Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/30

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


˛Sam fliſ no ſama kunſht je ona,
˛Skaslivo ſe nigdar ſvetlí;
˛Svetloba, kera jo polóna,
˛Se ’s njenih lepih dél ſvetlí.
Pri ſvojem deli, dare[1] pova,
˛Se ſtare vishe ſkos dershi;
’S navade ne, le da ſe nova
Zhednéjſha nem’re smiſliti.

˛Skos njeno ſkerb viſoki hrami
˛Stojijo, kerim glihe ni;
˛Stojijo navlash ſkriti v’ ſlami,
Da ne bi lehko najti b’li.
Do verha s’ blagom ſo naphani,
Kaj v’ kerega ſe phati dá,
Nobeden kotizh nej’ navani:
To malo truda ne koſhtá.

˛She préd, kak ſonze gorpoluka,
Sne pzhela hrame popuſti;
Veſela ſe v’ okrog saſuka,
Od rosh do roshiz it’ hiti:
˛Si doſti ſhazov vkup nabêre,
Bres téga, da kaj ſhkod’la bi;
Nizh rosh, nizh trav s’ nogam’ ne vte’re,
To njeg’vo vſakemi puſtí.

Kaj sbira, to sa ſé ne sbira,
Sa zelo gmajno sbira vſe;
Grenzhiza[2] kero ’s rosh poshira,
˛Se ſkuha v’ njoj, no ſlaja jê.
»Zhaj — zhaj metul! boſh koſhtal ſlajo!
On ſkdzhi, ga she v’ rokah ma;
Sdaj vidil boſh, kaj pzhele snajo,
K’ pzhelnjáki tá boſh s’ menoj ſha[3]

  1. Dare: kader.
  2. Granzhiza: die Bittere.
  3. ˛Sha: ſhel.