„˛Srezhno hodita! Bog bodi s' vama po poti, in njegov angel ſpremi vaj“
Popotnika ſta ſrezhno hodila; moder ino sveſt je bil Tobijov tovarſh. Vſake nevarze ga je reſhil ino mu k' veliki ſrezhi pomagal. Premoshenje mu je vsdignil, zlo dobro shehko oſkerbel, pripeljal sdraviga ino premòshniga v' narozhje ljubih ſtariſhev; tudi ozheta je osdravil in zelo hiſho ſrezhno ſtoril. — Mladiga Tobijeta sveſt továrſh je bil Rafael, angel boshji. — Oh, de bi takiga tovarſha vſi mladenzhi imeli, kedar ſe od hiſhe ſvojih ljubih ſtariſhev v' ptuje deshele podajo!
Popotnik ſi tudi ti mladenzh, bodi ſi vbogih alj bogatih ſtariſhev. Zela semlja je le ptuja deshela sa tebe, hiſha ſtariſhev ſamo kratka oſtaja sa nekoljko dni tvoje mladoſti; tvoj pravi dom ſo ſvete nebeſa. Tudi ti moraſh po ſveti ſvoje ſrezhe jiſkat, de bi ſe kedaj ſrezhno povernil k' ſvojimu Ozhetu v' ſveto nebo.
Kedar ſe boſh na pot podàl, koga ſi boſh sa tovarſha isbrál, de te bo ſrezhno vôdil? — Oh, jiſhi ſi ga, in lepo Boga proſi, naj ti v' tvojih mladih letah dobriga tovarſha da, de ne sajideſh; na ſtare dni bi bilo tovarſha iſkati preposno.
Ponuja ſe tovarſhov veliko, obéta prijatlov ſhe vezh, ki ti ſrezhen pot kashejo, naj bi sa
