Svitanje (Fran Govekar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Svitanje
Fran Govekar
Izdano: Slovenski narod 6. julij 1920 (53/44–300?), 1
Viri: dlib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

št. 44, 45, [ 46], [ 47], [ 48], [ 49], [ 50], [ 51], [ 52], [ 53], [ 54], [ 55], [ 56], [ 57], [ 58], [ 59], [ 60], [ 61], [ 62], [ 63], [ 64], [ 65], [ 66], [ 67], [ 68], [ 69], [ 70], [ 71], [ 72], [ 73], [ 74], [ 75], [ 76], [ 77], [ 78], [ 79], [ 80], [ 81], [ 82], [ 83], [ 84], [ 85], [ 86], [ 87], [ 88], [ 89], [ 90], [ 91], [ 92], [ 93], [ 94], [ 95], [ 96], [ 97], [ 98], [ 99], [ 100], [ 101], [ 102], [ 103], [ 104], [ 105], [ 106], [ 107], [ 108], [ 109], [ 110], [ 111], [ 112], [ 113], [ 114], [ 115], [ 116], [ 117], [ 118], [ 119], [ 120], [ 121], [ 122], [ 123], [ 124], [ 125], [ 126], [ 127], [ 128], [ 129], [ 130], [ 131], [ 132], [ 133], [ 134], [ 135], [ 136], [ 137], [ 138], [ 139], [ 140], [ 141], [ 142], [ 143], [ 144], [ 145], [ 146], [ 147], [ 148], [ 149], [ 150], 151, [ 152], [ 153], [ 154], [ 155], [ 156], [ 157], [ 158], [ 159], [ 160], [ 161], [ 162], [ 163], [ 164], [ 165], [ 166], [ 167], [ 168], [ 169], [ 170], [ 171], [ 172], [ 173], [ 174], [ 175], [ 176], [ 177], [ 178], [ 179], [ 180], [ 181], [ 182], [ 183], [ 184], [ 185], [ 186], [ 187], [ 188], [ 189], [ 190], [ 191], [ 192], [ 193], [ 194], [ 195], [ 196], [ 197], [ 198], [ 199], [ 200], [ 201], [ 202], [ 203], [ 204], [ 205], [ 206], [ 207], [ 208], [ 209], [ 210], [ 211], [ 212], [ 213], [ 214], [ 215], [ 216], [ 217], [ 218], [ 219], [ 220], [ 221], [ 222], [ 223], [ 224], [ 225], [ 226], [ 227], [ 228], [ 229], [ 230], [ 231], [ 232], [ 233], [ 234], [ 235], [ 236], [ 237], [ 238], [ 239], [ 240], [ 241], [ 242], [ 243], [ 244], [ 245], [ 246], [ 247], [ 248], [ 249], [ 250], [ 251], [ 252], [ 253], [ 254], [ 255], [ 256], [ 257], [ 258], [ 259], [ 260], [ 261], [ 262], [ 263], [ 264], [ 265], [ 266], [ 267], [ 268], [ 269], [ 270], [ 271], [ 272], [ 273], [ 274], [ 275], [ 276], [ 277], [ 278], [ 279], [ 280], [ 281], 282, 283, 284, 285, 286, 287,288, 289, 291, [ 292], [ 293], [ 294], [ 295], [ 296], [ 297], [ 298], [ 299], [ 300]


I.[uredi]

Lovrenček je likal kaplanove kanonske škornje. S krtačo jih je navoščil, nato drgnil in čohal in končno s cunjo gladil In skobljal, dokler se niso svetili kakor zrcalo.

Težko, naporno delo! Ves rdeč je bil Lovrenček od napora in vneme. Dasi je bila zima, mu je bilo vroče. In že dolgo so se škornji lesketali, a še vedno jih je likal in likal.

Njegove oči niso videle ničesar in le mehanično so se gibale njegove roke.

A kar naenkrat sta mu padla škorenj in cunja iz rok, sesedel se je na tla in na ves glas je zajokal.

Tedaj so se odprla vrata na hodnik in star duhovnik, širokopleč, belolas, a zdravo zardele polti je zaklical z mehkim očitanjem: »Ali, Lovrenček! Spet jokaš! Kakšen vojak pa boš, če si tak cmerikavec?« 

»Jaz ne bom nikoli vojak, gospod! Nikoli!« je odgovoril deček in ihteč lovil sapo.

»I, kaj pa boš? Glej ga!« 

»Učitelj, kaplan — kar hočete, — sam o vojak ne!«

»Kar ti hočeš, Lovrenček, ne kar jaz! Če boš priden in se boš učil, postaneš lahko še kaj boljšega kakor jaz,« se je smehljal duhovnik. »Na, daj, prinesi škornje v sobo! Lepi so in svetijo se že kot luč. Midva pa lahko zopet malo bereva …«

In kaplan je zaprl vrata. Deček si je z rokavom obrisal solze, vtaknil je v škornje kopito in lesove in jih odnesel v sobo.

Kaplan je stal ob oknu, gledal na cesto in vzklikal: »O Bellona saeva! Ubožci! Gorje jim! Spet gredo – gredo — gredo!«

Takoj je stal deček tik njega, gledal skozi okno in ihtel, ihtel … In zaihtel je tudi stari kaplan in ihtela sta skupaj.

Po razrovani blatni cesti se je plazil čuden izprevod.

Spredaj vojaki v umazano sivih plaščih, z nekdaj belim jermenjem opasani, v blatnih belih gamašah na nogah, v čakah, sličnih loncem, s puškami in dolgimi bajoneti. Osorni so bili, grdo so gledali, kričali so, pretili in preklinjani. Za njimi kmečki fantje in možje s culami na hrbtih ali pod pazduhami, nekateri šepajoči ob palicah nejasno besedilo se dalje vlečoči, vsi umazani, nejasno besedilo in utrujeni nejasno besedilo od dolge, naporne hoje. nejasno besedilo

Marsikdo nejasno besedilo popolnoma nejasno besedilo prsti ali pete nejasno besedilo bos ter je kazal nejasno besedilo okrvavljene noge. Nekateri so le še jedva lezli naprej; pepelnato bledi, povešenih glav in krvavih, blazno zročih oči so se oklepali svojih tovarišev. Kolena so jim klecala in vsak hip je kdo padel na tla in ni mogel vstati več.

In pograbili so ga in vrgli na vozove, ki so se počasi pomikali za izprevodom. Vsi polni so že bili tisti vozovi, polni docela oslabelih, bolnih, od utrujenosti, lakote, mraza, os prestanih muk, obupnosti in žalosti napol mrtvih rekrutov. Ležali so na slami vznak kakor mrliči, drugi so sedeli tik njih sključeni, drgetajoči, a udani in tihi. Brez solz in brez glasu so se dali kakor nema živina voziti v klavnico.

Za vozovi pa so stopali nekateri drugi, ki so kričali, kleli, na glas jokali in prosili s pretresljivo obupnim glasom:

»Ljudje božji, v imenu Kristusovem, rešite nas! Rešite nas!«

In dvigali so z vrvicami zvezane, od mraza zabrekle roke proti nebu, se metali po tleh, suvali z nogami okoli sebe ter se vedli kakor uklenjeni razbojniki ali blazniki.

Gologlave, razkuštrane, krvaveče, napol nage in z blatom pokrite od temena do nog so jih pehali vojaki pred sabo. Korporali so z leskovkami bili po njih hrbtih, da je grmelo, in velik, kosmat feldvebelj je mahal z rumeno trstiko brez usmiljenja po njih glavah ali po ožuljenih nejasno besedilo odrtih nogah.

nejasno besedilo od bolesti; še streš- nejasno besedilo kričali in divjali. nejasno besedilo

»Dopoldne so gnali takole mojega strica – Gašperja! O Bog, ves krvav je bil! Umrl bo stric – umrl bo!« je pripovedoval Lovrenček in ihtel, ihtel …

Vojska je! Brezkončna vojska! Cesar zahteva že štiri leta vedno in vedno novih vojakov. Rihtarji in beriči love vsak čas novake. Ponoči in podnevi jih zalezujejo in napadajo. Po vseh vaseh jih love, po gozdovih jih preganjajo in najeti lovci podkupujejo ljudi, da izdajajo skrivače. Vsa dežela joka, moli, preklinja. Noben mladenič, ki je star vsaj osemnajst let, nima zdaj več mirnega trenotka. Vsaka občina mora oddati par sto fantov; zdravi in bolni, krepki in pohabljenci, vsi, vsi morajo na vojsko — borit se, delat, kopat, vozit, prenašat, šivat, kovat, kolarit ali za kakoršnokoli opravilo. Vsak je potreben in vseh je še vedno premalo.

In davki, kontribucije, rekvizicije vedno pogostejše, vedno večje, vedno neznosnejše! Kmetje vozijo preklinjaje na rihte vreče pšenice, rži, ječmena, ajde in ovsa; dan na dan so ceste polne visoko naloženih vozov klaje in slame, a še je zmerom vsega premalo.

Vedno več rekrutov! Vedno več denarja! Vedno več živil! Vedno več zobí, slame in mrve! Vedno več živine! Po vaseh so že pobrali večino mladeničev in mož, konj, krav in volov. Povsod jok, obup in beda … Pustili so le otroke, nedorasle dečke, starce, pohabljence, slepce, glušce, ženske, stare mrhe in mršavo živino, ki ni vredna niti toliko, da se zakolje.

Hudo je: vojska! Brezverski Francozje so vdrli čez mejo, napadajo naša mesta in rušijo naše trdnjave. V Nemčiji, v Belgiji in v Lombardiji teče kri v potokih. Cesarske vojske so imele spočetka sijajne uspehe, a tudi jakobinci so premagali že več naših in nemških generalov. Preko vseh državnih mej se vsipajo begunci. Vse beži pred grozoviteži: vojaki, škofje, gospoda in kmetje. Strah in trepet se širi po vsej Avstriji in kaj bo, če pridejo jakobinci še na Kranjsko!

Sirota je bil Lovrenček; oče in mali, revna kajžarja na Ubeljskem, sta mu umrla pred leti, ko je imel jedva pet let. Stric Gašper Celedin, takrat šele sedemnajstleten fant, je bil hlapec pri »cesarju na Ubeljskem«. Matija Premrov, najbogatejši in obenem najučenejši posestnik pod Nanosom, je imel med ljudstvom tako imeniten pridevek. Pisati in brati je znal Premrov, v Trst in Gorico se je vozil, ljubljanske slovenske bukve je naročal, se shajal s postojnskim poštarjem Hueberjem in zadnje čase še z župnikom Wenigarjem, ki je bil po vsem Krasu slaven pismouk ter je imel polno omaro najrazličnejših bukev v vseh jezikih države, s Prašnikarjem pa sta bila neločljiva prijatelja in somišljenika.

»Cesarjev« hlapec Gašper je prevzel po bratu kajžo in siroto Lovrenčka. Ni se utegnil dosti brigati zanj; pa tega niti ni bilo treba: Lovrenčku je dajal »cesar« jelo in odelo, stari Blaž Prašnikar pa ga je jemal preko dneva k sebi ter mu je bil učitelj in vzgojitelj.

Vsak dan še pred šesto zjutraj je prihajaj Lovrenček v kaplanijo. Bil je ministrant, sluga in spremljevalec svojemu starčku dobrotniku; likal mu je škornje, snažil obleko, pometal, brisal prah, stregel pri maši ter spremljal svojega gospoda po vseh njegovih potih.

Skupaj sta hodila tešč v cerkev in po maši sta skupaj zajtrkovala: kaplan skledico mleka iz »cesarjevega« hleva, deček pa kos kruha iz »cesarjeve« shrambe.

Ko je Lovrenček opravil po sobi svoj posel, sta šla skupaj v »šolo«. V prazni sobici v pritličju kaplanije se je zbiralo po zimi — a poleti in v jeseni le ob deževnih dneh ter ob nedeljah in praznikih popoldne — po deset dvanajst dečkov in deklic. Prostovoljno jih je učil Prašnikar moliti, brati, pisati ter nekoliko celo številiti. Bukve in tablice, papir, črnilo in gosja peresa pa je plačeval »cesar«.

Samo poldrugo uro je trajal Prašnikarjev pouk, a Marka Pohlina »Abezedika« in »Bukuvze sa rajtenge« sta rodila vsaj pri večini ubeljskih šolarjev in šolaric lepe sadove. Včasih seveda so morali otroci oditi domov tudi brez pouka ali sredi »prestavnosti«, »prekladnosti« ali »dobropisnosti«, če je bil njih učitelj nepričakovano poklican k bolniku ali umirajočemu. In takrat ga je spremljal zopet Lovrenček, ki je svetil, molil in zvončkljal pred njim.

Daleč sta morala včasih. Počasi in dolgo sta hodila, in če nista srečala voznika tja ali nazaj grede, sta se vračala šele pozno ponoči. In tedaj je bil Lovrenček staremu kaplanu posebno potreben: kakor maček je tudi v najhujši temi opazil vsako deblo, vsako globel, vsak štor in vsako skalo ter je vodil svojega gospoda, držeč se ga pod pazduho, preko vseh nevarnosti.

Včasih je bilo treba maševat k podružnicam, bodisi visoko zgoraj na kakem holmcu ali daleč tam kje v dolini ob Pivki ali Unci. Takrat je prišel Lovrenček v kaplanijo že zvečer ter je ondi prenočil. Naslednjega jutra pa sta jo še pred solnčnim vzhodom mahnila preko travnikov, polja in rogov ter preko Krasa, v megli in rosi, v dežju in mrazu, pogumno in vztrajno k samujoči cerkvici.

Toda Lovrenček je bil takih izletov posebno vesel. Bil je s svojim učiteljem sam, nihče ga ni motil, nihče jezil: vso pot mu je pripovedoval stari gospod povesti, zgodovinske in svetopisemske, pravljice in pripovedke, mu pravil iz življenja svojega in drugih, ga opozarjal na rastline, tiče, žuželke, golazen in ribe ter mu je pokazal mimogrede marsikaj, česar bi ne bil deček sam nikoli opazil. Tako se je Lovrenček naučil marsičesa, o čemer njegovi tovariši v šoli niso nikoli slišali in česar niso nikoli zvedeli.

Zlasti lepo je bilo po maši pri sv. Danijelu. Tja sta hodila najčešče in najrajši. Tam je živel stari mlinar Marka Šaplja. Lovrenčku se je zdel podoben sv. Petru na oltarju ubeljske cerkve. Prijatelja sta bila kaplan in mlinar, oba starca preko šestdesetih let, oba belolasa hrusta vesele duše in blagega srca in oba sila zgovorna in modra.

Kadar sta dospela na streljaj blizu cerkvice sv. Danijela, jima je že od daleč klical mlinar Marka: »Bog vam daj dobro jutro!« — Ob cesti na konfinu ju je vselej pričakoval in potem spremil v cerkev. Vso mašo je preklečal Marka, brumen mož, nato pa ju je odvedel v svoj mlin. In ondi ju je čakala polenta z debelimi ocvirki, s kuhanim mlekom ali z zabeljenim kislim zeljem.

Izvrstna kuharica je bila mlinarica, a tudi ponižna žena. Poljubila je gospodu roko, prinašala na mizo še ocvrtih jajec, gnjati in mleka, a sama je ostala ves čas v zakajeni kuhinji, svetlikajoči se od črne žlindre, da bi ne motila modrih razgovorov, ki jih njena ženska glava itak ne bi razumela.

Ministrant Lovrenček pa je moral ostati poleg gospoda in je smel biti deležen ne le vseh dobrot iz mlinarjeve kuhinje in kašče, nego tudi priča prav posebno zanimivih pomenkov in novic.

Poleti pod kostanjem, pozimi pa v hiši sta starca, ko sta se počasi in obilo najela, začela razprejati razgovor, ki je trajal včasih ure in ure, ki pa je bil Lovrenčku vendarle še zmerom prekratek.

Zunaj je Šumela voda, iz mlina je prihajal enakomeren ropot in hrup, a včasih se je oglasil zvonec ki je klical praznim mlinskim kamenom na pomoč. Mlinar pa se ni genil, ker je vedel, da skrbi žena danes tam v kuhinji za vse. In pomenek je tekel dalje mirno in brez prestanka, kakor je šumela zunaj po rakah voda ter so hrupela in brnela mlinska vretena, sita in kolesa.

V Šapljovem mlinu je slišal Lovrenček prvič o francoskih svobodnjakih. Starca sta se hudo togotila nanje, se razburjala in toliko, da nista klela, tako sta jih psovala. Ti francoski svobodnjaki so se zdeli Lovrenčku kakor nekdanji pasjeglavci: ljudi žro, človeško kri pijo, požigajo cerkve in gradove in rušijo vse povsod. Tam je slišal tudi o nekem novem drevesu, kakršnega ni videl še nikoli. »Drevo svobode« se imenuje! A to drevo ne rodi niti jabolk, niti češarkov, niti ježic, niti pomaranč ali limon, nego je rodilo — krvavo vojsko. Čudno, nerazumljivo! — In tam je zvedel tudi, da so pasjeglavski francoski svobodnjakarji odsekali glavo svojemu kralju Ludoviku in prelepi kraljici Mariji Antoniji, hčerki naše cesarice Marije Terezije.

Drobno nemško knjižico s čudnimi sličicami sta prebirala starca, se križala, se za glavo grabila in se končno zjokala. In Lovrenček se je zjokal ž njima ter se ves tresel od groze in strahu.

Tedaj pa je dvignil kaplan Prašnikar svojo pest ter udaril ž njo po mizi:

»Strela naj trešči v te razbojnike!« 

In mlinar je dejal:

»Božji mlini meljejo počasi, a zanesljivo!«

In kaplan je dejal:

»Sam sveti Oče jih je preklel, te rokomavhe! Izgubljeni so. Božja kazen jim je že za petami!« 

In starca sta grozila s pestmi in si prepričevalno dopovedovala: »Cesarske vojske jih pobijejo zdaj zdaj! Kakor muhe jih poteptajo, te krvoločne jakobince! Nemcev in Avstrijcev je kot listja in trave, a Francozov vsak dan manj. He, le čakajte, lopovi, mi — mi vam že pokažemo! Italija bo grob Francije.« 

Kmalu nato pa sta govorila starca že manje samozavestno. Zamišljeno sta zrla predse in majala beli glavi. Kako je vse to mogoče? Ali so res ti jakobinci nepremagljivi, če jih ne zgrabijo obenem še Angleži in Moškovitarji? — Pa zakaj se ne zedinijo vsi krščanski narodi, kakor so se v križarskih vojskah proti Turkom?

»O, da bi se že vendar posrečilo modremu angleškemu državniku Pittu združiti armade vseh krščanskih držav proti jakobinskim steklim psom!« je zdihoval Prašnikar. »Potem bosta zmagali sveta katoliška cerkev in božja pravičnost!« 

Slabe volje je bil nekaj mesecev stari dobri gospod in v šoli se je hitro razburjal zaradi malenkosti, ki jih je prejšnje čase jedva pograjal. Njegova vesela razgovornost se je umaknila mračni molčečnosti. Vznemirjen je zahajal k »cesarju« vsak večer in bil vsako jutro le še čmernejši in osornejši. Jezil se je na staro kuharico, bil je brez teka, brez spanja ter je očividno propadal. Skoraj nikoli več ni živahno kramljal z ministrantom, pač pa ga je ošteval in zmerjal zaradi vsake ničnosti, a večkrat celo po krivici in brez povoda.

Težko je bilo Lovrenčku. Že od rojstva nežnočuten, zaradi svoje osirotelosti vedno bolj samoten, je mnogo razmišljal in ugibal, zakaj se je njegov dobrotnik tako izpremenil in ali ni morda res kriv njegove neprijaznosti. Trudil se je na vso moč, da bi mu ustregel; likal, brisal, pospravljal, stregel mu je in se učil z največjo vnemo, a stari gospod kakor bi se za vse to ne menil.

Bridko je bilo dečku in včasih se je skrivaj razjokal.

Nekega dne pa se je gospod odpeljal s »cesarjem« v Postojno ter se ni vrnil dva dni. Ko pa so »cesarjevi« konjiči končno pripeljali oba gospoda zopet nazaj na Ubeljsko, je opazil Lovrenček že na gospodovem prvem odzdravu, da so težki časi minili.

»Hej, Lovrenček!« je zaklical kaplan dečku, ko mu je tiščal škorenj v zajca za sezuvanje, »nocoj pa ostani kar pri meni, ker jutri morava na vse zgodaj k sv. Danijelu! Oh, Marka bo naju vesel ... le čakaj! Novice imam, — joj, novice!« 

In veselo je poskakljaval po sobi:

»Hvala bogu! Hvala bogu! Drevo svobode se že maje … ; Božja sekira je padla nanj! Zvrne se, zvrne, moj deček, kakor bi strela udarila vanj, se zruši!« 

In nato se je Prašnikar razgovoril kakor nekdaj. In Lovrenček je poslušal žarečih lic in plamtečih oči veselo kaplanovo pripovedovanje da je bil glavar jakobincev, — najkrvoločnejši pasjeglavec Marát — tam v svojem pariškem brlogu zaboden. In zabodla ga je prekrasna in silno pobožna deklica! Sam Bog jo je poslal na Maráta. Karolina Kordetova se je pisala božja junakinja. Šele štiriindvajset let je bila stara Karolina. Kakor svetopisemska Judita k Holofernu se je Karolina Kordetova upala v Marátov brlog ter je zasadila človeški zveri nož v srce. Kakor prasec je poginil, in hudiči so ga še gorkega odnesli v pekel.

»Božja kazen! Pravična kazen! Saj sem vedel, da bog pravičnikov ne zapusti ... Molil sem, upal trdno in čakal, težko čakal, a zdaj se je zgodilo. Hvala bogu in sv. Devici!« 

Ves srečen si je kaplan mel roke ter široko razprejal novico, ki jo je zvedel v Postojni pri župniku Wenigarju. In naslednjega jutra je v mlinu razprejal veselo novico iznova in iznova, Šaplja mu je pritrjeval in energično prikimaval s svojo sivo in bradato glavo sv. Petra, vedno vso belo od moke in smeti.

Dolgo sta se zamudila tistega dne v mlinu in že na poldne je šlo, ko sta odkoračila zopet na Ubeljsko. In takrat se je zgodilo prvič, da je Lovrenček komaj dohajal starega gospoda, tako čvrsto in urno je stopal pred njim. In kar naenkrat je starček začel polglasno govoriti sam s seboj, biti s petami ob tla in zamahovati z desnico čudno po zraku.

»Kako pravijo, gospod?« je vprašal deček, a kaplan mu ni odgovoril, nego momljal dalje zase, butal s petami po cesti in mahal z rokami.

Tesno je postalo Lovrenčku in plaho je tekel za njim ter se oziral v kaplanov obraz. Toda Prašnikar se je smehljal, lici sta mu žareli od zdravja in navdušenja in iz oči mu je sršel nenavaden pogum. In kar naenkrat le začel:


»Svobode drevo se že maje,
brez korenin je, nima staje,
naglo usiha, mre brez slave,
čepica je že brez glave!«

Tako se je navdušil stari kaplan ob novici o zabodenem Maratu in junaški Karolini. Vso pot se je smejal in spesnil še celo vrsto takih kitic na sramoto jakobincev in na čast katoliške device, francoske Judite.

Lovrenček pa je strmel, in njegovo občudovanje do modrega gospoda je postalo neskončno. Saj je vedel, da je Prašnikar sila učen gospod, ki zna govoriti in pisati latinski, nemški in laški; toda da zna delati celo slovenske pesmi, ne, tega ni vedel.

Veselo so se učili tiste tedne v kaplaniji; prepisovali so Prašnikarjevo pesem in se je učili na pamet, čeprav je imela petnajst kitic. In učitelj kaplan je prinašal v šolo nove bukve ter jim iz njih narekoval še druge lepe slovenske pesmi.

Takrat je slišal Lovrenček prvič, da sestavlja te pesmi Valentin Vodnik, ki je tudi duhovnik in živi v Bohinju. In hitro se je naučil vseh ter jih rad govoril na glas. Prelepe, prekrasne so se mu zdele in nezavedno je občutil, da dotlej še ni vedel, kako lep je domači slovenski jezik. Najbolj všeč pa sta mu bili pesmi »Zadovolne Kraync« in »Dramilo«.


»Men' sonce is straže Horvatske gor' pride,
In na Korothannu za hribe zajide,
Is Burjo me Štajerc po zimi hladv,
Is Jugam mi Lah po lejt' čelu puty …«

Ali ni to prekrasno? — In oči so kar bleščale Lovrenčku in njegovim tovarišem, kadar so deklamirali presladke verze:


»Špehove jest žgance zravn kislega zela
Štemam, kader pridem od teškega dela.
Klobasa je dobra, tudi dobre je sok
In kar se še cmare na ražnu okrog.« 

»Otroci, to je naša najlepša pesem!« je dopovedoval Prašnikar šolarjem. »Ampak nič manj lepa — gospod župnik Wenigar trdi celo, da je vendar mogoče še lepša — Je »Dramilo«.

Jaz bi dejal po pravici: Ena je kakor solnce na nebu podnevi, a druga kakor polna luna ponoči: obe sta najboljši in najlepši pesmi v našem jeziku, zato ne sme biti poštenega Krajnca, ki bi ju ne znal kakor očenaš!« 

In Lovrenček je deklamiral z očitnim ponosom:


»Krajnc tvoja dežela je zdrava,
Za pridne nje lega ta prava,
Pojle, kupčija, rude, goré,
Nogradi, gojzdi tebe redé.

Imaš za vuk zbrisano glavo,
Prov čedno in terdno postavo;
Sreča te iše, vum ti je dan,
Najdel jo boš, če nisi zaspan.« 

In dejal si je: »Ne, zaspan ne bom!«

Vsakomur je pripovedoval stari kaplan tiste dni, da je jakobincem že odzvonilo. Kakor škorpijoni se podavjjo in pokoljejo sami med seboj. Drug drugega vlačijo pod sekiro giljotine, — francoske grozovlade bo brž brž konec, — le še malo, to vse bo pobito in premagano, — naši vojaki pa se vrnejo spet srečni domov ...

Toda cesarski patenti so izhajali vedno pogosteje: davki so rasli čim dalje tem višje in višje, — kontribucij in rekvizicij ni hotelo biti konec, — oblasti so postajale vedno osornejše in neizprosnejše, — ob Reni in na Laškem so imeli cesarski nesrečo za nesrečo, a novake so lovili rihtarji in beriči dalje ter so jim zdaj morali pomagati še grajščinski lovci in logarji.

In naenkrat se je zvedelo, da se je unela na Laškem spet nova, še hujša vojska. Ubeljski cesar, Matija Premrov je prinesel to novico iz Postojne.

Kakor gora visok in širok je bil »cesar«, koščenega, golo obritega obraza in z debelo bradavico nad levo nosnico. Držal se je ravno kakor jelka in govoril je s silnim basom, da je bilo slišati kakor oddaljeno gromenje. Nad petdeset let je že imel, a zdrav je bil, kraška burja ga je svežila in dobro življenje ga je mladilo, da je bil videti mlad mož ne preko štiridesetih.

Ko pa je prišel v kaplanijo s to vestjo, se je zdel Lovrenčku bolehen starec.

»Vse je izgubljeno!« je zaječal z glasom, hripavim, kakor bi ne bil njegov. »Na Renu se umikamo, na Laškem bežimo. Francozi so dobili novega generala, ki zmaguje kot satan. Že nekaj mesecev gre vse narobe, a zdaj smo šele zvedeli vsaj pol resnice. Novica podi novico, vsaka je slabša, vsaka žalostnejša. Hueber je zbolel od žalosti in Wenigar je obupan! Edina nada je menda še general Wurmser; vse druge odrekajo ali pa so že odrekle.«


[do št. 48]


[št. 151:]

Bernadotte si je zapisal Vodnikovo ime in bivališče ter vstal.

»Še pred mrakom hočem biti v Logatcu«, je dejal. »Zato se poslavljam, prečastiti. Hvala vam za gostoljubje, ki ga izkazujete mojim tovarišem in meni!« — In prijel je čašo, polno krvavordečega Vipavca, in jo dvignil. »To poslednjo čašo na zdravje vam. Živeli!« in trčil Je z župnikom ter jo izpraznil do dna.

Pod stopnicami k župnišču in cerkvi so že rezgetali konji in na njih so sedeli francoski kirasirji v kovinskih oklepih in repastih šlemih. Pričakovali so poveljnika.

General Bernadotte je krepko stisnil župniku roko, se naglo poslovil od Murata in tovarišev ter nato lehkih in urnih korakov odšel.

Vsa družba je hitela za njim pred župnišče. Z masnega neba je svetilo solnce in o jutranji otožnosti ni bilo v naravi nobenega sledu več.

»Do svidenja, gospodje!« je še zaklical Bernadotte s svojega rjavca, ga izpodbodel ter na čelu kirasirjev kakor lastovka odletel proti severa.

Sredi pestrih uniform je stal župnik in zrl zamišljen za letečo eskadrono. Kakor bi ga bil ostavil star, dober znanec mu je bflo pri srcu in žalost mu je silila v dušo.

  • * *

»Sam Bog je z našo republiko!« se je na tihi petek popoldne šalil general Murat, ko sta mu na poštnem dvorišču Wenigar in Hueber pripovedovala o tamošnjih ostrih zimah, rezki in silni burji ter o velikanskih zametih snega, ki se nagomili včasih prav do prvega nadstropja postojnskih hiš. »Sam Bog je s Francozi in Buonapartom. V Italiji so bile vse struge napol prazne, vodovje povsod plitko, močvirja skoraj suha, a tukaj diši že po pomladi.« 

Na obširnem dvorišču postojnske pošte so trije karabinjerji s čohali in ščetmi snažili, gladili in česali konje ter se obenem zabavali s Hueberjevima dečkoma, ki sta tekala okoli njih. Dasi se niso mogli razumeti, so bili karabinjerji in dečka vendarle skoraj neločljivi. Vojaki, oženjeni možje in očetje, so se radi igrali s petletnim Gvidonom in šestletnim Henrikom, dečka pa sta sijala od same sreče, kadar so Jima prijazni Francozi nataknili povrhu čepic bleščeče čelade z ogromnimi rdečimi grebeni ter ju posadili na neosedlana konja. Vodili so konja počasi po dvorišču, se smejali in šalili, dečka pa sta klicala vsa blažena: »Papa! Mama! Glejta, glejta!« 

Ob vodnjaku sta stala dva francoska konjika, črpala vodo v vedrice ??? dvigala deklam na glavo, jim govorila ??? sicer nerazumljene, a povsem dobro občutene besede, jih lovila za gole roke in jih ščipala v polna lica. Smela sta bila mlada konjenika in črnolase mlade dekle v enobojnih krilih kavne barve, goloroke z belimi ošpetlji in s franžastimi robci navskriž preko prsi so jima bile seveda prav všeč.

»Ti neumni dedec!« se je zajezila prva in ošinila vojaka s pogledom, ki je bil vse prej ko nevoljen.

»Pusti me vendar, sitnež!« se je togotila druga, ga rahlo sunila v ramo, a se hitro vrnila zopet k vodnjaku ko potonika zardelih lic in blestečih oči, ki so kazala vse prej ko sovraštvo.

»Evo, tudi mojim fantom in vašim dekletom se bude pomladna čuvstva!« se je smejal Murat in mežikaje pomignil k vodnjaku.

»Poznajo se jedva šest dni, pa že počenjajo neumnosti!« se je dobrodušno jezil župnik.

»Božič Eros je začel plesti zlate mreže med Francozi in Kraševkami. Neverjetno! Sinoči, ko sem se vračal iz župnišča, sem zagledal visoko v rogovilah stare murve dragonca, ki je šepetal z dekletom na oknu«, je pripovedovat Hueber. »Kako je to možno? On je govoril francoski, ona slovenski; vendarle sta se menda razumela, saj sta se smejala, kakor da sta že davna znanca. Napravil sem seveda velik ovinek, da ju nisem zmotil.« 

»Kar ni bilo prav!« je grajal župnik, posvariti bi ju bili morali!« 

»Ne, ne, v vaš poklic nočem posezati!« se je šalil poštar.

»Ljubezen ima svoj čisto poseben jezik, ki druži in veže vse narodnosti in vse vere ter ne pozna nikakega političnega programa!« je dejal Murat in se ozrl pozorno..

V tem hipu je namreč stopil na dvorišče berač v ponošenem in dokaj umazanem kranjskem kožuhu, s polhovko na glavi in z debelo gorjačo v rokah. Ponižno se je priklonil in čudno zamahnil z gorjačo. Takoj se mu je približal Murat in govoril napol glasno z njim.

Začudila sta se Wenigar in Hueber, kako se more francoski general razgovarjati s kranjskim beračem, a od strmenja sta onemela, ko sta ujela nekaj francoskih besed, ki so prišle gladko in pravilno iz beračevih ust.

»To je ogleduh — Francoz!« je pošepnil poštar in po njegovem obrazu se je razlil izraz zaničevanja in gnusa.

»Ah, špijon! Nizkotna sredstva uporabljajo ti navidezno nad vse pošteni ljudje!« se je zgražal župnik in vznemirjen bi se bil rad naglo poslovil. Toda berač se je med tem že poklonil, čudno zamahnil z gorjačo ter odšel urnih korakov z dvorišča.

»Jutri zjutraj se poslovimo«, je dejal general, ki se je vrnil h gospodoma. »Ukaz je prišel preje, nego sem ga pričakoval.«

[...]