»Gisdavo piſani vtraglivez,
Odkod ſi hvale vseti zhéſh?
Ti vzhéra ſkotnjeni[1] vosgrívez;
Ti, ti ſe tel’ko ſhtimat’ ſméſh?
Is goſanze ſi vun priſmukal:
O lepo mater ſi ti mel!
Is njenih zhrev je tvoja ſuknja,
Od nje, kaj ſi no maſh, ſi vsel.«
»Vtraglivez! to je tvojo delo,
Da v’ lufti ſem no tá letiſh;
Sa ſvoje gnide iſheſh ſêlo,
Na vſaki liſt en kup ſpuſtiſh.
Is njih ſe goſanze svalijo,
Nam gartnarom k’ ſhkodlivoſti;
Od rosh no trav nam nizh puſtijo,
Vſe ſlushi jim k’ poshréſhnoſti.«
»Gisdavez! je to vredno hvale,
Da lepe perotnize maſh?
Ja, tote tebi mozh ſo dale,
Da vtrágliv ſe vositi snaſh.
Pa komi tvoja voshnja haſne,
No komi ti kaj k’ nuzi ſi?
Vſo tvojo zhaſt en deshek vgaſne:
No ’s pzhele ſhpot ſi delaſh to?«
Zhi komi shlahtni rod ſhtimanje
(Jas to ne vupam rezhti) dá,
Dobiti vupam odpuſhanje,
Zhi rezhem: Pzhela takſhno ma.
Kralize hzhi ſe imenuje;
Zhi tudi takſhna ne bi b’la,
Tak njeno delo nam vkashuje,
Da vezh je kak hzhi kralovſka.
- ↑ ˛Skotnjen: rojen
