Pojdi na vsebino

Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/41

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

Poglejmo ſe, kak naſ vſe zira:
Vſe, vuha, grive, glava, hod!
No zhlovek, toti naſ regira,
Sdaj toti je kres naſ goſpod!
On nam na herbet ſedit ide,
Da s’ kem ſe bojuvati ma;
No zhi premaga, nasaj pride,
Vſo zhaſt le ſebi, nam ne dá.

Zhaſt, kero ma, mi njemi damo,
Ja! njemi, da je nima ſam.
Ker lon pa mi od njega mamo?
Kak on dobrote plazha nam?
Sa ſhtrajnge k’ plugi naſ priveshe,
Al’ s’ nami vosi k’ verhi[1] gnoj;
˛She s’ gajshloj póka, no ſe sdêre:
Prekleta merha, ne poſtój!

O brati, réſh’te ſe hlapzhíje!
Naſh pervi rod je proſti bil;
Pa zhlovek, puni ziganíje,
Pod ſé naſ je v’ oblaſt dobil.
Kak lehko bi, zhi vkup dershimo,
Nam ’s njeg’vih rok ſe réſhit’ b’lo:
Pravizo tak nasaj dobimo.
Kaj mén’te? Vſe muzhí[2] na to?

Vſi konji berſhejo s’ nogámi
Od vel’ke jese kres en zhaſ.
»Zhi méniſh, da bo bolſhi s’ nami,
˛Se zhémo ſpuntat’[3]« je vſéh glaſ.
En ſam, en ſivez[4] glavo troſi,
˛Se iskaſhlá is ſtarih pluzh:
Sdaj ſerza, da ma muhe v’ noſi,
Naprej ſe riva, sazhne guzh.

  1. Verh: foriza, Weinberg.
  2. Muzhati: molzhati, ſchweigen.
  3. ˛Spuntati ſe: ſich verbünden, ſich empören.
  4. ˛Sivez: ſiv, bél konj,Schimmel.