Strogo nezaupno

Strogo nezaupno Lara Zupančič

Spisano:	Katja Ravnikar
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

KoTeNiTu

Ko te ni tu,

pogrešam tvoje igrive oči,

ko te ni tu,

se mi zdi, da brez tebe mene ni.

Ko te ni tu,

pogrešam tvoj nasmeh,

ko te ni tu,

izgubim se, izgubim na vseh poteh.

Ko te ni tu,

le slika me spominja nate,

ko te ni tu,

moje srce bije le zate.

Včasih

Včasih tiho, a dovolj naglas,

včasih kratko, a dovolj, da mine čas.

Včasih počasi, a prehitro mine,

včasih se pojavi, včasih izgine.

Včasih sladko, a grenko dovolj,

včasih svetlo, a čez čas temno bo bolj.

Včasih v nesreči, ki je lahko sreča,

včasih mrzla strast, kije kaj kmalu lahko goreča.

A vedno je in vedno bo,

življenje, ki je polno napak, a vseeno lepo.

Domišljija Iz Sanj

Kot utrinek z neba

z drugega sveta

si prispel v moje sanje,

kot iz nikjer padel si vanje.

Sanjam te, a v resnici te ni,

tu si le, ko zatisnem oči.

Čutim, vidim, a vse le v snu,

kar pa mi od sanj ostane,

so le kaplje potu.

Zdaj vem,

si le junak, izmišljen, neresničen,

neviden kakor zrak.

Kontrastni Klavir

Zdaj vem, kakšni so vsi,

lažnivci, zahrbtneži,

od njih koristi ni.

Ljudje so rasisti,

preveč je v njih zavisti.

Nasprotja, drugačnost

medsebojna neprivlačnost.

Črna, bela - za njih so to kontrasti,

vse hočejo zase, vse v oblasti.

Čeprav tudi klavir bele in črne tipke ima,

vseeno lepo, uglašeno igra.

Nekaj

Nekaj je tam, na koncu sveta,

nekaj v daljavi, nekaj neznanega.

Nekaj je tam, pa ne vem kaj,

nekaj je blizu, tukaj in zdaj.

Nekaj je tu ali pa ne,

mogoče vse skupaj samo zdelo

se mi je.

Nekaj Lepega

Ljubezen nekaj čudovitega je,

ne pravim, da ne strinjam se.

Vse lepo, romantično ostaja,

ja, ampak dokler traja.

A kaj, ko iskrica v očeh lesk izgubi,

ko svet na glavo pade ti.

Ne Vem

Ne vem več,

kaj čutim do tebe,

ker so ostale le besede.

Ne vem več,

kaj si mislim o tebi,

ker sploh ne verjamem več sama sebi.

Ne vem več,

kdo si ti,

ker si se izgubil mi izpred oči.

Prijateljicam

Leta mimo hitijo,

z njimi pa prijatelji te zapustijo.

Rečejo, da zdiš se jim odveč,

da te sovražijo, zato si čisto preč.

Ampak nočem jim biti v napoto,

zakaj bi proti njim kovala zaroto?

Če prijatelji moji pravi so,

zakaj me zanemarjajo?

Ne želim se kregati z njimi,

zato se zatekam k svoji najljubši rimi.

Čustva zlijem na papir

in v moji duši spet je mir.

Mogoče Je

Možno je, da resnica laže,

možno je, da kažipot ne kaže.

Možno je, da se konec začne,

možno je, da roža ne vzklije, preden umre.

Možno je, da se pred priimkom konča ime,

a ni možno, da jaz ne ljubim te.

V Svetu Domišljije

V svetu domišljije se dogajajo norčije,

vse leti po zraku, dopoldne in v mraku.

Zmaj ognja ne bruha in pek ne peče kruha,

mizar ne dela mize in kosti kuža več ne grize.

Ribe se sprehajajo po zraku in po tleh,

preveč novih videnj je pri čisto vseh stvareh.

A oblaki že prekrili sinje modro so nebo,

v svetu domišljije staro sonce je zašlo.

Nekaj Mi Je Znano

Neznana je luna,

neznano je sonce,

neznan mi je svet,

na čisto vse konce.

Mi je neznano življenje,

ki zdaj ga živim,

a znano trpljenje,

za ljubezen trpim.

Konec Ali Začetek?

Konec nov začetek je,

roža vene, a nova vzcvete,

korak se konča, a nov se začne.

Človek se rodi, a potem umre,

kot da vse se v krogu začne,

v krogu življenja, ki ga nihče ne podre.

V Mojem Srcu Si

Tvoja podoba mi v mislih roji,

čeprav tebe tukaj ni.

Slišim tvoj glas, ki mi v glavi doni,

čeprav tvojih besed slišati ni.

Čutim tvojo kožo, tako se zdi,

čeprav tebe tukaj ni.

A čeprav vem, da tukaj te ni,

v mojem koščku srca si.

Le Še Zadnja Pesem

Le še zadnja pesem,

preden vse narobe gre.

Le še zadnja pesem,

preden bo konec misli te.

Le še zadnji pogled,

preden zaprem oči.

Le še zadnji pogled,

preden vse se znoči.

Le še zadnja pesem,

preden se poslovim.

Le še zadnja pesem,

sedaj, ko nič več ne živim.

Le še zadnja pesem,

le tega si želim ...

MOJA Ljubezen Do TEBE

Čustva do tebe gojim,

kako zelo te ljubim,

ponoči ne spim.

Ker si mi vse,

mislim nate le,

brez tebe del mene umre.

O moji ljubezni

ni ne dvoma niti napak,

v srcu zate je prostor,

za objem, ki'je vedno gorak.

Tu ob tebi sem,

čeprav sploh ne smem,

ostanem,

če hočeš - pa grem.

Plesni Koraki

Povabiš me na ples,

pa me to ne zanima.

Vprašaš vsako,

a vsaka odkima.

Morda je razlog,

ker tako smešno vprašaš.

Ko v slušalko govoriš,

se čisto tiho oglašaš.

"Na ples te vabim,

odpusti šolske napake,

in da ne pozabim;

prosim, nauči me plesne korake."

Neznani svet

Neznan je zdaj obraz,

pogled mi tvoj ni znan,

neznan mi je tvoj glas,

vsak gre v svojo stran.

Popoln tujec zdiš se mi,

neznane nežne so oči,

le kje si?

Ni več prelepega glasu,

da poslušala bi ga v snu,

zdaj vem, da te ni tu.

Neznan je zdaj obraz,

pogled mi tvoj ni znan,

neznan mi je tvoj glas,

vsak gre v svojo stran.

Tu te ni in te ne bo,

moje sonce je zašlo.

Vsak od naju zdaj nekam hiti,

ali pa sva se le ...

izgubila v temi.

Železniška Postaja

Še vedno sedim, na uro pogledam,

še vedno molčim, žalosti se zavedam.

Zakaj, se sprašujem, ko ob sebi gledam te,

naglas premišljujem, da mi pomeniš vse.

Vlakzapiskal je, na peron odhajaš,

vse še bolj me potre, ker vem, da tam ostajaš.

Da nazaj te ne bo, da to je zadnje slovo,

solza mi lice hladi, srce mi misel greni!

Predrami tirov me zvok in ti, ki stopaš na vlak,

obraz zapade v jok, v oči zareže mi zrak.

Pomaham ti zadnjikrat v slovo,

le v pismu mi poveš, da ljubiš me zelo.

Ostanem Ali Grem

Naj ostanem,

naj kar grem?

Naj te objamem,

če sploh še smem?

Nedolžen pogled,

kratek poljub,

nevidni izgled,

konec vseh obljub.

Še nekaj tli,

še nekaj ostaja,

še čustvo gori,

srce pa me izdaja.

Poletne Romance

Pesem ta napisana je zate,

romanc poletnih konec je,

s tem pa svet se mi podre.

In gledam v oči ti,

vem, da konec je,

poskušam prikriti,

da pomenilo mi je vse.

Ranjeno srce v prsih bije,

vedno ko zagledam te,

nož v kežo mi zadre.

Ne zmorem več,

je prevelika bolečina,

vem, da sem ti že odveč,

a všeč mi tvoja je bližina.

Solze

Solze vir so bolečine,

bolečine, ki skrile so se v spomine.

V solzah velikih veliko je gorja,

v malih pa skriva se bolečina iz zla.

Bolečina je tu, ko pričakuješ najmanj,

sicer je na dnu kot spomin poteptan.

A veš, da prišla bo, ko prva solza zmoči lica,

okoli srca pa čutiš obroč, ki stiska kot bodeča žica.

Udarci na stopnicah

Okrog mene prepir,

a v duši nemir.

Kletvice, žaljivke,

od sovraštva po stopnišču odmeva,

od jeze in besa vse prekipeva.

Udarci, vpitje in otroški jok,

mokra lica, slišim vsak stok.

Se to bo kdaj končalo,

se sploh ustaviti bo dalo?

Pot Strahu

"Spremlja me srh,

ko hodim po poti,

vsak šum me prestraši,

neznansko me zmoti.

Gledam pred sabo

in gledam okrog,

povsod zdi se mi, da slišim

sledove tihih nog.

Mislim si,

da srce je ponorelo,

mi poguma zmanjka,

čeprav ne bi smelo.

In prvič začutim

strah v kosteh,

prvič, ko hodim

po listnatih tleh.

Počutim se majhno

in svet je prostran,

pred mano pa senca

prikaže se na plan.

Čutim,

da moj se bridki konec bliža,

šibka so kolena,

v pesti pa podoba križa ..."

In sedaj na grobu belem

njej v slovo

podoba križa,

ki zadnjič stisnila ga je v roko.

Ne Umri Kot Kopija

Mislila je, da kdo jo ima rad,

da ljubi in da je zato unikat.

A sčasoma je videla,

da je vsem vseeno,

da ni jim mar zanjo

in to bilo je nepošteno.

Potem ji je bilo jasno,

daje nihče več ne mara,

da vse skupaj bila je le igra,

lažniva prevara.

Ni bilo več družine,

prijateljev nikjer ni,

nihče ni bil več del njene krvi.

Na slepo je hodila po ulicah,

in posnemala ljudi,

a ugotovila je, da si več podobna ni.

Stekla je v hišo,

kjer bila je bela, prazna soba,

zavedla seje, da le na en način

bo izginila grenkoba.

Naslednje jutro je ni bilo več,

vse, kar je bilo, bilo je preveč.

Samo še preperela vrv visi v sobi beli,

kjer njeni spomini so se v temo odeli.

Dekle ni več bilo unikat,

le kopija,

ki je nihče ni imel rad.

Kje Si Bil

Kje si bil,

ko sem se rodila,

kje si bil,

ko sem prvič shodila?

Kje si bil,

ko v šolo sem šla,

zakaj te nikoli bilo ni

doma?

Takrat,

ko prebrodila sem leto števil,

ko sem bila srečna,

da bi lahko letela brez kril.

A tebe ni bilo

in te najbrž ne bo,

leta so mimo in kar bilo je,

je bilo.

In zato mi ne govori,

kaj naj naredim,

ni ti treba uresničiti vsega,

kar si želim.

A vsaj enkrat

si vzemi čas zame,

nadoknadi vsa leta otroštva,

smeh, ki so ga solze zdaj same.

Ne uresniči mi vseh želja,

to pa je edina,

je pretežka tudi ta?

Čas Je Prišel

Še vedno v prazni sobi sedim,

še vedno žalost v duši mirim.

Naslanjam se na mizo

in roka mi podpira glavo,

na licu čutim kapljo, solzo krvavo.

Čas je prišel, da sobo pustim,

čas je prišel, da na tleh izkrvavim.

Zgodba O Samoti

Lažniv nasmeh na vseh živi,

katastrofa, kup laži.

Rabim čas, da to premine,

da vsaka laž v brezno misli izgine.

Odrinjena od življenja,

kot da vsem sem odveč.

Imam svoje mnenje:

To je preveč!

Spomnim se še, kako sem živela,

a prehitrega konca nisem sprejela.

Izgubila besede, živce in vse,

pozabila stvari, ki nekoč so bile.

Želela sem, da bi se zvezde dotaknila,

a le tista moja zvezda ni svetila.

Zato beri pesem o bednem razpletu,

kratko zgodbo o osamljenem dekletu.

Angel Brez Kril

Kot angel brez kril se počutim,

izgubljena sama v sebi,

ničesar ne slutim.

Še prej sem v sreči bila nad oblaki,

a v žalosti zdaj vem,

da si trenutki niso enaki.

Sedaj se počutim, kot da padam na tla,

vsak košček mene,

čisto potiho v temi trepeta.

Demon, ki je žalost povzročil,

se s temnimi krili,

je v temo prelil.

Samo začutim bolečino grozno,

iztekel se je čas,

in zdaj je že prepozno.

Zdaj so mi edine sanje izgnane,

iz odrezanih kril,

le še kaplja krvi na tla kane.

Lažni Nasmeh

Ko vse gre narobe,

ko si čisto na tleh

raztegni ustnice

in pokloni nasmeh.

Če ne gre drugače,

se pretvarjaj,

in se z nasmehom

pogovarjaj.

Pa tudi ko vse je

čisto brezupno,

tudi takrat,

ko se počutiš obupno.

Vsega Je Konec

Vsega je konec,

vse lahko mine,

vse se pozabi,

vse lahko izgine.

Vse je minljivo,

roža lahko oveni,

srce je ranljivo,

ljubezen bolečine pusti.

Vse se konča

in jaz sedaj grem,

ker vse je skrita pravljica,

ki iskati je ne smem.

Pesnik. Kdo Je Pesnik?

Pesnik je tista duša,

ki blodi v mislih in besedah,

svoj glas, ki govori, posluša,

znajde se v pesmih in v največjih zmedah.

To je človek tisti,

lažnivec, da mu para ni,

piše, bere dan na dan,

a le resnico govori.

Si vedno s tinto prste maže,

a to mu daje navdih,

on se nam v resnici laže,

ko napiše resen stih.

Navzven se nič ne razlikuje,

resen obraz, goste črne obrvi,

le da pesmi v verze kuje,

največ pred mizo obsedi.

Navznoter pa ga teži obup,

morda pa žalost ga razjeda,

ali vdan je v brezup,

mu življenje že preseda?

Kaj pa, če je res?

Sanjam pri luči,

gledam v mrak,

sem sama v gruči,

prazen je zrak.

Ne zatiskam oči si,

tam je steza sred' poti

in raven stolp je v Pisi,

sanjam odprtih oči.

Kakšen je poletni mraz

in kakšna zimska je vročina,

kak v črni barvni je prikaz,

kako se brenka violina.

Kakšen dan je,

ko je noč,

kakšen led je,

ko je vroč.

Kako vse to skupaj spada,

tega sicer še ne vem,

a sanje so mi že navada,

mogoče pa že jutri izvem.

Bela Roža

Popolnoma počutim se odtujeno,

ko gledam spomine v življenje zapleteno.

Nož ste mi v hrbet zabodli, konec je,

boli me le to, da izdali ste me.

To ne bo minilo, ker vbod je prehud,

čisto zaman vsak bi bil trud.

Zdaj sama se čutim, vse narobe gre,

le bela roža spominja na tisto dekle.

ADIJO!

Kako mi gre na živce,

ko vidim ta lažnivi smeh,

kako preziram vse lažnivce,

a to za njih še sploh ni greh.

Kako me šele razjezi,

ko obrekujejo za hrbtom me,

imam besede za take ljudi:

"Povejte v obraz vse!"

Nikomur ne zaupam več,

niti svetu, ne ljudem,

mora tihi čas preteč',

do takrat: "Adijo Grem!"

Neon

Neonska luč

mi mežika v oči,

da obsveti mi pot

v čisti temi.

V praznem prostoru

sredi čistega niča,

v tihem predoru

mi le neon je priča.

Luč, ki sveti,

mi nekaj sporoča,

ne morem razumeti,

ker se nič ne razloča.

Zdaj je ugasnila,

ni več luči,

ker je nisem zastopila,

meje pustila v temi.

Odidi

Jeza me razžira,

kote vidim kjerkoli,

nož v mene zadira,

ne oprostim ti nikoli.

V obraz se mi lažeš,

za mojim hrbtom govoriš,

mi sovraštva ne kažeš,

se mi v obraz režiš.

Ne prenesem te več,

zate par besed imam,

sva oba si odveč:

"Odidi že stran..."

Lažni Nasmeh

Ko vse narobe gre,

ko si čisto na tleh,

raztegni ustnice

in pokloni nasmeh.

Če ne gre drugače,

se pretvarjaj

in se z nasmehom

pogovarjaj.

Pa tudi, ko je vse

čisto brezupno,

tudi takrat,

ko se počutiš obupno.

Pravim...

Pravim, da rada imam te cvetlice,

pravim, da rada imam petje ptice.

Pravim, da ljubim vetra šepet

in da ljubim večerni razgled.

Pravim, da rada se zazrem v nebo,

pravim, da vse je lahko še lepo.

Pravim, da ljubim nežno brenčanje,

sanje, da lahko skrijem se vanje.

Pravim in rekla sem,

da rada imam svet,

a zapiram pred njim se,

kot bil bi zaklet.

Nima Smisla!

Name vpiješ zaradi male napake,

čeprav s tabo ni drugače,

ker delaš enake!

Mar ne veš - sem le otrok,

ki rad se smeje,

ga včasih spraviš v jok.

Sem človek kot ti,

zakaj ne razumeš,

ne moreš spreminjat' ljudi.

Samo ne vpij,

ne kriči name,

ker to lahko boli.

(Ne) Sovražim Te

Na nek način te prav sovražim,

z dna srca, a čustva stražim.

Za vsa prijateljska ta leta,

ki zdaj so mimo, preživeta.

Za ves ta lažno - pristni smeh,

jok, ki sva skrivali ga v dlaneh.

Za vsak trenutek, sekundo, minuto,

vse sprevrglo zame se je v kruto.

Po dolgem času spet sva našli se,

videli, da ena in ena res je dve.

Bilo je kot včasih,

polno smeha, zvoka v glasih.

Zdaj sem v prepadu, si ti me izdala,

mi boš sploh roko podala?

Napake

Včasih so napake,

ki jih ne moreš oprostiti,

so le take,

kijih ne moreš pozabiti.

Rabiš čas,

da odpustiš,

lahko so solze ti v okras

in odtujen navzven se zdiš.

Želja

Želja je, da bi umrla,

čeprav ne bi več sonca uzrla.

Umrla, izginila takoj zdaj,

čeprav mi več cvetel ne bi maj.

Odšla, pa se ne bi vrnila,

čeprav bi za vedno se s temo pokrila.

Zelja je, da bi konec bilo,

trpljenja, krvi, vsega, kar še bo.

Misel prebuja le taka mi želja,

v meni več ni niti kančka veselja.

Ni mi mogoče dovolj štetih let,

a že zdaj hočem zapustiti ta svet!

Pustite Mi Živeti!

Zakaj mi govorite,

kaj naj storim,

zakaj mi težite,

kako naj živim!

Prej vam ni bilo mar,

niti zdaj vam ni,

preveč vseh laži in prevar,

preveč zaman prelite krvi.

To je moje življenje,

zato pustite me živeti

in tu moje trpljenje,

sama bom morala umreti.

Smej Se

Smej se,

ko solza lica ti zmoči,

smej se

pa v smehu joči.

Smej se,

ne kaži, da ti je hudo,

smej se,

čeprav te sovraži nekdo.

Smej se,

ko ti lomi se srce,

smej se,

ko se skoraj svet ti podre.

Smej se,

ko iz solz nastane kri,

smej se,

ker ne teče več ti solza iz oči.

Smrt

Zakaj v življenju je smrt,

ko konec močijo solze,

zavit je v mrtvaški prt

in sprevod v glasnem joku gre?

Na zadnjo spremljajo ga pot,

da neso mrliča v zemljo,

bled obraz, ki spremlja ga fagot,

mrtvaška doni in grob kopljejo.

Zadnja bela svetla luč,

črna smrt in kosa v roki,

pekla ali raja ključ,

odplačuješ smrt z obroki.

Kane solza, glasen jok

in ropot mrtvaškega voza,

tišino lomi tihi stok,

a življenje se preda.

Tak Je Konec

To je torej konec vsega,

konec sreče, konec zla.

Zaključek začetka in kaplja dežja,

solza krvava, ki kane na tla.

Tu je torej vse preminilo,

tu, na tem kraju, vse se zakrilo.

Ovilo vse se je v črne zavese,

v veter in v čas, ki ga nese.

Vse premineva in konec je tak,

vedno isti, a dočaka ga vsak.

Vrela Kri, Mrzla Smrt

Kri mi zavre,

v meni kriči,

razliti hoče se,

vsak utrip me skeli.

Utrip, bolečina,

ki mi v kožo zareže,

ta veličina,

ki v grlu me veže.

Ne čutim, ne diham,

samo krvavim,

s pestmi v zrak udriham,

kot da DOSEČI želim.

Omahnem v tišini,

razžira me vse,

v krvavi rdečini,

nihče ne sliši me.

Utonem, odhajam,

mi ni več za živeti,

se zadnjič izdajam:

"Morala SAMA sem umreti!"

Si In Te Ni

Vedno znova zrem v sončni zahod,

veličasten dnevno nočni prehod.

Iz oblakov se riše tvoj mi obraz,

veter prinaša tvoj angelski glas.

Počasi se oblak v temno morje potopi,

počasi izginja in z njim tudi ti.

Še vedno gledam, tiho zrem,

ni te - se končno zavem.

Izgubljam te, boš še kdaj ob meni,

končno vem - sama sem in šepečem steni.

(Ne)Poznano

Sprva tuje, nepoznano,

potem prva beseda,

snidenje načrtovano.

Kot iz nikjer,

kar tako za hec,

lahko vrneš me na pravi tir.

Ti greš, jaz ostajam,

to ne bo za dolgo,

že zdaj se z žalostjo napajam.

Pač je čas za menjavo vsega,

ne bi bilo treba,

le spomin vame sega.

Komaj skupno točko najdeš

in te človek že zapušča

in na začetku spet se znajdeš.

Težko je, a moraš naprej,

sicer si v pozabi tihi

zdaj ali potem in prej ali slej.

Besede

Besede lahko bolijo,

če so grobe, krute,

če le napačno zvenijo,

kot svet besedne valute.

Beseda velja,

če ne govori je lažnivec,

z besedo te lahko izda

ali oprosti se krivec.

Beseda včasih je zvok pridušen,

kričim in vpijem,

a se ne sliši njen zven.

Kot od nikoder se širi,

v ušesih mi odmeva,

z njo zasnovani prepiri,

z njo pesem prepeva!

Iz besed so napake,

iz napak se učimo,

naj bodo take,

da pustijo rahlo bolečino!

Lažem Ti V Obraz

Opazujem tvoj gib,

poslušam tvoj glas,

potiho ti lažem,

a ti gledam v obraz.

Bolje da ne izveš

resnice, ki zaboli,

upam, da mi poveš,

da vse lepo se ti zdi.

A mine in pride čas,

ko tudi ti se zaveš,

da v laži živi poraz,

odločiš se in greš.

In na postaji sedim,

potiho gledam v mrak,

v mislih tiho zaspim,

a vame reže zrak.

Vrni Se

Zakaj me preganjaš,

zakaj mučiš me,

strahove naznanjaš,

jemlješ mi vse.

Zakaj se ne vrneš,

od tam, kjer si,

vedno znova se obrneš

že na sredi poti.

In zdaj trpim,

ker kri mi ledeni,

ponoči ne spim,

ker mi sežeš v kosti!

Odidi zdaj - ne vrni se nazaj,

in pusti me - zdaj vseeno je,

Srce - potiho se tre,

ker pomenila si mi vse.

Ti več mar ni bilo,

kaj z mano godi se,

ni ti bilo težko,

dovolj je prelite krvi.

Ti moja mora si,

ki vidim jo v snu,

nekaj povsod mi sledi,

ponoči kaplja si potu.

Lahko si voda in orkan,

lahko si varno zavetje,

lahko preširni ocean,

ali pomladno cvetje ...

Prečkamo Ljudi

Včasih so stvari,

ki se težko jih preboli.

So udarci, so besede,

vse posledice bede.

Greniš mi še poslednji čas,

ko izgubil v daljavi moj se bo glas.

Izgubil se bo na megle pragu,

in angel se predal bo vragu.

Takrat naj pred očmi bo kri,

naj konec bo vseh poti

Naj tvoje se srce zave,

kaj mi povzročilo je!

Ne prečkamo samo poti,

včasih moramo tudi ljudi!

Je To?

Je to ta konec,

kjer se zgodba konča?

Je to ta konec,

kjer nov začetek ima?

Je mar zaključek tak,

da sploh ni konca tega?

Je mar zaključek tak,

da znova v prihodnost sega?

Je vse namenjeno tako,

da zgodovina se ponavlja?

Je vse namenjeno tako,

da pri tem nas nič ne ustavlja?

Sita Sem Pisanja Pesmi O Tebi

Sita pesmi sem, pisanja,

dovolj imam že rim, iskanja.

Ti si vse, kar piše v njih,

ta pesem, verz, prekratek stih.

Pa saj ne veš, da zate pišem,

ne veš, da tvojo podobo v mislih rišem.

Morda v tiste, tebi namenjene stihe gledaš,

a da namenjeni so tebi - tega se ne zavedaš.

Ali pač mi ni dovolj pisanja,

mi ni dovolj še rim, iskanja.

Še o tebi pesmi bom pisala,

a nikoli jih ne bom prebrala.

Trideseti Maj

Komu bi sonce pomežiknilo v dan,

če ne tebi v tvoj obraz nasmejan.

Včasih stežka tajiš solze v očeh,

a vedno obraz se razjasni ti v smeh.

Takrat vse je drugačno,

kakor jasno nebo, prav nič oblačno.

Sonce posije, v njem večje življenja,

obrneš nov list, kjer sledi ni trpljenja.

Nebo je jasnejše in rože lepše cvetijo,

in tako tudi dnevi lepši se zdijo.

Ptice, ki pojejo med tihe bregove,

navdih za njihove speve si nove.

Ne smeš pozabiti le ene stvari,

te, da nekaj posebnega si.

Poet

Če bi v pravo smer se vrtel svet,

vsak bi bil lahko poet.

Vsak bi pel kot ptica v letu

in bil kot roža v razcvetu.

Vsak bi jadral z glavo nad oblaki,

postali bi bogati siromaki.

In vladale harmonične bi barvaste zaplate,

iskali bitja sredi tihe gozdne trate.

Počasi bi pravljice resnične spet postale,

ob napevih bi raznežile celo se skale.

Zdaj pa sanjamo, kakšen je svet,

da malokdo je v njem poet.

Demon!

Lahko s pogledom te ubije,

lahko še s temo te zakrije.

Lahko te omrtviči,

nož v hrbet tizapičf.

A ti sploh ne slutiš, kaj vse ti preti,

sploh ne veš, da boš ležala sred' krvi!

Pa saj vidiš, da svet vrti se v napačno smer,

pa saj vidiš, da je on - on je človek zver.

Lahko le bežiš,

lahko do kraja hitiš.

Ampak veš, da konca ne bo,

da sonce sploh ne bo vzšlo.

On pa ti sledi,

kamorkoli greš, kjer si.

On je tvoja nočna mora,

kralj temačnega je dvora.

Ubija in raztrga vsako živo bitje,

luno čaka za razkritje.

Res tako, ker to je on,

pazi se, on je ... Demon!!

Zares-SOVRAŽIM TE

Vsa ta bedna vprašanja

so vredna pomilovanja.

Včasih z veseljem sem poslušala tvoj smeh,

a zdaj si le nič v mojih očeh.

Si kot bedna figura brez vsega,

ki misli le nase, le sebe pozna.

Še ne poznaš sovraštva iz srca,

ko nekdo te že zajame v prekletstvo iz zla?

Ko nekdo te le še mrzi lahko,

ko pozabi vse, kar je včasih bilo.

In zdaj te jaz zapiram drugam,

od sebe, povsem na drugo stran.

Brez tebe bom lahko bila jaz res jaz,

za nič ne maram, je lažniv mi tvoj obraz.

Sovražim te in mimo so leta,

so odšla in bila na silo odvzeta!

Skleroza

Včeraj sem ugotovila,

da mi preglavice povzročaš,

a sem še pozabila,

kaj mi sporočaš.

Nenehno me siliš,

da kaj pozabim,

spomine razbliniš,

izbrišeš, kar rabim.

Uide mi misel,

uide mi proza,

uide mi pesem,

ah... ta skleroza!

Tak Je V Resnici Svet

Nežni veter poslušam,

ki med drevesi vrši,

ujeti ga skušam,

a mi vedno zbeži.

Sonce pa boža

s svojimi žarki,

nad zemljo zakroža

nad gozdovi in parki.

Gledam cvetlice,

vsaka zase cveti,

opazujem let ptice,

ki nad mano leti.

Zdaj se zavem,

le oči moraš odpret'

in zdaj ti povem,

da takje v resnici svet.

Sivina

Po papirju črnilo se razliva še vedno,

vse ostalo je sivo, preživeto, bedno.

Toliko odtenkov sive, ki pa nimajo življenja,

ne kažejo čustev, ljubezni, hrepenenja.

V oči mi režeta le črna in bela,

a vsaka od njiju je po svoje zbledela.

Kam so izginile vse barve, ki so bile,

zelene poljane, rdečo srce.

Zdaj pa je vse kot stara fotografija

zbledela, ki je noben več ne razvija.

Še zadnjič razmažem packe črnila

in odidem od sive, ki mi ne bo več sledila.

Valovi Življenja

Valovi, kje, če skrivate življenje,

ko ob skalah se razlega vaše le šumenje.

Ko gledam razpršene kaplje, zdi se vsakdanje,

ko morje modro sanja svoje sanje.

Ko lajša svojo žalost v barvi si zeleni,

navkljub odtenku v sončevi rumeni.

A ko morje se ogrne v skrivnost srebrne,

razmišlja, premetava te valove - svoj'ga zrnje.

Takrat lahko le po srebrni vodi hodiš,

vprašanje časa je, če v globine ne zablodiš.

Mrtvo Živa

Ne glej me v oči,

le praznina je tam,

v njih ni luči,

prosim, glej stran!

Tavam proti praznemu prostoru,

kije nič in hkrati vse,

nekaj me vleče k lebdečemu odporu,

teža se mi je usedla v srce.

Vedno je bila in še vedno je tu,

kot da sem zakleta,

tu je, ko je dan in tudi v snu,

iz nje prihaja bolečina razgreta.

Padale solze so na tla,

kričalo je srce,

um pa svojo pot ima,

zapusti ta prostor - gre.

In zdaj spet sem v realnem svetu,

zahrbtnem, res drugačen je ta svet,

počutim se kot na drugem planetu

in kupolo delam okrog sebe spet.

Da bi me ubranila vsega,

metkov, nožev, krvavih pesti,

izolirana od tega,

zdaj sem mrtvec, ki bi rad, da zaživi.

Nasprotna Narava

Kje naj najdem cvetje,

ko je zima

in ko je poletje,

kje snežena je milina.

Kje naj se ustavim v jeseni,

ko ptic spomladanskega ni petja,

le potočki križajo se leni,

ko pomlad ne nudi barvast'ga zavetja.

In ko poletni mraz stali premrzli led,

ko zimsko ukroti vročino sonce,

ko res narobe se vrti današnji svet

in razprostira kljub se temu na vse konce.

Naj zanetim ogenj v temni vodi,

naj tli še zadnji plamen te poplave,

raztrešči naj še kaplja kamen, čudež se zgodi

kot seje s prihodom nasprotne te narave.

Več Časa!

In zdaj so dnevi mimo,

o njih ni več sledi,

s spomini jim sledimo,

dokler še to ne premini.

Spomini dan za dnem bežijo,

a ne moreš jim uiti,

vsak zase za nekaj časa živijo,

potem ostanejo le miti.

Težko je v njih vsa čustva skriti,

težko živeti je v njih,

vsak mora le naprej oditi,

prihodnost 'meti za navdih.

Lahko je reči, da pozabi,

lahko, da preboli skupaj vse,

a vsak spomin pač čas porabi,

več, kot ga morda še je.

Vse Te Laži

Kako naj sploh ti še zaupam

po vseh teh lažeh,

kako naj sanjam, upam,

če konec je na vseh poteh.

Sprale so se vse sledi,

koraki so se izgubili,

in vse to zaradi vseh laži,

bolečine, ki kakor strup šteje nalili.

Iščem pot in tavam zdaj,

da našla bi morda še sled,

ali pa bo konec, kraj,

ko obraz bo spran in bled.

Zlomljene Klavirske Tipke

Stare tipke črno bele,

ki nekoč so zven imele.

Pod pokrovom klavirja zdaj bledijo,

v pajčevino zapete še starejše se zdijo.

Vsa kontrastna snežno bela,

čisto je porumenela.

Črne tipke preminile,

plasti se barvne odluščile.

Iz njih glasu ni več,

so utrujene, odveč.

In zdaj povsem razpadle že,

klavirske tipke zlomljene.

Če Ne Ljubim (Rondel)

Če ne ljubim - zakaj ljubiti,

če ne sovražim - zakaj ubiti.

V čem smisel je prelivanja krvi,

da človek sam sebi gospodari,

iz tega se preda prevari,

da zadnje bitke ne zgubi.

Če ne ljubim - zakaj ljubiti,

če ne sovražim - zakaj ubiti.

Da svet narobe se obrača,

da se vrti v drugo smer,

povsod nastaja le prepir,

a pravijo, da vse se plača.

Ena in Ena Bo Tri

Učili so me kdo in zakaj,

sporočali, kdo je kje bil in kdaj.

Učili vsega, a ne živeti,

mi niso povedali, ali bo treba umreti.

Marsikaj sem sama spoznala,

ko potiho sem svet raziskovala.

Z vsemi prebrodila črke, števila,

bilo je drugače, kot sem sklenila.

A po vsem tem vseeno drži,

da zame ena in ena bo tri!

Danes je Dan

Pisala sem o tem, kako sem na tleh,

igral mi je kontrastni klavir,

popisala platnice, pesnila v straneh,

ko udarci na stopnicah bili so prepir.

In takrat ko te ni tu,

domišljija iz sanj mi vlada,

takrat, ko znajdeš se tu,

so mi solze že navada.

Sprašujem v temi,

kako je nekoristno življenje,

da sem sama, brez sledi,

da vse povzroča le trpljenje.

Trideseti maj odnese me stran,

v spomin se zažira,

čeprav drug danes je dan,

del mene že umira.

Smrt, ob misli tej,

me spremlja pot strahu,

spremlja šum me z vej,

zgodba o samoti lahko zaključi se tu.

Zares - sovražim te zdaj,

ne delam si več utvar,

ne sprašujem več se zakaj,

dovolj je že laži, dovolj je prevar!

Obljubim, da bo bolje

in s tem lažem ti v obraz,

in brez vsake volje,

zatrem v neznani svet tvoj glas.

In vidim tam, angel brez kril

leti v višave, kjer vse je nepoznano,

angel, ki se iz poletne romance je zvil,

ki ga sivina je zanesla med oblake, nebo sprano.

Kot majhna punčka v velikem svetu,

družba ji je železniška postaja

v nočnem zvezdnem preletu,

ki včasih svojo samoto izdaja.

Ne vem več, kaj je res, kaj ne,

mogoče je, nemožni dogodki se zdijo,

v vsakem primeru vsaka želja umre

in zlomljene klavirske tipke nič več ne donijo.

Mali Modreci

To se čisto preprosto začne,

trdnjavo zgradiš, pa se kmalu podre.

Življenje teče včasih počasi,

včasih hiti, ga prehitevajo glasi.

Vse se začne, ko pri veka mo na svet,

ko naenkrat v družini še naš je portret.

Takrat sploh še ničesar ne vemo,

le gledamo in zremo okrog sebe nemo.

Kdo se sprašuje, kaj bomo storili,

če bomo iz sebe sploh kaj naredili?

Nihče se ne sprašuje v tistih trenutkih,

še sami ne sledijo v svojih občutkih.

Kmalu prelomi se tisto obdobje,

ko šolska vrata se pred nami iskrijo,

razmišljanje naše postalo je globlje,

a globoki modreci le plitvo govorijo.

Počasi Krvavim

Ves smeh le laž je bil,

a zdaj v temo seje skril.

Lahko se jočem, lahko kričim,

Umrem, če hočem, počasi krvavim.

Zdaj je to zame pravi obraz,

če smeh se vrne, pokazal bo čas.

Lahko se predam, nič več se ne bojim,

to je vse, kar znam, počasi krvavim.

Praviš Da Razumeš, Pa Me Ne!

Škoda pesmi, listov, črnila,

če ta se ljubezen sploh ni razvila.

Ti me ne vidiš kakor tebe jaz,

ko gledam v oči ti, od strani v obraz.

Bilo je veliko nasmeškov kar tako,

ampak vem, da jih slej ko prej več ne bo.

Ne bo več pogledov tvojih sinjih oči,

ne bo več tvojega obraza s strani.

Ne bo več portreta, ki krajšal je čas,

pišem pesem, ker ne smem povedati naglas.

Ne dojameš, da ti pišem,

da ko pomislim na vse, solze si z obraza brišem.

Je mar res tako neopazno,

ali je vsak trud, pesem, vse prazno?!

Hočem, da dojameš, da poklanjam pesmi ti,

da ti ves moj navdih za pesmi si.

Ampak ti si z Lune in jaz sem s Sonca,

to povzroči začetek konca.

Se spomniš leta in leta nazaj,

ko reči sploh ni bilo kaj.

Bil je občutek, da tudi ti čustva imaš,

je bistvo, da tega nikoli ne izdaš?

Moraš izvedeti, čeprav bo neumno zvenelo,

verjemi mi, daje zame pomen imelo.

Nesonetje Sreče

Preveč se vsak 'z ljudi ponaša,

Res čemu, nobeden se ne vpraša.

In kdo komu lahko srečo kali,

Je sreče dost' za vse ljudi.

A nihče ne vpraša se,

Temna stran - zakaj sploh je.

Edino veselje lahko je trpljenje,

Ljubezen prekleta, sovražim življenje.

Je res, da pač bo treba živet;

Enkrat zaključit, enostavno umret,

Mi gre na jok ob misli na svet'.

1. sonet

Preveč se vsak 'z ljudi ponaša,

vsak je svoje hvale vreden,

pa naj bi še tako bil beden,

grehe svoje vse prenaša.

Važno je le, kdo je kdo

in kako kdo živi,

kdo komu kakšen se zdi,

zanima jih le, kako bo.

Sama zahrbtnost in egoizem,

vsak gleda le nase,

v svetu predsodkov vlada rasizem.

Vsak se, kjer ni treba, oglaša,

govori čez vse,

res čemu, nobeden se ne vpraša.

2. sonet

Res čemu, nobeden se ne vpraša,

čemu ljudje so na tem svetu,

in mesec, kaj pomeni letu,

zakaj na stranska pota nas zanaša.

Obstajajo laži, veliko jih je,

tiste, ki bolijo, ki moč imajo,

tiste, ki morda lahko te izdajo,

a le nekatere porušijo vse.

Ne zavedamo se lastnega vedenja,

ničesar več okoli sebe,

niti neizbežnega pomladnega cvetenja.

In komu lahko kaj narobe se zdi,

če še sam ne ve,

in kdo komu lahko srečo kali.

3. sonet

In kdo komu lahko srečo kali,

mar dovolj je nima sam,

tega napisati, ne povedati ne znam,

kdor srečen je, lepo živi.

In tudi tisti, ki nima graščine,

siromak je lahko srečen,

četudi gospod ni pražnje oblečen,

ima namesto gradu lahko razvaline.

Srečen je tisti, ki ljubi,

kdor nima nikogar,

pa je vedno na izgubi.

Nihče osamljen na pogled se ne zdi,

a v njem je drugače,

je sreče dost' za vse ljudi.

4. sonet

Je sreče dost' za vse ljudi,

ali jo drug drugemu izmika,

igra in figure po šahu premika,

lahko le zmaga ali zgubi.

Mnogo se ljudi je s tem igralo,

in mnogi srečo so 'zgubili,

ko sojo do konca porabili,

ničesar več popravit se ni dalo.

Vsak premogel mnogo je hvale,

ko ugnal je usodo in srečo ulovil,

se zapisal v pesek, a ne v skale.

Mnogo bogastev drugačnih je še,

ljubezen, dobrota in ne denar,

a nihče ne vpraša se.

5. sonet

A nihče ne vpraša se

karkoli, da bi vedel,

zakaj je svet tako zabredel,

nikomur mar za take vse.

Nihče ne odgovarja,

le polnijo glave si v nesmislih,

kdor proti bi bil, končal bi na vislih,

vsak po svoje se pretvarja.

Govorijo o stvareh,

katerih sploh ni,

o neizpolnjenih rečeh.

Svet pa še naprej in dalje gre,

lahko tud1 narobe se vrti,

temna stran - zakaj sploh je.

6. sonet

Temna stran - zakaj sploh je,

dobra in lahko tudi slaba,

jo vidi svetnik in jo vidi baraba,

pa zato se svet ne podre.

Po svetu hodijo tatovi brez para,

in tisti, ki verjamejo,

ki stvari dojamejo,

spet druge spremlja čista prevara.

Vsak te lahko okrog prsta ovije,

se zlaže, prevara,

besede v papir zavije.

Vsak lahko že vsili svoje mnenje,

pa še nasedemo lažem,

edino veselje lahko je trpljenje.

7. sonet

Edino veselje lahko je trpljenje,

če se ti ruši svet v lažeh,

če ti joka ne zamenja smeh

in če ljubezen ostane le hrepenenje.

In ko ni več poti nazaj,

kote nič več ne veseli,

ko čutiš, da ti kri ledeni,

in namesto tebe - truplo jutri, če ne

Ne veseli te ptičje petje,

te ne osreči žarek sonca,

niti spomladansko cvetje.

Skozi ušesa prodira potoka šumenje,

spomin mimo tebe,

ljubezen prekleta, sovražim življenje.

8. sonet

Ljubezen prekleta, sovražim življenje,

ostali bodo le sprani spomini

in fotografije, zapisane v sivini,

moja duša preživlja venenje.

Zakaj živeti, če ne morem,

zakaj ljubiti, če ne znam,

zakaj dajati, če ne dam,

ni me, zdaj sem vsem odveč.

Ljubezen mi je tujka postala,

ne poznam je več,

nikoli nisem je poznala.

In življenje čemu imet',

vseeno, zdaj sem tu,

je res, da pač bo treba živet'.

9. sonet

Je res, da pač bo treba živet',

čeprav morda nočem in ne želim,

morda bolj, kot da bi umrla, trpim,

morala bom biti, dokler dan mi je ta svet.

Če ti je usojeno, ti pač je,

ne moreš spremeniti dejstva tega;

vse, dokler se glas tvoj še razlega,

počutiš se živ in življenje še gre.

Nekako se prebiješ skozi vsa ta leta,

novi konci in začetki,

pesem, ki vedno je izpeta.

Kako je nad oblaki letet',

jadrati v neskončnost,

enkrat zaključit', enostavno umret'.

10. sonet

Enkrat zaključit', enostavno umret',

takrat bom videla, kako je letet',

kako je brez teže in kril živet',

do takrat bo treba tu potrpet'.

Želja, ki se ne poleže, v meni tli,

kakšen občutek svoboden je biti,

kakšen, ko želijo te z zemljo pokriti,

in kako izgledajo nebesne sledi.

Stopati k soncu in žarke loviti,

se z vetrom igrati,

a to so le legende in miti.

Kako naj ta želja neha v meni vret',

ki že žge me v telesu,

mi gre na jok ob misli na svet.

11. sonet

Mi gre na jok ob misli na svet,

ustvarim si drugo galaksijo

in zdaj sama živim svojo dimenzijo,

jadram na poti na drug planet.

V tem času mi ugaja,

ker vse je po moje lahko,

ko le ostalo bi tako,

a le za kratek čas traja.

In potem se vrnem v realno življenje,

kjer vladajo požrešnost in laži,

v tem svetu vsak ima drugačno mnenje.

Vsak se na sebe še vedno zanaša,

poplača le sam sebi,

preveč se vsak 'z ljudmi ponaša.

Življenje - Moj Vietnam

Tako začne se moja bitka,

tak je moj Vietnam,

ni točkovnega odbitka,

ampak vem, ne morem stran.

Življenje meče bombe

in to dan za dnem,

nad vsem so večne pripombe,

kaj lahko in kaj ne smem.

Prilagajanje večno,

skrivalnic igranje,

življenje nesrečno,

saj to niso sanje!

Svoboda mi na kožo pisana ni,

kaj lahko mi nudi življenje,

leto, da si zatiskam oči

in v sebi nosim le trpljenje.

Hoteli so me naučiti tega,

zakaj in na splošno zato,

kako se braniti,

da bi mi lažje bilo.

Naveličana Sem

Naveličana sem tega,

da vedno igram po nekih pravilih,

povsem dovolj imam že vsega.

Naveličana sem ljudi,

ki obračajo mi hrbet,

mi lažejo in zraven gjedajo v oči.

Naveličana sem že živeti,

najbolje bo, da neham,

če ne zdaj, bo treba pa kasneje umreti.

Dež

Gledam slike,

vse je tako kot včeraj,

ni nobene razlike,

ko le bilo bi za zmeraj.

Plišasti medvedek na polici sedi,

brez očesa zre v prazno,

še vedno se mu zdi,

da vse je neopazno.

Dežne kaplje so plesale

in po oknu polzele,

ko so padale, se vdale,

so nekje na tleh zbledele.

Se k slikam spet povrnem,

ko bila sem velika,

liste obrnem,

za svet bila sem le pika.

In na zadnji strani

nepopisan listje še,

na njej spomini so neznani,

grem v življenje, v dežju je.

Prvi Sneg

Pisala sem o tem, kako sem na tleh,

družba je bila železniška postaja,

ob naletu snežink mi šlo je na smeh,

a ni bil pristen, le izdaja.

Odšla, pustila sem za sabo

razcefrane, črne note,

obdržala slabo voljo,

zrla v papirne gmote.

Pokleknila sem na tla,

vem, da čas je za slovo,

ne išči me, ker bom odšla,

saj me ob prvem snegu več ne bo.

Morda Ne Znajo Razumeti

Zakaj bi kdo moral moje pesmi brat',

zakaj bi me kdo moral poznat?

Zakaj bi kdo poslušal,

razumeti me poizkušal?

In zakaj bi jaz zamerila ljudem,

ki morda ne znajo razumeti,

zahtevati od njih ne smem,

da bodo znali me sprejeti.

Cedevita

Mislim nate in se smehljam,

Zakaj, še ne vem,

morda kar v en dan,

te objeti sploh še smem?

Pošteno mi gre že na smeh,

tako je vse pisano in smešno,

pa saj to ni greh,

če je, naj bo povsem pregrešno.

Spomnila sem se, zakaj se smejim,

saj vprašanje ni tako zvito,

v misli zašel mi je spomin,

ti in jaz - ko sva mešala cedevito.

Ključ

Zadnje stvari tlačiš v pakete,

papirje mečkaš, na njih so pesmi odpete.

Mečeš stvari in premišljuješ naglas,

nikomur ne dovoliš, da bi ti gledal v obraz.

Vseeno mi je, vpijem ti na uho,

pa me niti pogledaš ne grdo.

Kovčke pograbiš in ne rečeš besede,

bežiš, greš stran od dolgočasja in bede.

Delam se, da ni mi mar za to,

si mislim, da ni tako hudo.

Zapiraš vrata avta, ki bo v neznano oddrvel,

nekam te bo peljal, čeprav ne bi smel.

Ko skoraj padem na tla,

upam, da te dohitim ...

Ampak si že odšla,

le kje naj drugi ključ dobim?!

Žaba d.o.o.

Ko odhajaš,

grem za tabo,

ne moti me niti,

ko zamenjuješ me z žabo.

Ko te ni,

te kličem do večera,

ne javiš se,

meni pa svet se podira.

Ko si tu,

te moram objeti,

samo dovoli,

ne trudi se me razumeti.

Zdaj te spet ni,

saj veš, kaj sledi.

Ne Maram Sveta

Ne maram sveta, ki ga vidim v sebi,

ne maram sveta, ki ga vidim okrog,

sovražim ta svet, ki podoben je tebi,

čutim, kot da igram monolog.

Ne razumem sveta, niti sebe še ne,

tuj je, a vselej tako mi je znan,

ne vem, zakaj sem, o čem se sploh gre,

stojim v svetu, se zbujam v nov dan.

Ne iščem popolnosti na nepopolnem planetu,

ne iščem tebe, kot ti mene ne.

Zakaj moram živeti na tem svetu,

zakaj še stoji, če se mi vedno podre?

Ne maram sveta, pred njim se zapiram,

vedno znova nažene mi strah v kosti,

priznam, da že potiho umiram,

nimam več upanja, ker ta svet si ti.

Ne Bi Smela

Vrneš se, ko bo vrtnica ovenela,

mi v spominu je ostalo,

upala sem, pa ne bi smela,

a drugače se ni dalo.

Govorili so, odidi,

če je usoda, boš nazaj,

mogoče so bili prividi,

da govorijo mi zakaj.

Jokam in obraz je spran,

sprašujem, kaj je šlo narobe,

vse to delam, a zaman,

žrejo me še druge tegobe.

Vrneš se, ko bo vrtnica ovenela,

beseda misliti mi da,

spet ne vem, če sploh bi smela,

ker roža umetna je bila.

Nikoli Dokončana

Pisala sem pesmi iz maščevanja,

izživljala sem se v stihu,

a to mi ni vrnilo spanja

niti kančka v navdihu.

Še vedno sem bila le jaz,

ki je hodila med ljudmi,

razmišljala na glas,

poslušala bedaste laži.

Življenje Brez Mene

Na vrhu strehe v nebo strmim,

ničesar okrog, le čas,

z rokami se po zraku lovim,

vse je tiho, a vendar naglas.

Odmislim vzklike in ulice hrup,

vem le za nebo in zrak,

sem pripeljal me je obup,

ko prestopila sem prag.

Ponovno vstanem in pogledam v tla,

le gledam navzdol, ničesar ne slutim,

ljudi in taksiste v zmedi sveta,

kot zadnja kaplja čez rob se počutim.

Z nasmeškom na obrazu zapiram oči,

omahnem in padam vse bližje k tlem,

vidim ulico v soju luči,

kaj se dogaja okrog, sploh ne vem.

Ljudje so kričali, buljili v tla,

umikali z grozo so se v očeh,

tam na tleh je ona bila,

z nasmeškom na obrazu, s krvjo na dlaneh.

Prekratka Kravata

Želela je, da se konča,

ker preveč jo je bolelo,

konec vsaka zgodba ima,

verjela je, da bo uspelo.

Sovražila je svet, ljudi,

za veselje ji mar ni bilo,

je tavala nekje v temi,

kot da bolje bo tako.

Več naprej, nazaj ni znala,

v napačno smer se svet je vrtel,

prehitro seje res predala,

ker je nihče ni razumel.

Vzela je, brusila nože,

da svoj konec naredi,

a niso ji predrli kože,

ji niso segli do kosti.

V bloku okno je odprla

in v obupu skoz skočila,

mislila, da je umrla,

v bistvu je le tla zgrešila.

Nazadnje v sobo je stopila,

kravato si poveznila,

a kaj, ko je ugotovila,

da prekratka je bila.

In končno jo je spreletelo,

da dano ji živeti je,

zato ji vse je spodletelo,

usoda ve, kaj prav je in kaj ne.

Ljubezen Je Vonj Vijolice

Ljubezen, kakor rosa se zdi,

sveža je, a mine čez dan,

res je, da lahko boli,

če nisi zvest in ne predan.

Lahko je kot limona,

je zahrbtna, kisla, a to skriva,

lahko je slajša od bonbona,

če okusa se privadiš, je minljiva.

To je nekaj lepega, kar se ti zgodi,

a vsa lepota mine

hitreje, kot se zdi,

nekam v brezčasje izgine.

Ljubezen je vijolica dišeča,

lahko sejo še skrije,

mogoče pa za koga je nesreča,

da vonj ljubezni vedno se razkrije.

Zelena Kamela

Videla sem slona, ki prečkal je most,

krta, ki kot sokol je letel,

mačko, ki je grizla kost,

medveda, ki na smreki je ždel.

Dežje padal, ko sijalo je sonce

in mavrica je oživela,

razprostirala se na vse konce

in čez njo je tekala kamela.

Najprej sem v smehu pela,

živali brez smisla so se zdele,

ker pa nisem čisto nič razumela,

so mi v oči solze privrele.

Nebo Brez Sonca

Roke, odtisi naših so dni,

dnevov, ki bodo in so bili.

Razblinjene sanje in realistika groba,

taka sveta je kruta podoba.

Nevednim šalam se ne bomo smejali,

če kdaj bomo padli, bomo tudi vstali.

Prisiljeni zrli bomo v ta svet,

neprepričani, če res je, daje zaklet.

Postali bomo glas v množici ljudi,

odrasli, ki tavajo v temi.

Zbudite Jih

V istem prostoru za mizo sedim,

gledam v snežno bel zid,

sama sebi brezupna se zdim,

ne ločim realnosti in kaj je privid.

Znanih poetov pesmi prebiram,

nekatere razumem, druge pač ne,

nekam v svoj svet se zapiram,

a kaj, ko vse manj ga je.

Da upaš, zato so sanje,

se skriješ vanje in te ni,

a nekaj vzemi še na znanje,

ko jih je konec, boli.

Kdor gleda znotraj, sanja,

takih mnogo je ljudi,

prebudite jih iz spanja,

kdor gleda zunaj, se zbudi.

Vedno Ista Pesem

Sprašujem, kam navdih je zginil,

ne vem, kje naj ga iščem spet,

kot sanje, ki bi jih kdo razblinil,

uzrl bi realni svet.

Stihi vedno isti se zdijo,

in vedno iste so besede,

vedno o istem govorijo,

o svetu, o teh posledicah bede.

Navdiha tu ne bom iskala,

če hoče, sam naj me poišče,

do takrat ne bom pisala,

čakala bom na besedišče.

100 % Onesnaženost

izvor - ni več znan

datum rojstva - pozabljen

ime-se trudiš zaman

priimek - že izrabljen

vzdevek-jih je preveč

kraj - zadnja galaksija

rod - nič več živeč

zvok - deveta dimenzija

številka - nimam telefona

pesem - da, nikdar izdana

prostor - pod plastjo ozona

ljubezen - vedno zaigrana

oči - prozorne, slepe

lasje - bledijo v rjavi

roke - ne utrujene, ne lepe

misel - nisem več pri pravi

Vse Kar Si

Tvoja pot na moji dlani,

tvoje solze na rami,

nasmehi zaigrani,

te objemam z rokami.

Prek morja iskanje,

v travi ležanje,

morda so le sanje,

ki skrivam se vanje.

Pogledi so nemi,

vsi gibi že leni,

brez smisla objemi,

vse "adijo" pomeni.

Bodi Ti

Pesem jutranja mi bodi

in prva zvezda v večeru,

ta, ki mi sledi, me vodi,

glas tišine v nemiru.

Bodi zadnja kaplja dežja,

roža, ki jo obožujem,

bodi ti, lahko si ta,

bodi, ker te potrebujem!

Pomladni Dan

Ljubim te v pomladnem dnevu,

na Mostu vzdihljajev in ob obali,

ljubim te v vodnem odsevu,

a vem, da bodo le spomini ostali.

V skalah pisalo bo tvoje ime,

ker nočem pozabiti utrinkov,

moje oči si tvojih žele,

ko krajšaš mi čas na poti ovinkov.

Tuja pesem mi zveni,

ko za roke te držim,

ko gledam te, me zaboli,

ne upam si, a te spustim.

Mogoče ne pomeni kaj

in tako morda bo ostalo,

a več poti ne najdem zdaj,

da bi prikriti vse se dalo.

Ko gledam tvoje oči,

zreš v pristan,

ne veš - se mi zdi,

da te ljubim - na pomladni dan.

Ne Spominjaj Se Name

Reči sem ti želela,

da spominjaj se name,

da me ne pozabi,

a to bile bi le nove rane.

Ne spominjaj se o meni,

ko me enkrat ne bo,

spominov s sabo ne vzemi,

ko bo sonce zašlo.

Blizu je.

Nočem, da živiš z bremenom,

ki bi moril vse tvoje dni,

ne misli name z namenom,

riši dalje nove si poti.

Pokliči, če me pogrešiš,

v kar še vedno dvomim,

misli prihodnost, ko sedanjost gradiš,

ne bodi kot jaz, ki hitro se zlomim.

Prosim, pozabi me,

če nisi me že.

Ulica brez naslova. Ilegalna Ifolozija.

Vsega ne morem povedati v verzih. Včasih imam idejo, ampak ni pravih besed, da bi tvorila pesem. Ne zveni tako, kot bi moralo in potem, ko zlomim zadnji kemik, ki že tako ali tako nima več v sebi bele tinte in ko pojem zadnji bombon, da posolim grenkobo svojega življenja, napišem vse, kar mi pride na pamet. Zdaj se nič več ne sprašujem - zakaj? Odgovor je na dlani. Preveč je drugih informacij in stvari, ki mi že silijo in uhajajo iz glave. Veliko manj jih pride spet nazaj vanjo. Včasih, ko res kaj na hitro nakracam, ne znam niti sama za sabo brati hieroglifov in povezati pravega bistva. Nikoli nisem prav vedela, če karate in poezija pravzaprav spadata skupaj. Ampak očitno že. Torej, sem najstnica, ki vam občasno posreduje kako pesem, boljšo ali slabšo. Vsak oceni po svoje. Najtežje mi je govoriti oziroma pisati o sebi, ker ne vem natanko, kaj je prav, da povem, kaj ne in včasih se mi posreči celo, da kaj pozabim. Osredotočila se bom na to, kar me navdušuje. Na to, kar sem. Ker sem po horoskopu dvojček, obstaja tudi moj drugi jaz, ki pride na dan ob bolj slabih dnevih, reagira pa hitro na vsako napačno besedo. Ko smo že ravno pri besedah, naj povem, da je v moji navadi, da enostavne stvari vedno nehote zapletem. Nakopiči se preveč vsega v enem stavku in včasih me kdo ne razume najbolje. Pravijo mi celo, da sem filozofka. Po svoje rada izstopam. Pa ne z rečmi v negativnem smislu (mogoče le za nekatere). Vseeno imam svoje meje, kijih zaenkrat nisem prekoračila, pa tudi ne zdi se mi, da bi bilo dobro, če bi jih. Včasih imam tudi sama občutek, da sem preveč direktna, ampak ne maram tistega "obiranja ovinkov". To bi se dalo popraviti. Spoštujem ljudi, ki spoštujejo mene. To ne pomeni, da pričakujem ekstreme, ampak samo toliko kulture, da vedo, do kje smejo in zakaj. Ampak, nihče ni popoln in nezmotljiv. Vsi delamo napake, pa hvala bogu, da se iz njih tudi učimo. Res je. V tem trenutku se zdi, kot da zmorem vse. Premikati gore, izbrisati nebo, presušiti morja in oceane, nad Saharo poslati nevihto in uresničiti sanje. Pa res lahko vse to naredim? Ne. Zdaj živim že v naslednjem trenutku in zdi se mi, da pada dež, pa čeprav sije sonce, ampakjaz ne morem ničesar storiti, ker tako pač je. Nekatere stvari pač kar so, brez razloga. Ampak kako? Vsaka stvar ima razlog. Zakaj ga zmerom ne vidim? Ker je bistvo očem skrito? Ne vidim bistva. Ljudje smo slepi za to. Vidimo le tisto, kar se na zunaj blešči in šibi v lepoti. Ampak zakaj? Kdaj bo konec teh zakajev? Vsak si razlaga po svoje vsak poslednji zakaj in še bolje, da je tako. V naslednjih odstavkih bom napisala nekaj svojih zakajev. Odgovori so sledili kasneje, kot je bilo postavljeno vprašanje. Zakaj? Včasih človek pač rabi čas, da premelje stvari, da vsaj poizkusi izvedeti in ugotoviti, kaj se dogaja. Pa res vem zakaj? Mogoče. Mogoče vem, pa se ne zavedam, mogoče mislim, da vem, pa se mi niti ne sanja, ali pa imam le napačno predstavo. Kako to ugotovim? Še enkrat se vprašam - vem, zakaj? In odgovorim si. Lahko rečem ne. Odločen, neomajen, zagotovi ne, ampak na koncu rečem - ja. Zakaj rečem ja? Mogoče le zato, ker mi ne ni tako zelo všeč. Ali pa res tako mislim? Mislim, kaj bom mislila. Ne. Ob odločitvah delamo napake in prave izbire, pa naj rečemo ja ali pa ne, to lahko spremeni marsikaj. Mojim zakajem pa še nisem rekla ne in vsaka beseda v vsakem stavku je - zakaj? Torej, življenje. Zakaj živim? Zakaj moram umreti? V čem je smisel življenja? Živim zato, da umrem. Kaj pa me čaka med tem startom in ciljem? In sama sem tu, da to pot ustvarim. Živimo med zemljo in zrakom, med startom in ciljem. Nekateri gredo po tej poti hitreje kot drugi. Nekateri pač namenoma odnehajo, drugi na žalost te poti sploh ne začnejo. Usoda je kruta. Lahko je kruta, pravico ima biti taka, ker je to usoda. Mi smo figure na šahovnici, ki jo upravlja. Usoda ima pravice, kijih ljudje naj ne bi imeli, pa jih vseeno jemljemo. Usodi je dovoljeno jemati življenja in delati tako dobra kot tudi slaba dela, a tega ne moremo niti ne smemo zameriti, ker taki so zakoni tega sveta. Človek pa si jemlje vse te pravice, kot da je vladar le-tega. Ne. Ti nimaš pravice vzeti življenja meni, niti jaz tebi. Oba imava isto pravico do življenja in pojma živeti, ne glede na okoliščine, pripadnost, barvo kože ali vero. Ne morem si jemati te pravice, da vladam in da sem nekaj več od njega, tebe ali onega tam. Ne morem vladati tistemu, kar ne pripada meni. Še tistemu ne morem, kar je moje. Nismo vladarji, nihče ni vladar Zemlje. Ljudje smo uboga bitja. Nekateri še tistih desetih procentov možganov ne uporabijo in izrabijo za trezno razmišljanje o dejstvih. Ljudje smo le ljudje. Sebičneži. Ne posplošujem reči, ampak govorim, kar je res, pa naj resnica še tako boli. Ko pogledam, kaj je človek dobrega sploh storil, izbrskam bore malo podatkov. Izumil je tehnologijo, ki še danes napreduje, množil se je. Zakaj? Z globokim spoštovanjem, ljudje; ampak delamo škodo. Sami sebe uničujemo. Psihično, fizično, tehnično in še na vse možne načine. Ljudje se med seboj sovražijo in delajo razlike med seboj, učijo o nečem, česar ni bilo, česar sploh ni in nakladajo o mitih in legendah, ki so le izmišljene zgodbe! Spoznala sem, kako neumna bitja smo. Učiteljico biologije sem vprašala, če meni isto kot jaz. Govorila je namreč o tem, kako smo ljudje inteligentni, kako smo razvita bitja, kako daleč smo pripeljali svet. Takrat sem prevzela besedo in jo vprašala, ali nismo ravno ljudje najbolj neumna bitja. Zanikala je. Potem pa sem jo le še vprašala - zakaj? Lahko argumentira? Sploh zna povedati zakaj? Odgovora nisem dobila. In še danes ne vem, kaj je mislila učiteljica biologije ali kaj o tem razmišlja neznanec na cesti. Jaz pač mislim tako o ljudeh, pa saj vsak lahko misli drugače. Vsak ima pravico do svojega mnenja. To pravico si lahko lastimo. Svoboda govora, tiska, zborovanja. Živeli naj bi v svobodnem svetu. Zakaj pa so vojne, kaj in zakaj se dogaja v Afriki in nekaterih še neraziskanih ali nerazvitih področjih tega sveta? Verske vojne, vojne iz maščevanja, zakaj smo ljudje taki? Vedno govorimo oko za oko, zob za zob. Vedno vračamo. Če si ti spotaknil mene, te bom jaz še dvakrat huje. Potem to pomeni, če si ti udaril mene, te bom jaz ubil? Mar res to pomeni? Morda nikoli ne bom razumela določenih ljudi; govorim o tistih, ki mislijo, da so nekaj več v svetu in želijo spreminjati vse. Mogoče se ne želim spustiti na raven njihovega razmišljanja, pa čeprav bi lahko bili veliki modreci, s plitkim govorjenjem pa se kažejo ravno v nasprotni luči. Ni mi izpod časti, da poizkusim razmišljati kot oni, ampak nočem. Pač nočem. Enostavno nočem. Morda nečesa nočeš ti, morda nečesa nočem jaz. Ampak nihče me ne more prisiliti, da delam ali naredim nekaj, česar resnično nočem. Na žalost je tega v svetu čedalje več. Obljubljajo stvari, ki jih ne bo nikoli in na koncu koncev se vsak vda in podleže vplivu. Pa naj se oglasi kdo, ki meni, da je to pošteno. Pravega prijatelja najdeš v nesreči. Ko se smeješ, se ves svet veseli s teboj, ko jokaš, jokaš sam. Koliko je besed, namenjenih prijateljstvu. In koliko mi namenimo besed našim prijateljem. Včasih jih ranimo, ne da bi hoteli. Včasih pohvalimo, morda prekmalu. Ali prijatelja res najdeš v nesreči? Mar to pomeni, da bom visela s kovinskega droga na 78. nadstropni stavbi in tisti, ki bo prvi prišel, bo moj pravi prijatelj? Mislim, da ne. Izbiramo si prijatelje, kot si želimo. Poznam neko misel, morda je malo hudomušna, vidim pa zrno resnice v njej: "Bog nam je dal sorodnike, hvala Bogu, da si lahko prijatelje izbiramo sami." Sorodniki so le sorodniki, pa če želimo ali ne. Moja mama je moja mama in bo vedno. Moj ata je moj ata in bo vedno. Tudi, ko preminejo, je nekje še vedno vez - bil je moj ata in bila je moja mama. Prijatelje pa dobimo in izgubimo. So kot zobje, izgubiš ga, pa občutiš praznino. Ampak po izpadu zoba zraste nov, če ne, pa gremo k zobozdravniku po protezo. Isti - no ja, podoben nadomestek. Prijatelji so nekaj posebnega. Kdor jih najde, je našel zaklad. So obdobja, ko te ljudi enostavno moraš prečkati, ker ni drugega izhoda. Pa naj boli, naj lije kri, ampak prečkati jih moraš. Srečaš se z mnogimi problemi, jih rešiš ali ne, prečkaš ali ne. Odideš ali ostaneš. Odvisno je od tega, kaj in kako je bilo ali je narobe. Prijatelji, mar ne bi bilo lepo živeti v slogi? Seveda, ampak kakšen bi bil svet brez prepirov? Nočem si predstavljati! Naveličala bi se. To sploh ne bi bilo logično. Logika bi zapustila to stavbo, te glave, to skupnost, to državo, to celino, ta svet. Prijatelja ne moreš ne kupiti, ne prodati. Prijatelja preprosto rečeno - imaš ali nimaš. Prepiri. Kako zelo sovražim prepire. Da, lahko bi živeli v slogi, kot sem že rekla, ampak bil bi dolgčas. Je že v redu, če se malo skregamo, kdo bo dobil zadnji bombon, čigave so te ali one nogavice, ampak za resne stvari... Družine? Kako težko je gledati razpadajočo družino, kjer ni nič več tako, kot bi moralo biti. Zakaj? Zakaj za vraga? Imela sem prijateljico, ki je bila v taki situaciji. Povedala mi je vse o tem, kaj seje godilo pri njih doma in kakšni so bili odnosi med njimi, a meje kljub temu prosila, naj tega ne povem nikomur. Z globokim spoštovanjem, ampak zdaj je enostavno čas, da povem in sporočim, kaj in kako. Ostala bo anonimna. Očitali soji za stvari, kijih ni naredila, pa bi jih morala, in za tiste, kijih ne bi smela, pa jih je. Rekli soji, da ni prikrajšana za nič. Mama ji je govorila, da seje zaradi nje in njene sestre odrekla šoli in službi, da so šla vsa ta leta v nič in kaj sploh še pričakujejo od nje. Hči pa ji je mirno odgovorila, da želi le normalno družino. Dobila je odgovor, da normalne družine ni. So štirje, ampak nista samo mama in oče, ampak da morajo v skupnost prispevati vsi. Vpila je, da je morala biti oče in mama obema. Jaz pa se sprašujem, zakaj je vpila. Zakaj je očitala te neumne stvari? Morda veste, kaj je najbolj trapasta stvar, ki jo lahko starš zastavi otroku? "Koga imaš raje? Mamico ali očija?" Sovražim prepire. Ne maram vpitja, čeprav sem včasih tudi sama jezna in nepotrpežljiva. Pogosto. Najbolj absurdno smešno pa je, da ne vem, ali so mi v tem trenutku pri srcu ljudje, ki naj bi me v življenju celo nekaj naučili. Obsojam naj starše? Zakaj me niso učili tega in onega? Niso me učili živeti. Pustili so mi, da odrastem hitreje. In v spomin se mi prikrade pesem Opozorilo. "Ko bom stara, bom nosila vijolično, zganjala bom hrup, zapravila denar za žganje in satenaste sandale. Naučila se bom pljuvati." In zakaj? "Vse to na račun resnosti v mladosti." Želim kričati, pa nočem. Jokala bi, pa mi ni do tega. Ker ne boli. Le jeza me preveva. Zakaj le pridiga in teorija življenja? Sem šla prehitro v svet, da bi dočakala prakso? Je to ta preizkušnja? Želim čečkati po sveže prebeljenih stenah in se gugati na starih gugalnicah. Nočem knjig niti sedeti na verandi, nočem zgodnjega spanca. Ampak taka sem. Enkrat mi bo morda še žal. In ko bom stara, oblečena v vijolično, bom morda šla do bele, prazne stene in narisala, kar mi bo padlo na pamet. Šla bom sedet na gugalnico in smejala se bom ob misli: "To je res bilo čudovito življenje." Do takrat pa bom bila le jaz, ki sovraži prepire. Kaj rabim? Rabim zrak. Zakaj? Zato, da diham. Rabim zemljo, rabim oči, rabim ušesa, rabim roke, rabim noge. Rabim glavo? Rabim. Ni pa nujno, da je kaj v njej. Kaj še rabim? Rabim tisto, česar v bistvu ne. Tisto, kaj je samo muha za življenje nepomembna. Zakaj pa vse to rabim? Oči. Ušesa. Usta. Roke. Noge. Celo glavo. Z njimi spoznavam svet, ga vidim, občutim, slišim. Pasji lajež. Pozdrav neznancu. Skodelica kave. Predrta guma na kolesu. Nasmešek v izložbi. Nova knjiga. Ura, ki ne dela. Ob tem se smehljam. Ker nekaj vem več. Vem, da ne rabiš samo oči, da bi videl. Ne rabiš samo ušes, da slišijo. Niti rok, da čutijo. Z vsem tem moraš dejansko živeti in obstajati. Oči vidijo mačko, ki se preteguje na domačem pragu. Vidijo rože, ki cvetijo v pomladi. Vidijo tisto, kar je zunaj. Ne vidijo pa tistega navznoter. Ušesa slišijo šum potoka, ki žubori mimo hiše. Slišijo ptičje petje, ki se razlega po vrtu. Ampak ne slišijo šepetanja dreves in marsikatera ušesa celo kričanja ne slišijo. Roke čutijo pesek pod prsti. Hrapavo drevesno lubje. Čutijo bolečino ob piku šivanke. Ne vem pa, ali čutijo črke, ki jih vrišeš v neznano. V zrak. Nekateri ne znajo čutiti. Namesto srca jim kri poganja trd kamen, ki ga ne stre bolečina. Ni dovolj močne bolečine in gorja, da zlomi ta krvavi kamen. Ne čutijo. Ali zato sovražijo? Zakaj? Zakaj nimajo srca? So zato hladnokrvni? Mogoče nočejo biti prizadeti, ker so že kdaj bili. Pa jih je bolelo. Preveč. Zato si zdaj ne pustijo več, da jim kaj pride do živega. Zato zdaj živijo brez srca. So brezizrazni. Hladnokrvni. Ne znajo pokazati čustev. Nekako tako se morajo počutiti, kot če bi ti nekdo segel z roko k srcu in nanj stisnil kocko ledu. Morda jih zaskeli, ko jih zadenejo besede, dejanja, pa tega ne pokažejo. Slej ko prej se večina takih ljudi zlomi. Ne prenesejo bremena in tu se konča. Poženejo se v brezno brez dna in padajo. Padajo. In kar padajo v neznano. Padajo. V pogubo? V čisto pogubo! Ker se ne znajo več pobrati, ker se jim nikoli ni bilo treba. Ker so do zdaj še vedno držali glavo pokonci in se pretvarjali, da ne boli. Nenadoma se je vse obrnilo za tisoč stopinj in ne vstanejo več. Padajo. Veselje. Sreča. Tega ne moreš kupiti. Ne moreš kupiti niti ljubezni. Ljubezni nima milijonar. Iskala sem srečo na loteriji, pa sem zabredla v bankrot. V neplačane račune, položnice, obroke. Ko sem se za silo izvlekla iz krize, sem jo iskala v svetu. Odpotovala sem, ampak ko sem prišla nazaj, so ostale le slike. Sčasoma so se slike uničile, raztrgale, izgubile, ostali so le bežni spomini. Nazadnje sem poizkusila še v cerkvi. Bila je moje zadnje upanje. Nisem hodila tja z namenom, da si vzamem čas, ampak me je gnala želja po najti in imeti srečo. Pa je vseeno nisem našla. Zapadla sem v depresijo in se odločila iskati veselje. Ves denar sem porabila za žganje, ampak mi ni pomagalo. Hodila sem po veselicah in pila, se skorajda utapljala v alkoholu. Naslednji dan je od prejšnjega zlaganega veselja ostala le slabost in z njo glavobol. Iskala sem veselje, zares sem ga iskala. Pa ga nisem našla. Pogledala sem za vsak vogal, ker so mi govorili, da veselje in sreča ždita za vsakim vogalom. Potem sem doumela, da najbrž hodim v krogu. Odšla sem v park, se usedla na klopco in gledala naokrog. Našla sem! Našla sem srečo in veselje. Ne na loteriji, ne v svetu, niti na veselici. Našla sem ju v parku. Na otroških obrazih. Odkrila sem nasmeh in veselje. Otroško srečo. Videla sem vse to, se sama pri sebi smehljala in bilo mi je lepo. Tam bi lahko presedela celo popoldne. Ampak meje nekaj vleklo na ulico. Hodila sem med ljudmi, pozdravljala neznance, si mrmrala že znano melodijo, ki je bila že tisočkrat slišana in se potiho hihitala sama zase. Bila sem otrok. Še vedno sem. Vedno bom. Nočem odrasti. Zdaj vidim barve in nočem v črno-beli svet odraslih. Tam ni veselja, ni nasmehov. So le vedno isti sprani obrazi. Že prevečkrat videni. Kakšno je moje razmišljanje? Kako razmišljam? Zakaj tako razmišljam? Zakaj razmišljam? Ali res sploh razmišljam? Mislim? Preveč vprašanj. Mislim, da si ustvarjam neko svojo novo galaksijo. Z eno nogo sem v bistvu že tam. Nisem taka, kot želijo. Nisem ta, ki jo hočejo. Sem le napačen duh v napačnem telesu z napačnim razmišljanjem o pravih stvareh. Ne bom več tukaj; odhajam. Grem, ker ne spadam sem, ker to ni svet, v katerem lahko živim. Grem v tisto svojo galaksijo. Sanje se vedno razblinijo, ker so samo sanje, čeprav se včasih skrivam za njimi in živim v njih. Ne spadam sem. Nisem ena od njih. Njihov svet je tako pust in črno-bel, tako turoben, nobenih odtenkov, niti sive. Le obrisi so. Ampak kljub temu se bojim. Česa? Koga? Galaksije, ki sem jo ustvarila sama, ki je še neraziskana in tuja kot ta svet. Pa vendar ljubša, ker vem, da je v moji glavi. Odhajam. Ampak kam? Padam v brezno. Padam pod njihov vpliv. Spodletelo mi je prvič, pa ni bilo hudega. Drugič, pa je bolelo. Spodletelo mi je še tretjič, pa je bilo konec. Spet se bojim. Ampak zakaj? Morda se bojim teme, ki me požira in me ne spusti, ko tonem nekje v njenih rokah v črno temo. Še vedno padam. Ne znam vstati. Kot da me je vse izdalo in mi ni pustilo niti treznega razmišljanja. Uničena sem, utrujena, naveličana, pa še vedno le padam. Samo padam nekam v temo, V njihov svet grem. Zakaj? Kako? Nočem oditi v njihov svet. Sem le otrok. Vidim barve, nočem monotonosti, hočem unikat, ne kopije! Ampak vse je bila le iluzija. Zdaj sem v njihovem svetu. Vseeno mi je. Ne borim se več zase niti za druge. Ne skrbi me. Zdaj sem tukaj, galaksije več ni. Z obema nogama sem na trdnih tleh, kamor so me pribili. Nikoli je ni bilo. Ne obstaja. Zdaj vidim dvobarvni monotoni svet. Ni barv, niti odtenkov sive. So le ostre linije, robovi in resnost črne in bele. Ničesar več ni. Ni nerodnih besed, smešnih dejanj. Le strokovni izrazi in sprani obrazi. Ujeta sem v njihovem svetu. Padla sem pod vpliv. Pod njihov vpliv. Oprosti, ne morem vstati. Ne morem se pobrati s tal. Oprosti, zdaj odraščam. Kaj je moja naloga v tem svetu? Zakaj živim? To me sprašujejo ljudje, pa ne vedo, da tega niti sama ne vem. Sama zase ne. Ne razumem svojih misli, zakompliciranih besed, ki kaj pomenijo. V tem svetu imamo ljudje polno služb. Službo staršev na primer. Starši vzgojijo otroka, kot sami mislijo, da je najbolje. Mogoče je, mogoče ni. Nekateri nimajo pravega pristopa, drugi so pač že rojeni mamice in očki. Imajo službo mehanika, uradnika, kogarkoli. Zato, da služijo denar, ki je postal sveta vladar in brez njega si nula. Zakaj nam to vedno znova tlačijo v glavo? Ker je taka kruta resnica. Ker v tem svetu, pohlepnem, zanikrnem svetu ne moreš ničesar doseči brez denarja in s poštenostjo. Biti moraš zver, pohlepnež in prevarant. Le taki uspejo. Kruto, ampak resnično. Zato hočejo za nas najboljše izobrazbe in nas zriniti na vrh. Pa to le redko komu uspe po pošteni poti. Po čisti poti. Redki so ti ljudje, ampak hvala bogu, da so še takšni. V življenju imamo službo, da živimo. Da se spopadamo z vsakodnevnimi problemi in nevšečnostmi. To je naše življenje. Ampak - zakaj živimo? Spet sem pri tem vprašanju. Spet me nadleguje vedno znani "zato". Živim, da tlačim zemljo in sproti nevede pohodim kakega črva? Zato? Možno. Ampaktako ali tako porabim pol svojega življenja zato, da se učim in izobražujem, pa še vedno ne vem vsega. Šolanje me bo vodilo v gimnazijo in potem na študij novinarstva ali grafičnega oblikovanja. Morda pa tudi ne. Mogoče pa me bo pot zanesla čisto drugam, kdo ve. Zato se moram v drugi polovici še posebno potruditi. Da izkoristim sleherni trenutek, ker od življenja sicer ne bom imela ničesar. Ampak počakaj malo. Tudi če izkoristim vsak moment, če se na glavo postavim, bo šlo življenje mimo. Odštevam leta, minute, sekunde, malo manj kot pa stopam. Seštevam dneve na prste in razmišljam, kateri dan je danes. In tako bo ostalo. Do takrat, ko ne bo vsega dovolj. Če bi me vprašali: "Če bi lahko, bi živeli še tisoč let?" Bi rekla ne! Ker bi bilo brez pomena. Predolgo. Ampak tako kmalu pa spet ne želim zaključiti. Dokler bom, bom. Pohojala črve namreč. Obljubim, da se bom potrudila, da bi se jim izognila. Življenje črvom. Ljudje si ne vzamejo časa za male stvari. Vidijo le materialne dobrine, le tisto, kar je prijetno na pogled in dostopno. Kar je nedostopnega, je slajše, razlika je le, ali se znajo upreti ali ne. Nekateri kljub temu ne odnehajo. Želijo si lastiti tisto, česar ne bi smeli. Temu ljudje preprosto rečemo obsedenost. In potem se mi v glavi pojavi novo vprašanje. Katere pa so te male stvari? Zakaj so male? Te male stvari so tako obrobne zato, ker naj ne bi s svojim pomenom ničesar predstavljale ljudem. Niti svetu. Za nekoga pa so lahko tudi te male, majcene stvari še kako pomembne. Odhajala sem domov, zato sem zavila na podzemno. Veliko ljudi, ki so v naglici tekali sem in tja. Živčni, ko so gledali na uro, šteli minute in nestrpno čakali prihod. Spet tretji so mirno stali in me niso opazili. Bili so namreč nekje drugje z mislimi in niso vedeli, niso želeli vedeti, ni jim bilo mar, kaj se dogaja okoli njih. Ko sem gledala njihove obraze, ni bilo na njih nič razpoznavnega. Ničesar se ni dalo razbrati, niti iz njihovih oči. Niso imeli izraza. Ničesar. Gledali so v ta svet, ampak prazno. Gledali so nekam, pa niso vedeli kam. In medtem, ko so si nekateri živčno pulili lase, hodili gor in dol ali le sanjarili, sem jaz iskala male stvari. Bilo je sivo, brez barv. Niti grafitov ni bilo opaziti. Iskala sem naprej. Vedela sem, da mi ni treba iskati tukaj. Da je zunaj svet, da je tam dovolj stvari. Ampak želela sem jih najti, prav tukaj; da ponovno dobim upanje v male stvari, pa čeprav le lažno. Iskala sem. Iščem. In prišel je moj vlak. Ni mi uspelo in v meni je vrelo nekaj, kar nepomensko imenujemo jeza. Usedla sem se na sedež in zrla nekam. Najprej v žensko, ki je tam prodajala karte. Opazovala sem njene kretnje. Kako si je za vsakega posebej vzela čas in morda sproti poklepetala. Ko sem lahko že predvidela, kaj bo naredila, sem se obrnila na drugo stran in uzrla možaka, ki je slonel ob velikem stebru in brenkal na staro kitaro. Nihče ga ni poslušal, le sem in tja seje kdo ozrl. Šla sem do njega, čeprav sem vedela, da bo vlak odpeljal, ampak postaja bo ostala. Vseeno mi je bilo za čas. Ker sem videla, kaj glasba pomeni možaku. Koliko mu pomeni to, da brenka na staro kitaro in sloni ob stebru. Tega ni počel zaradi denarja. Bil je urejen možakar; s staro kitaro. Glasba je bila njegova mala stvar. Skrivnost. Stala sem tam, dokler ni odšel. Potem sem se usedla in čakala. Ne vem na kaj. Niti ne vem na koga. Samo sedela sem. Čakala. Pogledala sem navzgor, kjer je migetala neonska luč. Bila je tako posebna. Utripala je prav v posebnem taktu. Postajala mi je čedalje bolj všeč in zdaj sem tam sedela zato, da sem lahko opazovala. Opazovala neonsko luč. To je ta mala stvar na tej postaji. Mogoče se zdi nepomembna, ampak pomisli še enkrat. To je bila moja mala stvar. Moja skrivnost. In še vedno hodim na isto postajo poslušat isto kitaro, le neonska luč je pregorela. Včasih, ko sem zaljubljena, ampak res samo včasih se sprašujem, kaj sploh je ljubezen. Roka ni, ni glasba, niti človek. Ljubezen sama ni to. Ljubezen ni nekaj, kar lahko primes. Ljubezen do nečesa pa so roke, je človek, je glasba. Znaš povedati definicijo in razliko med imeti rad in ljubiti? Ne znam. Vsak ima drugačne občutke. Smo kot lutke v vrtincu sveta in ne morem govoriti o tem, kaj nekomu pomeni. Ljubezen se ne meri v metrih niti v litrih. Ljubezen se sploh ne meri. Ampak te zadane kar naenkrat, ko še sam ne veš. Kar zgodi se. Ne zbiraš kdaj, kje, kako, še najmanj pa lahko izbiraš, koga ti bo dosodil Amor. Amor. Kdo pa je to? Je to utelešeno bitje, ki leta po zraku? Videli ga še niso in dvomim, da ga bo kdo ujel. To je to. Ta nevidnost, ki so si jo izmislili le za poumetničenje in utelešenje ljubezni. Zato pravijo, da te je zadela Amorjeva puščica. Ljubezen je čedalje manj cenjena. Ljubezen so danes le koščki papirja, bonboniere, drag nakit, prefinjeni parfumi in večerje v prefinjenih restavracijah. Niso več poljubčki, ki so dišali po vroči čokoladi, ni več le držanje za roke, objemanje, smehljanje šalam ali samo besedam, skrivni pogledi ali rdečica na licih. Ljubezen ni niti več tiho hihitanje v smrtni tišini knjižnice med branjem neumnih naslovov. Za nekatere to ni ljubezen, zame je. Zaljubljena sem v dan, ko sem se podila po igrišču in potem je bil sam nesmisel v držanju za roke in v objemih, ki so bili posebno nežni. Sladki? Dišali so po ljubezni. Preveč zahtevni smo že ljudje. Materialisti. Marsikdo ti zlahka z dotikom dlani ob dlan pove: "Rad te imam," ne da bi ob tem kompliciral, kopičil besede in govoril v prazno. Že sam pogled morda nekomu pove več. Meni je najbolj všeč, ko se zazrem v oči in preberem v njih sleherno besedo. Mislim si svoje, ampak vseeno se rada zazrem. Nasmeh mi pove več kot pesem, kije prepisana iz knjige. Ne vem, kaj mi je bilo. Zadela me je puščica. Najbrž, da kar Amorjeva. In zdaj ne vidim sveta pet milimetrov pred sabo, niti deset nazaj. Slepa sem za ves svet, hodim v omami. Kako pa se to zgodi? Ne vem. Začne se lahko nekako takole. Nekdo pripleše v tvoje življenje, kot melodija, ki se usede v ušesa in ti ne da miru, dokler ne osvojiš unikata. Ko pa ni ljubezni, lahko boli. Zelo. Srce se stre, besede, zapisane v pesek, zabrišejo, oblaki pa zakrijejo sončno nebo. Ne iščeš smisla in se umakneš v senco. Za nekaj časa, za dlje, za vedno. Ampak slej ko prej vedi, da bo nekdo spet prebudil tvojo norost in ti ukradel pogled. Ko si zaljubljen, je svet tako pisan in zmešan. Tako nov, lepši. Vsak dan slajši. Kako lep je ta svet, ampak jaz se bojim, da bi veter izbrisal v pesek zapisane besede, zato sem jih vklesala v skale. Skale ostanejo in naj v njih ostane tudi tvoje ime. Da pa napišem še zadnje besede, naj ti priznam, da so mi všeč tvoje neumne šale in poljubčki, ki dišijo po vroči čokoladi. Pomarančni sok. Ne. Ne bom pisala o pomarančnem soku. Niti o ničemer, kar je povezano z njim. Spet mi je težko pisati v slovenščini, ker morda nekateri izrazi lepše zvenijo v tujem jeziku. Morda v angleščini. Ali francoščini, ki pa je fina, če je ne govorijo Francozi. Sedim na strehi in gledam v neko daljavo, ki se ne konča. 2e iz tega lahko razberem, da je to nebo. Torej gledam. Kmalu se naveličam. Kot da bi me nekaj zmedlo, vstanem in odidem ven. Samo hodim. Noge se mi udirajo v gost mah, ko prečkam bližnji gozd. Naredim še nekaj korakov do jezera, katerega dno še ni raziskano. Zrem v odsev, ki mi morda kaže napačno sliko. Uležem se na tla in gledam okrog sebe. Vsak cvet in vsako čebelo na njem. Samo opazujem. Ležim in nihče me ne vidi. Pa tudi če me, se ne menijo zame in si ne belijo glave s tem, da je v bistvu njihova zelena moja modra. Zrejo v svet pastelnih barv. Čez trenutek prisluhnem vrbam, ki se sklanjajo nad vodo kot modre starke, ki mnogo vedo, a jih malokdo posluša. Šepetajo mi nekaj, kar sem slišala že mnogokrat, kar slišim vedno, kar mi je všeč. Ne vpijejo mi na ušesa, njihov glas prihaja nekje iz daljave, čisto tiho... Kot da potuje skupaj z vetrom. To je samo odmev. Poslušam melodijo, v kateri je vedno ena sama in ista beseda, ampak vem, da je ne morem več izgovoriti. Ker sama pri sebi mislim, da ni prav, da jo. Ker ni prav. Prepovedana mi je. Ta beseda. Vstanem iz mokre trave in odidem. Ko spet prečkam most in grem po isti poti, sem ter tja z nogo brcnem kamen, preden zaidem v predmestje in v mesto. Zdaj hodim po ulicah in se obnašam, kot da je vse v redu. Kot da me ni prizadelo, da sem še vedno jaz, kot da me ne boli. Ampak si lažem, z vsakim korakom bolj. Ko odklenem vrata in stopim preko praga, me spet nekaj žene na vrh. Kot da me nekdo z nevidnimi rokami vleče po stopnicah navzgor. Kot otrok, ki se veseli, da pokaže nekaj, kar se mu zdi zanimivo, kar vidi morda prvič in želi deliti spoznanje z drugimi. In spet se znajdem na strehi kot že stokrat poprej. Sedim in čutim, kako mi sonce žge v obraz in da mi skuštrani lasje silijo na oči. Pa mi ni mar. Odplazim se do roba in pogledam navzdol, na ljudi. Na vse te, ki tekajo v zmedi sveta. Zdi se, da nekateri kar bežijo nekam in se spotikajo v osnove namesto v detajle. Gledam, kako jim ni nič jasno, pa mislijo, da vse vedo. Sprašujem se o stvareh. Bo komu mar, ko me enkrat ne bo? Se bo kdo spomnil? Mogoče se bo nekdo spomnil in vprašal, če meje kdo slučajno videl. Ne bodo vedeli, ne bodo se trudili. Spet nikomur ne bo jasno. Živeli bodo naprej kot vedno. Vse bo teklo dalje in ostalo običajno. Takrat, na robu, zaprem oči. Poberem se s tal in bosa stopim na zaobljeno belo polico na vrhu strehe. Glavo nagnem proti nebu in se oziram po oblakih, ki jih ni. Kot že prevečkrat me nekaj potiska v kot, ampak zdaj ne vidim več izhoda, niti v sili. Spomnim se šepetanja vrb, modrih stark. Ob njih je veter prinašal besedo. Besedo. In ko stopim bolj naprej, jo ponovno zaslišim. Iz oči se mi zlivajo solze kot bledi slapovi, ker vem, da se mi podira svet. Zakaj sploh stoji, če se mi vedno poruši? Ker sem le delec tega. Ker moj svet ni cel svet in ta celota, ta cel svet ni moj svet. Se enkrat zavrtim cel film nazaj in naprej. O vsem tem tisočkrat podrtem svetu in o pobiranju s tal, ko so bila kolena šibka, da bi najraje spet pokopala obraz v zemljo in obležala, kjer sem bila, pa ne bi vstala. Zdaj vem, podrl se mi je svet. Dokončno. Morda samo meni. Da, odhajam in to je to. Ne morem in niti ne znam, se ne trudim prenašati tega, ker boli. Boli me, ker ne morem izgovoriti te besede. Ene same besede, ki jo prinaša veter. Vedno ista melodija, ki seje usedla v moja ušesa in je ne izbriše noben napev iz drugih ust. Zdaj z nogami stopam v zrak z roba in izgubljam ravnotežje. Padam. Kot že marsikdo z roba, padam. Množica ljudi se je razkropila. Alarm avtomobila se je vključil pod mojo težo in sunkom. Nekateri so zijali, morda stopili bližje, drugi so se bežno ozrli in odšli, spet tretji pa niso niti pogledali, ker jim je bilo vseeno. Bilo je tako, kot sem si zamišljala. Z neba so za mano navidezno padali raztrgani koščki belih papirjev, ki so bili prežgani, kdo ve zakaj. Svet se mi je podrl. Ker nisem več upala. Bila sem brez upanja. Brezupno je bilo, ker si ta svet ti. Ker je bila ta zakleta beseda v mojih ušesih, ta napev, ki je zvenel morda kot sladka melodija, tvoje ime, ki je bolelo. Ko si tu, se mi je zdelo, da je vse lepše. Ampak zdaj je konec. Tako so se podrle sanje, zrušil se je svet, zlomila sem se. In to samo zato, ker nisem znala izgovoriti besede, kot je tvoje ime. Gledam na steno in buljim v sliko. Priznam, ne razumem je. Ampak vseeno mi je všeč. Všeč so mi barve, niti ne gledam na oblike in ostre ali zaobljene robove. To zdaj ni pomembno. Ampak zakaj ne razumem? Ker vsake oči vidijo drugače, dojemajo na svoj način. Svet je raznolik, pa vse tako posplošujemo. Vidimo iste barve. Zakaj vedno pogledajo zunanjost? Zakaj jih zanima, kakšne barve nogavic sem obula in če sploh so enake? Zakaj? Sama vedno rada izstopam. Povprečje mi ni všeč, vedno presežem mejo, ker je to v moji navadi. In zaradi tega me bo morda še marsikatera roka tepla, ampak trenutno si ne ženem k srcu. Sem jaz in ne bom se spreminjala zaradi drugih. Ljudje vedno gledajo le tisto zunanjo, neumno fasado. Ne vidijo tistega navznoter. Ne vedo, kako se pogovarjam, kako reagiram na določene stvari. Nič ne vedo, pa me vseeno jemljejo kot prestopnico v slogu in nasploh. Včasih bi jim najraje kaj povedala v obraz. Pa ne, da bi ogovarjali na skrivaj. Komentirajo in delijo opazke vse bolj očitno. Meni skoraj živec poči ob takih ljudeh. A sčasoma se morda stvari spreobrnejo. Mogoče nekdo želi kopirati tvoj stil. Zdaj se spomnim, kaj mi je ne dolgo nazaj nekdo rekel: "Ljudje ne kopirajo tistega, kar je slabo. Ampak le tisto, kar se jim zdi dobro." In tako se ne obremenjujem več s tem, kaj, kdo, kako in zakaj. No, priznam. Še vedno se obremenjujem s tem zakajem. In s tem, da so ljudje, kot sem že omenila, materialisti. Bojijo se vsega, kar je novo, kar jim ni znano. Seveda je normalno, da obstaja tak strah v nas. Povsem normalno. Ampak strah pred nekom, ki ga niti še ne poznaš. To ni strah. To je prezir. Če nekaj ni po njihovem okusu, jim ni všeč. In s tem se ne bodo nikoli več seznanili. Ne razumem ljudi. Niti te slike še vedno ne, ampak vseeno mi je všeč. Ker se zavedam, da niso pomembni liki, ampak barve. Kako si kdo kaj predstavlja. Dnevi so kot sekunde, ki hitijo mimo nas. Ne zavedamo se hitrosti časa. Letni časi se menjujejo vsako leto hitreje in občutek imam, da je dni vse manj. Kam hiti sleherni dan mojega življenja? Kot tišina doni zadnji odmev. Nekam v neznano. Sprašujem se, kaj pomeni ta zmešnjava in čigav parfum je skrit v poletnih večerih. Diši sladko, po jagodah, a vem, da to ni to. In kdo poslika pravkar odpadle jesenske liste, plešoče v znani melodiji vetra. Žvižga poseben napev, vedno isti. Kdo od ledenega srca in soiz joče s tako silo, da so solze snežinke? Kdo pleše med njimi? Poigravajo se. Kot v divjem vrtincu. Vedno znova. Vem kdo. Vem, zakaj. Ti poletni večeri dišijo po ljubezni in jesenski listi so poslikani s toplimi barvami. Vsako leto jih poslika drugače. Solze joče ona, mrazi jo v srcu. Ta napev je njena pesem. Vedno ista, a posebna. Všeč mi je. In kako mehki so njeni lasje in modra barva njenih oči se ujema z barvo njenega senčila. Ona je prva znanilka življenja. Ona je pomlad v maju, snežinka v decembru, jesenski živopisni list v jeseni in cvetlice imajo barve njenega krila v poznem poletju. Vse to je mati Narava.