Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/86

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Sdêhne ſin ſlabi od kervi prelíte:
»»Mene, o mati! vi mene vmoríte,
Ker vaſh lublêni ſin bil ſem vſigdar.««
Ona pa lepo sna odgovoríti:
»Lasheſh, hudobnik: moj ſin ti zhéſh biti?
Vujſhel od vojſke ſin moj nej’ nigdar.«

Mati ſlovenſka! ſe nizh ne ſramujeſh,
Zhi ti ſhpartanarzo hvaliti zhujeſh?
Nazhi guzhiſh ti, kak ona guzhí.
Tvojega ſina deshela zhé vseti
K’ ſvoji obrambi; ti nézheſh to méti,
Rezheſh: »˛Sin! vujdi, kak veſh, no ſe ſkri.«

__________

46. Mijolka[1]ali neſrezhna lash.

En jesik, keri lashe,
Zhloveka pela v’ ſmert;
En grob je njeg’vo gerlo,
Grob na ſtesáj[2] odpert.
Duh ſveti ſam to pravi:
Je njemi ne verjéti?
Nevérni denog zhéjo
Vidlive prizke méti.

Tak ena nora mati
Sredí ſi déklizo.
No méni, v’ toti hzheri
Vſa njena ſrezha bo.

  1. Mijólka: eine Urt Krug aus Steingut.
  2. Na ſtesáj odpert angelweit offen.