V tréh tjednih piſhanzi
Okoli nje zvizhíjo;
Nje klizhe, k’ njoj beshijo.
O kak to mater veſelí!
Is gnesde ſe gorvsdigne,
Gré s’ njimi v’ hrami ſem no tá,
Gdé vidi mazhko ali pſa,
˛Skrizhi, s’ perotmi shligne[1].
Mladína nézhe[2] v’ hiſhi bit’,
Nje pela na dvoriſhe,
Tam zherveke jim iſhe;
Pa le shelíjo k’ vodi prit’.
Kak mlako sagledijo,
Na enkrat kotajo ſe v’ njo,
Po mlaki lepo plavajo,
No kvokli ſe ſmejijo.
Kokoſh sa zhedno ſe dershi,
No ſama ſebe nóri;
Sdaj ſhe le vé na dvori,
Da rèze ſo, ne piſhanzi.
Tak ſhtimavez gisdavi
˛Sam ſebi pamet oſlepí:
»˛Sem zheden bol, kak drugi vſi!«
On k’ ſvoji ſhkodi pravi.
9. Muha ali gisdav duh.
Muha ſl ſede na rogle jeleni.
Rezhe: »Prijatnik! na snanje daj meni,
Zhi jas prevel’ka ſem tésha sa té?«
»»Esh jo!«« tak rezhe ké njoj jelen: »»Ti luba!
˛Si ti na ſvéti? O kel’ka bi sguba,
Zhi ne bi bila, to bila sa mé!««
