Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/25

˛Se mamiki dopadnejo,
Da ſlajſhi kakor zuker ſo.
No toti ſad je oreh.

Kak leto gorjemálo je.
Tak njena shela k’ ſadi:
Kak toti sazhne sorit’ ſe,
Od siska ſe odvadi:
Da oreh ſe njoj ſlajſhi sdi,
Kak mleko, kero pit’ dobí
Od ſvoje mam’ke siska.

En sréli oreh padne sdaj
Na semlo dol is dréva,
No véverza krizhi: »Zhaj, zhaj!« —
Od vel’ke shele séva^[1],
Is véje ſkozhi dol na tla,
Prevershe s’ nog’zam’ liſteka,
No k’ ſrezſi oreh najde.

Naſtavi sobze ná-njega,
Lupino ’s njega ſzéſi.
»Fuj, fuj!« smerzhi, ga vershe tá,
»Ti oreh ſladek ne ſi!
En oſel je, ker tebe jé:
Noriti mene mam’ka zhé,
Jas ſhênkam njoj to ſlajo.«

»Pa zhakaj, kaj gdé snotraj je?«
Lupino ’s njega sdère:
Luſhina pride, vgrisne v’ njo,
˛Si ſkoro sobze ſtêre.
»O, kishlek^[2] je! jas ne bi rad
Htél norzhek biti tretjokrat:«
Potôzhi oreh v’ grabo.

1. Sévati: lechzen.
2. Kislek: krémen, Kieſelſtein.