Sveti trije kralji (Milan Jaklič)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Trije mogočni kralji so jezdili mimo oaz po peščenem morju. Tihotna noč je že visela nad puščavo. Posamezne skupine temnih palm so molče kipele kvišku in večne zvezde so utripale na visokem nebu, kot da bi pričakovale nekaj nenavadnega, nekaj slovesnega, kar ima prestvariti ves svet. Vse je bilo tiho, upanja polno in je čakalo!...

Zdajci pa je dihnilo nekaj kot življenje v naravo in vse je zatrepetalo in zažarelo v veselju. Zašumele so palme in se sklonile druga k drugi in pele - žarneje so zasijale zvezde nad njimi. Izza obzorja je priplavala zvezda, večja in svetlejša od vseh drugih. V angelsko milobo je bila zavita in nikdar je ni bilo preje. Na zemlji pa je zavihral legak zefir in jo božal in sladke pesni pel-o ljubezni.

»Pax hominibus!« je trepetalo v zraku in jo objemalo...

In sveta noč je nastopila v vsem svojem veličanstvu. Ljubezen je bila rojena, v sveti noči je bila rojena. Dopolnile so se sanje, ki so jih sanjala stoletja, uresničila so se težka pričakovanja narodov. Trije kralji so se odpravili za ljubeznijo in so jo iskali in so šli za svetlo zvezdo, ki jim je na nebu pot kazala...

V betlehemskem hlevu je bila rojena ljubezen in na ostro slamo je bila položena... Tako je bilo sojeno od začetka...

In so prišli trije kralji in so pokleknili pred lesene jaslli. Seboj pa so prinesli svetle z zaklade, obilo zlata in kadila in vse so darovali mladi ljubezni; in svoje krone, bliščeče krone se sneli z glave in jih deli na tla in so ljubezen molili-sveti kralji.

Leta so minula in ljubezen je rasla; veseli so je bili ljudje, vesel je je bil Gospod Bog. In takrat je zadonela visoka pesem ljubezni - Ljubi svojega bližnjika kot samega sebe! - Ljubi svojega sovražnika! - Ne sodi, da ne bodes sojen! -

A ljudje je niso poslušali; odpodili so je od sebe in na križ so jo pripeli in krvavo so jo bičali, ljubezen, in trnjevo krono so ji posadili na glavo. Ljubezen pa je odvrnila: »Odpusti jim oče, saj ne vedo kaj delajo!« In ti poslednji glasovi umirajoče ljubezni se doneli kot zareče iskre v temoti. Potem pa je ljubezen izdihnila.

In razposajeni vojščaki pod križem so strgali suknjo raz njeno razboleno telo in so jo razrezali na kosove in vadljali zanje. Potem so jih vzeli in zaviti vanje so se razkropili kot kobilice po širšem svetu vsenaokoli pojoč: »Mi Vam oznanjamo ljubezen. Mi smo njeni aposteljni!« Še danes hodijo po zemlji in po ovčji koži lehko spoznate volkove.

Truplo mrtve ljubezni so zakopali in težko skalo so položili na grob, da bi ne vstala nikdar več.

Ali vendar je vstala in je zapustila tesno svoje ležišče in šla med ljudi. A ljudje je niso spoznali in le v redkokatero srce je posijala njena luč; množica pa je raje tavala naprej v temoti...

Še danes stopa med človeškim rodom plaho kot otročaj. Ni si ustvarila kraljestva na tem svetu: srce človeško je njeno vladarstvo. Ni si zgradila zlatih altarjev: srce človeško je njen altar. Ni si zidala velikih tempeljnov: srce človeško ji je neizmeren tempelj.

Ali le malo je človeških src današnji dan, malo svetih kraljev, ki bi stopali za ljubeznijo.

Kategorije: -Slovenski narod -Božič -Sveti trije kralji