Kak mali norzhek ſi guzhí,
Poſluſha mam’ka ſkrita.
Is germa ſkozhi, k’ njem’ hiti;
Da pride, tak ga pita:
»»Sakaj ſe jésiſh, no merzhíſh?
Sabſtonj ti mamiko kriviſh:««
Dol v’ grabo gré po oreh.
Pred njim ga ſtêre, rezhe k’ njem’:
»»Glej, kak ſam ſebe noriſh.
Le poterphvi, kak ſem jas,
Ti bodi; gda kaj ſtoriſh.
En ſréden ſliſ no nevtrudnoſt
Perneſe delavzi ſladkoſt,
Pa jesa nizh kak brijo[1].««
5. Savzhek[2] ali nemogozha jesa.
Dva lepa mlada savzheka,
En ludſki[3] no domazhi,
Pod zhreſhnjoj vkup leshala ſta,
Kak ſóſeda, ne názhi[4].
Sdaj ſpati ſe navolita:
Obadva hitro vſtaneta,
No mata vkup gurazho[5].
En ſkazhe ſem, te drugi tá,
Sdaj greta vkup na blishe:
Tot’ ov’ga[6] vershe dol na tla,
Ov totega oblishe.
Na enkrat ludſki, kak vushgan,
Gorſkozhi, dirja tá na ſtran,
No ſvoje vuha ſhpizhi.
