Nagovor.
Shivel je ſvoje dni v' dalni dalni desheli na jutrovim ſkerben ozhe: ſtari Tobija mu je bilo ime. Imel je blagiga (zhedhiga) ſina, ki ſo ga po ozheti mladiga Tobijeta imenovali. Mati njegova je bila Ana. Vbogi vbogi, to de poſhteni ljudjé ſo bili. Ozhe oſlepel, ſin ſhe veſ mlad; le pridna mati jih je na ſvojih rokah shivela.
Imel je ozhe v' ſtranſki desheli hekiga snanza po imeni Gabael. Prezej dnarjov mu je poſodil bil v' poprejnih letah, ko je ſhe bolje s-hajal. Rad bi po te dolg ſvojiga ſina poſlal; alj pot je daln, hoja nevarna, mladenzh nesnán. Mati joka, ozheta ſkerbí, ino ſin kamo ne vé. „Pojdi, pravi ozhe, pojiſhi ſi sveſtiga zhloveka, ki bo sa plazhilo s' tebó ſhel.“
Mladenzh gre ino ſrezha saliga mladenzha, ki ſe je ravno na pot odpravil. Veſelo ſe Tobijetu v' tovarſhijo ponudi, ino mu obljubi, de ga bo ſpremil ino ſrezhno pripeljal ſpet na ozhetov dom. Lepo nju ſtari Tobija odpravi, rekozh:
