s
III.
Velika grešnica je svoje dni sveta Evdoksija bila, nečista, zapeliva slvar sebi ino drugim v pogublenje. Terdo je spala v pregrešnim, nesramnim spanji, ino se dolgo iz svojiga žalostniga stanu ni prebudila. Prigodi se, de per nekim bližnim sosedi popotni pušavnik prenoči, v tihi noči glasno od strasne sodbe božje poje ino Erdoksijo prebudi. Posluša grešnica milo petje od strašnih prihodnih reči, kaj hudiga čaka grešnika, koljko veselje pravičniga. Kakor hitro se raz- deni, pošle po svetiga moža, ter ga prosi, naj ji strašne resnice dalej razloži, kili jih je pel. Slišati, kako bo pravičen Bog tudi njo sodil, pred služavnika božiga poklekne, «o svojiga razujzdaniga živlenja izpove, z gorkimi solzami svoje pregrehe omijc; ino kakor je poprej za večnost spala, je zdaj za nebesa oživela ino hodila po stermi stezi pokore t večno izveličan|e.
Tudi vi ste slišali sv. evangelj od strasne sodbe božje brati? Tudi nam se bliža strašen sodni dan. Kako dolgo še bomo dremali, kako dolgo odlagali za prihodno večnost oživeti? — Ura je od spanja vstati, posleden čas se na vosko stezo pravičniga živlenja podati. Dones imamo lep zlati čas, jutre bi bilo lehko prepozno. Lani se nam je naš sosed vtopil, letas nam je drevo dobriga znanca vbilo; včeraj so nam pri- jatela pokopali, dones naša sestra na mertvaškim ojdrileži; lehko de bomo mi jutre tudi ležali! Vrata u večnost se nam odperajo; bojo se za nami zaperle vekomaj, — »Jaz terkam," veli Jezus, ino ni ga, ki bi odperl. .— Srečni so hlapci, srečne dekle, kalire, kedar Gospod pride, bedeti najde. Amen.
■ ■ ■ li
