Sveti trije kralji (Vigred)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sveti Trije Kralji
J. J.
Izdano: Vigred 19/11 (1941), 309-312
Viri: dLib 11
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vesela gruča mladih kolesarjev se je na Mali šmaren lovila po kolovozu iz Stare Vrhnike proti sv. Trem Kraljem. V žažarju je udarila ura tričetrt na devet.

»Le poženimo, le, si bomo že v Smrečju privezali dušo,« se je oglasil Krvojčev Tone.

»Tone, ti si danes preveč neugnan, saj vrtim in vrtim, pa neče pošteno teči. Mudi se nam tudi ne tako.«

»Kaj ti veš, Jože? V Smrečju se gotovo že vrte. Enkrat bi se res rad zavrtel, preden gremo naprej.«

Že se je zasvetilo lepo gospodarsko poslopje, ki je bilo obdano od samih mogočnih smrek. Nad hišo se je smejal sadovnjak. Debele hruške, maslenke, cepljenke in tepke so se kar same ponujale.

Fantje so se ustavili pred gostilno, postavili kolesa ob zid in hrupno stopili v gostilniško sobo. Godci, katere je Smrekar najel vsako leto za Mali šmaren, so glasneje pritisnili na svoje mehove. Mlada natakarica je pristopila h gruči: »No, kaj boste, žganega, ta kratkega, ali brinjevca?«

»Ta kratkega, ta kratkega, da nam kosti ne zastanejo,« je bil zopet Tone najglasnejši. Pograbil je najbližje dekle in se zavrtel ob hrupnih zvokih harmonike.

»Krvojc, vaši se peljejo, se jim boš kaj pokazal?« je zavrelo po sobi.

Tone je pustil sredi plesa dekle in planil proti vratom. Pred hišo se je ustavil črn koleselj.

»Mama, ali hočete kozarček brinjevca? Ne bo vam škodil.«

»Tone, kakšen pa si danes? Saj vse gori iz tebe. Kozarček mi le daj, potem pa v cerkev!«

»Nič skrbi, mama! Saj gremo takoj naprej.«

Sin Janez, ki se je pripeljal s Krvojčevko, je dal konja v hlev in potegnil koleselj na dvorišče.

Prišla je še cela tropa romarjev in romaric. Krvojčevka se je pomešala med nje. Razgovor se je pletel o pšenici, ki je slabo pokazala. Tu v hribih se je še blestela njiva nepožete pšenice, čudili so se. Dolinci so že omlatili in spravili v kašče.

Začulo se je pritrkovanje in od vseh strani so vreli po stezah in mehki travi romarji. Okoli cerkve so sedeli sami fantje in dekleta in le tu in tam kaka gospodinja. Gospodarji so že zjutraj prišli. V culah so prinesli pšenico v dar, za srečo pri živini.

Tone se je v družbi fantov ustavil pred stojnico. Dekleta, brhke dolinke, ki so zbirale odpustke, so odstopile.

»Saj vas ne bomo pojedli! Rezka, daj mi no kak odpustek.«

»Veš kaj, Tone, danes kupujejo odpustke fantje.«

»Toda srca ne. Poglej, tu imajo tako lepa in velika z napisi, če mi ga kupiš, ga bom shranil za spomin na te, Rezka, in morda moje prvo in zadnje romanje k Sv. Trem Kraljem.«

»Zadnje? Saj menda ne misliš umreti?«

Rezka je kupila srce in na njem je bil listek:

Zaradi tebe imam veliko skrbi, ker moje srce le za te gori.

Tone jo je pogledal z vprašujočim pogledom. Ni bilo časa govoriti. Zvon je vabil v cerkev.

Usuli so se v cerkev. Razgretim od hitre hoje in besedi, so gorela lica. Na prižnico je stopil vrhniški dekan. Lica vseh so se uprla vanj. Polni, jasni glas je zazvenel po cerkvi in utonil izven nje v smreke. Lepo in navdušeno je govoril dekan, še fantje se niso dolgočasili in gledali na žensko stran.

Po maši so tehtali njegove besede in ga hvalili: »Govori, pa govori, kot bi rožce sadil.« Toda kmalu je bila pozabljena pridiga in razkropili so se ter posedeli v senci.

Anica, Metka in Rezka so sedele same in pile lep razgled. Pod njimi je ležala v soncu in se rahlo zavijala v opoldanski dim vasica.

»Glejta, kako lep razgled! Mene pa navdajajo tako temne slutnje,« je spregovorila Rezka.

»Rezka, danes se ne spodobijo žalostne misli. Misli raje na onega, ki si mu kupila srce!«

»Nikar mi ne nagajaj, Anica! Kupila sem mu, ker me je prosil.«

»Čakaj, navihanka! Ali te ni prosil tudi Grega? Zakaj pa nisi njemu kupila srca?«

Rezko so rešili zbadanj fantje, ki so se ustavili pri dekletih.

»Kaj še ne greste? Pojdimo skupaj! Se bomo še pri Smrekarju ustavili in okrepčali,« je prosil Jože z očmi Anico.

»Rezka, Metka, Anica, pojdite z nami, lepše nam bo,« so prosili še Tone, Grega in drugi.

Dekleta so ustala in vesela gruča je zavila proti dolini. Tone se je pridružil Rezki, rad bi ji povedal, da jo ima rad kot nihče drugi. Modre oči so ga večkrat pogledale ljubeče in zaupno. V srcu si je mislil: ljubi me. Če ne bi bil fant, utrgal bi zadnjo marjetico in jo razlistal: da? ne?, da?, ne? ... In kaj če bi bilo ne? Saj ima šele dvajset pomladi! ...

Že so bili pri Smrekarju. Tone bi raje šel naprej z Rezko. — A družba, je družba!

Vrteli so se in plesali so, dokler niso poslednji romarji prišli v dolino. Med poslednjimi je bila tudi Kaminka, Rezkina mati. Rada ali nerada je morala Rezka zapustiti tovarišice in se pridružiti materi. Tone ji je naskrivaj močno stisnil roko, da se je nevede pritisnila k njemu. Tone je izrabil priliko in jo poljubil na dolge pšenične kite. Rezka se mu je iztrgala in s tihim: »Tone, ne ostani dolgo!« izginila z materjo v gneči.

Tone se je vrnil k ostalim in šiloma krotil razburjenost. Hotel se je obvladati, ker nemožato se mu je zdelo, da bi kdo zapazil njegovo zaljubljenost.

Teden dni pozneje, v nedeljo so se isti, ki smo jih srečali pri Smrekarju in v senci Sv. Treh Kraljev, zabavali na gasilski prireditvi v B. Tone je bil med njimi, a ne tako razpoložen kot pred tednom dni. Ni se mu posrečilo priti v dobro voljo. Manjkalo mu je nekaj. Morda Rezka, ki je edine ni bilo izmed zadnje družbe, ali čudna utrujenost in nejasnost?

Ni ga oživel ples, ne skakanje v vrečah, ne srečolov in še celo streljanje lisjaka ne, ki ga je navadno napravilo za sijajnega strelca in obogatilo njegov žep.

Kmalu se je dvignil in se odpeljal sam s kolesom proti domu. Vozil je nekoliko časa, začutil vrtoglavico in komaj se je ujel, da ni padel v jarek. Stopil je s kolesa in sedel na obcestni kamen. »Sramota«, je mislil, »saj nisem več spil, kot kozarec vina!« Sedel je tako četrt ure ali morda več. Ves je gorel. Potipal je žilo; ta je burno bila, čelo je imel razgreto ko vroče železo. »Morda sem bolan?« je pomislil trudoma. Dvignil se je, peljal nekaj časa in zopet isto. Ponovno je počival, a dalje ko prvič. Začul je govorjenje. Vstal je in počasi šel poleg kolesa. Govorjenje se mu je približalo in Jože se mu je nasmejal: »Tone, kaj si se ga napil, da držiš kolo za roge?«

»Ne, nisem. Kolo je počilo. Kar pojdite! Pridem za vami.«

Z veliko muko je prišel domov. Za pot, ki jo je drugače prevozil v pol ure, je sedaj rabil polni dve uri. Najhuje mu je bilo iti še v klanec, ki vodi do njegovega doma. Naslanjal se je ob smreke, drgnil čelo ob mokro travo in želel: »O, ko bi bil že na kozolcu v senu!«

Težko je zmagal lestev, padel je v komaj posušeno seno in za nekaj ur ga je zmagal spanec. A ne oni mirni, ki prinese okrepitev, ampak moreč, poln groznih sanj.

Zgodaj zjutraj je planil k materi v kuhinjo in grabil za posodo, ki je visela na steni? »Gori, gori, vode! Kuhinja gori! Ali ne vidite, kako ogenj objema omaro? Gori!«

»Tone, Tone, saj ne gori! Ali si bolan? Pojdi, lezi v hiši na posteljo!«

Prijel se je za glavo in moten pogled se mu je polagoma zbistril. »Boli me glava in tako strašno vroče je.«

Mati mu je ponudila stol in skodelico mleka. Hlastno je spil, a pri tem je bil ves poten. Ni hotel v posteljo, šel je nazaj na kozolec.

Ležal je, ni spal, a glava mu je gorela in neprestano je ponavljal nerazumljive besede. Brat Janez ga je komaj pripravil, da je legel na posteljo. Ponavljal je: »Saj nisem bolan, le glava me boli in po želodcu tako strašno zavija. Jutri bom že delal.«

Naslednji dan so poklicali zdravnika.

Ugotovil je trebušni legar. Strogo je prepovedal vsem, da ne smejo na delo na polje, ampak samo okoli hiše. Popoldne je občinski sluga prinesel tablico in jo petdeset metrov niže hiše obesil na oreh.

Janeza je zanimalo, kaj je na tablici in prepričal se je: Trebušni legar. Obisk ni dovoljen. Kdor prestopi ukaz, bo najstrožje kaznovan.

Janez si je domislil, kar je slišal o nalezljivih boleznih. To je torej kontumac! Stisnilo ga je za grlo: »Tako smo sedaj odrezani od sveta, nihče ne sme na naš grič.«

Tone je po zdravilih, ki jih je vzel po zdravnikovem nasvetu, trdo zaspal. Sestra Francka je sedela poleg njegove postelje in ga branila pred nadležnimi muhami. »Kakor v bolnici,« je pomislila, ker je duh po lizolu napolnjeval hišo. Še nihče ni bil bolan, odkar ve in zdaj mora naenkrat prihajati zdravnik.

Nenadoma je planil Tone kvišku, krilil z rokami in obupno vpil in gledal s prestrašenimi blodečimi očmi: »Gori, gori pri Smrekarju. Joj, ogenj se oprijemlje smrek, vse že gori do nas. Rezka, teci, teci! Joj, tvoje kite že gore! Rezka, Rezka ... «

Truden je padel nazaj. Pogledal Francko: »Kdaj bova šla domov? Dajva, počijva! Ne morem naprej. Zakaj sem šel na veselico? Tako daleč je domov.«

Zopet je zaspal. To se je ponavljalo mesec dni. Blodil je, prosil, naj ga spremijo domov, klical Rezko ... Mesec dni je ležal in ves ta mesec se je zavedel samo nekaj bežnih trenutkov, ves ta mesec je hodil z veselice domov.

Prihajal je zdravnik in na koncu meseca je nekega jutra pošepnil Janezu: »Pljučnica je nastopila. Ima slabo srce. Pripravi mater na najhujše!« Potegnil je Janeza od drugih in mu dal navodila, kaj in kako naj ukrene ob smrti.

Prišel je četrtek, katerega je zdravnik označil za krizo. Ves dan je bila Francka poleg Tonetove postelje. Ni dihal, ampak hropel. Prsi so burno plale. Vsa odeja je bila neprestano na tleh. Francka si je skrivaj brisala solze, prosila Marijo pomoči. Zvečer je umiral. Steklene oči so nepregibno zrle v strop, a prsi so plale in zdaj zdaj zahropele ko stara harmonika. Vsi domači so se zbrali v hiši in molili rožni venec. Francka naprej, ostali so odgovarjali. Ob Tonetovi postelji je gorela voščena sveča z Višarij. Francka je zrla nekaj časa v mrtvaško svečo, nekaj časa v Toneta. Tresoč ji je postajal glas in pri: ki je za nas križan bil, je planila v jok. Tedaj je Tone poklical z ukazujočim glasom: »Francka, Francka.« Stopila je k njegovi postelji, sklonila se in tedaj ji je roka padla težko ko kladivo kovača na ramo: »Ne jokaj!«

Oče je veselo vzkliknil: »Bolje mu je, kriza bo odločila, zavedel se je!«

Tone je premeril z očmi vse in nato rahlo zaspal.

Vsi so šli počivat, le oče je ostal pri njem vso noč. Ko se je zbudil, sta govorila in zahteval je zobno krtačko. Z ihto si je drgnil zobe in od vročine razžgano ustno duplino. Proti jutru je ponovno zaspal. Oče je utrujen legel in zaspal, morda uro ali manj. Francka je prišla k Tonetu in ta se ji je nasmejal s smehom, ki se ne da nikdar izbrisati iz spomina. Bil je smeh mrliča, ki je Francki pretresel do mozga. Velike, svetlomodre oči so se zazrle v njo in suhi, izmozgani obraz je odkril vrsto belih, močnih zob. Smeh lobanje pri prezgodnje prekopanem grobu!

Smeh je zakrila modra polt in tisoče potnih kapljic. Hitela je v kuhinjo in hlev po mamo, brate. Nejasna slutnja ji je polnila srce: »Umira, umira!«

Samo globok vzdih, ustne so se mu nasmejale v srečen smehljaj, kot takrat, ko je prišel duhovnik s sveto popotnico in obstal je negiben, mrtev.

Molče je Janez napregel konja in pripeljal belo krsto. Tiho je materi povedal zdravnikovo naročilo.

Kdo bi razumel globino materine ljubezni, kdo preštudiral njeno dušo, kdo bi mogel vedeti, da takrat, ko največ trpi, zmore največja dejanja.

Krvojčevka, ki je v mukah rodila Toneta, vzgajala in ljubila dvajset let, je zmočila rjuho v apnenčevi brozgi in v njo z Janezovo pomočjo zavila svojega prvega mrtvega otroka in položila v krsto. Vsi so ga poslednjič prekrižali in očeta, tudi korenino, je zlomil jok. Vsi so brez misli, nezmožni kakršnega koli dela, stali poleg mrtvega brata in sina, a mati je vzela žeblje in kladivo in votli, srce trgajoči udarci so neusmiljeno odmevali po sobi. Krsta je bila zabita.

Brez duhovnika so naložili pred mesecem najbolj veselega in razgibanega fanta na voz. Pred konjem je stopal Jože in nesel brlečo leščerbo. Jože in Janez sta bila edina, ki sta smela spremljati mrtvega brata na njegovi zadnji poti v — mrtvašnico.

Čez dva dni je bil pokop, ki ga še ni videla okolica. Kljub prepovedi, kljub orožnikom je prišlo mladih ljudi od vseh vetrov, da bi tovarišu nadomeščali očeta, brate in sestre, ki niso smeli zaradi kontumaca k pogrebu. Edina mati je prišla, stala ko okamenela poleg črno zevajoče jame, brez solza, ko da bi zdaj, zdaj od sile trpljenja onemogla zakričala. Pa ni! In ni jokala, ko je poslednja kepa zemlje padla in je sama odšla.

Ko pa je prišla domov in pogledala na prazno posteljo, je planil jok iz nje, dolgo zadrževano trpljenje se je izlilo v odrešilne solze ...

*

Na Tonetovem grobu so vzcvetele kmalu krizanteme. Ljubeča Rezkina roka je vsak večer rahljala prst in prižigala lučko - neizgovorjeni ljubezni.