174
resnim Telesi, zakaj le ljudje tako stabo spoznajo, tako malo ljubijo in lak poredko h tvoji božji mizi pristopijo?
4. Godi se Jezusu kakor evangelskimu kralju, kteri je svojim gostam veliko vecerjo pripravil, njih veliko povabil; al j povableni niso hotli priti- Pervi kristjanov se izgovarjajo, de pogosto h božji mizi ne vfegnejo, zavolj posvetnih skerbi. Imajo svoje pristave časniga premoženja, za izveličanje pa jim je malo mar. Alj kaj ti pomaga, o clovek, bogato tru plo, dusa pa vboga, polne žitnice ino kleti vina, za ne skoncno vecnost pa prazne roke, casniga premoženja pre vec, za vecnost pa nicV Glej, tudi ti si pristavo kupil, ne besko kraleslvo si pa predal. — Za zlato pa blato menjas? Kaj pomaga cloveku, naj si ves svet pridobi, na svoji dusi pa .škodo terpi. — Drugi kristjanov so se oženili, alj zalju bili v posvetne reci ino dobre volje: lakomnik v dnar, pjanc u vino, jigravc v kvarte, prešestnik v svoje nesramno živ- lenje. Svojga posvetniga veselja se deržijo ko svojga boga. malo jim je za Izveličarja. Kjer je njihov zaklad, je tudi nji hovo serce. — Tretji se zanašajo na šlerlo cerkveno zapoved, ki o veliki noči presveKo resno Telo prijeti vkaže. Ali sveta mati katolška cerkev ne misli, de bi zadosti bilo le o veliki noci h svetimu obhajilu jiti, temuc želi, naj bi se to prav pogosto zgodilo, in zapove, de se mora posebno o veliki noci zgoditi; ino de kdor tiga ne stori, njega za katolškign kristjana ne spozna. Alj grozno nevarno je samo enkrat v leti (oljko sveto opravilo storiti. Izmed sto obhajil, ki se In o veliki noci zgodijo, je lehko devetdeset nevrednih obhajil, ino božjih ropov. Taki svojo velikonočno spoved po navadi na posledne dni odlagajo, ne vejo kaj h spovedi gre, ne znajo kako se spoved začne, kako neha, ne vejo se k sveti božji mizi prav pripraviti. Eno butaro grehov prineso, dvo pa odnesejo. Kakor je izdajavc Judnž Iškariot per posledni vecerji pomočen grižlej prijel, in je hudič v njega šel, tudi veliko mlačnih kristjanov po nevrednim velikonočno jagne Jezusa prejme. Ino glejte, hudi duh še sedem hujših pri- pelja, ino takih kristjanov stan je po veliki noči sedemkrat hujši. — Bog se vsmili vsih, ktiri le o veliki noči h svetimu obhajilu grejo! — Veliko se jih pa tudi boji, ter pravijo, de niso vredni pogosto h bo•zji mizi pristopili. Alj tak mam je prazen ino zlo škodliv strah. Ce nismo vredni pogosto h boži mizi jiti, smo pa potrebni, ino Jezus sam nas vredne
