Stran:Slomsek Apostolska hrana.djvu/87

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran ni lektorirana

cerkev je tako rekoč duhovsko telo. Kristus je glava, mi njeni vudje, eni gospodje, dragi kmetje, eni gospodarji, drugi hlapci. Pred Bog«m pa le tisti velja, kteri je v svojim stani Mrest, ino Bogu prav služi.

II.

Vsak priden gospodar si je v novim leti z druzino osker- bel, vsako pridno družinče svojga gospodarja ima. Srecno ino veselo bo teklo letalno leto, če bo družina zvesto slu­ žila, gospodarji in gospodinje pa družini pravico dali. Sreč- nej kakor letašno leto nam bo preteklo živlenje naše, če Bogu zvesto služimo; pravico bomo per njem najdli. Kako pa zumormo Bogu prav stužili ?

• 1. Z dobrim namenom (majningoj. Dober namen naše djanje ino nehanje Bogu prijetno stori. Vsako delo, kteriga se lotimo alj zgotovimo, vsako veselje, ki ga zavžijemo, pa tudi terplenje, kteriga prestojimo, Bogu izročimo rekoč: Bodi Bogu h časti l Te tri kratke besede veči ceno imajo ka­ kor golo zlato; z njimi nar veči vbožic na sveti bogat v nebesih bo. Hakor je truplo brer duše — je tvoje djanje brez dobriga namena — mertvo. Greš zjutraj na polje: bodi Bogu h časti! Greš na večer spat: bodi Bogu h časti! Piješ alj ješ: bodi Bogu h časti! Si resel alj žalosten: bodi Bogu h časti! Vsako delo, vsak izdihlej bo skuz dober namen ne­ beški zaklad (šac) za večnost. Oh naj bi se vehder vsi do­ briga namena privadili, kako lehko bi si večnih'zakladov nabrali! „Alj tedaj jeste alj pijete, alj kaj drujiga delate, vse h časti božji storite." I. Kor. 10, 31. —Bogu lepo služimo: 2. Skuz zvesto dopolnenje dolžnosti svojga stanu. Zve- stobo ljubi Bog, le zvestiga hlapca v svojo veselje pokliče. •— Kakor ima rokodel v svoji delavnici mnogotero orodje, malo in veliko, drago ino dober kup; — kakor ima zdra- vilčar (apotekarj mnogoverstnih zdravil, dišečih, sladkih ino grenkih, kakor potrebo pozna, tako ima neskončno mo­ der Bog esakaterih stanov na, sveti, imenitnih ino porednih, gosposkih ino služevnih, kakor za dobro spozna. Človek, svoj mu stanu nezvest, per delu malo priden je strena vroda ■— pokvarjeno zdravilo (vračtvo), ki se mora zavreči, če se popraviti ne da. — Oh zvestoba, ti žlahtna, draga reč, kako t«žko se med ljudmi najdeš, • kako lehko .predaš! — Neki