Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/60

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


»Vandrajmo na en drugi kraj;
Vér’te mi, tam naſ ne bo kraj[1]:
˛Spov’mo ſi tam en novi hram,
No ’s nebéſ pride shegen k’ nam.«

»»Hénjajte! nori je vaſh guzh;
Drashite nam naſh sharek shuzh:
Mén’te, me ſtare pzhele ſmo
Nore, kak prí-vaſ ſtarſhi ſo?««

__________

29. Vuk ali ſkaslivo ſmilenje.

Negda je kuga med ovzami vſtala,
No je ovzhari pol zrede pobrala,
Da je le neke na paſho mel gnat’.
Vuk je to svédil no ſhel je k paſtiri;
Nisko pred njim je pripognil vſe ſhtiri,
K’ prizhi: da on je prijatnik, ne tat.

»Sdaj ſe sravná gor, no s’ glavoj pokima:
Lubi prijatnik! moj jesik mozh nima,
Da bi on tebi vſo shaloſl odkril:
Ozhi mi bodo od jokanja ſlepe,
Sgubil ſi ovze, no ovze tak lepe!
Takſhih pa tudi ti vreden ſi bíl.«

»»Teshko je reſen b’lo ovze sgubiti,
˛Sèrze pa sazhne mi léshiſho[2] aj biti:
Da ſem potroſhtan, posabim na nje.
Vuk! jas ſem dushen sahvalo ti dati,
Da me tak lepo véſh pomiluvatí:
˛Smilezhno gviſhno je tvojo ſerzé!««

  1. Tam naſ ne bo kraj: tam naſ ne bo konez, wir werden nicht zu Grunde gehen.
  2. Léshiſh: bol lehek, lagléj, lohkej.