Sapſtojn vi reje ne dobíte,
Sa njo reſ date ſvojo mozh:
Pa kero mozh pri njoj sgubite,
Poverne ona vam drugozh.
Kaj ſamo mozh vam nem’re dati,
To vam zhlovezhja pamet dá:
˛Skos njo vaſ zhlovek sna ravnati,
Kak ſvojo mozh vſak’ nuzat’ ma.
˛Shtimanje vaſho je prevsetno.
Ja zhlovek zhaſt od vaſ dobí,
Pa on (verjéti ne je shmetno)[1]
Vam vekſho da, kak njemi vi.
Zhaſt, kero on ma, s’ vami tala,
Da, gdé on je, vi tudi ſte:
˛Stan njegov hiſna, vaſh je ſhtala,
Pa ſte pod ſtréhoj, kak on je.
Sa ſvoj pozhínek[2] ma nedelo;
Kaj nimate vi tudi jo?
On vaſ ne pela tê na delo,
No rezhe: Dneſ pozhinek bo.
On vam poſtreshe; vi pa delo
Opravit’ mate, kak shelí:
Je ne shivlenje to veſelo?
Ne bod’te, brati! puntari.
O toti guzh je konjom ſegnil
V’ ſerzé, no she je krotko b’lo;
En vſaki noge je prétegnil
K’ snaménji, da priſegli ſo:
»Zhloveki tak pokorni biti,
Da njim no njemi k’nuzi bo,
No terdno v’ glavo ſi sabití.
Kak puntari neſrezhni ſo.«
Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/43
Videz
Stran je bila lektorirana