal njen mož. Bil je med snubci najljubeznivejši, najizobraženejši. Imel je cesarsko službo, ki ga je dobro živila in mu dajala največji ugled. Naglo je napredoval v službi in po dvanajstih letih je bil že rudarski nadzornik ter je stanoval na gradu, kjer so prebivali le najuglednejši rudarski uradniki. V pritličju je imel pisarno in lahko mu bilo vsak čas priteči k svoji lepi ženi in k svoji deci.

Tistega dne — bilo je v četrtek, 23. marca 1797. leta — pa je imela Roza hude skrbi ko še nikoli.

Že nekaj tednov je begal vso Idrijo tesnoben nemir. Po pisarnah so delali razburjeno noč in dan, iz Ljubljane in iz Gorice so prihajali kurirji, iz Idrije pa so urno odvažali živo srebro in cinober na vozeh, ki jih je vlačila dolga vrsta konj in volov.

»Francozi se bližajo deželi in mogoče je, da pridejo celo v Idrijo!« se je razglasilo.

Jožef Kraus je imel zatorej ogromno dela in včasih ni utegnil niti obedovati niti večerjati.

Zjutraj navsezgodaj se je med svečanim zvonjenjem vila iz cerkve sv. Barbare po mestu dolga procesija. Vsa duhovščina, vse uradništvo, ravnatelj Gerstorf in nadzornik Kraus, vse žene, dekleta in otroci, za njimi pa vsi rudarji v uniformah so stopali v brezkončni vrsti visoko tja gori k cerkvici sv. Antona.

Na glas so molili, da bi ljubi Bog odvrnil od mesta šibo vojne in zabranil pot v Idrijo Francozom. Vse mesto je ležalo na kolenih pred izpostavljeno monštranco in prosilo s koprnečim srcem in drhtečo dušo pomoči in rešitve.

Ko pa se je vračala procesija s strmega hriba, je začelo snežiti v gostih, debelih kosmih in hipoma je bila vsa okolica bela kakor v najhujši zimi. In snežilo je zdržema ves dan. Kmalu so bili visoko zameteni vsi poti.

»Sv. Anton je uslišal naše prošnje! Rešen je rudnik! Rešena je Idrija! Nihče ne more do nas, ako nima kreljut, da preleti hribe in doline kakor orel!« so se radovali Idrijčanje.

»Sv. Ahac nam je Idrijo ustvaril, sv. Anton pa nam jo je ubranil . . . češčeno bodi njuno ime!« so molile Idrijčanke.

Tega dne ni bilo Krausa sploh nič domov. V pisarni je Roza zvedela, da se je odpeljal po cesti proti Vrhniki.

Po tej cesti, ki je z nje trideset rudarjev in mnogo kmetov odmetavalo sneg, so namreč vozili rudniške blagajne in bratovsko skladnico ter čebre živega srebra ta cinobra, zaboje najvažnejših aktov, kart in cerkvene dragocenosti.


Blagajnik Zergollern, kontrolor Krampl in protokolist Salfund so že ves teden nadzirali čiščenje ceste črez Dole in Veharše in odvoz vozil. Vzlic temu so se nagnetli vozovi pri vhodu v sotesko ter se niso mogli premakniti dalje. V debelih kosmih je padal sneg neprestano, kolesa so se udirala do pesti, konji so padali, vozniki kričali in preklinjali.

Ravnatelj Gerstorf je trepetal in dirjal okoli ves obupan, prosil, rotil in zaklinjal ljudi ter jim obetal najvišjih nagrad.

»Za Boga, Kraus, pomagajte! Peljite se še vi do Veharš in napravite energično red!. Sicer pade vsa zaloga Francozom v pest!« je javkal Gerstorf. »Če ne pojde drugače, poskrijte vse zaboje po vaseh in gozdih! Glavno je, da rešimo blagajne, cinober in srebro!« 

Kraus se je torej odpeljal po cesti ob Zali že opoldne, zdaj pa se je že mračilo in njega še ni bilo.

Skrbelo je Rozo prav močno in razne težke misli so ji begale glavo.

Kaj če ga zajamejo Francozi? Morda ga odvedejo s seboj, ga zapro ali pa celo ustrele!

Za erarsko imetje mu je več nego za svoje življenje in korist države mu je nad obiteljo.

Nestrpno je hodila od okna do okna in gledala na trg pred sv. Barbaro, kjer je mrgolelo rudarjev, voznikov, konj, volov in voz.

Večkrat je stekla doli v pisarne, a v njih ni bilo nobenega uradnika.

Kar je zagledala dva jezdeca, ki sta pridirjala preko mostu na razpenjenih konjih.

»To sta Kahl in Thurn!« si je mislila Roza. Gerstorf ju je poslal v Črni vrh in proti Vipavi oprezovat in ogledovat.

Zaslišala je gromek krohot. Rudniška tehtničarja Karel KahI in Krištof Thurn, mlada, čvrsta dečka, sta bila zlezla s konj ter nekaj pripovedovala ravnatelju in zbrani množici.

Dobre vesti sta gotovo prinesla, ker šalila sta se in okoli njiju se je smejalo vse.

Rozi je odleglo, zaprla je okno in mirnejša je odšla v kuhinjo.

V sobi pa so ostali sami otroci, dečki in deklice, ter se igrali po tleh.

Najstarejše dekletce, petnajstletna Viktorina, je sedela tik okna in klekljala. Bila je izredno razvito in krasno dekletce. Visoko, vitko, bojnih zlatih las in kakor oglje črnih in svetlih oči, dolgih, resastih trepalnic, kakor kri in mleko rožnatih lic in usteca kakor sočna jagoda. Čudno sanjav je bil obraz te deklice. Brez prestanka je delala naglo in spretno, rožljala s kleklji, se ozirala skozi okno. V očeh ji je gorel zagoneten ogenj in misli so ji begale kdo ve kod. Črnooka zlatolaska je bila nenavadna pojava, a čisto naravna združitev materine in očetove osebnosti, njunih značajev in teles.

Viktorina je imela pred seboj na mizi v košarici okroglo podolgovato blazinico in na njej napet papirnat vzorec čipk. Na dvanajst, ped dolgih lesenih klinčkov je navijala sukanec in premetavala kleklje vse križem iz roke v roko, prestavljala bucike, vlekla klinčke skozi zanke, vezala in zatiskavala, odpenjala in pletla luknjice, krivinice, rogljičke, križce, srčke, vogle in kroge, kakor najspretnejša idrijska čipkarica. Popolnoma se je že zvečerilo, a delala je dalje, ker njeni prstki so bili že vajeni, da so se gibali pravilno brez nadzorstva oči.

Tedaj je začula pred gradom glasno govorjenje in v veži se je razlegnil vesel moški smeh. Spoznala je tudi očetov glas. Hitro je skočila s stola ter prižgala na srebrnem svečniku troje voščenic.

»Hvala Bogu, da si se vrnil!« je klicala na stopnicah mati. »Ves dan te ni bilo!« 

»Vašo gospo je že hudo skrbelo, da vas izgubi!« se je oglasil nizek bas, in Viktorina ie spoznala, da gre z očetom ravnatelj. Vstopili so Gerstorf, KahI, Thurn in starši.

»Vražje vreme! Burja mi je včasih jemala sapo ter me hotela vreči z vozom vred v jarek. Toda nič hudega se mi ni pripetilo!« je pripovedoval Kraus in odlagal ogromno kučmo in kožuh. Smehljaje je podal ženi roko: »Od davi se že nisva videla.« 

»Dober večer, papa!« se je oglasila obenem Viktorina in se stisnila k njemu.

'Dober večer, Vika! . . . Že vidim, da si bila pridna!« Pogladil jo je po zlatih laseh in poljubil na čelo.

»In Buonoparte? Ali pride« je vprašalo dekletce napeto.

»Ne, ne bo ga!« je odgovoril Kraus in povabil goste, naj sedejo.

»Ah, ne?!« — Žalostno je vzkliknila, oči so se ji zmračile in globoko je vzdihnila: »Pa zakaj ne?«

Spogledali so se in zakrohotali.

»Izvrstno! Tej edini je žal, da Buonaparta ne bo!« je vzklikal Gerstorf in smeje se sedel.

»Kaj li govoriš! Vesela bodi, da smo ga rešeni!« je zavračala mati hčerko.

»Ah, ne, ne, — tako rada bi ga videla!« je vztrajala Viktorina s tugo. Potrta je odšla v sosednjo sobo k manjšim sestram in bratom.


»Taki so otroci, gospa! S čisto drugimi očmi gledajo v svet nego mi stari in starejši. Kar mi sovražimo in zaničujemo, o tem mladina včasih sanjari z ljubeznijo in občudovanjem,« je dejal Gerstorf. »Vprašanje je, kdo je v pravici in kdo v zmoti. Edinole čas more odgovoriti, ali ni bilo včasih modreje, da bi bili poslušali glas romantične simpatije mladine nego trezni razum konservativnih starcev.« 

Med tem sta bila sedla tudi KahI in Thurn za mizo, Kraus in žena pa sta postavila nanjo bokal vina in natočila čaše.

»Samo da ne bo Francozov v naše mesto in da imamo še dovolj časa spraviti vso zalogo na varno!« je dejal Kraus in sedel.

»Toda odvažanje se mora vso noč nadaljevati!« je rekel ravnatelj. »Zdaj ste napravili na cesti red in sneg je vsaj za silo odmetan. Delo pojde naglo izpod rok. Opoldne sem se res že bal, da ne rešim niti centa srebra na Vrhniko.« 

»In koliko ga je zdaj že na poti?« je vprašal Kahl.

»Okoli 10.000 centov.« je odgovoril Kraus. »Pa tudi 600 centov cinobra so že odpeljali.«

»Torej je na skladiščih še približno 16.000 centov srebra in 100 centov cinobra,«! je računal Gerstorf.

»Prav toliko,« je pritrdil Kraus. »V enem tednu pa bodo tudi ti na varnem., ker pridejo že jutri novi vozniki z Razpotja in iz Žirov. Pa tudi pred tremi dnevi odposlani vozovi se vsaj pojutrišnjem vrnejo.« 

»Če bi mi le grof Hohenwart pošiljal točnejša poročila o gibanju vojske v Lombardiji! A menda sam ne ve nič zanesljivejšega: tudi iz Gorice mi je grof Rajmund Thurn šele pred tremi dnevi poslat kurirja, da so Francozi prekoračili Tagliamento. Ker mu pa ni nadvojvoda Karel izdal nobenih povelj zaradi Idrije, je bil grof Thurn še v ponedeljek mnenja, da se za naš rudnik ni bati. Na srečo sem bil sam opreznejši in sem vzlic tej tolažbi začel z odvažanjem zaloge nemudoma. Kako prav sem storil se je pokazalo pred dvema dnevoma, ko sem dobil zvečer nepričakovano eštafeto nadvojvode samega in sicer že iz Vipave. Avstrijci se umikajo in Francozi so nam blizu!«

»V Vipavi je še vedno naša vojska,« je dejal Kahl, »in o Francozih ni še nobenega sledu. Govoril sem z avstrijskimi častniki in vsi so bili mnenja, da Francozi bržčas na Kranjsko sploh ne pridejo. Vsa njih armada se vleče v najurnejših marših črez Goriško na Koroško.«

»Vsekakor pred enim tednom ne more noben Francoz do Idrije,« je pritrjeval tehtničar Thurn. »Sneg je visoko zamedel vse poti in do nas ne pride živ vrag. Med tem pa spravimo izlahka vso zalogo do Vrhnike in Ljubljane. V najhujši stiski bomo imeli oporo na avstrijski vojski, ki se od Save ne premakne nikamor ter ostane z nami preko Žirov in Škofje Loke v zvezi. Francozi nam zato ne bodo mogli odpeljati niti 100 centov. Če pa nas za par tednov vendarle odrežejo od sveta, nam tudi to ne bo moglo škoditi, ker je Kahl izpraznil že vsa naša žitna skladišča na Vrhniki ter je prepeljal blago do poslednjega zrna v Idrijo. Nam torej vsaj kruha ne bo manjkalo.« 

»Da, da, gospod Kahl, to nalogo ste izvedli izborno in čudovito naglo!« je dejal s priznalnim občudovanjem ravnatelj Gerstorf in potapljal mladeniča po rami. »Ta čin vam ne ostane nepoplačan!«

»Eh, kaj, gospod ravnatelj, samo da se mi je posrečilo in pa da ste bili vi zadovoljni?« se je smejal Kahl, skromen in zdrav fant, ki mu je bila zavest, da je dobro izvršil svojo dolžnost, očividno najboljša nagrada.

Kakor velika družina je živelo rudniško uradništvo v Idriji. Rudniški svetnik Bogumil pf. Gerstorf mu je bil ljubezniv, nad vse blag oče. Občeval je z uradniki vedno prijazno in jim izkazoval v besedah in dejanjih naklonjenost. Zate so ga tudi uradniki spoštovali ter izpolnjevali dolžnost z največjo vestnostjo. Vsem otrokom rudniških uradnikov je bil Gerstorf krstni boter in žena njegova je bila njih soprogam in hčeram najplemenitejša prijateljica. Za rudarje in njih obitelji je imel Gerstorf ne le odprto srce, nego je zanje vedno storil več, nego je bila le njegova ravnateljska dolžnost. Po vseh hišah je hodil, vsakogar v Idriji je poznal, v uradniška stanovanja pa je prihajal kakor na svoj dom in k svojim ljudem.

Tako so tudi Krausovi gostje popili vino, kakor bi bili doma, in odšli so brez sledu napetih formalnosti.

»Do svidenja, dragi Kraus!« je dejal Gerstorf, podal gospe Rozi roko in se pošalil: »Prosim, ne jezite se name preveč: Nocoj vam gospoda soproga ne pošljem kmalu v posteljo!« 

»No, do enajstih opravimo vse!« je dostavil Thurn. »Ko pridejo Francozi, bo časa za spanje dovolj . . .«

Gostje so odšli. Roza je sedaj znosila na mizo večerjo: najprej podmétenico, nato bakalico s kosto, za otroke pa še prašo, same idrijske jedi, ki so domačinom ljubše nego najrazkošnejši banker.

Po večerji pa je Kraus zopet odšel na delo.

S trga se je čul še vedno hrup in krik voznikov in rudarjev, med njimi pa so ukazovali Gerstorf, Kraus, Kahl, Thurn in drugi, da se je skladišče praznilo in manjšalo bolj in bolj.


Jedva je odbila pri sv. Barbari enajsto, je bil Kraus zopet doma. Legel je takoj spat. Tudi po vsej Idriji je nastala tišina in črna tema. Težave hudega dneva so minuli in utrujeni ljudje so zaspali takoj.

Malo pred polnočjo pa je zapel na trgu vojaški rog in po vseh ulicah je postalo živo. Šeststo francoskih grenadirjev je zasedlo Idrijo in vse ceste vanjo.

V hipu je bilo vse pokonci in po vseh hišah so se posvetile luči. Javkanje žensk se je začulo, plač in vik otrok, z ulic pa je grmel krohot Francozov, rogajočih se prestrašenim meščanom. Visokostasni in širokopleči grenadirji so bili videti z njih ogromnimi kosmatimi čakami pravi velikani. Nad levim ušesom ob čaki je imel vsakdo živordečo, navpik stoječo perjanico, na ramah rdeče epolete, moder vojni frak z belim telovnikom, prekrižanim na prsih z dvema belima jermenoma, ki sta nosila tornistro in sabljo, ozke bele hlače so segale do kolen, meča pa so objemale črne gamaše. Vsak grenadir je držal na levi rami puško, ki se ji je na koncu svetil dolg, ostrobrušen bajonet.

Zbegan je pritekel ravnatelj Gerstorf po stopnicah v vežo, kjer je Kraus že odklepal vrata, in vzklikal:

»Kako je to mogoče? Za Boga, tako presenečenj!«

In ko so se vrata odprla, je stalo pred njimi že troje francoskih častnikov in nekaj grenadirjev. Z največjo vljudnostjo je stopil najstarejši častnik v vežo, salutiral in vprašal:

»Ali mi je čast govoriti z gospodom rudniškim ravnateljem?«

»Da, jaz sem — pl. Gerstorf.«

»Generalni adjutant divizijskega generala Bernadotta — Morain!« je dejal častnik in salutiral iznova. In lahko zamahnivši z roko, je predstavil še svoja mlada, lepa tovariša: »Kapitén Borussie — kapitén Bremu!«

Gerstorf je predstavil Krausa.

»Jako mu je drago!« je dejal Morain z naravno ljubeznivostjo. »Ostale gospode pa spoznam jutri. Ne trudite se na ulico, gospod ravnatelj . . . sneži neprestano in prav mrzlo je. Lahko bi se prehladili. Ali pa vas smem prositi zase in za svoja tovariša prenočišča? — Jako bi vam bil tudi hvaležen, če nam postrežete vsaj z najskromnejšo večerjo . . . Od Vipave do Idrije smo marširali peš . . . a ti vaši hribi imajo vražje slabe poti. Verjemite, gospod ravnatelj, da smo resnično lačni!«

In lahko kramljaje se je obrnil Morain takoj in brez okolišev k stopnicam, ne kakor tujec in sovražnik, nego kakor prijazen rojak. Njegov glas je bil sicer vljudno proseč, a hkratu rahlo ukazujoč, toda ne žaljiv. Gerstorf in Kraus sta se čudila, ker po razburljivih govoricah o kanibalskih nasilstvih francoske armade nista pričakovala takega prvega sestanka s Francozi.

»Silno mi je žal, da smo prisiljeni vznemirjati vas ov tako pozni uri,« je nadaljeval Morain. »trdno smo upali, da dospemo v Idrijo že za mraka, a menda smo nekoliko zašli in v visokem snegu nismo mogli nikakor hitreje naprej.«

Gerstorf si je grizel ustni in stopal molče za generalnim adjutantom, a naenkrat je opazil, da je družba obstala v veži. Ozrl se je in videl, da sta častnika med tem postavila pred vhod c pisarno in blagajnico grenadirje za stražo. Nato sta stopila v spremstvu Krausovem hitro za Morainom.

Na hodniku pred Gerstorfovim stanovanjem sta stali prestrašeni in razburjeni Gerstorfova in Krausova soproga. Bledi sta bili in srce jima je bilo v silni plašnosti. Morain pa se je kavalirsko poklonil, ostro salutiral in dejal z najmehkejšim glasom:

»Tisočkrat prosim odpuščanja, častiti dami, da vdiram v pozni noči v vašo obiteljsko tišino! Toda sirova vojna je pač taka!«

»Moja soproga,« je predstavljal Gerstorf, »in soproga gospoda inšpektorja Krausa.«

Morain se je ženama hitro približal in jima poljubil roki. Nato je predstavil tovariša, ki sta storila isto, dobrosrčno se smehljaje, kakor bi bila damama že stara znanca.

Gerstorf je odprl vrata jedilnice, kapitena sta ponudila ženama roko in ju odvedla v sobo, kakor bi bila gosta in ne grozo in strah povzročujoča sovražnika.

Pravkar je hotel oditi Morain za njimi, ko je vzkliknil:

»Evo, meni najstarejšemu je ostala najmlajša!« in urno je stekel po stopnicah, ki so vodile v drugo nadstropje.

Tam je stala Viktorina v beli nočni obleki s široko odprtimi očmi, polnimi veselja in občudovanja. Bujni, dolgi in gosti lasje so se ji kakor zlat plašč valili po ramenih. Resnično, bila je kakor vila, ki je stopila pravkar iz gorovja.

»Čigava ste, krasno dekletce? Kako vam je ime?«

»Viktorina Krausova sem,« je odgovorila in se plaho obesila ob njegovo roko. »In vi . . . vi ste Napoleon Buonaparte, kaj ne?«


»Žal, nisem, gospica . . . ampak njegov najvdanejši častnik in tudi prijatelj!« 

»Ah, škoda, škoda! Pa kdaj pride še on?« 

»Ne bo ga v Idrijo, gospica . . . mudi se mu preveč na Dunaj.« 

Vstopila sta roko v roki v jedilni salon. Ženi sta vzkliknili od začudenja, kapitén Borussie, ki je kramljal z ravnateljico, pa je za koprnel:

»Oh, komandant, kje ste našli to zlatolasko?« 

»Moja hči, gospod kapitén!« je dejala Krausova s ponosom.

»Prepuščam vam jo, gospod kapitén, da ji poveste, kod hodi in kje je danes general Buonaparte,« je rekel Morain in odvedel Viktorino k stolu, poleg katerega je stal Borussie, mlad, visok, lep mladenič. »Živo se zanima zanj.« 

»Prav rad vam povem vse, kar vem, gospica,« je dejal kapitén, resnično ga bo veselilo, ko zve, da se zanimajo zanj tako mlade in lepe deklice celo v tem gorskem zakotju.« 

Gospodje so sedli za mizo, gospe sta hiteli v jedilno shrambo in klet, Borussie in Viktorina pa sta govorila o Napoleonu Buonapartu. Deklica je čula in slišala o njem vsak dan toliko strašnega, velikega in nerazumljivo mogočnega! Nov Tezej ali Herakles, nov Hanibal ali Aleksander Veliki, nov Cezar, Ahiles ali Siegfried se ji je zdel v njeni domišljiji, solnčni junak, brez strahu, krut kot zver in obenem plemenit kot angel, krasen, velik in silen, da ga mora človek spoštovati, ljubiti in se ga bati s hrepenečo dušo in trepetajočim srcem. Kakor stare grške, rimske in nemške pravljice in pripovedke je poslušala Viktorina kapiténovo pripovedovanje o Buonapartu ter pozabila vse okoli sebe.

In ko je družba začela večerjati, je slonela Viktorina brez besed na svojem stolu in mislila na svojega solnčnega junaka . . .

Naenkrat so gospodje vstali. Morain se je zahvalil gospema z najgorkejšimi besedami in najljubeznivejšim smehljajem ter dejal Gerstorfu:

»Samo še pol ure vas moram truditi, gospod ravnatelj: prevzeti moram vse cesarske blagajne.«

Gerstorf in Kraus sta pobledela, a Morain je naglo dostavil:

»Nesimpatično delo, toda — taka je pač vojna.«

In odšli so v pisarno. —

Po mestu pa so med tem že drugi častniki vizitirali rudnik in skladišča ter nato zapečatili vsa vrata z republikanskim grbom.

Polnih 12.785 zabojev in 50 svinčenih čebrov živega srebra so zaplenili, vrhu tega pa še par tisoč čebrov in vreč sirovega in zmletega cinobra. Kmalu sta se rudniško gledališče in šola izpremenila v vojašnici, po hišah pa so našli ležišča podčastniki in ordonance. Po vseh cestah in potih so migljale medle luči jamščaric, in celo v rižah in za Sv. Antonom ob Kobalovih planinah so spremljali rudarji k počitku svoje nepričakovane goste. In po vseh kuhinjah so idrijske gospodinje kuhale Francozom, lačnim, trudnim, a vzlic temu prijaznim, veselim in dovtipnim.

Tako presenečenje! Človeku se zdi, da sanja.

»Mislili smo, da nam Francozi z naskokom na Idrijo napolnijo kostnico s celo vrsto prestreljenih in zadavljenih meščanov in meščank!« je dejala gospa Roza, ko je legla poleg moža iznova v široko pernato posteljo.

»Pa so vam napolnili ušesa z najsladkejšimi pokloni in vam lizali roke!« je dostavil Kraus in oba zakonca sta se zasmejala. »Prav elegantno so nas obrali za nekaj milijonov. Paziti treba, da nam na isti način ne ugrabijo še src naših žen!«

»Ne, to se ne zgodi nikdar, moj dragec!« je šepetala Roza, poiskala pod odejo soprogovo roko in jo stiskala. »Nikdar! Nikdar!« . . .

V sosednji sobi pa je bila ležala Viktorina in zrla z odprtimi očmi v temo.

»Lep, prijazen je kapitén Borussie . . . Ampak Napoleon Buonaparte je gotovo še lepši, še prijaznejši . . .«

Zaspala je in gledala v sanjah junaka, krasnega, mladega, silnega.

XIII.[uredi]

Brez klobuka, cedeč se od blata in snega, z znojnim obrazom, tresoč se na vsem telesu, sopihajoč in bled je pritekel stari postojnski poštni voznik ter se omahujoč brez glasu zgrudil v veži poštne hiše na klop.

»Za božjo voljo, kaj pa je? Kakšen pa si! Ali so te razbojniki napadli? Ali so se ti konji splašili? Ali se ti je voz zvrnil?« je izpraševal poštar Henrik pl. Hueber svojega starega postiljona. Ta pa je le odkimaval in sopel ter se oddihaval drgetaje po vsem životu, ne da bi mogel izpregovoriti le besedico.

»Križana nebesa, govori vendar, nesrečnež!« je kričal poštar, že sam ves prestrašen in zbegan. »Kje pa si pustil voz? Kje je ostala današnja pošta?« 

Voznik je zamahnil z roko: »Vse je izgubljeno!« 

Tedaj je stopil v vežo postojnski župnik Jožef Leopold Wenigar. Pravkar je bil nejasno besedilo 133 mašo v cerkvi sv. Štefana in kakor vsako jutro je prišel na pošto, vpraševat za dopise in pozvedovat najnovejše novice.



[do št. 133]



[št. 151:]

Bernadotte si je zapisal Vodnikovo ime in bivališče ter vstal.

»Še pred mrakom hočem biti v Logatcu«, je dejal. »Zato se poslavljam, prečastiti. Hvala vam za gostoljubje, ki ga izkazujete mojim tovarišem in meni!« — In prijel je čašo, polno krvavordečega Vipavca, in jo dvignil. »To poslednjo čašo na zdravje vam. Živeli!« in trčil Je z župnikom ter jo izpraznil do dna.

Pod stopnicami k župnišču in cerkvi so že rezgetali konji in na njih so sedeli francoski kirasirji v kovinskih oklepih in repastih šlemih. Pričakovali so poveljnika.

General Bernadotte je krepko stisnil župniku roko, se naglo poslovil od Murata in tovarišev ter nato lehkih in urnih korakov odšel.

Vsa družba je hitela za njim pred župnišče. Z masnega neba je svetilo solnce in o jutranji otožnosti ni bilo v naravi nobenega sledu več.

»Do svidenja, gospodje!« je še zaklical Bernadotte s svojega rjavca, ga izpodbodel ter na čelu kirasirjev kakor lastovka odletel proti severa.

Sredi pestrih uniform je stal župnik in zrl zamišljen za letečo eskadrono. Kakor bi ga bil ostavil star, dober znanec mu je bflo pri srcu in žalost mu je silila v dušo.

  • * *

»Sam Bog je z našo republiko!« se je na tihi petek popoldne šalil general Murat, ko sta mu na poštnem dvorišču Wenigar in Hueber pripovedovala o tamošnjih ostrih zimah, rezki in silni burji ter o velikanskih zametih snega, ki se nagomili včasih prav do prvega nadstropja postojnskih hiš. »Sam Bog je s Francozi in Buonapartom. V Italiji so bile vse struge napol prazne, vodovje povsod plitko, močvirja skoraj suha, a tukaj diši že po pomladi.« 

Na obširnem dvorišču postojnske pošte so trije karabinjerji s čohali in ščetmi snažili, gladili in česali konje ter se obenem zabavali s Hueberjevima dečkoma, ki sta tekala okoli njih. Dasi se niso mogli razumeti, so bili karabinjerji in dečka vendarle skoraj neločljivi. Vojaki, oženjeni možje in očetje, so se radi igrali s petletnim Gvidonom in šestletnim Henrikom, dečka pa sta sijala od same sreče, kadar so Jima prijazni Francozi nataknili povrhu čepic bleščeče čelade z ogromnimi rdečimi grebeni ter ju posadili na neosedlana konja. Vodili so konja počasi po dvorišču, se smejali in šalili, dečka pa sta klicala vsa blažena: »Papa! Mama! Glejta, glejta!« 

Ob vodnjaku sta stala dva francoska konjika, črpala vodo v vedrice ??? dvigala deklam na glavo, jim govorila ??? sicer nerazumljene, a povsem dobro občutene besede, jih lovila za gole roke in jih ščipala v polna lica. Smela sta bila mlada konjenika in črnolase mlade dekle v enobojnih krilih kavne barve, goloroke z belimi ošpetlji in s franžastimi robci navskriž preko prsi so jima bile seveda prav všeč.

»Ti neumni dedec!« se je zajezila prva in ošinila vojaka s pogledom, ki je bil vse prej ko nevoljen.

»Pusti me vendar, sitnež!« se je togotila druga, ga rahlo sunila v ramo, a se hitro vrnila zopet k vodnjaku ko potonika zardelih lic in blestečih oči, ki so kazala vse prej ko sovraštvo.

»Evo, tudi mojim fantom in vašim dekletom se bude pomladna čuvstva!« se je smejal Murat in mežikaje pomignil k vodnjaku.

»Poznajo se jedva šest dni, pa že počenjajo neumnosti!« se je dobrodušno jezil župnik.

»Božič Eros je začel plesti zlate mreže med Francozi in Kraševkami. Neverjetno! Sinoči, ko sem se vračal iz župnišča, sem zagledal visoko v rogovilah stare murve dragonca, ki je šepetal z dekletom na oknu«, je pripovedovat Hueber. »Kako je to možno? On je govoril francoski, ona slovenski; vendarle sta se menda razumela, saj sta se smejala, kakor da sta že davna znanca. Napravil sem seveda velik ovinek, da ju nisem zmotil.« 

»Kar ni bilo prav!« je grajal župnik, posvariti bi ju bili morali!« 

»Ne, ne, v vaš poklic nočem posezati!« se je šalil poštar.

»Ljubezen ima svoj čisto poseben jezik, ki druži in veže vse narodnosti in vse vere ter ne pozna nikakega političnega programa!« je dejal Murat in se ozrl pozorno..

V tem hipu je namreč stopil na dvorišče berač v ponošenem in dokaj umazanem kranjskem kožuhu, s polhovko na glavi in z debelo gorjačo v rokah. Ponižno se je priklonil in čudno zamahnil z gorjačo. Takoj se mu je približal Murat in govoril napol glasno z njim.

Začudila sta se Wenigar in Hueber, kako se more francoski general razgovarjati s kranjskim beračem, a od strmenja sta onemela, ko sta ujela nekaj francoskih besed, ki so prišle gladko in pravilno iz beračevih ust.

»To je ogleduh — Francoz!« je pošepnil poštar in po njegovem obrazu se je razlil izraz zaničevanja in gnusa.

»Ah, špijon! Nizkotna sredstva uporabljajo ti navidezno nad vse pošteni ljudje!« se je zgražal župnik in vznemirjen bi se bil rad naglo poslovil. Toda berač se je med tem že poklonil, čudno zamahnil z gorjačo ter odšel urnih korakov z dvorišča.

»Jutri zjutraj se poslovimo«, je dejal general, ki se je vrnil h gospodoma. »Ukaz je prišel preje, nego sem ga pričakoval.«

[...]