Sveto pismo (Jurij Dalmatin)/Vißoke pejſni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

SALAMONOVE VISOKE PEJSNI ... II. cap.[uredi]

† Jest sem en cvejt v Saroni inu ena roža v dolini.
† Kakor ena roža mej trnjom, taku je moja prijatelica mej hčerami.
† Kakor ena jablan mej lesnikami, taku je moj prijatel mej sinuvi. Jest sedim pod senco, katero želim, inu njega sad je mojmu goltancu sladak. On mene pela v vinski kelder inu lubezen je njegovu banderu čezme. On me k veku perpravi s cvejtjem inu me ohladi z jabulkami, zakaj jest sem bolna od lubezni. Njegova levica leži pod mojo glavo inu njegova desica me objemle.
† Jest vas rotim, vi jeruzalemske hčere, per srnah ali košutah na puli, de vi moje lube ne zbudite inu nje ne predramite, dokler bo njej sami dopadlu!
† Tukaj mojga prijatela štima, pole, on gre inu skaka po gorah poskakuje po hribih. Moj prijatel je ravnu kakor ena srna ali mlad jelen. Pole, on stoji za našo stejno inu gleda skuzi oknu inu luka skuz garter. Moj prijatel odgovori inu pravi meni:
† vstani gori, moja luba, moja lepa, inu pridi sem! Zakaj, pole, zima je minila, dež je proč inu tje: svetje je naprej prišlu v deželi, spomlad je prišla inu grlica se pusti slišati naši deželi. Figovu drivu je brst najprej pognalu, vinske trte so očesa dobile inu svoj duh. vstani gori, moja luba, inu pojdi, moja lepa, pridi semkaj! Moja globica v duplah, v pečovjej inu skalah, pokaži meni tvoj obraz, naj slišim tvojo štio; zakaj tvoja štima je sladka inu tvoj obraz lubezniv. polovite nam te lisice, te mlade lisice, katere vinograde končavajo, zakaj naši vinogradi so očesa pognali.
† Moj prijatel je moj inu jest sem njegova, kateri mej rožami pase, dokler dan hladan postane inu senca beži. Vrni se, bodi kakor ena srna, moj prijatel, ali kakor en mlad jelen na teh gorah, ker se dile!