110
i tebo govoriti, pa ta tvoja služavnika vesta. Z njima se torej sklenem; ino kar ona mislita in govorita, tudi jaz me nim ino z njima izgovorim." Timu sta se svetnika visoko čudila ino hvalila Boga, ki mnogotero modrim zakrije, pre prostim ino ponižnim pa pokaže. — Tudi vi, moji preljubi, svoj dober namen (majnihjo) z sveto katolško cerkvijo skle nite, ki je obcestvo (srenja alj gmajna) Svetnikov, in vsiga dobriga, ki se v katolški cerkvi stori, bote deležni. — Oh naj bo torej prava, živa ljubezn med nami, in karkolj sto rimo alj opustimo, naj bo h veči časti božji ino dusam v izveličanje. Amen.
Od treh bozih čednost.
Branje iz lista sv. Pavla na Tesaloničane t ', 2 — 10.
iPred nekoljko letmi so Estrajhski rudarji (možje ki se na rudo poznajo) po jutrovih deželah rude jiskali od Egip- tovskiga podkralja naprošeni. Na goro Libanon pridejo blizo neke vesi. Sonce v božji gnadi zahaja, ter se po starih ime nitnih cedrah ozira, ki še po redkim na imenitnim Libani rastejo. Vse je tiho, kar se prijazno zvon oglasi ino večno luč oznani. Vešani, ki se ravno iz polja spravljajo, lepo večno luč molijo. ,,Kako veselje bilo je to za nas — piše rudarjev eden — slišati prijazen zvon, videti pravoverne kristjane. Smo mislili, de smo per svojih ljubih sosedah doma. — Kar je zvonov glas, to je siutje ljudi. Kakor zvon lepo alj pa slabo poje, se tudi od nas čuje, ali smo dobri alj slabi kristjani. Oh, de bi zaslužili tudi mi ravno tako pohvaleni biti, kakor sv. Pavl v svojim pismi Solunčane pohvali.
I.
1. Tesalonike (Solunje) je bilo imenitno teržiše (terško mesto) ob srednim morji, kamur se je zhajalo iz vsih zna nih krajev čuda veliko ljudi. Sv. Pavl v Tesalonike perpridgje
