K’ dvém’ ópravzama[1] vkupsapeta
Obojno ſrezhno ſpélata;
Pa ſvojo ſpeljat’, mozh odvseta
Obéma je sabranila.
Ti nimaſh to, kaj drugi majo.
No tiſto maſh, kaj njim ſalí:
Kaj drugi majo, tebi dajo,
Kaj njim ſalí, to daſh njim ti.
Is tote nepopunomóſti
Pajdaſhtvo sraſe med ludmí,
’S pajdaſhtva svirajo duslmoſti
Zhlovézhije prijásnoſti.
Zhi ovem’[2] dari neb’ falili,
Katére Bog je meni dal,
No ne bi bil podvershen ſili,
Da mene kaj bi proſit’ ſhel:
Tak ſamo bi na ſé ov gledal,
No ſamo ſebi dobro htél,
˛Se ne bi trudil, da bi svédil,
Shivlénje kakſho bi jas mel.
Ne rezi: »Meni je krivíza,
Da nimam jas, no drugi ma:
Bog, ker v’ ſam-ſebi je pravíza,
Bog tebi vterga, drugim dá.
No ravno to, kaj drugim vtala,
Ja! ravno to je gmajn blagó,
Od ker’ga mi dobímo tala,
Zhi le pajdáſhni[3] s’ njimi ſmo.«
Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/80
Videz
Stran je bila lektorirana