17
opravil«, so nam lepe zaslužila hebeškiga veselja, vse brid kosti ino žalosti so nam žlahtne zdravila za večno živlenje. Oh, kako radi mormo težave nositi — kako voljno torej grenkosti piti, ino hvaliti Boga, ki nam jih k naši mu pridu da, ter ne pozabiti, kar nam Kristus pravi: „Ako hoče kdo za meno priti, naj sam sebe zataji, ino vsak dan svoj križ zadene ino naj gre za meno." Luk. 9, 23.
III.
Ko je svoje dni sv. Franciško Zaver v juterni Indiji ker- šansko vito oznanoval, ino veliko lesenih križev za potami stalo v časti tU vo znaminje, de jo dežela keršanska, gre neki nevernik memo križa svoj pot. Ko bi trenil, se velik križ neverniku na ramo zverne ino ga prav hudo rani. Nevernik si je to močno k sercu vzel, ino se je dal kerstiti, kakor hitro se je bil ozdravil. — Ravno tak pade na mnogiga krist jana tudi velik križ nesreče ino nadlog. Blagor mu, ako se prebudi ino začne Bogu lepsi služiti! — Ti se pa terplenja braniš, zamečuješ križ, ki ti ga Bog poda? Ako nočeš za Kristusam križa voljno nositi, ne moreš za njim v nebesa priti. Oh ljuba duša! daj se potolažiti ino objemi voljno svoj križ, ki ga v svojim stani imaš. Križ je nebeški kluč, ino poterplenje kraleva pot v nebesa. — Skoraj bo naša šola za nebeško kralestvo minula, naš težavni pot dokončan, nas delavnik bo henjal, bridkosti ino težave nam bo, de ne dolgo, dober Bog odvzel. Ino te naj bojo štir zlate kapelee nebeškiga oveselenja v velikim terplenji za nas. — Bratje ino sestre moje! razveselite se v Gospodu, zopet vam rečem, razveselite se; zakaj Gospod je blizo, ki nam terplenje u veselje premenil bo. Amen.
Apoat, Hrana. I. Del.
